»Torej vendar enkrat dva, ki jih ni prav nic sram, da se imata rada!" — se navduši Mira.
Vero pogreje v prsih in oči se ji povesijo. Svojo roko izmakne Tomu in se tiho vpraša: — Ali me je sram? — Tega me je sram, da mešetarim s Stanislavom! — Cez .hip se Silva nagne k njenemu ušesu:
„Tvoj ženin je ves divji. Poslal me je za teboj. Privesti te moram k njemu."
„Figico!" — reče Vera in zardi po vsem obrazu; v prsih pa jo stisne še tesneje, muke jo obidejo, vest ji je strašno težka . . .
(Dalje prihodnjič.) __'J.                                    9
v    )                 Janko Glaser:                 %*  >,/T*^                                   ^X>  A                                 f^
Pohorje.
(Tz zbirke »Pohorske poti". — Z razglednega stolpa.)
V   mračnem molku krog leže bregovi, nagrmadeni v pokoj širok; sami črni jelovi lesovi in gozdovi bukovi okrog.
Zatemneli prek planin ležijo in molčeči — kot smo mi sred njih; vsak na robu svojem z domačijo sam zase, redkobeseden, tih . . .
Samo spodaj — kjer kot da ob vznožju zadnji griči se poslavljajo in raznežili so v domotožju in bolesti gorki se mehko —
tam v besedo zlato in iskreno se odprlo je srce goram: tam rodijo vino nam ognjeno, z njim ogrevajo srce i nam!
/J.'

96