Sodobna   poljska   poezija
Adam Wiedemann
Deset pesnikov kar tako
Nove pesnike spoznavamo zato, da ne bi pisali, kar so napisali že drugi. Saj vemo, da pesnike berejo samo pesniki (tako vsaj je to na Poljskem). Zahvaljujoč prizadevnosti Primoža Cučnika so slovenski bralci imeli in imajo priložnost seznaniti se s knjigami Mirona Bialoszewskega, Piotra Sommera, Marcina Svvietlickega in mojo knjigo. Jacek Podsiadlo je izšel v prevodu Katarine Šalamun Biedrzvcke. Mini antologije sodobne poljske poezije so bile predstavljene v revijah Mentor in Apokalipsa. Napočil je čas za deset novih avtorjev, ki jih je izbral Klemen Pisk. Ti niti niso tako zelo novi: Pioro, Majzel in Pasewicz so bili gostje v Medani (Marta Podgornik naj bi prišla, a je ni bilo), Melecki in Sosnowski sta se udeležila Vilenice, njune pesmi so izšle v festivalskih zbornikih. Izbor Klemena Piska je sestavljen tako, da je težko napisati kaj bolj splošnega. Vsi avtorji so prvence objavili v devetdesetih letih, z izjemo Gryka. Vsi so moški, z izjemo Podgornikove. Vsi so heteroseksualci, z izjemo Pasewicza. Edino, kar jih res povezuje, je dejstvo, da bodo nekoč znani kot pesniki s preloma stoletja. Drug od drugega se tako zelo razlikujejo, da bomo obravnavali vsakega posebej.
1. Karol Maliszewski je kritik. O Maliszewskem kot pesniku smo prvič slišali, ko je bil Maliszewski kot kritik na vrhuncu slave. Najpomembnejša literarna revija moje generacije je objavljala njegove dolge recenzije knjig, katerih avtorji so nemudoma postali pomembni in znani. Sčasoma se je položaj spremenil. Maliszewski je izoblikoval že vse mogoče klasifikacije in začel je pisati o vseh pesnikih, o vseh enako dobro. Predobro srce mu je škodilo. Kakšen kritik pa je to, če ničesar ne zna skri-tizirati, če v ničemer ne vidi pomanjkljivosti? - so spraševali ljudje in mu nehali verjeti. Na srečo se je ravno takrat izkazalo, da je Maliszewski tudi izvrsten pesnik, ki ga povrhu vsega niti
Sodobnost 2005 I 245
Sodobna  poljska  poezija
ni mogoče umestiti v nobeno od klasifikacij Maliszewskega kritika. Njegova poezija je zapis netipičnega položaja, izpoved intelektualca, ki živi daleč stran od vseh intelektualnih središč, v pokrajini z zapleteno zgodovino in čudovitim razgledom. Je zapis frustracije in občutka neodvisnosti, ne ozira se na literarno modo, rada bi bila zelo lepa aH pa zelo grda, kar pogosto v resnici tudi je.
2. Andrzej Sosnowski je bil dolgo legendarna osebnost. Prvo zbirko je napisal v Varšavi, nakar je odpotoval v Kanado. Zbirka je izšla na Poljskem in bila izvrstno ocenjena, toda v knjigarni je ni videl nihče. Šele pozneje smo izvedeli, daje bil njen ovitek roža barve. Postopoma je nastalo nekaj podobnega kot kult Sosnowskega, ki seje ohranil do danes. Ljudje ljubijo njegovo poezijo, čeprav je ne poznajo, kljub temu, da so vse pesmi v različnih izdajah, nekatere od njih pa znamo celo na pamet. Poezije Sosnowskega ni težko vzljubiti, težje je do nje priti. Lahko jo je posnemati, kar tudi vsi delajo, težje pa je napisati pesem, ki ne bi bila posnetek Sosnowskega. Poezija Sosnovvskega je kot zrak, ki ga dihamo. Njegove pesmi preprosto visijo v zraku, so dih našega časa. Naš čas zadržuje dih in čaka na naslednjega Sosnowskega. Sosnowski je vedno zadovoljen in omikan.
3. Tadeusz Pioro je začel pisati pri tridesetih, nikoli ni bil mlad pesnik. Zrasel je v Afriki in še danes ima kodraste lase. Pioro je dober kuhar in veliko piše o kuhinji, izmišljuje si jedi, ki jih nihče ne zna skuhati. V življenju je enako zabaven kot v poeziji, kar se ne dogaja ravno pogosto. Piorovo poezijo dajejo v isti koš s poezijo Sosnowskega, čeprav se od nje bistveno razlikuje. Sosnowski je ekstatičen, Pioro pa uglajen. Uživa v rafiniranosti. Zato nas ne preseneča, da ga zanima tudi politika. Politika ustvarja umetne okoliščine, ki naj bi pričale o tem, da je vse v najlepšem redu. Če bi bil red naravna stvar, potem Piora ne bi zanimal, enako kot poezija, katere umetnost nekaterim povzroča zobobol. Zob, ki boli, naj grize jedi, kijih ni.
4. Darek Foks z ljubeznijo piše tuje pesmi. V pesmi Franka 0'Hare nadomesti priimke kolegov Franka 0'Hare s priimki svojih kolegov. Tako dobimo pesem o kolegih Darka Foksa. Newyorške nebotičnike nadomesti z varšavskimi stolpnicami, ki so jim tako podobne, da sploh ne čutimo razlike. Iz Foksovih pesmi izvemo, da je struktura stvarnosti vedno ista, spreminjajo se le izrazi. Spreminjajo se realije, realnost ostaja. Foks je do nje neusmiljen, a le zato, ker je ta neusmiljena do Foksa. Če bi Foks postal slikar, bi bil grobar umetnosti. Na srečo ima brata fotografa, ki mu dela ovitke za njegove knjige.
5. Edward Pasewicz ima vedno na glavi kapo s ščitkom, ker je plešast. Drugi poljski pesniki imajo takšne in drugačne lase, Pasevricz pa je čisto plešast. Plešast je, ker je budist. Drugi poljski pesniki pridno hodijo v cerkev ali pa v cerkev pridno ne hodijo, Pasewicz pa ima doma oltarček. Je budist, ker je gej (Buda o gejih nikoli ni rekel žalbesede). Drugi poljski pesniki so seksualno precej neurejeni, Pasewicz je vedno gej in ima vedno fanta, ki mu je ime Marek. Pasewiczevim fantom je ime Marek, ker so najboljše Pasevriczeve pesmi posvečene Mareku in jih Pasewicz na avtorskih branjih ne bi mogel
Sodobnost 2005 I 246
Sodobna  poljska  poezija
brati, če trenutno ne bi bil z Marekom. Včasih se mi zdi, da je vse čisto drugače. Pasewicz je bil najprej budist, potem je postal gej, nakar je dobil plešo, ker je spoznal Mareka. V vsakem primeru brez teh štirih elementov ne bi bilo niti Pasewicza niti njegovih pesmi.
6. Maciej Melecki je živa zgodovina šlezijske poezije. Vsi šlezijski pesniki so bili na začetku zbrani okrog Macieja Meleckega. Z njim so se vozili na literarne festivale, tam razgrajali in se tako ljudem vtisnili v spomin. Postopoma so se začeli od njega oddaljevati in danes je merilo izvirnosti šlezijskih pesnikov to, koliko so se oddaljili od Meleckega. Sam Melecki še vedno piše svoje pesmi, ki so zmeraj daljše in bolj zapletene. Vedno težje mu je pritegniti k sebi mlajše. Počasi smo začeli pozabljati, daje začel tako kot vsi, kot preprost oharist. Težko je verjeti, da je avtor prvih dveh pesniških zbirk isti človek kot tisti, kije napisal naslednji dve zbirki. V zadnjih časih se Melecki na festivalih pojavlja brez drugih šlezijskih pesnikov in vsi govorijo, da to ni več isti Melecki. Končno ga vidijo takšnega, kot je v resnici. Kmalu bomo vsi pozabili, od kod seje vzela legenda, ki obdaja Meleckega in šlezijsko poezijo, brez katere bi bila devetdeseta leta povsem bleda in nezanimiva.
7. Poljski pesniki danes ponavadi pišejo v stavkih, metafora pa je skupek nekaj nepovezanih stavkov, ki jim samim po sebi sploh ni treba biti pesniški. Samo Bartlomiej Majzel še vedno piše pesmi s pomočjo besed. V tem je nepopravljivo nemoderen in romantičen. Majzel je nemiren duh, težko sedi pri miru, vedno znova odhaja na daljne odprave po svetu in doma pušča svojo zaročenko Zosio. V njegovih pesmih pa zaman iščemo opise eksotičnih dežel. Majzel namreč opisuje samo svoje mračne notranje pokrajine. Lepoto in eleganco posameznih verzov spremlja vročičnost vznemirljive domišljije. Poezija je za Majzla poslanstvo in obsedenost, pred njo beži v svet in pred svetom beži vanjo, predvsem beži, čeprav ni ničesar ukradel.
8. To, o čemer sanja Marta Podgornik, je mirna in srečna zveza z moškim, ki ga ljubi. Žal je Marta oseba brez utvar in že vnaprej ve, da je nobena zveza ne bo zadovoljila. Zato so vse zveze, v katere se zapleta, neposrečene, živčne in polne napetosti. Iz tega navidez nezanimivega položaja se porajajo presenetljivo zanimive pesmi. Morda najbolj zanimive izmed teh, kijih danes ženske in moški pišejo o posrečenih in neposrečenih zvezah. Druge sanje Podgornikove so, da bi imela svoj lasten bar z zbirko najboljših alkoholnih pijač, vendar ji tudi to ni prineslo zadovoljstva, kajti v svojem baru je sama plačevala najvišje račune. Njene tretje sanje so bile, da bi postala pomembna pisateljica, in te sanje so se izpolnile. Poljska poezija se imenuje Marta.
9.  Wojciech Brzoska dela v zaporu. Osem ur na dan se pogovarja s prestopniki in si jih prizadeva pripeljati na pravo pot, nato gre domov in piše pesmi. Zato ni nič čudnega, da jih piše toliko. Sprva Brzoske nihče ni maral. Vsi so bili siti njegovih pesmi, ki jih je objavljal v vseh mogočih revijah, imeli so ga za megalomana in težaka. Nekega dne v Berlinu sem se odločil, da bom Brzosko vzljubil, in od takrat naprej je vse drugače, situacija seje normalizirala.
Sodobnost 2005 I 247
Sodobna  poljska  poezija
Brzoska svojih pesmi ne pošilja več revijam, temveč jih objavlja v nizko-nakladnih pesniških zbirkah. Postal je tudi urednik zanimive revije, v kateri izhajajo pesmi drugih pesnikov, najpogosteje tujcev. Vsak pesnik bi bil rad priljubljen in bi to celo moral biti, saj le v tem primeru lahko dobi takšno pozornost, kakršno si zasluži. Če ga imamo radi, se nam ga ni treba bati.
10. Krzvsztof Gryko je neozdravljiv dobrovoljček. Vsako literarno ali tudi zasebno srečanje takoj spremeni v kabaret, zaradi česar resni ljudje pred njim bežijo, zabavni pa v njegovi družbi umirajo od zavisti. Grvkova zabavljivost pa ne najde mesta v njegovih pesmih. Nad papirjem se Gryko zresni in postane navaden fant, ki ima prav take probleme kot vsi drugi fantje. Grvkove pesmi, ki jih bere Gryko, postanejo absurdne. On sam ne zdrži njihove resnosti, ves čas se čudi, kako je mogel kaj takega napisati in slej ko prej začne pokati vice. Verjetno Grvkov humor izvira iz začudenosti, ki jo je v njem zbudila njegova prva z roko napisana pesem.
Prevedla Tatjana Jamnik
Sodobnost 2005 I 248