V Ljubljani, dne 15 vel. srpana 1896




Mjpjm
Urejuje in izdaje
dr, Frančišek Lampe,
Tiska Katol. Tiskarna.
Dom in svet" izhaja dne i. in 15. vsakega meseca.
Vsebina 16. zvezka.
Stran
1.	Triglav. Zložil F. S. Fin^gar. Proslov. — I. Perica.......481
2.	Najmlajši mojster. (Povest iz 1. 1608.) Spisal Velimir. (Dalje.) . . .	483
3.	Materina obljuba. (Povest.) Spisal Dobrdvec. (Konec.)......490
4.	Vzori in boji. Po prijateljevih pismih priobčil Jo%. Ošaben. (Dalje.) . .	494
5.	Kaj spoštuj! Zložil Anton Medved.............500
6.	Črtice iz zgodovine lepih umetnostij. Spisal dr. Anton Medved. (Dalje.)	501
7.	Ptuj. (Krajepisno-zgodovinska črtica.) Spisal o. H. Šalamun. (Dalje.) . .	504
8.	Izprehod na Notranjsko. Spisal dr. Fr. L. (Dalje.) . ......507 .
9.	Književnost....................510
Frisinske pamdtki. Jich v^nik a vy^nam v slovanskem pisemnictvi.
i o. Razne stvari...................510
belokranjskega besednega ^aklada. (Konec.)
Na platnicah: Socijalni pomenki. (Dalje.) — Darovi ^a Marijanišče.
Slike.
1.	Triglav. Narisal M. Zamik...............480
2.	Perica. (Ilustracija.) Narisal M. Zamik ...........489
3.	Samostan Tröicki pri Moskvi..............497
4.	Sturije in Ajdovščina................505
5.	Florijanski trg v Ptuju. Narisal Al. Kazimir.........506
Dobe se še letniki: IV. po 2 gld., V. po 3 gld., VII. in VIII. po 4 gld. 20 kr.
„Don1 in Svet" stane za celo leto 4 gld. 20 kr., za pol leta 2 gld. 10 kr., za četrt teta 1 gld. 5 kr. Za dijake na leto 3 gld. 40 kr., za pol leta 1 gld. 70 kr., za četrt leta 85 kr. V ptuje dežele po i gld. 20 kr. na leto več. Dobivajo se še vse letošnje (1896) številke.
Uredništvo in upravništvo je v Marijanišču. Za ljubljanske naročnike posreduje tudi „Katoliška Bukvama."

,Dom in svet" 1896, št. 16.

Triglav.
Triglav.
(Zložil F. S. Fin ^g ar.)
Proslov.
r igla v! Kako hitijo naglo dnevi, Kako nam z dnevi urno čas poteka, Ki rodu rane celi, nove seka, Ne ve še nikdo zjutraj, kaj bo drevi !
Triglav! I tebi Čas zadaje rane; Globoke brazde ti na čelo kleše, Po njih nevihta s snegom mrzlim pleše In točo seje v snegove poljane.
Triglav! pa ti ne strašiš se viharja, Ker všeč celo so tebi brazgotine. Ponosen vihre kažeš nam spomine: „Poglej, zastonj obme vihar udarja!"
„Nikdar prodrl ne bo mi do sredine, Zastonj napor, zastonj njegova nada! Nikdar ne bo izgrebel mi zaklada, Nikdar srca ne bo zatrl zlatnine!"
Triglav, kot ti, tak rod ob tebi biva: Nesreča, bol mu reže moško lice; Pogosto trnje, redko mu cvetice V življenje trosi sreča goljufiva.
A on nesklonjen nosi bolečine, Obupa ne pozna njegova duša, Ki mirno grenko čašo zla okuša, Vedoč, da vse na svetu enkrat mine.
O rodu tem naj moja struna poje, O rodu, ki srce mu bije zlato, A lice trdo kaže in robato, Srce, Triglav, in lice, kakor tvoje.
I. Perica.
Pomlad, očetov naših Vesna bela, Prišla si gorko zaželena z nova! Zavel tvoj dih po gorskih je tokavah, S poljubom vzbudil spečo je naravo. In tisoč solz rosi planinsko lice, In tisoč biserov blesti po gorah, Ki vsi izžarjajo ljubezen vročo, Ki vrača gora jo za tvoj poljub. In druži solza s solzo se v studenček, StudenČek z virom zbira se v potoček, Potočki tihi v Bistrico penečo, Ki srebropena priskaklja v dolino, Znaneč, da zime spone so zdrobljene. A tu v dolini Bistrico pozdravlja Že zvonček, ki zvončka ob njenem bregu; Trobentic zlatih roj pozdrav ji trobi, In črni kos, sedeč na jelšnem brstu, Drobi z rumenim kljunom si popevko. Topi se spev med Bistrice šumenje, Da gibko ga dekle strmeč posluša, Ki prat prišlo je belo prtenino. A Bistrica šumi brezčutno dalje — Saj nova ni ji pesem o ljubezni. Odpel je kos in z brsta je odletel, Dekle se k Bistrici je pripognilo, Belilo platno v snegovih solzicah. Obraz rdečice zarja je oblila, Na lahko ustni sta zatrepetali, In pesem ji je iz srca privrela. Zazibal glas se je po bistrih valčkih, Po njih zaplaval na bregove nizke, Od njih razlegel se po tihem logu, Da kos, ljubezni pevec, je utihnil, Poslušal divno pesem — o planinah:
Preljube planine, Zelene brežine, Visoke gore, Pozdravljene ve!
Tam bodo družice Mi gorske cvetice Cvetele krasno, Duhtele lepo.
Ko v koči bom spala, Bo čeda zvončkala, Da sanje lepe Mi dušo z vedre.
Pri vas prebivalo In se radovalo Poletnega dne Bo moje srce.
In drobna senica, Zagorska samica, Prepevala bo Mi pesem ljubo.
A zvezdice mile Me bodo stražile, In angelček moj Bo bival z menoj.
(Dalje.)
Najmlajši mojster.
(Povest iz leta 1608. -— Spisal Velimir.)
(Dalje.)
Predzadnji dan
zapora je bil za najmlajšega mojstra kvaterni petek po binkoštih. Ravno se je jezil nad svojim pomočnikom, ki mu je po bratu Gregorju naročil, da ne bo več črev-ljaril pri njem za dosedanjo plačo, kar vstopi mojster Kumberg s smehljajočim obrazom.
„Kaj godrnjaš kakor medved v brlogu? Veseli se, Matija, zakaj oče Weiss je danes pogorel na rotovžu, kakor je dolg in širok", pozdravi jetnika ter sede na škripajoči stol.
Jetniku se razjasni temno čelo in radovedno povpraša:
„ Ali je res t No, kaj ste u krenili r" „Sodnik je poklical Weissa na Ehrbarjevo zatožbo, in danes smo ga sodili. Zagovarjal se je, da je bil tisti dan vinski in da se ne ve spominjati, da bi bil kaj žaljivega govoril o trgovki. Nasprotno je zagotavljal, da še ni nikoli čul nič slabega o Ehrbarici in da so mu ljudje vedeli o njej pripovedovati le dobre in lepe stvari."
„No, moška je ta! In ste mu verjeli:" „Kaj še! Sam se je zagovoril. Malo poprej se je v preiskavi spominjal vsega ter obstal, da je res govoril žaljive besede o Ehrbarici. Mi mu že tako nismo verjeli, da je bil vinski, ker se je tisti dogodek vršil zjutraj in ker Weiss ni poseben pijanec. Ukazali smo mu torej, da naj izpriča, kar je govoril o Ehrbarici. Ker pa tega ni mogel, obsodili smo ga, da prosi trgovko odpuščanja, zaradi tepeža pa naj se pogodi z njenim možem. Ker pa se je tako brez povoda pregrešil zoper cesarske sloboščine, plačati mora sto cekinov kazni za popravo mestnega zidü."
„Kar je iskal, to je našel! Ravno prav! Drugi teden je že praznik sv. Rešnjega Telesa. Tedaj ga pa bomo!"
„A to še ni vse. Kakor hitro je oče Weiss zaslišal svojo sodbo, snedel je zopet besedo ter dejal, da pripelje Človeka, ki mu je o Ehrbarici take reči pripovedoval, ako mestni svet prekliče ravnokar izrečeno sodbo."
„A-a! Tak mož je Weiss r Tega ne bi bil mislil ! Kaj more mesto pričakovati od takega sveto val car"
„Zato pa ga zbor ni več poslušal. Užalilo nas je lahkomišljeno omahovanje Weissovo, ki sedaj pravi da, sedaj ne, zato smo obdržali prvo razsodbo ter mu naložili napovedano globo,
bodisi ona stvar kakoršna koli. Dokler pa tega ne zvrši, zaprta so mu vrata v mestno hišo."
„Ta je pametna. Kaj bo tak svetovalec mestne očete vodil za nos! Nezaslišano to!"
„In Črevljarska zadruga r"
„Menda bo zadružanom dovolj, da pokažejo vrata takemu .očetu'."
„Govoril sem že z nekaterimi mojstri. Majali so z glavami in menim, da boš tudi ti odslej imel mir pred Weissovo samooblastjo."
„Ce je tako, potem ne bo treba očetu Weissu pripravljati poti do špitalskega mojstra!"
„O, ne, ne! Kakor nalašč nam je dobro došel današnji dan."
„Ehrbarica je torej oprana! In kako je govorila moja Suzanka r"
„Kakor bi maslo polival. Videlo se ji je, da ve ceniti prijateljstvo trgovke. Toda nekaj drugega sem slišal o Tramterici."
„No, no, kaj:" povpraša Žlebnik z naglim glasom.
„Sinoči mi je pravila Cividatorka, da hoče vdova odpovedati pekarski obrt. Pomočnik Deutsch je prosil pri zadrugi za ,mojstersko delo' in vdova mu je baje že dovolila. Plačal je že ,mojstersko južino' in prevzeti namerja vse orodje in osobje od Tramterice."
„In hišo tudi:" povpraša zvedavo jetnik.
„Ne vem, najbrže tudi."
„O, tega pa že ne, da bi Suzana prodala hišo! Sploh pa se mi Čudno zdi, da vdova mene ne povpraša za svet v tako važnih stvareh. Res, da ima modrega očeta, toda nekaj tief za to komedijo."
„Lichtenberg ji menda brani, kakor sem slišal. No, pa saj se še nocoj snideva pri La-hinji."
„Pozvedite, pozvedite in le kar recite, da jaz kratko malo ne dovolim, da bi vdova prodala hišo."
„Ali se meniš iti učit pekarskega k vdovi:" povpraša šaljivo stari mojster, potezaje svoje sive brke na desno in levo. „Morda pojde vdova k belim nunam."
„E, šalite se, kakor hočete. Jaz rečem, da ne in ne!"
„Torej le še dobro prespi zadnjo noč v stolpu in kaj prijetnega naj se ti sanja", za-kliče mu še Kumberg ter odide.
Žlebniku pa so rojile nove misli po glavi.
1 n n s~\ g	1 /i	nn«' av» a"»	l /~v i n rr /"v •-»	lr <	«i
Lotila se
je tista nesrečna bolezen, ki ji
pravimo ljubosumnost. Kaj, ko bi vendar-le Mihajlo premotil mlado vdovo? Morda jo Lich-tenbergova družina sili k temu.'' Mogoče je, da igra celo navihani Kumberg vlogo intriganta pri tej komediji ?
Ves večer in vso noč so mojstru Matiji rojile podobne misli po glavi; vstal je trudnejši, kakor je bil legel spat. Nobena noč v ječi še ni bila tako mučna, kakor zadnja.
„E, gospod Matija, kaj ste tako žalostni, kakor da bi bili šele prvi dan pri nas v gosteh: Saj je vendar zadnji dan vaše nezaslužene kazni! Oh, kako bi takega dobrega moža kdo mogel grdo gledati", vzklikne zjutraj vstopivši Košica ter poboža z obema rokama mehka lica Žleb-nikova.
Toda jetnik mu ni odgovoril. Vratar je nadaljeval :
„Jaz bi sicer najrajši videl, da bi bili za zmerom zaprti pri meni, in lahko rečem, da takega meščana še nisem varoval, kakor ste vi, srčkani moj MatijČe!"
In zopet pogladi vratar z razkavo roko Žleb-nika po rami. Ta se mu je nasmejal. Neprijetni vinski duhovi so mu butnili v obraz, da je odstopil korak nazaj. Košica je dobro premislil, zakaj je treba danes hvaliti mojstra Matijo.
„Sinoči je zopet mladi Grabnar lazil tam doli pod stolpom. Toda naročil sem Spelici, da se mu nima oglasiti. In če bo le klical, pripravi naj škaf vode ter mu jo zlije tje na tilnik."
v
„In Spelica — ali vas je slušalar" povpraša smejoČi se mojster.
„Slušalar Mene? Ako jo le pogledam na tešČe, že jo zazebe tam notri v tistem zasir-jenem koščku mesa, ki mu pravimo srce."
„Ti si preoster, Košica! Z žensko se mora mileje postopati. Ako pa Spelica le koprni po Grabnarju, kaj hočete r Kar Bog sklene, tega ne sme Človek razklepati."
„Vi ste še mladi in .se ženite, gospod Matija! Ne zamerite! A jaz sem drugačnega prepričanja. Ženski je treba le ukazovati; kdor se ž njo posvetuje, žalostna mu pravica!"
„Ej, ti ne veš, kako dobre so ženske, ker si samec!" ugovarjal mu je mojster, dasi se mu skoro ni modro zdelo, da bi se menil z vratarjem o takih stvareh.
„E, ej, toda kaj bodeva midva o tem govorila, gospod Žlebnik, ker vi ste — vi ste mladi, meni pa je že lase osmukala služba. Staram se in ne vem, kako bo na stara leta. Ako mi še znižajo plačo ter mi postavijo takega mladeniča za sotovariŠa, kakor je mladi Grabnar, neslana mi sreča."
Vratar bi bil pač duška dal svoji ustam, ko bi se ne bil bal zameriti mojstru Žlebniku. Vidno se je premagoval, ko je poudarjal mojstrovo mladost, a naposled je prišel na svoje srčne želje, katere je hotel danes še jedenkrat mestnemu svetovalcu položiti na srce.
Žlebnik pa je vendar nekoliko zameril nebrzdanemu vratarju in zato ga je začel skoro oštevati:
„E, Košica, tako slabe plače nimaš, da bi ne mogel srečno živeti. Saj še drugi žive, ki so oženjeni, nikar ti, ki si sam. Saj je to ravno tvoja največja nesreča, da nimaš žene ter tavaš sam po božjem svetu okrog brez smotra, brez podlage, brez opore. Kar prislužiš, to zneseš vse k Cividatorki. Tvoj nos je najboljši dokaz, da ne živiš tako, kakor se spodobi kristijanu. Manj pij, več moli in ne bo ti treba zabavljati čez ves svet. Dasi me ne moreš prehvaliti, ker sem ti kupil dosti pijače, vendar sem prepričan, da boš čez mene ravno tako zabavljal kakor Čez druge. Tvoj bog je Lahovo vino in tvoja cerkev Lahova klet."
Žlebnik se je obrnil pri teh besedah od vratarja; ta pa je stal kakor priklenjen na tla in ni se ganil. Kakor bi ga s kropom polil, tako so ga zadele mojstrove besede, in ko bi bil njegov pridigar — recimo — Gregor Grabnar, skočil bi mu bil z obema rokama v lase. Ni bil vajen takega očitanja; govorica mladega mojstra ga je ugriznila v tisti delček njegovega srca, v katerem je še malo tlela iskrica človeškega čuta.
To je že tako, da včasih pri človeku mala besedica več zaleže kakor cele pridige, ako je izgovorjena o pravem času. V srcu vratarjevem je čez dolgo vrsto let zopet zamigal črv ke-sanja in v glavi se je zasvetila iskra spoznanja. Nekaj časa je še stal na mestu, naposled pa se obrnil in odhajajoč zaklical:
„Prav ste govorili, gospod Matija! Blagor vam!"
Resnega obraza je hodil vicedomski vratar tisti dan po stolpu, in dasi je skrivaj tudi o kvaternih dneh užival meso, tisti dan se ga ni lotil. Celo Spelici je dajal resne, a zmerne odgovore, in ko je tisto popoldne obiskala jetnika Žlebnika vdova Tramterica, Čudila se je, da je vedno blebetavi in norčavi Košica tako potrtega in resnega vedenja. Celo svojemu izvoljencu je omenila to izpremembo.
„Ali ne veš, Suzana, da vsakega človeka jedenkrat sreča pamet? Nekaterega preje, nekaterega pozneje. Da bi bila Košico poprej pamet srečala, izgubil bi se bil morda pozneje. Dolgo je nespametoval, sedaj pa ga morda starost in skrb izpametujeta. Nikoli še ni dosti izkusil in ne ve, kaj se pravi živeti Kadar ni mogel priti do pijače po pošteni poti, je sleparil."
„Ljubi moj Matijec, ali bo naju tudi šele pamet srečala, ali pa naju je že:" povpraša Suzana poredno svojega modrovalca.
„Naju je že, nevestica moja!" odvrne mojster, smeje se. „Tebe je luteranski predikant izpametoval."
„Ti mi pa prinašaš srečo, kaj ne da!" pristavi vdova. „A kdo pa je tebe izpametoval, dragec moj?"
Žlebnik je bil malone v zadregi. Ni hotel svoji nevesti razkrivati preteklosti. Kar tako reče:
„Mene, ljuba moja, izučila je šola, a ne šola luteranska, ampak v šoli izkušnje sem se izšolal."
„In tudi izpametoval, kaj ne da! Pa kdo ti je prinesel srečo?"
„SreČo mi šele prinese nekdo. Toda ne vem, ali je to pajČica, ki me zapleta v svojo mrežo, ali je polžica, ki nosi svojo hišo na hrbtu."
Mlada žena se je nasmejala duhovitemu odgovoru in vstajaje s stola podala jetniku roko, rekoč:
„Hodi za mano, ljubosumnež! Videl boš, da nisem pajčica, ki te zapletam v svojo mrežo, ampak, da sem polžica, ki nosi svojo hišo na hrbtu. Kdo ti je natvezel na uho take čenče? Res, da postane Mihajlo Deutsch samostojen, saj je to tudi zaslužil, toda o hišici moji ni bilo govora. V tej ne bo prebival nihče drugi kakor midva. Tamkaj med cvetlicami bova sedela: ti boš piskal na svojo ljubo piščalko, da se bo razlegalo tje onstran vode, jaz pa te bodem spremljala s svojim glasom. Mili mesec nama bo svetil in moj slavČek nama bo peval. Oh, tedaj bo veselje in sreča!"
Žlebniku so se ustnice raztegnile, oči so mu gledale za odhajajočo obiskovalko in srce mu je utripalo veselo kakor otroku, ki se veseli prazniške potice.
„Danes bo konec mojega zaprtja, potem pa sem ptiček prost, dokler ne izletim v tvojo ptiČ-nico onstran Ljubljanice."
Vdova se obrne na stopnicah ter hitro iz-pregovori:
„Skoro sem pozabila, da Mihajlo Deutsch namerja kupiti hišo. Meni se je pa tako zazdelo, da bi bil ti voljan prodati svojo hišo. Ali ne?"
„Jaz naj bi prodal svojo hišo ? Ti torej meniš, da bo za naju dovolj velika tvoja gaj-bica? Ko bi bila moja rojstvena hiša, ne prodal bi je za nobeno ceno. Tako pa sem jo šele kupil pred nekaj leti, in Če mi Deutsch ponudi tisoč goldinarjev, kakor sem jih izplačal jaz, tedaj se bova porazumela. Tudi moja stara kuharica zmerom pripoveduje, da straši tam doli v kleti. Tako bo vsaj jedenkrat konec nje-
nega strahu. Le nekaj mi je prišlo na misel, kar mi vzbuja pomisleke — —."
„In to je?" povpraša vdova premišljajočega in smejoČega se Žlebnika.
„Obljubiti mi boš morala, da se ne pojdeš nikdar sama hladit zvečer na svoj leseni pomol."
Vdova se zasmeje na ves glas, potegne Žlebnika lahno za uho in pravi:
„Le skrbi ti, da mi ne daš nikdar prilike hladiti se. Sv. Mihael ima v rokah meč, sveti Matija pa celo sekiro."
Po teh besedah je vdova odhitela po stopnicah, Žlebnik pa je še gledal za njo in štel, koliko korakov je naredila po stopnicah. Vra-žasti vratar Košica mu je nekoč pravil, da sodo število stopinj po stopnicah naznanja srečo, liho pa nesrečo za jetnike. Ne vemo sicer, ali si je zviti vicedomski vratar sam izmislil to vražo, ali jo je kje slišal: to pa vemo, da je Žlebnik z veliko pazljivostjo štel vdovine korake, a vedel nazadnje vendar-le ni dobro, ali je bilo število korakov sodo ali liho.
Kdo bi štel tako nagle korake, in še celo ženske?
„E, ženske človeku vedno delajo zmedo", odvrnil je pozneje nevoljni vratar, ko mu je Žlebnik pripovedoval izid svojega štetja. Na tihem pa se je smejal, Češ, Košica že ve, kake zastavice je treba dajati zaljubljenim ljudem. Hotel pa je jetnika drugače potolažiti. Ko je hitro preštel z očmi pogostne gumbe na Žleb-nikovem telesniku, začel je pritiskati levi kazalec svoje roke na posamične gumbe mojstrovega telesnika ter slovesno izgovarjal: „gospodar, mož, oče, gospodar — — — oče!"
Na zadnjem gumbu je bil „oče", kakor je zviti vratar že poprej preračunih
Žlebnik je bil vesel tega izida.
Uro pozneje ob mraku pa se je Matija poslovil od vicedomskega stolpa. Vratar se mu je priporočal, stiskajoč v roci belo srebro, Spelica pa je pri pol odprtih vratih gledala za odhajajočim mladim mojstrom ter mrmrala:
„Oh, kako je lep! Pet ulic bi šla zanj pomest, ko bi bil moj!"
XV.
Tisto sredo pred sv. Rešnjim Telesom je imel najmlajši mojster črevljarske zadruge Čez glavo posla. Najprej je moral skrbeti zase, da se je drugi dan Čedno oblekel za procesijo. Hišo je moral okrasiti s svečami in zelenjem, vabiti mojstre k udeležbi pri procesiji in k slovesni seji črevljarske zadruge.
Že na vse zgodaj ga je Suhec, ranocelnik in brivec ob jednem, čedno obril in ostrigel, kuharica mu je gladila roŠasto srajco, brat Gregor pa mu je izgotavljal nove sandale.
Največ skrbij pa mu je delala seja Črevljarske zadruge. Po slovesni službi božji so se shajali vsi mojstri pod kaznijo in volili novega, oziroma potrdili starega „očeta". Vprašanje je bilo, ali ostane še pri mojstru Weissu zadružna skrinja, v kateri so se shranjevala vsa važna pisma in v katero so se pobirali doneski zadružnikov in plačane globe. Kakor se je nekdaj mojster Kumberg trudil za Žlebnika, tako je sedaj najmlajši mojster letal okrog Črevljarskih mojstrov ter agitoval za Kumberga, kateri naj bi bil odslej predsednik črevljarske zadruge. Najbolj pa je veselilo mojstra Matijo, da se pri napovedani seji sprejemajo v zadrugo novi mojstri, in z jutrajšnjim dnevom utegne prenehati njegov naslov najmlajšega mojstra, katerega služba ni bila zavisti vredna.
Krasen dan se je napovedal. Nebo je bilo jasno in mesto je bilo praznično oblečeno. Vse ulice so bile okičene z zelenjem in okna je zakrivalo dišeče cvetje. Javna poslopja so krasile škrlataste preproge in raznobojne zastave.
Ljudstva pa se je trlo po ulicah in tudi tedaj se ni pogrešalo zijal, ki so opažala nepretrgani sprevod pobožnih vernikov, dragoceni ornat mestne duhovščine in zanimivo obleko javnih oblastnikov. Brezštevilne zastave raznih zadrug so plapolale po sinjem zraku, in slovesni glasovi cerkvenih pevcev so naznanjali pomenljivi sprevod: Pange, lingua, gloriosi Corporis mysterium ... V presledkih je zagrmel strel iz topa in mestni piskači so zaigrali slo- -vesno koračnico.
Sam škof Tomaž Hren je nosil Najsvetejše pod zlatookrašenim nebom iz belega damasta in njegov kapelan Peter Otava je stopal izven sprevoda z zlato knjigo v roki. Sedaj se je obrnil proti zastavonošam ter jim namignil z belo roko, sedaj zopet je osorno pogledal ministrante, ki so pozvanjali z težkimi zvonci. Tam pri zastavonoši črevljarske zadruge zagledamo najmlajšega mojstra Matijo Žlebnika, ki mu kaplja znoj raz čelo kot reditelju svoje zadruge. Mihael Deutsch pa trese za uho razposajenega pekarskega učenca. Ni mu toliko na današnji pobožnosti —• kot protestantu —- toda ukaz pekarske zadruge nalaga tudi njemu, da se udeležuje procesije Mojster Lichtenberg pa mogočno stopa za zastavo ter šepeČe v jedno mer s svojim parom. Tudi rejeni Cividator se premika za gostilničarsko zastavo ter z modro ruto briše potni vrat. Cividatorka pa nosi težko vo-šČenko v roki, prebira pridno jagode na molku ter zre v svojega moža, ki je za nekaj parov pred njo. Najbrže mu bode doma napovedala vse napake, ki jih je storil pri procesiji. Črno oblečena Tramterica z belim pajčolanom čita iz molitvenika ter pobožno moli, dasi ji oko
nemalokrat uide sedaj na mojstra Žlebnika, sedaj na kapelana Otavo, ki se prestopata izven sprevoda ter gledata kakor dva vojskovodje na premikajoče se vernike. Tudi Weissova Ana drži v roki molitvenik, a oko njeno se ne gane drugam, kakor v svojo mater, ki stopa nekaj parov dalje v sprevodu. Kakor se obrne mati, tako se obrne hči. Preživo vero je imela v božjo pričujočnost, da bi jo motil črevljarski reditelj.
Luke Košice ne vidimo v vrsti mestnih služabnikov. On straži doma svoj stolp. Pač pa se oblastno suČeta Grabnar in njegov sin med neposlušno množico, ki neče držati reda in vrste. Daleč se mu lesketa mestni grb na zavihanem pokrivalu in kratko bodalce mu odletuje po tankem stegnu. Sin njegov ne nosi bodalca, pač pa tem urneje suje neposlušne ljudi s svojo koščeno roko. Pogled mu uhaja največkrat na študente, ki stopajo za očeti jezuviti. Izpod čela jih gleda in prepričan je, da so se mu smejali, kolikorkrat je hitel mimo njih.
Za baldahinom samim so korakali mestni očetje. Sodnik Amšelj in župan Sonce sta jima korakala na čelu. Modro sta se držala in če je kateri mestnih očetov preglasno mislil, tedaj ga je sodnik pogledal z jeznim očesom. Župan pa je najbrže premišljal, kako bo drugi dan karal mestne služabnike po njih zasluženju. Spitalski mojster Gregor Kleben je mrmral polglasno in svetovalec Kumberg se je držal v jedno mer na smeh ter motril vernike, ki so mu prišli pred oči.
Največ pozornosti so vzbujali deželni stanovi. Kakih dvesto kranjskih vitezov se je ble-sketalo v dragoceni opravi na iskrih konjih, na čelu pa sta kretala deželni glavar Janez Ulrik vojvoda Eggenburški in vicedom Filip pl. Ko-bencel.
Ko se je sprevod zasukal s Starega na Novi trg, tedaj je vicedom pozorno motril najmlajšega mojstra črevljarske zadruge, ki se je vrtel na sredi trga ter mahal z gibčno roko premikajočim se vernikom.
„Prikupljiv mož to, celsissime capitane!" omeni vicedom deželnemu glavarju, pokazavši na črevljarskega reditelja.
„Est, nobilis vicedomne! Skoda, da je ple-bejec! Tega moraš spraviti k deželnemu odboru."
„Tisto ne, toda službo mestnega sindika bi mogel opravljati."
„Ali Črevljarskega duha ga moraš očediti, drugače utegnejo njegovi akti dišati po smoli."
„Lepo nevesto ima, vdovo Tramterico. Ta mu bo že pregnala vse hude duhove."
„Takor In pojde r"
„To vam je zamotana historija, celsissime capitane!"
„Attentus esto, nobilis vicedomne! Prevzvi-šeni se bliža z Najsvetejšim", opomni glavar in slovesen molk se razlije po viteški procesiji.
Tam pred VodopivČevo hišo pa je Žlebni-kovo bistro oko pogrešilo mojstra Weissa. Ta je namreč izginil za trenutek iz vrste s svojim parom. Velika vročina je pritiskala. Weiss in njegov sodrug pa sta zevala žeje. Izkušnjavec v podobi Vodopivčeve zelene smerečice nad vrati ju je premotil, da sta stopila v vežo in Klara Vodopivčeva jima je postregla z rdečim dolenjcem.
Le par minut je trajal ta dogodek, toda Žlebnik ga ni prezrl in sklenil je takoj pri slovesni seji očitati očetu Weissu to pohujšanje. Temni oblaki so se zbirali nad starim mojstrom.
Ko se je pa škof vrnil v stolno cerkev in so topovi poslednjič zagromeli po prazničnem mestu, tedaj se je pobožno ljudstvo razpršilo na vse strani, rokodelski mojstri pa so se jeli zbirati vsak pri svojem zadružnem očetu.
Nekako ponosno je stopal najmlajši mojster proti hiši Adama Weissa, zamišljen je preteh-taval bližajočo se viharno sejo, da niti ni opazil vdove Tramterice, ki je bila onkraj trga v živem pogovoru s trgovko Ehrbarico.
Že je bilo zbranih precej mojstrov v zbo-rovalni sobi Adama Weissa, za danes še posebno okrašeni. Hči Ana je hotela do cela pokazati svoj vkus v zaljšanju. Že vrata so bila vsa z zelenim smerečevjem opletena, in Črev-ljarski grb z mestno zastavo se je kazal pred vhodom. Na oknih je bilo polno različnih cvetic, patron Črevljarske zadruge je gledal nad očetovim sedežem po dolgi sobani, in belo oČejeni stoli so se vrstili ob dolgi orehovi mizi. Ana je vedela, kje ima najmlajši mojster svoj sedež in hotela je molče pokazati, da še vedno misli na njegovo osebo. Vsak stol je imel svoj šopek na naslonku, toda šopek na Žlebnikovem stolu je bil lepši kakor drugi. Očetov je bil sicer največji, toda najlepši je bil najmlajšega mojstra. RdeČa vrtnica je čepela v gostem rožmarinu, izpod katerega je gledalo polno zlatih penic in papirnatih trakov, ki so se stegali po naslonku. Srednji zeleni trak je bil najdaljši in na tem so bile zapisane besede:
Rožmarin ima svoj duh, Naj bo zelen al' pa suh.
Ana je čakala pri polzaprtih kuhinjskih vratih, kdaj se pokaže podoba njenega ljubljenca. In bila je srečna, ker ga je videla. Toda tudi Žlebniku ni ušel ta pogled, in povesil je glavo, ko je stopal mimo nje v sobo. Globok vzdih iz kuhinje ga je spremljal in njegov bledi obraz je bil nadahnjen z lahko rdečico, ko je stopil med svoje zadružane.
Takoj je stopil do mojstra Kumberga, ki je nekaj smešnega pripovedoval drugim mojstrom. Ta pa ga je pogladil z razkavo roko po gladki bradi in smejoč se pristavil:
„Kar za poroko si, dragi Matija! Težko pa tudi ne bo za nevesto, saj je v hiši."
Še bolj je zardel mladi mojster, a odgovarjal ni na besede odkritosrčnega prijatelja, ampak mu je namignil, da stopita nekoliko na stran.
A nista se dolgo Časa pogovarjala. Pri vratih se je pokazal hišni oče ter mogočno zasedel svoj predsedniški sedež. Vsi mojstri posedejo po svojih stolih.
Najprvo je oče Weiss prečital zadružne privilegije. Precej Časa je trajalo to čitanje, in mojster Kumberg je parkrat zašepetal na uho najmlajšemu mojstru, ki je premišljal skrivnostni napis na zelenem traku. Opazil je kmalu izjemni šopek Žlebnikov in njegov jezik mu ni dal miru, da ne bi podražil mladega vdovca. Zato ga je oče Weiss pokaral že med Čitanjem pravil.
Ko pa je naposled prečital vse točke, tedaj je sedel, odkašljal se, pogladil gosto svojo brado, pogledal parkrat najmlajšega mojstra in vstajaj e izpregovoril:
„Spoštovani mojstri moje zadruge! Zopet je nastopil častitljivi praznik svetega Rešnjega Telesa, toliko pomenljiv za naš obrt. Danes namreč zadnjikrat sedim na tem častnem sedežu in dana vam bo prilika, soditi moje delovanje in izvoliti si očeta, ki bo nadalje vodil častitljivo našo črevljarsko zadrugo. Izročam torej vodstvo današnje seje najstarejšemu mojstru in ob jednem drugemu očetu ali četrtniku (Viertelmeister), priporočujoč mu, da vodi zborovanje tako, da bo današnjemu prazniku na Čast, zadrugi naši pa na korist!"
Mojster Kumberg vstane in izpregovori: „Peta točka zadružnih sloboščin govori, da je pri vseh rokodelskih zadrugah obično, izvoliti si izmed mojstrov „očeta", ki mora gospodovati vsemu poštenemu rokodelstvu. Ta mora vedeti in utegniti zvrševati vse rokodelske stvari tako, da se ohrani dobri red in da se ravna in živi po sloboščinah. Zato se napove na dan sv. Rešnjega Telesa po končani službi božji zbor vsemu rokodelstvu ter se izvolita prvi in drugi „oče" z dovoljenjem vsega rokodelstva. — Tako se glasi naše pravilo, spoštovani mojstri! in hvaležnost do našega presvit-lega deželnega kneza pa čast našega Črevljar-skega obrta zahteva, da se natanko držimo zadružnih pravil ter volimo novega „očeta". Naš prvi oče je bil doslej ^dam Weiss; vprašanje torej nam je rešiti, ali naj on tudi še
dalje opravlja Častitljivo službo očeta naše zadruge?
Zadnje čase se je mnogo govorilo po mestu o očetu Črevljarske zadruge, toda nikakor ni bila ta govorica taka, ki bi poviševala Čast zadružnega življenja. Ko smo pregledovali ob novem letu zadružno skrinjo, našli smo, da niso bile odračunjene vse globe, katere je udom naložila zadruga. Mojster Cipelj se lansko leto ni udeležil shoda na današnji dan, toda oče Weiss ni iztirjal od njega naložene mu kazni dveh funtov voska. Mojster Žavbar ni bil pri pogrebu svojega pomočnika, a kazni ni zara-Čunjene. Ravno tako se dvakrat ni udeležil o kvatrih črne svete maše po umrlih tovariših, a kazni za to ni plačal. Trije pomočniki se niso udeležili procesije sv. Rešnjega Telesa, a oče Weiss jih ni kaznoval do današnjega dne. Nadalje je „oče" odgovoren za red in pošteno vedenje. A lansko leto po shodu sta pri veselici dva mojstra zapravila več, kakor je po zadružnih pravilih dovoljeno, namreč Čez 12 kr., ravno tako je jeden izmed udov vino polijal, a kaznoval ni oče Weiss nobenega in tudi ne zadolžene škode povrnil zadružni skrinji.
Toda to še ni vse, čislani zadružani! Mojster Adam Weiss je silno nespodobno napadel nedavno pošteno meščanko Ehrbarico, da ga je magistrat obsodil v sto cekinov kazni, a mestni svetovalec Weiss jih še do danes ni poračunih In še več! OČe Adam Weiss je celo danes po-hujšal pobožne vernike, ker je med procesijo šel pit v gostilno. Zato je moja misel taka, da Adam Weiss ni več vreden, da bi bil „oce" Črevljarske zadruge."
Mojstri so kar strmeli, in ko je Kumberg končaval svoj govor, culo se je splošno godrnjanje. Le najmlajši mojster je molče zrl v mizo. Oče Weiss pa se je presedal ob Kum-bergovem govoru, kakor bi mu mravlje lezle po životu. Glava mu je lezla v brado in obraz je kazal podobo skesanega grešnika. Ves potrt vstane in milo izpregovori:
„Pravični gospodje usmiljenega srca! Hudo je moji duši in spoznam, da sem zadnje čase mnogo grešil zoper čast naše spoštovane zadruge. Razni družinski dogodki so tako pretresali mojo dušo, da že nisem več vedel, kaj delam in zato vas prosim odpuščanja. Popraviti hočem vse, kar je zagrešila moja zmedena pamet. Torej sodite me milostno kot kristijani! To je moja prošnja!"
Očetova izpoved je ugodno vplivala na zavedne zadružane. Marsikdo je imel še kaj gor-kega pripravljenega v srcu in na jeziku, toda Weissov nastop jim je omečil srca, in ko se je oglasil k besedi najmlajši mojster, poslušali
so ga vsi zvesto, češ, kaj hoče neki ta povedati.
„Ne brskajmo nadalje po preteklosti, pre-spoštovani zborovalci!" začne mojster Žlebnik, „saj smo videli, da oče Weiss obžalujejo svoje postopanje. Pač pa se predrznem jaz predlagati za prvega očeta gospoda Janeza Kum-berga, dosedanjega četrtnika. Kdo ne pozna njegovih zmožnosti)'? Saj ima Častitljivo ime mestnega svetovalca. Kdo ne občuduje njegove požrtvovalnosti: Saj ga je mestno starejšinstvo že dvakrat volilo celo za mestnega sodnika. Kdo ne bi cenil njegove lepe starosti, njegovih obilnih izkušenj in njegovega priljudnega vedenja? Vse njegovo življenje je žrtva za mesto ljubljansko in našo zadrugo. Ako bi vas njegova zvedenost in njegova požrtvovalnost ne nagibala, tedaj nas silijo njegove zasluge, da mu izročimo Čast zadružnega očeta. To je moja skromna misel in upam, da zavedni zborovalci odobre moj predlog."
Nekaj mojstrov je prikimavalo, nekaj jih je gledalo v mizo, nekaj pa jih je godrnjalo.
Mojster Cipelj, ki se je poganjal za drugega očeta, pa povabi na to mojstre, da naj zaženo vsak svoj fižolČek v lončeno posodo na sredi mize. Beli fižoli so pomenili Kumberga, črni pa so bili proti njemu.
Z bistrimi očmi je meril Žlebnik roke mojstrov, ki so metale fižole v lonec, in ko je on nazadnje vrgel beli fižolČek v posodo, namignil je veselo mojstru Kumbergu. In res je dobil beli fižol večino. FižolČek najmlajšega mojstra je odločil.
Mojster Kumberg, ki je doslej kazal moder obraz, vstane smejaje se in reče:
„Moj dragi Cipeljček je povedal izid volitve. Beli fižolČek je premagal črnega. Zahvalim spoštovano večino črevljarske zadruge za izkazano mi Čast ter obetam, da hočem kot „oče" na vse strani skrbeti za red in pošteno vedenje. Zato takoj preidemo na volitev drugega očeta in predlagam mojstra Ciplja, da njemu izročimo za letos to Čast, toda pod pogojem, da še danes plača v zadružno skrinjo dva funta voska."
Mojstri so se nasmejali in po dostavnem predlogu Kumbergovem so črni fižoli pomenili Ciplja. Tudi Kumbergov predlog je obveljal. Cipelj je dosegel častno, a ne pomenljivo mesto Četrtnika.
Po izvolitvi je novi „oče" takoj kazal, kar je vedel od taistega dne in kar mu je sprevodni reditelj Žlebnik napovedal. Začel je s starim očetom Weissom, ki je šel pit med procesijo v gostilno, našteval mojstre in vdove, pomočnike in učence, ki se niso udeležili procesije sv. Rešnjega Telesa ali pa niso imeli sveč

8MÜ
■



Perica. (Ilustracija str. 482.)

v roki. Predlagal jim je navadno kazen. Nadalje je imenoval imena mojstrov, ki se zborovanja niso udeležili ter tudi tem napovedal primerno globo.
Se marsikaj drugega je bilo na dnevnem redu, toda ne bomo mučili Čitatelja s suhoparnimi podatki. Le toliko še omenjamo, da je bila poslednja točka „sprejemanje novih mojstrov" in zadruga je sprejela Žavbarjevega pomočnika v mojstersko zadrugo. Kdo je bil tega bolj vesel kakor Matija Žlebnik, ki je že tako želel odložiti svojo zaničljivo službo najmlajšega mojstra! Vendar pa je bilo njegovo veselje še nekoliko prezgodno. Ostri zadružani namreč niso še s tistim dnem umestili najmlajšega mojstra. Sicer je Žavbarjev sin kot pomočnik izpolnil vse, kar je zadruga zahtevala, toda izgubil je na svojem popotovanju prepis doučnega pisma, in Žavbar je moral še dokazati, da je prepis res izgubil, ne pa prodal. Dokler pa se to ne zgodi, ima še Žlebnik opravljati službo najmlajšega mojstra.
Dasi se torej mojstru Matiji ni do cela posrečilo, vendar je bil vesel, da so Weissu dali slovo, Kumberga pa potrdili za očeta. Vrh tega je vedel, da Žavbarjeva naloga ne bo tako težka ter ni nič drugega, kakor sitnost nekaterih prenapetih zadružanov. Zato je vse jedno z veselim obrazom na povelje novega očeta tekel pravit mojsterici Kumbergovki, da danes pri-neso mojstri črevljarsko skrinjo v hišo in da
ima oče Kumberg zadružanom napraviti dobro kosilce.
Na požirek vina in masten obed zadružani niso radi pozabili, zlasti ne o tako slovesni priliki, dasi jim je bilo trdo naročeno, da naj preveč ne pijo, „zakaj od tod ne izvira nič drugega kakor zmerjanje, kletev, prepir in druge nedostatnosti".
Ni sicer kronist povedal, kako je huda moj-sterica Kumbergovka sprejela Žlebnikovo novico, zdi se nam pa verjetno, da ga je najpreje dobro oštela ter prerešetala vse mojstre. Naposled pa je vendar hitro vse pozabila, in ko so mojstri slovesno nesli zadružno skrinjo s pismi in novci iz Weissove hiše v Kumber-govo, sprejela jih je jako prijazno in iz kuhinje je dišalo tako, da je oče Kumberg obstal pred durmi in jo vprašal:
„Ali je zajec r"
„E, kaj zajec, jagenjček je!"
Upokojeni oče Weiss je prišel malo pozneje in še se je ustavil pred hišo Kumber-govo in gledal na pročelje. Tako nerodno se mu je danes vse to zdelo, in ko bi bile ljubljanske hiše takrat že imele številke, gotovo bi jo bil mojster Adam Weiss dobro zapomnil. Težki so bili zanj koraki ta dan, toda kaj se hoče! — Posvetna Čast je minljiva. Doseže se po velikem in dolgem trudu, izgine pa kakor vodeni mehurčki.	(Dalje.)
Materina obljuba.
(Povest. — Spisal Dobravec.)
(Konec.)
Dr. Stegoj je bil službeno nameščen pri tržaškem polku.
Hotel je pozabiti svojo prošlost in posvetil vse svoje moči službenim opravilom. Njegovo sposobnost so cenili predniki, vojaki pa so ljubili prijaznega zdravnika. Govorili so, da ga čaka še lepa bodočnost.
Tisti dan potem, ko se je vrnila gospa Beauchampsova, prišel je tržaški polk v Po-toČje, kjer je imel prenočišče na poti k velikim vojaškim vajam.
Z Melanijo sta se pred poldnem vrnili iz župnišča, kjer ju je postarni gospod jako prijazno sprejel, vprašal o tem in onem, postregel kakor je mogel, ali omenjenih listov jima vendar ni izročil, marveč obljubil, da jih prinese kmalu popoldne sam h Kalinu. Tolika postrežljivost jima je bila všeč, in Zalici tudi ni bilo mnogo do sporočil bivše dojilje.
Mati in hči sta šli po kosilu na vrt, tudi stari Kalin je prilezel za njima. Po vasi je že ropotal boben, otroci so leteli skupaj mnogo brže kot kadar zvoni k maši, ljudje so postajali na poti in na pragih, da bi videli prihajajoči polk. Koliko veselje, ko je udarila godba veselo koračnico! Otroci in starejši ljudje so priznavali, da znajo ti mnogo bolje kakor vsi godci skupaj, kolikor jih zmore vremska dolina na dan cerkvenega opasila; mladino so pa pete tako ščegetale, da bi bil marsikateri drznež kar pograbil najbližje krilo in se zavrtel ž njim — ko bi bilo kaj prostora. A danes je šlo tesno, zakaj vojakov je bila potoška glavna ulica tako natlačena, da se je Človek tudi posamič hodeč komaj ognil.
Naši znanci so gledali s Kalinovega vrta na cesto, ki se je vila pod vrtno ograjo. Koliko različnih obrazov in vendar tolika jednoličnost! Koliko prahu in koliko žejnih grl v poletni
vročini ! A slovenski fantje se niso strašili, marveč v posameznih oddelkih so se šalili in smejali. Godba utihne, vojaki se ustavijo in začno tru-moma razhajati se po hlevih, skednjih in podstrešjih, kamor jih je naselila gostoljubna roka. Častniki so krenili pred vaško gostilno, kjer je imel danes polne roke dela, kdor je le hotel. Hribarjev Janez se je ponosno premikal z belim predpasnikom od mize do mize in se bahal z znanjem nemščine, kolikor mu jo je namreč še ostalo izza vojaških let. Mož se je vedel tako kakor prva glava v vasi. O, ko bi bil Janez vedel, kaj se je v tem času godilo pri Kali-novih, bil bi se molče zasukal in hitel pozdravljat svoje drage znance.
Gospa Beauchampsova je stopila v bližnjo senco poleg očeta, Melanija se je pa igrala s cvetlicami nekoliko bliže ograje. Kar se pripelje mimo vojaški zdravnik in za njim še jeden. Kaj je pa to? Bil je dr. Stegoj. Gledal je in gledal, ugibal in se prijemal za Čelo. Sam sebi ni verjel: ali je deklica za vrtno ograjo neznana prikazen, ali niso njegovi čuti popolnoma v redu. Morda je to le odsev nekdanjih dnijr" In zakaj prav tukaj, pri Kalinu? Kako je to? — Prej kakor se je dobro zavedel, kaj počenja, bil je preko ograje poleg Melanije na vrtu.
„Gospodična, vi tukaj r" vzkliknil je francoski.
„Gospod Stegoj! Jaz sem."
„Tukaj sem, gospica, pa ne vem, da-li sanjam, ali je resnica, kar se godi okolu mene. Tu je bil nekoč moj dom."
„Tako! Pojdite z menoj, popeljem vas k materi!" vabila ga je deklica vsa srečna. Obrazek ji je ljubko žarel od vznemirjenosti in veselja. Josip se je rad udal njenemu pozivu, dasi še vedno ni mogel prav razločiti stvarij in položaja.
„Vidiš, mama, jaz sem vedela, da si me hotela prevariti. Moje srce je govorilo resnico. To je gospod doktor Stegoj, prijatelj mojega pokojnega očeta. Seznanili smo se na Rivijeri, kar ti gotovo ni neznano."
Ob njegovi roki je slonela Melanija, in lahko rečemo, da bi težko našel na vsem svetu lepši par, kakor sta bila v tem trenutku naša znanca.
Gospa je pogledala in se prvi hip celo nasmehnila, potem je pa obrnila obraz v stran, kakor da ju ne vidi in ne sliši.
„Mama, gospod doktor te želi poznati."
„Doktor Stegoj!" je zavpila, da je moralo vsakomu pretresti živce, — „Josip, moj sin in ti, ti nevrednica, me nisi slušala, ko sem slutila nesrečo! Ali so se tudi nebesa zarotila zoper men er O, strani, strani!"
Josip ni mogel spoznati dozdevne svoje matere, a ko je videl očeta Kalina, ki mu je
od začetka prijazno namigaval, potem pa stopil k obupajoči, nezavestni ženski in klical : „Zalica, Zalica, moja hči! kaj ti pa je, Zalica r" ondaj so se mu odprle oči. Melanija je zakrila lice z rokama.
„Oprostite, gospa, to je velika pomota. Moja pokojna mati mi je sporočila na smrtni postelji
--." Toda Josip ni mogel končati. Melanija
je hitela materi pomagat iz nezavesti. Sklonivša se nad bledi obraz materin je dejala: „Gospod doktor, najina pota gredo narazen. Sram me je
--" jok jo je premagal in nehote je stisnila
glavo na materine prsi. Tisti trenutek pa stopi k njim župnik. Prišel je s Sašino ostalino — prepozno.
Ali naj opišemo grozo, nesrečo in obupnost, ki so divjale v duši gospe Beauchampsove ? Ne moremo. Kdo je že preiskal vse tajnosti materinskega srca." In njeno srce je čutilo globoko rano, rano, da je prevarjena za vse, kar je imenovala nekdaj najdražje na svetu. Z grozno težo se je udrlo na njo britko spoznanje, kako boli, kako skeli neposlušnost lastnih otrok; slutila je pa tudi, in to je bilo najhujše, da se menda prav v tem neprijetnem trenutku izpolnjuje materina obljuba. Ta prebridka resnica jo je skoro potrla. Zadnjih besed Jesi-povih ni slišala, in ko bi jih tudi slišala, ne bi jih bila umela. Prenesli so jo v hišo in poslali po zdravnika. Dr. Stegoj je hotel sicer pokazati tudi tukaj zdravniško spretnost, ali ona ga ni marala videti.
„Pojdi, beži od mene, ti nesrečni otrok! Groza starišem, sramota soseski!" Tako ga je podila od sebe. Pri njej se je mudil župnik, jo tolažil in miril, a vse zastonj. Žalostno je odšel dr. Stegoj in stopal, prenašaje svojega življenja težo tako, kakor nosi pregnani dolžnik lastno imetje k svojemu upniku. Zdelo se mu je, da ne more dočakati drugega dne, ko mu bo odriniti s polkom naprej. Najnovejše dopolnilo sovražne svoje sreče je sporočil prijatelju Bohuslavu v Prago.
Melanija je takoj po prvih dogodkih zbežala od matere v svojo sobo, tam se naslonila na posteljo in ihtela. Hišna, ki je bila odsotna med vsemi dogodki ter brezskrbno pasla oči z drugimi vaščankami, poslušajoči mi vojaško godbo, vrnila se je, ko je že odhajal dr. Stegoj iz hiše, kjer je preživel mladostna leta. Srečala ga je na dvorišču in se tako prestrašila, da bi bila kmalu zbežala. A ni se zbala njega, marveč njegovega obraza, ki je bil mrtvaško bled. Bila je to ona deklica, ki je bivala z Melanijo še v Nizzi. Hitela je po stopnicah naravnost v sobo, kjer je bivala Melanija, toda vrata so bila zaklenjena.
„Odprite, gospica, odprite brž. Nekaj novega! brž, brž, prosim!"
Deklica znotrej je mislila, da ji pove zopet novo nesrečo o materinem položaju in naglo odpre.
„Mademoiselle, oni doktor je tukaj iz Nizze."
„Naj bo, pusti ga!"
„Gospica, vi tako, pa zakaj?"
„Tega ni treba tebi vedeti še sedaj, zveš pozneje."
„Gospica, pa tako lep človek in v vojaški obleki. Vi se motite, ali mi ne verjamete:"
„Nisi prav videla. To je moj brat."
„Mon Dieu", Čudila se je hišna, „vaš brat, pa tako mrtvaško bled!"
Melanija ji ni veČ odgovarjala, marveč zopet stisnila glavo na blazino in jokala. „Oh, zdaj ga izgubim, jedinega brata izgubim. Te sramote ne prenesem, vem, da ne. Ko bi ga vsaj ne bila videla več, koliko lože bi mi bilo!"
„Kako so Čudni ti ljudje", mislila si je hišna in šla iz sobe, a ljudje so se ji zdeli še Čud-nejši potem, ko je našla svojo gospodinjo na postelji brez zavesti, okoli nje pa same neznane obraze, katerih ni razumela, pa tudi oni niso nje. Prišel je zdravnik in potrdil, da trpi gospa na hudem vznemirjenju živcev. Govoril je, da se utegne bolezen obrniti še prav na zlo. Bolnica bo nekaj Časa kakor iz uma.
Tako se je zgodilo.
Sleharni dan jo je obiskoval domači župnik, a minulo je nekaj tednov prej, nego je mogel ž njo govoriti zaupno in jasno o dr. Stegoju in njegovi materi. Melanija ni smela k materi med boleznijo, zakaj, kakor jo je pogledala, povrnile so se ji prejšnje muke in zmešano govorjenje o neslišani sramoti. Z domaČimi se ni mogla zmeniti besedice, le hišna ji je donašala poročila o materini bolezni.
Ko bi bila ubožica vsaj mogla zvedeti, kaj sta se zmenila stari Kalin in Josip Stegoj tisto jutro, kadar so odhajali vojaki.
Dr. Stegoj je moral takoj za polkom k manevrom na Pivko, vendar je prej poslal po očeta Kalina ter mu moško in udano potožil svojo nesrečo, hoteč s tem ženskima polajšati neprijetne slutnje. Govorila sta dolgo, dolgo . . .
Stari mož je imel solzne oči, rekel pa ni besedice do konca Josipove povesti.
„Tako je, oČe! Jaz sem oni nesrečnik", končaval je dr. Stegoj, „ki sem s svojo vzgojo -—- sicer neradovoljno — zapravil vam toliko lepih novcev. Nekaj sem sicer dosegel ž njimi, ali povrniti, ljubi moj oče", je hotel reči, pa je popravil: „ljubi moj prijatelj, ne bom mogel vsega nikoli. To mi teži dušo, jedino to."
„Gospod doktor, prosim -—" je začel Kalin, toda Josip ga je prijel za roko in dejal: „Imenujte me rajši pritepenca in usiljenca, samo ne tega, kar sem postal z vašim denarjem. Le to
vas prosim, ne jezite se name. Očeta nisem poznal nikoli, le vas sem smel tako nazivati, in srečen bodem, če mi obljubite, da ne bodete hudi name."
„Ti nisi ničesar kriv, dragi —" zareklo se je Kalinu, kateremu je ugajalo Josipovo govorjenje, da mu je zadovoljno stiskal roko.
„Stokrat srečen bom, ako vas bom smel tudi poslej nazivati očeta. Vsaj to mi dovolite, samo ta spomin na lepe dneve, katere sem nevredno preživel v vaši družini."
„Torej Josip, če te smem tako nazivati, ne toguj zaradi tega. Ti si vrl Človek!"
„ Uslišite mi samo jedno prošnjo, oče. Izročite gospici Melaniji to-le pismo. V njem je vse in samo tisto, kar sem vam povedal sedaj; ako bi ga pa ne hotela sprejeti, shranite ga sami. O svojem Času vam bom pisal, da mi je vrnete."
Obema je bilo zlajšano, ko sta se ločila.
„Med nama ostane vse, kakor je bilo nekdaj:"
„Kakor nekdaj, da! Z Bogom, oČe!" — „Z Bogom, Josip! Srečno!"
Josip je skočil na voz, zunaj na dvorišču se je pa oglasil Hribarjev Janez in zavpil na starega Kalina:
„Oče, ali je veljala moja, kaj: Jaz še nekaj vem pri — moj—dunaj! Sedaj pa spat, sinoči smo natakali. Linksum, marš!"
Mož se ga je bil navlekel na vse zgodaj, in sicer danes na veselje, ker je vohal okoli vseh oglov Kalinove hiše in slednjič res iztaknil, kar je iskal — namreč resničnost svojemu sumni-Čenju.
Ko je prišel Kalin domov, našel je Melanijo v kuhinji in ji dal Josipov list. Ona je pogledala znano pisavo, pa, kakor da jo je prešinila električna iskra, se je stresla, in v tistem hipu je drobni listič že oblizaval brezobzirni plamen. „C'est un malheur!" je mrmrala deklica in skrivala solze.
Kalin si ni mogel pomagati.
Mesec kimovec je deloval tisto leto z vsemi silami. Vročino in prijetne noči je zamenjal z burjo in ponoČnim hladom; gore in livade je pa ogrnil z dolgočasnim rjavim plaščem. Krilati pevci so šli z naših poljan iskat toplejše domovine; le kos, brinjevka in nenasitni vrabec so imeli o trgatvi po vinogradih svojo gostijo.
Gospa Beauchampsova je že skoro okrevala. S hčerko sta se sprehajali vsako popoldne v okolici ali sta pa hodili za trgači in nadomeščali očeta pri delavcih. Veliko opravila sta imela oče Kalin in gospod župnik, da sta prevarjeno mater polagoma spravila na pot treznega premišljevanja. Seveda se je stvar razvijala le počasi. Zdravnik je namreč priporočal največjo previdnost. Danes ji je prišel župnik povedat
kaj malega, jutri jo je oče privajal na to, da je zopet mislila na hčer, skratka: šlo je tako počasi, kakor da učimo malega otroka hoditi.
V šestih tednih je vendar spoznala, da se stvari za sedaj ne dado več predrugačiti, da je Josip Stegoj nedolžen in pa, da ni bil najslabši gojenec na svetu. Bala se je to stvar samo hčerki naravnost priznati.
In Melanija?
Toliko trajnih, tako različnih in silovitih vtiskov skoro ni mogla prenesti njena duša. Ako je prve dni žalovala zastran sramote in nesrečne materine ljubezni, žalostila se je pozneje po izgubljenem jedinem bratu na svetu; sedaj se je pa stvar tako zasukala, da je izgubila vse, vse . . . Materi se je bala spomniti njegovo ime.
Neki dan sta se sprehajali daleč čez primorsko mejo po cesti ob levi strani Reke. Blizu njenega izliva v podzemeljske votline ško-cijanske sta se ustavili in motrili naravno čudo, kako se voda izgublja v kraški svet. Strašne Čeri se tam dvigajo iz vode in iz groznih jam, katere je tekom stoletij izjedla Reka. Kraj je skalovit in neprijazen.
Gospa Beauchampsova je srpo zrla v brez-danje globine in temne prepade, kakor da vidi v njih svojo lastno minulost. Koga ne bi nadlegovale temne misli ob tem prizoru! Melanija je z grozo v srcu opazovala svojo mater in se kesala, da sta sploh zašli v ta kraj.
„Moja ljuba hči", je začela, „ozdravela sem, hvala Bogu, ozdravela od dveh boleznij, a še nekaj mi teži srce. Glej", — hčerka se je stresla kakor šiba, — »glej", je dejala, „kakor je Bog tej-le vodi določil tek, da se po skrivnih potih podzemeljske kraševine bliža morju, tako je tudi določil tek vsakemu človeku v življenju. Neskončno modro vodi naše življenje,-—modro in pravično —"
v
Se vedno je gledala v brezdno temnih voda in pripovedovala Melaniji zgodbo svojih mladih let, zgodbo svoje pregrehe. Ni trenila z očesom, da bi videla lastno hčer. Srce ji je bilo tako polno, in jezik je razlagal njene srčne tajnosti. Melanija se je sklonila k materi in jo strastno stisnila z obema rokama okolu vratu, kakor bi se bala vsak trenutek izgubiti jo; mati pa kakor da ne sliši in ne vidi, je pripovedovala toliko Časa, da je usahnil vir njeni povesti . . .
In še dolgo je potem molče strmela v temno vodo.
Slednjič se vzdrami kakor iz groznih sanj, pogleda okolu sebe in pogleda tudi Melanijo, kateri so dogodki zadnjih dnij ostavili v vsi unanjosti sled tihe otožnosti.
„Ali si že poslala dr. Stegoju zapuščino njegove matere r"
„Ne, mama; jutri mu mislim poslati. Pa kaj vprašaš za to?"
„Sporoči mu tudi moj pozdrav in reci, da želim, naj vestno izpolnjuje oporoko svoje matere. Vsi se moramo pokoriti neumornim ukrepom božje previdnosti."
„Mama, ti si tako dobra!" — Melanija je prijela materino roko in jo poljubovala . . .
Ondaj sta prav tam mirno priletela dva divja goloba ter sfrČala naravnost v svoje dupline nad vodo; gori visoko v zraku je pa ponosno krožil jastreb ter nemirno gledal sem ter tje, a niže si ni upal.
Ženski sta se dvignili in krenili domov.
* *
*
Ko je nova pomlad odela naravo s cvetjem in zelenjem, ko je taščica zopet mirno žgolela na Kalinovem vrtu in je kos z družino že vzgojil in razpeljal prvi zarod, tedaj sta se odpravljali gospa Beauchampsova in Melanija v Aleksan-drijo in celo v Suez uredit še neke dedinske stvari po pokojnem inženirju Beauchampsu in pridružil se jima je še dr. Stegoj.
Tudi letošnjo zimo sta bila z Melanijo na Rivijeri — dovrševala sta ženitovanjsko popotovanje, ž njima je bil tudi dr. Bohuslav grof B., ki je potem spremil mlada poročenca celo do Trsta ter se tam prisrčno poslovil s pobra-timom in njegovo družico. Obljubil je, da se vrne še na slovensko zemljo ter na tihem po-šepnil Josipu na uho: „Kadar bodete praznovali prvo rodbinsko slovesnost." Dr. Stegoj je pogledal prijatelja z zadovoljnim nasmehom ter mu slednjič segel v roko, želeČ mu vso srečo v lepi Češki domovini.
Težko je pustil stari Kalin tako drage znance v ptuje kraje, a ker ni bilo drugače, udal se je in naročal Josipu:
„Dejte, dejte, vrnite se kmalu; po potu pa uči Josip svojo ženko slovenskega jezika. Saj ves, starost gre na otročje, in jaz bi se prav rad tudi ž njo kaj zmenil. Boš, kaj ne ? Ce me več ne dobite med živimi, pa molite zame. Meni se je sreča nasmehnila na stare dni. Hvala Vsemogočnemu za to!"
Sli so.
Potovanje je bilo za vse tri jako veselo in srečno. Dr. Stegoj skoro ni vedel, ali bi se bolj zanimal za nenavadno prirodo in za ljudi, ali za svojo ljubo ženko. Vendar je vleklo vse potnike hrepenenje, da pridejo kmalu zopet domov v Potočje.
In vrnili so se . . .
Dr. Stegoj se je nastanil v Potočju, kjer je vršil dolžnosti svojega stanu, pomagaje ubož-nemu ljudstvu. Lepo je bilo življenje pri „očetu" in ljubljeni taŠČi. Melanija se je pa pridno učila
slovenščine ter se Čudila njeni lepoti. To je bilo staremu Kalinu največje veselje, da je mogel s svojo vnukinjo po domače kramljati. Bog mu je je pustil uživati še dokaj let.
Ako so vsi štirje tako zložno kakor jedna sama družina sedeli na vrtu in se zadovoljno pogovarjali, pa je šel mimo Hribarjev Janez — sedaj že osivel mešetar—obrnil se je molče „linksum" ter krenil v drugo stran.
Na koncu smo!
Nam znane osebe vse še žive in se spominjajo minulih Časov, ko jim je usoda črtala življenje v ostrejših potezah. Celo Bohuslav in komtesa Boženka sta jih obiskala, ko so prišli Cehi med brate Slovence. Kmalu potem je
štela Kalinova hiša jednega Človeka vec in dr. Stegoju nov dokaz, da ga Bog in sreča nista ostavila.
Tisto leto pozneje o vseh svetih je dala postaviti Zalica pokojni materi na grob nov spominik, na njem so pa bile vklesane besede, katere je zložil dr. Stegoj:
Pozdrav Vam zadnji — draga mati, V solzah izročam — Bog Vam plati Dobrotno vse stotisočkrat! Le skušnja trda, ne poguba, Mi bila Vaša je obljuba, Srce mi Vaše vrtec zlat. Prosite tam na rajski trati, Da vidimo se, draga mati!
Vzori in boji.
(Po prijateljevih pismih priobčil Ošaben.)
(Dalje.)
48. Prevelika ljubezen — gotova bolezen. Ubogi Dolnik! Smola! — Pamet boljša ko žamet. — Pred Levstikom! Puškin. Nove želje. Pesnik v drevoredu. — Žalostna
novica.
. . . prosenca . . .
Mih prijatelj! Pa si res radoveden, vse hočeš vedeti. Kako sem se imel o božiču doma.' Potico, katero so mi mati spekli in dali za pot, sem že pospravil; ta me je par dni j spominjala še doma, potem pa so prišle druge skrbi. A ti hočeš vsekako, da ti kaj sporočim. Bodi! Vedi torej, da sem skoro vse počitnice pretičal doma, za pečjo. Zakaj r Bilo je takoj prvi dan počitnic; doma smo se bili vse pogovorili in izprašali, in tako sem mislil, da prav storim, Če stopim k sedmošolcu Franu, tovarišu in rojaku svojemu, vprašat ga, Če se je že kaj odpočil od pota; saj to veš, da hodiva na počitnice vedno skupaj. Dobil sem ga pri mizi, pišočega. Sam ne vem, zakaj, a poznalo se mu je, da je v zadregi. „Komu pa pišeš;" vprašal sem. Ni mi odgovoril, pač pa mi je molče pokazal zavitek, na katerem je bil naslov: Cenjenemu gospodu Antonu Skalcu, šestošolcu, sedaj na počitnicah . . . Vedel sem dovolj ! Moj tovariš Fran in Skalec sta neznansko prijatelja. V Ljubljani stanujeta skupaj; o njiju se res lahko reče, da sta „una anima in corpo-ribus duobus1); toda kaj takega bi si ne bil mislil nikdar, da niti jeden dan ne moreta živeti drug brez drugega, ali vsaj tovariš France ne
*) Jedna duša v dveh telesih.
more živeti brez Skalca. Glej, komaj sta se ločila, pa mu že piše! — Kako čudno je pač srce človeško! Za kar se vname, k tistemu vleče in goni in tira vse naše želje in misli in čustva. — Fran je bil globoko zamišljen v pisanje, zato se mu ni ljubilo govoriti z menoj. Kaj sem hotel: Pustil sem ga in tiho — odšel. Odšel tudi z neko otožnostjo; zakaj, kolikrat od prvih ur, ko sem začel hoditi ž njim v Ljubljano, pa do danes, kolikrat sem mu pokazal, da ga ljubim kot svojega prijatelja, pa ni maral zame, — tega pa ljubi tako goreče! Oh, kolikrat sem bil žalosten radi tega! Kolikrat sem si želel: da imam saj jednega prijatelja, ki bi me ljubil, o kako bi ga hotel ljubiti tudi jaz, toda kdo mara zame.' In oni dan se mi je zdelo, — oprosti, Josip! -— da si me zapustil tudi ti, in da ga ni srca, ki bi bilo zame, in šel sem domov, spominjajoč se po poti Prešernovega izreka v krstu pri Savici:
Ne združenja, ločitve zdaj so časi,
Vsak sam naj šel bo skoz življenja zmede -—
in prišedši domov, sem se vsedel za peč ter vzel v roko staro, staro rusko slovnico, katero je spisal neki dr. Tappe za Nemce, posodil pa mi jo je alojznik Potnik, ki jo je dobil v aloj-zijeviški knjižnici. To knjigo sem premleval in študiral vsak dan. K Tometovim nisem šel več. Tako sem pozabil svoje gorje in se tolažil s staro resnico, da je prevelika ljubezen — gotova bolezen, in delal sem si pogum, češ: Če nihče ne mara zate, pa bodi sam, kakor volk v gozdu ! Punctum ! —
VrnivŠi se v Ljubljano, mahnil sem jo takoj v stanovanje. Toda kako žalostno novico sem zvedel! Sošolca Dolnika, ki je z menoj stanoval, ni več. Vse mu je odpovedalo službo: roke, noge želodec, vse . . . Nekega dne med počitnicami je obstal kmetiški voziček pred našim stanovanjem; Dolnik se je vsedel k vozniku, ki ga je odpeljal domov ... Se poslovila se nisva drug od drugega, le pozdrav mi je pustil. Najbrže se ne bova videla več . , . Ubogi Dolnik!
Sreče si to leto ne obetam mnogo. Prvo uro v novem letu nam je prinesel Franzi prošnje, katere smo bili oddali za razne dijaške ustanove. Jaz sem bil prosil za petero takih ustanov, in ono uro mi je razrednik vrnil vseh pet prošenj z vsemi prilogami vred. Z veliko Ča-stitljivostjo sem jih vzel v roko ter tehtal, tehtal, Če je katera kaj težja nego je bila prej, ko sem jo oddal, toda vse so bile prav tako lahke ko prej. Gledam torej, gledam, Če je zadaj kaj zapisano? In glej! bilo je zapisano: Anderweitig verliehen, drugam oddana—, spodaj pa podpis: Smolej. Pogledam drugo: isti dve besedi, tretja, četrta, peta, na vseh isti odgovor: anderweitig verliehen — drugemu smo jo dali. Nekoliko za malo se mi je že zdelo, zakaj že od prve šole prosim za štipendije vsako polletje, pa nimam te sreče, da bi jo dobil. Kaj hočeš? Smola je smola! Ej, potolažim se pa tudi hitro, kar s Prešernom, ki pravi:
Sem videl, da svoj čoln po sapi sreče,
Komur sovražna je, zastonj obrača;
Kak veter nje nasproti temu vleče,
Kogar v zibeli vid'la je berača . . .
Zbodlo me je sicer to, ko sem videl, da se pri ustanovah gleda večkrat le na „protekcijo", ali priporočilo mogočnih oseb, ne pa na pridnost, potrebnost . . . Toda, kaj ti bom čenčal? Veš, kaj pravi Senoa?
Oj budi svoj!
Ti sküpi pamet, upri zdrave ruke,
I budi svoj!
Saj tudi ni taka sreča, štipendij! Marsikomu je v nesrečo. Lani je dobil naš sošolec Devetak ustanovo za 168 gld.; sedaj je fant —- potepuh. Zakaj f Denarja je bilo preveč, pameti premalo. Potegnil je najedenkrat 84 gld., ne da bi bili stariši kaj vedeli. Nekaj je res dal gospodinji, drugo pa je obranil zase. In kako se je živelo! Najprej je kupoval samo sladkarije, tam v tistih temnih Lingerjevih ulicah; po sladkarijah je bil žejen, treba je bilo vinca; in začel je hoditi v gostilno, šole pa se je bal, ker se ni več učil. Slednjič mu je bila pretežka, obesil jo je na
kol. Zašel je med navadne „žganjarje" v Pih-lerjevi kleti, dijak, ki je nekdaj prestavljal Cezarja in lomil grške aoriste! Sedaj se klati po Ljubljani; jaz ga nisem videl že dalj časa, a to pravijo, da je silno zanemarjen: obleka raztrgana, obraz ves umazan, lasje nepoČesani, in še to pripovedujejo, da vedno miga z ramami, ker ga grizejo uši. Kje spi, tega nihče ne ve. Baje po kozolcih zunaj mesta. In v tem mrazu! Kaj ima nesrečnež od ustanove? Samo jedenkrat jo je potegnil, pa je znorel! Ej, pamet je vendar-le boljša ko žamet. Mar bi bili še njemu zapisali, kakor so meni: „Anderweitig verliehen!" Zato si pa midva z Grudnom čisto nič ne storiva iz tega, da nimava štipendij; prvega, ko potegneva tiste krajcarje od instrukcij, greva k Permetu na Homerovo, domov grede jo pa zakroživa, seve, bolj na tihem, da naju ne sliši policaj:
„Men' vse jedno je,
Al' mam dnarce, al' pa ne:
Imam dnarce,
Pijem vince,
Nimam dnarce v,
Pijem vod'co.
Men' vse jedno je,
Al' mam dnarce al' pa ne."
Pa nikar ne misli, da je to vsak dan, saj pravim: samo prvega, ko je več drobiža. Prava filistra, kaj ne?
Da, pa skoraj bi bil pozabil nekaj zanimivega! 3. t. m. sem stal pred — Levstikom! Kaj je bilo? Petošolci, to veš, imamo že dovoljenje, da si smerno izposojevati knjige iz licejalne knjižnice. Nekateri so preleni in ne čitajo nič; drugi bero le Gerstäckerja, ki tudi ni nič; no, so pa tudi, ki pridno Študirajo Walter-Scotta, katerega priporoča Jurčič, Auer-bacha, čegar Dorfgeschichten, Auf der Höhe, Das Landhaus am Rhein je sošolec Zagozdnik prečital najmanj po dvakrat, dalje Spielhagena, Hackländerja i. dr. A jaz, veš, kaj sem jaz napisal na listek? Puškina! Slovnice sem se naučil za silo, sklenil sem torej približati se velikanu ruskega slovstva. Pri gospodu razredniku je šlo gladko; podpisal mi je listek brez ugovora. Sedaj pa v licejalno knjižnico, pred Levstika! Srce mi je utripalo. Bog ve, če ne bo zarohnel in me zapodil, odkoder sem prišel! Pogum velja. Odprem vrata, približam se počasi do peči ter pomolim g. Levstiku listek, s Puškinovim imenom. Levstik vzame list, pogleda — pogleda mene —, pogleda, začudi se, kakor bi ne verjel svojim očem in reče s trdim glasom: „Ka-ajr" Stari gospod, načelnik knjižnice, je zapazil, da ni nekaj v redu, ter je vprašal z nevoljnim glasom izza bukev, med katerimi je bil zarit
kakor krt: „Was ist denn?" Levstik pa je povedal na glas, kakor ima navado, da me je vse pogledalo, kar jih je bilo v knjižnici: „Einer aus der Quinta will den Puškin lesen!" Stal sem kakor okamenel. Sram me je bilo, da sem se drznil prositi Puškina — v izvirniku, pa šele petošolec! Že sem jo hotel pobrati skozi vrata, ko me Levstik pomeri še jedenkrat od nog do glave, potem pa, rekši: „Počakajte!" odide v veliko dvorano, kjer je knjig na tisoče . . . . Kmalu se vrne z lepo vezano knjigo v roki. Molče mi jo poda. Bil je Puškina prvi zvezek, kjer so pesmi. Priklonil sem se mu ter odhitel. Kdo je bil srečnejši od mene? Kar letel sem domov. In doma, ne morem ti povedati, s kakšnim čudnim strahom sem odprl knjigo. Moj Bog! rusko, in največji pesnik! Komu ne bi srce hitreje bilo v prsih v takem trenutku: Bil sem ob cilju svojih želja in hrepenenja: Puškin v mojih rokah, — duša, kaj hočeš še več? Kako mi je minil oni večer, sam ne vem; toliko pa pomnim, da druge knjige nisem pogledal, in pa to je znamenito, da mi je gospodinja dvakrat ugasila luč in me zapodila spat, pa sem jo dvakrat zopet prižgal, dokler mi ni tretjič za-pretila, da me drugo jutro izžene iz stanovanja, ako ne slušam. O sitna, prozajiška godrnjavka, ki drugega ne pozna nego „kofe" in jezikanje! Polovico knjige sem pa navzlic temu prečital takoj prvi večer. Slo je še precej gladko, seve, brez slovarja; kje ga bom dobil, berač: Jedna pesem Puškinova zlasti mi ne gre več iz spomina, in sicer njegov Pevec (n-feseiyb). Glasi se tako-le:
11i>B E II, T>.
C.lWXfUlH-.lI. BBI 3a pOIIJ,OH iuaci. HOHHoir
I Ihn 11, a .iKMMiii, niBiia cßoeM iieTia.in?
Kor^a ilo.ih r'i, mmct» YTpeHiiirt mo.iii;uin,
CBMpi-lH 3ByKrB YHIJJ1 uit H IipOCTOH CViwxa.ni-.7ii> bbi?
IiCTp'h'ia.lIT-.1I. BBI BT. nyCTBIHHOM TBMi .rhCHOH
IItBii,a .iloom!, irfeBu,a CBoeft liena.ui V
CUißH .in e.i(sfiT., y.iijdicy-.ii. saM-fe^juiH,
ILlB TtlXLM KJiOp'Fi, HClIO.IHeilHMÜ TOCKOH, BCTpiHJU-lH-^lB BBI?
BarT,oxHy.ui-.iB bbi, h h h Man tux i it iviac/B
lTkBU,a .ik)6bh, ni,Bii,a cßoeM ne'ia.i n ?
K o r/i, a B'i. vi']-,caxrr, bbi lonoiny mi^a.iH,
BcTptnan B.-iop'B ero noTyxiimxt r.ia.TB,
B3flOXHy^lH-^lB BBI?
■V
Se tisti večer sem jo znal na pamet, pa tudi prevel sem jo. Sam spoznam, da prevod ni čisto za nič, vendar, da boš pesem bolje umel, naj sledi i on.
Pevec.
Li čuli ste za logom nočni glas Ljubezni svoje pevca in pečali?
Slobodni, tožni zvok piščali, Ko polja so molčala v jutra čas, Li čuli ste?
Dragi! spodtikaš se morda nad besedo „pečal", katero sem pustil, kakor je v izvirniku. Menim, da ni težko umevna: pomenja žalost, bolest, skrb, kakor če mi pravimo: peče me; ker pomenja tudi skrb, si lahko razlagaš, zakaj Rusi imenujejo ministra „popeČitelja", ker ima menda mnogo skrbij, ki ga peko noČ in dan. Sicer pa sva bila z Marnom prišla jedenkrat navskriž pri neki domaČi nalogi; tedaj mi je namreč očital, da rabim preveč ptujk, zlasti ruskih, v svojih izdelkih, pa da to ne gre, ker je spis tem lepši, Čim bolj po domaČe je za-krožen in čim umevnejši je. Kje ima Slomšek kaj ptujk: Kako je vse domaČe pri njem! Od njega naj se učimo pisati! Že sem si na tihem mislil: Marn je starokopitnež; — tu mi je pa navedel Prešernov sonet:
Ne bod'mo šalobarde! Moskvičanov Gorenjci moji! knjige mi berimo, [n kar nam všeč bo, uzmat' se učimo, Od bogmejev na meji Otomanov!
Iz kotov vseh od Skjaptrov do Šamanov Tak, kakor srake gnjezda skup nosimo Besede ptuje, z njimi bogatimo Slovenski novi jezik Ilirjänov.
Prekosili res bomo vse narode, NajstarŠi med jeziki jezik bode, Ki se iz te čobodre bo naredil,
Ker bomo tak govorili v Emoni, Ko žlobodrali so tam v Babiloni, Ko bil jim Bog je govorico zmedel.
Spoznal sem, da uči Marn prav, ker se je tudi že Prešeren norčeval iz ptujk. Toda, kar sem zapisal, sem zapisal. Tu imaš še drugo in tretjo kitico:
Li srečali ste v pusti gozda temi Ljubezni svoje pevca in pečali? Sledove solz, nasmehljaj ste zaznali, Pogled li tihi, poln otožnosti, Ste srečali?
Ste vzdihnili, na tihi glas pazeč Ljubezni svoje pevca in pečali? Ko v gozdih ste mladeniča kazali, Njega povešene oči videč, Ste vzdihnili?
To pesem je zložil Puškin 1. 1816., šele 17 let star. Mislim, da je izlil vanjo vsa čustva svojega mladega, kipečega, za poezijo navdušenega srca, vse solze, vse izdihe onih nemirnih
let. No, Če je tako samotaril, je to pri velikem pesniku umevno; toda smešno je, če se tudi drugi, ki niso pesniki, tako vedo. Naš sošolec Trgač n. pr. je tak. On misli, da je največji pesnik na svetu. Že v tretji šoli je v domači nalogi pisal o svoji — nesrečni ljubezni. Tedaj ga je gospod razrednik, ki je učil slovenščino, javno pokaral, češ: fante, ti pišeš take stvari, ko si še moker za ušesi in se te mleko drži okrog ust! Seve, sedaj je v peti šoli, sedaj mora biti zaljubljen. In je tudi, ali pa se le delal Govori malo, zamišljen je vedno. Zlasti pa bi ga moral videti, kadar gre na izprehod v Tivoli. Sam hodi, vedno sam, roki na hrbtu križema sklenjeni, oči povešene: tako hodi ob
strani drevoreda, kakor oni Puškinov pevec! Toda sodim, da tu velja rek: duo cum faciunt idem, non est idem. Meni vsaj se to zdi nespametno : Kaj bi se Človek delal, kar ni ?
Smejal se mi boš, če ti povem, da so moje misli sedaj pogosto v St. Peterburgu (tako pravijo Rusi, ne Petrograd!), tam na tistem velikanskem „Nevskem prospektu", kakor se imenuje najlepši trg v ruski prestolnici, kjer je neki tako pisano življenje, kakor niti v samem Londonu ne. Oh, tam bi se pač do dobra naučil ruščine. O, da imam toliko denarja, tje bi hotel iti . . . Dahin, dahin! ... O, prijatelj, kako je to hudo: zmerom več želja, načrtov, toda pomočkov, da bi jih zvršil, ni, ni . . .
Samostan Tröicki pri Moskvi.
Predno sklenem pismo, naj ti naznanim še to novico, da je naš sošolec Kolec, o katerem sem ti pisal zadnjič, pred dvema dnevoma umrl za jetiko. Zgrozil sem se o tej novici. Na tihem se govori, da je zapustil otroka .... Grozno! Domen je rekel, ko sva šla iz šole: „Da je nesrečni Kolec živel pošteno, krščansko, bil bi danes še zdrav in vesel, in koliko veselja bi bil storil lahko svojim starišem! Tako pa samo žalost ..." Molče sva se razšla. — Veš kaj, prijatelj, čudno, Čudno je to naše življenje. Samo jedenkrat se živi, oh, in če še takrat ne pravr!
Z Bogom !
Tvoj
Ivan.
„Dom in svet" 1896, št. 16.
49. Pri francoščini. Renan. „Ausgezeichnet" v krščanskem nauku. V nemški cerkvi. Velikonočna izpoved. Stari Livij — veren!
„Solnce Homerovo."
. . . sušca . . .
Dragi oče! Naj bo! povem Vam vse. Cel teden se že mučim, ali bi Vam pisal ali ne, pa vest mi ne da miru; zdi se mi, da si jo olajšam, ako Vam razodem vse. To sem pravil že o božiču, da se učim letos tudi francoščine, posebno tudi zato, ker nas je lani profesor zgodovine zasmehoval zaradi neznanja tega jezika. No, to ni še nič posebnega. A sedaj pride, kar je udarilo vame kakor strela z jasnega neba. Med tovariši, ki se uČe francoskega jezika, je
32
tudi Waldner, iz pete šole, torej sošolec, le da je iz a-oddelka, ker je Nemec. Vedenja je jako olikanega, še preveč ; nežen je tako, da mu je neki tovariš nadel ime „frajlca". Francosko zna najbolje, ker imajo doma governanto, Francozinjo; vendar pa „obiskuje" francoščino, da dobi v spričevalu zapisan red. Ne vem, zakaj, ta Waldner se mi je začel bližati ter pripovedovati, kaj Čita doma in kam pojde, ko dovrši gimnazijo. Teden je tega, kar sva šla o petih popoldne od francoščine, on domov, jaz — poučevat tri ure za vrstjo. Po poti me vpraša: „Si-li že^ Čital Renana?" — „Nisem", odgovorim. — „Skoda!" pravi on nato. — „Zakaj?" povprašam dalje. — „V njem bi zvedel marsikaj, česar sedaj ne veš ... in kako krasno francoščino piše!" — „Kaj bi zvedel r" — „Zvedel bi", odvrne mi, „zvedel bi, da si bil do sedaj tepec, ko si veroval, kar si se učil v katekizmu, in kar se učimo letos v peti šoli krščanskega nauka. Sama sleparija, drugega nič! Kje ima to kako podlago? Jezus Čudežev ni delal; to so pravljice. Zakaj se iz njegove mladosti ve tako malo; Preživel jo je v Egiptu; tam se je učil pri egiptovskih svečenikih, potem je prišel v Palestino in učil, in ker ljudje niso vedeli, kje je bil, strmeli so in rekli: Ali ni to tesarja Jožefa sin? Odkod ima svojo modrost; Vidiš, tako je ta stvar!" — Kar mi je pravil, to me ni tako iznenadilo, ker smo se v šolski knjigi učili o raznih nasprotnikih naše svete vere, toda to me je iznenadilo, da imam brezverca — tako blizu. Nisva se prepirala. Vprašal sem ga samo:
„Waldner, ali je Renan kaj trpel zaradi svojega nauka:"
„Trpel? Zakaj? Slavo si je pridobil po vsem svetu in knjiga njegova Vie du Jesu se čita skoro v vseh jezikih sveta, in zabogatel je po njej", odvrne tovariš.
„No, glej, Jezus pa od svojega nauka ni imel drugega dobička kakor — smrt. Za sleparijo pa ne gre nihče v smrt. — No, pa dovoli še jedno vprašanje: Kdaj je spisal Renan svoje glasovito delo:"
„L. 1863." odgovori mi Waldner.
„Torej pred dvajsetimi leti. Jezus pa je ustanovil Cerkev pred 1800 leti, in ta Cerkev še stoji. Ako bi bilo sleparstvo njena podlaga, ne bi bila stala tako dolgo. Servus!" Hotel sem oditi. Waldner me je prijel za roko ter rekel:
„Ivan, predsodki ti vežejo oči, da ne vidiš; izrejen si tako. Ako ne pojdeš v bogoslovje, boš videl, odprle se ti bodo oči. Tedaj boš trdil isto, kar jaz."
„Vederemo!" rekel sem jaz in šel.
Ne bojte se, oče, ta napad mi ni omajal vere; pregloboko je ukoreninjena v meni, hvala Bogu. Toda druga stvar me je razburila. Glejte,
oče, ta Waldner, ki pičice tega ne veruje, kar smo se učili letos prvo polletje iz krščanskega nauka, namreč „Aechtheit, Unverfälschtheit und geschichtliche Glaubwürdigkeit der Evangelien" in pa: „Beweis der göttlichen Sendung und Gottheit Jesu Christi", ta je imel v tem predmetu „ausgezeichnet", odlično, ker mu jeziček teče gladko in se lahko nauči po besedah; naš Domen pa, ki je veren in pobožen, ali pa kak drugi ima samo „befriedigend" -— dovoljno, in še ta krvavo zaslužen. Vi ne veste, ljubi oče, kakö se učimo krščanskega nauka! Vsako uro dobimo po dve ali tri strani, včasih štiri; ako hočem dobiti „vorzüglich", znati moram po besedah, ali pa vsaj tako gladko, da se nikjer ne ustavi; Če se le malo spotakne, že ni veČ „vorzüglich". Zato se ga pa drgnem vselej po dve uri, potem ga šele znam. Nikdar se ga ne učim z veseljem; neka groza me je vselej, kadar treba zopet prijeti v roke Wapplerja, našo učno knjigo. Vsako uro vzamemo nekaj „naprej", toda vse mi je tako Čudno: učili smo se o pristnosti evangelijev; zakaj; Kdo pa dvomi nad tem? in o čudežih Jezusovih, kako sem se „pilil", in zopet: Čemu; Sedaj šele se mi je nekoliko posvetilo, ko mi je Waldner razkril svoje mišljenje ... In ker se tako mrzlo učimo od ure do ure, zato pa ne seže niČ v srce. On, ki je imel „ausgezeichnet", moral bi vendar imeti največ vere, moral bi imeti „izvrstno" vero, a nima niti zadostne, nima je nič. Meni tolikrat pridejo na misel one besede, katere je gospod razrednik v spodnji gimnaziji tako rad povedal, ako je kdo pravila znal dobro, a porabiti jih ni umel, besede namreč:
Grau, theurer Freund, ist alle Theorie,
Und grün ist nur des Lebens goldner Baum.
Tu je tudi tako: verske resnice zna, a živi ne po njih. Jaz bi želel, da bi nam gospod profesor kar v šolo prinesel tega Renana, pa pokazal ga in bral in povedal vse, vse, kar piše, potem se vsaj ne bi mogel nihče na tihem bahati, češ: vi tepci, ki niste nič brali . . . Ali je krščanski nauk na višji gimnaziji samo za to, da se ujame dober red pri njem in da se ta dobri red sveti v spričevalu.' Nam se to Čudno zdi, in odkritosrčno Vam povem, dragi oče, da večkrat zabavljamo, čeravno vem, da to ni prav. In celo do tega sklepa smo prišli, ko smo se nekateri pogovarjali v šoli, da je naš Domen prej zaslužil „vorzüglich", kakor marsikateri drugi, ali pa morda ko vsi drugi, ker največ moli in največkrat gre k izpovedi in obhajilu, ne pa samo trikrat, kakor mora vsak. Seve, da bi prav presodil vsakega, moral bi profesor biti vseveden, kar pa ni! Zlasti konec prvega polletja sem mu želel vsevednost, ko je moj
tovariš Žanjec dobil gotovo prehudo kazen za neko neumnost. Bila je pustna nedelja. Imeli smo, kakor po navadi, v Križankih šolsko mašo. Privoščil bi Vam jedenkrat, da bi videli našega cerkovnika. To Vam je mož! Nosi se po koncu kakor sveča; ker je cerkev last nemškega viteškega reda, prišla mi je ta misel takoj prvo nedeljo, kakor sem ga videl: Ta mož je — „der letzte Ritter", zadnji vitez! To pale mimogrede; kar bi rad povedal, je to-le: po maši se je hotel gospod profesor prepričati, če smo bili vsi v cerkvi, ali ne ? Zato je „poslednji vitez" zaprl velika vrata, mi dijaki pa smo korakali skozi zakristijo, kjer mora ob jednem vsak pokazati, Če ima molitvenik. Najprej so prišli na vrsto osmošolci, petošolci smo bili zadnji. Ker smo morali dolgo čakati, bilo je nekaterim dolgčas, da niso vedeli, kaj bi počeli. Tu se izmisli jeden, da potegne večno luč doli; Žanjec pa v svoji veliki nepremišljenosti pride ter jo upihne. V tem stopi cerkvenec iz zakristije, in ko vidi, kaj se je zgodilo z večno lučjo, naznani gospodu profesorju. Bila je takoj preiskava. Žanjec ni tajil in je takoj povedal, kaj je naredil. Dobil je za to štiri ure „karcerja" ali zapora. Jaz ga ne izgovarjam pa tudi ne zagovarjam, samo toliko rečem, da je po mojih mislih mnogo manj kriv Žanjec, ki je to storil nepremišljeno, kakor n. pr. kak drugi, vzemimo Waldner ali Ecker, ki med mašo čitata romane ali Bog ve kaj, gotovo premišljeno, a potem, ko treba pokazati molitvenik. romane skrijeta, pa hinavsko pokažetares kako mašno knjižico, katero za potrebo prineseta s seboj. Manj kriv je: Žanjec je ugasnil samo večno luč, onima dvema in še nekaterim pa je ugasnila v srcu vsa — vera, pa so jo najbrže tudi sami ugasili in zadušili. Zadušili — pravim; ako bi je imeli le še iskrico, ne bi se norčevali tako iz najsvetejših rečij. Včeraj popoldne, glejte, smo imeli višjegimnazijci velikonočno izpoved. Tisto uro prej nam je še gospod profesor prav lepo razlagal pomen in važnost velikonočne izpovedi, in da naj si skrbno izprašujetno vest in potem danes zjutraj skupno pristopimo k sv. obhajilu v stolni cerkvi ob sedmih, ko bo on maševal. Nič se ne bom hvalil, a to rečem, da grem z veseljem k izpovedi, ker me vselej zelo potolaži in pomiri. Največ nas je bilo v frančiškanski cerkvi. Jaz hodim v tisto izpovednico poleg zakristije, k p. A . . . Bilo nas je več na vsaki strani izpovednice, tako, da sem čakal precej časa. Med tem je bil pa tak dirindaj po cerkvi, da se mi je že res zdelo odveč: Waldner in še nekateri Nemci, sami gosposki otroci, so letali po cerkvi ter gledali, kje bi prišli najprej na vrsto, da bi oddali tisti nadležni listek. Saj Waldner mi je sam rekel, da mu je le za listek ;
ko je ta oddan, ne briga se za nič več. In ko sem ga vprašal, če gre kdaj k sv. obhajilu, mi je odgovoril, da je bil samo jedenkrat v svojem življenju, namreč pri p r v e m , in to je bilo tudi zadnje, in sicer v prvi šoli. In ko sem se zgrozil in s Čudenjem vprašal: „Kaj pa pravijo stariši, ali te nič ne svarer" Kaj mi je odvrnil: „Stariši sami ne gredo nikdar niti k izpovedi, niti k obhajilu; pri nas sploh nikdar ne govorimo o takih neumnostih, in stariši se čisto nič ne brigajo v tej reči zame." Sedaj se ne Čudim več: ako je oče brezverec, je tudi sin; jabolko ne pade . . . tako sem včasih slišal. Oh, dragi oče, ljuba mati, sedaj šele vem, koliko se Vam imam zahvaliti, koliko dobrot sem prejel od Vas! Ni mi žal, da ste ubožni . . . . Upam tudi, da mi ti gosposki sošolci ne bodo vzeli vere; saj vidim, da se jim predobro godi, ker so vedno siti, in zato pozabijo Boga, prav kakor pravi Göthe:
Wer nie sein Brot mit Thränen ass,
Der kennt euch nicht, ihr himmlischen
Mächte.
To me tudi letos tolaži, ko vidim, da celo stari pogan Livij, ki ga beremo v šoli, ni bil brez vere. Kakor drobna nit se skozi vse knjige njegove, kolikor sem namreč jaz spoznal, vleče to prepričanje, da brez božje pomoči ljudje ne morejo nič. Tako prepričanje imajo najboljši junaki Livijevi. Tako n. pr. smo takoj v začetku Čitali nagovor Tulija Hostilija do Rimljanov, ko so stali na bojnem polju pred Albo Longo. Naj Vam ga navedem; nekaj že še znate latinskega, nekaj Vam pa jaz razložim, da Vam pokažem, koliko znam. Oni nagovor, v I. knjigi c. 28, 4 se torej glasi: „Romani, si unquam ante alias ullo in bello fuit, quod primum dis immortalibus gratias ageretis, deinde v.estrae ipsorum virtuti, hesternum id proelium fuit." „Rimljani, če ste imeli prej kdaj v kaki vojski vzrok hvalo dajati nesmrtnim bogovom . . ., imeli ste ga v včerajšnjem boju." Z največjim veseljem pa prebiram XXI. knjigo, kjer opisuje Hanibala. Ta oddelek imamo za domače čitanje (Privatlecttire). Ljubi oče, rečem Vam: jaz Hanibala občudujem. Tudi Livij našteva njegove vrline in sicer tako lepe in velike, da se vidi : Hanibal je bil jeden največjih mož, kar jih pozna zgodovina. Toda ob tem popisu kaže Livij svojo vernost, ko pravi: Hannibal je imel sicer prekrasne lastnosti, toda ne smemo zamolčati, da je imel tudi velike napake, „has tantas viri virtutes ingentia vitia aequabant: inhumana cru-delitas . . . nihil veri nihil sancti, nullus deum metus, nullum iusiurandum, nulla religio . . . bil je nečloveško grozovit, ni imel strahu pred
bogovi, nobene prisege ni držal, bil je brez vere ..." Zdi se mi sicer, da ga je sodil prehudo, s predsodki, ker je bil sovražnik Rimljanom, kakor tudi naš profesor zgodovine večkrat prehudo udari po Francozih, kot starih sovražnikih Nemcev. Zakaj to ni res, da Hanibal ni držal nobene prisege: kot devetleten deček je prisegel vpričo očeta večno sovraštvo Rimljanom, in je-li morda ni držal r Vendar pa se iz navedenih besed vidi, da je imel Livij brezboštvo in brez-verstvo za „ingentia vitia — velikanske pregrehe", in to me tolaži in to je tudi vzrok, da z nekim tihim veseljem prebiram tega starega pogana. Zdi se mi, da je bil Livijev čas precej podoben našemu glede na propalost, in zato mi je ta mož dvakrat dražji.
Ne smem pozabiti, da smo drugo polletje začeli Čitati Homera. Oj, dragi oče, to Vam je užitek! Skoro vsa štiri leta, odkar hodim v gimnazijo, hrepenel sem po tem največjem pesniku vseh časov, vseh narodov, in sedaj ga Čitam, in ponosno kličemo tudi mi lahko s Schillerjem:
Und die Sonne Homer's, siehe, die lächelt
auch uns.
Da, res se mi tako zdi, čitajočemu to divno poezijo, kakor da sem tam na ravnini pred Trojo in da slišim res oni divji bojni hrup in da žge in peče isto vroče solnce tudi mene, katero je žgalo in peklo junake Homerove. Da, Homer sam je krasno solnce poezije. Ni čuda, če ga je Aleksander Veliki nosil vedno s seboj in po noči imel ga pod glavo! Tudi jaz se ga učim pridno na pamet; več ko sto heksametrov ga že znam. Oj, to bodete strmeli, ko pridem o veliki noči domov in Vam začnem „skan-dirati":
Mvjviv astBč, -flsa, IIrlAr/.acs(o "AyChfpq ....
Dobro je tudi, da smo dobili drugega profesorja za grščino; prejšnji je šel najbrž v začasni pokoj. Žal mi je zanj. Novi gospod profesor je, mislim, šele začel poučevati. Cisto mlad je še, lep glas
ima, lepe postave je tudi, in mirno je v njegovi uri. Vsi ga imamo radi. Pove nam marsikaj zanimivega: o Gladstoneu, angleškem ministru, ki je baje kot štirileten otrok že čital grško in sedaj ume Homera kot malokdo; dalje, kako je pred kakimi desetimi leti Nemec Schliemann jel kopati na razvalinah stare Troje ter prišel res do starega ozidja, po katerem se je izpre-hajal kralj Prijam in junaški Hektor ... pa kako se je vzbudilo temu možu veselje do grškega jezika; ta je bil namreč trgovski pomočnik, pa je nekega dne prišel v prodajalnico raztrgan in pijan dijak, ki so ga bili zapodili iz šole; tisti dijak je začel v svoji pijanosti de-klamovati Homera, kar ga je znal, a Schlie-mannu je bil ta jezik tako všeč, da je plačal dijaku žganja, kolikor ga je hotel piti, sam pa ni nehal, dokler se ni naučil grščine in prišel v kraje, kjer se je vršila trojanska vojska. Tam še sedaj preiskuje razvaline. — Samo jedna reč mi ni prav všeč pri novem gospodu profesorju: včasih se da ujeti, da namreč kake oblike, kakega glagola, ne ve, zlasti, kadar imamo vaje iz nemščine v grščino. Poljanec, Potnik ali pa Pesek, ki so izvrstni Grki, takoj zapazijo, če se gospod profesor zmoti, in precej vstane ta ali oni, pa reče: „Mi smo se učili drugače . . ." Seve, to je jako mučno za gospoda profesorja, tudi meni je prav hudo in tesno v srcu To že vidim: profesor mora znati svojo reč popolnoma, sicer ga ujamejo. Gospod profesor kar zardi pa pravi: „Ich werde in meinem grossen Lexicon nachschauen . . ." tako, da se ga je že prijelo ime: „Das grosse Lexicon." Toda vem, da, ko to berete, nevoljno zmajujete z glavo radi takega pisarjenja in me v duhu svarite, ker sem tako poreden. Zato pa sklepam s trdnim namenom: že sedaj se bom učil tako natančno, da me tedaj, ko postanem sam profesor, ne ujame nikdo pri nobeni obliki, niti latinski, niti grški. Potem se me bodo bali. In to bi rad
Vaš
Ivan.
Kaj spoštuj!
Na svojem bližniku miluj Značaja in srca propalost, A tiho časti in spoštuj Vsekdar, povsod njegovo žalost!
Če kakov je na svetu greh, To greh je velik, neodpusten: Na ustnih trdosrčen smeh, Ko bratu sili jok iz usten.
Anton Medved.
5oi
Črtice iz zgodovine lepih umetnostij.
(Spisal dr. Anton Medved.)
(Dalje.)
Se odličnejši kakor Cerquozzi je bilJaques C o n r t o i s , navadno Bourguignon imenovan. Rojen je bil 1. 1621. v mestu Saint Hippolite na Francoskem iz plemenite rodbine. Krepak mladenič stopil je v špansko vojsko, v kateri si je priboril mnogo odlikovanja zaradi svojega junaštva in drznega poguma. Proste ure je porabljal za to, da je zvesto risal bojne dogodke. Sčasoma je dosegel veliko spretnost v tem postranskem opravku, ki ga je vedno bolj navduševal. Na kraljevem dvoru so strmeli nad obilimi hrabrimi Čini, katere je Gourtois sam dovršil v vojski, pozneje pa tako mojstersko na papirju predočil in za vselej potomcem ohranil. Laskavo priznanje ga je vspodbujalo k vedno vstrajnejšemu risanju in slikanju. Kmalu si je bil svest, da je roien umetnik bolj kakor pa bojevnik. Zamenjal je torej ostri meč s Čilim čopičem ; dal je orožju slovo ter šel v slavno Italijo, da bi se tam posvetil samo slikarstvu. Obiskal je vsa večja laška mesta, kjer je ves plamtel za umetnosti, a v Rimu je prikipelo navdušenje do vrhunca. Ker so takrat jezuvitje gojili v obilni meri tudi umetnost, stopi Courtois v njihov red, zakaj v njem je hotel služiti sv. veri, katero je tolikanj ljubil, ob jednem pa tudi lepim umetnostim. In ni se motil, postal je vzgleden duhovnik in čislan slikar. Umrl je 1. i 676. v Rimu.
Bourguignon je bil bolj delaven, kakor njegovi sovrstniki. Raznotere snovi: verske, bajeslovne in zgodovinske je umel dovršeno uporabiti. A umljivo je, da je pred vsem stregel vkusu in nujnemu zahtevanju svojega časa z bojnimi slikami. Ž njimi je prekosil vse svoje tovariše. Akoravno je bil sam vojak, ohranil je vendar ljubezniv značaj, plemenito srce, katerega ni okužila surovost onega veka. Zato umetniškim ocenjevateljem najbolj ugajajo ravno njegove slike iz bojev. Gourtois je namreč izbral iz groznih bojev one podrobnosti, ki imajo jedine znak vzvišene plemenitosti in čednosti. Postavim: njegova najbolj ganljiva slika predstavlja mater, ki na bojnem polju med padlimi vojaki išče svojega sina. Ni-li to lepa snov: Materina skrb, materine solze, materino ihtenje... koga ne bi to ganilo.'' Glavni predmet tukaj ni kruti boj, temveč materina ljubezen, ki spada gotovo med najlepša in najbolj vzvišena čustva. Druga slika: duhovnik deli umirajočim ranjencem sv. obhajilo. Tudi tu zabi gle-
dalec krvave bitke ter občuduje le vnetega duhovnika, ki se žrtvuje za drage mu junake. Plemenit, ganljiv predmet!
Ni čuda torej, da umetniški svet tako visoko Čisla Courtoisove slike . . .
V 17. stoletju se je razvila še druga, važna panoga v slikarstvu —: krajevne slike. V zlati dobi ni na nje skoro nihče mislil, zdele so se vsakomur premalenkostne. Samo Rafael, ki je bil vnet za vse lepo, torej tudi za krajevno lepoto, naslikal je na svoji „Madonna di Foligno" večjo krajevno črtico. Več pozornosti so na to snov obračali Benečani. Tizian in Giorgione sta na svojih slikah mnogokrat pred-oČila različne kraje v blestečih barvah, kakor je to že zahtevala njuna čarobna domovina, zala, „bella" Venezia.
Kakšno vrednost li imajo krajevne slike? Kako-li jih je soditi? Gotovo je, da krajevne slike nikakor ne dosezajo zgodovinskih, osebnih v notranji vrednosti. Njih predmet je le mrtva narava brez višjih moČij, ki bi se v njih živo javljale. Zgodovinske in osebne slike nam pa kažejo krono vsega stvarjenja : Človeka; njegov duh mora v njih živeti; na njih in iz njih veje torej življenje v neštevilnih pojavih, katerim je človek zapovedujoč gospodar, a na onih vlada samo mrtva tihota, katero vodi in izpreminja naravna pa nevidna sila. Radi tega so se največji 'mojstri v slikarstvu bore malo menili za krajevne slike. Prišle so k večji veljavi šele, ko je umetniški vkus opešal, ko se duh ni mogel več povspeti do prejšnje visoČine.
Znamenit zastopnik na tem polju je Francoz Nikolaj Poussin (1594—1665), ki je pa večinoma na Laškem živel in v Rimu umrl, zato se tudi navadno prišteva laškim umetnikom. On je v krajevnih slikah dospel na najvišjo stopinjo. Prekrasni, dražestni kraji cvetoče Italije so mu ponujali dovolj sijajnih snovij. Saj nima nobena dežela toliko neprimerno lepih krajev, kakor ravno klasična laška tla. Kdor jo s čudenjem opazuje, kako ne bi vzkliknil z našim Gregorčičem:
Glej ta dolinski svet, Te zlate vinske griče, Te nič, te nič ne miče Njih južni sad in cvet? . . .
Kdo ne ve, kaj je hotel Prešeren zapeti, ko je o Smoletu zapel:
Videl si jasno nebo italijansko!
Take kraje je slikal rahločutni Poussin. Prijazna mesteca s cvetočo okolico, nad katero kraljuje starodaven, Častitljiv grad; šumeči potoki z ljubkimi palmami na obrežju in s temno-zelenimi cipresami; Črnooki in kodravi pastir z veselo Čredo ... to so Poussinove slike. Z živahnimi barvami jim je vdahnil res bujno lepoto, ki se je njegovemu času neizmerno prilegala. Vendar dandanes ostanejo skoraj vsi gledalci hladnokrvni, ko malomarni opazujejo njegove toli slavljene slike.
Mnogo priznanja je našel tudi njegov svak Kaspar Dughet, s priimkom Poussin mlajši (1613—75), rojen Rimljan. Dovršil je veČ krajevnih slik, ki so bile v njegovem Času dragocene. Ravno pri njem se najbolje vidi, kako so takrat umetniki in občinstvo ljubili to vrsto slik. Ko je namreč dobil naročilo, naj opresno slika cerkev sv. Martina (ai Monti) v Rimu, uprizoril je več dogodkov, katere nam pripoveduje sveto pismo o preroku Eliji. Toda Elija mu je bil le postranski predmet; naslikal je rajši raznotere kraje z vsem mogočim lepotiČjem, tu krasne, tam puste, plodovite, peščene, kakor mu je pač bilo prikladno; Elija na njih malo da ne izginja.
Po sodbi nekaterih strokovnjakov je pa oba Poussina prekosil Claude Lorrain (Gelee) rojen na gradu Champagne 1. 1600., umrl pa v Rimu 1. 1682. Njegove krajevne Črtice: morski bregi, skaloviti Apenin, bujni cvetni vrtovi, hribi in doline ... so v isti ni lepe. Posebno čaroben znak je podelil svojim slikam, ker slika kraje vedno v neki čudni zlatordeči luči, ki razliva Čez pokrajino dražesten žar . . .
Zvršivšim opis baroŠkega zloga omeniti nam je, da se je vkus pri umetnikih in pri občinstvu proti koncu 17. stoletja zopet dokaj zboljšal; baroški zlog se je jel povračati k plemenitim oblikam klasične renesanse. Največjo zaslugo za ta razvoj ima velepomenljivi red jezuitovski. On, ki je bil nepremagljiv ščit svete cerkve v tolikih nevarnih bojih proti krivoverstvu; on, ki je sila veliko pripomogel k prerojenju verskega življenja, on je tudi umetnosti, vsaj v Italiji, izkuŠal povzdigniti na visoko stopinjo prejšnje popolnosti. Jezuvitje štejejo med svojimi, v vsakem oziru odličnimi, udi lep broj izbornih umetnikov. Po Berninijevi smrti so oni bili prvaki v vsaki stroki; njihov vpliv na umetnosti je bil tolik, da je novi zlog dobil celo ime „ j e z u v i t o v s k i zlog", ki sicer ni dosegel zlate dobe, a se vendar odlikuje po veličastvu in resnobi, katere baroški zlog sam ni več poznal.
Najslavnejši med jezuvitovskimi umetniki je p.Andrej P o z z i (1642—1709) iz Tridenta. Prekrasna cerkev sv. Ignacija v Rimu je večinoma njegovo delo. Na orjaškem stropu se raz-
prostira njegov glavni umotvor, velikanska slika, znana z imenom „Č e š Č e n j e s v. I g n a c i j a". V mojsterski perspektivi to delo nadkriljuje vsa druga; „ein unübertrefflicher Virtuose der Perspektive" naziva strogi Gsell-Fels Pozzija Kdor namreč stoji sredi cerkve, vidi na obširnem stropu v krogu umetno razdeljenih več prizorov iz življenja velikega bojevnika sv. vere, ki so vsi čudno spojeni v vzvišeno jednoto. Oltar, pod katerim počiva truplo sv. Alojzija, okrašen je z ganljivim relievom istega umetnika. Ravno tako hrani cerkev Jezusova (Del Gesu) veČ njegovih slik na platnu in na presnem.
III. Novejša doba.
V minulem stoletju je prešinilo narode neko čudno navdušenje za staroslavne olikane Grke in bojevite Rimljane. Vsako stroko človeškega napredka je ta vnetost z burno silo tirala na nova pota. Angleška učenjaka Stuart in R e-v e 11 sta prepotovala vso Grško, srednjemorske otoke in Malo Azijo, kjer se je nekdaj vršila proslavljena grška zgodovina. Globoke utiske svojega potovanja sta objavila v mnogoštevilnih, mično pisanih, Člankih in s tem v svoji domovini zanetila ogenj navdušenja. L. i75i.sta izdala slike in krasen opis umetniških spomi-nikov iz Grecije in na ta način še bolj vnela angleška srca za stara naroda. Bogati lord Elgin je šel z veliko družbo na Grško, prekopal prej že pozabljene razvaline ter odkril marsikak zanimiv spominik iz starodavnih časov, ki je moral sedaj ž njim potovati na Angleško. Nastali so obširni muzeji; ljubav za Grecijo pa je rastla od dne do dne. V Grecijo je obračal s spoštovanjem odslej Anglež svoje oči.
Takoj za Angleži so pa vsplamteli vročekrvni Francozi za oba klasična naroda. Leroy je 1. 1758. izdal sloveče delo „Ruines des plus anciens monuments de la Grece" (o razvalinah najslavnejših spominikov na Grškem). Odlično pisana knjiga je provzroČila v Francozih toliko izpremembo, da je poslej posnemanje neizmerno Čislanih Grkov v slovstvu in umetnosti bilo najvišje načelo; celo v vsakdanjem življenju je kazal dober in zdrav vkus jedino tisti, ki je posnemal Grke. L. 1763. je prišel Friderik Grimm (1. 1723—1807) v Pariz, opazil to strast in pisal: „Pred nekaj leti so začeli Francozi posnemati grško lepoto in grške oblike. Hrepenenje, da bi jih dosegli, je tako močno, da se sedaj vse dela in vede samo — ä la grecque (po grško). Zunanji in zno-tranji lišp na hišah, obleke, zlatarine, lepotičja, vse, vse ima grški znak. Gospe se češejo — ä la grecque; gospodje se oblačijo in hodijo — ä la grecque; vsak bi se sramoval, ako ne
bi v roki nosil — boite ä la grecque ..." Po-topisec, duhoviti Rivier, meni jednako: „Vse je urejeno po „ V o yage d' An a c h a r s i s" 1), obleka, običaji, jedila, vse je atensko. Gospa Lebrun je Aspasia, gospod abbe Barthelemy nosi grško obleko z lovorovim vencem na glavi, gospod Cubieres igra, kakor Memnon, na zlati liri, in poskočni dečki kot sužnji strežejo pri obedu. Miza je krita s samimi dragocenimi posodami z Grškega, in vsa jedila so pripravljena pristno po starogrški šegi." Ko je še prihrula grozna prekucija, pokopala je vse, kar je bilo v stoletjih izvirnega vzrastlo na Francoskem; na razvalinah, s krvjo in pepelom pokritih, pa je zasadila grške in rimske idejale. Kar je nastalo novega, dobilo je grško ali rimsko lice in isto-tako ime. Pariz se je bil porimljanil. V poslanski zbornici je stal na odru kip pogumnega Bruta, in poslanec Coulon ga je pozdravil, rekoč: „O buste revere de Brutus d'un homme grand, transporte dans Paris tu n'as point quitte Rome!"
Francoze so slepo posnemali Nemci. Njihov prerok v tem oziru je bil posebno Wi nckel-m a n n. Spisal je 1. 1764. „Zgodovino umetnosti starega veka", ki je vzbudila občno pozornost. Bila je sicer samo prepis angleških in francoskih izvirnikov, a Nemcem se je zdela prav božje razcdenje. Winckelmann je navduševal svoj narod, naj posnema Grke in Rimljane, inače po njegovem mnenju ni moči napredovati. „Jedina pot za nas, da postanemo veliki, morebiti celo nedosegljivi, je posnemanje obeh klasičnih narodov", to so njegove lastne besede. Njegov sovrstnik Gessner pa meni: „Pri grških umetnikih dobimo najvišje pojme o lepoti, pri njih samo se učimo, kaj moramo naravi pridejati, da dosežemo čast in slavo." Goethe in Schiller, pesniška orjaka, sta popolnoma Grka, le semtertje Rimljana; kdor grške zgodovine in mitologije ne pozna, njiju niti ne more razumeti. Za njima pa je drvela vsa obilica nemških pisateljev, vsakovrstnih, dobrih in slabih. Glede na umetnost je dejal sam Goethe: „Umetnost je, kakor Homerova Ilijada, grška last, in vsak samega goljufa, ki si domneva, da je nemška." Na akademijah so peli učenci:
Des deutschen Künstlers Vaterland Ist Griechenland, ist Griechenland!
Celo Klopstock, ki se je hlinil s svojo nemško narodno znaČajnostjo je pohvalil Win-
') T. j. „Potovanje Anacharsisovo." Anacharsis je bil Seit, kraljevega rodu, ki je ob času Solonovem prišel v Atene učit se grške omike. Njegovo potovanje je opisal sloveči starinoslovec, duhovnik B art hel e m ej v silno razširjeni knjigi; francosko občinstvo ni v minulem stoletju nobene posvetne knjige tako rado čitalo, kakor to Barthelemeyevo.
ckelmanna, ko mu je zaklical v posebnem slavo-spevu:
Večna Tvoja hvala Grke samo povzdiguje.
In prav tako! Le Grke duhovito naj posnema,
Komur nebesni genij srce plameneče vnema.
Torej vse — ä la grecque.
Da Nemci na drugih poljih niso Grkov toliko posnemali, vzrok temu je, ker niso imeli toliko sposobnih mož.
Le v jedni deželi ni bilo opaziti te nove, viharne sape. Italijo menim. Zakaj neki ne? Ker ni bilo treba. Kar so Francozi, Angleži in Nemci zasledili šele v 18. veku, to je v Italiji že v 15. stoletju — in še prej — bujno cvetlo. Oni so zagledali solnce, ki je v Italiji že veke in veke svetlo razširjalo Čarobne žarke. Že Petrarca, sv. Antonin, veliki kardinali Albergati, Cesarini, Capranica, posebno pa odlični bo-lonjski nadškof Bessarion, rodom Grk, so grško in starorimsko omiko udomačevali na laških tleh. In kako so šele humanisti 15. veka, gmotno in duševno od papežev podpirani, v zvezde kovali grški in latinski jezik, povzdigovali nad vse grške in rimske pesnike, zgodovinarje, umetnike! Vendar je ostalo posnemanje klasičnih narodov na Laškem obče vedno v dostojnih mejah, ker so posebno papeži skrbno pazili, da ne bi z grško zunanjo lepoto privel tudi strupeni duh poganstva v novodobno oliko, kakor se je to v obilni meri godilo na Francoskem in Nemškem. Od onih časov je ostal vpliv grško-latinskega slovstva in umetništva na Laškem sicer zmeren, toda trajen. Rafael in Michelangelo, Ariost in Tasso, Julij II. in Macchia-velli, — vsi so zajemali iz bogatega vira grško-rimske dovršenosti, vsak v svoji stroki. V dobi pa, ko so umetnosti jele propadati, ko je Ber-ninijev barocco kakor Črn oblak pokrival njih obzorje, pojemal je tudi vpliv starodobnih narodov.
A mogočno se je zopet vzbudil koncem 18. veka. In s koliko srečo! Nikjer ni dospel do tako lepih uspehov, kakor ravno na Laškem, čeprav ni provzroČil nobenega zunanjega hrupa in šuma. Angleži, še bolj pa probujeni Francozi in njim nasprotni počasni Nemci, so bili od Grkov in Rimljanov omamljeni; njih oko je nekako oslepelo pred žarnim bleskom grško-rimske omike; posnemali so, ne s pametjo, temveč bolj brezumno, s fanatizmom. Nemški pesniki so se sramovali vere in narodnosti svojih pradedov in so jo izdajsko in pohlepno prodajali za čast, Grke v vsem posnemati.
Ne tako previdni Italijani. Na Laškem je bil rimsko-grški vpliv istinito velik, toda izdatno omejen, postavljen na podlago zdravega razuma in plemenitega krščanstva. Zgodovina
lepih umetnostij nas uči, da so resnične izražene besede. Jasen vzgled za to nam je velik umetnik, slaven kipar:
Canova.
Od divnega Michelangela ni bilo več moža, ki bi bil dosegel toliko umetniških uspehov, kakor ta. Najlepše spominike, najboljše plodove na polju lepih umetnostij sploh, karkoli jih je proizvedlo zadnje stoletje, izumil je njegov duh in ustvarila njegova spretna roka.
Antonio Canova je bil rojen i.listopada 1. 1757. v skromni vasici Possagno blizo Trbiža na Laškem, v onem delu cvetoče Italije, v katerem so še pred nekaterimi stoletji bivali je-dino le slovenski očetje in deloma še sedaj bivajo. Njegovi stariši so bili ubogi in niso mogli dati više izobraziti nadarjenega sina. A soroden duhovnik se ga je usmilil, poslal ga je v Benetke, da bi tam dovršil latinske šole, potem se pa posvetil dušnemu pastirstvu. Toda Antonio ni čutil v sebi poklica za delavca v vinogradu Gospodovem; tudi študije mu niso ugajale, izgubil je vse veselje. Jezen je postal na učne knjige, jezen na svoje dobrotnike, jezen slednjič na samega sebe, ker v študijah ni našel miru. Jedino, kar ga je veselilo, je bila beneška naravna in umetniška krasota. Svetla noč na trgu sv. Marka, srebrno-blesteČa luna v prozornih valovih, to mu je dvigalo srce. Zraven še prekrasne cerkve, ponosne, bajne palače, — ha, to je občudoval z rajsko slastjo. Srce se mu je vnelo za odlične beneške umetnike prošlih vekov; zroč na njihova imenitna dela, je sklenil, posvetiti se umetnosti, morebiti bo pri njej veČ sreče. Poslovil se je torej od suhoparnih šolskih knjig, kjer zanj ni bilo lovorovega venca, ter stopil v akademijo beneških kiparjev. Da so bili radi tega stariši užaljeni, bilo mu je malo mar, on je slušal povelje svojega srca.
Na akademiji pa mu osoda začetkoma nikakor ni bila mila. Hoteli so ga že odpoditi; vodja se je vsako uro nad njim hudoval in godrnjal, Češ: „Ti si neukreten, iz tebe ne bo nikdar nič; če se ne poboljšaš, pojdeš!" O, kako se je Antonio jokal! Vse je izgubljeno; na akademiji ga sovražijo radi „nedostatne nadarjenosti"; stariši ga obsojajo, skoraj preklinjajo, dobrotniki so ga zapustili. V takem položaju bi marsikdo obupal, a Antonio ni, on, ki je iskal vedno tam pomoči, kjer je jedino najti, — pri neskončno dobrotnem Bogu. S solzami je hodil vsak dan že ob zori v veličastno cerkev St. Maria dei Frari, kjer je Bogu in Materi nebeški tožil svoje gorje ter plakal za pomoč. In res! Polagoma se mu zboljšajo razmere. Njegova neutrudna marljivost in vstrajnost mu je gladila pot do boljše bodočnosti. Sčasoma so ga jeli tolažiti učitelji in priznavali njegovo umetniško sposobnost. V 17. letu je razstavil med drugimi učenci kip, predstavljajoč Evridiko, nesrečno Orfejevo ženo. Delo je bilo še srednje veljave; nikdo še ni mogel slutiti, da je je zvršil veliki bodoči umetnik. Čudno, kako počasi napredujejo nekateri geniji! Kakor slavni Demosten, tako je tudi Canova po trnjevi poti dela in truda, v potu svojega obraza dospel do moj-sterske popolnosti. Skromno priznanje beneškega občinstva ga ni oplašilo, še manj ostra sodba učiteljev. Nasprotno. Antonio je napel s podvojeno marljivostjo svoje dušne sile, in glej! od leta do leta je rastlo število njegovih Častilcev. Cez pet let si je pridobil že toliko veljave, da ga je akademija večkrat odlikovala z dragocenimi darili. Priporočala ga je celo beneškemu senatu v nadaljno izobrazbo. Senat mu je poklonil tristo zlatov za vsako leto ter ga poslal v Rim, da dovede svoje zmožnosti na vrhunec umetniške dovršenosti. (Dalje.)
Ptuj.
(Krajepisno-zgodovinska črtica. — Spisal o. H. Šalamun.)
(Dalje.)
Tisočletnica mestne župne cerkve v Ptuju.
R.edka je cerkev, katera bi se mogla ponašati s tako visoko starostjo, kakor cerkev sv. Jurija v starodavnem Ptuju.
Kljubovala je tisočletju, videla veliko sovražnikov, prebila je veliko nezgod, kakor ogenj in druge elementarne nadloge. L. 1844. se je praznovala tisočletnica mestne župne cerkve
sv. Jurija. Posvetil jo je solnograŠki nadškof Luitpram 1. 846., a postavili so jo bili že 1. 840.
Okrožni dekan Franc Cvetko je pri sekov-skem ordinarijatu poprosil, da bi sv. stolica dodelila za to priliko popolne odpustke. In res je papež Gregor XVI. dne 2. vel. travna 1. 1844. določil popolne odpustke od tretje do četrte nedelje po binkoštih vsem tistim vernikom, ki v tem Času obiščejo mestno župno cerkev
v Ptuju z navadnimi pogoji. Ko je dne 8. rožnika i. 1. prišel še z Dunaja „Placetum regium" (dovoljenje vladarjevo), naznanili so jubilejsko svečanost po celi dekaniji in v bližnjih krajih, zlasti pa so povabili župnije, odtrgane od nad-
župnije ptujske, da se zopet spomnijo svoje matere.
Prišli so prebivalci med Muro in Dravo, od gornjih Slovenskih goric, iz Haloz, zgornjega Dravskega polja in tudi iz celjskega okroga.
Raisp na str. i 19. pravi, da je prišlo 33 župnij in sicer: Kapela, Radgona, minoriti ptujski, sv. Vid, Leskovec, Velika Nedelja, sv. Miklavž pri Ljutomeru, Svetinje, sv. Lenard pri Veliki Nedelji, sv. Trojica v Halozah, sv. Barbara pri Vurbergu, Vurberg, sv. Martin pod Vurbergom, sv. Urban, Mala Nedelja, sv. Rupert, Črna Gora,
sv. Andraž, sv. Anton, sv. Boifenk, sv. Lovrenc na Dravskem polju, Hajdin, Cirkovce, sveti Lovrenc v Slovenskih goricah, Polenšak, sveti Tomaž, sv. Križ pri Ljutomeru, sv. Marko, sv. Janž na Dravskem polju, sv. Margareta in Ormož iz sekovske, potem Majšberg in Stoperce iz labudske vladikovine.
Poleg nebrojnih romarjev je prišlo tudi 34 procesij z dušnimi pastirji ter so ta teden polnili ulice, trge in cerkve starodavnega rimskega Petovija. Veličastno je bilo gledati te procesije, ki so imele kot kras veliko število belo oblečenih in venČanih devic — nekatere do 400 — in so štele na tisoče vernikov. Pri teh procesijah se je Čutila moč katoliške vere, se je
Florijanski trg v Ptuju.
videlo veličastvo cerkvenih naredeb, kazala se je velika pobožnost Slovencev. Molitve in pe-vanje pobožnega ljudstva in veličastno donenje zvonov je delalo vtisek, ki se ne da popisati. Vsi, ki so gledali mimo idoče procesije, bili so do solz ganjeni in še sedaj le s solznimi očmi pripovedujejo o tem. Cez vse ganljiv pa je bil prihod častnega korarja in župnika pri svetem Marku, g. Andreja Ledenika, v sredi svojih župljanov, ki je došel 82-letni starček med
majhnimi, nedolžnimi deklicami. Kakor so se zbirale okoli prvotne starodavne cerkve mlajše hčerke, tako je čvrsti starček med mladino na poseben način predoČeval pomen praznikov.
Večer pred slovesnostjo, t. j. 15. rožnika, je bila častitljiva, starodavna cerkev praznično ozaljšana. Velikim vratom so bile v kras tri vrste zelenih, s cvetlicami pretkanih, vencev in nad njimi napis z zlatimi črkami: „In beneplacito Altissimi mille anni." (Eccl.41,6.) Stebri v cerkvi so bili oviti z lepimi venci. Prižnica je bila pregrnjena z rdečim damastom, ki je bil obšit z zlatimi križi v znamenje vere, ki se oznanja z onega mesta. Pri vhodu v prezbiterij je viselo zgoraj iz nežnih cvetlic sešito znamenje vere, upanja in ljubezni. Na obeh straneh pa so visela lična pregrinjala iz rdečega blaga, z nekaterimi cvetlicami in zelenimi listi olepšana, ob jednem pa prozorna, tako, da se je skozi videl bogato olepšani marmornati veliki oltar z brezštevilnimi lučicami.
V prezbiteriju je visel zelen venec, ki je v belem, podolga-stem Četverokotniku iz belih in rdečih cvetlic v velikih črkah imel številko „tisoč", ter je na vsaki strani oltarja segal do tal. Pogled na to številko je bil veličasten, — nekak spomin, da je božje kraljestvo tu na zemlji nepremagljivo, v nebesih pa večno.
Ko je bila cerkev pripravljena, zadoneli so v starem in temotnem zvoniku slovesno in veličastno zvonovi, in tako se je 15. rožnika od 6. do 7. zvečer pri vseh cerkvah velike dekanije jubilej naznanil z zvonenjem.
Po pol osmih zvečer so sprejeli Ptujčani višjega pastirja se-kovske škofije, Romana Sebasti-jana, na Florijanskem trgu s Šolsko mladino in veliko množico ljudstva; duhovnikov je bilo došlo 48. Po slovesnem blagoslovu je škof v krepkem govoru otvoril jubilej, imel drugi dan slovesno sv. mašo, popoldne veČernice in tako poveličal svečanost. Druge dneve v tednu pa je služil z obilnim sijajem sv. maše najstarejši duhovnik, ki je bil tedaj v Ptuju. Vsak dan je bila tudi slovenska pridiga.
A. ne samo veličasten je bil ta jubilej, ampak tudi koristen vernikom. Po 35 mašnikov je
sedelo v izpovednicah vsak dan od 4. ure zjutraj in pozno v noč, izvzemši kaki dve uri opoldne. Po sto vernikov je ostalo do 8. ure zvečer tešČ, dokler niso opravili izpovedi in prejeli sv. obhajila. Mnogi so po dva ali tri dneve čakali, da so prejeli sv. zakramente in zadobili popolni odpustek. Tudi doma so duhovniki izpovedovali, in tako jih je v jednem tednu sveto izpoved opravilo in sv. obhajilo prejelo 34.000; število romarjev pa je bilo do 50.000.
Za sklep tega za Ptuj tako imenitnega tedna je bila v nedeljo 23. rožnika popoldne ob petih velika mestna procesija, ki je šla iz samostanske v mestno župno cerkev. Učenci, vse zadruge z zastavami, vsi še navzoči duhovniki in skoro vsi prebivalci mesta so se pridružili tej veliki procesiji, v kateri se je rožni venec molil in so se pele litanije. Sploh se mora v Čast meščanov opomniti, da so ta čas milosti dobro in marljivo porabili in se tudi gostoljubne izkazali s tem, da so ptujce ljubeznivo jemali pod streho. V prenočiščih so se slišale le molitve in pesmi. -—- Govorili so o starosti cerkve, o razširjanju sv. vere in sploh o tem, kar so slišali v pridigah.
Ko so v cerkvi odpeli pesem „Te Deum", oglasili so se mestni in drugi zvonovi po vseh cerkvah dekanije in zvonili od 6. do 7., v znamenje, da je konec jubileja. Takrat se je v marsikaterem srcu vzbudila misel: „Tako zginejo Časi in leta; pa kar se je v teh letih storilo za Boga, ostane vekomaj."
Stari ljudje se še spominjajo tisočletnice ter pripovedujejo o njej svojim potomcem; tako se bo še dolgo o njej ohranilo ustno sporočilo.
L. 1863. dne 22. kimovca je bila dekanija in nadduhovnija ptujska povzdignjena v proštijo vsled prošnje Ptujčanov samih s papeževim
pismom z dne 22. kimovca i. 1. in vsak ptujski nadžupnik je ob jednem infuliran prost „cum usu insignium pontificalium", naj bi ta znamenja škofovske Časti oživila in ohranila spomin na nekdanjo slavno dobo škofijstva v Ptuju.
Mestna župnija sv. Jurija obsega sedaj v cerkvenem obziru mestni samostalni okraj , ptujska okolica pa spada pod minoritsko župnijo sv. Petra in Pavla'), h kateri pripadajo te-le občine in vasi: Predmestje Kaniža, Vičava, Orešje, Stuki, KrČovina, spodnja Grajena, Mestni vrh, Nova- ali Meniška vas, Rogoznica, Žabjak, Gerinci, Kicar, Spodnji Velovlak, Pacinje, Pod-vinci, Dornava, Spuhlje, Brstje, Budina in Ra-biČina vas. — Ljudij šteje ptujska župnija po šematizmu za 1895. leto 3971 duš, župnija sve-Petra in Pavla v Ptuju pa 7251 vernikov. — Pod dekanat ptujski spadajo sedaj te-le župnije: mi-noritska župnija sv. Petra in Pavla v Ptuju, Hajdin (sv. Martin na Hajdinu), Urban nad Ptujem, Vur-berg, sv. Andraž v Slov. goricah, sv. Lovrenc v Slov. goricah, sv. Marko niže Ptuja, sv. Margareta niže Ptuja, in Polenšak. — Patron ali podelivec župnije ptujske je deželni knez, t. j. avstrijski cesar. — Ptujska sedanja proštija ima pravico druge župnije podeliti in sicer ima svoj patron a t čez župnijo sv. Urbana pri Ptuju, Vur-berg, sv. Andraža v Slov. goricah, sv. Lovrenca v Slovenskih goricah, sv. Marjeto niže Ptuja in sv. Ruperta v Slovenskih goricah v St. Lenartski dekaniji.	(Dalje.)
l) Kakor je bilo že omenjeno, prevzeli so minoriti v Ptuju 1. 1789. župnijo sv. Ožbalda zunaj Ptuja, katera je obsegala od začetka 1. 1637. celo spodnjo Dravsko polje na levem bregu Drave; 1. 1676. so bile nekatere občine pripisane sv. Margareti, leta 1789. pa, ko je bila župnija še prerazširjena, dobila je nekaj občin župnija sv. Marka, ostale občine so pripadle župniji sv. Petra in Pavla v Ptuju.
Izprehod na Notranjsko.
(Spisal dr. Fr. L.) (Dalje.)
Mimo Loga vodi lepa in prijetna cesta iz Trga v Sturije in Ajdovščino. Grmovje, drevje, odprte njive in travniki se kažejo tvojemu pogledu, da je miČna razlika. Sicer pa doživi po-tovalec po tej poti ob raznih časih najrazličnejše prirodne pojave, kakor sem jih tudi že jaz sam. V poletnih dnevih te muči grozna vročina, kakoršne menda ni nikjer drugodi na slovenski zemlji; jeseni in po zimi divja todi silovita burja, da se ob njenih navalih rad stisneš k drevesu ali grmu, ali počeneš na tla;
ob deževju preplavi voda ne samo polje, ampak tudi cesto; ob hudi uri pa čuješ tu veličastno gromenje in bobnenje, mnogo silnejše kakor po višavah, ker ima zvok v globoki dolini dvojno moČ. Nad vse zanimiva pa je pot ob jesenskih večerih, kadar se vrača Vipavec vesel z bogatega vinograda in se čirički jednakomerno glase na desni in levi, blizu in daleč, kakor bi bili vsi jedna sama Čudovita piščalka.
Naša družba je korakala z dvema drugima gospodoma vred proti Sturijam, kjer smo hoteli
prenočiti, da bi zjutraj zarana odrinili na gore. Bili smo dobri znanci in prijatelji, vsi dobre volje, torej nam je tudi hitro potekel Čas skupnega potovanja. Jeden izmed naših spremljevalcev jo je kmalu zavil proti Budanjam, drugi pa nas je vodil kar v Sturije, da bi nas tamkaj sprejel pod svojo gostoljubno streho — dušni pastir in župnik šturski.
Sturije in Ajdovščina sta nam bližnjim hribovcem vsem dobro znani. Ako ima „rovtarski" kmet kaj prida blaga, kakor lesa, žita, ali kaj drugega, v Ajdovščini vse lahko proda. Kadar mu gre trda za denar, pripravi voz, vpreže par konj ali voličkov, posadi na voz še svojega sinčka, in hajdi v Ajdovščino! Koliko se mučijo ljudje in zlasti živina za nekaj goldinarČkov, katere je treba imeti za davek ali pa tudi za „turšično moko" ! A nekaj dobrega je le pri tem : no, kaj mislite? Hribovski dečki spoznavajo Sturije in Ajdovščino, in to ni majhna reČ. Kakor je delal oče, tako dela sin, ako pride do gospodarstva. Jaz do tega nisem prišel, a Sturije in Ajdovščino vendar le poznam nekoliko. Zato tudi to pot nisem prišel semkaj proučevat Šturskih in ajdovskih znamenitostij, ampak poživit nekdanje spomine pri dobrem znancu in prijatelju.
Sturijam in Ajdovščini treba torej vsekako posvetiti nekaj vrstic ne samo zaradi njune ime-nitnosti, ampak tudi zaradi starega našega znanja.
Kakor je semtertje po svetu mnogo krajev v najbližji dotiki, ki so pa vendar ločeni^ s posebnimi imeni in značaji, tako tudi tukaj. Sturije in Ajdovščina sta si tako blizu, da ju samo potok Hubelj loči, vendar sta dva različna kraja, različne veljave, zakaj Sturije so vas, Ajdovščina pa je trgv Ob jednem je znamenito še to, da spadajo Sturije pod kranjsko, Ajdovščina pa pod goriško deželo. Glavna cesta na Gorico gre čez oba kraja; v Sturijah se pa cepi še na Trg, da je potemtakem tukaj nekako križališČe prometnih potij, kar je za naša dvojčka jako ugodno.
Sturije1) imajo ime po sv. Juriju, kateremu je posvečena domača cerkev. Vas je čedna; ko greš po veliki cesti skozi njo, zdi se ti velika in prostorna, čeprav šteje samo i 18 hiš. Cerkev in dvorazredna šola ne kažeta nič posebnega, pa tudi nista vasi v skazo.
Že površen pogled na naš kraj in njegovo okolico te uči, da zemlja ne more živiti vseh teh ljudij, ki^ so tukaj naseljeni tako na gosto. Zato iščejo Sturci zaslužka pri raznih delih in obrtih, katere vodi večinoma ptuja podjetnost. Dobiček s ceste in od kupčije spravlja, kolikor
*) Sturije in ne Šturija. Domačini in sosedi pravijo: „Bil sem v Sturijah."
sodimo, bolj Ajdovščina kakor Sturije. Zato pa morajo tem pridneje delati z roko. Ob Hublju na kranjski strani sta dve veliki pili, dve fužini s kotlovino in celo tovarna za testenino (makarone), katere dajejo mnogim domačinom dela in zaslužka. V Ajdovščini pa je velikanska predilnica z več stotinami delavcev in delavk. Tako Sturcem ne nedostaje poštenega zaslužka in dobrega kruha; ker so zadovoljni z malim, žive srečno brez hrupa in političnih homatij.
In vendar Sturije tudi v zgodovinskem oziru niso zadnje. Gotovo je bila ali na desnem ali levem bregu Hubljevem rimska naselbina, ker je todi vodila stara rimska cesta, kakor se dovolj spoznava iz raznih sledov. Tudi novce izko-pujejo, ki segajo do cesarja Trajana. V srednjem veku so bili todi različni gospodarji; v novem veku je bil ob Času francoskega zasedanja v Sturijah celo župan (maire)1) za vso dolenjo Vipavo, in Sturije so bili središče okraja (arron-dissement).
Cerkev sv. Jurija ima na Čelu letnico 1696. Ali je stala tukaj cerkev že preje, ne morem povedati. Le toliko še pripominjam, da je bila tukaj do najnovejše dobe kuracija, pred par leti pa je bila ustanovljena redna župnija. Kolikor pomnijo stari ljudje, bili so v Sturijah vedno vrli duhovniki. Ob francoskem času se je tedanjemu duh. pastirju Josipu Stibilju godilo dosti hudo. V njegovo hišo so nastanili veliko vojakov, njega samega so pa prisilili, da jim je prenašal vojno blago, dokler ga ni višji francoski častnik oprostil takega nasilstva.
K šturski občini spada tudi večja vas Žapuže in Sturska gora z raztresenimi hišami.
Četudi nas vodi naše izprehajanje prav za prav po Notranjskem, stopimo vendar tudi na goriška tla, že zaradi prijateljstva, in pozdravimo starodavno Ajdovščino. Že ime je nenavadno, čudno. Kazati pa vendar utegne, da so bili tukaj ostanki stare rimske ali poznejše poganske dobe. Kako bi bili mogli umni Rimljani puščati v nemar tako ugodni kraj ob Hublju, katerega so imenovali Fluvius frigidus, t. j. mrzla reka! Kakor obče -uČe, bila je tukaj vojaška postaja, ki je ostala tako dolgo, dokler so bili v teh krajih Rimljani. Ko so mnogi narodi mimo Ajdovščine drli v Italijo, razdrli so postajo in malone izbrisali vsak sled nekdanje srečne dobe.
Koncem 16. stoletja je nadvojvoda Karol dal napraviti državno cesto iz Gorice Čez Ajdovščino in Col, Čez Hrušico in Logatec proti Ljubljani; tedaj je oživela tudi Ajdovščina in dobila celo carinski urad. Povečevala se je Čim-dalje bolj; 1. 1799. je posvetil v njej tržaški
') Bil je tedanji lastnik šturski vitez pl. Abramsberg.
škof prvo novo cerkev v čast sv. Janezu Krstniku, in dandanes je sloveč trg s kakimi 800 prebivalci, s sedežem davkarije in okrajnega sodišča. Tukaj cvete trgovina z domačimi pridelki, obrt-nost zastopa posebno velika predilnica, ki je pred dvema letoma pogorela1), a je sedaj pozidana mnogo lepša in večja. Zaradi vodne moči, ki jo ima bistri Hubelj, sezidali so že za cesarja Jožefa II. tukaj tvornico za papir, a kmalu so jo popustili; predilnica pa deluje od leta 1835. Ob hudi lakoti leta 1855. so sezidali v Opalah (nad Ajdovščino) mlin. Oziraje se na kulturne razmere omenjamo iz minulosti, da je v Ajdovščini preživel svoja mladeniška leta laško-slovenski slovniČar Vincencij Franul de Weissen-thurn, ki je 1. 1811. po Kopitarjevi slovnici izdal za Lahe „Saggio grammaticale Italiano-Gragno-lino". V novejšem času pa je tukaj vzbujal narodno zavednost pok. dr. LavriČ. Slovensko-na-rodno življenje se kaže semtertje dokaj živahno, a tudi laški vpliv sega že semkaj in oblizne včasih tega in onega. Sicer pa tudi nekdaj ni bilo bolje. Okrajno sodišče v „Aidussini" je izdajalo pred več desetletij za naše hribovce odloke tudi v laščini, o čemer sem imel sam neprijetno priliko prepričati se. — Kako je v Ajdovščini versko življenje, ne vem; ptujstvo in tvornice seveda niso ugodne v tem oziru.
Pod gostoljubno streho prijateljevo v Stu-rijah je le prehitro mineval večerni in nočni čas. Koliko je pomenka med znanci, ki se vidijo redkoma! Kakor je prijatelj na Vrhpolju umetnik-slikar, tako je pa „šturski gospod" dober glasbenik, ki ves gori za lepo petje, dobre cerkvene in necerkvene zbore, pa deluje v tej stroki potrpežljivo in vstrajno. Torej tudi tukaj „zastopnik kulture" v duhovski suknji! Bilo je skoro polnoči, ko sva nehala pogovarjati se in legla za kratek Čas počivat. Saj je bilo treba vstati zgodaj, ako smo hoteli ob hladu dospeti na „Goro". Vrh tega je bilo še nekaj drugega, zaradi česar sem moral zgodaj na noge. Fotograf ima celo vrsto orodja s seboj, katero se lahko pozabi na poti, a se pri delu vendar-le ne more pogrešati. Tudi meni se je bilo primerilo nekaj človeškega, da sem bil na Vrhpolju založil kos svoje priprave. Torej je bilo treba na vse zgodaj nazaj in potem šele naprej. Vesel sem bil, da se je dobil zgodaj voz, in tako sem zdrČal urno sem in tje. Med tem se je moje tovarištvo pokrepčalo za pot in polagoma že korakalo iz Sturij proti Fužinam. Lahko me je ta rakova pot uverila o resnici: „Ako nimaš v glavi, imeti moraš v nogah." Zanimivo je,
l) Glej Dom in svet, 1894. str. 480.
kako se večkrat kaka nezgoda, pa tudi ugodnost rada ponavlja. Prav isti dan sem pozneje pozabil tudi neko drugo stvar, — knjigo, a jo dobil ob pravem Času, in vendar si v obče ne morem očitati, da hodim po svetu brez glave. Seveda, takih „slučajev" je kriv le človek sam in nikaka usoda. Sami smo nekaterikrat nagnjeni na to ali ono stran bolj, kakor smo sicer, recimo, bolj žalostni ali veseli smo, bolehni ali utrujeni in od tod izvirajo razne zgode: uspehi in neuspehi. Moj izprehod mi je tako krajšal nočni počitek, da so živci trpeli, četudi nisem tega hotel občutiti; od todi je izvirala pozabljivost. Tudi ob drugih prilikah sem izkusil, da dela slabo spanje človeka raztresenega in po-zabljivega.
Znanec me je spremil nekoliko po poti proti Fužinam, voščil mi srečen izprehod in se vrnil, jaz pa sem po goreči zahvali za njegovo ljubav šel urno za svojimi tovariši.
Jutro je bilo lepo, kakor bi hotelo oveseljevati našo pot. Kolovoz me je vodil naprej proti severu vedno bliže vznožju Kovka. Kovk se namreč imenuje mogočni greben, ki se nad Sturijami dviga in obkrožuje vipavsko dolino severo-zapadno. Večinoma je gol; v vznožju raste drevje in trava, proti vrhu pa le nekoliko grmovja. Pot se vije blizu potoka Hublja in torej tudi blizu kranjsko-goriške meje. Prišedši do nekolike višave sem se ozrl nazaj, gledal Sturije in Ajdovščino pred seboj, videl Log in skoro vso vipavsko dolino.1) Zares lepa si, vipavska dolina, in le premalo te poznajo. Kdaj pride semkaj vipavska železnica?
Kmalu po tem premišljanju sem stopil pod košato drevje, globoko dihal Čisti gozdni zrak, poslušal šumenje vode in se veselil prelepega stvarstva, ki se tako blagodejno razkriva ubogim Zemljanom. Ob takih prilikah, ko imamo srce mirno in nas ne mučijo skrbi, ko smo sredi lepe prirode sami, ko imamo samo Boga nad seboj, govori nam priroda tako umevno in živo, da nam ni mari nič drugega kakor nedolžno uživanje trenutnega veselja. Zato se tedaj nisem dosti menil za nekaj hiš, ki sem jih videl ne daleč na levi, ne za one poprej omenjene mline, šele pri Fužinah sem ogledoval močne naprave, v katerih deluje živahni potok skupaj s Človeškimi rokami. Že po zunanje so Fužine zanimiva in velika naprava. Celo malo cerkvico sem srečal ob levi strani pota. Žal, da nisem imel časa ogledati si tudi notranjščine: mudilo se mi je naprej, ker bil sem tešč in hotel na Otlici opraviti sv. mašo.	(Dalje.)
*) Tako nam kaže Šturije in Ajdovščino tudi naša slika (katere pa ni naredil pisatelj teh vrstic) na str. 505.
Književnost.
Češka književnost.
Frisinske pamatki. Jich vznik a vyznam v slovanskem pisemnictvi. Poddvd dr. Vaclav Vondrdk. V Pra^e. Ndkladem Ceske Akademie pro vedy, slovesnost a umeni. i8g6. 4°. 82 stranij. 9 fasc.
Neumorni mladi učenjak, docent slovanske filo-logije na dunajskem vseučilišču, obogatil je to pot slavistiko z delom, ki se v prvi vrsti tiče nas Slovencev. Že pred dvema letoma je priobčil v Jagi-čevem arhivu manjšo razpravo o brizinških spo-minikih. Ker so le-ti sp. najstarejši z latinico pisani spominiki, trudili so se ž njimi že mnogi slavisti, počenši od Dobrovskega in Kopitarja. Zato moramo biti hvaležni gospodu Vondräku, da nam je najprvo kritično podal dosedanje trude in razlage o brizinških spominikih, iz česar vidimo, kako je napredovalo oziroma se izpreminjalo njihovo razlaganje in v koliko je razširil to znanje pisatelj sam. Primerjaje naše spominike s sličnimi staro-slovenskimi molitvami konstatuje veliko njihovo podobnost; zlasti v leksikalnem delu se pozna jako malo sledov naše slovenščine. Tudi nemški upliv se javlja in sicer ne samo v naših, temveč tudi v staroslovenskih spominikih, znamenje, da nam je treba iskati prvotnih podlag v nemščini, kar se je pisatelju tudi posrečilo najti. Češki upliv v nekaterih oblikah pa kaže, da so se prestave z nemškega zvršile kje pri Čehih ali Slovakih. Znamenita pa je grafika ali pravopis brizinških spomi-nikov; zlasti se drugi razlikuje precej od ostalih dveh. Zanimivo je, kako si pisatelj razlaga to stvar.
Opiraje se na tedanjo nemško (bavarsko) grafiko, konstatuje, da je moral pisati drugi spominik kak Nemec brez kakega teksta pred sabo; zakaj le tako se dado razlagati pravopisne posebnosti (b = p, o = a, u = o, kar je tudi popravljal), kakor se nahajajo v tedanjih bavarskih spominikih. Tretji spominik, katerega je pisala ista roka, nima ni-kakih pogreškov v tem oziru, kar pač kaže, da je imel pisec spisan izvirnik pred sabo in ni mogel podleči svoji materinščini. Na vprašanje, zakaj ni pisec tudi drugega spominika prepisal, odgovarja Vondräk, da je bil izvirnik pisan najbrže s črkami, katerih pisec ni poznal (t. j. z glagolico). Tudi ostala grafika je močno podobna tedanji bavarski, kar je pisatelj obširno razložil in končno sestavil v pregledni tabeli. — Kar se tiče starosti naših spominikov, pisan je prvi po mnenju nemških paleo-grafov okoli 1. 1000., drugi in tretji v drugi polovici i x. stol.
Po tej 50 strani obsežni razpravi podaje nam pisatelj brizinške spominike v izvoru in trans-skripciji z jezikoslovnimi opazkami in latinskim prevodom. V prilogah pa je natisnjena homilija, katero pripisujejo sv. Klementu, in ki je podobna drugemu brinzinškemu spominiku, in prva naznanila o brizinških spominikih. Posebno poraben in važen je natančni slovarček z raznimi pojasnili, pa osebno in stvarno kazalo. Zlasti pa smo hvaležni pisatelju in češki akademiji, da je knjigi pri-dejala fascimile vseh brizinških spominikov, da bo imel vsakdo lahko spominike takorekoč v izvoru pred sabo.	K.
Razne
Iz belokranjskega besednega zaklada.
(Priobčil I. Šašelj.)
(Konec.)
prem, a, m., pristrešek, m. trem. prerävati, prerovati.
prerok zelveni praviio človeku, ki hoče kaj prerokovati, češ, „prerok, ki zelje je, nič ne ve." presekati se, sesesti se, sesiriti se (o mleku), pretanjati, tanje narediti.
pretrg, a, m., vole sem kupil za pretrg = da jih pre-tržim.
prevalci, pl. m., „na prevälcih" pravijo boku na njivi,
kjer se zemlja prevali, prevarancija, e, /., prevara, previdirati, prepričati se. previjač, a, m., der Rebenbogen. prhota, e, f., prhut. pričati se, Abschied nehmen, prfdober, adv., gütlich, priglühniti, gluhega se narediti.
stvari.
prinožič, a, m., poganjek, ki požene iz trte tik zemlje, pripuzina, e. f., to, kar se „pripüzi" k hiši, se pritepe,
= pritepenec. pristati, začeti.
privoža, e, /., pri'voz, die Zufuhr, probežati, zbežati.
probüsiti, oslabeti; probusili so voli od dela. prödika, e, /., pridiga, prodikälnica, e, f., pridižnica. prodikavati, pridigati, prodiväniti, izpregovoriti.
proha, e, f., pot, izhod; voda je dobila proho, der Ausweg.
prohi, pl. m., neka notranja bolezen; kar se po človeku
„prohaja". prolečje, pratolečje, a, n., vspomlad. prolužati, začeti vodo preminjati (od govedi), proteči, davon laufen.
proteklica, e, f., dež, ki nagloma pride in hitro „pro-
teče". provilcati, razvpiti, provikan, adj., razvpit.
prtljäti, brbrati, čvekati.
prvaščica in prvščica, e, f., žena, ki je prvikrat rodila, tudi krava s prvim teletom, pückati, po malem pucati, pocati. puča, poka.
pukänica, e, f., to, kar se puče, n. pr. mlada turščica,
da ni pregosta. pustniki, pl. m., imenujejo se tisti, ki pustne dni ženi-tujejo.
puza, e, /., in püzina, e, /., žival, ki puzi (polzi), na
primer kača. radovača, e, /., neko jabolko.
rajši comp, rabi n. pr. jaz sem rajši = imam rajši, rakija, e, /., žganje, adj. rakijaški.
rändati, nerodno hoditi. Prim, readati v L. 1893, str. 29. rašek, a, m., motovilo, die Haspel, rašelj, a, m., das Gabelholz.
raškati, viti po vsem klopku sem in tam in ne po redu
na „vitrice". rašljast, adj., rogovilast, gabelig. ratelj, a, m., porajtelj.
razbaviti, motiti; molim, kadar me deca ne razbavijo.
razbävljati, motiti.
razderenee, a, m., raztrganec.
razgoditi, ne ugoditi.
razpaliti, razsrditi, razjeziti.
razprimiti se, razdeliti se; voda, oblak se razprime. razrobati, razdreti, razrušiti; grad je razroban. razvremeniti se; razvremenilo se je = vreme se je napravilo.
rdjav, rdžav, adj., bolehen, slab. Sliši se tudi rdja in
rdža, bolezen, slabost, red, a, m., der Jahresring, pri drevju in pri kravi na rogeh. Za zadnji pomen imajo še izraza „obroček" in „zarez".
rediti se, črediti se; redimo se k maši. reketaš, a, m., ribežen za kruh ribati, rezkän, adj., rezljan. ročak, a, m., lonec z ročo.
roden, adj., deževen; oblaki so rodni, padalo (deževalo) bo.
rogaš, a, m., neki fižol.
ropotarka, e, /., die Weckeruhr.
rösast, adj., rusast.
roškati, roštati.
roškotati = roškati.
rüben, adj., puhel.
rubeneti, puhel postati.
rubenjača, e, /., neko jabolko.
ruček, a, m., das Frühstück.
ručenje, a, «.. das Frühstück.
ručevati, frühstücken.
rümava, e, /, ime kravi šenične barve.
runčati, zavotlo mukati.
rünjka, e, /., neka hruška.
rüten, adj., slab, slaboten. Pl. ima rutfti, verletzen.
ržula, e, /., rž. Pl. ima die Trespe.
sädine, pl. f., satovje. Pl. ima „satfnje".
sagama, e, /., orodje, s katerim se dela napustek (das
Gesims) pri zidu. samanika, e, f., samoraslo drevo.
samariti, sam biti. »
samovoljec, a, m., der Eigensinnige, san, a, m., drevo za sani. sapljäti, prasec saplja, kadar hlastno je. sekavina, e, /., sekanje n. pr. v glavi, sesekati se, sesesti se, sesiriti se (od mleka), sešuljkati, zviti; sešuljkal je petak. sfrkutläti, sfrkniti.
sili'na, e, /., velika množica; silina ljudij je bilo, silino
dolga ima. sirobot, i, /., clematis vitalba.
sklezenjača, e, f., divji selzenovec, malva sylvestris.
sklxziti, cureti; sklizi mu iz rane; voda sklizi iz zemlje, skoriti se; sneg se sköri, kadar se naredi na njem skorja.
skroniti se na koga, napasti koga. skrža, e, f., skopuh, slabösten, adj., slab, slaboten,
slačika, e, f., die Kleeseide (ker se ovija, kakor slak).
sladčika, e, /., neko jabolko.
slap, a, m., red rezine (rezja) v vinogradu.
slapič, a, m , obrov pri njivi.
slon, a, m., skladanica, der Holzstoss.
služiček, a, m., mali sluga, hlapčiček.
smet, a, m., zamet.
smilen, adj., usmiljen.
smrdoča, e, /., smrdoba.
smrtviti se, omrtviti se.
smučati, smukati.
snovalnica, e, /.. dar, ki se donese tkälici s prejo.
sobaliti, obaliti, zvrniti.
sobjesti se, objesti se.
soblastiti se, zu Sinnen kommen.
sohladica, e, /., die Kühle.
sokriti se, odkriti se.
solnčenica, e, /., die Sonnenblume.
sömba, tudi zäsomba, der Querriegel. Prim, „zäsova" v
L. 1880, str. 212. sompar, a, m., sopar, sopiti se, opiti se. sopöjiti se, opojiti se. sovraž, a, m., sovraštvo, spihälnik, velik in dolg oblič. sprhetati, sfrfotati; ptice so sprhetale. sprobüditi, vzbuditi, sramiti se, sramovati se.
srbörit, a, m., sad od šipka, das Hetschepetsch. stanovec, a, m., kamen v zemlji, ki se ne da premakniti, starci, pl. m., kan na vinu. starinec, a, m., neki krompir, starostiti se, altern.
staviti komu sv. olje, v sv. olje deti koga.
stolčki bablji (babji), viola odorata.
strahäriti, strašiti.
stratiniti se, s trato porasti se.
straževft, adj., wachsam.
svestiti komu, svetovati.
svestiti se, zavesti se, spomniti se.
svfjač, a, m., der Rebenbogen.
svrdlina, e, /., malovreden človek.
salopolkne, f. pl., die Jalousien.
santorium, sanctuarim, svetišče.
šarkina, e, /., ime šarastemu psu.
šarko, ta, m., ime šarastemu psu.
šapniti, črhniti, ziniti; niti šapniti ni smel nikdo.
ščapina, e, /., der Prügel.
šepastati, šepati.
ševerljuga, e, /., brglez, die Spechtmeise, siprün, a, m., nagel in hud dež. šfšek, a, m., griček, boček na njivi, šivačka, šivatka, e, /., šivanka. škaf, a, m., čeber.
škanjec, a, m., — kanjec, der Hühnergeier, škavla, /., izdolbina v skali. To besedo sem že priobčil v Zgod. Adlešičlce fare. Ker pa g. Barle v L. 1893 str. 33. dvomi, da se res tako izgovarja, zato ker pravijo po nekodi ,.škauba", zato sem jo še jedenkrat zapisal. Pripomnim pa še, da izgovarjajo isto besedo v Tri-bučah „škajba". V L. 18S0 str. 186. pa beremo isto besedo „skalba". škelja, e, f., nekak obroček, lesen ali železen, v katerega utikajo vrv, kadar kaj povezujejo na vozu n. pr. žrd. šklecati, isto kar Pl. klecati. Prim, zgoraj škanjec = kanjec in „škloc" v L. 1893 str. 34. in „šklemfa v v L. 1894 str. 46.
šklobati, knarren; vrata šklobajo.
škopnjak, a, m., slamnik.
škrab a, m., peščena zemlja.
škrabina, e, /., = škrab,
škrabovft, adj., peščen.
škrobotljika, e, f., der Schlotterapfel.
škropijon, a, m., škorpijon.
škuljicati, skozi škuljo (lukno) pogledavati.
šlapočkati, voda šlapočka, šumi.
stika, e, /., zagvozda.
stisniti, k sebi obrniti (vola).
štransli, pl. m., konci, ki ostanejo na koncu platna pri tkanju, das Kettenende des Gewebes. Ako se jih več skupaj zvije ali zveže, nastanejo „cote". štrbalce, a, n., stebelce, štričkati, škrtati s škarjami.
štrigati, štrfgniti, zucken; štrignilo me je v roki.
šumljavina, e, f., šumenje.
šupiti, udariti.
šuškati, schwätzen, lispeln.
šuškica, e, /., ženska, ki rada govori; tudi kokošim
pravijo „šuškice". švarčak, a, m., tako imenujejo živinske trgovce, zlasti svinjske, ki pokupijo več glav skupaj in jih potem na drobno prodajejo. taläsati se, wallen; voda se talasa.
teči: v tej cerkvi teko ves dan maše = se mašuje ves dan. tepčenje, a, n., tepec, tikec == tikoma.
tlan, a, m., zglavnik ali klada, na kateri se sekajo drva.
tlanišče, tnališče.
torec, a, m., der Getreidekäfer.
trdancija, e, /., trdnost.
tfdek, a, m , zamašek.
trebušina, e, /., silvia pratensis.
treskati, jako pripekati; na to stran treska solnce ves dan.
trešnja, e, /., tresenje.
trgavina, e, /., trganje n. pr. v glavi.
trikati se; sv. Mihael, sv. Luka in sv. Martin se trfkajo
= so po tri tjedne drug od drugega, trun, a, m., der Splitter, das Stäubchen; v kavo nisem
dela ni truna cikorije. trüpati se, truditi se; cel dan se trupa, trüpina, e, f., bedak.
tühljak, a, m., mehek kamen, ki se rad drobi, turje, a, n., das Henicht. Prim, „tulji" v L. 1880, stran
197 in „tirje" v L. 1892, str. 42. türkven, adj., turšičen, n. pr. turkven kruh. tute, adv., tukaj.
uboščalo, a, n.\ ta izraz je zapisal župan na „ubožni
list". Skoval ga je sam. ular, a, m., die Halfter, ütornik, a, m., obroč na utoru. vada, e, /., = svada, die Zwietracht, vagniti, perf., od vagati. vam, adv., razun, ausser, van, adv., vun, heraus, väni, adv., zunaj, draussen.
värnjak, a, m., mulj, ki ga rabi kovač za varenje. varovit, adj., varen; to je varovito pred ognjem, vedro, a, n., vedrina; na čistem vedru je grmelo, verniti se, vernega se delati, veslo, a, n., noga račja ali gosja.
vezfvati se, imperf., od vezniti; nazadnje se mi je že vezivalo piti.
vidik, a, m., za vidika = za dne.
vodariti se, vodo dobivati; iz tega zdenca se je ves
mesec vodärila. vodopflka, vodapi'vka.
voga, e, /., vsi pri hiši ji pustijo vogo = po volji, da
dela kar hoče. volta, e, f., das Gewölbe.
völtati, wölben, tudi zvoniti z vsemi zvonovi, vozčec, a, m., voziček.
vrhunčati se, vrhunec dobivati; turščica se vrhunča. vršalc, a, m., vršek, vršiček.
vršnica, e, f., rogovilasta palica, ki visi navadno nad mizo ali kje na steni, in na katere rogovile obešajo male stvari, kakor škarje, molek, svečnik i. t. d. vrtlec, a, m., vrtec, vsakover, adj., vsakoršen. vukman, a, m., in vukvec, a, m., udeb. zabälati, schlendern, zaberačiti, Bettler werden, zaberlati, = zabalati.
zabrzdati, zavrniti; naenkrat so me zabrzdali. zabündati, pozabiti, zadrapiti, hineinstossen.
zakladiti se, staviti, wetten. Prim, kladiti, okladiti v
L. 1893 str. 37 pod besedo „vadljati". zamašit, adj., zamašen. zamrkati, zamazati. zapačevati, napačno ravnati, zastarniti, zastarati zasun, a, m., der Schubriegel, zašikniti, obrniti se; meja se zašikne notri, zatrmiti, otrpniti, omolkniti; roka zatrmi, če se kdo udari.
zaturkati, zavreči; dete bo zaturkano. zavriščen, adj., zardel.
zažara, e, f., kadar nebo zažari, nastane zažara.
zbürgati se, = zburkati se; voda se zburga.
zdrizniti, se, stresti se; malo me je zdrfznilo.
zeljanica, e, f., njiva, na kateri je zelnik.
zelven, adj., zeljnat; zelvena glava.
zgonci; bila sem trikrat za zgonci na studencu, tako
sem slišal ta izraz, ki pomeni „eno za drugim", zgrohati se, zgruditi se; zgrohal se je na tla. zgromati se, == zgrohati se. ziden, adj., lončen, n. pr. ziden vrč. zjesišiti se, skisati se. zlahkötiti, zlajšati.
zlöhran, adj., človek ali žival je zlöhrana, ki ne je vsake
hrane in je izbirčna v hrani, zmočen, adj., sočnat, saftig; zmočno jabolko, zob, a, m.', zob imeti na koga — „piko" imeti na koga.
zokniti, = sökniti, suniti.
zopreti se, upreti se, zoprstaviti se.
žalva, e, f., — želva, die Halsdrüsengeschwulst.
žalvija, e, /., salvia officinalis.
žepljak, a, m., rmen fižol.
žica, e,/., rabi v teh-le pomenih: 1) žila pri vodi, 2) razpoka pri posekanem drevesu, ko se začne sušiti, 3) struna, 4) nit pri preji, žigerice, pl. f., drob pri drobnici, žmukler, a, m., skopuh, žoladija, e, /., die Sulzj. zrna, e, f., die Handmühle; koščica v raku. zrnati, schnurren; mačka žrna. žumanjec,. žumanjek, a, m., rmenjak (v jajcu).
Socijalni pomenki
(Dalje.)
Komunistična država na Kreti, kjer je dobil Likurg vzorec za svoje zakone, propadla je že preje in še mnogo žalostneje. Na Kreti so tudi imeli skupne obede; država je vzdrževala državljane s svojimi troški, ali prav za prav z delom ubogih perioikov, ki so bili na slabšem nego špartanski helotje. Pa tudi na Kreti se je vkljub vsemu komunizmu razcvitalo najgrje samoljubje; strank je bilo brez števila, ki so se pobijale med seboj. Slobodni državljani so propadali v lenobi in razuzdanosti. Sveti Pavel jih opisuje kratko in krepko, navajajoč pesnika Epimenida (krog 658 pr. Kr.): „Rekel je nekdo izmed njih, njih lastni prerok: Krečani so vselej lažniki, hude zveri, leni trebuhi. — To pričevanje je resnično." (Tit. 1, 12. 13.)
Žalostne izkušnje komunističnih držav pa •vendar niso zmodrile idejalnega Platona. V svoji že imenovani knjigi „de republica" (IIoAiTstoc) je naslikal po kretskem in špartanskem vzgledu vzorno državo.
Njegova izmišljena država biva na nekem osamljenem otoku, ločena od vseh drugih, in v njej so te-le vrste prebivalstva:
1.	Sužnji. Suženjstvo je po Platonovih načelih temelj slobodi.
2.	Delavci, rokodelci in trgovci. Telesno delo je sramotno in ponižanje Človeka; zato ne smejo imeti te vrste ljudje nobenih političnih pravic. Delavci so brez časti, in zato se ne spodobi, da bi se jim prisvajale kake pravice.
3.	Vojaki, uradniki in učenjaki. Ti so steber državi. Vendar pa morajo biti vojaki popolnoma ločeni od drugih stanov. Tisoč mož štejejo; sami nimajo nobenega imetja; vzdržuje jih država. Uradniki in učenjaki imajo državo v rokah in ti razdeljujejo po svoji previdnosti državno imovino.
Zasebne lasti ne sme biti v vzorni državi. Platon trdi prav tako kakor sedanji socijalni de-mokratje, da je zasebna last izvor vsega hudega. Zaradi nje propadajo narodi. Vsled zasebne lasti se je rodila med ljudmi lakomnost, Častiželjnost, sebičnost in podlost.
Tudi zakonsko zvezo zametuje Platon. Življenje, ki bi imelo nastopiti namestu rodbinskih zvez, je tako gnusno, da ga tu niti omenjati ne moremo. Ob času najhujše nravne propa-losti v Rimu so tamošnje gospe in gospice naj-
rajše prebirale ta oddelek Platonove republike. To dovolj jasno govori.
Kjer ni rodbin, tam je tudi nemogoča vsaka domača vzgoja. Zato se v vzorni državi takoj po rojstvu vzame otrok materi in se izroči javnemu odgojevališču. V takih zavodih hranijo otroke od države plačane dojilje. A pripomniti moramo, da se vsprejemajo vanje samo krepki in zdravi otroci. Slabotni in pohabljeni se morajo brez usmiljenja pomoriti. Dečki in deklice se morajo uriti v telovadbi in v borenju, poleg tega pa tudi v umetnostih in znanostih. Žene so z možmi popolnoma jednakih pravic.
Skrbeti se mora, da se prebivalstvo preveč ne pomnoži. Kolikor bi bilo ljudij preveč, naj jih država izseli v svoje naselbine.
Taki so ob kratkem obrisi Platonove države. Tisti mož, ki je v metafizičnem razglabljanju obsegel duha in tvar, nebo in zemljo, je tako globoko padel v najbolj praktičnem modro-slovskem vprašanju — v družboslovju. Njegova država, ki bi imela biti vzor drugim, je v resnici potvor brez reda, brez jedinosti, krivična človekovi naravi in njenim pravicam, uničenje vsega družabnega življenja.
Platon ne pozna celokupnosti Človeškega rodu, ne pozna bratovske vezi, ki spaja vse ljudi v rodbinsko zvezo. Zato je njegova država ločena od drugih, sama zase, vsem drugim sovražna.
O dostojanstvu človeške narave, o vrednosti dela, o pomenu delavskih stanov nima Platon nobenega pametnega pojma. Kar piše v tem oziru, mora se studiti vsakemu poštenjaku. Delo mu je sramotno, brezčastno; delavec brezpraven, a vendar potreben zato, da se drugi, srečnejši državljani lože vesele svoje slobode. Brez suženjstva se mu zdi sloboda nemogoča.
Njegova sloboda je neomejeno, nezavisno uživanje. Platon se ne ozira na razmerje Človekovo do Boga; zato tudi ne ve, da sloboda ne more biti brezmejna, absolutna. Imenitniki naj lenarijo; čas naj zabijajo na vežbališČih; včasih naj morda pogledajo tudi kako knjigo ali gredo poslušat kakega modroslovca. Zato pa imajo pravico stiskati ubogo delavsko ljudstvo in se mastiti ob njegovih žuljih. Taka je Platonova sloboda.
Zanimiva in umestna bi bila tu primera med Platonovim sestavom in med socijalno
demokracijo. Pojem o slobodi je obema isti. Tudi socijalni demokrat pozna kot namen človekov samo nezavisno, brezskrbno uživanje, — slobodo vseh strastij. A v izvajanju tega načela je Platon doslednejši. On je popolnoma resnično trdil, da je taka sloboda nemogoča za vse ljudi in da so nujno potrebni stanovi, ki sami ne uživajo nobene slobode, ki jo pa s svojim delom omogočujejo drugim. Socijalna demokracija pravi, da hoče osrečiti vse ljudi, da hoče streti vsako robstvo. Toda dosledno more voditi njeno načelo v hujšo sužnjost, nego jo je kdaj videl svet. Platonova in socijalistična vzorna sloboda se da doseči samo s tem, da se veČini ljudstva naloži na tilnik najhujši jarem v zabavo in veselje vladajočih stanov.
Platonu in socijalni demokraciji se pozna, da ne umevata človeka in njegove narave; seveda, ne poznata krščanstva, katero je jedino razjasnilo to temeljno vprašanje vsega javnega in zasebnega življenja.
Toda Platonu ni tega zameriti. On krščanstva ni mogel poznati in njegove zmote nam le pričajo, kako slab je človeški um in kako pi-škavo je umovanje tudi največjih veleumov. Dokazujejo nam, da je bilo za človeka nravno potrebno, da se mu je Bog sam razodel in ga poučil o njem samem in o sebi.
Krščanska vera odgovarja vprašanju, ki je temelj človeški družbi. Človek je ustvarjen po božji podobi in za Boga. Vsi ljudje izviramo iz istih prvih starišev. Človeška narava je oslabela po grehu; odrešil jo je sam vČloveČeni Bog. Prinesel ji je resnico in milost. Oboje podaje nezmotno in neskaljeno od njega ustanovljeni vidni, neporušni božji-človeški organizem sv. Cerkve.
Teh resnic ni poznal Platon. Zato tudi ni vedel, da ima vsak človek svoje neporušno dostojanstvo, pečat božje podobnosti v samem sebi. Ni vedel, da časti Človeku ne daje stoprav država, da človek ni zaradi države, marveč, da je država in sploh vsaka družba zaradi človeka. Vsled tega se je tako grozno motil v nazorih o telesnem delu. Tudi v telesnem delu se javlja cela človekova osebnost, in zato, ker ima človek naravno dostojanstvo božje podobe, vredno je tudi njegovo delo spoštovanja in časti.
Kdor ne časti Boga, tudi človeka ne spoštuje. Ravno v tem, da je Človek popolnoma odvisen od svojega Stvarnika, ima zagotovilo svojega osebnega dostojanstva. Iz te odvisnosti izvira njegova prava sloboda. Brez prve ni druge. Odvisnost od Boga je najtrdnejša braniteljica človeškim pravicam, najhujša sovražnica vsakemu robstvu.
Kakor glede na slobodo, tako se vjemajo Platonova načela tudi glede na druge vodilne misli s socijalno demokracijo.
Proti zasebni lasti ponavlja sedanji socija-lizem vse Platonove trditve. Zasebna last je vzrok vsemu zlu, vsemu, kar imenujemo greh. Vsled zasebne lasti se razvija v človeku lakomnost in ž njo sebičnost, sovraštvo, goljufija, tatvina itd. Ko se odstrani vzrok, ponehajo tudi posledice. — Takih besedij slišimo ne-brojno dan za dnem od socijalnih demokratov. Krivične in nespametne pa so dandanes prav tako, kakor so bile ob Platonovem Času.
V Platonovem zmislu zametava tudi socijalna demokracija stalne zakonske zveze, zagovarja emancipacijo ženskega spola, zahteva javno vzgojo. Tudi po socijalno-demokratiČnih načelih se morajo otroci iztrgati materinemu naročju in izročiti državnim zavodom v skupno izobraževanje in vzgajanje.
A poudarjati moramo, da socijalna demokracija nastopa sedaj, ko že devetnajsto stoletje živi med nami Kristusova vera. Platon je v svojih delih prekrasno dokazoval, da je Bog; z vsemi silami se je ustavljal tedanjim materi-jalistom in branil duha proti zmoti; najlepši zagovornik neumrljivosti človeške duše in slo-bodne volje je bil. Toda vsega tega ne posnema po njem sedanji svet. Za te lepe plodove njegovega globokega uma se ne meni. Pač pa vlači na svetlo njegove zmote in jih v prenovljeni obliki podaje človeštvu.
Platonove komunistične ideje so ostale za njegov čas brezplodne. Nobena državica jih ni marala poskušati sama na sebi. Veliki učenec njegov, Aristotel, jih je znanstveno ovrgel. Mali komunistični poskusi so se pred njim in za njim vsi brez izjeme izjalovili. Potemtakem ni težko vedeti, kakšna končna usoda čaka tudi najnovejše dete komunističnih sanjarij — namreč socijalno demokracijo.	(Dalje.)
Darovi za Marijanišče.
Dobrotnica po g. župniku S. Zupanu gld.	30.—
Neimenovanec.......„	40.—
Gosp. Ivan Fabian, trgovec . . . „	5.—
Zavod Huth............10.—
Gosp. Peter Vartol, župnik, ob smrti
kanonika Kluna .....gld. 5.
Gosp. Karlo Huth, c. in kr. vojni
župnik.........„ 2.
Po gosp. A. Kalanu nekdo . . . „ 1.