Stran 447. Košarica. Spisal Ček. „Kako dolgo je ni!a Gospica Vika nevoljna za-cepta z nožico, da ji odleti copata tja do zidu Veliki ples, ta ni kar si bodi! Že najmanj od pete ure se je napravljala gospica Vika nanj. Že dvakrat je bila poslala služkinja, da je morala odnesti nazaj la-kaste čreveljčke. Prvič je prinesla za pol številke prevelike, v drugič so jo nekoliko tiščali. V tem je zopet obula Vika copate in čakala, oblečena samo v spodnji obleki, katere posameznih delov zaradi obilnih čipek ne bi bilo mogoče razločevati, služkinjo, ki bi se imela vrniti s tretjim parom črevljev. Pogledovala se je v zrcalu in tu pa tam še nekoliko popravila, dasi v resnici ni bilo potrebno prav nič. Slednjič se vender vrne služkinja vsa zasopla. „Tako dolgo hodite; pokažite!" Služkinja razvije zavitek. Vikin obrazek se namrdne, češ, tako široki na koncu. „Drugačne oblike te velikosti nikakor nisem dobila. Vse je bilo tako grozno veliko". „Obujte me naglo!" Služkinja stori. „Tako, ti bodo prav8. Vika poskusi. „Všeč mi niso prav nič, pa naj bode!" Da bi ne bilo že pozno, izvestno bi jih bila v tretjič poslala nazaj. In ko bi bila prinesla služkinja ves izdelek modlingške tvornice seboj, ne vem, ali bi se našli taki, da bi bili pogodu Viki. nSedaj krila, pa počasi, da se mi ne podero lasje". Služkinja sluša molče. Dobro, dolgo je še trajalo, predno je bila Vika oblečena. Ali se je ogledovala od vseh strani! Veliko toaletno zrcalo ji je bilo še dosti premajhno. ^Pokličite mamo!" Služkinja odide. Vika se nasmehne sama sebi v zrcalu, potem pa se koketno zasuče poskušajoč, kako se j* bode podala ta obleka pri valčku. „No, ali si pripravljena?" Starikava gospa, že tudi opravljena, se prikaže pri durih. „Sem, mama! Ali že čaka voz?" „Ne še. No vidiš, saj jih je dobila, pa precej jokaš; ne smeš". „Ali sem lepa, ali mi pristoja ta obleka?" ^zborno, Vikica. Najlepša bodeš na plesu". „Kaj pa cvetka v laseh?" „Kaj lepo se ti podaje; ali si jo pripela dovolj trdno, da je ne izgubiš?" „0 menda ne. Kaj mama, ali bode ponosen Vilko na svojo plesalko!" ,,Če bode. Vilku ne verujem mnogo". Stran 448. „0 jaz pa, mama; silno me ljubi, samo z menoj bode plesal. Ali mi bodo zavidale tovarišice, a-aa!" Vika si od veselja omane roke. »Pa veš, da pride?" »Vem. On me hoče sicer iznenaditi, zato mi ni nič pisal, da je še v Ljubljani. Pa vem, da je tukaj in tudi vem, da pride na ta ples". »Meni se pa zdi, da je na nas pozabil. Prej, dokler je bil v osmi šoli, si mu že bila dobra, ali sedaj, ko je že eno leto jurist, se je precej ohladil. Zdi se mi, da ne bodeš nikoli njegova". »Motiš se, mama! Tak ni Vilko! Prav zadnjič mi je pisal, da še pet let in njegova bodem. Meniš, da bodem že prestara; dvaindvajsetletna bodem takrat, ravno prav". „To ne, ali premalo bogata; taki ljudje gledajo po bogatih nevestah". »Ne, ne, mama. Jaz bodem Vilkova in nobena druga". »Da bi bila le res! Pojdiva, voz mora že stati pred hišo! Ali si vzela rokavice, pahalnik? Ali si si naredila dekoracij ?" »Da, mama. Vilko dobi najlepšo". Skoro na to sta se odpeljali proti „ Narodnemu domu". Jako lep ples se je začel po kratki besedi. Velika dvorana v »Narodnem domu" je bila polna mladih plesalk v lepih toaletah in dičnih gospodov večinoma abiturijentov. Prvi valček je bil pri kraju. Vika je plesala že z različnimi plesalci, samo Vilka ni bilo na razpregled. »Kje se mudi tako dolgo?" je dejala večkrat sama pri sebi. „Sedaj bi bil moral vender že priti, kaj praviš, mama?" „ Seveda, sedaj bi že morala promenirati". 8Prosim", se oglasi zdajci abiturijent in se predstavi. Ni mu smela odreči, zakaj ako bi Vilka ne bila?! Odšla je plesalcu ob roki po dvorani . . . »A-a!" je skoro zakričala Vika, vender se je premagala, in le globok vzdih se ji je izvil iz prsi. »Kaj vam je, gospica?" jo vpraša spremljevalec prestrašen. »Hvala, je že dobro! Prosim, vedite me na sedež!" On stori, kakor mu je bila velela. »Mama; tukaj je Vilko, poglej, prav sedaj le pride mimo!" BVidim, molči!« V onem trenotji, ko je Vika vzdihnila tako bolestno, je privedel jurist Vilko mlado lepo gospico ob roki v dvorano. Vilko ju je ugledal precej, a on je ni hotel Videti. Zaplesali so nov ples. Vika pa je obsedela na tvojem sedežu. »Sedaj zapleše z njo, to mora, dolžan je kot ka-valir, a potem pride po me". Tako se je tolažila Vika. Toda Vilko se ni zmenil za njo, ves čas je plesal in promeniral le s svojo plesalko, sedel le pri nji. »Prva četvorka bode moja", si je dejala zopet Vika. A tudi ta ni bila. Plesal jo je z Viki neznano gospico. In tako ves čas do počitka. Ona je sicer tudi plesala, a najrajše bi bila šla domov in se razjokala . . . »Gospodje volijo!" se začuje v dvorani. Vilko in njegova plesalka pa sta odšla od nje . . . Vilko se je vrnil še-le o počitku. Njegove gospice ni bilo ž njim. Z materjo sta se odpeljali domov, Vika in mati njena sedeta k osameli mizi. Mati bi bila šla sicer rada domov, a Vika je hotela prej izplačati njega. Celo mimo je prišel, a ne opazivši jih, je odšel dalje. V tem je zaigrala godba za nov ples. Vika si poišče svojih plesalcev, a z Vikom ni hotela plesati. Ta je opazil vse to. Pri naslednjem plesu pa odide po njo. Ona vstane, reče pikro: »Sedaj po polnoči; hvala lepa", in sede zopet. Tega se ni nadejal, a precej si je vedel razjasniti vso stvar. % »A tako!" odvrne kratko, odide po dvorani na nasprotno stran in sede prav nji nasproti. Vika ni plesala več. Skoro sta odšli z materjo domov . . . »To košarico od nje si zapomnim", zagodrnja Vilko. »Prva je in poslednja od nje". A sicer zmotiti se ni dal radi tega kar nič. Zaplesal je in plesal do jutra. * Vida pa je v tem glasno ihtela v vozu. „Ta sramota, tako sem se ga veselila, pa me niti pogledal ni". »Ali ti nisem pravila, da ž njim ne bo nič". »O mama, kako sem nesrečna. Tako sem ga ljubila, in sedaj me je tako prezrl. Kaj naj storim?" »Umiri se, in pozabi, Vikica; saj ni samo on na svetu!" »O kako ga sovražim, nezvestnika! Precej jutri mu pišem, da je vsemu konec. Gorje mu, če še kdaj pogleda za menoj, če se še kdaj prikaže mojim očem! Naj bode ona plesalka odslej njegova!" »Le umiri se; saj ga ne bo več k nam". „Še bo prišel, mama, bodeš videla. A pokaži mu vrata!" »Tega ne. Naj le pride, poveva mu, kar mu gre, in potem bode že toliko pameten, da bode sam od sebe šel". »Da tako, mama, tako!" Voz se je v tem ustavil pred hišo. Viki so se bile pa že tudi posušile solze. „Morebiti pride še jutri, mama", pravi Vika že v sobi materi. „Mogoče, da pride, če ni tako užaljen, da ga sploh več ne bo". (Konec prih,) Stran 449. Stran 457. Poučni in zabavni del. Košarica. Spisal Ček. (Konec.) „ Ali si ga videla, kako ošabno je potem sedel nama nasproti?" »Res, imenitno si ga zavrnila. Sram ga je bilo menda". „Sram, beži, beži njega sram?" 0Edo je neki ona gospiea?" „Tudi jaz bi rada vedela. Prav tako ošabna, kakor on. Tako pomiluje me je nekoč pogledala. Vem, da sta govorila o meni. Pa nič naj se ne boji, mogoče se utegne nji prav tako prigoditi, kakor meni. Tudi nje se bode skoro naveličal, morebiti še prej nego mene". „Le pomiri se, Vikica, in dobro spavaj! Lahko noč!« „Lahko noč, mama! Jutri dalje!" Vika se urno razpravi, razmetajoč obleko od jeze po sobi. Dolgo ni mogla zaspati. Kovala je naklepe, grozne naklepe proti Vilku. Toda slednjič si je morala priznati, da vsega, tega, kar si je izmislila, vender ne bo smela povedati Vilku. Maščevanje je prisegla neznačajniku, a maščevati se mu ne bode mogla dosti. To jo je zabolelo tako, da jo je zopet posilil jok. Jokala je in vzdihovala, dokler ni zaspala. Skozi žalužije na oknih se je že svetil najlepši dan, ko se je vzbudila. Hudo ji je bilo, tako nepopisno hudo. Ni se precej spomnila zakaj. Slednjič se vender zmisli na sinočni večer . . . Vilko, tuja plesalka, košarica ... vsega se spomni. Opravi se, celo sama, kar se zgodi pri nji kaj redko. A zajuterka se ne dotakne prav nič. Sede k pisalni mizici, da mu napiše slovo, slovo, kakoršnega še ni čital nihče. Napiše list in ga prečita. „To ni nič, to ga samo ujezi. Ganiti ga mora". Raztrga list. Jame pisati novega, ne tako robustnega, kakor je bil oni, temveč rahlega, tožečega . . . „Ta bode", pravi dokončavša. Prečita ga. Zasmili se sama sebi; toliko, da ne zajoka zopet. „To ni maščevanje, ne ujema se z mojim sinočnim vedenjem. Menil bode, da mi je kdo ve kako žal". Raztrga tudi ta list. Napisala bi bila najbrže še tretjega, a zdajci je zapel hišni zvonec. Vika pogleda skozi okno in ugleda voz, stoječ pred hišo. Skoro nato vstopi služkinja in pove Viki, da želi mati, naj pride precej v vsprejemno sobo. Vika se pogleda v zrcalu in odhiti za služkinjo. A skoro ji zastane sapa, ko ugleda Vilka, prihajajočega po koridoru. Hipoma pozabi vse, kar se mu je bila namenila povedati. Komaj si je nekoliko opomogla iz zadrege, ko je že bil v sobi. „Izvolite sesti", pravi gospa. „Nekoliko le, milostna, zakaj mati in sestra me pričakujeta. Prišel sem, da se poslovim, ker odidem danes na počitnice. Že včeraj bi bil moral oditi ž njima, pa sem ji vender pregovoril, da sta še ostali do danes tu in sta šli sinoči z menoj na ples". „Na plesu sta bili?" vpraša Vikina mati osupla. Tudi Vika je zardevala in prebledevala. Stran 458. „Da. Hotel sem ji vama predstaviti, a mati je želela, da rajši ne, ker je bila preveč utrujena od potovanja". „Vaša--------mama na plesu?" „Da, mati in sestra moja". »Sestra, vaša pl . . .?" „Da, moja plesalka je bila sestra, ki je odšla še pred počitkom. — Pričakujeta me obe spodaj v vozu, oditi moram, pardon!" a Veliko krivico je vam storila moja hčerka, gospod Vilko«. „Da veliko, milostna, preveliko; poravnati se ne da več. Menda umejete, da potem, kar se je zgodilo, nimam več opravka v tej hiši. Poljubim roko! Na vas gospica, pa si ohranim za spomin košarico. Srečno!8 Počasi je odšel Vilko, mati in hči pa sta osupli strmeli za njim . . . „0 ta košarica!" vzdihne Vika in se spusti zopet v jok . . .