GLEDALIŠKI LIST SLG CELJE SEZONA 1995/96 ŠTEVILKA 1 Jančar Režija: Franci Križaj Dramaturgija: Blaž Lukan Scenografija: Jože Logar Kostumografija: Majda Kolenik Glasba: Ivo Meša Likovno oblikovanje scene: Bojan Mavser, Borut Košnjek, Dragutin Cifrek Lektor: Marijan Pušavec HABILIS.......................Miro PODJED ANASTAZIJA....................Anica KUMER NELA.......................Miljana ŠAJINOVIČ JULA.......................Vesna JEVNIKAR HONZA.........................Renato JENČEK PREMIERA, petek, 10. novembra 1995 Av&d Vi As&i WM Ailki ... -..-j _ mSmMw 'hISvSI "v jlF--■ -.v Vodja predstave: Sava Subotič - Šepetalka: Ernestina Djordjevič - Razsvetljava: Rudolf Posinek - Krojaška dela: Adi Založnik, Maijana Podkuišek - Frizerska dela: Maja Dušej - Odrski mojster: Miran Pilko - Rekviziti: Franc Lukač - Garderoba: Amalija Baranovič, Melita Trojar - Ton: Stanko Jošt - Tehnično vodstvo: Vili Korošec VELIKI Pd PP P Nemir zgodovine je človeka postavljal pred usodne dileme, pred težke preizkušnje, tiral gaje v strah in pogiun, njegov latentni nemir je klical na dan v obliki dejanj, ki so pogosto presegala človeško mero. Kaj je sledilo, vemo. Nova upanja in padci v razočaranja, globlji kot kadarkoli poprej. Čas, ki se še ni iztekel, čeprav je sodba zgodovine že izrečena. Doba zablode, nesmiselnega nasilja, zmagoslavje brezumja, čeravno na njegovem začetku stoji neusmiljeni idealizem in vera v boljši svet ali pa prav zato. Doba, ki se nam izteka v postkomunizem, ali kot sem jo nekje drugje imenoval: podaljšana preteklost. Ne vem, ali je treba o tej dobi govoriti? Prepričan sem, da jo je treba ohraniti v razvidnem spominu prav zato, da se ne bi nikoli več ponovila. Ne pozabiti nobenega groba, kjer počivajo žrtve strašnega zgodovinskega opoja in ošabnosti "novega sveta", ki se je imel za večnega. Nobene sodne dvorane, kjer so se izrekale krivične sodbe, nobene zasliševalske in nobene zaporniške celice. Ne pozabiti imen žrtev in tudi ne imen rabljev. Ne pozabiti atmosfere strahu, oportunizma, kompromisov in vsakršne družbene moralne blodnjave, v kateri smo živeli. Pred pozabo nas ne bodo rešile politične obsodbe niti novi procesi, niti sociološke analize niti moralne obsodbe, niti objektivne zgodovinske kronike, ki se bodo pomaknile v območje tradicije, kolektivnega spomina. Ki se bodo znašle v učbenikih in bodo postale mrtvo izročilo. Rešil nas bo samo spomin na posamične usode, na individualne, edinstvene, neponovljive človeške zgodbe. Te pa je zapisala literatura. Ne vsakršna, pač pa estetsko, kar samodejno pomeni tudi izpovedno močna literatma. Ta bo ohranila živ spomin zato, ker govori o radosti in žalosti, o ljubezni in sovraštvu, o strahu in pogumu, o vladni palači in zaporniški celici, o zločinu in kazni. Odlomek iz eseja Nemir zgodovine, umetnost, človekov nemir, objavljenega v knjigi Drago Jančar: Egiptovski lonci mesa, založba Mihelač, Ljubljana 1994. Danes je mogoče razločno videti embrionalno stanje idej, Id so pozneje raznesle sebe in svet. Boj med zamislimi o svetu je potekal v območju kulture, znanosti, političnih debat. Evropski svet je bil naphan z različnimi koncepti o enakosti od krščanskih preko liberalnih do utopičnih, socialističnih in anarhističnih. Prepletali so se filozofski in estetski tokovi: v slikarstvu, arhitekturi, literaturi. Danes je videti, da imajo vsi pomembni tokovi dvajsetega stoletja svoj zasnutek na prelomu stoletja. In danes je mogoče videti tudi to, kako so se različne zamisli pripravljale na svoj zmeraj na začetku zmagoslavni in zmeraj na koncu smrtonosni pohod. Na začetku stoletja, če smem citirati svoj stavek iz Severnega sija, ki so ga v ruski izdaji napisali na platnice: Svet leži v jutranji megli in se predaja angelu zla.... Iz tega vrenja in nenehnega debatiranja v svetu, Id je videti stabilen, se počasi oblikujejo dejavne zamisli. Vse bolj so v ospredju družbene projekcije, prepletena raznovrstnost se umika enosmernim rešitvam. Kulturni boj se sprevrača v boj za nacionalne države. Socialne ideje, ki hočejo človeka in družbo napraviti gibljiva in napredna, vsaj boljša, če ne že idealna, se spreminjajo v revolucije. Iz parlamentarnih klubov nastajajo vlade novih držav, iz kavarniških klubov centralni komiteji revolucionarnih strank... Nori reformatorji, obupani anarhisti, navdušeni socialisti, zaneseni nacionalisti na začetku; podtalje, zarote, nemiri, množice na ulicah in trgih v nadaljevanju; puči, revolucije, vojne, celice, zasliševanja, lagerji, zavratni uboji, Justi fikacije in množični pokoli na koncu vsakega procesa. Nacionalne države, socialne spremembe, revolucionarne spremembe, družbeni pretresi, ki so se dotaknili slehernega posameznika. In na koncu stoletja, ko pogledamo nazaj, vse v nekem hitrem filmu zgleda nekoliko sanjsko: kot da smo sanjali eno čudno svinjstvo, polno pobojev, ruševin, koncentracijskih taborišč in gulagov. Ruševine in kosti pobitih, v plasteh na evropskem kontinentu. Vsaka sprememba je prinesla nove plasti kosti... Odlomek iz eseja Konec tisočletja, račun stoletja ■ nekaj marginalij, objavljenega v knjigi Egiptovski lonci mesa, za katero je Drago Jančar prejel nagrado Marjana Rožanca. Drago Jančar Blaž Lukan RAZRAHLJAM SVET Jančarjev Halštat je v žanrskeni smislu težko natančno določiti, predvsem pa je Halštat igra, Id ji ne smemo verjeti na pni pogled. Njeno dramsko tiranje je potrebno vselej uprizarjati z mislijo na razmerje med razvidnostjo oz. preprostostjo, s katerima se pred nami odvija, in vsem, kar to preprostost prvemu pogledu prikriva. Za branje Halštata je torej poleg prvega potreben še drugi, analitični pogled. Jančar stisne svoje junake v mračen, zaprt prostor, v opuščen rudniški jašek. Ta prostor ni več sartrovski prostor “za zaprtimi vrati”, ni hermetično zabarikadiran teritorij, ki vanj ljudje samo prihajajo in iz njega ne morejo uiti, ni prostor, Id sploh ni več prostor, temveč kar (metafizični) svet - Jančarju jaška ni več treba zapreti do kraja, iz jaška je mogoče priti ven, na prosto, na svetlo, iz jaška vodijo rovi v različne smeri globlje v rudnik, v rudniku se slišijo zvoki od zunaj (grmenje), prostor je (faktično) prehoden. Kljub temu pa gre tudi v naši igri za prostor, iz katerega osebe ne morejo kar tako - v metaforičnem smislu - uiti. Četudi prostor ni metafizično zaprt, pa je simbolno določujoč. Tudi v tem prostoru vlada utesnjujoča atmosfera, ki navkljub fabulativni “odprtosti” osebam ne dovoli oditi s prizorišča. Osebe so torej tu ujete. Iz prostora lahko uhaja samo tisti, ki jih je spravil (zaprl) sem, to je profesor Habilis, oziroma lahko osebe prostor zapustijo šele na koncu tretjega dejanja, ko dogajanje v rudniku doživi ritualno kulminacijo. Tisto, kar osebam v rudniškem jašku preprečuje, da bi prostor zapustile, ni metafizika, temveč njihovi medsebojni odnosi, v katere jih je zapletla - recimo ji troedina -usoda, sestavljena iz volje avtorja, ki jih je pripeljal v dramo, iz volje profesoija Habilisa, Id jih je v ta prostor zaprl, in iz (minimalne) lastne (subjektivne) volje, kijih vodi skozi dejanje. Vse v prostoru Halštata deluje nekoliko nelagodno, kot pravi avtor, v prostora ni nobene naravne svetlobe prav do epiloga igre; to je prostor, v katerem “ni nobenega jutra”, kot je rečeno v igri, kar lahko razumemo tako v neposrednem kot tudi v prenesenem pomenu. Halštat ne uprizarja samo temačnega prostora, temveč je njegova tema kar čas brez svetlobe. Osebe iz igre se torej nahajajo v temi, v prvotnem mitološkem Mraku, iz katerega se je po filozofskem mitu o nastanku sveta rodil Kaos. Rudnik pa ob simbolno fenomenoloških asociacijah, ki jih evocira (Platon, Eliade...), načenja tudi temo praktične arheologije. Rudnik, Id pred nami nastopa v smislu arheološkega najdišča, pomeni nekakšen “zemeljski arhiv”, o katerem piše Andre Leroi-Gourhan (Praistorijski lovci, Beograd 1987), hi Id ga lahko listamo kot knjigo, kot rokopis. V tem rokopisu je na straneh, ki so najbolj pri vrhu, zapisana tudi naša zgodba, vendar smo sami le zadnji zapis v knjigi brez začetka, in tudi nas bo že v naslednjem zgodovinskem hipu prekrila nova stran z zgodbo o novih, prihajajočih ljudeh. Podoba oziroma pojem rudnika, kije arheološko (torej zgodovm-sko) najdišče, nas pripelje do pojma zgodovine. V arheološkem najdišču se poleg predmetov razkriva tudi čas. Razkrivanje plasti zemlje (tal) pomeni počasno odpiranje časa, ki se skriva v skladih in nanosih ter v njihovi predmetni vsebini. Toda iz tega časa kot metafizičnega pojava prenikajo posamezni primeri, skozi katere se čas kot čas sploh reflck-tira. To so subjektivne usode, Id so vsebina, pa tudi odsev (v Platonovem smislu) plasti, v katerih živijo. Subjekt se v času znajde v mlinu zgodovinskih plasti (o tem piše tudi Tomo Virk, Temni angel usode, Literatura 43/1995 ), kjer se telo nenehoma reducira v dotiku z vseobvladujočim sistemom - to je “dialektika občega in posameznega”, Id jo v temelju zaznamuje princip ponavljanja. Vsaka plast pomeni (določeno) ponovitev prejšnje plasti in napoved prihodnje, V ponovitvi zgodovinskih situacij je skrita usoda, Id je jtmak ne more preseči z lastno subjektivnostjo, temveč jo lahko s svojim lorhkim jazom samo usodno zaznamuje. Ponovitvena stiska stigmatizira tudi junake naše igre. Pri obravnavi zgodovine kot zgodovine je pomembno še razmerje med zgodovino in njenim interpretom. V našem primeru je njen eminentni interpret doktor Habilis. Habilis je tista oseba (poleg avtorja), ki je v rudniškem jašku zbrala vse ostale. Pri Habilisu že njegovo ime deluje kot nekakšen častni (zaslužni) naziv in Habilis je človek z nespornim kontekstom. In če vemo, daje doktor tudi absolutni vodja arheoloških izkopavanj oz. raziskav, takorekoč upravljalec z zgodovino, ter oseba s projektom (odkritjem), ki bo spremenilo vedenje Q VELIKI o keltski kulturi, lahko mirno rečemo, da je Habilis močni subjekt z jasno izraženo voljo in programom. Habilis je najprej v odnosu z vsemi ostalimi osebami iz naše igre, hkrati pa je v odnosu z ljudmi, s človeštvom na sploh: Habilisov opravek je Človek. Habilis je v vsakem pogledu poln (humanističnih) idealov. Na nek načm je vsepričujoč, usmeija naše junake, jih prepričuje, je gospodar nad njihovimi življenji in smrtmi, obvladuje jih od zunaj in znotraj, je mož z močjo; za trenutek se nam zazdi, da je celo nekakšen podzemski bog (Had), sicer najbolj osovražen med bogovi. Naš homo Habilis je v centru sveta. Vendar je Habilis tak samo v čistem izhodišču. Že zelo kmalu v igri se namreč pokaže, da osebe v njegove ideje dvomijo. Ta dvom vzbuja Habilis sam. In kaj je tisto, kar ga v temelju določa? Habilis je na prvi pogled arheolog, ki je odkril “najdbišče” keltskih ostankov (kosti). Je priznan profesor, ki se zaveda, kaj pomeni znanstvena reputacija. Poleg tega pa ima Habilis tudi svojo “novejšo zgodovino”. Bilje namreč “zraven” pri “nastanku” novih kosti, tistih takoj po drugi svetovni vojni. Pravzaprav je on eksekutorjem "samo pokazal jame”, saj je študiral tudi montanistiko, kot pravi v igri; kot zgleden znanstvenik seje tako neposredni izvršitvi (prehodu src v kosti) sicer izognil, vendar je bil nespodbitno “zraven”. Arheologija plus Habilisova privatna (novejša) zgodovina se tako izideta najprej v nekakšno Habilisovo noro obsedenost od kosti (“osteohisterija”), nato pa (na psihološkem nivoju) v povsem “banalno” slabo vest (nekakšno preganjavico), ki jo skuša dokončno eliminirati. Njegov postopek je dobro premišljen: najprej skuša nekaj odkriti, da bi nato nekaj drugega prikril. Njegovo znanstveno odkritje je pravzaprav njegovo znanstveno (oz. človeško) prikritje. Celotno Habilisovo početje pa se ne more odviti brez določenih simptomov (prenapetost, evforija, norost) in ravno ti simptomi vzbujajo izvirni dvom. Le - ta povzroča rahljanje navidezno trdne ideološke strukture igre in gre celo tako daleč, da Honza nekje v igri reče, da je Habilis “žalostni človek”, torej pomilovanja vredno bitje, bitje brez moči. Pot od človeka z voljo do moči do “žalostnega človeka” opravi Habilis z manipulacijo. Manipulacija pomeni najprej popredmetenje zgodovine in nato poljubno rokovanje s tem predmetom. V ozadju tega početja je seveda ali ekspliciten ali prikrit interes. Manipulacija se vselej dogaja kot izpolnitev neke subjektivne (subjektove) želje, kije lahko povsem pragmatična (popraviti napako) ali pa skrajno abstraktna (reinterpretacija). V manipulacijo z zgodovino je vgrajena napaka: manipulatoiju se zgodovina zdi nespoznavna oziroma določena s pogledom. Nikdar je ni mogoče zaobjeti v celoti, temveč samo v plasteh, in nikogar ni, ki bi lahko prelistal rokopis časa od strani do strani ter ga “objektivno” razkril. Ta Habilisova predpostavka je torej napačna in zato v igri propade. Časa oziroma njegovih plasti res ni mogoče zaobjeti v celoti, mogoče pa ga je zaobjeti v - (po -) bistvu. Za tako zaobjetje je potreben pogled od znotraj, ki pa ni podvržen interesu, temveč je prost in pomeni zgolj “čisto zrenje”. Habilisov pogled, ki na zgodovino gleda od zunaj ter skozi lasten interes, se tako samo spočetka zdi vseobsegajoč, totalen - in to do trenutka, ko se sooči s pogledom od znotraj, ki ga predstavljata Honza in Neli. Habilis in Honza sta dva moška junaka igre. Med seboj sta v konfliktnem odnosu, čeprav Habilis nekje reče, da onadva pravzaprav ne sodita skupaj v nobeno zgodbo. Habilis in Honza pomenita protistavo nezdružljivega, nekompatibilnega. Njtm konflikt je na nek način absurden, čeprav iz njega izhajajo povsem smiselne posledice. Honza je klošar, to je tip berača, brezdomca, potepuha, klateža; prototip zanj je Job, torej trpeči človek, ki nam ga je Bog dal za primer. Vse negativne katakteristike klateža postanejo v tej luči pozitivne. Honza je človek brez preteklosti in brez prihodnosti, človek tega trenutka, tega časa. Honza - v nasprotju z ostalimi osebami igre - ni ujet, omejen, temveč je prost. Njegov prostor je prostost. Honza je čisti subjekt brez lastnine, ki pristopa k stvarem in pojmom brez predsodkov, z zdravim razumom in logiko, ki včasih deluje prav groteskno presenetljivo. Honza v fizičnem smislu sicer smrdi, vendar pa je čist po bistvu. Honza v resnici v igro prinaša nekakšno bistvo: ima neobremenjen in naiven otroški pogled, ki vselej zastavlja temeljna vprašanja. Klateštvo, ki je socialna resignacija, kapit-ulacija, nastopa torej v Halštatu kot relevantna moralna institucija, ki se v epilogu pokaže celo kot varianta absolutne (morda tudi edine) možnosti eksistence. Skozi Honzo se najizraziteje manifestira avtorjeva ironija oziroma nekakšen, recimo mu pogojno, moralni relativizem. V Honzovih rokah namreč kosti izgubijo svoj posvečeni videz (prenehajo biti relikvije) in postanejo zgolj-kosti (rekviziti). Ironija pa ni skrita v posmehovanju kostem oziroma temu, kar te kosti predstavljajo (okrog teh kosti je bilo nekoč meso, torej živi ljudje), temveč v degradaciji simbolne funkcije kosti. Kosti v Halštatu nenadoma niso več simbol, temveč objekti, s katerimi je mogoče poljubno manipulirati, argumentirati, graditi ali zanikati preži-vele stare ali nove utopične ideje. Kosti so zdaj temeljni kamni “novega Halštata” (“novega Jeruzalema”, torej utopične religiozne institucije), v kosteh ni nič več ma-gičnega in sakralnega, temveč so samo nekakšen upo-raben gradbeni material. Pri tem postopku degradacije Jančar ni moralist. Ljudje (arheologi) smo “kaznovani” predvsem s tem, da bomo tudi sami nekoč postali plast, ki je močno podobna tej, ki jo zdaj razkrivamo. Tudi sami bomo nekoč samo še kup kosti, Id se bo sesedel na stoletno gmoto kosti pod nami in ki ga bo čez čas prav tako prekrila plast novih kosti. Jančar, Id lista rokopis človekove usode stran za stranjo in ga poskuša spoznati od znotraj in v celoti, ve: naša usoda je prah. In prah je lahko prva metafora Jančaijeve igre: svet ni sestavljen iz trdnega, absolutnega razmaja med nebom in zemljo, saj ni trdnih tal pod nogami in ni bogov. Samo prah se vrtinči v prostoru senc in meglic, v prostoru sanj. Druga metafora (poanta) nas pouči, da so stvari v svetu v temelju nespoznavne (Jančaijevo spoznanje pa je - v nasprotju s Habilisovim pragmatičnim - ontološko). Primer za to ni samo Habilisova zagonetna (na trenutke celo kriminalna) zgodba, temveč tudi razmaja med osebami iz naše igre. Človek je v bistvu nespoznavno bitje (pa najsi govorimo o njegovih kosteh ali srcu) in tudi bližina, ki tako globoko določa tri klošaije v Jančarjevi igri, ni več zanesljiva. Vendar tisto, kar bližino rahlja, ne sodi vedno v polje eshatološkega, temveč je včasih utemeljeno tudi povsem praktično, bližino rahlja tudi ideološka maniprdacija. Tako je v tem primeru: Honza, Jula in Neli so sicer nekakšne nezgodovinske osebe, Id se jih čas (ideologija) na videz ne more dotakniti (najočitneje je to v epilogu), oni so skozi igro doživeli vrstenje plasti časa od znotraj, po bistvu, zato se mu lahko tudi izmaknejo - spet v bistvo, v to, kar so že po svoji socialni in eksistencialni provenienci, v resignacijo, v socialni minimum (Id pa je esencialni maksimum), v nič, Id sicer ne bo pustil za seboj nobenih arheoloških ostankov, a bo čas izgradil od znotraj, po bistvu • vendar je to kljub temu slejkoprej samo videz: tudi nanje je čas neusmiljeno, dokončno deloval, in to - kot je očitno - ne čas po bistvu, temveč (Habilisov) prilagojeni, izkrivljeni čas. Tako je idilični prizor (epilog) na svetlem Kongresnem trgu, Id bi moral pomeniti karseda izrazit kontrast temačnemu rudniku prvih treh dejanj, v resnici prizor iz krute resničnosti, grozljiva slika posledic ideološke kontaminacije treh čistih in krhkih subjektov Jančaijeve igre. Razrahljani svet ni samo nekoliko ohlapen, mlahav, pomehkužen svet, temveč je svet brez trdne točke, ki bi se je bilo mogoče oprijeti, ji slediti, jo vzeti vase. In kaj je tisto, kar - po Jančaiju - rahlja ta čisti, prvotni, “paleolitski” svet? Najprej pojav človeka (denimo homo habilis iz dveh milijonov let pred našim štetjem) sploh. Nato človekova “izkrivljena zavest”, torej ideologija kot taka, Id je določena z rečnim ponavljanjem, z repeticijo volje do moči. Nato povsem konkretne, naše ideologije, ki so žive v tem času, v tem trenutku, ideologije tega stoletja, kot nekje pravi Jančar. Končno pa izjemni posamezniki, Id tem ideologijam služijo oziroma jih producirajo. V dramaturškem smislu je dejanje razrahljano najprej z nedoločno zgodbo (Habilisova zgodba ni do kraja spoznavna, zamegli jo še epilog), z epilogom samim, ki dogajanje premakne v rahlo amnezične sanje, ter z avtorjevimi metadramatskimi posegi v dejanje. Jančaijevi samocitati in njegovo neposredno oglašanje v dejanju dvigajo igro iz ideološke globine, v katero nevarno drsi, nekam na na videz nezavezujočo, z ironijo zaznamovano površino. Ta površina pa je do skrajnosti napeta in se prvemu pogledu, o katerem smo govorili na začetku, vselej odločilno spodmakne. Halštat zato ni samo igra o pobojih, igra o kosteh ali o manipulaciji z njimi, in ni samo igra o (naši) totalitarni ideologiji; Halštat je (metaforična) igra o svetu, kije razrahljan. Halštat pa je tudi igra, ki nam ponuja neko začasno (navidezno) možnost, kako svet spet sestaviti kot trdno strukturo, kako se spet približati drugemu. Zato je potrebno izkopati kosti, jih imenovati s pravim imenom, najti je treba neiztrohnjena srca, ki so bila nekoč deli teh kosti, in popisati njihove zgodbe, usode. V tem je skrita možnost dviga iz mitološkega halštatskega rudnika, iz podzemlja in zaživeti na vrhu, v tem času, ki ni samo zgodovinsko slepilo, temveč življenje po bistvu, skladno s samim seboj. Halštat je navsezadnje (humanistična) igra o Človeku, nespodbudna in kruta, čeprav uprizoijena z ironijo. 5 Janez Vencelj KAJ LEŽI TAM SPODAJ? Čeprav o Jančarjevem “Halštatu” mimo lahko rečemo, da je angažirana igra, se moramo vendarle vprašati, v čem je bistvo njegove angažiranosti oziroma ali ni angažiranost zgolj klasificirajoči termin. Pravzaprav lahko za sleherno dramsko delo trdimo, da je do neke mere angažirano, vselej se postavlja na neko stališče. A po drugi strani isti dramski tekst zavzema tudi nevtralno pozicijo, kar je pravzaprav paradoksalno. Halštat nas opozarja, bolje rečeno nam prikazuje problem odnosa do pobitih, toda to še ne pomeni, da se postavlja na kakršnokoli stališče. Celo nasprotno, kosti, ki so osrednji predmet problema, sploh ne poimenuje. Kostem ne dodeli src. To so kosti iz druge svetovne vojne ali pa povojnih političnih morij. Lahko so kosti pobitih domobrancev ali pobitih partizanov. Kosti ostajajo zgolj kosti in nič več. Spet pa bi težko rekli, daje prav to glavno sporočilo Halštata, saj se odsotnost src postavlja kot problem in ne kot rešitev. Kako lahko nastane stališče drame? Avtor ima dve možnosti, s katerima lahko posreduje svoj pogled na določen problem. To so besede junakov in zgodba, v katero so postavljeni. Prav pri junakih pa lahko rečemo, da so kljub temu, da so avtorjev izmislek, vendarle samostojni. Jančar tega sploh ne skriva. Junake je pobral z ulice in jih dal v igro. Seveda je res, da je njihove besede zapisal sam, vendarle pa jih ne gledamo kot njegove izmišljije, temveč kot samostojne osebnosti. Avtorjih lahko zgolj izbere, poišče. Njegova je zgodba, prostor, čas, v katere jih postavi. Njegov je svet, ki ga ustvari zanje. A še vedno ostaja odprto vprašanje, kje je v drami avtorjevo stališče. Dejstvo je, da avtor v njej nima pravice do svojih besed. Morda zgolj v citatu: “Honza, jaz te bom dal v eno igro.” Avtoijevo stališče lahko iščemo torej kvečjemu v izbiri sveta, v katerega usmeri luč. Tako ne moremo reči, da nam skuša dopovedati, kaj je prav in kaj narobe, temveč predvsem, o čem je treba razmisliti. Ob pojmu angažiranosti se vedno pojavi tudi odnos med fikcijo in realnostjo, med odrom in resničnostjo. V kolikšni meri je gledališče res zrcalo resničnega sveta in koliko je predvsem fikcija. Glede na izkušnje preteklosti bi lahko rekli, daje gledališče tesno povezano z realnostjo, daje gledališka angažiranost obenem tudi angažiranost realnosti. Drugače si sploh ne moremo razlagati prepovedi, ki je in Še bo doletela veliko dramskih besedil. Seveda se moramo vprašati, v čem je tista moč, zaradi katere je potrebno neko besedilo prepovedati. S čim drama ogroža določen režim? Pa niti ni nujno, da se proti drami postavi prav režim, čeravno ima edino ta represivno moč, da ga prepove. Pogosto se tudi posameznik obme proti besedilu, ne iz estetskih, temveč iz vsebinskih razlogov. Drama nas zmore razdražiti tako, da vzbudi našo negativno reakcijo. S čim? S svojim stališčem ali s svetom, ki ga razkriva? Sleherno odrsko delo postavlja pred nas nek svet, često zelo podoben našemu. Morda razkriva tiste plasti našega sveta, pred katerimi si zatiskamo oči. To pa je v gledališču v bistvu nemogoče. Vanj pridemo, da gledamo in poslušamo. V trenutku, ko vstopimo v dvorano, smo prisiljeni gledati tudi tisto, česar si ne bi želeli videti. Tako pravzaprav ni besedilo tisto, Id je angažirano, temveč smo angažirani prav mi sami. Prav zaradi razkrivanja lahko drama (pa tudi dramatik obenem) pride v konflikt z režimom, kajti slednji vedno skuša nekaj zakriti. Z razkrivanjem pa drama angažira gledalce, da se zavedo skritih “kosti”, da o njih začno razmišljati. Besedilo je v tem smislu torej anga-žirajoče in ne angažirano. Jančarjeva igra je prav gotovo angažirajoča. Prikazuje prav tisto skrito, zakopano. Tako niti ni naključje, da se dogaja (vsaj večji del) pod zemljo. Pod vsakdanom. Prav tako se dogaja v sanjah - v podzavesti, v tistem prostoru, kamor potlačimo neprijetna dejstva in moreče podobe. Odpira rano, ki smo jo nezaceljeno pustili petdeset let, ki je v bistvu rana celotnega človeštva od prvih vojn naprej. Od strašnega klica “Vae victis!” do današnjih vojn se zmagovalci znašajo nad premaganci. Vojna ni nikakršen spopad, temveč zgolj nesmiselno klanje in zmaga pomeni zgolj možnost nekaznovanega obračuna z nasprotnikom. Pri tem pa se nasprotnika, človeka, enostavno izbriše. Postane zgolj poosebljen ideal, na katerega strani se je boril. Premagana ideja, ki jo treba pobiti hi zakopati čim glob-je. Tudi pozneje, ko od pobitih ljudi ostanejo zgolj njihove kosti, se te, ko so ponovno odkrite, spet spremene v popredmeteno idejo, zaradi katere bi bilo spet potrebno ubijati neko drugo idejo. Toda ideje nikoli ne ubije1, pobija1 samo ljudi. Kosti pobitih pa ostajajo samo kosti, bele in puste, ležeče v zemlji. Jančaijeva igra jih razkriva, v gledalcu vzbuja vprašanje, čigave so, toda na vprašanje ne skuša odgovarjali. Samo opozarja, naj premislimo. Res, komu pripadajo te kosti? So iz leta 1944 ali leta 1945? So to kosti zločincev ali žrtev? Na ta vprašanja v “Halštatu” ne odgovarja nihče. Razen tega, da to niso kosti, ki bi pripadale že davno minuli, čeravno ponavljajoči se zgodovini. Ne, pripadajo našemu času. Nam samim je namenjena naloga, da odkopljemo srca, ki smo jih pokopali skupaj z njimi. Je sploh pomembno, ali so to halštatske kosti ali kosti komaj minulega časa? Celo takrat, ko govori Habilis o keltskih kosteh, ne moremo mimo vprašanja, čigave so bile te kosti. Vprašanja, na katera moramo, kot že rečeno, odgovarjati sami. “Halštat” je samo začetek iskanja, nikakor pa odgovor o srcih pokopanih in zamolčanih. Kaj naj pomeni posmehljivo in skorajda žaljivo premetavanje kosti v “halštatskem rudniku”? Pomanjkanje pietete? Spoštljiv odnos do kosti? Mar ne zveni to nekoliko fetišistično? Ja, Habilis je tudi fetišist. Kot da so pomembne kosti same! Jančar reducira pomen kosti do absurda gole predmetnosti in jih na ta način razvrednoti. S tem pa pravzaprav onemogoči sleherno manipulacijo z njimi. Kost je kost in lahko pripada komurkoli, a kadar je kost samo še predmetni ostanek, ko postane pomembno srce, je to, komu je kost pripadala, povsem nepomembno. Mrtvi namreč ne živijo v kosteh. Prsni koš skeleta je prazen, lobanja je nema in votla. Skozi očesne odprtine lahko vtakneš prst in zavzdihneš: “Ubogi Yorick!”. Mrtvi žive v srcih živih, zato Habilis tudi poskuša izrezati Nebno srce, ki pobite še vedno oživlja v sebi. Tudi zaradi tega se je petinštirideset let preganjal spomin na pobite ljudi. Poudarjam, ljudi, ki niso bili zgolj vojaki poražene strani, ampak predvsem človeška bitja s srci, Id so ljubila, se veselila, ki so živela. M TE, ROT DA MSI BIL IH Hi -ts# Prof. FRANCE PIBERNIK je bil prvi, kije začel odkrivati avtorje, ki sojih zmagovalci poskušali zamolčati. Skozi njegove monografije so se nam razkrili literati s poražene strani. Ljudje, njihova čustva, njihova življenja. Razkrivala so se nam srca ljudi, katerih kosti ležijo po slovenskihjamah. Pogovor z njim je pripravil Janez Vencelj. Kako bi označili svoje ukvarjanje z zamolčanimi avtorji: ste bolj odkrivali ali razkrivali? Ko sem v šestdesetih letih zastavil dopisovanja s slovenskimi književniki, sem svoje delo imel za izrazito literarno publicistiko, čeravno sem se pogosto gibal na meji z literarno zgodovino. Članki, razprave in monografije, Id so izšle v zvezi z zamolčanimi avtorji, imajo enako izhodišče, le da v mnogo večji meri težijo v literarno zgodovino. Sam se nimam za literarnega zgodovinarja, ker nikoli nisem pripadal kakšni znanstveni smeri, Id so bile prisotne po svetu in pri nas, kar v prvi vrsti pomeni, da nikoli nisem demonstriral kakšne literarnozgodovinske metode, kot lahko opažamo pri naših slovenistih, kjer se križajo številni pristopi, zlasti pa je značilno vpletanje filozofskih kategorij. V tem trenutku smo priče utrujenosti modernizma in postmodernizma. Bržkone pa je v mojem pisanju ostalo kaj dediščine mojih univerzitetnih profesorjev: dr. Antona Slodnjaka, dr. Marje Borštnik in dr.Antona Ocvirka. Meni je v prvi vrsti šlo za dokumentaričnost, kajti najprej je bilo treba pokazati na temeljno gradivo posameznega avtorja, šele od tu naprej je mogoče zastavljati literarnozgodovinske opredelitve. Marsikatero ime je bilo znano, a ga ni bilo mogoče obravnavati v javnosti, predvsem pa ne tiskati njegovega dela, da pa je bilo mnogokaj povsem neznano, nam nazorno kaže nepričakovano odkritje enega najboljših zdomskih pripovednikov, pisatelja Ludveta Potokarja, ki je bil povsem neznan, sodi pa v vrh zdomske proze, neposredno ob Zorka Simčiča in Ruda Jurčeca. lakaj ste se tega dela sploh lotili, v čem vidite smisel svojega dela danes? Marsikaj v življenju pride spontano. Človek se kaki stvari približuje nekako nezavedno. Vse se je začelo z Balantičem. Prvič sem ga srečal sredi zime 1944/45, in ker je bil moj bližnji rojak, med vojno sem obiskoval nemško šolo v njegovem rojstnem Kamniku, me je toliko bolj pritegnil njegov primer, še bolj pa njegova poezija, ko sem kot gimnazijec dobil v roke zbirko “V ognju groze plapolam”. Vendar to še ni pomenilo, da bi se ukvarjal s problemom njegove zamolčanosti. Slo je zgolj za spoznavanje njegove poezije. Prvič sem o problemu hotel javno polemizirati leta 1966, ko je bila uničena celotna naklada že natisnjene zbirke “Muževna steblika” pri Državni založbi Slovenije. Mitje Mejak, takrat urednik Sodobnosti, ni mogel objaviti mojega članka, ker je bil hkrati tudi urednik Balantičeve zbirke, predobro pa je tudi poznal razloge za tako surov poseg v našo literaturo. Sam sem ocenjeval uničenje Balantičeve zbirke predvsem v luči evropskih primerov, zlasti ob norveškem pisatelju Knutu Hamsimu, ki smo ga celo pri nas tistikrat spet ponatiskovali, ob francoskem pisatelju VELIKI R ODER Robertu Brasillachu, ki je bil po vojni ustreljen zaradi kolaboracionizma, a so njegove knjige Francozi tiskali že od leta 1949 naprej, in ob primeru srbskeg pisatelja Miloša Cmjanskega, ki seje celo lahko vrnil v domovino in se vključil v tamkajšnjo literarno javnost. Toliko smo namreč takrat zaostajali za evropskimi dogajanji. Politična blokada je bila popolna, politični voditelji se niso bili pripravljeni soočiti z dejanskostjo, nasprotno, vse so zamolčevali, in pri tem vztrajajo še danes. In če je kaj smiselnega v tem mojem početju, potem je vsaj to, da si prikličemo v spomin žal kar obsežen seznam naših književnikov, ki jih lastna domovin ni hotela oziroma ni smela poznati. V tem je bistvo vsega: biti prepovedan, biti zamolčan. Ni te, kot da nisi bil. Javnosti ste predstavili kar nekaj avtorjev: ali so bili to samo zamolčani ali hkrati tudi pozabljeni? Problematika okrog zamolčanosti in pozabljenos-ti je precej zapletena, ker v njej nastopajo različni vidiki. Na dolgem seznamu najdemo avtorje, ki so jih nanj uvrstili samo zato, ker so med vojno kršili tako imenovani kulturni molk, denimo Stanko Majcen, Ivan Pregelj, Narte Velikonja, Severin Šali, prav tako književnike, ki so po vojni prišli v spor s socialistično oblastjo, na primer Kocbek, Vitomil Zupan, slej ko prej pa največ prostora zavzemajo med vojno in takoj po njej pobiti književniki ter zdomski oziroma zamejski avtorji. V najtežjem položaju so vsekakor bili pobiti avtorji, saj gre v večini za mlade ljudi, ki so komaj vstopili v literaturo in s svojim opusom niso mogli dodati ničesar več, v premnogih primerih pa je bila uničena celo njihova lite-rama zapuščina. Zamolčanost je v določenem smislu kategorija zase. Zamolčani, prepovedani so bili pisatelji, ki so bili kakorkoli že znani v javnosti, pa so njihova dela izločili iz javnih knjižnic, predvsem pa sojih prepovedali tiskati in strokovno obravnavati v literarni zgodovini. Če pa se je kdaj kaj javno razpravljalo o tem, potem se je zgolj in samo per negationem in v vnaprej določenih okvirčkih. Večinoma je bilo vse potisnjeno v zasebno podzemlje, oziroma se je dogajalo zunaj naših meja, bodisi v zamej-stvu ali zdomstvu, kjer so tiskali časopise, revije in knjige, vse pa je bilo v domovini strogo prepovedano. Za stopnjo težje je bilo avtoijem, katerih dela sploh niso bila znana, ker niso bila natisnjena, in le posamezne naključne najdbe rokopisov so mogle rešiti kakšno ime iz petdesetletne pozabe, kot sta na primer pesnik Ivan Hribovšek in pisatelj Ludve Potokar. Zakaj so bili zamolčevani, saj ni šlo toliko za avtoije politične literature? Ali vidite kakšno vzporednico med zamolčano literaturo in prikritimi kostmi? Z vstopom boljševiške revolucije na slovenska tla se je začel totalitarizem, ki je imel za posledico enoumje, se pravi likvidacijo pluralizma, v katerem smo živeli do druge svetovme vojne. Znano je, da se je proces očitneje pojavil leta 1942, ko je partija ukazala likvidacijo nazorskih nasprotnikov in stopnjevala pritisk na Slovence v imenu tako imenovane Osvobodihie fronte. Hkrati sije poskušala podrediti tudi umetnost, ki naj bi služila vzpostavljanju in utrjevanju tako imenovanega novega socialističnega družbenega reda. Zato smo po vojni imeli posebne sezname prepovedanih avtorjev in posameznih knjig, zato tako strogo cenzuro, ki je uradno ni bilo, a so vsepovsod delovale udbov-ske strukture. Priznam, res je po vojni marsikaj izšlo kljub tej ideološki ožini, toda tisto, kar ni moglo iziti v določenem času, to bi nam pojasnilo dejansko stanje. Problematika, Id jo obravnava Jančarjeva drama Halštat, je brez dvoma tesno povezana z zamolčano literaturo. Gre v bistvu za vzporeden pojav, za fizično likvidacijo udeležencev protirevolucije, za pojav, ki nima primere v naši zgodovini. Slovenski človek je trpel vsemogoče nasilje, bil žrtvovan vsem mogočim tujim ciljem, nikoli pa ni bil, kot je to primer po drugi svetovni vojni, množična žrtev lastnih ljudi. Pobiti in petdeset let tajiti poboj desettisočih je nekaj, kar je ostalo kot nepremagana, nepresežena travma našega naroda in v njej je iskati izvir premnogih nasprotij, Id nas še kar naprej razdvajajo. Avtor Halštata, pisatelj Drago Jančar, se tega globoko zaveda in iz te zavesti je mogla nastati njegova groteskna dramska upodobitev neke resnice, pred katero si udeleženci zatiskajo oči in jim neprepričljivo hlapi spomin. Temeljna resnica vsega našega negotovega bivanja je v tem, da nunamo samo kočevskih in vseh drugih številnih jam, v katerih trohnijo kosti tisočerih nepriznanih slovenskih ljudi, ampak da imamo tudi strahotna duhovna brezna, o katerih smo izrekli komaj prve besede. JANEZ VENCELJ Rojen 4. julija 1970. Gimnazijo je končal v Kranju. Študij dra-marturgije na AGRFT je končal v šolskem letu 1994/95. Kot asistent dramaturgije je sodeloval pri predstavah Don Juan ali Ljubezen do geometrije, Change in Don Juan v SNG Drama Ljubljana ter pri VDV v Lutkovnem gledališču v Ljubljani. V sezoni 1994/95 je bil dramaturg v predstavi Prešernovega gledališča Kadar mačke ni doma. Objavljal je v gledaliških listih Drame in Prešernovega gledališča. fcV. . v VJ MIRJANA SAJI.NOVIC Rojena leta 1972 v Celju. V diplomski predstavi je spomladi letos v Ljudožercih Gregoija Strniše odigrala Jogo Marte. Poleg študijskih predstav je doslej nastopala v vlogi Klare v Jančarjevem Velikem briljantnem valčku (Rusli in MGL Ljubljana), v vlogi Pastirice v Gunduličevi Dubravki (projekt na prostem v Ljubljani; režija Zrinka Šaljinovič), v vlogah Leonarda, Baltazaija in Pisaija v Shakespearovem Beneškem trgovcu (SLG Celje) ter v vlogi Brigite v Zupančičevi Veroniki Deseniški (SLG Celje). Letos maja je pripravila na Velenjskem gradu, julija pa v Ljubljanskih Križankah in KUD-u France Prešeren avtorski projekt ciganske poezije z naslovom NA DŽA, OSTANI. JURE IVANUŠIČ Rojen 24. 3. 1973. Gimnazijo in srednjo glasbeno šolo končal v mariboru. Uspešno je opravil sprejemne izpite na igralski akademiji v Ljubljani in na graški Hochschule fiir Musik und Dartstellende Kunst, smer klavir. Izbral je ljubljansko AGRFT. Doslej je igral v naslednjih predstavah: Jermanovo seme (Jerman), SNG Maribor, Blaznost Jurija III. (Greville), MGL Ljubljana, Veliki briljantni valček (Simon Veber), Rusli in MGL Ljubljana, Pisma slovenskih književnikov (Josip Mimi), TV monodrama, TV Slovenija, Beneški trgovec (Graziano), SLG Celje, Cabaret unplugged, kjer kot član skupine Skakafci izvaja tudi svoje šansone. Skupaj z Radetom Šerbedžijo od junija 1992 nastopa na koncertih poezije in šansonov po slovenskih krajih. V diplomski predstavi letošnjega četrtega letnika (Strniša: Ljudožerci) smo ga videli v vlogi Tenenteja, pred kratkim je snemal za film FELIX v režiji Boža Šprajca, trenutno pa igra v Outsideiju Andreja Košaka. VELIKI B ODER v Oton Zupančič $eronifta $e3enišfta B. Umek B Boštjančič D. Reichman, B Boštjančič M. Šajinovič, J. Bermež, I. Ornik Režija: Franci Križaj Premiera 22. junij 1995 M. Podjed, P. Boštjančič, D. Reichman VELIKI 19 ODER VELIKI FESTIVALI IZVEDBENI PROGRAM v sezoni 1994/95 premiere in ponovitve P O 12 odigrane predstave TEDEN SLOVENSKE DRAME doma gosotovanja KRANJ C. Goldoni - A. Rozman: SLUGA DVEH GOSPODOV ponovitev 14 8 A. T, Linhart: TA VESELI DAN ALI ponovitev 6 3 TA VESELI DAN ALI MATIČEK SE ŽENI MATIČEK SE ŽENI H. Ibsen: STRUKM ponovitev 13 3 DETEKTIV MEGLA G. A. Biirger: LAŽNIVI KUUKEC ALI ponovitev 1 1 ČUDOVITE PRIGODE DNEVI KOMEDIJE BARONA MUNCHHAUSNA CELJE B. Brecht: BOBNI VNOCI premiera 11 8 J. Kranjec: DETEKTIV MEGLA premiera 18 8 TA VESELI DAN ALI A. Wendt* TIČEV JAKA premiera 15 6 MATIČEK SE ŽENI W. Shakespeare: BENEŠKITRGOVEC premiera 23 0. Župančič: VERONIKA DESENIŠKA premiera 16 na gradu POLETNI PRIMORSKI FESTIVAL KOPER 0DERP0D0DR0M M. A. de la Parra Calderon: PRIKRITA OPOLZKOST premiera 12 9 PRIKRITA OPOLZKOST VSAKDANA VSAKDANA S. Mrožek: NA ODPRTEM MORJU premiera 6 5 Z. Hočevar: SMEJČI premiera 11 6 Pripravila Anica Milanovič AGREŽ ZVONE -110 predstav SLUGA DVEH GOSPODOV • Bdghella TA VESELI DAN ALI MATIČEK SE ŽENI ■ Jaka BOBNI V NOČI-Andreas Kragkr TIČEV JAKA - Fred Vilirač in Znanstvenik BENEŠKI TRG0VECv- Aragonski kraljevič VERONIKA DESENTŠKA - Friderikov pisar ALUJEVIČ BORUT - 21 predstav TIČEV JAKA • Rabelj BARANOMČ BRUNO - 45 predstav BOBNI A' NOČI • Raznašale« časopisov DETEKTIV MEGLA-Cukala BERMEŽ JANEZ -101 predstava STRAHOVI-Pastor Manders BOBNI VNOČI-Babusch DETEKTIV MEGLA-Čepon BENEŠKI TRGOAEC; Beneški dož AERONIKA DESENTŠKA • Bonaventura BOŠTJANČIČ PETER -93 predstav TA VESELI DAN' ALI MATIČEK SE ŽENI - Matiček BOBNI V NOČI-Friedrich Murk DETEKTIV MEGLA - Evstahij Megla BENEŠKI TRGOVEC-Shylock AERONIKA DESENTŠKA • Friderik II. GUBENŠEK TOMAŽ - 91 predstav TA AESELfDAN' ALI MATIČEK SE ŽENI • Tonček STRAHOVI-Osvald Aving TIČEV JAKA-Tičev Jaka BENEŠKI TRGOVEC-Salarino PRIKRITA OPOLZKOST VSAKDANA • Sigmund IIERGA DAVOR - 72 predstav_________ TIČEV JAKA - Ptičji oče in Specialist BENEŠKI TRGOVEC-Bassanio NA ODPRTEM MORJU • Srednji brodolomec SMEJČI-Viki JENČEK RENATO - 115 predstav SLUGA DNEH GOSPODOV - Truffalcino TA AESEII DAN ALI MATIČEK SE ŽENI - Budalo PREGLED ODIGRANIH VLOG BOBNI V NOČI-Dragi moški 19 VERONIKA DESENIŠKA • Herman H. 16 22 DETEKTIV MEGLA ■ Jernej 26 SMEJČI-Lojzi 17 9 BENEŠKI TRGOVEC-Lorenzo 23 19 VERONIKA DESENIŠKA - Pravdač 16 POTISK STANE -129 predstav 21 SLBjA DAEH GOSPODOV ■ Dottore Lombardi 22 23 JEVNIKAR VESNA -112 predstav BOBNI VNOČI-Glubb 19 16 SLUGA DVEH GOSPODOV - Bariča 22 TIČEV JAKA - Kraljevi podsekretar 21 BOBNI V NOČI - Anna Balicke 19 BENEŠKI TRGOVEC - Tubal 23 TIČEV JAKA-Ptičje gnezdo 21 AERONIKA DESENIŠKA - Desenišld gospod 16 21 BENEŠKI TRGOVEC - Porzia 23 NA ODPRTEM MORJU-Pismonoša 11 SMEJČI - Smejči 17 SMEJČI-Žani 17 19 KALEZIČ MILADA - 65 predstav REICHMAN DARJA - 97 predstav 26 STRAHOVI • Helenc Alvingova 17 TA AESELI DAN ALI MATIČEK SE ŽENI - Jerca 9 TIČEV JAKA-Kraljica 21 STRAIIOAT - Regine Egstrandova 17 BENEŠKI TRGOVEC ■ Leonarda, Baltazar, Pisar vskok 5 TIČEV JAKA-PUČja mati 21 17 VERONIKA DESENIŠKA • Jclisava Frankopanka 16 BENEŠKI TRGOVEC-Nerisa 23 19 NA ODPRTEM MORJU • Velika brodolomka 11 AERONIKA DESENIŠKA • Veronika 16 26 NA ODPRTEM MORJI' ■ Mala brodolomka 11 23 KASTELIC DRAGO - 86 predstav 16 LAŽNIVI KUUKEC ALI ČUDOVITE PRIGODE SANCIN IGOR - 86 predstav BARONA MUNCHHAUSNA • Sjukec 2 SLUGA DAEH GOSPODOV ■ Florindo Aretusi 22 BOBNI V NOČI-Pni moški 19 TA VESELI DAN ALI MATIČEK SE ŽENI - Zmešnava 9 9 DETEKTIV MEGLA-Petrač 26 TIČEV JAKA - Jimmy Gorjača in Schultz Potrata 21 19 BENEŠKI TRGOAEC - Maroški kraljevič 23 BENEŠKI TRGOAEC-Antonio 23 26 AERONIKA DESENIŠKA • Hermanov kancelar 16 NA ODPRTEM MORJU-Lakaj 11 16 KUMER ANICA - 84 predstav ŠMID JANA - 54 predstav SLUGA DVEH GOSPODOV - Beatrice 22 TIČEV JAKA - Zena in Vatevidka 21 BOBNI V NOČI - Amalija Balicke 19 AERONIKA DESENIŠKA-Sida 16 9 DETEKTIV MEGLA - Eleonora 26 SMEJČI-Joži 17 17 SMEJČI-Mici 17 21 UMEK BRIAN -106 predstav 23 MAHER VESNA - 73 predstav SLUGA DAEH GOSPODOV-Silvio 22 21 SLUGA DVEH GOSPODOV - Smcraldina 22 BOBNI VNOČI-Manke 19 TA VESELI DAN ALI MATIČEK SE ŽENI • Nežka 9 DETEKTIV MEGLA - Hlačat 26 BOBNI VNOČI-Augusta 19 BENEŠKI TRGOAEC-Solanio 23 21 BENEŠKI TRGOVEC-Lancelot 23 AERONIKA DESENIŠKA ■ Jošt Soteski 16 id 11 PORTED MIRO - T26 predstav ZUPANČIČ-KONC NATAŠA - 77 predstav 17 SLUGA DVEH GOSPODOV • Pantalone od potrebe 22 TA AESELI DAN ALI TA VESELI DAN .ALI MAHČEK SE ŽENI - Gašper 9 MATIČEK SE ŽENI-Rozala 9 STRAHOVI-Mizar Engstrand 17 BOBNI VNOČI-Marija 19 99 BOBNI V NOČI-Karl Balicke 19 DETEKTIV MEGLA ■ Tinka 26 9 DETEKTIV MEGLA • Andrejc 26 BENEŠKI TRGOAEC - Jessica 23 IGRALCI GOSTI TA VESELI DAN ALI MATIČEK SE ŽENI NOVAK VLADO - Baron Naletel BAČKO MARJAN Žužek BOBNI V NOČI VERASBOGOMIR ...............Bulltrotter BENEŠKITRGOVEC ___________________ IVANUŠIČ JURE Graziano ŠAJINOVIČ MIRJANA Leonarda, Baltazar, Pisar PRIKRITA OPOLZKOST VSAKDANA GEČ. GREGOR Karel VERONIKA DESENIŠKA ŠAJINOVIČ MIRJANA (HMKIl'XA PRISTOV JOŽE BALMAZOVIČ ALEKSANDRA Brigita Geta Sosed Katica PL Slovensko Ljudsko Gledališče Celje Gledališki trg 5,63000 Celje Tajništvo: 063/441-861 Vodja programa: 441-814 Blagajna: 442-910 int. 208 Fax: 063/441-850 Upravnik BORUT ALUJEVIČ Umetniški vodja PRIMOŽ BEBLER Režiser FRANCI KRIŽAJ Dramaturga MARINKA POSTRV IC JANEZ VENCELJ Lektor MARIJAN PUŠAVEC Vodja Programa ANICA MILANOVTČ Tehnični vodja VILI KOROŠEC Igralski ansambel: Zvone Agrež, Bnmo Baranovič, Janez Bermež, Peter Boštjančič, Barbara Cerar, Tomaž Gubenšek, Davor Herga, Jure Ivanušič, Renato Jenček, Vesna Jevnikar, Milada Kalezič, Drago Kastelic, Anica Kumer, Irma Ornik, Miro Podjed, Stane Potisk, Igor Sancin, Miljana Šajinovič, Jana Šmid, Bojan Umek. Gledališki list SLG Celje, sezona 1995/96, številka 1 Predstavnik: Borut Alujevič Gledališki list medila: Janez Vencelj in Marinka Poštrak Lektor in korektor: Marijan Pušavec Oblikovalec: Jože Domjan Fotografije: Damjan Švare Naklada: 500 izvodov Tisk: Hren grafika