Politični ogled.Vojska na Turškem postaja čedalje bolj srdita. Turki vedo, da gre za njih obstanek v Erropi, Sibi pa se bijejo za svoje žene, otroke in imetje; dobro vedo, da bi Turk vse pokončal, kamor bi prodrl. Po 6dnevni bitki pri Aleksinacu so Srbi in Turki 2 dni mrtve pokapali ; 29. in 30. avgusta 80 Turki nenadama zapustili desno pobrežje Moiave in prestopili na levo ter se zdrožili s Saib-pašem. Ob enem so dobili 20.000 mož novih vojakov iz Zofije; tndi Srbi so pomnožili stevilo vojakov, le prafr zvedeti niso mogli, koder bo Turk mabnil in to jim je bilo v nesrečo. Kajti 1. septembra so Turki na levi strani naglo lomastili naprej v Sibijo 8 60.000 vojakt; Srbi jim tukaj niso mogli več nasproti postaviti^ nego 22.000 moi, ki 80 pri Prilavici in Androvacu celi den Turkc zadrževali Rkozi 13 ur junaški vojskujoči ae. Pozno po noči so se pomeknoli nazaj proti Deligradu, najmočnejšej trdnjari na Srbskem. Palo je 17 ruskih oficirjev. Tudi Turki «o morali grozno trpeti, ker se že 5 dni nikamor ne genejo. Srbeka glavna vojna etoji sedaj za Deligradom, kder zapoveduje hrabri obrist Protič; v Aleksinacu je nameščen Hervatovič z 10 bataljoni; vse prebivalstvo je moralo meato zapustiti. Isti den, t. j. 1. sept. je botel Mehemed-Ali prodreti črez Jastrebačke gorc, da bi Srbom prišel za hrbet, pa Lazar Antič ga je pobil. Niz Deligrada pri Čupriji dela 3000 delavcev šance. Iz Belegagrada so poslali na bojišče 44 kanonov, streljiva in mnogo grauat. Za ranjenee skrbi dr. Munda, rojen Čeb. Rusi so za ranjence poslali 60.000 zlatov. V strašni bitki pred Alekainacem so Turki silorito šance napadali po 2 in 3krat na den ; in to je uzruk, da jih je grozno veliko padlo; pred šanco Nr. 17 jih je obležalo 3000; vseh skupaj so imeli Turki 20.000 mrtrih in ranjenih; Srbi «o menje trpeli. Crnogorcem se bližajo britke ure; 92 bataljonov Turkov 8 50 kanoni je vdrlo v deželo, ki požigajo vse, do česar pridejo. — V Bolgariji ropajo in umarjajo Turki naprej. V Samakovem so obesili 30 starcev, a vstaje vendar ne morejo popolnem zadašiti. Avstrijske dežele. Svitli cesar so pri velikih manerrih ua Morarskem, cesarica pa je z nadvojvodinjo Valerijo dožla v Miramar nad Terstom, od koder bo se po ladji peljala obiskovat Istrije in Dalmacije. — Na Kranjskem je mestice Logatec pogorelo; škoda se ceni na 200.000 fl. Za ubog« pogorelce povsod pobirajo. Na Dunaju so bili priraorani par nčiteljev napoditi zarad pohujšljivega obnaianja. — V Levovn na Gališkem je vlada pograbila orožje in streljivo, ki je bilo za Srbe odmenjeno. — Magjari so v Budapešfi prejeli 61 ruskih oficirjov, ki so potorali t Srbijo. Tuda že drngi dan so jih spnstili iz straha pred ruskim konznlom. Ma&jar je sicer škramplje Rusom pokazal, a ž njimi zgrabiti si ni upal — ubogi Magjar! — Hrratska sedanja rlada je sicer narodna, a prevec z Magjari vleče. To pa jc krivo, da se je pri brvatgkih želesnicah magjarski jezik vpeljal kot uradni jezik. da so bosenske bogoslovce iz Djakovara premestili v Ostrogon, Medjimuije odtrgali od naikofije zagrebačke, da ne stavijo graoičarske železnice in da so hrvatake žandarje poRtavili pod magjarsko, bovedsko ministerstvo. Take reči pa žalijo srce vsakega prarega Hrvata in zato ne pojde škof Strosmajer reč v Zagreb v hrvatski aabor. Vnanje države. Zlasti angleška v zvezi z našo skujajo pomiiiti Turke in Srbe, kar se jim ne bodc brž posrečilo. — R u s i zabtevajo, da »e Sfbom ue »me nič žalega zgoditi in da morajo Bolgarija, Hercegovina in Bosnija samostalae postati. Iz tega pa se ategne rojska med Ruai in Turki rneti. — Turški nnnistri so Murada V. dali zadrgnoti in so namesto njega postavili AbdulHamida II. za saltana, ki je sedaj 34 let star in besen Turk. — Prusko-nemški cesar je poslal generala Manteuffel-na k ruskerau carn v Varšavo in mu dal posebna naročila. —Na Angleškem se množijo javni taborji, na katerih ljudstvo svojo nevoljo izreka nad strašnimi neusrailjenostrai, katere Turki v Bolgariji uganjajo in obžalujejo, da angleška vlada take grde Turke podpira. Tudi Itali.jani so v Rimu imeli tabor in sočutje do Jugoslavjaaov izrekli ia za nje pnbirali. — Marouiti, katoliški Kristijani na Libaau bliza sv. dežele so se vzdignoli zoper Turke.