Biti igralec po božji milosti
Po Furijanovi pripovedi piše BOGIPRETNAR
Pravzaprav se tnu tudi dandanes ni odrekel. Nobe-nega poyabila za nastop ne zavrne. Še letos je nastopal v novem slovenskem filmu »Ječaiji« (scenarij zanj je na-pisal prav tako grosupeljski občan Željko Kozinc) z reži-serjem Marjanom Cigličem in upodobil člana skrivnost-nega Prezidija starcev, ki svojo moč obnavljajo z ener-gijo ugrabljenih mladeničev.
Tega poskusa domače znan-stvene fantastike sicer še ni-smo imeli priložnost videti, saj je bila premiera predvi-dena za Teden domačega fil-ma v Celju sredi novembra, pa so morali prireditev zara-di vodne ujme predstaviti na poznejši čas.
Čeprav že bliže devetdese-temu kot osemdesetemu, je spomin Maksa Furijana kot dobro utečena filmska ka-mera; pripoved je silovita, kot je lahko slikovito samo življenje igralca, ki si je na-del nešteto različnih kož in si igralstvo skusil v najrazlič-nejših časih, ne da bi se kdaj odvrnil od tega dostikrat bridkega kosa kruha. Sicer
pa naj nam v nekaj nadalje-vanjih sam pripoveduje o sebi.!
Samorastnik
Rad bi vam pokazal sliko. Sam sem jo naslikal. Ampak vem, da bi skomignili z ra-meni, češ da že od daleč diši po samouškem slikarju, ki uporablja barve in čopiče kot kak malo bolj nadarjen šolar. Res ni bogvedi kaka umetnina, a sem jo vseeno obesil nad vrata v dnevni so-bi. Čemu to častno mesto? Ker skoznjo stopim narav-nost v svoje rano otroštvo. Preprosto naslikana siva hi-ša z dvema oknoma in veliki-
Prizor iz novega slovenskega tilma Ječarji: na levi je Maks Furi-jan, na desni Janez Vrhovec, slovenski igralec iz Beograda. Prizor je bil posnet v salonu na Brdu, kjer je pokojni predsednik Tito gostil tuje in domače državnike.
mi vrati, ki zapirajo hladno vinsko klet, oživi... spet se preganjam po haloških vino-gradih v rodnem Zavrču... spet zaduham svežo zemljo, na jeziku okusim sladkost utrganega grozda, zrem po vinogradih in sadov-njakih...
Zavrč je zadnja vas na meji med Slovenijo in Hrvaško. V Halozah. Pol fare je bilo slovenske, pol hrvaške. Brenčičeva zidanica, v kateri sem privekal na svet, je stala ravno na meji. Hiša je bila na slovenski strani, a živino - kravico in svinje - smo otroci gonili past na hrvaško plat. Tam pri nas njiv ni. Od nekdaj so se ljudje preživljali z grozdjem in vinom. O, urozdja pa je bilo vedno do-olj tudi za otroke. Kar pod Drajdo sva legla z leto dni mlajšim bratcem Janezom in z usti lovila grozde, ki so se povešali do tal.
Kadar ni bilo grozdja, je pel koruzni kruh. Pšenico so hodili ljudje služit dol na Dravsko polje. Tudi moja stara starša sta hodila. Pri njiju sem živel do svojega petega leta. Skupaj s teto, mlajšo materino sestro Polo-no, ki je bila prav posebna ženska. Nosila se je kot mo-ški, hodila v škornjih, zvečer za štembali nož, nobenega se ni bala. Imela je tri nezakon-ske otroke in krepka pleča. Bila je čisto drugačna od mo-je mame.
Moja mati Marija Furijan, je delala na Ptuju, v gostilni pri gospodarju Brenčiču. Pri
nas gori pa smo v njegovih vinogradih zanj pridelovali grozdje in vino. Imel je kaka dva hektarja in pol vinogra-dov, to ni bilo malo. Ko je bila trgatev, so še iz Ptuja prišli gospoda obirat. Vino-pa smo potem hranili v veli-ki kleti, nad katero smo sta-novali.
V Brenčičevi gostilni se je moja mama seznanila, kako-pak, z mojim očetom. Jakob Vidovič, čeden avstroogrski podoficir, z zavihanimi brki in vročim pogledom, je bil tudi doma iz Haloz. Sicer pa se je po njegovih žilah preta-kala verjetno tudi »turška kri«, le da se je bila njegova družina posrbila. Mojo mater je srečal, ko ji je bilo komaj sedemnajst let. Leto pozne-je, 1904, sem se rodil jaz. Če prav sta imela pozneje še hčerko, se moja mati in oče nista poročila. Kratko malo nista imela denarja za očeto-vo kavcijo. Nekoč je bilo pač tako, da si moral pred ohcet-jo vojaka »odkupiti«. Tako sva s sestro ostala nezakon-ska otroka.
Mati in oče sta tri leta žive-la skupaj, a ker denarja za poroko ni in ni bilo, sta se nekega dne razšla. Kako, za-kaj - kdo ve. Jaz še pozneje o vsem tem nisem nič vedel. Podil sem se po vinogradih, družbe sem imel dosti in ni-koli mi ni bilo dolgčas. Odra-sli so morali trdo garati, to sem kmalu uvidel. Ob delu ni bilo dosti časa za otroke, pa smo rasli svobodni, neo-bremenjeni, kot pravi samo-rastniki.
(dalje pribodnjič)