Korak za korakom do smotra. (Izviren dopis iz Konjic.) D7e nujni želji imamo Slo7enci na srei: da se nam presilna da^karska bremena zlajaajo in pa, da narodni jezik popolno pra^ico 7 šolab in uradnijab dobi. Ear zade^a prvo gniotno željo, ki se brez bist7enih preniemb v upra^i izpeljati ne da, ne moremp sami ničesar storiti; to je 8t7ar, ki jo imata drž. zbor in 7lada v rokah. Ear pa zadeva narodno pra^ico, si zamoremo sami pomagati, 8e le bočenio. Gosposki se naj slo7enski dopisuje, in gosposka bo slo^enaki odpiso7ala, ker je to n.jena dolžnost. Ni da^no tega, kar sta priala od c. k. okr. gla^arat^a 7 Celji d7a alo^enska uradna dopisa do konjiške dekauije, ker je ta 7 dotični zade^i politicni gosposki tadi 7 slo7. jeziku bila pisala. Tako se brez dvoma povsod na slo7. 7loge župnijskih, dekanijskib, občinskih itd. nradnij slo^enski odpisuje. Tako je raba slo7. jezika 7 uradnijab brez vaega brupa dejansko izpeljana. Na 7isoko dunajsko 7lado se 7 tem oziru ne smemo pre^eč zanašati, ker bi pii kakem pritisko^anji od 7isoke 7lade 7por^ uradniko7 še stokrat bujši bil, kakor n. pr. na Ceskem, da si 7lada tam ničesar drnga storila ni, kakor le to, kar pra^ica glasno zahteva. Bodimo za zdaj zado^oljni s tem, da imaiuo 7lado, ki pra^ičnib pritožeb zastran žaljenja naioduih pravic ne odbija, nego pomaga, kolikor je le pii sedanjib zamotanib razmeiab mogo8e. Še druzega znamnja, da se je začelo pri naa daniti, naj omenim. Deležniki letoanjega pastirskega pos7eta 7 Eoujicab sklcnili so 20. julija enoglasno, da 8e naj v njib imenu želja, oziroma prošnja, 7isocemu ministerst^n za bogočastje in uk naznani, da bi se ministerski ukaz od dne 22. febr. 1872, po katcreui bi ne bilo uzroka, dosedanje na^ade po župnijakib in dekauijskih uradih nemški urado^ati opuščati, prekliče ter 7 soglasji z uata^no določbo § 17. od dec. 1867 blago7oli izreči, da omenjeno 7is. ministeratvo ni zoper slovensko uiado^anje po župniJ8kih in dekanijskib uradib na slo^enski zemlji. Tako se je glasila prošnja, Ra^no je prišel odgo^or na to proanjo po ukazu c. k. predsest^a dež. 7lade 7 Gradci od dne 19. okt. t. 1. ste7. 3244 glaseč se 7 nemškem iz7irniku : ,,dass es den P. T. Petenten fieigelassen blelbt, ihr Begebren im Wege des zustiindigen biscbofl. Ordinariates zur Eenntniss der boben Regierung zu bringen" — t. j. ,,daje deležnikom pastirske kouferencije na 7oljo dano, 87oje zabtevanje po dotičnem akof. ordinariatu 7isoki 7ladi na zuanje dati." To je za nas silno 7ažno! Iz tega ukaza se namreč vidi: 1. da 7lada pra^ičnega zabtevanja konferencije ni odbila ter je ni 7olja, držati se Stremayr'je7ega ukaza od 22. febr. 1872. Eo bi 7lada mislila, tega ukaza še dalje se držati, bi bila prošnike nara7uo8 odpra^ila s teni, da iz tega nič ne bo. 2. Vlada sama pa tega 7prašanja rešiti ne more, marveč mora preč. akofijst^o o tem 87ojo besedo po^edati, kar je po 7sem pra^ilno in nara^no. St7ar se bo toraj preč. škofi]8t7u predložila ter utegnejo isto pot nastopiti 7se dekanije, 7 kterih so se taiste želje in zabte^auja letoa ja^ljale. Od preč. akofijst^a se pa 7endar nadjati smemo, da ae pra^ičnim tirjatvam ne bode 7piralo, ker bi po besedab poatenjaka in narodnega župana pri 87. Eunigundi ua Poborji 7 zboru kat. polit društ7a 7 Eonjicab dne 18. avg. t. 1. 7endar prečudno bilo, ko bi se prečastiti ordinariat še tudi zauaprej držati botel zastarele navade nemškega uradovanja, ko 7endar 66. naši dubo^niki (je rekel Gradišnik) z nami tako lepo slo^enski gO7orijo ter uam božjo besedo, ki je 7endar 7e8 7iedna kot uradue pisarije, 7 čisti slo^enščini oznanujejo. Odkar so S7. Oče, papež L e o n XIII., 7 S7oji zgod67insko znameniti okrožnici zastran 87. slo7anskih apoatolov Cirila in Metodija do 7seb nadškofo7 in škofo7 kat. s^eta pokazali 7eliko 7ažnost slo^anskega naroda 7 E7iopi, čigar šibka 7ejica smo tudi mi Slo^enci; odkar so svitli cesar lani iz cesarskega prestola besedo izrekli, da se imajo narodi pomiriti s tem, da uži^ajo svoje narodne pra^ice, se ni 708 bati, da bi se — cerkvena vlada narodnim pravicam in toraj uradovanju v narodneni jeziku vstavljala. Mirne 7esti tedaj stopimo pred cerkveno vlado s prošnjo, da se začne pri župnijskib in dekanijskih uradib v narodnem jeziku uradovati, kakor se to godi po Českem in Hrvatskem, kder menda niso slabeji katoličanje, kakor smo mi Slovenci. Tisti časi, ko se je inislilo in na vse pretege praktično porabljalo, da je namieč hujskalec ter ima debelo črno piko pri visoki vladi, kdor se za narodne pravice oglaša in avoj narod odkritosrčno in djansko ljubi, tisti časi so — ako Bog da, — po Donavi šli tje doli proti mraavi Turčiji za vselej.