356
Narodna pesem.
omehljala se je, ko so druge po dragih svojih plakale; nocoj so njene rajske ure slovo dočakale. —
Kako je pravil? „V ranem času iz dalje vrne me nebo." Zagrlila je grlica mu: „Gr! . . . Kakor — kakor bo . . "
Dekletu pa je križem sobe izlival solze vzdih na vzdih. In očka, mati, bratci, sestre hodili so po njih. —
Kaj mar so očku tihe solze! on ljubi tihi rosni hlad; oj, rosni hlad mu je že dosti poživil njiv in trat.
Gotovo mamki je v nezdramno pozabnost legel takšen dan. Ne? Ali pa ti — srečna mamka! -nikoli ni bil znan.
Sestricam bratci hudomušni ponavljali so krog in krog: „In mi smo majhni, mladi, mlajši, pa smo pustili jok."
Še georgine se smehljajo . . . poslej ne bom ljubila jih; kako da nisem dragim prsim v spomin povila jih!
Pokaj bi rastel trn med cvetjem, jaz poj dem rajša gori v hram, tako bom sama, kakor cerkev v zagorju tihem tam . . .
Zamislila je pismo: »Dragi! Veliko bi ti pisala, pa kaj, ko solza bi nemirna vse sproti zbrisala ..."
In drobno pismo je poljubil pečat tako goreč . . . rdeč, kot da srce bi tlelo v pismu, ne mrlo v prsih več.
In bral je dragi, bral veliko v objokanih vrsticah dveh: popisati mu ne bi mogla na dolgih pismih treh.
Namesto tistih smehljajočih, brezčutnih, cvetnih georgin, na prsi si je shranil pismo v nje „blag in tih spomin ..."
Silvin Sardenko.
Ob vstajenju solnca rože se razcvele so in v poletno jutro sladko zaduhtele so.
Bolnik.
A v vročini dneva mi zvenele so, ob zatonu solnca se ospele so.
Nekdaj meni tudi cvet življenja cvel je . . . Zdaj bolnik sem vel — cvet se mi ospel je.
Fr. Ks. Meško.
izza. gore je vzhajala
ploča goreča, čez stvarstvo se sipala
zarja žareča.
Jutro.
Zadrhtela je rosa v vrhih zelenih,
zalesketala se v solnčnih pramenih
In povzdignil sem k nebu
srce trpeče — in posijal i v njega
žarek je sreče . . .
Fr. Ks. Meško.