Čudni, grozljivi, morda celo smešni
Vzpon in padec zombije Georeea A. Romera
Andrej Gustinčič
Prijatelj, ki seje preselil v Los Angeles, mi je pred nekaj leti pojasnil, zakaj je njegova hiša varna pred zombiji. Stoji na samem koncu ulice, na griču, od koder ima lastnik izvrsten pregled nad okolico. Okoli nje je več kot štiri metre in pol visoka ograja. »Tukaj lahko umreš samo od lakote ali če narediš samomor,« mi je dejal. »Zombiji ne bojo prišli skozi.« Dejansko ni verjel v zombije ali se bal, da bodo napadli njegov dom in družino, a so tako običajne pošasti (za razliko od vampirjev, ki so aristokracija grozljivk) in tako aksiomatičen popkulturni del, da o njih razmišljamo kar v intimnem in stvarnem kontekstu.
Zombiji so naši prijatelji in sosedje, ki so se naenkrat spremenili v nekaj tujega, a so nam še vedno podobni. Toje pošast v obliki slehernika, ki doseže svojo polno grozljivost v množici. Prav zato filmi ozombijih vsebujejo družbenopolitično dimenzijo, boj z njimi pa je prispodoba razpada družbe. Besedo zombi uporabljamo za opis nerazmišljujočih privržencev množičnega ideološkega, verskega ali nacionalnega gibanja, s katerim se ne le ne strinjamo, ampak se ga tudi bojimo. Leta 1968 je to družbenopolitično dimenzijo v filme o zombijih vpeljal George A. Romero s svojim prvencem Noč živih mrtvecev (Night of the Living Dead).
Na velikem platnu jih sicer najdemo že prej v filmih, kot sta Beli zombi {White Zombie, 1932, Victor Halperin) in The Plague of the Zombies (1966, John Gilling); slednjega je produciral britanski studio Hammer. V njih so zombiji nebogljeni sužnji zlobnega gospodarja, ki jih izkorišča kot delovno silo. V filmu Vudu (I Walked With a Zombie, 1943, Jacgues Tourneur) mati uporablja magijo, da bi spremenila zlobno snaho v zombija in tako rešila svojo družino. V teh filmih so tisti, ki ustvarjajo in izkoriščajo zombije, bolj grozljivi kot živi mrtveci. Romero je eliminiral zlobnega gospodarja in zadržal somnam-bulistične žive mrtve s svojimi razcapanimi oblekami in praznimi očmi. Dodal je to, da napadajo in jedo žive.
Film, kije najbolj vplival na Romerov prvenec (kar priznava tudi sam), je Zadnji človek {The Last Manon Earth, 1964, Ubaido Ragona). Je prva in najzvestejša priredba kultnega romana Richarda Mathesona Jaz, legenda (I Am Legend), v kateri Vincent Price igra naslovnega osamljenca v svetu,
preplavljenem z vampirji. Ti predniki Ro-merovih pošasti so počasi se premikajoči, siromašno oblečeni »vampirji«, ki racajo po zapuščenih ulicah.
Romero je eden najpomembnejših ameriških režiserjev grozljivk po 2. svetovni vojni. Skupaj s Tobejem Hooperjem, z Wesom Cravenom in Larryjem Cohenom je snemal grozljivke, ki so odsevale svoj čas. Najboljše filme je posnel v desetletju med letoma 1968 in 1978; bil je človek svojega časa, ki so ga napajala turbulentna leta ameriške novejše zgodovine. Z velikim duhovnim preobratom, ki seje v Ameriki zgodil v 80. letih, pa je izgubil tla pod nogami.
GROZA PO AMERIŠKO
Film Noč živih mrtvecev pogosto opisujejo kot klasično grozljivko, klasični kultni ali t. i. polnočni film. Gre enostavno za ameriško klasiko. Film predstavlja stilistični most med starim ameriškim »horrorjem«, ki so ga snemali Universal Studios in producent Val Lewton pri studiu RKO, ter sodobno grozljivko. Posnet je v črno-beli tehniki s pogosto poševnimi rakurzi kamere, pošastmi, ki prihajajo iz senc, in z obrazi, ki gledajo skozi temna okna. Film obuja nekaj za klasično ameriško grozljivko 30. in 40, let prejšnjega stoletja značilnega ekspresionizma.
Značilnosti modernega filma groze postanejo pusta pokrajina, razpad institucij, kot je družina (zombi dekletce poje očeta in ubije mater), in eksplicitno uničevanje človeškega telesa (vidimo zombije, kako razkosajo žrtve in žvečijo njihovo drobovje). Zgodba o skupini prestrašenih in prepirljivih ljudi, kijih zombiji obkolijo v neki podeželski hiši, je lahko služila kot prispodoba za ZDA konec 60. let. To je bil čas spopada mladih in starih, temnopoltih in belcev, podpornikov in nasprotnikov vojne v Vietnamu in čas splošnega občutka, ki so ga imeli Američani prvič po veliki gospodarski krizi v 30. letih, da lahko njihova dežela dobesedno razpade.
Noč živih mrtvecev je s filmom Hladni medy(MediumCool, 1969, HaskellWexler), ki je bil posnet med burnimi dogodki leta 1968, ter dokumentarcem V letu prašiča (In the Year of the Pig, 1968, Emile de Antonio) eden tistih filmov, ki so najbolje ujeli nemir in strah, ki sta označila ameriško leto 1968: film o narodu, ki žre samega sebe. Nasilje
v filmu ni bilo podobno tistemu, ki smo ga lahko videli v drugih filmih tistega desetletja. V pomanjkanju glamurja ali katarze, v svoji grdoti in umazanosti je bilo bolj podobno posnetkom iz Vietnama, ki so jih Američani vsak večer gledali pri obedu. In kakšne pošasti! Zombiji prihajajo goli, v spodnjih hlačah, v raztrganih nočnih srajcah. So moški, ženske, otroci in starci. Prvi, ki ga opazimo, kako zibajoče hodi skozi pokopališče je videti kot vaški pijanec. Tu je presek človeštva, zreduclranega na najosnovnejši nagon: iskanje hrane.
Junak filma Ben (Duane Jonesjje bilafro-američan in njegova usoda je zarezala v neko drugo vrsto ameriške groze, ki bi jo lahko imenovali »prava groza«. Ben ostane na koncu edini preživeli. Skriva se v hiši, ko pride šerif z oboroženimi krajani, ki jim je ubijanje zombijev dobra zabava. Na koncu ubijejo tudi Bena {»Doberstrel!« vzklikne šerif). Film se spremeni v niz zrnatih fotografij, ki nam pokažejo (bele) krajane, ki nosijo Bena s kavlji na kres, kjer bo sežgan skupaj z drugimi zombiji. Sekvenca jasno spominja na novinarske fotografije linča na ameriškem jugu. Kot da seje režiser usmeril v gledalca in želel povedati: »Za to pravzaprav gre.« Brez ene poučne besede postavi vprašanje, kdo so prave pošasti.
Romero se je vrnil k podobni tematiki v Zblaznelih (The Crazies, 1973). Film predstavlja enega vrhuncev ameriške z vietnamsko vojno povezane preganjavice. Vpraša, kaj bi
se zgodilo, če bi ameriška vojska izpeljala »policijsko akcijo« doma; če bi ameriška vojska okupirala Ameriko ali vsaj neko ameriško mestece. V reko blizu Evans Cityja v Pensilvaniji strmoglavi vojaško letalo, ki nosi uničujoče bakteriološko orožje, poznano kot trixie. Strup je v vodi in spreminja krajane v zblaznele morilske psihopat. V belih protibakteriološklh »hazmat« uniformah in plinskih maskah pride vojska, ki poskuša nadzirati situacijo. Vojaki vdirajo v hiše, na šolski ples, prevzamejo ordinacijo lokalnega zdravnika, prisilno zapirajo meščane v gimnazijo. Ljudje se upirajo. Vojska ubije šerifa. Izbruhne čisti kaos v obliki krvavih spopadov med okuženimi (pa tudi neokuženimi, ki nočejo predati svojega orožja) in povsem nepripravljeno vojsko.
Majhna skupina neokuženih poskuša zbežati skozi obroč. Pentagon debatira, ali naj vrže atomsko bombo in ustavi trixie, preden se razširi povsem kontinentu. Lokalni: duhovnik se iz protesta sežge. Junaki so en za drugim okuženi. Vojaki so pod plinskimi maskami anonimni in stražijo pred pošto, patruljirajo po zapuščenih ulicah in mostovih in streljajo na ljudi, ki poskušajo zbežati iz karantene.
To je histerično odigran film z urgentnim tempom. Vse deluje na hitro vrženo skupaj in poceni, kar dela film še bolj alarmanten. Zblazneli se začnejo s fantkom, ki poskuša prestrašiti svojo mlajšo sestro. Kruto otroško igro prekine okuženi oče, ki je ubil ženo in
zdaj požiga hišo. Romero spet upodobi razpad družbe z uničenjem njene osnovne organizirane celice, družine.
Zora živih mrtvecev (Dawn of the Dead, 1978) je resen in nedidaktičen premislek o Ameriki konec 70. let ter Romerov zadnji povsem zadovoljujoč film. Odvija se v glavnem v ogromnem zapuščenem nakupovalnem centru, v katerega se zateče kvartet junakov, ki beži pred zombiji in splošno anarhijo. Obkroženi z zombiji, ki se poskušajo prebiti v ta »shopping mali«, živijo parodijo potrošniškega življenja. »V kaj smo se spremenili?« vpraša junakinja, ki se je začela zgražati nad lastnim življenjem. Zombiji pa se kopičijo okoli kompleksa s starim potrošniškim instinktom, ki se ga spominjajo tudi po smrti.
Zora živih mrtvecev je igriv film, deloma zgodba o smrti ljubezni enega para in o emotivnem razvoju ženske, ki je na začetku prestrašena in ne more brez svojega fanta, do konca pa postane neodvisna. Deloma je črna parodija na potrošništvo, v kateri se spet briše črta med zombiji in junaki, ki se takisto najbolje počutijo v srcu potrošništva.
Pogled na zombije se spreminja skozi film. Lahko so grozljivi, a ko gledamo, kako jih prebivalci podeželja veselo ubijajo, postanejo pomilovanja vredni. Ko se spotikajo na pomičnih stopnicah postanejo klovni. Celo navijamo zanje, ko tolpa motociklistov napade nakupovalni center. Spominjajo na opis zombijev, ki ga lahko slišimo v starem filmu Vudu: »Čudni, grozljivi, morda celo smešni.« Ko preživela junak in junakinja v iskanju boljšega življenja na koncu zapustita nakupovalni center, sledijo posnetki zombijev, ki so ga preplavili. Videti so kot utrujeni kupci, ki se kot čreda premikajo od trgovine do trgovine.
REŽISER ZUNAJ SVOJEGA ČASA
Pomembno se je spomniti, do katere mere so bili Romerovi najboljši filmi narejeni v duhu časa 60. in 70. let prejšnjega stoletja. Prav tako so bili v duhu dvoma in nespoštljivosti kot Goli v sedlu (Easy Rider, 1969, Dennis Hopper) ali Pet lahkih komadov {Five Easy Pieces, 1970, Bob Rafelson). Za razliko od večine filmov Novega Holivuda so njegovi prežeti s feminizmom. Slikal je družbo, v kateri so posebej ženske in mladi ujeti v
rigidni patriarhalni ureditvi in v splošnem omagovanju, ki ga je bilo takrat čutiti v ameriškem življenju. Protagonistke se znajdejo v položaju, v katerem se morajo na nek način upreti ali so uničene, in ne le od zombijev. Njegov tretji film. Lačne žene (posnet leta 1972 pod naslovom Jack's Wife in znan tudi kot Season of the Witch/Hungry Wives), je povzetek »drugega vala« feminizma in vprašanja zatiranja žensk v »popolni« nuklearni družini, sestavljeni iz očeta, matere in vsaj enega otroka, ki je bila glorificirana v ZDA po 2. svetovni vojni. »Jackova žena« Joan je gospodinja iz višjega srednjega sloja, ki živi v predmestju z nemarnim in fizično nasilnim možem. Tu so plehki koktajli, prešuštvo (polno razočaranja in samopomilovanja), generacijski spopad, eksperimenti »dostojnih« ljudi z marihuano in pomembnost zunanjega videza srečne družine; vse, kar je tedaj polnilo misli srednjega razreda. In tu je ženska magija, ki (morda) pomaga junakinji rešiti se svojega moža. Film izraža glavno omejitev drugega vala feminizma, ki je pospešila njegov konec: osredotočenost na belke iz srednjega razreda. Lačne
žene spominjajo na delo Johna Cassavetesa (posebej Obrazi [Faces, 1968]): pijanstvo, spogledovanje, hrupen smeh, ki skriva obup, pomanjkanje komuniciranja med možem in ženo in votlo življenje dobro situiranih, a emocionalno neizpolnjenih ljudi. Kar so vse elementi »ameriške osamljenosti«.
Romerov sijajni vampirski film Martin (1976) ima pomembna ženska lika. Ena je bogata in osamljena gospodinja, ki se zaljubi v mladega »vampirja« Martina (nikoli ni jasno, če je vampir ali človek, ki čuti potrebo po krvi). Ni več tako mlada, veš čas je omamljena od alkohola in valiuma. Ubije se v banji in je edina žrtev, kije Martin ni ubil (zaradi te smrti pa je ubit tudi sam). Druga pa je uporna in pogumna proletarka, Martinova sorodnica, ki je soočena z nepopustljivo družinsko tradicijo, nezanesljivim fantom in umirajočim mestom, v katerem živi. Ve, da mora zbežati. Martin je bil posnet v Braddocku blizu Pittsburgha, mesta, kije propadlo v 70. letih s propadom železarske industrije. Na tisoče ljudi ga je zapustilo. Martin je edini meni znan film o vampirjih,
v katerem je mesto mrtvo, še preden se vampir sploh pojavi.
Prehod v novo dobo Reaganizma, polno uradnega optimizma in (po besedah kritika Robina Wooda) »tapeciranja razpok« v družbi, je bil za Romera problematičen. Izginila je uglašenost, ki le nekaj let prej vladala med Romerom in publiko. Samozadovoljstvo 80. let je tako kot v družbi v veliki meri zamenjalo skepticizem 70. let, duhovna krajina seje menjala. Razkorak med režiserjem in njegovim časom se vidi v njegovem prvem filmu 80. let, Knightriders (1981). V njem je skupina motociklistov, ki izvajajo viteške dvoboje na motociklih po podeželskih sejmih. Njihove zasebne težave se izražajo skozi vse bolj brutalne dvoboje.
Najbolj pade v oči gnus, s katerim je prikazana podeželska publika. Hujši so od zombijev in navdušeni vsakokrat, ko je nekdo zbit s svojega motorja in ranjen. V tej nerazmišljujoči množici ne vidimo le enega debelega in ignorantskega patriarha, ampak kar dva. Romerove simpatije z
vitezi na motorjih so ločene od družbe, ki je prikazana kot neumna, pretenciozna in pohlepna; vredna le prezira. Nič čudnega, da se njegova najboljša poznejša filma, Monkey Shines (1988) in Bruiser (2000), ukvarjata z izražanjem nebrzdanega gneva.
Leta 1985 je režiral film Dan živih mrtvecev (Day of the Dead), ki se dogaja v podzemni vojni bazi, potem ko sozombiji preplavili svet. A nekaj seje zgodilo med Zoro in Dnevom. To je slabo igran film, a za razliko od Zblaznelih, kjer je to manj pomembno zaradi provokativnih idej, popolno upodobljenih v zgodbi, v Dnevu živih mrtvecev gledamo (in poslušamo) slabe igralce, ki kričijo v enem dolgem prizoru za drugim. Tudi prizorišče je bolj oddaljeno od izkušnje večine gledalcev, kot so bile podeželske hiše, ulice mesteca ali nakupovalni center. Film pušča vtis, ki ga potrdijo njegovi naslednji filmi ozombijih, daje Romero izgubil sposobnost upodobiti svoje ideje v kinematografskem jeziku.
Z Deželo živih mrtvecev {Land of the Dead, 2005) se je vrnil z obetavnim koncept in upanjem, da je Romero spet v stari formi. Dennis Hopper igra Kaufmana, gospodarja luksuznega nebotičnika Fidler's Green, kjer elita uživa, medtem ko zombiji pustošijo naokrog. Film, posnet v senci terorističnih napadov 11. septembra 2001, na začetku predstavi nebotičnik kot simbol bogate Amerike obkrožene z revščino, obupom in zamero. A Romero ponudi le kratek pogled na življenje v nebotičniku. Komaj srečamo
Dan živih mrtvecev
stanovalce in ne dobimo predstave o ritualih življenja, dela ali nakupa, na katere film namiguje. Namesto da bi razvil prispodobo zgradbe, kot je to počel David Cronenberg v Srhu (Shivers, 1975), se Romerov film spremeni v konvencionalno akcijsko zgodbo s konvencionalnimi junaki in junakinjami akcijskega filma. Ko zombiji vdrejo v ta zaščiten svet in ustvarijo krvavi kaos, to nima posebnega učinka, ker je Fidler's Green postal komaj pomemben element filma. Čeprav je film živahnejši od Dneva živih mrtvecev, imata isto hibo. Ne upodobi svoje ideje.
VSTAJA ZOMBIJEV
Aprilska retrospektiva v Slovenski kinoteki pod naslovom Vstaja zombijev ponuja
priložnost, da si ogledamo Romerove najpomembnejše filme o zombljih, pa tudi filme režiserjev, na katere je vplival. To zadnje je pomembno, ker se »romerovski duh« še vedno čuti, ampak žal ne več v njegovih filmih.
Tako kot večina pomembnih ameriških grozljivk so tudi Romerove doživele priredbe. Nova različica Zore živih mrtvecev {Dawn of the Dead, 2004, Zack Snyder), se začne zelo romerovsko, z zombi punčko, ki ugrizne svojega očeta, ki potem poskuša ubiti ženo. V le nekaj minutah nam film ponudi povzetek vizije razpada družine, ki se razvije v razpad civilizacije. Tega pa med špico filma vidimo v obliki dokumentarnih posnetkih nemirov po svetu, medtem ko Johnny Cash poje apokaliptično pesem
The Man Comes Around.Tako kot v Rome-rovem filmu se junaki skrivajo v ogromnem nakupovalnem kompleksu. Za razliko od izvirnika film ne vsebuje nikakršne kritike potrošništva, zombiji pa imajo le eno plat: grozljiva, uničujoča množica. Za razliko od Romerovih somnambulistov so to hitri, atletski zombiji, ki bi verjetno brez večjih težav preskočili štiri metre in pol visoko ograjo mojega prijatelja v Los Angelesu. Snyderjev film reducira vso kompleksnost izvirnika na (sicer zelo dobro narejen) film, ki izraža le strah pred množico. Igrivosti ni več.
TudiZWazne// so doživeli uradno priredbo pod istim naslovom (The Crazies, 2010, Breck Eisner), ampak bolj v duhu Romerovega filma je film 28 tednov pozneje (28 Weeks Later, 2007, Juan Carlos Fresnadillo). V nadaljevanju uspešnice 28 dni pozneje (28 Days Later..., 2002, Danny Boyle), v kateri okužba v Britaniji spremeni ljudi v divjake, podobne zblaznelim, pride ameriška vojska, da bi nadzorovala ponovno naselitev otoka. Ko se okužba vrne in ljudje začnejo blazneti, Američani ne morejo več razločevati okuženih od zdravih in začnejo pobijati vse. »Opustite izbirno streljanje,« ukaže ameriški general. »Streljajte na vse. Vse pobijte. Izgubili smo nadzor.« Če so bili Romerovi Zblazneli plod strahov, kaj bi ameriška vojska lahko počela doma, je 28 tednov pozneje upodobitev evropskega strahu o tem, kako bi potekala ameriška okupacija evropske države.
Morda je v retrospektivi najbolj v duhu časa komedija Dobrodošli v deželozombijev (Zombieland, 2009, Reuben Fleischer), ki se odvija, potem ko so zombiji v glavnem prevzeli ZDA. Gre za pustolovščine prepirljivega kvarteta likov, ki do konca filma zaključi s prepirom in postane nadomestna družina. Čeprav poln pričakovanega množičnega ubijanja zombijev ima nekaj skupnega s filmi, kot sta Ime mi je Li (lo sono Li, 2011, Andrea Segre) in Zamrznjena reka {Frozen River, 2008, Courtney Hunt): ustvarjanje človeških povezav, brez katerih se ne da preživeti v sovražnem svetu.
V primerjavi s filmi, kot sta 28 tednov pozneje in Dobrodošli v deželo zombijev, Romerove zadnje zombijade delujejo v najboljšem smislu kot opombe pod črto. Dnevnik živih mrtvecev (Diary of the Dead, 2007) vrne zgodbo na začetek. Skupina študentov s profesorjem snema film, ko se mrtvi začnejo
vračati v obliki zombijev, Junaki bežijo v avtodomu in se soočajo s tem, da morajo oni, navadni fantje in punce, zdaj ubijati, da bi preživeli. »Bog je spremenil pravila, a mi smo se presenetljivo dobro prilagodili,a pove glas pripovedovalke. Film vsebuje vsaj eno zapomnljivo podobo: zombijevska družina, ki hodi v krogih pod vodo na dnu bazena. Ampak vse skupaj je pogrevanje starih idej, le da je tukaj vse mučno podčrtano s tekstom. »To je dnevnik krutosti,«reče profesor. »Ko v vojni označimo sovražnika za prasca, postane krutost opravičena.« Pripovedovalka povzame situacijo z besedami »Mi proti njim. Toda... Oni smo mi.« Ali: »Preživetje ? Kdo želi preživeti v takšnem svetu.« In vprašanje, s katerim se konča film: »Sizaslužimo rešitev?« To so vprašanja in premisleki, ki so bili samoumevni v Romerovih zgodnjih filmih. Vse v filmu je togo, mrko, poznano in predstavljeno brez napetosti.
V (vsaj za zdaj) njegovem zadnjem filmu o živih mrtvecih. Preživetje živih mrtvecev (Survival of the Dead, 2009), gre za otok, ki je razdeljen med dvema klanoma. Eni hočejo ubiti zombije, medtem ko jih drugi ščitijo v upanju, da bi jih lahko ozdravili. Film ima nekaj močnih podob, ki ostanejo nerazvite: lepa zombi punca, ki jaha konja po otoku, kot da je zbežala iz kakšne romantične pesmi 19. stoletja, ali prizor zombijev, ki ponoči ubijejo konja na neki njivi. Zgodba o spopadu klana je tako nesmiselna, nedodelana in nabita s kričečimi karikaturami, da zgolj trati naš čas.
Besedo zombi danes spet slišimo v popularnem političnem diskurzu. Živimo v času uličnih uporov in splošnega nezadovoljstva, ki je podoben obdobju (in hkrati drugačen od njega), v katerem je Romero posnel Noč živih mrtvecev. Filmi o zombijih so povsod in ponovno predstavljajo kroniko razpada institucij in atomizacije družbe. Romero je ločen od vsega tega. Njegovi filmi nimajo več občutka pravega življenja, ki so jih imeli Noč in Zora živih mrtvecev ter Zblazneli. Ni več spoznavne stvarnosti v filmih režiserja, ki je bil nekoč neločljivo povezan s svojim časom in domovino. Stari mojster, ki je ta žanr bolj ali manj definiral, se je zaprl v svoj majhen in zaseben svet.

m'
; »v
Preživetje živih mrtvecev