Izhaja vsak četrtek UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34100 Trst, Ulica Ghega 8/1, Telefon 28-770. 31’. '0 Gorica, Piazza Vittoria 46/11. Pošt. pred. (casel-la postale) Trst 431. Poštni čekovni račun Trst, 11 / 6464 Poštnina plačana v gotovini TEDNIK NOVI Posamezna štev. 70.— lir NAROČNINA: četrtletna lir 850 — polletna lir 1400 — letna lir 2800 ♦ Za inozemstvo: letna naročnina lir 420D Oglasi po dogovoru Spedizione in abb. post. I. gr. bis SETT1MANALE TRST, ČETRTEK 10. JULIJA 1969, GORICA LET. XVIII. ŠT. 752 Skopuhi 'm mečem Skopuštvo je najgrša človeška lastnost, celo grša kakor strahopetnost, kajti človek se težko bori proti svoji naravi, če je ta strahopetna. Te pa si ni sam izbral. Skopuštvo pa je sinonim za trdosrčnost, za zakrknjenost in jalovost srca, pa tudi za neinteligentnost, ne za varčnost, kakor bi kdo mislil. Varčnost in skopuštvo sta dva popolnoma različna pojma. Varčen človek more biti radodaren, kadar vidi, da je potrebno podpreti dobro stvar ali reveža; skopuh pa se ravno takrat obrne proč in se naredi gluhega in slepega tako za dobro stvar kot za potrebe drugih. Vsak med nami je imel že mnogokrat priložnost slišati pritožbe tistih, ki se ukvarjajo z javno in kulturno dejavnostjo med našo manjšino in sploh med Slovenci, kjerkoli že bivajo, da je skopuštvo mnogih bogatejših Slovencev krivo, da mnoge naše kulturne ustanove životarijo in da sta naš tisk in založništvo tako slabokrvna. Slovenci sicer radi deklamirano, da je naš narod proletarski narod, toda to velja le bolj v političnem pomenu. V pomenu gmotne blaginje nikakor nismo narod proletarcev. Prištevajo nas že med »razvite«, to je bogatejše narode. In tudi med našo skupnostjo na Tržaškem, Goriškem in na Koroškem je veliko denarnih ljudi — trgovcev, podjetnikov, nameščencev, zdravnikov, advokatov, posestnikov stanovanjskih hiš, obrtnikov, veleposestnikov in tudi kmetov. Mnogi teh ljudi imajo mesečne dohodke od 250.000 lir navzgor, celo 400.000 in več. In vendar jih nikjer ni, kadar je treba kaj žrtvovati za našo kulturo in druge narodu koristne ustanove in akcije. So izjeme — toda daleč največji del teh ljudi ima popolnoma zaprto srce in dlan za vsak poziv, naj kaj prispevajo za kako kulturno nagrado, tiskovni sklad ali kaj drugega, npr. za naš zamejski šport. Mnogi med njimi so izraziti skopuhi, čeprav se morda tega sami ne zavedajo ali pa si tega sami nočejo priznati. Nekateri se zadovoljujejo s tem, da »simpatizirajo« s kakšnim gibanjem, kulturno ustanovo ali akcijo, ji v besedah izražajo priznanje, toda da bi segli v žep in kaj prispevali zanjo — to jim še na misel ne pride. Ali pa se omejijo na obljube, da »bodo dali«. Dajo pa seveda nikoli. Vse denarno breme za razne kulturne pobude, knjižne izdaje, liste itd. prepuščajo »kulturnikom«, kakor da se jih vse to ne tiče. In kakor da se samo po sebi razume, da so tisti med nami, ki so zaskrbljeni za naše javne in kulturne zadeve in pišejo o njih knjige ter izdajajo kakšno revijo ali list, tudi dolžni, da to sami plačajo. Kakor da je to niihova zasebna zadeva. Če npr. nekdo napiše knjigo ali če izdaja skupina naših izobražen- (dalje na 3. strani) Z razkolom v italijanski socialistični stranki je Italija po splošni sodbi nepristranskih opazovavcev zašla v tako globoko in hudo krizo, kakršne gotovo ni bilo po drugi svetovni vojni. Združena socialistična stranka, ki je bila ustanovljena leta 1966 in ki bi morala po načrtih njenih glavnih voditeljev Nen-nija in Saragata s časom postati tako močna, da bi lahko predstavljala politično alternativo, to je zamenjala na oblasti demokrist-jansko stranko, se je ponovno razbila. Iz stranke so izstopili socialdemokrati, oziroma člani, ki so pred združitvijo v ogromni večini pripadali socialni demokraciji. Prva in najbolj vidna posledica razkola je bil odstop vlade predsednika Rumorja, ki so jo poleg demokristjanov sestavljali še socialisti in republikanci. V politični zgodovini se najbrž redko zgodi, da bi kriza vlade nastala v takih okoliščinah, kakršnim smo bili priča te dni, in da bi se tako vplivna in slavna stranka, kakršna je socialistična, razbila, ne da bi za to obstajali krepki in otipljivi razlogi. Za sedanje italijanske razmere je namreč značilno, da vlada ni odstopila zato, ker bi bila prejela nezaupnico v parlamentu ali ker bi se koalicijske stranke ne strinjale z njenim programom, oziroma bi katera od njih spoznala, da se dogovorjeni program noče ali ne more izvajati. Vse stranke in struje celo poudarjajo, da je sredinsko-leva vlada, vsaj po svoji obliki, izven vsake razprave. Zakaj je torej do krize v resnici prišlo? Glavni vzrok ni toliko izrazito politične, temveč bolj osebne narave. Odnosi med raznimi prvaki socialistične stranke so namreč postali tako napeti, da sožitje v stranki in vladi kratko-malo ni bilo več mogoče. Pretirani individualizem, ko vsak prvak ali minister hoče imeti glavno besedo v stranki in posredno tudi v političnem življenju, je ena glavnih in nevarnih hib italijanske demokracije, kajti na ta način se v strankah bohotno razpase kli-karstvo, prihajajo da izraza predvsem ožji skupinski in celo osebni interesi ter se zanemarjajo splošni interesi. RAHLJANJE DEMOKRACIJE Socialdemokrati so demonstrativno zapustili sejo centralnega komiteja socialistične stranke, potem ko je resolucija, ki jo je tudi v njihovem imenu predložil Nenni, bila odklonjena s pičlo večino glasov. V resnici pa je bila to le pretveza, da so lahko izvedli načrt, ki je bil že prej pripravljen, in sicer da so lahko ustanovili novo, tako imenovano »enotno socialistično stranko«, s čimer so dejansko, morda usodno, zrahljali politično moč in vpliv socialističnega gibanja v Italiji. Svojega koraka razkolniki niso namreč politično utemeljili, kajti očitek, češ da hočejo njihovi bivši strankini tovai'iši na stežaj od- preti vrata komunistom do oblasti v državi, je že na prvi pogled iz trte zvit. Res je sicer, da predstavlja prisotnost mogočne komunistične stranke, kakršna je italijanska, ki liživa podporo in zaupanje več kot ene petine vseh volivcev v državi, velik problem, a to še ne pomeni, da hočejo listi, ki se tako v socialistični kot v demokristjan-ski stranki trudijo, da bi k obravnavanju tega problema pristopili na nov način in z novimi sredstvi, izročiti vodstvo državne politike komunistični stranki. Pri lem ne gre namreč toliko za stranko, temveč predvsem za to, kar ta stranka predstavlja, to je za zahteve in težnje širokih ljudskih množic, ki jih ni mogoče stalno držati ob robu poliličnega dogajanja, jim vztrajno zanikati pravico in možnost, da bi kakorkoli vplivale na izoblikovanje splošne državne in družbene politike. Glavno in osrednje vprašanje je predvsem v tem, kako to kočljivo zadevo rešiti, ne da bi bile ogrožene temeljne demokratične institucije, kot izhajajo iz duha in črke ustavne listine. Socialni demokrati očitno nimajo preveč posluha za to osrednje vprašanje italijanske demokracije in se predajajo iluzijam, da se bodo stvari s časom nekako samodejno u-redile, zlasti ko se bo s pomočjo »pametne« gospodarske politike zvišal življenjski nivo delavskega sloja in bodo odpravljene ali zmanjšane kričeče razlike med južnimi in severnimi kraji ali med raznimi področji gospodarskega udejstvovanja, že dosedanji razvoj v Italiji in v svetu pa je dokazal, da glavni vzrok globokih družbenih nemirov in pretresov ni samo grobe materialne narave, ni odvisen samo od stopnje življenjskega standarda, temveč tudi in predvsem od dejstva, ali in v kakšni meri so tako posameznik kot celotna skupnost zavestno in aktivno prispevali, sodelovali, vplivali in soodločali o splošnem družbenem razvoju in torej tudi o izpopolnjevanju svoje lastne osebnosti. Prvi in glavni instrument, ki je ali bi moral ljudstvu v demokratičnem režimu omogočiti takšno sodelovanje, so politične stranke, vendar prav italijanski primer zgovorno dokazuje, da ta instrument ne ustreza več popolnoma svojemu namenu, čeprav verjetno še dolgo ne bo imel primernega in učinkovitega nadomestila. Razkol v italijanski socialistični stranki, novo strujenje v Krščanski demokraciji, razvoj v komunistični stranki ter prisotnost v bistvu anarhične skrajne levice so dejstva, ki najbolj karakterizirajo sedanji politični položaj v Italiji. Vse to pa utegne nevarno zrahljati italijansko demokracijo in izzvati totalitarne reakcije tako z desne kot s skrajne leve strani, če se ne bo vodilna' plast spametovala in se nehala pehati za ozke skupinske interese in zanemarjala ter odlagala rešitev temeljnih in splošnih vprašanj. Posvetovalni sestanek predstavnikov neopredeljenih držav v Beogradu V veliki konferenčni dvorani zgradbe zveznega izvršnega sveta v Beogradu se je začel v torek dopoldne posvetovalni sestanek posebnih predstavnikov neuvrščenih držav. U-deležbo je obljubilo 51 držav, vendar do hipa, ko se je sestanek začel, nekatere delegacije še niso prispele. Sestanek je odprl jugoslovanski zunanji minister Mirko Tepavec, ki v kratkem nagovoru dejal, da je namen sestanka v tem, da »se skupno lotijo pomembne naloge: zagotavljanja našega prispevka boju za mir, svobodo in univerzalni napredek«. Bolj jasen je bil predsednik zveznega izvršnega sveta, Mitja Ribičič, ki je najprej vse delegacije pozdravil v imenu predsednika Tita in zvezne vlade, potem pa je naglasil »vitalnost politike neuvrščanja, kljub vsem dosedanjim težavam.« Uveljavila se je kot konstruktivna moralno-politična sila v mednarodnih odnosih in kot realna pot mnogih držav v njihovih prizadevanjih, da ohranijo svojo neodvisnost, suverenost in samostojen razvoj,« je dejal in pripomnil, da je taka politika veliko pripomogla k temu, da je čutiti danes po svetu več odpora proti raznim pritiskom od zunaj in poskusom, da bi vsiljevale velike države svojo voljo šibkejšim. Rekel je tudi, da je nevarnost za mir v tem trenutku v svetu še vedno pereča, za mnoge države še bolj pereča kot prej. Povečala se je. tudi nevarnost vseh vrst pritiskov na neodvisnost držav zunaj in znotraj blokov in oboroženih napadov omejenega obsega. »Nezmanjšani tempo oboroževalnega tekmovanja nam vsem povzroča hude skrbi,« je rekel. Govoril je tudi o vse večjem prepadu med zaostalimi in bogatimi državami. »Na tem našem sestanku bi lahko skupaj preučili možnosti in poti, ki se jih lahko danes in v prihodnje drže neuvrščene države z namenom, da bi se zboljšal mednarodni položaj in da bi se uredila sedanja odprta vprašanja,« je zaključil Ribičič. »Vsi smo življenjsko zainteresirani za to, da se ponovno utrdijo pozitivna načela neuvrščenosti, za hitrejši gospodarski razvoj manj razvitega dela sodobnega sveta, za bolj aktivno vlogo blokovsko neopredeljenih držav v OZN in v med- Na črtah premirja med Izraelom in arabskimi državami se bijejo zdaj že skoro vsak dan boji precejšnjega obsega, v katere posegajo težko topništvo, »katjuše« in letala. Izraelci so v 24 urah sestrelili sedem sirskih in štiri egiptovska letala »Mig«. Dvoboj s težkim topništvom preko Sueškega prekopa pa začenjajo vsak dan, po ugotovitvah opa-zovavcev Združenih narodov, Egipčani, ki tudi vedno pogosteje pošiljajo svoje »komandose« preko prekopa, kljub hudim izgubam v ljudeh. Tajnik Združenih narodov U Thant je izjavil, da ne veljajo več črte premirja, ki so bile določene po šestdnevni vojni leta 1967. Izraelci opozarjajo, da ta njegova izjava narodnih dogajanjih ter sploh za naš aktivnejši konstruktiven vpliv v mednarodnem življenju.« Delegacije pa so potem zapravile dve dragoceni uri časa za jalovo razpravo, kdo naj predseduje sejam oziroma kak naj bo postopek pri tem. Končno je bil sprejet sklep, da naj vsem sejam predsedujejo člani jugoslovanske delegacije, podpredsedniki pa se bodo menjavali. Sploh se zdi, da dajejo mnoge delegacije neopredeljenih držav — to so po veliki večini države z drugih celin in barvnih ljudstev — preveč važnosti čisto formalnim zadevam in se izgubljajo v frazeologiji, namesto da bi se stvarno in hitro lotile konkretnih problemov, ki tarejo te države. Zvezna republika ima od 1. julija novega predsednika. To je 69-letni Gustav Heine-mann. Po političnem prepričanju je socialist, po veri protestant ter je bil od leta 1949 do 1955 predsednik sinode nemške evangeličanske Cerkve. V veliki meri po njegovi zaslugi se je zelo izboljšal odnos med Nemško socialistično stranko s Cerkvami, tako da je nemški socializem popolnoma opustil zastareli Marxov protiverni dogmatizem. Danes je za nemške vernike protestantske in katoliške vere prav tako lahka in naravna pripadnost socialistični stranki kot krščanski demokraciji. Po poklicu je novi nemški predsednik jurist ter je precej prispeval, kot minister za pravosodje v Kiesingerjevi koalicijski vladi, k reformi nemškega pravosodja. V dobi nacizma je bil vključen v nemško odporniško gibanje proti Hitlerju. V hiši, v kateri je stanoval vse do hipa, ko se je preselil v predsedniško palačo, je bila v času nacizma tajna tiskarna odporniške skupine »Pričevalska Cerkev«. Njegovo zanimanje velja bolj notranji politiki, v zunanji politiki pa je doslej zastopal mnenje, da bi bilo bolje za Nemčijo in da bi prej dosegla združitev, če bi izstopila iz atlantskega pakta. Zaradi tega so se pojavljala precej ostra nasprotja med njim in pristaši atlantskega pakta v Nemčiji. čudno spominja na njegovo odločitev tik pred vojno leta 1967, ko je na Nasserjevo zahtevo umaknil oddelke »modrih čelad«, kar je potem olajšalo egiptovski napad na Izrael. V Izraelu se množe sabotažne akcije A-rabcev, ki so se lotili atentatov z dinamitom v velikem slogu in zažiganja izraelskih skladišč. če ne bo prišlo do odločnega posredovanja velikih sil ali Združenih narodov, je skoraj gotovo, da bo v kratkem spet izbruhnila prava vojna med Arabci in Izraelci, v kateri pa Arabce neizogibno čaka nov poraz. Zato je tembolj čudno, da se dajo odgovorni arabski državniki in poveljniki potiskati od fanatikov v novo nesrečo za svoja ljudstva. DELEGACIJA SLOVENSKE LEVICE V LJUBLJANI V sredo je bila sprejeta pri Izvršnem svetu v Ljubljani delegacija Slovenske levice. Z Bojanom Lubejem in drugimi člani Izvršnega sveta se je delegacija, ki jo je vodil Ubald Vrabec, razgovarjala o problemih slovenske manjšine v Italiji. Delavci v Pragi nočejo plačevati partijske članarine, iz protesta proti partijskim politikom, ki so se vdali Rusom. Ministrski predsednik Zahodne Nemčije Kie-singer je zavrnil vsakršno politiko, ki bi težila za priznanjem Vzhodne Nemčije kot države, in izjavil, da Zvezna Nemčija ne bo priznala sedanje meje na Odri in Nisi. Meja bo določena šele pri sklenitvi mirovne pogodbe med Nemčijo in Poljsko. Zahteval je pravico do samoodločbe za Vzhodne Nemce. Na svoji zadnji seji, dne 30. junija 1969, je Svet Slovenske skupnosti obravnaval številna vprašanja in uvodni del posvetil poročilu izvršnega odbora. Tajnik dr. Štoka je poročal o notranji reorganizaciji, kakor tudi o posegih, ki jih je izvršni odbor napravil pri oblasteh. Predvsem je podčrtal pomen uporabe slovenskega jezika v rajonskih konzul-tah (sosvetih) in prikazal v podrobnostih pobude, ki jih je Slovenska skupnost podvzela, da so stranke leve sredine sprejele besedilo, ki točno jamči pravico do uporabe materinščine v teh javnoupravnih organih. Svet Slovenske Skupnosti je s posebnim zadovoljstvom sprejel tudi na znanje, da je bilo njenemu tajniku s pristojnih oblasti končno le zagotovljeno, da bo že v bližnji bodočnosti ministrstvo za šolstvo izdalo dekret o ustanovitvi strokovne šole v Rojanu in da bo zavod po vsej verjetnosti pričel redno delovati s šolskim letom 1969-1970. Novlo« po svmiu Izkazalo se je, da Romuni in Američani niso vprašali Rusov za dovoljenje, če Nixon sme obiskati Romunijo, in da Moskva že kuje načrte, kako bi Romunom pokazala svojo zamero: ali z odpovedjo uradnih obiskov svojih najvišjih ve Ijakov ali z gospodarskimi sankcijami. Samo da je ne bo pokazala z vojaškimi sankcijami... Iz Rusije poročajo, da se je začela sovjetska vlada prijaznejše obnašati do pravoslavne in do drugih Cerkva. To se je med drugim pokazalo t e dni, ko je poslal Kosigin pozdravno brzojavko vsesovjetski verski konferenci v Zagorsku blizu Moskve, ki so se je udeležili zastopniki vseh ver in tudi neki ud vatikanskega zastopstva pri UNESCOu. VOŠČILA Gospodu Liviju Valenčiču, priljubljenemu napovedovavcu radia Trst A, in ženi SMvi, profesorici, se je rodila hčerkica-prvorojenka, ki je dobila lepo slovensko ime Vida. Prisrčne čestitke staršema in vse najboljše na življenjsko pot mali Vidi. ČESTITAMO Gospod Aleksander Zupančič iz Trsta je postal profesor violine. Čestitamo. Nevarnost nove vojne med Izraelci in Arabci nBunihetj a S SEJE SVETA SLOVENSKE SKUPNOSTI Tragedija Pietra Nenni ja »*» meceni (Nadalj. s I. str.) cev revijo, je po mnenju mnogih naših denarno močnih ljudi isto, kot da si kdo drugi privošči nov avto ali zgradi vilo ali gre na oddih v Združene države ali na Kanarske otoke — pač njegova zasebna zadeva, njegov »luksuz«. V uredništvu naših tednikov in revij vedo povedati, da prihajajo preprosti ljudje s skromnimi dohodki — upokojenci, služkinje, izseljeniški duhovniki na obisku v Trstu — in plačajo naročnino. Skoraj nikoli pa se ne zgubi v uredništva naših tednikov in revij kak denarni človek. Izjeme so, a jih je zelo malo, veliko manj kot tistih, ki imajo v bankah tudi po deset milijonov in več ali si grade vile, pa nikoli ne kupijo nobenega slovenskega lista, kaj šele, da bi kupili kakšno v zamejstvu izdano knjigo. Kot slišimo, bodo na letošnjih študijskih dnevih v Dragi razpravljali tudi o slovenskem narodnem značaju. Pri tem se ne bo mogoče izogniti tej ogabni in značilni lastnosti današnjega Slovenca, tudi zamejskega Slovenca - njegovi skoposti, njegovi trdosrčnosti in mrzlo-ti srca za vse, kar zadeva slovensko kulturo in javne zadeve slovenskega naroda in manjšine. In pri tem se bo spet zgodilo, kakor se je že mnogokrat, da bodo posegali v debato ravno takšni, ki so sami značilni primerki takega skopuštva. Morda zato, ker se svoje lastnosti sploh ne zavedajo. Debata bo morda razkrila vzroke za ta grdi pojav skopuštva med Slovenci, ki ne more biti osnovna narodna lastnost, saj vemo, da so bili začetki slovenske kulture zgrajeni prav na mecenstvu in požrtvovalnosti in da se ni manjkalo mecenov vse do modernega časa. Toda danes je mecen med Slovenci prava bela vrana, posebno med nami v zamejstvu. Eden glavnih vzrokov za to je gotovo zaverovanost v mit denarja, kar pa je posledica duhovne zakrknjenosti, okrnjenosti značaja, duhovne jalovosti, neinteligentnosti, pa tudi nezaupanja v slovensko kulturo in v bodočnost slovenstva, čeprav se isti ljudje dajo tudi izvoliti v odbore raznih naših kulturnih in političnih organizacij ter bi radi igrali v njih vodilno vlogo. Toda bolj za to, da bi bilo ustreženo njihovi časti-željnosti in gonu po uveljavljanju, kakor pa iz resnične želje, da bi koristili slovenski stvari. Naše kulturne pobude hirajo, so obsojene na hiter konec ali pa se ne morejo nikamor razviti prav zaradi taknih ljudi. Na Tržaškem, Goriškem in Koroškem je gotovo nekaj tisoč ljudi, ki jim ne bi pomenilo nikakega denarnega problema, če bi kupili nekaj od tistih morda deset slovenskih knjig, ki izidejo na leto na Tržaškem, Goriškem, Koroškem ali kje drugje zunaj matične domovine, ali da bi se naročili vsaj na eno ali dve slovenski reviji, ali pa kupili vsaj posamezne številke v knjigarnah, ne da bi jih bilo treba priganjati k temu. Če bi imeli vsaj 500 takih ljudi, bi se niočno zmanjšalo tveganje za izdajo revij 'n knjig. Toda takih ljudi ni na vsem Tržaškem 'n Goriškem morda niti 50. To se da ugotoviti po prodanih izvodih naih revij in knjig v glavnih slovenskih knigarnah v Trstu in Gorici. V naši zadnji številki smo objavili nujni opomin, ki ga je izrekel stari socialistični voditelj Pietro Nenni na sestanku osrednjega odbora PSI, tik preden je prišlo do razkola: dar desnici, ki hlepi po oblasti, in dar komunistom, ker bi jim omogočil monopol opozicije na levici. Razbiti socialisti bi namreč ne mogli biti več privlačni za delavske sloje. Ko je izrekel to svarilo, je še upal, da do razkola ne bo iprišlo, da si bodo vzeli člani osrednjega odbora ta opomin k srcu in da se bodo dali obvladati, če že ne razumu, pa vsaj političnemu nagonu. Toda doživel je razočaranje. To je bilo gotovo najbridkejše razočaranje v njegovem življenju, časnikarji so poročali, kako potrt je odhajal s sestanka. Rekel je, da nima več dovolj moči in energije, da bi začenjal vse od kraja, to je, da bi se začel spet truditi za združitev in enotno nastopanje italijanskih demokratskih socialistov v politični areni. Dejal je tudi, da se misli umakniti iz aktivnega političnega življenja. Te besede so pomenile pri možu, ki je pokazal v svojem življenju toliko poguma in energije, toliko moči in delavnosti, izraz globoke potrtosti in malodušja, da ne rečemo obupa. Na tem sestanku je šlo v črepinje tisto, za kar se je trudil Pietro Nenni že od časa svojega begunstva v Parizu. On in voditelj socialnih demokratov Sa-ragat sta bila lista, ki sta že takrat v okviru protifašistične koncentracije političnih sil razpravljala o enotnosti italijanskih socialistov in socialnih demokratov. To misel sta razvijala dalje v času odporniškega gibanja in v prvem povojnem času. Razkol leta 1947 med socialnimi demokrati in tistimi socialisti, ki so hoteli samo socialistično Italijo, ni zatrl v Nenniju volje do enotnosti. Leta 1956, v letu obračuna z stalinizmom v Rusiji, sta se Nenni in Saragat ponovno sestala v francoski alpski vasici Pralognan, da bi razpravljala o združitvi. In ta Nennijev sen se je uresničil leta 1966. Zidaj, po treh letih, se je razbil. Nenni, ki je preživel v svoji mladosti deset let v najdenišnici in je že v mladih letih okusil vso bridkost revščine in pritiska na reveže, je bil vse svoje življenje bojevnik ne le za delavske pravice, ampak tudi za de- lavsko enotnost. Imel je izrazit praktičen čut in je vedel, da lahko italijanski socializem nekaj pomeni v državi le, če bo nastopil enotno. Zato se je vedno trudil za enotnost akcije in tudi organizacije obeh glavnih socialističnih struj in zato je v prvi povojni dobi tudi vztrajal v zavezništvu s komunisti, kajti zdelo se mu je nujno, da si delavski razred ohrani svojo politično enotnost, če hoče biti učinkovit v boju za svoje pravice. Hkrati je upal, da bo lahko kot demokratični socialist bistveno pogojeval in sousmerjal politično akcijo komunistov v demokratično smer. Ko pa je spoznal, da morejo socialisti več storiti za uresničenje delavskih zahtev 'in za utrditev demokracije v Italiji, če sklenejo zavezništvo s krščansko demokracijo, kakor pa če vztrajajo v opoziciji brez odgovornosti, se ni pomišljal odpovedati zavezništvu s komunisti, ki ga je razočaralo in soustanoviti sredinsko-levo koalicijo ter stopiti v vlado. S tem so se italijanski socialisti prvič v zgodovini znašli za državnim krmilom in sprejeli soodgovornost za vodstvo državnih zadev. Kaj bo zdaj storil Nenni? Ali bo prebolel ta udarec, ali pa se bo res umaknil, strt in razočaran? Prava veličina je v tem, da človek premaga krizo, ki se zgrne nanj, in da nikoli ne prekriža rok pred usodo. Nenni ni tip, da bi se lahko vdal. Upati je, da bo prenesel tudi to najhujše razočaranje svojega življenja in da bo kos tudi tej socialistični in svoji osebni tragediji. To potrjujejo najnovejše vesti o njem. Težko, da bo še doživel, da bi se nasprotniki socialistične enotnosti toliko streznili in se v toliki meri odpovedali svojemu osebnemu stremuštvu, da bi prišlo do ponovne združitve socialno-demokratske in socialistične stranke. Vendar bo gotovo storil vse, kar mu bo še mogoče, da bo do tega kdaj prišlo, kajti po njegovem iskrenem prepričanju je samo močna socialistična stranka, povezana s krščanskimi demokrati in z drugimi delavskimi težnjami naklonjenimi demokratičnim političnim solarn, jamstvo za dvig in veljavo delavskega razreda, za resnično demokracijo v Italiji in za napredek italijanskega naroda in države. Upati je le, da mu bo še ostalo toliko časa, da bo lahko še enkrat dal odločilni prispevek k takemu vzdramljenju socialistov k političnemu realizmu. |. Niti kulture najštevilnejših narodov, kakor so Američani, Francozi, Angleži, Nemci, Ita-liani, in najbogatejših, kot so Švedje ali Švicarji, ne morejo shajati brez mecenstva in kulturne zavednosti širokega kroga kupcev in bravcev, kaj šele kultura malega naroda, kakor je slovenski. Če bo skopuštvo kot izraz brezčutnosti, nezavednosti in duhovne otopelosti še dalje obvladovalo srca tolikih naših ljudi in še dalje grabilo okrog sebe kot ostudna kuga, bo slovensko kulturno življenje v zamejstvu počasi izhiralo. Ta članek ni napisan iz obupa, ampak nasprotno, v upu, da so med tolikimi našimi skopuškimi denarnimi ljudmi tudi taki, ki se v svoji zaverovanosti vase in v svoj zgolj gmotni standard ali v svoji nepoučenosti te svoje grde lastnosti in žalostnega stanja, v katerem se zaradi tega nahaja naša kulturna dejavnost, ne zavedajo. Če bodo opozorjeni na to in bodo šli vase, bodo morda spoznali, kaj so dolžni sebi kot ljudje, ki vendarle nočejo čisto obrniti hrbta slovenski kulturi. Morda bodo spoznali, da bi bilo prav, če žrtvujejo vsak mesec vsaj en odstotek od svojih velikih ali vsaj obilnih dohodkov za slovensko kulturo. In mogoče bi bilo prav, da Slovenska skupnost ali skupnost raznih slovenskih kulturnih organizacij in pobud v našem zamejstvu ustanovi poseben »Kulturni sklad«, v katerega naj bi prispevali taki ljudje dobre volje morda tudi ob raznih priložnostih, kot so poroke, jubileji, osmrtnice itd., tudi namesto tolikih in popolnoma nesmiselnih vencev ob pogrebih, kar bogati samo cvetličarje. Naša narodna bodočnost je v naši zavednosti, duhovni in etični kvaliteti ter zlasti tudi v tem, da se čimveč naših ljudi čimprej reši tistega ledenega oklepa okrog srca, ki se mu pravi skopuštvo. Tvifi/j/jrf/fi _______________i Pregled prosvetnega delovanja pri Sv. Ivanu Mislimo, da je iprav, če ob koncu letošnje sezone in šolskega leta naredimo kratek obračun o prosvetnem delovanju pri Sv. Ivanu. Mnenja smo, da je bila sezona razgibana in zato upamo, da bomo prihodnje leto še več naredili, saj so pri nas še narodno zavedni ljudje in tudi kulturni delavci ne manjkajo. Premalo pa je složnosti, smisla za organizacijo in požtrtvovalnosti. V začetku sezone smo imeli pri nas velik dogodek, ko smo slovesno odprli nov »Marijin dom«. V njegovih prostorih je bila nato lepa vrsta prireditev. Novo poslopje je bilo odprto 24. novembra; 8. decembra je bil tabor Slovenske prosvete, 22. istega meseca je dr. Šah s pomočjo diapozitivov pokazal Sv. deželo, čemur je sledila božična igrica. Na Silvestrovo pa je bil družbeni večer. Dne 2. februarja je 'igral »Veseli trio« iz Doline, 9. je bila akademija na čast slovanskih apostolov Cirila in Metoda, 16. -februarja je igral ansambel »Rokovnjači«, 23. pa je Vinko Zale- NOVA CENA IN NOVE NAROČNINE NOVEGA LISTA Bralce in naročnike opozarjamo, da smo zaradi znatnega povišanja tiskarni-ških stroškov bili prisiljeni s 1. julijem tega leta zvišati ceno Novega lista na 70 lir. Sorazmerno s tem se poviša tudi naročnina, ki je od 1. julija naslednja: četrtletna 850 lir, polletna 1400 lir in letna 2800 lir; za inozemstvo pa 4200 lir letno. Prepričani smo, da bodo bralci in naročniki upoštevali velike finančne težave, s katerimi je povezano izdajanje slovenskega zamejskega lista, in da bodo kljub poviškom ostali zvesti Novemu listu. Pripominjamo, da so tudi italijanski listi s 1. julijem zvišali prodajno ceno, kar je v zvezi z večjimi tiskarniškimi stroški. UPRAVA NOVEGA LISTA tel s pomočjo krasnih diapozitivov pokazal svoje potovanje po Aziji. 23. marca smo obhajali materinski dan 'in so ob tej priložnosti nastopili otroci i,n dijakinje iz zavoda šolskih sester. 13. aprila je član Slovenskega gledališča Stane Raztresen imel večer slovenskih balad in romanc, 4. maja sta nastopila pevska zbora iz Gorice »Mirko F i 1 e j« in »Lojze Bratuž«, 1. junija pa so igrali Veseli planšarji. Prosvetna sezona se je zaključila 15. junija, ko so imeli svetoivanski otroci šolsko prireditev, s katero so zaključili šolsko leto. Pomembno kulturno poslanstvo izvršuje tudi cerkveni pevski zbor, ki ga vodi požrtvovalna gdč. Nada Žerjal. Zbor nastopa pri vseh nedeljskih mašah in ob drugih cerkvenih praznikih. Poleg tega pa je imel še naslednje nastope: ob odprtju novega »Doma«, na reviji slovenskih cerkvenih pevskih zborov v Rojanu, ob stoletnici čitalnice v prostorih društva »Slavko Škamperle«, na taboru Slovenske prosvete, na Cankarjevem večeru v Bazovici. Poleg tega je imel snemanje na Radiu Trst A. V vrsto lepih svetoivanskih slovenskih tradicij spada tudi vsakoletna procesija sv. Ivana. Letos je že drugič šla po novi poti, ker tako zahtevajo potrebe cestnega prometa. Zdi pa se nam, da je nova ipot še bolj prikladna, ker vodi mimo hiš, kjer povečini bivajo naši ljudje. Tudi letos smo v procesiji videli ljudske noše; sodelovala je godba in je mogočno odmevalo ljudsko petje. Procesijo je vodil škofov vikar, msgr. Škerl. iNaj ob koncu tega poročila še povemo, da se pri Sv. Ivanu veliko gradi. V ta namen izkoriščajo zadnje vrtove in zadnje pedi naše zemlje, tako da se tudi naš okoliš še bolj narodnostno spreminja, ker se v nova stanovanja v ogromni večini naseljujejo občani italijanskega jezika. V tej zvezi bi radi tudi povedali, da v poletnem času primanjkuje vode, zlasti v višjih predelih Sv. Ivana. To vprašanje bi morale občinske oblasti čimprej rešiti. Upamo, da bo hudo neprijetnost odpravil novi vodovod, ki ga bodo, kot pravijo, speljali iz štivana kar ipo morskem dnu do Trsta. Tudi občinske ceste so pri nas zelo zanemarjene. Nekatere so celo neprehodne, druge so (polne lukenj, kjer ob deževju zastaja voda, mnoge pa so preraščene z robido in grmičevjem. Zato bi želeli, da bi se mestna uprava vsaj tu ipa tam spomnila na te ceste in jih uredila, kot se spodobi. A. Koršič Izvršni odbor Sloveneske skupnosti je na svoji redni seji z dne 9. t. m. razpravljal o političnem položaju, ki je nastal z razkolom v italijanskem socialističnem taboru. Izvršni odbor je ugotovil, da je na tržaški in devinsko-nabrežinski občinski ravni še vedno možno sodelovanje s strankami leve sredine, medtem ko Slovenska skupnost ostaja v deželnem svetu še vedno kritičen, a obenem konstruktiven faktor pri reševanju temeljnih vprašanj slovenske narodne manjšine, kar je tudi glavna skrb Slovenske skupnosti. Izvršni odbor Slovenske skupnosti izraža upanje, da novi položaj ne bo predstavljal korak nazaj pri reševanju slovenskih vprašanj, istočasno pa poudarja, da je ta dogodek ponovno dokazal škodljivost vključevanja Slovencev v italijanske vsedržavne stranke. Zato Slovenska skupnost poudarja pravilnost in nujnost obstoja slovenskih političnih organizacij in poziva slovenske rojake, da se v bodoče še bolj strnejo okrog Slovenske skupnosti in njenega narodnoobrambnega programa. —o— Obisk i; sosednjih slovenskih občin V torek, 8. t. m., je obiskala Slovensko kulturno gospodarsko zvezo v Trstu delegacija predstavnikov obalne konference Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije iz Kopra, Izole in Pirana ter delegacija predstavnikov Socialistične zveze delovnega ljud- GLAS IZ MARIJANIŠČA NA OPČINAH Že stari so dejali, da ima tisti največji uspeh, ki zna združiti koristno z dobrim, in temu dodajmo ter prikrojimo našim časom: Tisti je danes v resnici upoštevan, ki se zna kljub naporom, ki jih je položil v delo za neki cilj, nasmehniti in pokazati, da je vse, kar je naredil, le igrača, zabava, šport. Pa vzemite katerega koli pevca ali pevko, ki junačita na televiziji ali na festivalu, pa boste videli, da ne mislita več na prestani trud, ko sta po ure in ure ponavljala melodije in jih spremljala s primernimi gibi. Ves ta napor, ves trud, vse delo je pozabljeno. Gledalci in poslušalci ju kujejo v zvezde, plošče pa, ki jih podjetniki vtisnejo, jima sipljejo milijone. Tako nekako bi lahko, seveda brez plošč, ploskanja in milijonov, skromno primerjal uspehe, ki so jih dosegli gojenci letos v Marijanišču. Še to razliko bi omenil, ki je med pevci na festivalu in gojenci Marijanišča: Na festivalu zmaga le eden, v Marijanišču pa so zmagali vsi, to se pravi, vsi so izdelali brez popravnih izpitov. Zasluge za uspehe pa nimajo le gojenci sami, ki so se sicer potrudili zlasti v tretjem tromesečju, ampak tudi njihovi predstojniki, ki so jih budno nadzorovali in jih uspešno spodbujali, da niso popustili v marljivosti. Tudi za prihodnje šolsko leto bomo sprejemali dečke za osnovno šolo od 4. razreda naprej in za srednjo šolo. Vzdržavalnina znaša 20 tisoč lir mesečno. Gojenci imajo zdravo in tečno hrano, nadzorstvo pri učenju in če je potrebno, tudi pomoč. V času odmora se lahko razgibljejo in razvedrijo na obširnem dvorišču in zabavajo z različnimi igrami. Imamo pa tudi nekaj sobic z dvema posteljama za univerzitetne študente. Vzdrževalnina zanje pa znaša 25 tisoč lir mesečno in primeren prispevek za kurjavo. Kogar bi zanimale ugodnosti, ki jih nudimo mladim in tudi starejšim študentom, naj se pravočasno priglasi. nh, ki so dopoldne trajali tri ure, so si predstavniki obmejnega področja ter SKGZ izmenjali poglede na trenutni splošni politični položaj zlasti z lokalnega vidika v cilju še nadaljnjega utrjevanja dobrih sosedskih odnosov, sodelovanja na meji in sodelovanja v okviru enotnega slovenskega kulturnega prostora, ki je še zlasti pomembno na obmejnem področju. Govora je bilo o kulturnih stikih, o možnostih gospodarskega sodelovanja in o razvijanju tudi drugih aktivnosti, zlasti na športnem področju. Predstavnikom iz obalnih občin in iz sežanske občine je predsednik SKGZ Gorazd Vesel priredil kraško kosilo na Repentabru, katerega so se udeležili tudi slovenski župani s Tržaškega področja, nakar so si ogledali »Kraško hišo« in imeli kratek razgovor z u-redniki Primorskega dnevnika. V delegaciji SZDL iz obalnega področja občin Kopra, Izole in Pirana so bili: Mario Abram, predsednik obalne konference SZDL, Ivan Renko, sekretar obalnega komiteja Zveze komunistov, Mitja Logar, podpredsednik skupščine občine Koper, Ivan Brečko, podpredsednik skupščine občine Piran in dr. Svetozar Polič, predsednik komisije za narodnostna vprašanja in za stike z zamejstvom obalne konference SZDL; s področja sežanske občine pa: Stane Čehovin, predsednik ob- (Nadalj. na 7. strani) VODSTVO MARIJANIŠČA Slovenska skupnost o političnem položaju stva Slovenije iz sežanske občine. V razgovo- Iz Ob vpisovanju v šole ZRELOSTNI IZPITI Dijakinje zadnjega razreda goriškega slovenskega liceja so že prestale maturitetne izpite po novem načrtu. Kljub bojazni in negotovosti, na kakšen način bo potekala »nova matura«, so se kandidatinje kar dobro odrezale. Izpitna komisija je proglasila za zrele sledeče kandidatinje: Gravner Savino, Lucche-si Ano, Primožič Anko in Strosar Ano. Ena kandidatinja ni bila ocenjena za zrelo. Po mnenju kandidatinj je matura po novem načinu na splošno nekoliko lažja od prejšnjih in tudi zanimivejša, čeprav je bila tematika slovenskih nalog bolj zahtevna. Večina je izbrala prvo nalogo o sedanjem mladinskem gibanju in usmerjanju. Večina pa pravi, da ni našla logičnega zaključka, kako in kaj naj mladina stvarno doprinese svoj delež k izboljšanju sedanje družbe. Ta pomanjkljivost je prišla do izraza tudi Pri razpravi o vsebini pismenih nalog, ki je potekala v razgovoru med komisijo in kandidatom. Tudi latinska naloga iz Petronijeve-ga Satirikona je bila zlasti na koncu nekoliko zapletena. No, pa se je kljub tem težavam vse še dovolj srečno izteklo. Novim goriškim slovenskim abiturientkam prav iz srca čestitamo in jim želimo, da bi se prav tako izkazale tudi pri višjih vseučiliških naporih. ŠOLSKO OBVESTILO Vpisovanje v I. razred enotne srednje šole se vrši vsak dan do 27. julija na tajništvu šole v ulici Randaccio št. 10 od 9. do 12. ure. V nedeljo, 6. julija, sta se odpeljala z avtobusi na Koroško mešani zbor »Lojze Bratuž« in moški zbor »Mirko Filej«. V družbi sta bila tudi zabavni ansambel in folklorna skupina. Izletniki so imeli za cilj obisk naše Koroške in željo, da bi koroškim bratom posivili ljubezen do rodnega izročila. Oboje Jim je prav lepo uspelo. Prvo točka izleta je bil Šmihel v Podjuni. Tam smo bili pri maši; moški zbor je med sv. daritvijo ubrano prepeval. Po maši smo se ustavili na vaškem trgu. Pevci so zapeli nekaj naših krepkih pesmi, ki so šle številnim domačim poslušavcem kar do srca. Kmalu smo se morali posloviti od prijaznih šmihelčanov in sc odpeljati v Dobrlo vas.. Tam nas je sprejel agilni mladi tajnik krščanske zveze koroških Slovencev, ki nam Je v kratkih besedah razložil obupni narodnostni položaj koroških Slovencev. Ogledali srno si še farno cerkev in poslušali njeno zgodovino. Slo je že proti eni uri, ko so nas gostoljubno sprejele šolske sesstre v Tinjah, kjer 'majo moderno stavbo, ki služi za šolske in kulturne namene, ter za razne tečaje. Tu smo se srečali tudi z župnikom Jože-tom Vošnjakom, ki ga goriški Slovenci podamo, ko je več let župnikoval v Jamljah in v Strnavru. V pozdravnem govoru je pokazal, Morda sc bo temu ali onemu zdelo, da že prevečkrat ponavljamo to pesem. Res je, vsaj enkrat na leto smo prisiljeni kot glasniki naše javnosti, da jo ponavljamo. Narekujejo nam pa to pesem nekateri naši starši in družine same, ne pa kak oblastveni ali vladni pritisk. Slovenske šole imamo, so uzakonjene in uspešno delujejo. Vemo, da je pri njih še •marsikaj neurejenega, zlasti na Goriškem, in da bo treba še precej naporov za njihovo plodnejšo rast. Globoko pa smo uverjeni, da ne bo prišlo do te življenjskosti na naših šolah, če bodo slovenski starši in slovenske družine stali ob strani ali, preprosto povedano, če ne bodo svojih otrok vpisovali in pošiljali v domače slovenske šole, kamor spadajo po naravnih in tudi državnih postavah. Začelo se je vpisovanje v šole. V nižjo enotno srednjo šolo traja do 27. julija. Povprašali smo in zvedeli, da do danes le slabo napreduje. Nočemo še biti črnogledi, a ta malobriž-nost staršev navdaja našo javnost s skrbjo in s premišljevanjem, kako bodo mogle naše šole uspevati in rasti, če pa bo v sami Gorici še vedno 250 do 300 otrok slovenskega rodu kako je ginjen ob tem prijetnem srečanju. Ko smo se okrepčali, smo obiskali Gospo sveto, a smo žalostno občutili, da so tu ostali samo še spomeniki slovenstva. Zopet pa smo se razveselili prav domačega vzdušja v lepem št. Janžu, kamor nas je povabil župnik Vošnjak. Po kratkem obisku v krasno urejeni farni cerkvi, katere staro zgodovino nam je župnik jedrnato razložil, smo se odpravili k našemu glavnemu cilju, v Št. Jakob v Rožu. Tudi to nekdaj popolnoma slovensko naselje se bliskovito po-nemčuje. Zato smo hoteli prav v tej vasi nastopiti s kulturnim sporedom. Razvijal se je v lepi šentjakobski dvorani. Prvi je nastopil mešani zbor »Lojze Bratuž« pod vodstvom Stanka Jericija. Spored je nadaljeval zabavni ansambel, za njim pa folklorna skupina. Zaključil pa ga je z več pevskimi točkami moški zbor »Filej« pod Klanj-ščkovim vodstvom. Poslušavci so bili vsi navdušeni in so morali pevci nekatere skladbe še ponavljati, tako da je nastop končal šele proti polnoči. Le malo časa nam je še ostalo za prijazno kramljanje z domačini pri postrežljivih šolskih sestrah. Težko smo se poslovili od koroških bratov in sestra. Vendar smo odhajali v prepričanju, da sta si zamejska brata trdno segla v roke in da se je ob tem obisku utrdila narodna zavest obeh. Udeleženec izostajalo iz naših šol, ki so prav tako uradna državna ustanova kot italijanske. Vse stranke, vsi politični voditelji, vsa naša javna glasila govorijo in pišejo, da je prav šola merilo za kulturno raven vsake narodnostne skupine. Sami je pa ne znamo dovolj negovati, marveč samo iskati njene pomanjkljivosti brez stvarne in tvorne kritike. Če kak sinček ali hčerkica ne izdela, pade po njihovem krivda na šolnike in na šolo, ne tudi na lenobo in dijakovo nepripravljenost. Drugi, zlasti bogatejši trgovski krogi, menijo, zopet v svoji prekupčevalski pameti, da se bo sin ali hči več naučil v italijanski šoli ali se pa kar naravnost izražajo, da bo imel več materialnega uspeha v življenju, če bo končal italijansko srednjo šolo. Prišlo je celo v navado, da taki gospodje pošiljajo enega otroka v slovensko, drugega v italijansko. »Zaradi svojega trgovskega poslovanja«, se lisičje izgovarjajo in muzajo. Preprosti ljudje, zlasti delavskega stanu, pa pravi jo, čemu bomo pošiljali otroke v slovenske šole, ko pa lahko zgubim službo in da saj tudi naši bogatini delajo enako, ko se jim ni treba ničesar bati. Odgovorimo, da so vsi taki izgovori izraz suženjske miselnosti in brez vsakršnega smisla in še manj ljubezni za narodno skupnost. Taki ljudje se po navadi pri kakih prireditvah in v gostilnah bahato trkajo na svoje »narodne« prsi, ko je pa treba dejansko izpričati svojo narodno zavest, najdejo sto laži in se izmikajo. Pa še modrijansko pripominjajo: »E, kaj, gospodarstvo je ena stvar, vaše kulturno čvekanje pa nič ne pomeni.« Za naše narodno občestvo sta pa obe enako potrebni, kot obe nogi ali roki. Hvala Bogu, da naši ljudje po deželi in tudi še v mestu obsojajo narodne odpadnike, pa tudi, če se kateri od teh štejejo za kake ljudske voditelje, javne delavce ali trgovske »operaterje«. In še nekaj pripomnimo: tudi vse slovenske šolnike, učitelje in profesorje, ki nimajo lastnih otrok v tistih šolah, kjer sami učijo, bomo javno ožigosali, če lastnih otrok ne vzgajajo v materinem jeziku in pljuvajo v skledo, iz katere zajemajo, jim tudi mi ne bomo izročali svojih otrok v uk in vzgojo. Vse naše pametno misleče in zavedne starše pa pozivamo, naj kmalu izvršijo svojo dolžnost in vpišejo svoje otroke v slovenske šole, da si ne bodo pozneje naprtili od njih očitkov in kletvin. ZA POPRAVNE IZPITE V Dijaškem domu v Gorici bo tudi letos počitniški tečaj za popravne izpite. Začel se bo v ponedeljek, 4. VIII., ob 8.30. Starši ali dijaki naj se obrnejo za pojasnila in prijave na upravo dijaškega doma na Svetogorski cesti 82-84, ki posluje vsak delavnik od 10. do 12. ure. Jxtet na Morošho IZ KULTURNEGA ŽIVLJENJA NoVa številka reVije „Problemi fi Na tržaškem knjižnem trgu se je pojavila te I je čisto literarno in filozofsko teoretičen ali kri dni nova, 77. številka slovenske revije »Proble- j tičen. Razprave zanj, po večini zelo dolge, so mi«, ki značilno odraža mišljenje določene plasti slovenskih intelektualcev srednje in mlade generacije. Na kakšnih 130 straneh večjega formata in zelo strnjenega tiska najdemo veliko gradiva, ki v precejšnji meri opravičuje popolni naslov revije »Problemi, časopis za mišljenje in pesništvo«. V prilogi »Aktualnosti« je objavljen na prvem mestu esej Rudija Rizmana »Intelektualci v politiki«, v katerem osvetljuje funkcijo intelektualcev v konkretnem socialnem in političnem svetu ter ugotavlja, da »so možnosti za pojavljanje intelektualca v političnem procesu kot intelektualca dokaj okrnjene in skromne. Slej ko prej je vržen v situacijo, ko mora pristati na igranje dveh vlog, ene v politiki, druge v svoji znanstveni orientaciji... Intelektualnemu delovanju je v vsakem primeru vsiljeno žrtvovanje koncepta zaradi taktičnih ozirov.« Očitno je, da misli Rizman pri tem na funkcijo intelektualca v totalitarni družbi, vendar pa to premalo poudari. Sledi esej Vladimira Dedijera z angleškim naslovom »Kiss of Death« (POLJUBI SMRTI), kar pomeni, da se heretika ne ubije fizično, temveč ga zviti establishment pritegne. Dr. Dušan Pirjevec razpravlja o slovenskih ideologijah, sicer precej teoretično, toda zanimivo. V njegovem razmišljanju najdemo tudi tale stavka: »Če torej natanko premislimo vizijo odprte družbe, pridemo vsekakor do biti in do pustiti biti. Samo iz biti prihajata možnost in nujnost blokade in nevtralizacije absolutnosti in totalitarnosti, samo v pustiti biti je možna odprta družba.« Pirjevčev esej ima torej značaj filozof-sko-teoretičnega zavračanja totalitarnosti in totalitarne, vase zaprte družbe. Kritični bravec pa bo težko sprejel zveriženo dokazovanje Dimitrija Rupla, v spisu z naslovom »Tradicija«, češ da je »neracionalno in neustrezno govoriti o neki posebni slovenski književnosti, ki da izraža slovensko duhovno tradicijo...«. Po njegovem modema svetovno razpredena komunikacijska sredstva odpravljajo pojem nacionalne literatura. Dimitrij Rupel pa je tudi sicer znan po čudaštvih, ki jih piše in ki, kot znano, vzbujajo neskončne polemike, ker jih nekateri jemljejo preresno, medtem ko gre očitno za nekak literarni snobizem. To je seveda le nekaj prispevkov v prilogi »Aktualnosti«. Omeniti bi bilo morda še poročilo z razstave »Atelje 69« z zasoljenimi pripombami obiskovavcev in članek bogoslovca Franca Križnika »Katoliški dialog v Sloveniji«, v katerem je spet precej polemičen. Drugi del revije prispevali med drugimi Andrej Medved, Dušan Pirjevec, Taras Kermavner in Marjan Rožanc. Nekaj je tudi prevodov, tako npr. esej Giancarla Vigorellija: »Manzoni in tišina ljubezni«. --0— MARITAINOV »!