Zirpst SLOVENSKA BCELA.
Leposloven 1 e d n i k. iislo 13.	V četvertek 25. marca 1852. III. tecaj.
U 11 I
h.
Ura pozna je odbila, Vse je tiho, vse že spi; Serce moje ne počiva, Huda rana tak ga skli! — Oh osoda, ti nemila! S kom sim vendar žalil le, Da me tepeš brez hladila, D.a moriš lak zgodaj me'? — Ko le dalje tak zdihuje In me pece še sercé; Mila lunca se vzdiguje In prisveti v oknice. Je sijala tako milo Ravno mi na posteljco, Je prinesla in je vlila Sladko mi tolažbico: »Dragi bratec! le pogledaj," Djala mi prijazno je, »Le prot nebu se oziraj, »Kadar rana peče te. »Misli vedno, ne pozabi, »Ki poslušaš šum sveta, „Kak se rado vse popači, „Kak ta svet goljfati zna!
»Tukaj gori pak ostane, „Kakor je, ostane le, »Ni nobene tukaj rane, „Da bi pekla kdaj serce. »Vse solzice tukaj gori, „Dragi bratec! jenjajo, „Kar te grize zdaj še doli, »Grizlo tukaj več ne bo. —
»Toraj bratec, bratec mili, »Le oziraj gori se, „Kadar žalost te posili, „Kak je tukaj, spomni se." -— Tako lepo govorila Mila mi je Iunica, Tako lepo je hladila Sklečo rano serčica. Oj preljuba lunca mila! Sijaj, sijaj rada mi, In mi nosi tolažila, Kadar rana oživi. —
Vem, da zvesta boš ostala Stara boš mi ljubica, In na grobu še sijala
Enkrat boš mi, lunica!--
Miloljub.
Zadnja vojna cara Zoliniana.
(D a 1 j e.)
V Carigrad je prišel med tem novi avslrianski poslanec Mosuloli, pa zopet brez darila, ki je bilo v miru očitno zgovorjeno. Neskončno raz-kači to Zolimana; tudi Mosuloli je v ječo veržen. Brez pomislika napove zdaj turški car boj i svoje vojske k banderom pokliče. Bil je že 74 let star, tedaj ne more več dolgega življenja pričakovali. Zatorej sklene zadnje dni, ko se mu priložnost ponuja, ravno lak slavno zaznamovati,
- f)S -
kakor je začetek svoje vlade poslavil. Ogerska, ki jo še Avstria posede, mora popolnoma dobljena biti, Maksimilian se ponižati, keršanstvo ce ne končano, saj živo vdarjeno bili, da bi potem njegovim naslednikom le še en napad ostal, ga popolno prekucnuli. To je bil namen Zoliinana, i vsakdo, ki je vedel, da so djanja njegova, večidel veci še kot njegove besede, se je tresel za Evropo, za križ, za človeštvo. Pa njegovi nameni se niso spolnili, sramotno v primeri k pripravam se je orožanje končalo, ki se je zdelo močno zadosti vesoljni svet podjarmiti, proti kte-remu se vpor ni misliti dal. Pa slava, da se ta namen ni dopolnil, ne gre Maksimilian«, temuč zgol in edino le junaku Nikolaju Zrinilu in njegovi majhni pa nadušeni trumi. Pravičen ponos nas navdaja, veselo i z zavzetjem nam kipi serce, ko peivikrat to preslavno ime, večni kine našega rodu, izrečemo.
Silno, preslrašno i veličastno se vzdigne turška vojska iz svojega zbirališča, iz Carigradskega polja i koraka počasi proti Donavi, kjer se zopet pri Belogradu vstavi. Srečno pa teče med tem vojna Avslriancev na Ogerskem. Arzlan, paša Bude, pade zastonj na Paiolo i beži sramotno pred cesarskimi, ki se mu pod vodstvom Zalma približujejo. Zdaj vdari ta čez Vesprim i Tato in si odpre siloj vrata k terdnjavama. Serditost zmagovavnih Cehov i Nemcev je tako velika, da vse brez izločka more in končavajo. Nekaj Turkov se je Ogroin podalo s pogodbo, da se jim življenje pusti. Pa divji žolnirji pobijejo tudi te Turke i začno tudi v Madžare sekali, ki so jim varstvo podelili. Ti odganjajo zopet silos silo; tako se Avstrianci med sabo pobijajo. Taka se je pred in poznej še večkrat godila. V ogerskov deželo so se, kar ni moglo drugač biti tujci, večidel Nemci, Cehi in Španjoli pošiljali. Ti so brez pomislika vraga in prijatla napadali in ropali, tedaj se nikakor čuditi ni, da jih je ogersko ljudstvo sovražilo i se rajši Turkom podalo. Tako je imelo saj enega tla-čitelja; ki je bi! sicer neverec, pa vkljub svoji divjosti dostikrat bolj milostljiv, kakor pa keršeni pomagači zapadne Evrope.
Capolia, prihod sultana zvediti, se vzdigne iz bojišča in se poda z dragimi darili v Beligrad, v prekrasen stan Zolimana. Preden začne pogovor, odda dari, tak visoke cene, da turški služabniki nemo gledajo in sterme. Samo en rubin je cenjen več kot 50,000 zlatov. Potem gre v šotor sultana, ki sedi veličastno na zlatem prestolu; na desni in levi mu po dva vezira stojita, tiho in spoštljivo, kot njegovi pervi rabi in veli-telji. Zdaj stopi Capolia notri in poklekne trikrat pred Zolimanom, ki mu trikrat vstati veli, ga svojega ljubega sinu imenuje in mu roko v pogubljenje poda. Capolia je tako ganjen, da ne more le besede izustiti. Še milostljivši postane Zo'iman, obljubi mu, ne pred meča iz rok položiti, dokler ga kralja vseh ogerskih krajin ne postavi. To preseže misli Capolia, ki prosi pismeno, Erdelj obderžali in zraven le še kraje med Karpati in Tiso, Debrečin in Solnok vmes, zadobiti. Dobrotno mu reče Zoliman, da mu bo vse, kar bodo želje njegove, dopolnil. Koj po pogovoru zapove sultan, se vzdignuli in proti gornemu Ogerskemu se napotili. Njegov namen je naj pred Erlave se polastiti i potem naglo druge avstrianske mesta v teh krajih posiliti. Vojska vstane, znamnje zapoje in paši vodijo trume čez Donavo.
Ako se pogleda na moč Avstrianov in Turkov, se vidi, da so imeli v boji silne vojske in da se je sreča le tje obernuti mogla, kjer je nagle-je ravnanje in umniše vodstvo bilo; zakaj kar vtiče množico vojakov, ni
število več lak razločno, kakor je bivalo v prejtiih bojih proti Torkom. Veči del vojske ' zbere Maksimilian pri Rabi, bilo je tu 80,000 težkih pešcev in 18000 dobro izurjenih konjikov, zraven tudi obilno topov in druge vojaške naprave. Na gornjem Oserskein zapoveduje Svendi, tudi on ima naj menj 20000 vojakov pri .sebi. Na Horvaškem stoji enako mnogo trum, ki združene s Slovenci, ki jih hrabri Turjačan vodi, več kot 30000 možakov štejejo. Se denejo zraven še posadke, ki so bile po terdnjavah in mestih razi rešene, lak nara.se cela moč Avstrianov na 200,000 serčnih, dobro orožanih vojakov. Tem sloji nasproti enako silna armada Turkov. Capolia, paša Bude in paša Bosne imajo vsak več kot 30,000 mož, glavna vojska Zolimana jih pri 300,000 šteje. Se gleda le na število, so bili Turki res še enkrat močneji, kot kristjani, pa ne sme se v nemar pustiti, da je v turških vojskah skor vselej več kot pol lahkih trum, roparjev, pieniteljev in paliteljev bilo, ki niso bili za rabo v hudih bitvah in ne težkim Avstrianom nasproti postaviti. Tu so bili le janičari in pravi sipahi pripravni in teh sè je komaj toliko in še ne vselej kot kristjanov štelo. Napačno je tedaj misliti, da so Turki svoje sovražnike le velikim številom pobili in tako rekoč zatopili. Njih zmage niso temu pripisati, temuč veliko več njih razumnosti, njih junaštvu, njih vernemu nadušeriju, ki je v kristjanih tistih časov že večidel ginelo in se bolj v pobožnih vošilih in molitvah kakor v djanju kazalo.
Na poti proti Erlavi zve Zoliman, da je njegov zvesti služabnik paša Tiralski pri mestu Siklos-u s celo vojsko na borišu obležal in da pride ta sramota od Zrinila, vodja, Sigelske posadke. Padli je bil drag sercu Zolimana, v vojski zavolj hrabrosti spoštovan, tedaj je inogel njegov pad v Turkih strah in skerb obudili. Tenui v okom priti, zraven pa tudi s končanjem Sigela si serd ohladili, popusti car pot proti severu i se oberue proti Donavi na levo stran Ogerskega.
Tisti, ki je s svojo zmago tak namene sultana zmede!, je bil nekoliko tednov pred poglavarja majhne, pa važne lerdnjave Siget-a postavljen. Boljši volitve bi ne bil mogel Maksimilian storili, gotovo je la sklep naj umilisi med vsemi, ki so bili v ti vojni storjeni. Nikolaj Zrini je bil horvaške rodovine; Lika njegova domovina. Njegovi dedi so se Subice imenovali iti so bili mogočni rned jadranskim morjem i Bosno i njih eden : Pavi iz Brebira je pridobil z lastno močjo veči del Bosne ogerski kroni.
1344 dobo Jur Subic iz Brebira od ogerskega kralja grad Zrin v podar i od zdaj se je njegov rod zrinskega imenoval. Nikolaj Zrini i Jovana Manlia Torkvata, hči bogatega Karleviča, so bili starisi pozneje-ga junaka, po svojem očetu Nikolaja Zrini-ta imenovanega. Že.koje 1529 Zoliman Dunaj oblegel, je bil naš Zrini im.*d brambovci i da ni bil v serčnosli zadnji, so pokazali darovi, ki jih je po srečno dostanem boju od cesarja Karola prejel Tudi poznej ni bilo skor bojnega viharja, česar bi se ni bil Zrini vdeležil. Vedno je vodil ali prednje ali zadnje straže, kjer je vrag hujši pritiskal i je veči nevarnost odvernuti bila. Poznejije peljal v boj ludi lastne trume, veči del konjike i jih je vadil v neprestanih, majhnih praskah, jih tak za lerde oblege i vroče bitve pripravljaje. Ze s svojo veliko, krasno postavo je ganil serca; njegova gibčnost i življenje sta z enako radostjo in ognjem trumo navdale; je delil plačila za hrabra djanja, je bil vsikdar radodaren, dobro vedoč, da skopost v takih rečeh «adušenega v mlačnega, v merzlega premeni; je bil prisiljen kaznovati.
tak je storil to brez razločka, bodi si žlahten ali pi'ost, v enaki meri, z enako resnobo. Tak si je pridobil ljubezen vojščakov i radovoljiiost, vse seréno upati in izpeljali, k čemur bi jim cenjeni vodja ukazal. To je storilo Zrinita tak nepremagariega, to je njegovi trumi tisto strahovi-tost podelilo, da so Turki, Nikolajeve konjike priprašiti vgledaje, malokdaj pred njimi ostali, nikoli jih zmagali.
1537 je umoril Zrini v svojem gradu Kacijanarja, ga prijazno k sebi povabil i ga Iestno pri gostii prepadel. Gotovo je to naj menj slavno delo njegovo, pa se da izgovarjati, ker so bili nameni Kacijanarja na videz tak sumni, da je bil sploh krivega sojen. Pa ta madež, ako se zamore madež imenovati, izbriše on 1542 pri Pesti, ko je sreča že hudo omahovala i ni dosti manjkalo, da ni cela avstrianska vojska končana bila. Po bitvi gre Zrini v svojo domovino, na Horvaško i brani to deželo skoz dvanajst let srečno proti bosniškim Turkom. 1562 pa gre na Ogérsko i odbije vodja Arzlana proč od Sigeta, ki ga je z mnogo vojščaki óblegel. Pac ni mislil takrat, da bo ravno ta Siget, v kterega je zdaj kot slavljeni rešenik prišel, čez štir leta kraj njegove serdite brambe, njegove neu merjocosti i njegove veličastne smerli postal.	(Dalje sledi.)
Serbske narodne pesine.
Pred Bogom če m o biti svijedftaki.
\T
i^e znaju se kraljevi,	Ne ponose bogati,
Ne poznaju carevi,	Kad dodjemo na sudu,
Ne niste ') se potrebni,	Gdi če Gospod suditi.
Svini pravednim i grešnim.
Oda šta se potrese Vedro nebo i zemlja ? Rodi sveta Prečista Hrista Boga našega, Koji nam je stvorio Vedro nebo i žemlju.
2.
Rodjenje H ris t ovo.
! nas grešne na zemlji. —	Što je vere, u Boga,
Sve če doci pred Boga, Sa strahom če stajati, 1 s oprezoin 3) gledati, Gdi ce Gospod suditi Svini pravednim i grešnim.
*) Po Želji mnogih rodoljubov bomo vprihodiijir večkrat kak" serbsko narodno pesem po bèeli razglasili, da tudi Slovenci spoznajo, kako tepe in prekrasne da so. Le škoda, da še cirilskih pismen nimamo. 1 mštiti se — sich erniedrigen; 2. Umsicht.
A j d n j a.
(iN a i' ud ua pripovedk«.)
VI	v	.
starodavne čase, ko je še cerno krilo čez zgodovino našega naroda razgerujeuo ležalo, spada mnogo pravljic i pripovedk, ki so se od ust do ust, dasiravno tu i taoi spremenjene, do sedanjih časov ohranil«. Akoravno bi nad takimi nič vrednega ne našli, nam vendar lepe povestice pričajo, kako priprost je Slavjan zmiraj bil, i sedanjost nam poterdi, da priprostosti nič zgubil ni. Ne moremo se, kakor naši sosedje i drugi ptujci, i kakim potopam romanov, ki iz njih izvirajo, ponositi, kterih namen je, le serca šegetati i sanjavo s čudovito menjo slik obsuti, ali v brezdušni radosti dangubečo množico razveselovali, ali pa celo z nečistimi obrisi občinsko željnost vnemati. Taki so strup za ljudstvo, ki nar bla-gejši kri človeštva oskruni, i so med vsim, kar duii slabi i boljši misli mori,, gotovo nar nevarniši. (Se vè, da roman, kakor ga umetnost hoče, ne.) Če so tisti, ki so narodne pripovedke s svojimi dobrimi nameni v mišico sorodnikam spreobernili, prav storili, ne sodim : rečem pa, da se pri čitanji resnica od izmišljotine razločili ne more. Ljudstvo samo, ko se v tem Zerkalu vgleda, sebe ne spozna, i sterilii nad neznanim obrisani. — Vendar kam sim zašel! Da tedaj preteč ne zabredem, se hočem verniti; samo bravce še opomnim, da pravil, kako se imajo pripovedke popisovati nikdar dati nisim mislil; ludi svojega spisa nobenemu v zgled ne dajam,, ker vem, de vsim vstreči ne morem.
Časa dereče kolo je že marsikaj poterlo, kar je pod Stolam, velika-nam Koroških gora v zavetji stermih pečin slal mogočen grad, kojemu so Ajdnja rekli. Stanoval je tu mož plemenitega rodu s svojo ženo veliko let prav veselo i brezskerbno. Bister potok, ki je memo gradu šumljal, mu je žejo gasil; gosto drevje ga je poletne vročine varovalo, i visoko stanišče mu je razgrinjevalo krasen prozor v Blejsko dolino; pervi žarki solnca so ga obsijali, zadnji ga pozdravljevali. Nič mu ni veselja kalilo; le enega mu je manjkalo, namreč dovoljnosti i pravega miru; bil je še v krivoverstvo pogreznjen, da ni spoznal ne samega sebe, ne odkod je, ne zakaj je. Njegovi bližnji sorodniki so stanovali na Blejskem gradu. Bili so k spoznanju pravega Boga že prišli, i vse so si prizadjali, Stolš-kega plemenitnika k resnici pripeljali. Več skušinj je bilo zastonj. Zadnjič si zmislijo veliko pojednjo napravili. K nji povabijo duhovna, več sorodnikov, i med njimi tudi Stolškega plemenitnika z ženo. Imeli so se prav dobro i ničesar ni Serce več poželeli inoglo. Pogovori so veseli; pojo si zdravioe i terkajo s kupicami penečega vina, kakor bi orožje rožljalo. Posestnik Bleškega gradu zmiraj s težkim sercem priložnosti čaka, kdaj bi mogel v besedo seči, i svoje serčne misli odkriti. Ponudi se mu o nar večem veselji. Ko si začno bojne rane kazati, i zmage si v spomin klicati, jim vprašanje postavi: Kdo vam je moč dal, toliko vrednih zmag pridobiti? kdo vas je smerti obvaroval"? kdo storil, da vam bojne rane niso škodovale?" Na vprašanje nihče odgovoriti ne more. Ko vse oinolči, i vsaceinu misel po glavi roji, jame mašnik govoriti i razlagati, da je bitje večno, ki je st\arilo svetove, nebo i vse, kar nas obdaja; ki je človeka s tolcimi prednostmi obdarilo i mu vse podverglo, da vživa, kraljuje i hvali svojega stvarnika, da njemu daruje vse početje
i djanje, i se na nja oberne v sleherni stiski; — ono je tislo, ki zmaga, ono, ki varuje, ono, ki ozdravlja—častimo ga S« Po teh besedah se oberne na Stolškega plemenitnika ga vprašaje: „Ali nocete tudi vi tega Boga poznati?" Serdito mu odgovori: »Moji predniki ga niso poznali, vendar se jim je povsod dobro vedlo, i od vere svojih staršev tudi jaz ne odstopim, hvalite ga kakor hočete; tudi, ko bi na to prišlo, ne zalajim je za vsa bogastva, rajši vidim, da me Bogovi v zvèr spremene."— Še misli dalje govorili, pa njegova žena ga z vpitjem: »i jez, da se, kakor kača po gojzdu plazim!" zaderži. Vsi ostermé nad strašnim roten-jem, i tudi mašnik obupa, ju na pravo pot zaverniti Z žalostnim sercem zapuša eden za drugim veselico ; brez poslovljenja se ločijo i beži na svoja domovja. Ravno zaklenka večerni zvon, čegar donenje je žaloslniše m) drugikrat od Blejških pečin odmevate. Mile prošnje nedolžnih otro-cičev, starišev, sivih starcikov nosijo angeli pred Božji stol, ko hitro voz Stolškega gospoda skoz vas zderdrà, kakor bi bili jeleni vpreženi. — Voz obstoji pred visocimi vralmi, ki se naglo odpró, i komaj dobro tamno poslane, se že na Slolu ogenj, znamnje prihoda, zasveti. Grajščak ne stoji dolgo pri družini; njegovo obličje je bilo tamno, i le na redko je kaj govoril, pa vse je nekako tužnost oznanovalo, i ne zastonj, ker strašna, osodepolna ura se mu bliža. Ko z ženo v spavnico pride, se po navadi pripogne, da bi čevlje izul pa — naglama pade na roke, začne tulili i lajati, kakor pes; obraz se inu spreminja v pasji gobec, i iz obleke mu zrastejo dolgi kodri, da so se po tleh vlekli. Žena to viditi i slišati, vpije i klice tistega Boga, kojemu je zvestobo odklela, na pomoč; ruje si lase, zmeršena divja po spavnici, joka i kriči na čudne viže, da vsi ljudje, Bog vedi kam, pobegnejo. Ko pa vse nič ne pomaga, omotna i nezmožna na tla pade, se zvija i spreminja v kačjo podobo — zadnjič pa s strašnim ropotam vse poslopje razgromi, pa razvaline ju brez škode pod se zakopajo, ker Božja modra roka ju noče popolria-ma pokončati i vekomaj pogubiti; rešiti ju je namenila, to da, od kod rešenje, ker se živa duša taki prikazni bližati ne upa?!
Stoletje se je v večnost pogreznilo, kar ni bilo žive duše do ovih razvalin, kjer, sta pes i kača od Boga preklela milo zdihovala i odrešenja čakala. Čez slo let pride pastir s svojo čedo do nju, obstoji pred sulam premišljevaje, česa bi to moglo biti, ker še nikoli ni od tega nie slišal. Vse krog i krog obhodi i ogleda, pa nikjer pota ne najde, kjer bi se gori moglo. Kar zasliši glas na se" erni strani, ki ga je po imenu poklical. Radoveden, kdo ga kliče, odgovori: »Kdo je, kaj je?" Glas se še dalje sliši : »Bodi moj odrešenik, i kupi zlata, ki ga boš v razvalinah najde!, bodo tvoje plačilo." Težko je bilo mladenču, v tacim strahu odreči, i tudi obljubljeno zlato ga je mikalo; poslane bolj serčen i se prasa: »Kaj mi je storiti, da te rešim ?« »Pojdi, se sliši glas, do pervega leskovega germovja, lam boš dobil seženj dolgo palico; ko jo najdeš pridi nazaj, i nikar se ne boj moje kačje podobe; s to palico me boš trikrat po herblu udaril, kar boš mogel, jez bom sicer pri vsacim udarcu hujše zakričala, pa ti nič zalega storila ne bom. Le hitro stopi i nikar se ne mudi, ker vsak trenutek, ki ga tu preživim, je od leta daljši!" Naj bo, si misli pastir, i skoči do germovja, kjer res palica seženj dolga leži,- verne se v mislih, kako mu je na razvaline priti, ker je povsod stermo i nevarno; nazaj pridši pa vidi široko i prostorno gred od tal do verha pristavljeno. Na verhu velika, grozna, ostudna kača pastirja pri-
čakuje. Pastir gre v velicein straha do nje i jo pervikrat dobro čez herbei vžge ; velikega vriša bi se bil kmalo sosedel i komaj «i upa, se drugič udariti, ai grozovitega vriska, kar hitrejši more, od pošasti zbeži. Za njim se dvigne gred, i vse je pri starem, le žalosten glas odmeva po dolinah i gojzdih : Oh ! neusmiljeni ! kako iahko bi me bil otel ! zdaj pa bom morala stoletje za stoletjem čakati, ki bo zame cela večnost, dokler zraste lipa poleg razvalin s sedmimi verhi, kojo bo 80 let star sivček zasadil, posekal, i iz nje debla zibelko stesal, pa še le dvojčeka, ki bota v nji izrejena, me lahko rešita!« — Tem besedam sledi mili jok, ki z grenkim zdihljejem čez dolgo časa potihne! —
V sedanjih časih je komaj še znati kraj, kjer je kakor pravijo, grad Ajdnja stal. Veliko deževje je večidel vse zasulo, ali pa sabo potegnilo, le jama je še znati, ki je bolj rupi, kakor gradu razvalinam podobna.	Belšičan.
Književni pregled.
v
r
* vieski spisatelj Dr. J. Kodym, ki je že več prav imenitnih prostona-rodnih spisov izdal, je spet prav koristno knjigo dogolovil. Naslov jej je* „Z d ravovéda ali najlepši zpüsob, jakby človek svého života ve zdravi a vesele užiti a dlouhého vèku dosähnouti mohl. Gotovo se bode kmalo tudi tiskom izdala.—Pesmi g. Tihega so se u Jerabekinej tiskarnici že tiskati jele, čisti donesek je narodnemu češkemu igrališču namènjen. — Slavni češki pesnik Ivan Bogdan S tanek je novo zbirko svojih pesem za natis pripravil.
*	G Vekoslav Kružič v Karlopagu misli velik kamenopisni obraz izdati, na kterem bo v arabesko-hieroglyfickem kinču ime in kratko po-pisanje činov bana Jelačiča s pogledom na mesto Karlopago predstavljeno. Naročnina znese 1 zl. 20 kr. Tretjina doneska je za Jelačičev zaklad določena.
*	V Belegradu so izšle sledeča dela: 1. Književne zabave za odrasle oboje^ga spola. Perva čast; izdaja A. Simič. Taista obderži »Narednika" iz Cokeja in „Opasno susedstvo« odKocebua. Drugi zvezek se že tiska. 2. Razgovori serbska franceski, tudi od Simiča; 3. B e lisa ir e od Marmontela s slovniškimi pazkami za mladež. 4. Vojslav kralj serbski, dramatična povest Vasilia Jovanovièa.
Z in e s*
* i\a veliki »Srpski rječnik« V. St. Karadžiča, ki na naj večej osmerki 862 strani šteje in okoli 20000 besed več obseže, kakor pervo izdanje, se je proti 800 naročnikov sošlo. Naj več jih je iz jugosloven-skih krajev. Tudi Slovencev je nekaj, in scer na Dunaju 3, iz Tersta 2 ali 3, iz Fravheima na Štajerskem 1, iz Vitanja 1, u Zagrebu 1, iz Ljubljane 2, iz Marburg» 2, iz Celovca 8, in iz Celja 10, vsih vkup
- snet —
taj 30 slovenskih naročnikov. Bili hi jih več pričakovali. Prav težko pogrešamo inarsikterega med njimi.
*	18. t. m. se je na Dunaju sopet igrala češka vesela igra pod naslovom: »Tajemne p sa n i (tajno pismo) v 3 djanjih od Herrn. Jireč-ka. Cisti donesek je določen za prebivavce na Koroškem, ki so po lan-skffj povodnji škodo terpeli in siromaki poslali. Hvala vam bratje na se-verju, da tudi svojih bratov na Slovenskem na pozabite!
*	Družto sv. Cyrilla in Metoda u Berni šteje sedaj 507 udov. Tudi naše družtvo sv. Mohora ne zaostaja; dosedaj je ravno 315 udov pristopilo; gre upati, da se jih bode še veliko več oglasilo, kader se bodo enkrat Slovenci o delavnosti taistega prepričali.
*	V 10. broju pravniškega časopisa Pravdonoša v Zadru je brati, da bi bil le list zavoljo premajhnega števila naročnikov s 20. t. m. prenehati imel; vendar ravno v tej kritičnej dobi mu je od sv. Bana podpora prišla, kteri je vrednišlvu 250 zl. (gld.) sr. s lim zavka-zom poslal, da bi 30 iztisov svojega lista v tiste kraje Dalmatinskega razpošiljalo, kjer je dosedaj naj menj naročnikov in bravcev bilo.—Tudi sv. škofa J. Strosmajerja šteje vredništvo tega časnika med svojimi posebnimi podporniki.
Povabilo na narocbo.
Da željam nekterih gospodov vstrežemo, bomo vprihodnje tudi posamezna «etvert letna naročila prejemali. Novim udom zamóremo še s vsimi listi od letaš postreči. — Na tri mesce velja »B č e l a" po pošli prejemana 45 kr. sr. in brez pošte 36 kr. sr. Pri ti priložnosti še enkrat opomnimo, da so reklamacijni listi poštnine prosti, če se ne zapečaljeni na pošlo dajo.
Scer obljubimo, se vsih soslavkov in drobline skerbno varvati in izogibati, ki bi proti čudorednosti ali verozakonu merili. Vredn.
Driižlvo sv. Mohora v Celvoeu.
Dalej so pristopili p. n. sledeči gospodi: 133. g. Luka Sevšek, kapi. v St. Petru; 134. g. Fr. Ferenčak, kapi. v Žavcu; 135. g. Fr. Kovač, učitel v Žavcu; 136. g. Jan.vSdovšek, podučite! v Žavcu; 137. Franca Macafur, kmetovška hčer v Žavcu; 138. Cila Kovač, kmetovska hčer v Žavcu; 139. g. Mih. Svet, kmet v Drušini vesi; 140. Maria Ko-čevar, muškra v Petrovčah; 141. g. Jož. Kuder, barantavec v Petrov-čah ; 142. g. Juri Turnšek, krnet v Žavcu; 143. Ana Colei, kovačinja v Žavcu;,. 144. si. Kapucinarski konvent v Brežcah; 145. g. Ani. Wolf, župn. v Št. Petru; 146. g. Anton Ferme, kapi. v Št. Petru; 147. g. Blaž Zima, učitel v St. Pavlu; 148. Tom. Dernjač, učitel v Polzeli; 149. Blaž Womberger, fajmošter pri sv. Trojici; 150. g. Luka Aleš, kaplan iz Blok.	(Dalje sledi.)
Odgovorni izdatcl in tiskur: ferii. Ž1 Klei« maj r v Celovcu.