Odgovor uredniku Bojanu Štularju
UREDNIK Bojan štular piše v prejšnji Jav-ni tribuni (št. 2/72, str. 12 in 13) o tako pe-rečih, zlasti gospodarskih zadevah, da je nuj-no čimprej spregovoriti o njih.
Sestavek urednika je objavljen neposred-no ob delih mojega poslanskega poročila in — razen nekaj uvodnih formalnih pohval — skoraj v celoti opozarja na njegova »pre-ozka«, se pravi napačna stališča. V svetu in pri nas je običaj, da glavni urednik pripiše ob objavljenem članku tako opozorilo samo če meni, da so v njem zelo napačna stališča, ne pa če gre za »normalne« in delne razlike ter za osebna mnenja pisca.
Ali uredniško opozorilo (dalje: opozorilo) res temeljito širi preozke poglede in varuje bralca pred zablodami skritimi v njih?
Prepričan sem, da ne. In to iz dveh raz-logov. Prvič, temeljna izhodišča opozorila so precej nejasna in večkrat protislovna — kar enkrat trdijo, drugič zanikajo. Drugič, nika-kor ne drže dejstva, ki jih opozorilo pripisu-je stališčem poslanca, skupščini in družbe-benemu stanju.
To moram seveda dokazati, kar bom na-redil ob nekaterih značilnih trditvah v opo-zorilu.
Opozorilo zelo natančno pripisuje poslan-skem poročilu »mnenje, da je poglavitni kri-vec obeh pojavov (inflacije in nelikvidnosti V. R.) gospodarstvo«. Že v prvih, debelo na-tisnjenih vrstah poročilo kar dvakrat poudar-ja, da prihaja do nekontrolirane rasti do-hodkov, cen in protrošnje nasploh zato, ker smo v preteklosti opustili skoro vsako u-smerjanje in kontrolo, celo take, kot jih ima-jo sodobna tržna gospodarstva (očitno ne gre za administrativnostalinistično usmerjanje!). Se pravi, po poročilu nikakor ni glavni kri-vec gospodarstvo, ampak je glavni krivec slabo in skoraj nikakršno družbeno in go-spodarsko usmerjanje v preteklosti. Poro-čilo poudarja, da je pomanjkljivo družbeno usmerjanje povzročilo negativno ponašanje »v celi družbi« — torej ne samo v gospodar-stvu, seveda pa tudi v njem.
Opozorilo zahteva, da mora »samo gospo-darstvo najti poti za izenačevanje pogojev gospodarjenja v in med panogami«. Ce je to zahteva, da praktično vse ureja »samo go-spodarstvo«, dosledna, mora slediti sklep: po-vsem je zgrešeno usmerjanje po občih druž-benih organih kot je skupščina, samo v na-poto je taka usmerjena delitev dohodka in novi davčni sistem, kakršne gradi skupščina, in odveč so vsi napori za izpopolnjevanje te-ga usmerjanja (ki seveda ni niti stalinistično-administrativno niti protigospodarsko niti protisamoupravno, ampak le razvijanje ca-moupravljanja na obči družbeni ravni).
Ali opozorilo z zadosti razlogov naspro-tuje takem usmerjanju? Vsekakor bi bilo tako in še bolj dograjeno družbeno in gospo-darsko usmerjanje v največjo korist sa-memu gospodarstvu. Proti njemu so lahko le tisti v gospodarstvu, ki gledajo ozko in na kratko, ne vidijo pa malo bolj dolgoročnih in skupnih koristi slovenskega gospodarstva. Kako je nujno še izpopolnjevati usmerjanje, ko so nam celo v prvih mesecih 1972 zrasli dohodki skoraj za 50 % nad predvidevanjem, cene pa tako da bi lahko imeli konec leta 11—15% ali večje povišanje namesto 5% predvidenega. Ob demontiranju vsakršnega družbenoekonomskega usmerjanja bi bili ti inflacijski pojavi še težji.
Opozorilo je protislovno in nejasno, ker enkrat opušča vsako obče družbeno usmer-janje, ker je enkrat proti kontroli cen (str. 13, prvi stolpec, 8. vrsta od spodaj), drugič pa zagovarja »družbeno kontrolo cen« (dru-
gi stolpec, 10. yrsta od spodaj). Kako bi bilo mogoče graditi na takih protislovnih, dvoj-nih pogledih in nasvetih uspešno usmerja-nje gospodarstva?
Povsem netočno je očitati poročilu po-slanca, da teži zavreti investiranje v gospo-darstvu in da je zanj strašilo rast osebnih dohodkov. V poročilu — objavljenem in ne-objavljenem delu — je veliko mest, ki jasno nasprotujejo samo takim dohodkom, ki ne izvirajo iz večje produktivnosti dela, in ne-koristnim investicijam. V drugem stolpcu po-ročila (12. stran Javne tribune) stoji dobe-sedno, da so »neupravičeni visoki celotni in osebni dohodki, ki ne izvirajo iz njihovega dela« in se zahteva »da pospešimo akumu-lacijo« in »zakon o delitvi naj deluje ... tako da bo pospeševal investicije«, glede osebnih dohodkov pa »so pravične celo nekaj večje razlike« na temelju storilnosti, se pravi, da je opravičena tudi zdrava rast dohodkov. Ka-ko je ob teh zelo jasnih stališčih možno oči-tati poročilu, da nasprotuje tistemu, kar je jasno začetniku: koristnost zdrave rasti do-hodkov in investicij, Zanimivo pa da sploh ni opozoril glede podobnih dejstev: nepo-krite in zlasti neracionalne investicije, ki so tudi izvor inflacije, in koncentracija in-
vesticij v bančništvu in trgovini, kar je bilo lani značilno za del Ijubljanskega gospodar-stva.
Zelo netočna je trditev, da poročilo vidi poglavitnega krivca v »industriji, rudarstvu, kmetijstvu, prometu in obrti«. Objavljeni del poročila ne daje nobenega povoda za tako oceno, saj izrečno zahteva, da se bolj obre-mene tudi banke in zavarovalništvo. V neob-javljenem delu poročila — ki je bilo uredni-štvu dostavljeno v celoti, brez prilog — pa industrija in proizvodne organizacije sedaj stoji tudi dobesedno: »Vendar imajo celotna zelo nizke dohodke v primerjavi z privilegi-ranimi gospodarskimi vejami.« (str. 4 poro-čila) »Zlasti je poudarjal, da so proizvodne, industrijske organizacije, dezakumulirane in brez moči, medtem ko so ... trgovske, banč-niške in podobne — verjetno še premočne.« (str. 7 poročila). Zato je poslanec predlo-žil, »da se ne govori o pretirani »obreme-nitvi gospodarsva« v celoti, ampak le o obre-menitvi proizvodnje« (str. 7 poročila). De-jansko dogajanje je bilo torej popolnoma drugačno in je v poročilu prikazano povsem drugače kot v opozorilu. Poslancc nikakor ni videl v industrijskih in drugih proizvodnih organizacijah (rudarskih, kmetijskih, pro-metnih, obrtnih) žarišče inflacije, ncuteme-Ijenih dohodkov in investicij, ampak prven-stveno v neizgrajenem družbenoekonomskem usmerjanju in dosti več negativnih pojavov v vejah izven proizvodnje — v trgovini, banč-ništvu in v podobnih.
Močno se tudi razlikujejo ocenc o delu slo-venskc skupščine. V opozorilu je — brcz vsa-ke omejitve — rečeno samo dvoje: da se skupščina ne ukvarja z resnimi stvarmi (dobe-sedno: »da zaradi dreves ne vidimo gozda«, »kost za glodanje«) in da so »mnogi pomemb-ni zaključki in programi teh (družbenopoli-tičnih — V. R.) organizacij šli mimo skup-ščin...«
Čeprav ima seveda vsak organ in njegov član pomanjkljivosti, ni v teh dveh ocenah skupščin — in seveda tudi republiške, saj raz-pravljamo predvsem o njej — niti kančka konstruktivne kritike. Ali ni sedanja repub-liška skupščina naredila sploh nič resnega in pozitivnega? Ali naj zavržemo kot negativ-ne vse iniciativne ukrepe skupščine glede in-flacije, nestabilnosti, glede usmerjanja gospo-darstva in odstranjevanja socialnih razlik? Čeprav je del teh iniciativ in ukrepov repub-liške skupščine v objavljcnem poročilu po-drobno naštet, gre opozorilo mimo njih, kot da jih sploh ni, ne daje nobene konkretne kritike niti predlogov za zboljšanje tch ukre-pov. Ali je to plodna in resna kritika? Ali zalo ne želimo videti pozitivnih strani v de-lovanju republiške skupščine, da bi lahko še dalje povsem neutemeljeno trdili, da se je skupščina spremenila v »parlament«, po-slanci pa v privatnike in da je zato prav njih treba malo priviti?
Ali je pravična in točna ocena, ki sloven-ski skupščini prizna le resolucijo o kajenju in podobne »kosti za glodanje«? Ali se druž-benopolitične organizacije — posebno pa v občini Šiška — strinjajo s takimi ocenami? Ali ne bi bila dolžnost odgovornih kritikov skupščin, da pokažejo na njihove pozitivne in negativne strani in kako naj se pozitivne poglobe? Ali ne bodo ozkc in nepravičnc oce-ne oteževale sedanji in bodoči skupščini, da se razvije kot odgovoren in iniciativen samo-upravni organ, njeni člani pa kot odgovorni in iniciativni dclegati?
Resne diskusije, kritike in pripombe na katerikoli naslov — pa tudi skupščin in de-legatov — bodo vedno koristne. Netočno na-vajanje dejstev in zelo nejasna izhodišča pa ne morejo \7oditi v pJodno samoupravno raz-pravo.
dr. Vojan RUS