Pogovarjali smo se s Pavletom Herbstom Spomini ,,dedka Mraza" Pavle Herbst-Vasja iz Ljubljane jo že krep-ko udriha čez petdeseto. Je Šiškar, član ZB NOV šišenske občine in drugih družbenopo-lititnih organizacij. Kot član amaterskega film-.skega kluba »Minifilm« in vodja sekcije za poučni film že vrsto let pripravlja in predvaja lilme ob dedku Mrazu. Tisoči žarečih in hva-lržnih oči malčkov ga razveseljujejo ob koncu leta, saj bo letos že osemindvajsetič oblekel »uniformo« dedka Mraza in najmlajše v vrtcih ter osnovnih šolah obdaril z dobrotami, lutkov-nimi in filmskimi predstavami. • Tako je pričel pripovedovati: »Rodil sem se 9. februarja leta 1924 v Ljubljani. Oče je bil učitelj v Mokronogu in tam sem tudi obis-koval osnovno šolo. To so bila zame najsreč-nejša leta mojega otroštva. Po končanem šo-lanju sem se preselil k teti v Ljubljano, kjer sem obiskoval gimnazijo, a vendar so me za-radi sodelovanja v naprednem gibanju kmalu izključili iz šole. Spomnim se leta 1941, ko sem obiskoval 5. razred gimnazije in tudi v tem razredu se je pričelo gibanje proti okupa-torju. V decembru istega leta srao pri uri itali-janskega jezika protestirali proti fašizmu z enominutnim mplkom, nakar so nas dijake iz-ključili iz gimnazije. V Ljubljani sem okusil grenak kruh študenta. Čistil sem čevlje, hodil v trgovino in opravljal vsakršno delo, da sem si prislužil kakšen dinar. • Leta 1942 sem ilegalno delal na železnici kot delavec, pozneje kot premikač in zavirač na vlakih, ki so vozili iz Novega mesta prek Metlike. Tu sem spoznal bedo delavca na em strani in zverinstva okupatorja na drugi. Po direktivah OF sem z veseljem in ponosom praznil italijanske cisterne in razbijal vago-ne.« • Kapitulacija Italije. V tistih dneh je bila ustanovljena železničarska brigada. V njene vrste se je vključil tudi Pavle. Tovariši iz bri-gade so ga izvolili za delegata »skojevskega kongresa« v Kočevski Reki, kjer se je zbralo okrog 150 skojevcev. • Po kongresu se Pavle ni vrnil med svoje lovariše v železničarsko brigado, ker je bil dodeljen v zaščitni vo'd tiskarne Triglav, cen-tralno tehniko KPS. Od tedaj je opravljal v glavnem kurirske in obveščevalne naloge. Med nemško ofenzivo leta 1943 je bil kurir in imel je konja Marka, ki mu je tudi rešil življenje: • »Kot je že rečeno, je bilo to raed nemško ofenzivo, ko mi je komandant Petrač dal na-logo, da ugotovim, če so v Dolnji Bregi Nemci. Tu sem zaprosil neko aktivistko, če lahko pošlje deklico s kanglico po mleko v sosednjo vas, kajti menil sem, da bo tako najbolj prav. Bil sem mlad, star 19 let, ponosen in vesel nad zaupano mi nalogo, ko me je aktivistka takole zavrnila: »Te ni sram, da si partizan in se bo-jiš!« Jezen zaradi žaljivke sem spodbodel konja in sva odpeketala proti Dolnji Bregi. Tik pred vasjo me je vaščanka z okna opozorila, da so v vas pravkar prišli Neraci, vendar senr zaradi jeze in žaljivke aktivistke opozorilo preslišal in prijezdil naravnost med skupino Nemcev, ki so pravkar postavljali puške v kup sredi vasi. • Zmeda med Nemci, ko so zagledali parti-zana, je bila tolikšna, da sera imel še dovolj časa, da sem se obrnil. V hitrem zasuku je Marko podrl še enega izraed njih, in ucvrla sva jo iz vasi. Zgrozil sem se, ko sem zagledal nemškega oficirja, ki mi je sledil na konju s pištolo v roki. Naslonil sem se na Marka, ga pobožal po grivi in takrat je konj napel vse sile in sva začela uhajati zasledovalcu, ko se naenkrat znajdeva pred jamo — pastjo za tanke. Tudi to oviro sva z Markom srečno preskočila in se kmalu. znašla v štabu, kjer sem poročal o stanju v Dolnji Bregi. Konj je bil ves premočen in ko sem ga pokril z odejo in ga pobožal, je Marko naslonil glavo na moje rame, kot da bi čutil, da mi je rešil življenje.« • vTu je Pavle poraolčal, se zamislil in na-daljeval: • »Mislim, da tisli, ki srao preživeli naj-hujše dni revolucije, moramo kritizirati in opozarjati na napake, kajti mrtvi tovariši tega ne morejo več. To ni užaljenost nekdanjih . partizanov, kot nam to nekateri očitajo, to je naša sveta dolžnost, na kar je večkrat opozar-jal tovariš Tito. Preveč je razsipništva, zaprav-ljanja družbenega denarja. Sem za varčevanje, loda varčujmo vsi! Hlastanje po lastnih dobri-nah je doseglo. že takšne meje, da sosed ni več sosed. 2e nekaj let stanujem v bloku in se ne poznamo med seboj, kaj šele, da bi ve-deli za težave drugih. Sprašujem se: zakaj nas edino elementarne nesreče, kot so požari, po-plave, potresi združujejo in zakaj se šele la-krat pokaže skrb do sočloveka? In če sprašu-jete po reCeptu za odpravo teh napak, je zelo enostaven: izpolnimo obljube, ki smo jih dali našemu dragemu Titu!« • Čebele? Tudi to je povzel po očetku. Na Dolenjskem ima 20 velikih panjev in kadar le more, gre k njim, saj je med njimi precejšen kos njegovega srca. Čebelarstvo. mu je konji-ček, in pri tem mu veliko pomaga žena, ki je bila tudi aktivistka NOB od leta 1942. Je tudi ribič — pa ne v kalnem, je hudomušno dodal Pavle, ki se tudi vsako leto udeležuje vseh prireditev partizanskih kurirjev. Kljub bolezni, ki mu jo je zapustila vojna vihra, poleg čebe-larslva in ribištva, Pavle veliko prostega časa posveti prav najmlajšim, saj ima še veliko moči za delo med njimi. Zapisal Jože Čurin