Listek. i. Ko bi še znal pisati! (Pobožna želja nekdanjega listkarja v ,,Uč. Tovarisu".) Gospod urednik! Ko sva zadnjič segla v roko, ste za hipec zamižali na obe očesi in me opom- nili: Pišite kaj, pišite, da bom videl, če znate še pisati! — Seveda sem Vain obljubil dragevolje, ker sploh ni primerao ob slovesu odrekati niti najmanjše želje, kaj šele malenkostni dokaz, če zna moja malenkost še pisati. Obljubil sem, pravim, a izpolniti obljubo, to je drugo. Ne vem, Če mi bo mogoče. Saj se včasih tudi poslanci izgovarjajo s suhim: ni bilo mogoče, a človek, ki ima še živahno fantazijo, si ob teh besedah naslika cel roman, vršeč se za kulisami ali na kuloarjih v zbornici . . . Pa kmalu bi se spozabil. No, da ne bo zamere: do tukaj sem Vam napisal te vrstice v dokaz, da znara še pisati, kar pa zna danes marsikdo, ee ni analfabet, po najnovejšem slovarju: antiabecedovec, ker so možje te šole nasprotniški ne samo abecedniku, marveč i učitelju. Nič novega! Kot abecedovcev ima tudi naša ljuba Kranjska, kar je zlasti znano, žalibože, po zadnji volitvi v deželni zbor. Imajo jih pa tudi druge dežele, ki ueitelje plaČujejo še slabeje nego pri nas n. pr. v Galiciji in Kamerunu. — Drugi vprašanji pa sta — prosim: dvojina je še v rabi — če ne v slovenščini pa v slovnici — torej drugi vprašanji sta: kaj pisati in kako pisati. Zato tudi že naprej dvomim, g. urednik, da se mi posreci ta dokaz. Kaj ? To je dolga kljuka, ki se zateza v južnem in vzhodnem delu kranjske zemlje v kaaj in ka-a-aj ?, da se lahko na njo obesi marsikaj. Zaradi kaj-kljuke nisem nikakor v zadregi, o ne! Le par poskusov. Napisal bi Vam lahko n. pr. kako si jaz mislim, da bi se morale pri nas vršiti na komando razne direktne volitve. Ne uganete! V cerkvi. Okolu oltarja kakor ob nofru" naj bi prištapljal na komando možiček za možičkom, položil pred gospoda itak že z gospodovo roko popisano glasovnico — z eno roko, z drugo pa — dve kronci kot udnino »družbi sv. Mohorja"; pa bi: 1. vsaj na Kranjskem in zlasti na Štajerskem se zopet dvignilo število Mohorjanov, 2. volitev na komando bi imela lep pomen za narodni napredek in gotov — gmoten vspeh. Kakor se je letos na Kranjskem vršila volitev v kmečkih ob.inah — seveda so lepe eastne izjeme — sploh bi bilo painetneje in tudi brez posebnih stroškov, da bi v predveČer volilnega dne pobral cerkovnik glasovnice in je zjutraj — v farovžu ali drugod podpisane — stlačil v torbo volilnemu komisarju. 0 tem bi lahko še kdo drugi pisal po metru in kilometru dolge clanke, ker nam uciteljem ne rnore biti ednako, če se krci ali raste število protiabecedovcev. V Galicijo je daleč, Kameruna še ni v naši deželi, bližamo se pa menda Spaniji. Dalje bi Vam utegnil napisati, da se učitelji nepristransko zanimamo za javno kritiko in javno delovanje svojih tovarišev — poslancev in — literatov. Nasvetoval bi, kar so pa pred menoj storili že večkrat in zaman drugi sposobnejši peresarji, ko so jih nehavali srbeti prsti, da kritika ne bodi nikdar uniČevalna, posebno pa ne možem, ki so jim že isti kritiki in malone na istem mestu priznali pisateljski dar, ustvarjajočo umetniško silo. Marsikdo je — tudi neucitelj — pod takim udarcem obupal, vrgel pero v kot in živel v britki zavesti, da bi bil vesel in zadovoljen, ko ne bi napisal nikdar erkice za tisek. Sploh so pa javno povdarjali — ni še sto let tega — da zaradi enega nevspelega ,,greha" ne gre raztrgati njegovega mojstra. Ali so prsti na roki ednaki ? Ali so klasična dela največjih mojstrov vsa ednake umetniške vrednosti? VstvarjajoČi duh ni vedno na isti višini moei in čilosti niti gg. kritikom. Ganglu pa bi svetoval, naj pusti bolje na mirn moderae vzore(?) mojstre dramatike, zlasti naj jih ne posnema, kar je glede snovi, da si baš nekateri njegovih kritikov včasih niso bili preveč izbirčni glede — poetne snovi. Ja Bauer . . . Piše naj, kar mu bo slikala njegova živahna fantazija, a ob tem vporablja vse najnovejše pridobitve v obliki. Gospod urednik! Hiteti moram na konec, da ne zagrmi še nad mano kdo: Quos ego! Ni vsakdo kritik med Slovenci! — Prav govorite! A meni ni Levstik nikjer tam vzor — kritik, kjer ga prevlada strast, za njo satira, sarkazem, ironija. Včasih smo tisto požirali za med. Zato pa, da spoznate, kako dober namen imam vselej, ko pišem, ter da nisem v zadregi zaradi tega, kaj bi pisal, omenim le, da bi bilo primerno in potrebno obdelati, koliko naj verjamemo po idrijskem kompromisu — brezverskim rdečkarjem na Kranjskem in drugod, ko je še nekaj tovarišev, ki pobirajo stopinje za to, pa tudi za drugimi neznačajnimi strankami. Ker že pisem o tem, da nisem v zadregi kaj pisati, naj omenim še, da bi pošepnil na uho edno vsem onim tovarišem, ki se še danes na Primorskem ali raorda še drugje lasajo za načela. (Pri nas peščice, ki ni z nami, ni potrebno preveč omenjati). Rekel bi: načelni boj je lahko vroč, srdit boj na življenje in smrt, zmaga pa vedno zopet načelo, prej ko slej — edino pravo načelo, narava sama ali nje neposredna posledica — naravni zakon. Tak naravni zakon n. pr. je, da moramo jesti, dokler živimo, in M. Walace pravi nekje v nemškem prevodu: — und das Gesetz der Natur ist der Wille Gottes. Pa bo zopet kdo ugovarjal, češ: od nekdaj so si ljudje raztagali voljo božjo tako, kakor je bolje kazala njih lastna korist, če so le mogli! — Ali to ne utaji nararnega zakona. Mi moramo pošteno delati, zato vstrajajmo pri zahtevi, da nas tudi pošteno plačajo. Tukaj ni ugovora. Zakaj neki mešati vmes politiko, ki je slepa in gluha, kar nikdar ni narava sama. S tein sem Vam pokazal, gosp. urednik, da znam že še kaj pisati, ker naših tožba in potreb je mnogo, premnogo; nisem Vam pa dokazal in Vam tudi ne morem, kako znam pisati. To naj dokažejo naši deželni ocetje s tovarišem Jakličem in dekanom Arko-tom vred v deželnem zboru, ko bo nam treba zvišati kvinkvenije ter odstotke v štatusu, če jim je zares na srcu in jeziku gmotno dobro podprto in izobraženo učiteljstvo. A propos! Štatus! Za svojo osebo sem preračunal oni dan na prste svojih rok in nog, da prijadram v I. plač. razred in punkto 10—15 let po smrti. Zato si pa tudi dovoljujem — kot liberalen učitelj — prostost, da še sedaj verujem in bodem veroval, da oni gg. dež. poslanci, ki so nam sestavljali štatus, n i s o znali pisati, vsaj ne številk. Mislim si namreč, da vsakdo, ki ve kaj in zna, kako treba pisati, tudi vselej doseže, kar namerava, sicer se pretvori kako v nikako, a za nikako ni treba obljub, ni treba štatusa, ne učiteljstva, ne šol, ne volitev, ne načelnega boja, ne Mohorjeve družbe, ne kritike, ne literature; za nikako je tudi — 0 preveč. Upajmo, da bodo znali naši sedanji poslanci bolje nego dosedanji, kako treba pisati — številke, da nam bo zares pomagano, saj za dež. poslanca početkom XX. stoletje ni vsakdo. Ker pa stvar vendar še ni dognana, zato ostane naša nada nedognana in nedognan moj poskus, da li znam pisati — ugodne prerokbe. Vobče — da sem le mogel vporabiti ta zrastek! — torej vobče pa, da ostanem zvest svojemu načelu: kdor zna kako, tudi doseže, kar namerava, vobče se ne nadejam, da sem s temi vrstami koga pridobil za boljse prepričanje, zato bodiva prepričana — do zvišanja nasih petletnic in odstotkov v štatusu — jaz in Vi, gosp. urednik, da ne zna več pisati Vaš — Nadoslav.