Prof. Fr. Pengov: Obrtniki v naravi. (Nadaljevanje.) jlavni francoski opazovalec žuželk Fabre nam opisuje še zani- mivejše tesarske mojstre. Na hrastovem deblu se je zbudila k prvemu življenju drobna ličinka strigoševa (pravijo mu tudi hrastov kozli-ček). Z brezzobimi čeljusti gloje les pred seboj, ga požira in pušča ža seboj kot mlevko. Vedno globočje se zariva v deblo, skozi katero vodi pot njenega življenja najmanj tri leta- Ne vidi, ne,sliši, ne duha: kaj more vedeti stvarca, ki jo ločijo od sveta temne stene debelega hrasta, o svetu ali celo o prihodnosti? In vendar dela mala tesarica popolnoma tako, kakor bi vedela natančno, kakšna bo njena bodoč-nost in kakšne nezgbde bi jo utegnile zadeti od zunaj. Naj se vije njena pot še tako mnogostransko, blizu površja se ne prikaže, zakaj tam so njeni smrtni sovražniki z dolgimi kljuni in suličastim jezikom: žolna in detal. — — ¦ Toda, kako bo prišla iz temne ječe, ko se preobrazi in prelevi v postavnega, svetlorjavega hrošča, največjega med našimi rogini ? Takrat si ne bo mogla več dolbsti pota in vendar bo prikrojena za lepše živ-ljenje v luči in svetlobi, za življenje pod svobodnim solncem. Treba je torej narediti izjemo in pripraviti pot že zdaj. — Ali pa taka ličinka pač ve, kakšno bitje bo kasneje? In če bi to vedela, kako bi mogla vedeti, da si kot močnejši junak s krepkimi čeljusti ne bo mogla izsekati pota iz ječe? Če pa že zdaj kot ličinka naredi pot na zunanji svet, kako naj se zavaruje pred sovražniki, ko bo počivala v dolgem, ne-vzdramnem spanju? Vse to naj ve in za prihodnost naj popolneje skrbi ta preprosti stvdr — košček črevesa s čeljufctmi, ki se leno pomika po temnih hodnikih hrastovega debla? In vendar — enkrat v svojem življenju gre v nevarnost, izje si pot proti površju, prežre ves les, načne tudi lublje in pusti kvečjemu tanko kožico. Nato gre nazaj v les in tam naredi širšo jajčastd duplo, tako veliko, da se bo mogla gibati kot razvit hrošč z dolgimi nogami. Odprtino na zunaj založi s čudovitimi utrdbaoii, ki dajejo varstvo proti sovražnikom, vendar pa puščajo možnost za prihodnji izhod. Prva Leto 51__________________ VRTEC Stran 83 utrdba je iz grude drobno sesekanega lesa; druga utrdba pa iz rud-ninskih snovi, ki jih js nabrala živalca v teku življenja iz hrastovega lesa, ter jih prihranila za dan potrebe. Te snovi da zdaj iz sebe, jih predela in zlepi (skita) v skledičast pokrovec, na ven vzboknjen, trd kot kamen in kost. Znotraj za to utrdbo je pa časih še tretja iz raz-grizenega lesa. — Zdaj začne ličinka pripravljati stanico za mirno spanje do dne vstajenja. Okrog in okrog nastrga iz lesa drobičja, mehkega kot puh novorojenega piščeta, in z njim obloži en milimeter na debelo vso spalnico. Nato odloži orodje, [sleče trdo kožo in se vleže kot buba mehke polti na mehko pernico. Njeno zadnje delo je, da se prav obrne za prihodnje vstajenje; ko se namreč vzbudi, bo že junaški hrošč s trdim oklepom, ki se ne bo mogel obrniti. Naša tesarica v mladosti živi in dela za prihodnost, kakoršne ni-koli ni videla, in o kateri je ni poučeval nihče — a nikdar se ne zmoti. Pride dan, hrošč se vzbudi, s krepkimi mahljaji razmakne lesni drobiž in ruje v rudninasti pokrov. Ta je sicer trd, da se ne da zdrobiti, pa je pritrjen tako umno, da se od notranje strani odlušči cel, in junak stopa preko njega proti izhodu. Pregrize še tanki lub, če ga je še kaj ostalo, in lepi hrošč z dolgimi tipalnicami je na lepšem svetu. Kako čudovita je torej zgodba take neznatne živalce! Zato ni čudno, če so strmeli celo veliki misleci-prirodoslovci, ki so preiskovali naravo in našli v njej delo velikih računov. Odtod besede slavnega švedskega naravoslovca Linneja: »Zb#udil sem se in videl iti mimo za hrbtom Boga, večnega, neskončnega, vsevednega, vsemogočnega. Videl sem ga in sem ostrmel! Bral sem nekoliko njegovih sledov v ustvarjenih rečeh; v vseh, tudi najmanjših, ki niso skoro nič, kakšna moč, kakšna modrost se tam razodeva, kako nerazrešljiva popolnost!« Veliki možje so srkali iz božjih del tudi veliko vero. Natančno opazovanje narave brez vseh postranskih ozirov vodi vedno k Bogu, začetniku narave! Clovek in drevo! Ali si že kdaj pomislil na ozko zvezo med tema besedama? Ko si bil rojen so te položili v leseno zibel, mrliča te po-lože nekoč v leseno rakev. Streho nad glavo nosijo lesene grede, tla pod nogami so iz desak. Hrast je dal mizo, kjer kosiš, in bukev drva, ki te grejejo. Lesene hrane potrebuje ogenj, ki ti speče kruh in s katerim se predelavajo vse kovine v koristno orodje. Tudi orjaški skladi premoga v Zagorju, na Vestfalskem, na Angleškem in v Ameriki so le pogreznjeni in izpremenjeni gozdovi. Toda milijoni in bilijoni malih nepridipravov so na delu noč in dan, da opustošijo koristni gozd. Clovek je v tem boju popolnoma brez moči. Ce hodiš po gozdu irr poslušaš ptičji koncert, se ti ustavi nena-doma noga ob čudnem brnenju, ki se meša v radostno muziko. Dozdeva se ti, kot da čuješ bobnič v ptičji godbi. Stran 84 VRTEC Leto 51 Previdno se bližaš visokim starim deblom, odkoder prihaja glas, in kmalu se ti odkrije vneti tambur — zelena žolna. Trdno se drži debla s svojimi štirimi kremplji, s kljunovim dletom pa krepko nabija takt po deblu, da frčijo trske in oblanci na vse strani. Nabijanje ie zdaj urno in zamolklo kot odmev od sekire iz daljave, zdaj zopet po-dobno daljnemu gromu. Kar se spomni lepi lovec v zelenem suknjiču nečesa, pa nabija po bližnji veji, da se trese in na daleč brenči. Sva-tovska pesem je to, s katero vabi samico z bobnom, kakor kos s svojo flavto. — Ne mine dolgo, že pride soproga pozdravljat pridnega t e s a r j a. Nekaj časa se podita sem in tja in uganjata raznovrstno krat-kočasjc. Pa kmalu se spomnita, da bo treba stesati hišico za mladino: hitro jo mahneta v gozdno samoto in po dolgem iskanju se odločita za mogočno bukev. Tesar pozna dobro svojo obrt: natančno ve, da je ve-ličastno drevo od znotraj nagnito. Visoko gori je mesto, kjer je odtrgal mraz in vihar lepo vejo, — ondi naj bo vhod v novo trdnjavo. Močni kljun služi za kladivo, s katerim preskuša ptičji tesar debla, so li zdrava ali bolehava; pa je tudi sveder, ki odpira lubje; je dleto, ki mu dolbe, in šestilo (cirkel), s katerim meri velikost odprtine. — Vrata si žolna napravi le toliko velika, da more lahko skozi. Tešeta pa zaročenca oba; ona dopoldne, on pa popoldne. Nekaj časa teče vhod vodoravno, notri se pa zabrne kolenčasto navzdol in konča v prostorni votlini, ki ima dovolj prostora za mladiče in stare. Cetudi sta tesarja zelo pridna delavca, vendar potrebujeta štiri-najst dni, da je vse v pravem*stanu za naselbino. Ce pomislimo, kako nekomodno in nerodno je stanje, v katerem morata sekati in klestiti ure in ure za svojo stavbo, jima moramo v resnici zaklicati: Cast prid-nerau delu! Toda že nas je začul lepi mojster. Oster, pretresljiv krik — in v dolgih lokih nam izgineta oba tesarja izpred oči. — — — Tudi rod sesalcev ima svoje tesarje. Pravi mojster v tej stroki je bober, žival podobna vidri, ki je živela svoje dni v velikem številu po ljubljanskem barju, danes pa živi le še redko ob Donavi in njenih pritokih; pač pa jih je še mnogo v Sibiriji, zlasti pa v Severni Ameriki. Z veliko umetnostjo si postavi bober svoje stanovanje. Stoluje namreč ob vodah, ki so toliko globoke, da nikoli ne zmrznejo do dna. V taki vodi si napravi bober najprej kot temelj preprosto navpično steno iz vej, kamenja in blata, nekako škarpo, kot jih vidimo pri urav-navi (regulaciji) voda. Ta prag povečava leto za letom, in ker poženo iz njega mladike, je podoben živi meji sredi vode. Na te zidove na-slanjajo bobri svoje palače. Vsaka je namenjena za dve ali tri družine in ima po dvoje nadstropij. Gornje je pravo stanovanje nad vodno gladino; spodnje pa je pod vodo in služi kot shramba za zalogo mladik in lubja in je v zvezi z gornjim nadstopjem, ki je od zunaj popolnoma nedostopno, dočim vodi v spodnje nadstropje od zunaj en sam vhod, a tudi ta pod vodo. Te, do 3 m visoke indijanske koče so podobne Leto 51 l^^^^^M' VRTEC Stran 85 krušnim pečem, narejenih iz kolov, in so prepletene med seboj z ve-jami ter dobro zamašene z blatom. Ko podirajo bobri z ostrimi glodači drevesa, najrajši vrbe, breze, jesene in topole, jim gre delo iz pod rok, kot bi imeli na razpolago najboljše žage in sekire. Par minut, in precej debel količek že pade gladko odrezan na tla. Tudi bobrov mladiček, velik kot napol dorasla mačica, pomaga starim pri delu. Seveda uniči večja bobrova naselbina velike množine lesa; za eno samo kočo treba cel voz mehkega lesa. Dasi ima ta živalca v sebi zdravilno bobrovino, ki so jo rabili časih radi proti krču in plačevali lot po K 20'—; četudi je dragocen njen kožuh, vendar se je morala iz gospodarskih, kmetijskih in gozdar-skih ozirov umakniti iz naše domovine za vedno. (Dalje prih.)