569
Balada
Vida  Taufer
lemnega lica, temnih sanj sem te na tratah čakala, solnce svetilo je vedno manj, vroče sem k tebi klicala.
Na nebu raztrgal se jie oblak, začula sem v dalji tvoj topli korak, glasno so zapele vse trde poti, jaz pa sem v strahu zakrila oči.
Mimo si šel, ob meni ves zlat, na prsih gorel ti je težki škrlat, čutila sem tvoje globoke dlani, pa nisem odprla svojih oči.
Zdaj v grozi te iščem, o, kam si odšel, takrat je ves gozd o tebi šumel; na nebu je zarja v škrlatu gorela, reka je v zlatu po tebi ihtela, Nekdo je pod goro globoko zapel... ... Še vedno te iščem, o kam si odšel?