Peter Hitzinger (Znojemski, Po&lipski) / v slOT8tyu slovenskem. VI. Divjost je minila, Idiče vse, divjost 1.1848, in nastopilaje vladarazumnosti. Podlipski in z njim razumni Slovenci so se nadejali, da mirno zmago doscže Slovenija. Svest si, da se to zgoditi uiore le po poti pravice, in da resnico vso hrani nam le prava cerkev Kristusova; zapoje rojakom svojira, naj se luči posvetnih modrijanov nikar ne dajo motiti, v cerkvenem listu po njegovem naslednjem imenu: Zgodnja Danica- »Luč naša, ta vse bode razjasnila!« Kespametni taje, od kod svetila To vpijejo neverni modrijani; Je prava luč v temi sveta neznani; Po njih pa vsi le v nofi bi bili djani, Katolška cerkev le resnico lirani , Ne manjši, kakor je v Egiptu bila. Je ona jo od Kristusa dobila! Popolni dan pa vonder gor le sije, Luč cerkve je ko tega dne danica, Kjer Bog se v vsi svetlobi nam odkrije, Na večni dan pripravlja nje resnica: »Tu ko v megli spoznam«, apostelj pravi. In to v razgled Danica zgodnja stari. Poleg svesti, da je cerkev vstanova Božja, tudi zgodovina njena človeka v resnici najbolj poterjuje in povzdiguje. Iz tega vzroka je Hitzinger po Zg. Danici 1. 1849 koj v I. listu jelspisovati: ^Zgodbe katolške cerkve", ktere so se bralcem tolikanj prikupile, da so jih želeli si posebej v lastni knjigi. Tej želji se je (1. 34, str. 272.) tudi vstreglo, in prinašala je odslej Danica P. Hicingerja ^Zgodbe kat. cerkve" za priklado, kakor so poprej že Novice prinesle nam M. Vertovca podučno »Vinorejo". Prostost, ki je razgrajati jela 1. 1848, je polastiti hotla se tudi zakona, češ, naj se sklepa svobodno brez ozira na posebne, vzlasti cerkvene zaderžke. Vedoč, kam to meri, pojasni Podlipski to zadevo v Danici ter mnogim v prid razloži vsostavku : »Zakonski zaderžkiM. 4—15. Govorilo se je tedaj po deželi naši mnogo o zamaknjeni na Gori blizo Sodražice; kar spregovori v spisu: ,,Beseda od zamaknjenih" 1. 22 nekoliko, in sicer, pravi, ker se nekteri, kadar kaj tacega slišijo, posmehujejo, in vse v lažnjive ali goljufive marnje štejejo, nekteri pa se silno čudijo, poprašujejo, gledat hodijo, in bi radi le svojo radovednost napasli, in vse skrivnosti iz ust takib oseb izvedili, in potem še marsikaj praznega, neverjetnega daljej raznašajo. Nočemo razsojevati, ali je vse res čudno in gotovo, kar se tukej ali tamkej pripoveduje; povedati hočemo nekoliko le od stanu zaruaknjenih, ,,de bi vsak vedil božje čuda čislati, in nihče tudi prenaglo vsiga ne verjel, vsakteri pa si več po resnični svetosti prizadevati začel." Kakor ima kristjan vsak svojega zavetnika ali patrona, in so verniki v posebnih dušnih in telesnih potrebah volili si posebnega priprošnjika; tako imajo razni stanovi svoje, ktere so nekdaj tudi skupaj in slovesno čestili. Da bi se njih blagi spominj oponovil, da bi se bolj pomnili in v izgled jemali svetniki, ki so bili s človekom enacega stanii, jih sostavi vzlasti rokodelcemv 1. 24: nPriporočniki (patroni) razn i h stanov" n. pr. kmetom, vojščakom, kupcem, hlapcem in deklam, pastirjem, ribčem, tesarjem, sedlarjem, kovačem, pericam i. t. d. — nPrav bi bilo, pravi o sklepu, imenitneji teh svetnikov v pratiko postaviti, pa na pravi dan, ne kakor s. Marjete, ktera o vsih dneh stoji, samo o svojim ne, 20. v61. Serpana!" — V prejšnjem letniku Cerkv. časopisa je opisoval škofe Ljubljanske in Oglejske; v tem nasledvajo do 1. 36: »Versta Goriških škofov in nadškofov; Nekdanji škofje v Koroški in Štajerski strani 1. 40—43; Versta Lavantinskih škofov z ozirom v Solnograške nadškofe" 1. 44, ter v št. 2 1. 1850. Tudi 1. 1849 je vbiral Podlipski pevske strune, in naj povem naj prej, kako se je glasila njegova lira duhovska ali cerkvena. Razun soneta nZgodnja Danica" v cerkvenem po njej imenovanem listu raz- glasi nekaj pesern, ki jih je prestavil ali. iz latinskega in talijanskega ali iz nemškega, nekaj pa izvirno zložil. Vzlasti piiljubljene so mu bile pesmi s. Alfonza Ligorijana, na pr.: Duša najde Jezusa v terpljenji 1. 13; Duša v premišljevanji sv. rešnjiga Telesa 1. 23; Ime Mariino 1. 36 (nZakličem Marijo, in polno že je — Miru in veselja per meni tu vse; — Per glasu imena se vzdigne serce, — Vsa žalost preč gre; — 0 srečin, kdor ljubi Marijo zvesto!" itd.); Na presveto Devico 1. 33 (Pesem Sicilijanskih mornarjev: 0 častitljiva — Neprehvaljena —Vselej čistaDevica itd.); Sveti post 1. 13; Velikonočna \. 16; Od Angelov Varhov 1. 35; Od vsili Svetnikov 1. 44; Adventna in Božična ( Jezus, rešenik sveta itd.) 1. 52; Cloveško življenje 1. 32 poleg nemškega, in Od nebeškiga veselja 1. 51 poleg Tomaža Kempčana. — Izvirne pa so v omenjenem tečaju v 1. 27: „0 srečni vernitvi MAntona Alojza" od škofskiga zbora iz Dunaja", kjer preslavlja njegovo modro pero in v zboru veljavno njegovo besedo, ter z ozirom na ime škofovo poje: Zdaj govoriš prot svetu za cerkev očitno nestrašen, Kot kdaj tisti Anton, kteriga nosiš ime; Ter si želiš brez madeža njo kot Alojzjevo dušo, Kteriga v cerkvi svetlo drugo že nosiš irnel V 1. 40: »Antonu Alojzu, Ljubljanskimu knezoškofu, o pet in dvajsetletnim jubileji posvečenja", svest, da nzvez duhovna viši je spomina, — Ko sreberna posvetna ženitnina" — popeva slavne predhodnike na pastirskem stolu Ljubljanskem, ter zasluge njegove, češ: Ne manjkajo doma pastirji vneti, Gre v Afriko in Ameriko učenikov; Se s kupljo škofje cerkve slava zviša, Odpre mladini prave izreje hiša. V cesarskim mestu govoriš besede, Ki zadnji sled teb zmot so ugnati v stani . . Na zemlji cerkev gledaj v zmagi, oblasti, Dokler ne gledaš je v nebeški časti. Izvirna je tudi v 1. 33: ,,Glas cerkve" cesarju Francu Jožefu perviinu o njegovim veselim rojstnim dnevu". V tej pesmi opeva, primerjaje Rudolfa I. pa Franca Jožefa I., njuno dobo ter njuno verno vladarstvo, in — glede na škofom dano obljubo, da hoče braniti cerkvi prostost, kaže posledujemu: »Zatorej ni Rudolfa zapustila Nikoli božja roka blagodarna; Ga iz nadloge vsake je rešila, Če bila reč je še tako nevarna; Bo tebe tud', Franc Jožef! ohranila, Če ravno zdajnja ura je soparna. Gospodovih le potov ne pozabi, In On v kraljestvo boljši te povabi.«