Tiun-Lin kitajski pomorski razbojnik. Iz nemškega prosto poslovenil Ivan Tkalec . Ljubij ani. Založil in izdal ,Tanez G- iontin. 1891. Tiskala Kleinmayr & Bamberg v Ljubljani . Prvo poglavje. V nevarnosti. Imeli srno močen veter, dobro vrem e in veliko vročino. Potem pa, ko srno objadrali predgorje Bojador, severozapadni kone c Luzona ter se obrnili proti Kantonu, postane nam ugodni severozapadnik močnejši in se sprevrže v vihar, ki nam sicer ni mnog o škodoval, a nas je vender prisilil, da smo zadrgnili jadra, privezali krmilo in se prepustili valovom . Se zvečer istega dneva premeni se veter v severovzhodnik, postane še močnejši in nas žene proti obali Kočinčinski . Ta vihar je trajal dva dni. Imeli smo precejšnjo škodo kajti izgubili srno dve rahn i in našel sem potem, ko sem določil meridijan, da smo bili na severni strani paracelskih otokov, med imenovanimi otoki i n kitajskim otokom Hainan. Naša ladija «Lastavica», izvrsten trijarbolnik, bila je potrebna poprave in ke r je bil veter ugoden, sklene moj prijatelj Hinko, čegar last je bila ladija, posvetovavši se z menoj, poiskati tonkinski zaliv, ker ondi so bila za nas najbližniša dobra si drišča. Pustili smo torej Hainan na desno ter jadrali, kolikor je dopuščala oprava naše ladije, ob obali mimo malih otokov, ki ob dajejo tonkinski zaliv, da bi našli kak zatók, kjer bi se mogli usidrati in morebiti od miroljubnih prebivalcev dobiti prikladen les . Obrežje je bilo zeló lepo, bujno zeleno, a težko pristopno. Casih so se razprostirale trate in klečeti daleč v morje in so bile preprežene z naravnimi vodotoki, po katerih pa je bilo možno voziti se le z malimi čolni . Morali smo torej biti oprezni, da bi ne obti čali. Obrežje je bilo čisto brez prebivalcev. Prišli smo zdaj k pomorju, ki je zelá podobno obrežju tehaškemu*. Zelene, z gostimi gozdi obrastene planjave segale so t u v morje ter so delale mnogobrojna stegn a in zanožja. Prijeten je bil ta pogled za oči, ne pa za mornarja, kateri išče sidrišča . Končno zagledamo med gozdi bolj v ozadji vasico, na obrežji pa nekoliko praznih čolnov, ki so bili slični kitajskim džunkam . Obal je bila tu bregovita in je imela precé j prelivov, o katerih smo sodili, da imajo dobra sidrišča in dovoljno globino. Nadejali smo * Tehas je država ob mehikanskem zalivu . se tudi, da bode prišlo nekoliko prebivalcev , kadar bodo videli, da smo se izkrcali. Hinko torej odpošlje s čolnom nekoliko mož n a ogled, ki se kmalu vrnejo in sporočé, da j e jeden prelivov za ladijo dovolj globok . Ondu smo se mudili dva dni in popravljali poškodovano ladijo. Toda v tem časi prišlo je le malo prebivalcev k nam . Pripisovali smo njihovo bojazen sovraštvu, katero goji večina prebivalcev celega obrežj a onega velikega pó'luotoka, ki sega do Singapore, proti Evropejcem in vsem tujcem . Ko smo svojo «Lastavico» zopet po pravili, odjadrali smo po najkrajšem poti proti Kantonu. Ker pa je vožnja po téh vodah zelo nevarna, bili smo tali oprezni, da smo vsak večer spustili mačka (sidro) . Prihodnjega dné jadrali smo dalje vedn o v obližji obali. Nismo jadrih še dobro uro , kar zapazimo čoln, ki je odrinil od kraja, bržkone z namenom, da bi se nam približal . Hinko veli previdno peljati proti obrežju , ker je morje bilo plitvo . Coln se nam je bližal. Bila je džunka s težkim kitajskim jadrom. Veter je bil čolnu precej nasproten, in ko ga hočejo čolnarji obrniti, povezne se jim, a se ne potopi. Zdelo se mi je, da je moštvo bilo preve č okorno. Pripravili smo urno svoj čoln, a da n e bi tratili časa in iz naravnega sočutja, hiteli smo z «Lastavico» proti mestu, kjer se je poveznil čoln . «Gospod! » pokliče me Jaka, najstarejši naših mornarjev. «Ne smemo naprej, sicer obtičimo ! » Uvidel sem, da je mož prav govoril. Naglo zmerimo globino ter vstavimo ladijo . Še malo časa in bili bi hudo obtičali. Odvezali smo pripravljen čoln, a zajedno za pazili, da so tujci povezneno džunko že naravnali. Stali so pri tem samo do prsi v vodi. Počakali smo torej, da bi se nam približali, kar se je tudi zgodilo. Pa nismo se mogli razumeti in ker nam niso ničesar pripeljali, ne sadja, ne mesa, jih nismo pustili na ladijo, katero so prav pozorno ogledavali. Bili so v obče, kakor se mi je videlo , sami zviti in predrzni hrusti. Ogledovali so lepo našo ladijo s svojimi na pošev razpranimi očmi tako poželjivo, kakor da bi prišli na ogled. «Gospod, » dé Jaka, ko so zopet od veslali proti obrežju, odkoder so prišli, « uganete-li moje misli ? » «No, govori torej ! » mu rečem . «Jaz mislim, da so ti lopovi s svinj skimi svojimi očmi navlašč preobrnili čoln, » odvrne on. «Hoteli so nas zapeljati, da bi šli bliže ter obtičali na pesku, kjer bi nas potem napadli . Toda bili smo oprezni dovolj ! » «Jaka, prav praviš !» pritrdim mu, kajt i obnašanje Kitajcev bilo je res zelo sumljivo . Naznanil sem to Hinku . I on je bil istega mnenja . Jadrali smo dalje bilo je za rana, k o pride kuhar in mi naznani, da se nam je spridilo vse meso, katero smo imeli na ladiji. Zato sklene Hinko, da pritisnemo h kraju ter gremo na lov ob obali, kjer sm o videli lepo perotnino . «Lastavica» je spustil a sidro in sedem nas je šlo na lov : Hinko , stari Jaka, naša dva krmarja, jaz in še dv a mornarja. Bilo je lepo, lesovnato obrežje . Dolgi, a ozki zatoki vodili so v notranje kraje, p a bili so tako plitvi, da smo se komaj s svojim čolnom peljali naprej . Izstopili smo na pripravnem mestu, pustili oba mornarja v Čolnu, in se spravili na lov na divje pete line. Ker sem imel izvrstno puško, nastrelil sem v kratkem precejšnje število najlepš e perjadi, katero je Jaka odnesel v čoln . Kmalu zapazim velicega fazana . Toda fazani so bili po pogostem streljanji zelo plašni i n tako tudi ta, na katerega sem pomeril. Vedno je toliko bežal pred menoj, da sem ga zmiraj videl, ustreliti pa le nisem mogel . Kdor pozna lovsko strast, uvidel bo, da ga nisem hotel z lepa pustiti. Prihajala sva vedno dalje v goščo in kmalu sem bil popolnom aločen od svojih tovarišev. Pozabil sem, da bi si zapomnil pot, šel sem na bližnji holm , da bi se ložje orijentiral. Zdelo se mi je, da vidim zaliv, v katerem smo se usidrali ter se urno napotim tia. Pa zmotil sem se . slišal sem časi posamezne strele, pa grozno daleč preč, da še kraja nisem mogel določiti. Končno se mi vender zazdi, da poznam zaliv, stopim torej hitreje in zakličem . Odgovoril mi je drug glas in bil sem pomirjen . Gez nekoliko minut sem dospel iz gozd a do malega potoka, po katerem se je počasi zibal velik čoln. Toda ni bil naš, nego kitajski, sličen onemu, ki se je pred nekoliko urami poveznil na morji . V njem je sedelo šest Kitajcev, dva sta počasi veslala . Bili so oboroženi z bodali in dolzi.mi puškami. Ker so me bili že zapazili in ker s e končno nisem ničesar bal, zaklical sem čolnu , ki je precej krenil proti obali . «Razumete angleški ali francoski ? vprašam je. «Da, angleški !» odvrne mi najmlajši izmed njih. Bili so v obče vsi zeló' mladi a bili so tako prekanjenih in zvitih obrazov , kakeršne sem videl le samo na Kitajskem . «Potem me pa lahko za jedno krono (tolar) prepeljete doli na morsko obrežje ? » vprašam je dalje. «Ondu stoji Iadija, na kateri me pričakujejo. » «O gotovo, zakaj pa ne!» odvrne fant, ki je bržčas v Honkongu dosti občeval z Angleži kajti govoril je prav dobro angleški . «Je-1i blizu ? » «Blizu, prav blizu mora biti !» rečem mu. «Upam, da nisem preveč oddaljen o d tovarišev, s katerimi sem skupno odšel na lov! » «Ustopite tedaj, gospod !» veli mi deček . «Mi bomo že pridno veslali ! » Stopil sem brez pomisleka v čoln, to je, da jim nisem kazal nobenega pomisleka , ker ta družba mi precej ni ugajala. A kaj sem hotel? Moral sem se rad ah nerad udati svoji usodi. «Kam ste namenjeni in od kod prihajate?» vprašal sem je, v tem ko so oni brz o veslali naprej . «Prihajamo iz dežele, kjer smo kupčevali, » odvrne jeden izmed njih, «zdaj p a pojdemo ob obali v drugo vas, ki stoji o b bližnji reki. » «Ali se ne bojite morskih razbojnikov , katerih je tukaj bajé mnogo ? Tonkinski zaliv je zbok njih na jako slabem glasu .» «Tako hudo pa še vender ni!» odvrnej o mi smeje. Zdaj nastane molk in hitro smo drčah ob zeleni obali naprej in že sem zagledal morje . «Ste vi Anglež in z angleške ladije?» pozvedujejo potem . «Da!» odrežem se krepko . «Bržkone s kake kupčijske ladije? » «Ne, mi potujemo samo za kratek Čas . » «Po tem takem ste pač Vi ladjin last nik?» izprašujejo me dalje . «Nisem !» odvrnem nato, «jaz sem sam o njegov prijatelj » in trdno sklenem iz opreznosti odgovarjati le kratko. «Torej niste Vi poveljnik?» silijo dalj e v me, na kar jim odgovorim, da nisem i n s tem so bili zadovoljni . Skoro po tem pri drčimo na morje, kjer ne daleč zapazi m stoječo «Lastavico» . «Tam-le je ladija,» zakličem jim, «tod a ni potrebno, da bi me peljali tia, kajti naš čoln je tako nekje tu na levo v zalivu . » Pri teh besedah zasučejo se tja, kamor sem jim kazal, a vender ostanejo precéj daleč od obrežja in jaz sem mislil, da je tukaj morje preplitvo. Potem pa kar nakrat obrnejo čoln ter veslajo ravno meni v na sprotno stran. Drugo poglavje. Ujet. «Ohó !» zavpijem nato in zagrabim svoj o dvocevko, «tako se nismo zmenili, kaj nameravate z menoj? » Pa nihče ne dá nobenega odgovora, l e vedno urneje so veslali. Začel sem slutiti, da so me prekanili in ujeli. «Nikar se ne šalite ! » rečem jim resno . «Ce Vam ne zadostuje jedna krona, plača m pa več. Meni se mudi ! » «Plačajte dvajset tisoč tolarjev in veslali bomo nazaj ! » odvrne mi Kitajec, ki j e bil po vsej priliki poveljnik. «Dvajset tisoč tolarjev ! Ali norite, kali? ,> zavpijem jezno . «Kakor hočete! reče mirno Kitajec i n čoln je po bliskovo drčal ob obali ter s e naravno oddaljeval od «Lastavice» . «Dobro tedaj, dam Vam dvajset tiso č tolarjev, » rečem mu na njegov odgovor mislé, da se bomo že drugače zmenili, kedar dospemo na «Lastavico» kajti na ladiji j e bilo štiriindvajset mornarjev, imeli smo šest 12 topov in mnogovrstnega orožja, da bi s e tem ložje ubranili morskim razbojnikom, katerih je obilo po kitajskem morji . Toda Kitajci so me razumeli ter se mi zvito posmehavali . «No, obrnite torej !» velim jim nevoljno . «Kasneje !» zavrne me Kitajec. «Ali veste, s kom govorite ? » «Jaz Vas ne poznam !» odgovorim mu čemerno. «Imenujem se Tiun-Lin !» dé on nato , in vsakdo vé, kdor pozna Kitajce, kako zlobno se je smehljal pri tej priliki . Tiun-Lin? Kdo je to? Pomislil sem. Se ne imenuje tako najbolj zloglasni kitajski morski razbojnik ? Prišel sem pravemu v roke ! Ze davno sem želel, da bi spoznal kitajske morske razbojnike in zdaj sem bil med njimi! Izpolnila se mi je nekdanja moja želja , no ne takó, kakor sem si bil želel . «Tiun-Lin?» začudim se mu. «Potem ste Vi morski razbojnik ? » «Mi se imenujemo pomorski junaki, » dé Tiun-Lin smejé. «In kaj zahtevate od mene?» vpraša m ga dalje . «Dvajset tisoč tolarjev !» odreže se o n tako nesramno, da sem se komaj premagal in ga nisem udaril . 13 «Teh nikoli ne dobite!» odvrnem mu mirno. «Dobro . Potem ostanete moj suženj ! » bil je odgovor . Kmalu potem pridemo do majhne ožin e in čoln zdrči v njo. Bila je blizu ondu, kjer se je zjutraj Kitajcem prevrnil čoln. Zdaj sem vedel gotovo, da smo zarana imel i opraviti z morskimi razbojniki. Bil sem pa jako radoveden, kje imajo svoje ladije ; kajti z morja ni bilo videti nobene džunke , nobenega jambora . No kmalu sem zvedel zadosti . Ožina se je raztezala med obrežje in z visoki m drevjem obrasten otok ter se je tukaj razširjala v najlepšo, naravno luko. Tu je stalo več nego dvajset džunk, z jednim ali dvema jamboroma, večinoma velikih ladij, ki s o imele po jeden ali po več topov . — To je bilo pravo gnezdo morskih razbojnikov . Lagal bi, če bi trdil, da me je oveselil ta pogled . Ko bi «Lastavica» drsaj ne bila tako blizu. To je bilo vsekakor nevarno. Delal sem se v tem jako mirnega ter se s razbojniškim poveljnikom podal na njegov o džunko. Moj prihod je jako oživil to druhal , pogledavali so me prav premeteno izpod spi častih klobukov svojih. Zdi se vsakemu 14 Evropejcu ali v obče vsakemu tujcu, ki prvič pride v tako družbo, da je prekanjen, da j e predan, kajti na svetu ga ni bolj zlobnega in zvitega človeka, nego je Kitajec . Ravnali so zmenoj sicer uljudno ter me odvedli v kajito glasovitega morskega raz bojnika, kjer so mi koj ponudili pipo in čaj . A odklonil sem oboje . « Gospod,» ogovori me Tiun-Lin uljudno , «Vi ste lastnik ali vsaj poveljnik óne ladije . Res je krasna ladija ; davi sem imel priliko opazovati jo, kako izvrstno pluje . Nam bi prav dobro služila, kajti naše džunke so l e malo menj pripravniše. Bila bi malenkost vzeti jo . No, jaz sem poštenjak . Plačajte dvajset tisoč tolarjev in prosti ste z ladij o vred . » «Dvajset tisoč tolarjev! Kje pa jih dobom?» vzkliknem jezno . «To je Vaša skrb !» odvrne on mignivš i z rameni. «Izpod dvajset tisoč tolarjev Va s ne izpustim. Tak gospod, ki potuje le zbok zabave in ima svojo ladijo, mora pač biti bogat ! » «Povedal sem Vam že, da ladija n i moja!» odvrnem mu nato. «Potem naj pa Vaš prijatelj odštej e vsoto ! » reče mirno Tiun-Lin . «Ne vinarja ne plačam !» kriknem srdito . «Varujte se ! Prišli bodo že zbombami. nad Vas!» 15 «Že dobro, že !» odgovori zaničljivo razbojnik . «To je vse prav Iepó ; toda zdaj iz berite : ali mi naštejete denar, nič več in nič menj, nego sem rekel, ali pa ste mojsuženj in mi služite za tolmača ; kajti meni je pred nekaj dnevi umrl moj tolmač in V i bržkone govorite več jezikov. » «Izvolim si zadnje, ker nimam dvajse t tisoč tolarjev. » «Dam vam pet minut odloga, da s i premislite !» reče mi Tiun-Lin hladnokrvno . In premišljal sem. Ako mu plačam zahtevanih dvajset tisoč tolarjev, katere bi s i morebiti s pomočjo svojega prijatelja Hink a mogel v Makau izposoditi, potem se pripraviva ob vse pripomočke, da bi mogla dalj e potovati. In če mu plačam, bom dosege l svoj namen? V tem plitvem morji bi bilo morskim razbojnikom kaj lahko, da bi na s prehiteli in potem napadli. In da bi nas Tiun-Lin napadel, to sem vedel prav dobro . Moj sklep je bil gotov. Poprosim za črnilo in peró, in služabnik mi prinese oboje. DoČim so kitajska peresa bolj podobna čopiču , nego peresu, trudil sem se précej časa, dok sem napisal nastopni list : «Dragi Hinko! Po nezgodi sem prišel v roké najbolj zloglasnemu morskemu razbojniku Tiun-Linu . Nesramnež zahteva tako 16 visoko odkupnino, da je sedaj nikakor ne zmorem. Prosim te torej nujno, ne pogajaj se ž njim nego se pripravi na napad, ke r bržčas te kmalu obsujejo ali pa še bolje, beži od obrežja koj, ko doboš to pismo. To je moja izrecna želja in volja . Ne brigajse za me in mojo usodo. Preverjen sem : posrečilo se mi bode uteči tem lopovom in srečno dospeti v Makao. Porabil bom prvo priložnost. Priskrbi torej v Makau vse potrebno in objavi morske razbojnike kitajskim in angleškim oblastem. Za «Lastavico» bo najbolj, če koj odjadra. Tiun-Lin zapoveduje namreč več kakor dvajsetim džunkam i n sedemsto možem, ki so ravnokar zbrani v zalivu. Z Bogom! Tvoj * . » «Kaj ste napisali ?» vpraša me Tiun-Lin , ko sem končal. Dozdevalo se mi je, da nobeden Ki tajcev ni znal angleški brati, čeravno so angleški govorili in vsled tega mu odgovo rim : «Prosil sem, da mi naj précej pošljej o odkupnino, ali vsaj toliko denarja, kolikor g a na Iadiji zmorejo . Takoj odpošljite pismo -LA, . » Razbojnik vzame list v roke ter strmi vanj, kot bi bral, kar me je prav vznemi rilo. Ker pa sem zapazil, da drži pismo ravno narobe in ker me je zmiraj zvédav o pogledoval, ali sem mu povedal resnico, 17 umiril sem se, list pa je izročil služabniku , ki je kmalu nato odrinil s čolničem . Kakor sem opazil skozi kajitino okence, pripravile so se med tem vse džunke na boj in uganil sem Tiun-Linov namen, da hoče napadena. Ko se je zdanilo, še nisem bi l zatisnil oči. Nam na levo je bil otok Hainan in baš je plula «Lastavi.ca» vštric njega v prosto kitajsko morje. Ušla jim je, in meni se je odvalil kame n s srca. Toliko bolj pa je besnel Tiun-Lin , ki se je nemara že v duhu videl gospod a krasne ladije. No, bil je toli pameten, da se ni zadiral nad mano bil bi se mu v zobe smejal. Džunke so se zdaj vrnile na tonkinšk o obrežje ter se ondu zjedinile z zaostali m oddelkom razbojniškega ladijevja . Napotile so se ob obrežji okolu poluotoka Luičeu-Fu . Četrto poglavje. Med morskimi razbojniki . O svojem bivanji med kitajskimi mor skimi razbojniki poročal bi lahko jako mnog o ali pa le malo. No tu zadoščuj zadnje . Zalibog! dovolj sem spoznal surovo zanikarno življenje kitajskih morskih razbojnikov , ki so le podli pomorski tatjé, dovolj malomarnost uradnikov prehvaljenega nebeskega carstva, ki so z največjo radovoljnostjo tém razbojnikom odpirali svoja pristanišča in bržčas ž njimi trobili v jeden rog dovolj sem spoznal strahopetnost Kitajcev, ki so brez upora puščali korzarjem pleniti svoje imetje. Kar se mene dostaje, ravnali so z man o dosti bolje, nego sem se nádejal, menda , ker so mi hoteli prikupiti se za slučaj, ko bi me kedaj potrebovali. A vender so me stražili takó strogo, da mi nikakor ni bil o možno uteči. Razbojniško brodovje je prehajalo povsod brez ozire. Prihajali smo časih celó v bližino kitajskega ladijevja, katero bi pač moralo obrežje nadzorovati . No, nikomur ni prišlo na um, da bi nas prijel in preveril sem se, da so nekoji morski razbojniki tako rekoč po vladi nebeskega carstva na stavljeni, loviti tuje Iadije, pri čémer se j e tudi gledalo skozi prste, če so morski razbojniki svojo hrabrost poskušali na podložnikih nebeskega carja. To je trajalo dva tedna in začel se m premišljevati o svoji rešitvi . Glavna džunka, če je smeti Tiun-Linovo ladijo tako imenovati, bila je urejena za plavajočo jetnišnico , v katerej je živelo razven mene še nekoliko ujetih Kitajcev, katerih pa nikoli nisem vide l in kateri so bržčas imeli še slabejše stanovanje od mene. Po dnevi beg ni bil izpeljiv ; kajti moral bi mimo vseh džunk, po noč i pa so me zapirali v mojo kajito, vsaj tedaj , kedar smo bili blizo obrežja, na proste m morji pa takó nisem mogel pobegniti . Strašno sem se dolgočasil ter koprnel po «Lastavici» . Takó sem črtil te potuhnene, poševnoók e Kitajce, da bi jih z mirno vestjo spustil v zrak, ko bi le bila priložnost zato . Stali smo baš v nekem zalivu med Kantonom in Amojem, kar zapazim, da je prot i večeru Tiun-Lin z večino svojega moštva ostavil džunke, pustivši na njih samo nekolik o mož za stražo . Nemara so odšli na deželo plenit . Za me je bila to najugodnejša prilika ; kar zena me je obhajala, ko sem mislil, d a jim morebiti utečem. Pa vkrotil sem svojnemir ter sem mirno presójal, kako naj izvédem svoj namen. Džunka, na kateri sem bil zaprt, stala je blizu tristo korakov o d obrežja, vmes pa štiri druga tik druge, ostal e pa okrog. Na obrežje bi torej lahko dospel . Ondu je bil Šatdr, kjer je bilo blizu dvanajst Kitajcev na straži. V mraku odvedli so me, kakor po na vadi, v mojo ječo, zaklenili za mano vrat a in je zapahnili. Opišem jo zdaj nekoliko natačneje. V zadnjem delu džunke, ki je bila precej široka in v katero je šlo nad sto mož, čeravno jih je poredko bilo na krovu nad štirideset, bil je pokrit prostor, ki je po priliki zavzemal tretjino celega krova. V njegovi sredini je bila velika Tiun-Linova kajita, na njenih obéh stranéh po dolgosti ladij e pa sta bili dve zeló ozki s srednjim prostorom vzporedni kajiti, katerih ostenki s o bili ladjin obok in pa stena -večje kajite . Vsak teh dveh stranskih prostorov je bi l razdeljen na dve polovici, takó, da je v pokritem prostoru bilo pet oddelkov, jeden velik in štirje mali . Največji je bil Tiun- Linu za sobo, v jednem manjših pa je bila shramba za živež ; izmed drugih treh je bi l jeden odkazan meni, ostala dva pa ujeti m Kitajcem. Moja kajita je bila nasproti krmilu, odkoder so vanjo vodila vrata, a nad vrati sta bili dve majhni odprtini . Skoz isti je prihajala dnevna luč in zapirali sta se lik i line, kar se je navadno dogajalo po noči , Časih pa tudi opustilo . Nisem imel nikakega orodja, da bi predrl steno. Odvzeli so mi moje orožje, celo moj nož in uro in tudi mošnjo ; pustili so mi pa listnico, ki sem jo imel v skrivne m žepu in v kateri je bilo nekoliko denarnih nakaznic. — Kaj mi je sedaj početi, d a pridem iz te pregraje, ne da bi Kitajce na-s e opozoril ? Linic niso zaprli, pa bili sta premah , da bi se skozi preril . Vrt ulomiti nisem mogel ; bilo bi preveč ropota, pa tudi brezvspešno, ker razven svojih rok nisem imel ničesar. Se težje je bilo predreti džunkino stransko steno kajti džunke, katerih se po služujejo morski razbojniki, ponajveč so trdno in dobro zgrajene. Predreti bi mogel le steno, katera me je ločila od velike kajite. Takoj začnem preiskovati to medstenje. Dobro sem vedel, da v kajiti n i bilo nikogar, ker Tiun-Lin je bil preveč nezaupen, da bi kogar samega pustil v njej . Tudi močen ropot bi se iz nje na krov n e slišal razločno . Poskušam celo steno, pa deske so bil e povsod dobro pribite . S pritiskom ali buta njem torej ni bilo nič opraviti . Pristavim torej k steni sod, ki mi je rabil za stol, in jamem preiskovati zgorenje deske . Tipaje najdem tu zaklopnico, katere pa po dnev u nisem zapazil, in katera se je cehi iz moj e sobice odpirala. Kako sem se razveselil, pa vender še s tem nisem pridobil ničesar , razven nado, da dospem v Tiran-Linovo kajito . Ni trenutka nisem pomišljal, vspnem se k zaklopnici ter se na drugi strani oprezn o spustim doli. Pri tem sem moral nekoliko skočiti ter sem prevrnil razne reči, pa za to se nisem dosti brigal. kajiti bila je malo ne tema. Spomnil sem se, da sem poprej nekoč v steklen i omari videl svoj nož, svojo uro in mošnjo ; vedel sem tudi, da je Tiun-Lin v kajiti shranil tudi mojo puško . Kmalu najdem tipaje omaro. Pa bila je zaklenena. Nisem dolgo premišljal, nego sem naglo zdrobil jedilo šipo . Kmalu sem našel svoje reči, ki so bile ondu n a ogled razpostavljene. Začetek je bil vsekakor srečen. Nisem prav vedel, ali naj vzamem tud i svojo puško ali ne. Ker bi me pa na poti le ovirala, sklenem s težkim srcem pustiti jo. Zdaj pa je šlo za to, kako priti iz kajite . To samo ob sebi ni bilo tako težavno, kajti imela je line proti Iadjinemu nosu in proti krmilu. Težko mi je bilo samo iziti takó , da me Kitajci ne bi opazili , Pogledal sem skozi okno nasproti krmilu . Noč je bila precéj temna, opazil nisem ni česar. Slišal pa sem, da so na nasprotni strani Kitajci žlobudraje igrali . Postavili so svetiljko med se ter so kockali . Vedel sem , kako so Kitajci v to igro zaljubljeni ter se m se nádejal, da se je ondu zbralo vse moštvo. Sklenem torej, da se ob 'krmilu spustim v morje, zavežem uro in mošnjo v svoj robe c ter odprem kajitino okno . Noč je bila čisto tiha in mirna . Seveda bi bilo bolje, ko bi bilo nekoliko veterno in bi valovi pljuskali. Ali kaj sem si hotel ? Natihoma zlezem skozi kajitino okno in pazn o gledam, če bi kje zapazil kacega Kitajca . Pa bilo je vse mirno . Zdaj velja pogum ! Tiho smuknem čez krov, spustim se ob krmilu doli in že sem v hladnem morji . Toda, kam zdaj? Ali se naravnost obrne m proti obrežju, ali naj plavam na okolu ? Odločil sem se za zadnje ; kajti inače bi se lahko zamotal v sidrove vrvi in bi preve č pljuskal. Bilo je takó' temno, da sem komaj džunke pred sabo razločil . To je bilo zá-me sicer ugodno, ker me niso mogli tako lahk o zapaziti, nasprotno pa bi tudi. lahko svojim sovražnikom prišel v pést. Plaval sem čisto tiho in dosegel sem že skoro zadnjo džunko, kar se naglo zasveti in v zrak zleti bliščeča raketa. Ali so jo vžgali, da bi komu dali kako znamenj e ali zbok česa, tega ne vem . Pa spreletel me je vender grozen strah. Dve minuti je bila razsvetljena vsa okolica in kako lahko bi me po naključji zapazil kak zvit Kitajec. Prestrašil sem se res hudo, pa vende r mi je raketa koristila toliko, da sem vsaj spoznal, kako daleč sem bil še od obrežja . Bilo je po priliki še dvesto korakov do tia . Razločno sem videl šator, v katerem je bil a straža in sem se torej lahko ognil . Ker sem počasi plaval, dospel sem še le čez kacih pet minut na breg ter se m ondu počenil. V tem sem si ogledal okolico . Obrežje me ni oviralo, ker pot je bila ravna, in sem in tja je raslo grmovje. To pa je bilo za-me ugodno . Oddahnem se torej in po vseh štirih lazim naprej . Ravno v tem pa mi prihaj a nekdo naproti. Moral je biti kak Kitajec, ki je zapustil tovariše ter se je zdaj vračal 31 domóv. Hitro počenem, toda oni me j e moral že opaziti, kajti glasno je zavrisni l ter me hotel zagrabiti. Po bliskovo skočim° po konci, ga prevržem in tečem naprej . Ze so naju opazili stražniki iz šatorja . Spoznali so me pri plameničinem svitu , katero so užgali, pa so jo kričé vdrli z a mano . Peto poglavje. Pri Mandarinu .* Zdaj je šlo zato, kdor zna hitreje teči . Bežal sem, kakor še nikoli v svojem življenji . Pa tudi Kitajci niso lezli kakor polž . Bili so mi redno za petami . Bežal sem preko polja, oni pa za mano. Ta gonjba je trajala Že celo uro in bil sem čisto upehan . Tudi moji zasledovalci so nekoliko zaostali, izpre d oči pa me niso izgubili. Zdajci zagledam pred sabo temno gručo, kakor se mi j e zdelo, vrt in nekoliko dalje veliko kitajsk o poslopje in nekaj drugih hiš . Bila je vas ali kakšno kitajsko mestice . Vderem jo tjekaj , preskočim zid in bežim k najbližji hiši . Ker so bila vrata na stežaj odprta, skočim nagl o v vežo in obstojim tiho . Kakor se je videlo, spali so vsi stanovalci . Polnoč je gotovo že minolae Slišal sem, kako so zunaj moji zasledovalci kričali in razsajali. Bržčas niso vedeli, sem h * Mandarini se imenujejo višji kitajski uradniki, ki so sodnijski predstojniki ah pa poglavarjev različnih okrajih. preskočil zid, ali sem bežal naprej . Molčal sem še vedno, nadejaje se, da bodo hiteli dalje. A skoro zaslišim, da nekdo pleza čez zid in zdaj jamem strašno razsajati, z no gami teptati, z rokami butati ob steno ter na vso moč kričati : Tat, ropar, morilec ! Tri besede, katerih sem se naučil za svojega bivanja pri morskih razbojnikih . Da bi bil ropot še večji, prevrnem hitr o veliko omaro, ki je stala na mostovži. Rožljanje polomljenih sklenic in porcelanaste posode prebudi vse spalce, in kmalu je bil o vse po konci . Toda kakšen je bil ta prizor ! V vsakem drugem položaji bi se bil smejal , in celo zdaj sem se komaj smehu zdržal. Mislite si te Kitajce v njihovi že tako ali tako smešni noši, z obritimi glavami in ki tami, v širokih oblačilih in v navzgor zavi hanih čevljih, s prestrašenimi pa vende r tako zvitimi obrazi ; mislite si, da je jede n oborožen s stolom, drugi s svečnjakom in tretji s čim drugim, kako hité od vseh strani , vpijejo in tulijo — in uvideli boste, da bi se v tem položaji smejal vsak pameten človek . Sevéda so vsi zijali le váme, kajti bil sem še sam. Morski razbojniki se niso upali za mano v hišo pridreti, bržčas, ker njihov a vest ni bila baš najčistejša . Mene so torejimeli za tatú, razbojnika in morilca. Toda Tkalec, Titan-Lin . 3 34 vsi skupaj niso bili tali srčni, da bi me napadli. Tudi prav za prav niso vedeli, kaj je . V tej zmešnjavi sem vpil še huje, skozi vrata kazaje : Tatje! ubijalci! morski razbojniki! Kakor sem videl, so me pač razumeli , ali navzlic temu niso bili pogumnejši in skoro bi rekel, da bi bili najrajši vsi utekli . V tem zapazim da je hiša, kolikor se m mogel soditi po zunanjosti, last imoviteg a moža in to mi je bilo po godu . Vprašal se m torej po gospodu, to je, vpil sem v jednomér : Gospod, gospod! No, ali oni niso razumeli mene ali pa jaz njih ne, stali smo si tako nasproti, dok končno po stopnicah pride v belo haljo zavit gospodar, v jedn i roki držeč svetilnico, v drugi pa meč . Bil je že precej postaren in je nosi l dolgo kito. Poklonim se mu uljudno in ogo vorim ga po angleški (nadejal sem se namreč , da angleški razume) takó-le : «Gospod! ubežnik sem preganjani! Ubežal sem Tiun-Linov i drhali morskih razbojnikov in vas prosi m zavetja in brambe ! » Kako so se mu pri tem ogovoru za svetile majhne njegove poševne oči ; ostro me jame meriti od pet do glave, kot bi mi nič kaj ne zaupal . Saj pa tudi ni bilo Čuda ; kajti pri onih pomorskih tatéh ni malo nise m mogel skrbeti za dostojno opravo . Vrhu 35 tega so pa še bili moji lasje in obleka čisto mokri. «In zakaj prihajate k meni ?» vpraš a me nato gladko po angleški . «Ker so mi morski razbojniki za petami in ker dalje ne morena !» odvrnem mu jaz . «Prosim Vas le za nekaj ur prenočišča , potem pa pojdem v bližnje mesto, kjer kakega evropejskega konzula ali pa mandarina poprosim pomoči! » «Jaz sem sam mandarin nebeskega sinú* !» odgovori Kitajec ponosno . «Dobro tedaj !» vskliknem vesel. «Zatekam se pod Vašo obrambo ! » «Kaj mi pripovedujete, Tiun-Lin da j e tu blizu ?» vpraša me mandarin, in sice r tako bojazljivo, kakor če bi korzar že bil pred vrati . «Njegovo brodovje stoji ob morske m obrežji, po priliki uro hodá od tukaj! O n sam pa ni ondu, otišel je nekam pleni t in jaz sem uporabil to priložnost ter ubežal. » «V moji hiši ne morete ostati!» pravi mandarin naglo. «Takoj pojdite, kamor Vam drago. S tujci nočem imeti nikakega opravka ! » * Po svoji poganski veri imenujejo Kitajci svojega cesarja «nebeskega sina, . 3* Vjezilo me je, ker sem videl, da ga je samo bojazen pred Tiun-Linom pripravila do tega ukrepa. «Kaj? in Vi pravite, da ste carjev uradnik,» zaderem se nanj, «Vi, ki se bojite morskih razbojnikov? Zahtevam od Vas , da me vzamete pod svojo streho, dokle r ne dobim pomoči od bližnjega evropejskega konzula. Vi ste odgovorni, ako se mi kajpripeti i Na to mojo opombo se hudobno nasmehne in dá (kakor se mi je zdelo) svojim služabnikom znamenje, da bi me vrgli iz hiše in res so pritekli predrzni lopovi, da bi me prijeli. No, prvega sem klofutnil tako, da je odletel v steno, drugemu p a sem nastavil svoj nož . Odbežali so kakor zajci . Odločno moje vedenje imelo je pa vsajta dober nasledek, da je hišni gospoda r prišel nazaj k meni, no ne z namenom , da bi me s svojim mečem naklestil . in odrinili smo. Bila je še vedno temna noč. Rad bi se bil pogovarjal, da bi si krajšal čas, a nisem smel zaradi Kitajcev . Kmalu potem pridemo do precej pla nega obrežja in videl sem razločno goreč e mandarinovo poslopje. Tudi Kitajci so je morali opaziti in vrhu tega še znamenje , ki je bilo postavljeno v bližini gorečega poslopja. — Bila je svetilnica, ki se je svetil a raznih barev. Zvedel sem kasneje, da Kitajci nastavljajo takove svetilnice po gričih, keda r utečejo sužnji. Kitajci jamejo sedaj med seboj šepetati in starec ni obesil jadra, katero je imel ž e pripravljeno. Moj rešnik se obrne tako, da je mogel natihoma z mano govoriti . «Lastavica» je bila tukaj,» dé jeden izmed častnikov. «Kapa kosmata! Ste nemara Vi kapitenov prijatelj, ki je bil pr i Tiun-Linu ujet? » «Tisti, tisti !» odgovorim. «Ni dosti nedostajalo in obesili bi me bili ali pa zope t izročili Tiun-Linu, da me ni rešil ta-le go spod! » Oveseljeni nama nato sežejo častniki v roké. Pripovedoval sem jim svoje dogodke, tudi moj rešnik je storil takisto. — Ze tri leta je bil pri onem mandarinu za tajnika in tolmača, a ker se ni nadejal, da bi ga kedaj izpustil, sklenil je uteči ; njegova namera se je z mojim ondešnjim vjetje m uresničila še prej, nego se je nadejal . Povedal je potem še svoje ime, pa pozabi l sem ga tekom časa . Zdaj ladjica v Makau pristavi k bregu . Ozrem se še po džunkah, ali ostali sta daleč odzadej . Bil sem grozno vesel, da sem s e tako srečno izmuznil Kitajcem . Zahvalivši še jedenkrat častnike, povprašam po gostilni. Ker jih ravno dosti ni bilo, pokažejo mi najbliŽnišo in takoj se s svoji m spremljevalcem napotim tia . ondu slečem svojo kitajsko opravo, ki sem jo nosil dotlej. Shranil sem si jo v spomin, svojemu spremljevalcu pa sem priskrbel evropejsko obleko , ga obdaroval ter mu iz hvaležnosti za moj o rešitev ponudil svoje prijateljstvo. Prihodnjega dné so me obiskali častniki in so priv 'edli še novega znanca seboj . Predstavili so mi ga kot prvega častnika anglešk e vojne ladije prideljene v Honkong. Povedal mi je, da je v Honkongu videl «Lastovico » ter se je ondu seznanil z njenim kapitenom , ladija da je ondu stala po priliki osem dnij . Dejal je, če se ne moti, da je «Lastovica > zdaj v Kantonu in da me v Honkongu čaka pismo, katero mi srčno rad prinese . Hvaležno sem vsprejel njegovo ponudb o med prijetnim razgovarjanjem nam je minil večer. Bila je že zdavnaj polnoč, ko smo s e poslovili . Proti poldnevu prihodnjega dné se j e vrnil častnik, ki se je bil odpeljal v Honkong ter mi je izročil Hinkovo pismo . Slovelo je takó : «Dragi moj prijatelj ! Menda ti je znano , da smo brez vsake škode ušli morski m razbojnikom. Ceravno mi je bilo zelo težko , izpolniti tvojo željo, da bi te pustil v oblasti téh zanikarnih morskih tatov, vender sem i2 se vdal ter sem jadral v Makao in pote m v Honkong, kjer sem prosil dotična oblastna , da storé za tvojo rešitev potrebne korake . Pripravil sem tudi vse potrebno za tvoj prihod, potem pa, ker nisem imel nobenega druzega cilja, odpotoval v Kanton . Stori l bom vse, kar je v moji moči . Ne odlašaj priti za mano, čim dobiš te vrstic e v roke ; kakor se nadejam, zgodilo se bo to kmalu. Pogrešam te težko in želim srčno , da se kmalu snideva. V to ,pomozi Bog ! Tvoj rlinko. » Vsakdo lahko razume, kako me je razveselila ta vest. Mojemu veselju., da sem ubežal zanikarnemu kitajskemu razbojnik u in plašljivemu mandarinu, pridružila se j e zdaj tudi nada, da bom kmalu zopet vide l «Lastavico» . Takoj sem povprašal, ali ni kakšna ladija pripravljena na odhod v Kanton i n zvedel sem, da bržčas že nastopnega dne dve kupčijski ladiji zapustita pristanišče , katerih jedna plove v Kanton, druga p a se vrne domov v Evropo . Povedal sem vse to novemu svojemu prijatelju in ga poprosil, da se z mano poda na «Lastavico» . No, njegovo hrepenenje po domovini je bil o preveliko, kakor da bi ga samo le trenute k mogel zadržati na Kitajskem . Priskrbel si 63 je že prostor na kupčijski ladiji, namenjen i v Evropo, in ko je ista naslednjega dné vzdignila svoja sidra, poslovila sva se zelo genljivo. Od takrat se nisva videla več. Jaz pa sem se vkrcal, da se prepeljem v Kanton. Iz Makao v Kanton ni baš tako daleč in ker nam je bil veter ugoden, dospel i smo proti večeru na določen cilj . Jako sem se oveselil, ko sem od daleč zapazil n a «Lastavici» vihrati zastavo ter sem jo pozdravil z gromovitim «Zivio !» Dal sem s e potem prepeljati in kmalu so mi spustil i konopno lestvo . Vrlo možtvo me je vsprejelo tako navdušeno, kakor še nikoli poprej ne . Bili so vsi neizpremenjeni, in burno me je objema l Hinko. Storil je za mojo rešitev že vse potrebne korake, da, nameraval je celo ladij o primerno oborožiti, da bi potem pričel lo v na morske razbojnike. Zahvalil sem ga srčno in mu potem pravil svoje dogodk e še pozno v noč sva sedela v prijazni najini kajiti, katere tako dolgo nisem videl. Na to pa sem zlezel v visečo svojo postelj in sem čez dolgo časa zopet spal pod do- mačim krovom, pod krovom bube mi «Lastavice» . Borba za stavo. Bilo je živahno življenje na velikem sejmišči v Bataviji..* Med neredno postavljenimi prodajalnicami je neprestano vrvél a skoro iz vseh narodnostij obstoječa množic a Ijudij, seveda Malajcev in nikjer v Azij i manjkajočih Kitajcev, sinov nebeskega carstva, z dolgimi kitami . Tu so na nekakšnem odru kazale ple salke svoje več ali menj nečedno skakanje , ondu so razgrajali kačji zagovarjalci in glu * Batavija (60.000 ljudi, med njimi 2000 Evropejcev) je glavno mesto na otoku Java («biser holandske krone» ) v silo nezdravem kraji ob severnem obrežji in je najimenitniše tržišče v vzhodno-indijskem otočji. Zbog nezdravega zračja imenujejo jo navadno «grob Evropejcev» . Evropejc i so naseljeni zlasti v predmestjih, ki stojé daleč od morj a po notranjih zdravih krajih. Največo kupčijo ima Batavija s Holandci, Angleži, Kitajci, Japonci in indijskimi otočani ter izvaža kavo, slador, riž, tobak, dišave, kože i t . d. Tkalec, Tiub-Lin . maci, trgovci s plahtami in vsakovrstno šaro so čepeli med svojimi do vrha z blagom naloženimi prodajalnicami, in povsod so ponujali sitni Kitajci svojo narodno pijačo, rižev o vodo. To je gneča, pehanje, ropot, vpitje i n priporočanje blaga v tolikih jezicih, da s e poslušalcu kar vrti v glavi, ako vajen tacega prizora in rabuke . Naravno je, da je med obiskovalci sej mišča največ v Batavijo prišlih mornarje v kajti moštvo vsake ladije, ki pripluje tu-sem , hoče si ogledati zanimivo narodno življenj e na glavnem tržišči toli imenitnega primorskeg a mesta. Tik prodajalnice, v kateri so se proda jali razni tiči, zbrala se je množica ljudij , ki je v ozkem kolobarji obstopila majhen prostor. Tu se je ponujal gledalcu ravno tako zanimiv, kakor radovednost vzbujajoč prizor, namreč nekakšen rokobór, h kateremu je pozival precéj močan Kitajec okol u stoječe, in pri katerem se je šlo za določe n vložek. Kakor se je videlo, šla je rokoborc u kupčija dobro izpod rok kajti ležalo je ž e precejšnje število srebrnjakov na robci, raz 67 prostretem na tleh sredi kolobarja, in ba š je zopet vrgel svojega nasprotnika, ki se j e zdaj osramočen pobral, v tem ko je zmagovalec za trenutek si oddahnivši od napora stezal svoji mišičasti roki ter potem z nekoliko hripavim glasom vnovič pozival okolu stoječe, da bi se kdo poskusil ž njim . Med gledalci sta bila tudi dva amerikanska kapitena, ki sta do sedaj z vidni m zanimanjem gledala dražljiv prizor . «Vražji človek je ta Kitajec,» zasmej e se jeden izmed njiju. «Ta mož ima jeklene mišice. Se Vam ne zdi tudi takó?» «Bogme! in prsi ima, kot kovaški meh , da prenaša takšen napor!» odvrne drugi. «Moja Iadija «Kormoran» ječi in hrk a pač, če se bori z viharjem, a dolgokitnik ondu še se oddahne ne in se neprenehom a bori naprej! » «Kdo se hoče boriti z Lin-Fijem?» zavpije ravno iz nova neumorjenec ter s e srborito udari ob prsi . «Kdo se upa boriti z Lin-Fijem?! Nima nobeden toliko poguma ? Kdor premaga Lin-Fija, dobi ondu vse novce ! » In da bi si privabil novih nasprotnikov , pokaže na denarje, ki so ležali na tleh. 5 «Izborno!» zasmeje se «Kormoranov » kapiten in izgovorivši vrže za zmagovalc a pet tolarjev na robec. Tudi drugi kapiten pridene še jede n srebrnjak . In veselje se je bralo Kitajcu raz nje govih poševnih očij . «Denarja, dosti denarja prejme, kdo r premaga Lin-Fija!» zavpije Kitajec zopet. In ta vaba je koristila . Tudi precej močan Kitajec stopi iz kroga gledalcev, vplača svoj vložek za métanje , na kar se ponovi nekolikokratni prizor . Oba borilca merila sta se izprva od pet do glave, obkroževala se potem vedno pripravljena na napad, dok sta se hipoma po grabila in se je začelo rovanje in suvanje , vlačenje in trganje za kite, da je človek a samo od gledanja začela glava boleti . Konec borbe pa je bil za prvega ugoden . Z mačjo gibčnostjo je zagrabil Lin-Fi nenadoma z obema rokama kito svojega tekmeca in — strmoglavo se je zavalil premagan i sin nebeskega carstva v pesek, v tem k o je njegov srečnejši rojak takoj vnovič ba hato pozival na borbo z nikoli premaganim Lin-Fijem . «Tri sto medvedov ! Ta človek ima vrag a v sebi !» vsklikne Robida čudeč se. «Radoveden sem pa vender, kako dolgo bo š e zdržal ta hrust, kaj Štor? Presneto, ali re s nobeden ni več toli srčen, da bi se šel metat ž njim? » Vsekakor je bilo videti, da nihče izmed vedno rastoče trume gledalcev ni bil tol i pogumen, da bi se poskusil s Kitajcem, kar je seveda zmagovalca delalo vedno bolj bahatega in njegovo izzivanje vedno bolj srborito . , «Kapa kosmata! ali se res ne upa no beden več ?» zavpije nestrpno kapiten Stor. «Ali ni nobenemu do tega, da bi si pridobi l toliko denarja?» in vspodbujaje vrže ceki n na robec. «Ta cekin bodi zmagovalčev ! » Pristopilo je še več, kapitenov, ki s o z vidnim zanimanjem gledali opisano borbo. Tudi ti so se vdeležili s tem, da je vsa k izmed njih stavil za zmagovalca, takó, d a se je v nekoliko trenutkih nabrala lepa vsota cekinov in srebrnjakov, ki je pač vzbujal a poželjenje ne samo Kitajcev nego i drugi h prisotnih . «Tu je Lin-Fi! Kdo je tako močán, kakor Lin-Fi ?» kričal je zopet Kitajec oholo , toda nekdo se ni ganil. «Kormoranov» kapiten je nestrpno motril gledalce . Zapazil je v ozadji več mornarjev izme d svojega moštva, ki so do sedaj pazljivo gledali metež, v ospredji velikega Kitajca i n zraven njega pa izvanredno čokatega Irca z zabuhlim, izpitim obrazom, ki bi se dozdevno kaj rad udeležil borbe z Lin-Fijem . Radovedno je opazoval to skupino . Videl je, kako se je Kitajec sklonil k svojemu sosedu ter mu nekaj pošeptal na uho , čemu je ta kimaje pritrdil . Trenutek kesneje vstopil je dolgi Kitajec v krog k rokoborcu . «Dobro, Šan-ho !» tlesknil je Robida ve selo. «Hrabri Lin-Fi, zdaj pa le pazi, kajt i Šari-ho je močán kot medved ! » Lin-Fi pa ni bil posebno vesel noveg a svojega nasprotnika, kakor se mu je videl o na obrazi. Pa sklenil je braniti svoj denar do skrajne sile . Med največ() radovednostjo gledalce v začela se je borba . Lin-Fi jehil navzlic pre 71 stanemu -naporu še vedno izredno močá n in gibčen, toda novemu nasprotniku se pač ni mogel dolgo izdatno ustavljati. Ce se je oni še tudi toliko branil, zagrabil ga je Šan-ho s svojimi dolgimi, suhimi rokami i n v hipu se je zvalil Lin-Fi v pesek, San-hoj a pa je truma pozdravljala kot srečnega zmagovalca in dobitelja stavljenega denarja . «Kdo se sedaj bori s Šan-hojem? Jaz stavim deset tolarjev! Jaz petnajst! Jaz petindvajset!» vpili so razni kapiteni, ki so s e vedno bolj in bolj zanimali za borbo . «Hoj , možje! Zdaj še le bo stvar prav zanimiva ! Kdo se hoče meriti s Šan-hojem? » Seveda so svetli srebrnjaki mikali ljudstvo in čezdalje bolj so se oglašali novi borilci . Toda Šan-ho je hrabro branil svoj denar. Drug za drugim so popadali na tla, doei m je vložek rasel od trenutka do trenutka . jednaki meri pa je tudi rasla razburjenost in ploskanje gledalcev. Pač so se močno vzdigovale prsi o d borbe utrujenega Kitajca, pa vender se j e neprestano jednako nagajivo in izzivajoč e oziral po gledalcih, da bi si dobil noveg a nasprotnika. Končno pa se je vender videlo, kako r da bi nobeden več ne hotel okusiti Šanhojevih pesti, kajti nastal je odmor . «Možje, kaj je to!» togotil se je Robida . «Nima nobeden več poguma? Vas ni sram Vaše boječnosti! Trideset tolarjev stavim z a onega, kateri vrže San-hoja ! » Tudi to ni pomagalo! Še zmenil se nihče ni in zmagonosno se je oddahnil Kitajec ter je že nameraval dovolj težko zaslužene novc e pobasati, kar se nenadoma prikaže novi tekmec, in sicer nikdo drugi kot Irec, s katerim je poprej tako tajno šepetal Šan-ho. «Prav tako, Robin !» vzradoval se j e Robida v nadi, da bo igra trajala še delj , in krog in krog so vpili ljudje, spodbujajoči Kitajca, kakor Irca . Šan-ho je bil s tem hudo oparjen in viden strah se mu je bral raz njegovih razpranih očes. «Robin — kaj ti?» zajeclja preplašen . «Saj si mi rekel, da se ne maraš boriti, nego samo z menoj deliti dobljeno stavo ! » Pa Irec se mu v odgovor porogljivo nasmehne . 73 «Premislil sem se drugače. Hočem se boriti. Ali mi morebiti prostovoljno prepustiš ves dobiček? » « Ves denar ?» vzklikne Kitajec togotno . «Ne — samo polovico dobiš — kakor sv a se pogodila ! » «Kaj res misliš, da sem s polovico za dovoljen, norec ti ?» roga se mu Irec. «Ni kakor ne! Ali mi precej prepusti ves denar, ali pa se bori z menoj! » «Potem se borim !» zavpije Šan-jio z uporno odločnostjo razžaljen, ker je njego v tovariš prelomil dano mu besedo. «Dobro! Toda varuj se, prijatelj ! » In s temi besedami se zapodi čoka t Irec v utrujenega svojega nasprotnika . Ko bi bil zadnji še čil, godilo bi s e Robinu navzlic njegovim mišicastim roka m slabo in konec borbe bil bi zanj jako dvom ljiv. Tako pa je bil Kitajec že preveč utrujen , da bi se delj časa mogel braniti Robinovih napadov. Poskušal je sicer stare svoje zvijače, da bi sovražnika zagrabil za noge , vzdignil ga ter ga potem treščil ob tla . Toda Irec, ki je zdaj dovoljno poznal način borb e svojega nasprotnika, uprl je naglo noge širok o Tkalec, Tiun-Lin. * narazen in v trenutku, ko se je dolgin pripog nil čezenj, skočil mu je skozi noge, zgrabi l ga za kito in ga tako silno treščil vznak b ob tla, da je Šan-ho kar omamljen obležal . Ko se je premaganec zopet zavedel i n z zobmi škripaje vstal, spravil je že Robin dobre volje znatno vsoto, ker se nikdo ni hotel več boriti in je škodoželjno smeje s e otišel s svojimi tovariši. Ko se je zvečer vračalo «Kormoranovo » moštvo z dopusta na ladijo, zapazil je kopiten, da Šan-ho ni bil prisoten. Mislili so vsi, da je iz jeze opojil se z opijem, in da bo se že vrnil prihodnje jutro. Med rednim veslanjem mornarjev drčal j e ozki čoln mimo raznih v pristanišči stoječih ladij proti dalje zunaj usidranem u «Kormoranu» . Hudo natrkani Robin je sedel srpo pred se gledaje v čolnovem krmilu . Zdaj se vračajočim prikaže silni bo k «Kormorana» . «Ohó, Iadija, ohó !» zavpije straža n a krovu in vrže konopno lestvo doli, katero zagrabi kopiten, da bi se vzpel na ladijo . I bliže sedeči storili so takisto. «Ohó, ladija!» oglasi se straža zdaj vnovič . « O, kaj je to, tam-le ?» vzkliknil je zaeujeno kapiten in opazil, kako naglo se j e bližal majhen čolnič . Se je li motil : dozdevalo se mu je, d a je spoznal San-hoja . Prav sedaj se zasliši grozen vrisk. Šan-ho je potisnil svoj čolnič k onemu in po bliskovo z bodalcem zabodel Irca, ki se je mrtev zgrudil v čoln. V tem pa je morilec ravno tako naglo odrinil in izginol v temi, kamor ga ni bilo možno zasledovati.