Bog in sv. Peter.
Spisal M. Pintarjev.
ezus in sv. Peter sta hodila po svetu pa sta vidcla nied ljudstvom veliko siromaštva, krivic in gorja. Bogatini so siromake stiskali, jih priganjali na trdo delo, jim trgali krvavo zasluženo plačilo, jih tepli in zapirali, več njih je bilo celo pomorjenih po nedolžnem.
Nikdar nista dobila prenočišča, hrane in usmiljenih src pri bogatinih, marveč vselej pri siromakih. Sv. Peter ni mogel razumeti, zakaj Bog pripušča sirotam toliko gorja in nadlog; kuhal je v svojem srcu jezo zoper bogatine.
Ko sta nekoč sedela v senci poleg žuborečega potoka, reče Peter: MVidela sva dovolj krivic, nadlog, gorja iii solz siromakov zaradi brezvestnih bogatinov; Gospod, kaznuj te neusmiljene ljudi!" Ko je še govoril, je pri-brenčal roj čebel. Hotel je sesti na drevo, pod čigar senco sta sedela. Od-rešenik reče: »Peter, iztegni svojo roko!" On stori, kaf mu je rekel Gospod, in čebele mu sedejo na iztegnjeno roko. Peter občuduje na roki pridne živalce. Pri tem začuti hude bolečine: ena čebela ga je pičila. Hitro skoči k vodi in vtakne roko s čebelami vanjo; vse uboge živalce so se potopile. BPeter, kaj si storil?" se oglasi Gospod, Bzakaj si tako neusmiljenega srca, da si samo zaradi enega čebelnega pika pomoril toliko nedolžnih in koristnih živalc!"
Peter je razumel svojega Gospoda.