JANEZ S A M O J O V

ZLATO TELE

IN DRUGE ZGODBE

1934

45356

IZDALA IN ZALOŽILA

CANKARJEVA DRUŽBA V LJUBLJANI

TISKALA LJUDSKA TISKARNA V MARIBORU

Postopač

Skozi park gre moja pot v službo. Mrzlo je. Zima
stoji pred vrati in zato zemlja zmrzuje. Megla se
vleče leno in se neprijetno dotika lica s svojim vlaž¬
nim poljubom.

Mimo kioska gre moja pot. Zaprt je, zakaj pre¬
zgodaj je še za obrat, ki zbira milodare — zaslužek.

Zazdi se mi, da slišim dreget zob.

Pogledam.

Tam, za kioskom je naslonjen majhen fantek.
Morda kakšnih deset let. H hiosku se stiska in ves
dregeta. Tanka raztrgana obleka krije drobno te¬
lesce pred mrzlo meglo in zimo. Čevlji nimajo pod¬
platov.

Ljudje gredo mimo, pogledajo, a hite naprej. Pod¬
zavestno, se mi zdi, stisnejo svoje tople suknje krep¬
keje k telesu, dame svoje kožuhaste ovratnike dvig¬
nejo nekoliko višje.

Bliskovito se mi poraja v možganih vse to: Drge¬
tajoči otrok, mimohiteči ljudje. Kje je tisto, v cerkvi
oznanjujoče: Ljubi svojega bližnjega kakor samega
sebe?!...

Tam prihaja stražnik. Fantek še bolj trepeta.

»Kaj pa ti?« slišim. »Tako zgodaj v jutru?«

»Hudo mi je,« odgovori fantek ves drhteč. Roke
tlači v žep in se krči od mraza.

»Kje je mati?«

»Bolana je. V bolnišnici leži.«

»A kje stanuješ?«

Fantek se ozira, ne ve, kaj bi povedal.

»No,« sili stražnik"

»Nimamo stanovanja,« je odgovoril fantek.

i

3

»Kako nimamo?«

»Mamo so odpeljali v bolnišnico, mene pa je go¬
spodar pognal iz sobe.«

»A oče?«

Solze so potekle fantku po obrazu, a premagoval
je jok. S hlipečim glasom je rekel:

»Umrl je.«

»Že dolgo?« sprašuje stražnik.

»Pred enim letom... V službi. Padel je s stavbe.«

»No, pa kaj tako zgodaj tu v parku delaš?«
Fantek se je obotavljal.

»Kje si pa spal? je vprašal stražnik osorno.

Fantek je s trepetajočo roko pokazal v grmičevje
za kioskom.

»Tu. Noč je bila, pa nisem vedel kam naj grem.«

Stražnik si je pritegnil jermen na sablji.

»Tu v parku? ... Pa ne veš, da je tu prepove¬
dano?... In v tem mrazu?... Koliko si pa star?«

»Deset let,« je zajecljal fantek.

»A v šolo hodiš?«

Fantek je odkimal z glavo. Ni mogel odgovoriti,
zakaj zobje so mu preveč šklepetali.

»Kaj pa delaš?«

Med šklepetanjem zob je zajecljal:

»Službe iščem.«

Stražnik je prijel fantka za ramena in ganotje je
bilo v njegovem glasu, ki ga je pa premagoval:

»Pojdiva!... Kaj šele iz tebe bo. Na stražnici
bomo videli, kaka je ta reč, če nisi morda vendar le
postopač.«

Mamica, glej, kako grd človek

2

Ko se prižigajo svetilke po ulicah, stoji ob steni
velike hiše mož, moških let. Tih stoji, brez besed.
Obraz ima obrnjen poševno proti nebu. V jamah,
kjer so navadno oči, je praznota.

Odprto dlan drži pred seboj.

Mimo hite veseli koraki ljudi.

Ničesar ne more slišati nego samo to, da hite
mimo. Tu in tam kdo položi v odrevenelo odprto dlan
dinar. Ustnice molčečega trpljenja se tiho premaknejo
in polglasno se sliši iz njih:

»Bog povrni!«

Večer nastaja vedno bolj gostejši. Smeh zveni po
ulicah vedno živahnejši. Ljubezen poje svojo pesem,
poredno se dotikajoč čuvstev pozdravljajočih se spre¬
hajalcev. — Tam je vesela, bučna, močno razsvet¬
ljena kavarna. Gospodje sede v njej in lepe gospe,
in se zabavajo. In toplo je tam, prijetno, prav gotovo
toplo in prijetno, saj še semkaj na ulico, ob steno
slonečemu zaveje včasih dih prijetne toplote, ko sto¬
pa mimo človek, ki je prišel iz kavarne.

Stoji človek, ob steni palače, sam, kakor da ga
nihče ne vidi, kakor da nihče ne pozna njegovega
križanja... Ko je šel na bojišče, je bil čil in oči so
videle bistro. Pa so ga poslali z bojišča, ko mu je
strupeni plin vzel oči. Takrat, ko so ga klicali na
bojišče, so ga poznali. Sedaj, ko več ne vidi, ga ne
poznajo...

Tam z desne, glej, gre dama. Bogat kožuh, roke
v rokavicah, na nogah snežne čeveljčke. Majhno de¬
kletce, vse rožnato, "vodi seboj. Mimo slepca gre
njun korak.

5

Pa se umakne dekletce, za hip obstoji, nato pa
reče z glasom, polnim otroške nejevolje in čudenja:

»Mamica, glej, glej, kako grd človek. Še suknje
nima, pa ga ne zebe in neosnaženi so njegovi
čevlji...«

Mamica je energično zgrabila dekletce za ušesa,
jo stresla in pospešila korake.

»Oj, boli, mamica,« je zajokalo dekletce. In v nje¬
nem joku sem slišal čudenje, pomešano z nerazume¬
vanjem, v njenem otroškem pogledu vprašanje, zakaj
se je mama razsrdila in zakaj jo je kaznovala. Saj še
vendar o takšnih ljudeh ni mamica nikdar nič pripo¬
vedovala, da so. In zakaj so?! Tu pa je stal eden tak
in se je začudila. In zakaj se je razsrdila?

Slepec pa je slonel nepremično ob steni s steg¬
njeno desnico, ki je drhtela.

Marš

3

Tisto noč so pozaprli več delavcev. Nezadovoljni
so bili s svojo usodo, pa so jih zaprli.

Ko sem drugo jutro šel po ulici mimo kaznil¬
nice, je stala na drugi strani ulice, nasproti oknom
kaznilnice, mlada, drobna žena. Bled je bil njen obraz,
toploto vzbujajoč, simpatičen. Globoka skrb je bila
v njenih očeh. Za roko je držala fantička, treh, štirih
let, za njo pa sta stali dve deklici, ena kakšnih šest,
druga osem let.

Gledala je v okna kaznilnice. Šla nekaj korakov
po ulici sem in tja in zopet gledala.

Toliko prošnje, krika in tožbe je bilo v tistih po¬
gledih, da sem jih sam začutil, ko sem se ozrl v
njene oči.

Pa sem slišal, kako je vprašalo mlajše dekletce:

»Kaj je tam naš očka, mamica?«

Mamica ni odgovorila, samo solze so polzele po
licih.

Dekletce pa je z otroškim, nedolžnim glasom
spraševalo:

»Mamica, zakaj je tam očka? Zakaj so ga nam
vzeli, mamica? Saj je bil tako dober in tako rad
nas je imel, mamica?«

Mamica ni odgovorila. Le gledala je v okna. Se¬
daj ... sedaj je pomahala z roko, kakor v pozdrav,
kakor v tolažbo.

»Kaj ga vidiš?« je vprašalo dekletce.

»Pozdravi ga,« je rekla mamica. »Pomahaj mu.«

In obe dekletci sta pomahali z ročicami in tudi
fantek je pomahal.

7

Videl sem, kako se je nekaj toplega, svetlega
pojavilo na bledem, solznem obrazu mlade žene.

»Videl nas je, hvala bogu,« je spregovorila kakor
sama s seboj.

Prijela je fantka za roko in počasi so šli vsi po
ulici, proč izpred oken kaznilnice. Ali niso prišli
daleč. Obrnili so se in se zopet ustavili, da so še
pogledali v okna.

»Ljubezen,« sem pomislil. »To je ljubezen! Kje ji
je še enaka?«

Ali tedaj so se odprla vrata kaznilnice. Stopil je
iz njih paznik, okrogel, s svežnjem ključev v rokah.
Pogledal je po ulici in pogled se mu je ustavil pri
mladi ženi in na otrocih ...

»Marš... Vam bom že dal prodajati zijala.«

Kakor prasket mokrega vejevja, vrženega na
ogenj, je bil njegov glas. Otroci so se stisnili k ma¬
mici. Ona pa je rekla, pobožavši vsakega posebej:

»Pojdimo. Videli smo očka. Za nas in za vse
trpi, a vrnil se bo.«

Tatica

4

Nekega večera stopam po ulicah. Promenada.
Brezskrbni obrazi lepih gospa in gospodičen. Kava¬
lirski pogledi mladih gospodov. Šum in vrvenje kipe¬
čega življenja.

In jaz sam v tem šumu in vrvenju sem kakor
tujec. Zakaj razkošje izložbenih oken me kaže kot
človeka, prišedšega na svatbo v nesvatovski obleki.

Krenem iz vrvenja v stransko ulico.

Slišim krik. Prezir je bil v njem, obup in odpor.

»Pri moji duši me ne boš!«

Gruča ljudi se zbira okrog tega krika. Tudi jaz
stopim v tisto gručo. Na tleh leži ženska s košarico.
Okrog nje, kakor zid, gruča ljudi. Nad žensko je
sklonjen stražnik ...

»Kaj je?« vprašam.

Pa mi je rekel nekdo iz ljudi:

»Nezakonska mati leži tam. Moški, ki jo je oplo¬
dil, nudeč ji obljube, je izginil. Nji pa je ostalo
novo bitje, mladika. Ni pa imela kruha, ne mleka.
Tisti, ki je povzročil novo življenje, ni bil pozvan
od človeške družbe, da prispeva tudi za življenje,
ki ga je vzbudil. Zato je morala nezakonska mati
iskati službe. Službo služkinje.«

In tisti, ki mi je pripovedoval, je znižal glas ter
nadaljeval:

»Dala je otroka v rejo. Morala ga je dati. Plače¬
vala bo zanj s tem, kar bo zaslužila v službi. Tako je
računih. Ko je našla službo, je bil zaslužek manjši,
kakor pa tisto, kar je. treba plačati za otroka.«

»Bog, bog,« ji je kipelo v prsih in podzavedno
ji govorilo:

9

»Glej, gospa, kateri služiš, ima vsega preveč. Kaj
ni to greh, da ji leži po shrambah, tvoje dete pa
gladuje?«

Borila se je in v duši klicala:

»Zapeljivec, ki si, ne govori tega. Tisto, pri gospe,
ni moje.«

»Iz tvojih žuljev je. Mar ne?«

Borila se je. Ali tam, kjer je bil otrok, so dejali,
da ne morejo skrbeti zanj — zastonj. In tedaj je,
v obupu, vzela gospej nekaj, da pridene k svoji plači
za otroka. In je nesla zloženo v jerbasu. Pa so jo
prijeli.«

Obrnil se je in odšel.

Pristopil sem bliže k človeškemu zidu. Še je ležala
na tlaku, vsa bleda, a v očeh je gorelo sovraštvo.

Gospa in ljudje okrog nje so kričali:

»Tatica!«

Stražnik jo je pozval. Ona pa je kričala, da ne gre,
da mora k svojemu detetu. Ali stražnik je govoril
v imenu postave. Ona je stiskala jerbas v roki in
kričala:

»Ne grem. Prej moram k otroku...«

In zgodilo se je, kakor je zapisano v postavi. Ni
videla otroka, ostala je na policiji.

Gruča ljudi se je smejala. V zabavo ji je bilo
hudovanje gospe in tiste besede »tatica«, in v za¬
bavo ji je bil obup nezakonske matere.

Gnjev mi je stisnil srce:

»Vi ste ljudje?... Ne, le civilizirane zveri ste!...
Skrivate svojo naravo v visokokulturnih maskah. Ko
pa se narava naveliča maske, ko jo v ugodnih pri¬
likah vrže s sebe, stojite takšni, kakršni ste v res¬
nici, zveri, pa če ste tudi ogrnjeni s fino svilo in
v angleško sukno!«

Šum in vrvenje s promenade mi je glasno pri¬
trjevalo.

Ura je bila štiri

5

Iz dvorane so jeli počasi odhajati plešoči pari.
Bilo je ob štirih zjutraj. Ledeno je bilo na ulici, mrzlo
v zraku, a kaj tisto. V krzno zavite glave in v srcih
še ogenj plesišča, kako bi zeblo?! Široka okna dvo¬
rane so še bajno razsvetljena, ritem plesnih zvokov
udarja ob nje, plava po dvorani in vrti plesalce po
parketu v ritmičnem tempu akordov in v tempu v
prsih kipečih koprnenj.

Tudi jaz odhajam. Zavit v zimsko suknjo, sam,
korakam po ulici. Še mi zamolklo zvene na uho raz¬
posajeni akordi godbe. Tam na oglu se prepirata dva
para — dve dami, dva gospoda — v kožuhe zaviti.
Vino jim je odprlo srce in še se jim tu na ulici, v
mrazu, ni moglo zapreti.

Slišim:

»S tistim tam si se spogledovala.«

»Ti si pa samo za tisto pohajkoval in plesal. Kaj
misliš, da nisem opazila.«

Z druge strani pa so privriskali z zahriplimi gla¬
sovi napol pijani gospodje s polcilindri na glavah.
Obstali so pri obeh parih in se vmešali v spor.

V zvoniku je ura bila štiri.

Iz stranske ulice je pribežal ves zasopel majhen
deček, kakšnih dvanajst let, ali še mlajši. Bos, hlače
do kolen, gologlav, v sami srajci. Ihtel je in kašljal.

Ustavim ga.

»Kam?« vprašam in groza me je oblila. Saj je
vendar mraz, najmanj sedem stopinj pod ničlo, a
ta tako oblečen.

»Pustite me,« je zajecljal. »Mudi se mi.«

»Kam?«

11

»Po zdravnika. Očetu se je vlila kri iz ust. Ne
diha več. Umrl bo, pustite me!«

In je zbežal naprej.

Tiste na oglu, ki so se prepirali, je nekaj zagrabilo
za jezike.

Ena izmed dam je rekla:

»Poznam ga. Mati je perica, v naši hiši stanuje.
Oče pa je progovni delavec na železnici. Tuberku¬
lozen v zadnjem štadiju. Revščina, da se bogu usmili.
In sedaj je še umrl?!«

In tiho so odšli vsi. Samo tam iz razsvetljenih
oken dvorane so prihajali razposajeni zvoki plesa.

Rumena nevarnost

6

V kavarni smo sedeli. Zunaj je bilo deževno in
mrzlo. Decemberska nedelja. Igrali so šah, suvali
so krogle po biljardu. Tam pri zeleni mizi so kvar¬
tali. Na mizah je bila kava, likerji... Zrak ves pre¬
pojen z dimom ...

»Rumena nevarnost,« je nekdo vzkliknil in se
nasmejal.

Pogledal sem k vratom.

Troje drobnih bitij je stopilo v kavarno. Premra-
ženi. Vstopila sta prav za prav samo dva, tretji, do¬
jenček, je bil v materinem naročju. Drobna, majhna,
mlada Kitajka, obraz prosojen, poln zatajenega trp¬
ljenja. Nežna, osem, devetletna hčerkica. Zdelo se mi
je, kakor da so kot nepričakovano zgubivši se, zašli
v nepoznani svet. Prav pri vhodu so obstali in si
niso upali naprej.

Ozrl sem se mimogrede, tako sam ne vem zakaj
po gostih kavarne.

Hladna, ledena radovednost je gledala iz oči vsem,
ki so se ozrli na tisto trojico.

Kitajska mati, vsa drobna in slabotna je izročila
dojenčka mali deklici, svoji hčerki. Videl sem, s
kakšno nežnostjo in previdnostjo ji ga je izročila.
Skrb in ljubezen matere je plavala nad dojenčkom.

Popravila si je rokave in vzela iz žepa stekleno
kroglico. Poskušala je z njo razkazovati svojo umet¬
nost. Metala jo je kvišku in lovila. Slaba je bila ta
umetnost. Vendar Kitajka ni igrala, da pokaže svojo
umetnost, nego da za otroka izprosi dinar. Tisto
metanje kroglice v zrak in tisto prestrezanje je bila

13

molčeča prošnja za pomoč iz rojstnega kraja daleč
sem izgubljene revice.

Pojavil se je lastnik kavarne. Na obrazu mu je
ležala brezbrižna otopelost.

»Ni dovoljeno nadlegovati gostov!«

Osoren je bil njegov glas. Še bolj odločnega pro¬
silca bi zamajal. Kaj bi take drobne, slabotne ne
zlomil.

Zabolelo me je v srce. Zunaj je deževno, mrzlo.
Tu pa brezskrbnost, igra, lenarjenje, a tam trije od
mraza in gladu trepetajoči, za majhen dinar proseči.

Kitajka je zakrilila z rokami. Obup je bil v tistih
kretnjah. Hotela je planiti v sredo kavarne, hotela
je izprositi vsaj eden dinar. A lastnik kavarne je stal
kakor zakon.

S skrbno nežnostjo je odvzela mati dojenčka de¬
klici iz rok, nekaj potožila v svojem jeziku in odšla
iz kavarne. In zdelo se mi je, da ji leži na ramenih
tisočcentna peza kavarne in njenih gostov.

Gostje v kavarni pa so igrali šah, biljardirali in
kvartali, pili kavo, likerje.

Kaj tisto, če kdo lačen in premražen umira...

Usoda malega Marka

Pred enim letom se je ponesrečil kretnik Tomaž
Jovanovič. Stisnili so ga odbijači. Ravno po sredi tre¬
buha so ga stisnili in obvisel je med njimi z izbulje¬
nimi očmi. Tovariši, ki so ga videli, so pripovedovali,
da je bil podoben pogači, tako ga je stisnilo.

In je umrl...

V siromašnem stanovanju pa je ostala bolehava
žena in štirje majhni otroci. Med njimi je bil Marko
najstarejši. Bilo mu je dvanajst let.

Beda, ki je doslej tuintam še posedala pri njih,
se je vselila k njim za stalno in uporno sedela za
mizo. Ko je plakal otrok in prosil kruha, se je tiho
smejala z brezzobimi čeljusti. Ko je mati vdova ob¬
upavala in poljubavala kruha proseča usteča, kot bi
hotela s poljubi vsaj nekoliko utešiti glad, jo je s
koščenimi rokami pogladila po obrazu. Počasi, uži¬
vajoč v materini grozi, je govorila Beda:

»He ... bolehaš? ... Umrješ ... He... To bodo
šele gladovali mali mladi želodčki... Še bolj bodo
gladovali...«

Mati je objemala otročičke in pritiskala k njim iz¬
sušeno lice.

»Prosit grem ... Ponižam se ... Samo, da bodo
jedli...«

Ali Beda je govorila počasi, s poudarkom in z na¬
slado:

»Koga greš prosit, koga?«

»Bogatine.«

»He, hehe... bogatine? Saj te ne poznajo. In ker
te ne poznajo, ti ne bodo dali.«

15-

»Da me ne poznajo, praviš? . .. Kaj ni on, oče teh
otrok in moj mož umrl za bogatine?«

Beda se je tiho smejala in pokimavala s suho
brado.

»Nespametne so tvoje besede, mati vdova. Ni
umrl za bogatine. Temveč so oni kupili kri tvojega
moža in so jo vnovčili: To je njihova pravica. Med
odbijači stisnjeno telo pa so vrgli tja med grobove.
Zakaj tako telo nima krvi in je brez vrednosti.«

»Bila sem vendar njegova žena,« je rekla vdova.

»Kaj njim mar žena,« je mahnila Beda s suho
roko. »Ko je bil tvoj mož za nje vrednost-, so te tr¬
peli kot nujnost, da je to vrednost oskrbovala. Sedaj
ne oskrbuješ nobene take vrednote, ki je potrebna
podjetnikom za množitev dobrin, in zato te tudi ne
poznajo. Kaj nisi vedela še tega? Le poglej: Kdo
'iz njih je izrekel samo eno besedo, radi katere bi
■bila prisiljena jaz zbežati? O, poznajo oni take be¬
sede. — Vidiš, nobeden ni rekel. Bila si pri njih, saj
veš, pa so ti dali za tovarišico mene, Bedo. Mož, ki
je bil tebi življenje in otrokom kruh, je bil za nje
stroj. Pokvaril se je stroj, se zlomil, glej, odstranili
so ga in drug stroj je na njegovem mestu. Tako pač
zahteva zakon za množitev dobrin.«

Vdova mati je globoko sklonila glavo, najmlajši
otrok pa je objel njen vrat z drobnimi ročicami.

»Kaj boš kuhala, mamica?«

Ko so tiho lile solze po suhih licih matere vdove,
je sedel pri peči globoko zamišljen Marko, dvanajst¬
letni dečko.

»Oče je mrtev,« je rekel. »Kruha ni.«

V otroški glavi se je pojavila misel, še nejasna,
ki se je pa od dne do dne bolj luščila iz nejasnosti.
Spomnil se je, kako je bil nekoč z očetom v Belem
gradu. Majhni dečki so švigali po ulicah. Torba jim
je visela preko ramen, v nji vse zvrhano raznih ča¬
sopisov.  In vpili so, pojoče, zateglo:

»Vreeemeee ... Politikaaa ... Novostiiii...«

16

Marko je videl, kako je vzel ta ali oni gospod ča¬
sopis, dal denar in dečko je hitel dalje in vpil.

»Kdo so ti dečki?« je vprašal takrat očeta.

»Sirote,« je odgovoril oče. »Tako majhni so še, pa
že morajo služiti kruh. Že so delavci, trpini, ko še
otroci niso utegnili biti. Že je potrebna kapitalizmu
njihova otroška kri.«

Marko še dobro pomni, da je vprašal očeta:

»Kaj pa je kapitalizem?«

»Ah, kapitalizem,« je vzdihnil oče, »to je zver, ki
se hrani z ljudmi. To je pošast, ki’ ugonablja smeh
otrok. To je Mamon, bog, kateremu darujejo člove¬
ške žrtve.«

Marko sicer takrat ni razumel očetovih besed.
Danes se jih spominja in zdi se mu, da jih razume.
Oče mu je govoril, da ti dečki, prodajalci časopisov,
zaslužijo malo, komaj za trd kruh.

Ali Marko sedaj ni mislil na to, kako malo zaslu¬
žijo prodajalci časopisov.

»Da bi le za skorjico kruha bilo.« je dejal tiho.
»Polovico bi snedel sam, polovico bi dal mami,
bratcu in sestricama. Ne, četrtino bi snedel sam.
Samo četrtino. Vse drugo bi dobili mama in bratci.
Še bolj bi begal in kričal, bolje od drugih, da bi za¬
služil za dve skorjici.«

Obračal je v svojih otroških možganih to misel na
vse plati. In čim bolj jo je obračal, tem bolj je bil
prepričan, da bi vendarle dobro zaslužil.

»Dovolj sem velik,« je zaključil svoje misli. »Treba
se je postaviti in pokazati, da zmorem tudi jaz nekaj.
Saj tisti dečki niso bili nič večji od mene. Od takrat
sem pa že tudi precej zrasel.«

Moški se je zdel samemu sebi. V prsih se mu je
budil ponos. Stopil je k materi in se naslonil nanjo.

»Mati,« je rekel. »Mati... jaz grem.«

»Kam?« se je začudila.

»V Beligrad.«

Mati mu je pogledala v oči. Čudno so sijale nje¬
gove oči. Kakor da je videla že nekoč ta sijaj, se ji

.2

17

je zdelo... davno je bilo, ko ga je videla. Dobro ve,
kdaj je bilo. Ko je bil še njen mož fant in ona dekle.

»Za boga,« je pomislila, gledaje otroka. »Kdaj je
otrok postal človek? V nekaj tednih je Beda, naš
stalni gost, napravila iz otroka človeka. V njegovih
očeh je pogasila otroški lesk, ki me je grel, in pri¬
žgala drugega, ki se hrani od skrbi.«

Marko ni umaknil pogleda od materinih oči.

»Zaslužiti hočem, da ne boste lačni,« je rekel in
v njegovem glasu je bila odločnost.

Mati se je zasmejala in zaplakala.

»Kako boš zaslužil, otrok, še tako majhen?«

»Še manjše sem videl, pa so zaslužili,« je odgo¬
voril. »V Belem gradu sem jih videl.«

Mati je objela glavo svojega prvorojenca. Čutil je,
kako je njeno lice vlažno in kako stiska ustnice, za¬
držujoč jok.

Strašno se je zdelo materi vdovi, ko je odhajal
njen prvorojeni. Ni mogla verjeti, da je ustregla nje¬
govim besedam in prošnjam ter mu dovolila.

»Kako mu bo, otroku, v tistem mestu,« je govo¬
rila, ko je odhajal.

»Obiščem ga,« je rekla Beda. »Ker je naš, ga ob¬
iščem.«

»Oh, da,« je vzdihnila mati. Nato pa je rekla
strogo: »Ostani, kjer si! Nanj nimaš pravice.«

Beda se je nasmejala.

»Do vseh, ki iščejo kruha, imam pravico.«

»Brez srca si, Beda in ne gane te niti otroška po¬
žrtvovalnost.«

S suho brado je kimala Beda.

»Brez srca sem... Ni mi zraslo in zato sem brez
njega...

* * *

Marko je prispel v Beligrad. O, kako lepo je to
mesto in kako veliko. Gledal je in se čudil. Ko je bil
z očetom, ni videl vsega, kar vidi danes. Toliko go-

18

spodov hodi po ulici. In lepe gospe se sprehajajo in
smejijo. Kakor da so angeli. Ko gredo mimo njega,
mu zadeva nosnice vonj, kakor po cveticah. Ali niso
morda te gospe cvetice?

»Kakor da sem v cerkvi, tako je to mesto vse v
lučih in lepe gospe so kakor svetniki. V oknih pa je
vse polno in mesa in jabolk. In oblek, kakšnih oblek?«

Zateglo in pojoče je odmevalo po ulici:

»Večerno Vremeee ...«

»Novostiiii...«

»To so tisti dečki,« se je zdajci spomnil. »Že slu-
.žijo kruh.«

Pristopil je k dečku.

»Ali bi lahko tudi jaz prodajal?«

Deček ga je pogledal.

»Ti?«

Marko je pokimal.

»Ne sprejmejo,« je odgovoril deček.

»Kako ne sprejmejo?... Tebe so pa sprejeli?«

Deček ni vedel, kaj naj odgovori. Nato pa se je
•spomnil, da mora prodajati časopise. Zbežal je dalje
in kričal:

»Večerno Vremeeee ...«

Marko je gledal za njim.

»Zakaj ne sprejmejo? Ni mi hotel povedati.«
Ustavil je drugega dečka.

»Kje se dobijo časopisi, da bi jih prodajal?«

Deček je odgovoril:

»Prodajal bi rad?«

»Moram zaslužiti,« je odgovoril Marko, »Mama je
lačna.«

»Idi v upravništvo,« je rekel deček in mu je dal
naslov.

Marko je poiskal upravništvo. Dolgo ga je iskal,
boječe je vstopil.

»Kaj bi pa rad, fant?« ga je vprašal upravnik.
»Prodajal bi rad časopise.«

»Kdo te je poslal?«

19

»Sam sem vas našel. Samo naslov mi je povedal
deček, ki tudi prodaja.

»Aha,« je rekel upravnik. »Čigav pa si?«

»Jovanovičev Marko sem.«

»Odkod pa si?«

»Iz Aleksinca. Mama je tam, bratec in dve sestrici.
Manjši kot jaz. In lačni so. Nimajo kruha. Pa sem
rekel, da grem in ga bom zaslužil.«

»Kje pa je oče?«

»Vlak ga je ubil.«

Upravnik je gledal dečka in mislil.

»Toda mi te ne poznamo.«

»Kaj vam nisem povedal, kdo sem in odkod,« se
je začudil Marko.

Upravnik se je nasmehnil.

»Povedal si že, toda to je premalo. Tako od poli¬
cije moraš imeti papir, na katerem je zapisano, da si
zares Marko in da si iz Aleksinca.«

»Potem bom pa lahko prodajal?«

»Potem boš pa lahko prodajal,« se je nasmehnil
upravnik. Odprl mu je vrata, da je šel.

*

Tisto noč je spal na podstrešju neke razpadajoče
hiše, kakršnih je več v predmestju. Neki deček, neko¬
liko večji od njega, ga je vzel s seboj. Ustavil se je
pred njim, ko je že pozno zvečer plakal v kotu na
dvorišču neke hiše.«

»Zakaj jokaš?« ga je vprašal in ga premeril od
pete do glave.

Marko si je z rokavom obrisal solze in je rekel'
skozi jok:

»Noč je, k mami pa je tako daleč.«

Dečko ga je gledal, z rokami v hlačnem žepu.

»Kaj nisi iz Beligrada?«

Marko je odkimal.

»Si prišel služit?«

Marko je pokimal.

Deček je tiho žvižgal. Bil je videti izkušen fant..

20

»Razumem... a te nihče ne mara, kaj?«

»Pravijo, da moram imeti od policije papir.«

»O seveda,« se je nasmejal dečko. »Da te zapre.
Razumem... Samo oni, ki to govore, ne potrebujejo
takšnih papirjev. Oni smejo krasti brez papirjev.«

»Krasti?« je vprašal Marko. »Ali je tisti papir
zato, da se sme krasti?«

Dečko se je nasmejal.

»No, da... tega ne razumeš. Ti moraš prinesti od
policije potrjeno, da si res tisti, kakor praviš. In go¬
spodar, ki te kupi, sme tvoje moči izkoriščati, kakor
se njemu zdi primerno in koristno. To se pravi, on
te sme okrasti za tvojo kri, kakor mu drago. Ti pa
njega ne smeš. Ce to storiš, te zapre policija.«

Marko je gledal dečka, ki mu je razlagal svojo
teorijo. Dečko je najbrž videl, da Marko vkljub temu
ne razume, zato je obmolknil in se obrnil, da bi šel.
Toda zopet se je obrnil in stopil k Marku.

»Ce hočeš, pojdi z menoj. Tam, kjer bom spal jaz,
je prostor tudi zate.«

In šla sta na podstrešje neke razpadajoče hiše v
predmestju.

»Tako spim jaz,« je rekel dečko. »V postelji je
kajpada boljše, toda tudi tu se dobro spi. Več ni po¬
trebno.«

Marko je vzdihnil in legel. Bilo je trdo. Spomnil
se je, da tudi pri mami ni mehko, toda imel je vsaj
vzglavje. Tega pa tukaj nima. Vendar je utrujen in
lačen kmalu zaspal. In je sanjal:

Po ulicah prodaja časopise. Tako lepo zna kri¬
čati, kakor noben. Kako zateguje: »Politikaaaa...
Vremeeee ...« Vsi ga poslušajo in vsi kupujejo samo
od njega. On pa, uslužen, nudi, prodaja in zbira denar.
Torbo je že kupil... Po znanem trgovcu, ki ga je
srečal v Beligradu, je poslal materi zaslužek.

»Da ne bo jokala, in da bodo bratec in sestrici
siti,« je naročil. »Pa "tisto Bedo, ki sedi tako trdo¬
vratno za mizo, naj izžene. Vrata naj ji pokaže takoj.«
Zadovoljen je Marko in ponosen ...

21

Ko tako hiti po ulici in prodaja, se zaleti v njega
avtomobil in ga podere na tla. Bolečine čuti na nogi.
Trudi se, da bi vstal...

»Kaj ne boš vstal,« sliši robat glas.

Marko se trudi in... odpre oči. Svetiljka mu
blešči pred očmi.

»Hudo mi je,« reče Marko, še vedno misleč na
sanje in na avtomobil, ki ga je podrl.

»Le čakaj, potepin,« se zadere zopet glas. In zopet
ga sune čevelj v bok. Marko skoči in zajoka.

»Mama ... Kje si, mama?«

Trda roka ga prime za ramena.

»Prej bi mislil nanjo,« odgovori sirovi glas.
»Sedaj greš z nami.«

Sedaj se šele Marko zave.

»Kaj pa je?« vpraša prestrašeno.

»Še vprašaš,« se zadere zopet glas.

Marko pogleda in vidi pred seboj brkate obraze
žandarjev s puškami.

»Našli smo gnezdece,« govori žandar. »Ptička pa
v gnezdu... O, saj ne uideta več. Hem, tako pre¬
metena in pokvarjena mladiča... Kje pa imata
stvari?«

»Kakšne stvari?«

»Ne taji,« ga strese žandar za ramena. »Stvari, ki
si jih pokradel.«

Marko osupne.

»Ničesar nisem pokradel.«

Marko se je ogledal in videl, da stoji njegov tova¬
riš molče ob strani in gleda v tla.

»Prodajalca časopisov sva,« reče tovariš, »in ne
kradeva.«

»Vemo,« je odgovoril žandar. »Bosta že na poli¬
ciji povedala. Alo, stopajta!«

Marko je slišal besedo policija in se je spomnil,
da mora tam dobiti papir, kjer se govori, kdo je,
kakor mu je povedal upravnik časopisa.

»Saj to je tisto, kar potrebujem,« je pomislil Marko.
Ko pa je stopil na ulico in videl tri žandarje, ki so ju

22

gnali z nasajenimi bajoneti, mu je takoj prišlo spo¬
znanje. Videl je namreč take ljudi doma v Aleksincu
in je vedel, zakaj so.

»Kakor hudodelca me ženejo,« mu je reklo nekaj
in strah ga je postalo. V tistem hipu pa je pristopila
k njemu tudi Beda in se mu nasmehnila.

»Pozdravljen, Marko, ej, vesela te bo mati.««

»Mati,« je ponovil tiho in vsa bolečina je bila v
teh besedah.

Ko je stal Marko v pisarni policijskega uradnika,
je bil v njem že storjen sklep: Mati ne sme zvedeti
za to sramoto. Umrla bi od žalosti. Pred sabo je za¬
gledal zopet Bedo.

»Kaj pa ti tu,« je vprašal in nato sam pristavil:
»Sicer pa je tu tvoje mesto.«

Beda je stopila bližje k njemu in mu pokorno
rekla:

»Prišla sem, da te vidim. Zakaj, dolgčas mi je bilo
po tebi. Pa sem rekla: Poglej no tistega Marka, kaj
neki dela? Saj je tvoja dolžnost, da pogledaš za
njim.«

»Hvala za tako pažnjo,« je odvrnil Marko. »Bolje
bi bilo, da bi se ne zanimala zame.«

»Eh,« je rekla Beda, »nevljuden deček si. Kaj ne
veš, da so me poslali tisti, ki so kupili kri tvojega
očeta? Ti si sicer šel s hudobnim namenom, da za¬
služiš denar in me poženeš iz hiše. Toda, to ni tako
lahko. Veš, oni, ki so kupili tvojega očeta, so mi de¬
jali, da se ne smem odmakniti od tebe in tvoje ma¬
tere. Ker so rekli, taka je cena za tisto kupljeno kri.«

Uradnik je pogledal Marka in pomočil pero v čr¬
nilo.

»Odkod si?« je vprašal trdo.

Marku je takrat šinilo v glavo.

»Kaj, če ni to dogovorjeno z Bedo, da bi mučila
mater?«

23

Ozrl se je na njo, ki je stala tam v kotu in grenak
nasmeh je zganil njegove ustnice.

»Kaj ne boš odgovarjal,« se je zadrl policijski
uradnik nad Markom. »Še malone v plenicah, pa že
tak nepridiprav.«

»Ničesar nisem zakrivil,« je odgovoril Marko.

»Vprašal sem te: Odkod si?«

»Iz Aleksandrovca,« je odgovoril dečko pogumno
in se po strani ozrl na Bedo.

»Ne boš,« je pomislil.

»Kako se zoveš,« je vprašal dalje policijski
uradnik.

»Marko Ristič,« je odgovoril že docela hrabro
Marko.

»Po kaj si prišel v Beligrad?«

»Da zaslužim. Brat in sestrici so lačni in mama
tudi.«

Pri spominu na bratca, sestrici in mater se mu je
storilo milo in tiho je začel plakati.

Policijski uradnik se je naslonil nazaj, ga pogle¬
dal od nog do glave in ponovil zbadljivo:

»Da zaslužiš? ... Aha ... Znam ...«

Nato se je razjezil radi dečkovih solz in se zadrl:

»Kaj se cmeriš, nepridiprav? Doma bi ostal in
priden bi bil. Zakaj si se prišel potepat v mesto in
krast.«

»Ničesar nisem ukradel,« je odgovoril Marko.

»To bomo videli,« je rekel uradnik. »Pošteni dečki
ne hodijo spat v razpadajoče hiše.«

»Nisem vedel kam drugam in deček me je vzel
• s seboj. Nikdo drugi se ni hotel pobrigati zame. Noč
pa je že bila.«

Uradnik je namignil žandarju:

»Odvedite ga!«

Kratko je rekel, kakor pri vsakem drugem hudo¬
delcu. In žandar je prijel dečka za ramo, kakor je
imel navado, da je prijemal vsakega, nad katetim je
uradnik izrekel besede: »Odvedite ga,« ter ga je od¬
vedel po stopnicah v klet, kjer so bili zapori za vse,

24

ki so jih privedli na policijo, ne oziraje se, ali so bili
resnični hudodelci ali postopači, ali pa pomotoma sem
pripeljani, bodisi, da so šteli deset ali petdeset let.
In v tiste kleti so zapirali vse skupaj kakor živino.

Tudi Marka je žandar potisnil v tak hlev.

Ko je odprl vrata, je puhnil iz ječe strašen vonj
človeškega izparevanja. Porinil je Marka čez prag in
zopet zaprl vrata.

Pozdravljajoči vzkliki so sprejeli Marka in žandar,
stopajoč po stopnjicah nazaj, se je narahlo nasmehnil
pod žandarskimi brki.

Takšna je usoda majhnega Marka...

Cez nekaj dni ga pozove policijski uradnik.

»Lagal si, da si iz Aleksandrovca,« je rekel in
mršil obrvi. »Glej, kako si že pokvarjen.«

Razgrnil je akt in gledal vanj.

»V Aleksandrovcu te nikdo ne pozna, piše občinski
predstojnik.«

»Iz Bruna sem,« je rekel Marko. V prsih je čutil
zadovoljstvo. Rekel je v mislih:

»Ne boš, Beda, mučila mene, ne boš.«

»Zopet lažeš,« je rekel uradnik.

»Iz Bruna sem,« je ponovil Marko in tiščal zobe.
Zakaj, hudo mu je postajalo in na jok mu je šlo.

Uradnik je zapisal.

Ali čez nekaj dni je bil Marko zopet priveden pred
uradnika. In zopet je Marko imenoval drug kraj. Tako
je šlo nekaj tednov.

Naposled reče policijski uradnik.

»Marko Ristič... Kdo ve, si li ti res Marko Ri¬
stič ... Mlad si še, zelo mlad, otrok takorekoč. A
silno si pokvarjen. Kaj bo s teboj? Glej, kolikokrat
si nas nalagal... Zakaj ne govoriš resnice? Saj je
vendar v tvojo korist. Da nisi nič ukral, to že vemo
sedaj. Moramo pa tudi vedeti odkod si, kdo si...
Razumeš? Moramo vedeti, zakaj poslati te hočemo
domov, k materi, če jo imaš ...«

25

Tu je utihnil in vprašal:

»Ali imaš mater?«

Marko je stisnil drobne, slabo umite roke k prsim
in pokimal žalostno.

»Vidiš, gotovo je v skrbeh zavoljo tebe, a ti tako
trdovratno lažeš.«

Marko je jel tiho jokati.

Policijski uradnik je vstal in stopil k njemu. Polo¬
žil je roko na dečkovo ramo in je nežno rekel:

»Povej Marko ...«

Marko je ječal in mehak uradnikov glas ga je
zmešal. Že je hotel povedati vso resnico, a tedaj je
zagledal na stolu, kjer je sedel prej policijski uradnik,
Bedo. Sedela je in se je smehljala z brezzobimi če¬
ljusti in si mela roke.

»Le povej,« mu je prikimavala.

»Gospod, ko bi vi vedeli...«

Marko je glasno zajokal.

»Kaj, če bi vedel,« je vprašal uradnik.

Marko je pomolčal.

»Beda ne sme zmagati.«

Uradnik je gledal.

»Kakšna Beda? ... Kaj ne sme?« ...

»Beda,« je ponavljal Marko. »Tista, ki trdovratno
sedi pri naši mizi in se vedno smeje. Tista, ki so nam
jo poslali gospodje, ko je umrl oče, da sedi pri nas.
Zato so nam jo poslali, ker so kupili kri očetovo...«

Policijski uradnik ni ničesar razumel. Položil je
roko na dečkovo čelo in dal poklicati zdravnika.

»Jeli zdrav ta dečko?« je dejal zdravniku. »Tako
čudno fantazira.«

Zdravnik je pogledal Marka in zmajal z rameni.

»Pljuča niso najboljša,« je rekel. »Več zraka po¬
trebuje. Drugače je zdrav.

Uradnik se je obrnil k dečku.

»Si slišal?... Zraka potrebuješ... Tam, v tistih
sobah-ječah umreš... Če imaš rad mater, povej,
da bomo vedeli, kdo si in odkod si, da boš prost.

Marko pa je povesil glavo in jokal.

26

»Ne smem, gospod,« je jecljal. »Ne smem, ker bi
mama umrla.«

Uradnik je zmajal s pleči in rekel nejevoljen:

»Pa dobro. Nečeš, pa boš zaprt. Ko se naveličaš,
boš povedal.«

Obrnil se je k žandarju in mahnil z roko. Žandar
je pristopil in odšel z Markom zopet po stopnicah.

Tri mesece je že živel Marko v družbi apašev in
žeparjev ter poslušal njihove nauke. Uradnik ga ni
več klical. Samo ključarji-žandarji so mu prinašali
vsak dan odmerjeno porcijo kruha. Sojetniki so mu
dajati od svojega, kar so kupili, da ni živel samo od
kruha. Vsak večer so ga preštevali z drugimi in
vsako jutro so ga spuščali z drugimi na enourni spre¬
hod na dvorišče.

In ko so njegovi brkati tovariši že zaspali, je on
še z odprtimi očmi strmel v nizek, umazan strop in
njegove ustnice so se rahlo zgibale ...

»Mati... mama... Kako je s teboj? Ali si
zdrava? ... Nikdar ne smeš zvedeti, kaj se je zgo¬
dilo s tvojim Markom, ki si ga blagoslovila, ko je
odhajal.«

To je bila njegova molitev.

Pred očmi se mu je pojavila mala izba, siromašno
stanovanje. Mati sedi za mizo in petrolejka brli. Šiva.
Koščen je njen obraz in prsti so koščeni, izmučeni.
Na slami pa spijo sestrici in bratec. Prozorna, tenka
so njih ličeca. Bogve kaj so jedli danes. Morda samo
osoljeno vodo in v nji zdrobljen, izsušen kruh, na¬
bran morda vbogajme.

Obrne se na drugo stran.

V zaporu, zraven njega, po vrsti kako snopje, spi
štirideset ljudi. Štirideset ljudi, v tej majhni, umazani
in nizki sobi... Tesno, stegnjeno leže drug poleg
drugega. Zrak je težak. Žila v sencih utriplje glasno
in vidno.

27

Ali Marko ne misli na spavajoče, na zrak, na
zapor. Njegove misli so tam zunaj na ulici.

»Kdo je pisal to pravico? Kdo ji je dal ime: Pra¬
vica? Kdo je držal pri krstu to zločinko?...«

Odgovarjalo mu je od nekod:

»Tisti so jo držali pri krstu in ji dali ime, ki so
izpili kri tvojemu očetu. Tisti, ki so v nagrado zato
poslali v vašo hišo Bedo, da vas čuva.«

Nekdo se je v spanju obrnil. Vsi so se morali obr¬
niti z njim. Nekdo je v sanjah vzkliknil:

»Svinje preklete ...«

Marko se je spomnil, kaj je vse videl v izložbah
trgovin.

»Moja mati, bratec in sestrici gladujejo. Tu pa
imajo polna okna vsakršnih dobrot vse preveč. In de¬
narja toliko, da ga ponujajo po izložbah, raznolikega in
vsakovrstnega kakor robce. Mi pa ga nimamo. niti
toliko, da bi si kupili betvo moke.«

■ »Nauči se krasti,« se je razjezil nekdo v sanjah.

»Morda res,« je pomislil Marko, ne da bi se za¬
vedal, da je poprijel za besede v sanjah govorečega.
»Morda res. Zakaj, zemlja rodi sicer vsem in za vse,
vendar, kdor si je znal prisvojiti, ima mnogo preveč.
Nam pa, ki tega nismo umeli, primanjkuje. In ko je
postal tak spreten človek bogat, je zapisal tiste za¬
kone o »pravici« ... Pokleknil je pred bogastvo in mu
jih posvetil kot molitev. Zares, strašen bog si, ki za¬
htevaš človeške žrtve; zver, hraneča se z ljudmi,
kakor je rekel oče; zmaj, ki piješ kri človeško; po¬
šast, ki ugonabljaš smeh otrok, kakor govore ti moji
brkati tovariši.«

»Razčetveri hudiča!« je nekdo zaškripal z zobmi.
Marko je dvignil glavo. Pogledal je okrog sebe.
»V sanjah govori,« je dejal tiho. »V sovraštvu, ker
je zavržen.«

Ustavil se je pri tej besedi.

»Zavržen?! Zakaj je zavržen?... Ali ne morda
tudi zato, kakor on, ker je šel, da poišče kruha, a so
mu dali kamen?... Ali ne morda zato, ker je za-

28

klical, da je človek in da mu pripada, kar pripada
drugim? ... O, tekom teh mesecev, čeprav dvanajst¬
leten deček, je spoznal, da imajo vsi ljudje, ki delajo,
pravico do dobrot, ki jih daje zemlja in ustvarja delo.
Spoznal je, da jih je mnogo med ljudmi, ki ne delajo,
a žive v izobilju. Delo so zaprli v svoje shrambe in
ga sedaj prodajajo, komur hočejo in trgujejo z njim
po mili volji. In bogato žive od izkupičkov. Tisti pa,
ki so kupili Delo, umirajo v uboštvu in siromaštvu.
Kaj se ni prav tako zgodilo z njegovim očetom? Pro¬
dali so mu Delo za visoko ceno, za srčno kri. Ko jo
je pa vso porabil, so tisto Delo za isto ceno prodali
zopet drugemu; njemu pa in materi so v nagrado
poslali Bedo. A ko je on šel, da tudi kupi Delo, da z
njim izžene Bedo iz hiše, se je pojavila Pravica in ga
zaprla sem v ta hlev.

»Kdo te je pisal, pravica, da si napisana tako kri¬
vično,« je dejal v bridkosti.

Tik pred njim je v sanjah bradati žepar kriknil
jezno, zaničljivo:

»Tatje ... Prešustniki...«

Mati je zaman čakala, da se ji javi sin. Težko ji
je bilo in bojazen in strah sta ji stiskala srce.

»Kje si, moj prvorojeni,« je klicala. »Kako sem
mogla dopustiti, da greš v veliko mesto sam, še tako
majhen?«

»Kaj se ne spominjaš,« je reklo nekaj. In ko se je
ozrla, je sedela pri mizi Beda in jo gledala. »Jaz sem
bila, ko sem te nagovorila.«

Mati je vzdihnila.

»Oh, da, samo nesrečo prinašaš.«

»To je moje opravilo,« je hihotala Beda. »To je
moja zabava. Tam, kjer je vsega dovolj, ni prostora
zame. Tam me izganjajo z izobiljem. Jaz ne ljubim
izobilja in se zato izogibam takih hiš.«

29

»Naj se nalije svrhano ta kelih,« je rekla. »Samo
sina naj dobim nazaj, prvorojenega.«

Ali od Marka ni bilo nobenih vesti.

Trgovec iz Aleksinca se je odpravljal v Beligrad.

Mati je šla k njemu.

»Marko se mi je izgubil,« je rekla.

»Nimaš nobenih vesti o njem,« je vprašal trgovec.
»Nobenih. In je že četrti mesec, odkar je odšel.«
»Bom povprašal,« je rekel trgovec.

»Prosim,« je sklenila mati roke. »Tako je mlad in
še pokvarili ga bodo. Bogve, kako zasluži. Morda še
za hrano nima.«

»Bom povprašal,« je ponovil trgovec.

Tako se je zgodilo, da je trgovec, ko je opravil
svoje posle, šel na policijo.

»Česa želite,« je vprašal policijski uradnik.

»Rad bi zvedel, kje je Marko Jovanovič.«
Uradnik je gledal trgovca.

»Pred kakimi tremi, štirimi meseci je šel v Beli¬
grad, da poišče službo. Mlad dečko, jedva dvanajst¬
leten ... In od tedaj ni o njem glasu.«

»Mlad dečko, pravite, dvanajstleten? ... In Marko
mu je ime?« ...

»Da, Marko Jovanovič.«

Uradniku se je pojavila misel.

»Ga poznate?«

»Sem iz tistega kraja, iz Aleksinca. Mati me je na¬
prosila, da poizvem. Seveda ga poznam.«

Uradnik je vzel album, v katerem so slike vseh
mladih postopačev.

»Poglejva.«

Trgovec je gledal. Mladi, otroški obrazi so ga gle¬
dali. Beda in glad je bila vklesana v njih že v tej
mladosti.

»Kakšen svet je to,« je majal z glavo trgovec.
»Rekruti zločincev. Kandidati vislic.«

30

»Komisija, ki jih izbira pa je ...«

Trgovec je pogledal uradnika.

»Današnja družba.«

»To govorite vi?«

Policijski uradnik je zmajal z rameni.

»Govorim, ker vidim. Le oglejte si dobro te
obraze, gospod. Gosposkega ni med njimi.«

Trgovec je listal dalje. Nenadoma se ustavi pri
neki sliki. Cital je pod njo: »Marko Ristič«.

Pogledal je bolje.

»Kakšen Ristič... To je Jovanovič, dečko ki ga
iščem.«

»Vidite,« je rekel uradnik. »Tri mesece, ako ne bo
več, sedi med razbojniki. In neče povedati, kdo je in
odkod je, da bi ga odpravili v njegovo občino. Evo,
pokvarjenost trdovratna ...«

Dal je pripeljati Marka.

»Zakaj si tajil,« je rekel osorno. »Nič ti ni poma¬
galo. Poglej...«

Pokazal je z roko na trgovca.

Marko je pogledal in prebledel.

»Mati pa je tako v skrbeh za te,« je rekel trgovec.
»Ti si pa zaprt.«

Marko je zaplakal in padel na kolena pred tr¬
govca.

»Nikar ji ne pravite,« je govoril med jokom,« da
ste me našli tukaj. Prosim vas, lepo vas prosim, ne
povejte ji... Od žalosti in sramote bi umrla.«

Trgovec in uradnik sta se spogledala. Uradnik je
pokimal z glavo.

»Sedaj razumem... Zares, ljubezen do matere mu
je branila govoriti.«

»Zakaj si tu?« je vprašal trgovec.

Marko je še vedno klečal.

»Ne vem.«

»Brez listin so ga našli,« je pojasnil uradnik. »Spal
je z nekim žeparjem na "podstrešju neke napol podrte
hiše v predmestju. Ker ni hotel povedati, od kod je

31

in, kakor ste se sami prepričali, ni povedal tudi pra¬
vega imena, smo ga obdržali.«

»In nič drugega?«

»Nič.«

»No, vstani,« je rekel trgovec. »Ne bom povedal
materi.«

Trgovec se je obrnil, da skrije ganutje.

»Ali gre lahko z menoj?«

»Podpišite, da ste ga sprejeli.« je rekel uradnik.

Pa lahko gre.«

Trgovec je podpisal.

Ko je Marko ob strani trgovca stopal po beograj¬
skih ulicah in gledal bogate izložbe trgovin, ni vedel,
ali je premagal Bedo ali je ona premagala njega.
Vedel je samo, da je prost in da trgovec ne bo ma¬
teri povedal ničesar.

Univerza pravice

8

Mudilo se mi je na kolodvor. Hitel sem po ulici,
v mislih pa sem računal, koliko naj pripravim de¬
narja, da bo hitro kupljena karta.

Srečaval sem ljudi. Katere in kakšne, nisem po¬
gledal. Še vedel nisem, da sem jih srečaval. Zakaj,
oči so sicer gledale, a možgani, zaposleni z računa¬
njem, niso utegnili registrirati poročil očesnega živca.

Naenkrat mi je noga zastala. Tako nekako, sam
ne vem zakaj, kakor da sem se v koga zadel. Pred
očmi se je ustavil človek. In ko so možgani zaregi-
strirali poročilo očesnega živca, sem spoznal, da sem
se ustavil pred človekom. Oblečen je bil v strašno
pomečkan plašč. Srajca je bila raztrgana in na platnu
so se poznali sledovi neutrudljive turistinje — bolhe.
Stisnjeni klobuk je ležal na razkuštranih laseh. Iz¬
pod zmečkanih klobukovih krajcev pa me je gledal
obraz, žoltobled in na njegovih potezah okrog brez¬
barvnih ustnic je ležalo nekaj, kakor bolestno-pre-^
zirljiv posmeh.

»Oprostite,« sem rekel kar tako, iz navade, ne
da bi se res hotel opravičiti.

»O, prosim,« je odgovoril. »Saj ni bilo nič. O
pravem času sem zadržal noge. Veste, nekoliko ne¬
vajen sem še širine in prostranosti v neograjenem
in neobzidanem prostoru. Tam,« je pokazal s sunkom
glave na ogromna vrata, »je bil prostor odmerjen in
obzidan. Tam ni bilo treba misliti, kaj se lahko
zgodi, če ne bom pazil na korak, če stopim kar brez
misli tja ali tja. Ko je stopila noga do zida ali ograje,
ni, kakor je to dolžnost misli v navadnem življenju,

3

33

da bi rekla: ,Stoj, ne stopaj dalje!‘ Nego zid ali
ograja sama je ustavila nogo in dejala: ,Tu sem
pa jaz, zid, ograja, zato ne dalje/ In obrnil sem se,
nič nisem premišljeval, mehanično, kakor stroj in
korakal tako do drugega zida. Vidite, ko so sedaj
po nekaj mesecih ta zid in ograje odmaknili, češ,
da je paragrafom in pravici, ki sem jo teptal, za¬
doščeno, se še možgani niso docela vzbudili, da bi
zopet, kakor je bilo nekoč, prevzeli vodstvo mojih
nog in ukazovali: No, tako in tako in tja in tja.
Še se niso docela zavedli, da je zopet napočila doba,
ko bo obveljala njihova beseda.«

»Ah, da,« sem rekel in utihnil. Zakaj nekaj me
je prijelo za jezik.

On pa se je nasmehnil, samo tako, z ustnicami,
dočim je obraz ohranil tisti prejšnji bolestno-pre-
zirljiv izraz.

»Da ... Univerza pjavice,« je počasi, s poudarkom
pokimal. »Dobra predavanja, učinkoviti laboratorij...
Vas zadržujem,« se je prekinil in pogledal svoj uma¬
zani, zmečkani plašč. Zavil se je vanj in se obrnil.

»Počakajte,« sem rekel in stopil bližje k njemu. —
»Zanima me tisto ...«

Z glavo in z očmi sem pokazal na ogromna vrata.

»Zanima vas,« je vprašal in tudi za trenotek
pogledal na vrata. »Da, kraj, kjer se zadosti pra¬
vici, govore gospodje. Kjer se razčlenjuje pravica
kakor molekuli v kemičnem laboratoriju, govorim
jaz. In iz prečudnih atomov, elektronov in pla-
tonov je sestavljena pravica. Moja, na primer, se
je analizirala v retorti, ki ji pravijo: tatvina. Ne
zamerite, v navadnem življenju je to grda beseda.
Tudi na prvi pogled, če se tako od zunaj pogleda
na njo, je človeka res malo sram. No, če pa stopi
človek v to univerzo, ko zagleda tam različne • re-
torte s podobnimi in sorodnimi imeni, kako se v
njih analizirajo različna svojstva in pojmi te besede
in ko jo do golega razkrojijo, pa naenkrat spoznate,
da meso te besede v tako navadni obliki ni tako

34

grdo, kakor je tisto z zmernejšo besedo. Tam spo¬
znate, da je pojem te besede, ki je na dnevnem redu
v različnih, gospodskih varijacijah, nujna vsakdanjost
in takorekoč neizbežna potreba v današnji človeški
družbi, a beseda in pojem »tatvina« le nekak drobec
ogromne celote, s katero razpolaga in posluje da¬
našnje človeštvo.«

Dvignil je ramena, nekoliko jih vzdržal tako dvig¬
njena, razprostrl plašč in se zopet zavil vanj, kakor
da s to gesto hoče reči:

»Hm, vidite, in tu se ne da nič narediti. Tako je!«

Nato pa je nadaljeval:

»Poglejte, jaz sem tovarniški delavec, čevljar. —
Eden iz dvestopetdesetih, ki smo delali v tisti tovarni
čevlje dan na dan, od zjutraj do večera.

Ogromno čevljev vseh vrst smo naredili vsak dan.
Stroji so neprestano peli enakomerno tktktktk, da
ušesa tega glasu niso že več opažala. Le če so za
trenotek utihnili, se nam je nekaj čudnega zazdelo,
ušesa so dvignila glave, da smo se nehote ogledali,
kaj se je zgodilo, da je tišina. Sedeli smo na stolcih,
udarjali s kladivi, vlekli dreto, rezali, gladili, vse brez
odmora osem ur na dan, včasi celo deset in še več
ur. Mezda je bila 32 dinarjev na dan, pri nekaterih
nekoliko večja, pri nekaterih celo manjša. Davek so
nam od teh 32 dinarjev redno odtegovali in istotako
druge prispevke, kakor za bolniško blagajno, za bor¬
zo dela in kar je še takšnih dajatev, ki jih naj vzdr¬
žuje delavstvo v svojo pomoč, a upravlja gospoda in
tisti, ki mislijo, da plačujemo te ustanove zato, da
imajo oni mehke roke. Tako je v resnici dobil vsak
delavec na dan 28 dinarjev.

Poglejte, jaz sem oženjen. Štiri otroke imam. Dva
hodita v šolo, dva še ne hodita. Žena pere gospodi in
hodi pomivat stopnjice in tla v kuhinjah, če je kje po¬
treba. Tako zasluži na teden, včasih več, včasih ma-
nje, zgodi se tudi, da nič, ali recimo 15 dinarjev.
Skupaj mojih 28 Din in njenih 15 Din je 43 Din. V
šestih dneh 258 Din ...«

3*

35

»Zakaj v šestih dneh,« sem rekel nehote. »Teden
ima vendar 7 dni.«

»Da, 7 dni ima, vem. Ali mi, ki delamo na ure in
na dneve, takorekoč, za mezdo, sedmi dan v tednu
počivamo kakor bog po ustvaritvi sveta. Sedmi dan
ne jemo in se ne oblačimo, ne stanujemo v stanova¬
njih, nego smo, ali morali bi biti, kakor ptice pod ne¬
bom in lilije na polju, ki ne sejejo in ne žanjejo. Samo
to je tisti hudič, da ni nebeškega očeta, ki bi sedmi
dan skrbel za nas, kakor skrbi za ptice pod nebom
in za lilije na polju... Tistih 43 Din razdeljeno na
6 oseb — verjemite, otrok porabi enako kakor od¬
rasli, če tudi teoretično drugače trdijo — je za vsa¬
kega 7 dinarjev 10 par. S tem mora človek naše sorte
živeti, se oblačiti, plačevati stanovanje, kupovati
šolske knjige, zvezke in druge potrebščine, in tako
dalje ... Nedelja pa, in če je še vmes praznik, pa —
kakor bog da.

In če vas otročiček pogleda otroško-proseče, ko
vidite na njegovem otroškem obrazku, da se obo¬
tavlja izreči besedo, a jo vendar mora izreči, in jo
tiho koprneče izreče: »Očka, kruhka, malo skorjico,
očka,« eh, tedaj se vam srce v prsih ustavi za hip. In
če nimate te skorjice, če ga morate objeti, pogladiti
po laseh in z lažnjivo besedo tolažiti: »Malo počakaj,
srček, poiskal bom in ga dobiš,« tedaj v vaši duši
zbesni pošast in nagrmadi se gora sovraštva in pre¬
kletstva ...

Od jutra do večera delate, in še pozno v noč, dan
za dnevom, da so roke kakor podplati, da so samo
mišice na vaših kosteh, pa vkljub temu nimate, da bi
otročičku dali skorjico kruha, ko vas zaprosi. Ali ne
vstane pred vami vprašanje, strašno kakor gora:

»Kdo požira zaslužek ali kakor učeno pravijo: do¬
biček ali nadvrednost mojega in mojih sotrpinov
dela?... Kje je ta zaslužek, da ga nimam niti toliko,
da bi otročičku kupil skorjico kruha?«

In kje je človek, da bi se ne ozrl in bi v njem ne
vstal upor? Kakršenkoli upor, ali upor...

36

Vidite, nekega večera, ko sem se vrnil iz tovarne,
me prime za roko moja hčerka. Deset let ji je in v
šolo hodi. Otroška mehkoba njene roke me je sladko
pobožala.

»Kaj bi rada, hčerkica,« sem jo vprašal in stisnil
k sebi.

»Očka,« je rekla in me gledala. »Poglej!«

Pokazala mi je čevlje, ki jih je imela na nogah.

»Saj vidiš, očka, sneg je, a podplatov ni. Tudi
usnje je vse luknjasto.«

Megleno mi je postalo v očeh. Veste, kdor nas,
ki delamo in stradamo natančno ne pozna, ta si ne
more predstaviti, da je v naših prsih tudi bolečina,
da so v naših grlih tudi solze. Mi jih namreč skrivamo.

Objel sem hčerko in nisem mogel spregovoriti be¬
sedice. Šele čez trenotek sem rekel:

»Oh, da, nove čevlje boš morala dobiti.«

Pa se je oglasil fantek. Osem let mu je.

»Očka, pa še meni. Glej tudi luknja.«

Poleg vsega obupa, ki gomazi po prsih, mora člo¬
vek narediti vesel obraz, samo da svoje mladike, ki
jih ljubiš, ki so ti kot nekakšen sončni žarek, ne ožalo-
stiš, ker so itak povsod in neprestano prikrajšani.
Zato sem rekel glasno in krepko:

»Da. Nove čevlje dobita!«

Poskočila sta, se me oklenila in brbljala sam ne
vem kaj vse. Zakaj v mojih možganih se je vzpenjalo
vprašanje, ki je mrzlo govorilo:

Kaj res? ... Čevlje dobita? ... Kje jih pa vzameš?«

In v meni se je nekaj upiralo in kljubovalno odgo¬
varjalo :

»Kaj nisem čevljar? ... Kaj ne delam v tovarni,
kjer se vsak dan izdela ogromno število čevljev?...
A za otroka, ki sta bosa, in hodita v šolo, sedaj, po¬
zimi, pa bi dveh parov Čevljev ne zmogel?«

Prenehal je in gledal na tla.

Nisem ga hotel vznemirjati. Pogledal sem na uro.

37

»Hudiča,« sem dejal polglasno in se ogledal. Vlak,
na katerega sem hitel, je že odpeljal. »Kako vraga,
sem se mogel zadržati?«

Nejevolja me je pograbila. Hotel sem pikro pripo¬
mniti, da nimam časa poslušati, kar je rekel:

»Gotovo sem vas zadržal. Sam ne vem, kako da
sem se spustil v tak pogovor. Ali je bil vzrok ta, da
sem se razveselil prvega človeka, ki svobodno koraka
po cesti in ki sem' se zaletel vanj, ko so odmaknili
zid in ograje?«

Zamahnil sem z roko:

Sedaj je že, kar je. Ne mudi se mi več... No, kako
je bilo potem? Ste otrokoma čevljičke naredili?«

Trpko se je nasmehnil:

»Da. Sem... Vso tisto noč sem spal z mislijo o
čevljih. In tista misel je bila kakor gora in mi je sti¬
skala prsi, da so se mi sanjale same obupne stvari.

»No, kratko: čevlje sem naredil. To se pravi, vzel
sem jih v tovarni.«

»Ukradel,« sem rekel in čutil sem, da so se mi iz¬
buljile oči.

»Tako pravijo tistemu delu, ki ga človek naredi,
če vzame v nujni potrebi ali takorekoč v obupu iz
ogromnega kupa,« je odgovoril. »Plačati nisem imel s
čim, ker tistih 43 dinarjev na dan, za nas vseh šestero,
ni dovoljevalo, da bi plačal. In da boste vedeli: Nisem
jih še prinesel domov, otroka jih še nista videla, še
manj pa obula, so me zgrabili. Ko sem stopil s tovarne
na cesto, so me zgrabili.«

»Kaj imaš,« so vprašali.

Nisem odgovoril, ker so mi že vzeli.

»A, tatvina,« so rekli in še danes čutim, koliko
zadovoljstva in veselja je bilo v tistih besedah. Za¬
kaj, bili so plačani, da pazijo, da mi, ki delamo v to¬
varni, od tistih izdelkov, pa četudi v skrajni sili, ne
vzamemo drobca. In tista njihova plača je bila odvis¬
na od čuječnosti. »Dobili smo ga,« so rekli zadovoljni.
»Sedaj vemo, kdo krade.«

38

V meni pa je v tistem trenotku bilo, kakor bi mi
kdo počasi rinil meč v srce. Pred očmi se mi je po¬
javila žena, otročička, ki čakata na čevlje, tovarna in
— brezposelnost. In kaj sedaj? ... Kdo je, ki bi v
takem obupu povesil glavo?

Zamahnil sem, udaril, da je zahreščalo in udrihal,
da mi je v prsih grmelo.

»In...« razširil je roke, da se je razgrnil plašč in
se pokazale raztrgane in zmečkane hlače, »... zaprli
so me. Pravica namreč je taka, da svojina, čeprav si
jo ti naredil, ni tvoja, nego tistega, kateremu si jo bil
prisiljen narediti. Tudi to je tatvina, ali nosi olikano
ime »dobiček« in zato se pravica pred tem imenom
spoštljivo odkriva.

»Tam,« sunil, je z glavo k ogromnim vratom, »sem
namreč to spoznal. V tistem laboratoriju je bila ta
beseda eksperimentirana, analizirana.«

Ko sem stopil med tiste, ki se jih analizira, so me
vprašali:

— Zakaj?

Neprijetno me je zadelo tisto vprašanje. Zakaj ni¬
sem bil še vajen.

In oglasil se je eden izmed njih:

— Sramuje se še... Še ga obdaja atmosfera pra¬
vičnosti ...

Potrepljal me je po rami:

— Žuljave roke imaš. Delal si, pa si vendar siro¬
mak. Gotovo si kaj vzel, kar je trdil drugi mehkih rok,
da je njegovo?

Ce sem rekel »da«, ali samo z glavo prikimal,
ne vem. Vem pa, da se je tisti, ki me je potrepljal
po rami, jezno nasmejal:

— Poglej tistega tam!

Pokazal je na človeka, ki je sedel na postelji,
gladko obrit, s podbradkom in na rokah ni bilo žuljev.

»Ali ga vidiš? Sem, k nam so ga vtaknili, kakor
da smo si enaki. Teden dni so mu prisodili, ker je
pretepel neko delavko v svoji tovarni, da še zdaj leži

39

v bolnici. Ni hotela poslušati njegove zahteve, pa jo
je pretepel in pognal, a zaslužka ji ni plačal. Jaz pa
sem dobil tri mesece, ker sem v pekarni vzel kruh.
Zakaj sem ga vzel? Brezposeln sem bil, a štirje otroci
so jokali lačni. Hudič, kaj se moreš pred jokajočimi
otroci, ki so lačni, premagati, pa če je še paragraf
tako trd? Pa sem ga vzel. Nikdo ne bi bil radi tega
lačen, otroci pa bi se najedli; vidiš, pa so me zaprli.«

— Čevlje sem vzel, sem rekel.

— Čevlje?... Za koga?

— Za otroka, da bi lahko hodila v šolo. Zakaj,
zima je.

— In so te zaprli?

Pokimal sem in solza je morala biti v mojih očeh.

Zakaj potolažil me je in rekel:

— Ne vznemirjaj se. — Na svetu je pač že tako,
ga človek naše sorte mora trpeti -

In še druge reči sem videl.

Neka banka je propadla. Hranilne vloge so zgu¬
bili vlagatelji. Mnogo jih je bilo, ki so vse svoje pri¬
hranke, pristradane prihranke izgubili. Upravni svet¬
niki so prišli k nam. Vsi okrogli in siti, lepo oblečeni.
Ko so pregledali postelje, na katerih bi morali pre¬
nočiti, so se zgražali:

— Nedolžni smo. Da je banka propadla, da so
hranilne vloge zgubljene, kaj moremo mi za to? Kriza
je povzročila to netočno plačevanje dolžnikov. Kako
da nas zapirajo, in celo sem, med to tatinsko drhal...

Veste, tiho so govorili med seboj, a smo vseeno
slišali. Vendar smo molčali. Spogledali smo se samo
in v mislih vseh je bilo: »Drugačno, civilizirano ime
ima njihova tatvina. Vložniki so izgubili svoje vloge,
da, a kaj so ti gospodje krivi? Banka je kriva, njo
naj zaprejo in obsodijo.«

In tako se je tudi zgodilo.

Izpustili so jih, nedolžne. Krivci so bili tisti, ki so
hranilne vloge izgubili, ker — zakaj so jih nalagali.

Laboratorij v tej univerzi je točno analiziral, iz
kakšnih atomov, elektronov in platonov je sestav-

40

Ijena ta ali ona beseda, ki pomeni tatvino in kako se
k eni in drugi taki besedi postavijo paragrafi in do¬
kumentira pravica...

Zavil se je v plašč, me pogledal in odšel, kakor
da sploh nisva govorila. Ali pa je morda bolečina pri
spominu na ženo in otroke, ki jih bo našel vse iz¬
stradane, vzrasla v njem v takšno bridkost, da je ni
mogel več ustrahovati in je šel, da bi jo jaz ne videl?

»Faustrecht,« sem rekel z nemško besedo. »Skril
si se v obleko civilizacije, in sedaj, tako skrit, si še
okrutnejši kakor si bil, ko si hodil nag okrog in od¬
krito ropal človeštvo. Faustrecht, vkljub vsemu, dolgo
več ne boš gospodoval...«

'liho sem šel po ulici in v prsih je razsajal
pekel...

In zazdelo se mi je hkrati, kakor da je nekdo ne¬
poznani razgrnil pred menoj obraz pisatelja Krleža.
Malo prej, preden sem odšel na kolodvor, je ležala
pred menoj revija »Savremena stvarnost« in pisatelj
Krleža mi je govoril iz nje o Evropi, kakršna je danes,
liste Krležine besede so prav za prav bile krive za¬
kasnitve in naglice na ulici, da sem se zaletel v člo¬
veka.

In sedaj, zdi se mi, tisti človek zopet govori in to
kakor bi govoril pisatelj Krleža sam:

»Fantastična in neverjetna dežela,« je govoril z
zadržavanim sarkazmom. »Vsa polna draguljarskih iz¬
ložb, raskošja in beračev. Čudno stanje, kjer pokopa¬
vajo dragocene in redke vrste velemestnih psov na
marmornih pokopališčih, geniji pa, o katerih Evropa
zanosno deklamira že stoletja, izginjajo po brezimnih
grobovih in na ulicah in v obupu samomorilstva.
Evropa je danes razkošno nočno zabavišče, kjer pla¬
vajo v razsvetljenih akvarijih srebrne ribe za želodce
evropskih sladkojedcev, a v marmornih bazenih gole
zlatolase ženske za postelje evropskih sladostrastni-
kov. Ribe in ženske, knjige in glasba, vere in zakoni.

41

svetovni nazori in pesništvo, vse se v Evropi prodaja
za denar, in namesto človeka je dandanes bankovec
edina mera, edina tehtnica in edino izpričevalo člo¬
veških lastnosti... Evropske ženske sede po kavar¬
nah v krznu sibirskih in tropskih zveri, v čevljih iz
krokodilovega usnja, okopane v vodah, ki diše po ka¬
nadski smreki, a lokomotive, s katerimi Evropa potuje,
kurijo prav za prav z brazilsko kavo. Stroji delajo in
ustvarjajo štiri in dvajset ur na dan in danes, ko je
evropska materialna kultura večja kakor kedajkoli
poprej, ko ve Evropa več, kakor kedajkoli pred tem,
danes se intelektualna Evropa dolgočasi. Blazirana je,
slika kitare, pipe in steklenice na kockastih prtih, kadi
angleški tobak in igra bridge in zamorska glasba je
edini vodilni motiv evropske žalostne ljubezni. Evropa
posluša z radio aparati prenos nogometnih tekem, in
med tem ko proizvajajo stroji neskončne množine
materialnih vrednot, stradajo njeni brezposelni prebi¬
valci. S kavo kurijo lokomotive, mleko razlivajo,
žetve požigajo, ker je preveč kave in mleka in žita.
Stroji delajo brezumno, ravnajo z borznimi tečaji,
bančnimi posli, železniškimi mrežami, hidrocentralami,
petrolejem in žitom, stroji delajo zmerom hitreje in
zmerom brezumneje, Evropa se zalaga z blagom in
bedo zmerom bolj neodgovorno, in to kopičenje re¬
kordov, olimpijskih uspehov, knjig, žalosti, lakote,
smrti in blagostanja, to kopičenje nasprotja med raz¬
košjem in pomanjkanjem in zmerom hujših nesreč, ta
današnja pijana evropska vožnja brez smeri v času
in prostoru se odvija v znamenju vprašanja, ki postaja
iz dneva v dan usodnejše.« —

»Da,« sem pokimal in bilo mi je, kakor bi mi reklo:

— Kako naj vendar tak odlični prebivalec Evrope
pri vsem tem razkošju in kupičenju dobrin še misli na
kakšno plačano delovno moč drugače, kakor mu to
narekuje interes svojine?

Tiho sem šel po ulici in nisem čutil, da škripljem z
zobmi...

Lampijončki

9

Sedela sva s prijateljem v Dubrovniku na vrtu re¬
stavracije. Večer je bil lep, svetel večer. Godba je
igrala potpurije in operne arije. Gostov, med njimi
lepih dam, je bilo precej, vendar ne toliko, da bi bile
mize zasedene. Bili so večinoma sami tujci — leto¬
viščarji, ljudje, ki imajo več denarja, kakor ga po¬
trebujejo za vsakdanje življenje.

Opazovala sva zagorele, s finim dletom umetnika
narave izklesane obrazke dam in njih vitke linije, ogr¬
njene do kolen v tenčice iz crepe de chine. Prijatelj,
ki je rad povedal o tem ali onem obrazu kako opazko,
je rekel:

»Nocoj ne vidim nikjer nobene antične črte v teh
boginjah, ki sede tukaj.«

- Nasmehnil sem se, se nehote ozrl okrog in dejal:
»Doba moderne linije je, ne pozabi.«
Pokimal je in značilno dvignil obrvi.

»In plebejstva, ne pozabi,« je ponovil moje be¬
sede. »Plebejstva, ki je na zunaj ogrnjeno v patricij-
stvo.«

»Tudi to spada k dobi moderne linije,« sem rekel
z glasom, ki je hotel ironizirati.

Prijatelj je segel s prsti med lase, se nasmejal in
pil.

Tedaj je k mizi ob vhodu na vrt pristopila majhna
deklica petih, šestih let, se otroško poklonila in dvig¬
nila k mizi sveženj paličic, na katerih so bingljali
majhni lampijončki. Obrazek dekletca je bil lep, ne¬
koliko upadel, a vendar bledorožnat. Očesci sta gle¬
dali otroško-zaupljivo in pozdravljajoče s tiho prošnjo
naj kupijo lampijončke, ki jih je delala sama ves dan.

43

»Prav čedno dekletce,« je rekel prijatelj. »Prav
čedno. Obleka, čeprav ubožna, lepo izlikana, trak v
laseh lepo zvezan. Ljubko dekletce. Vendar poglej,
kako se drže ti patriciji.«

Deklica je držala lampijončke in otroški glasek je
govoril:

»Prosim, gospa, lampijončke. Majhne lampijončke.
Po tri dinarje, gospa.«

V otroških očeh sem videl up, da gospa kupi vsaj
enega, in usteča so se nežno smehljala.

Ali dama se ni ozrla na lampijončke niti na otro¬
čička. Zamahnila je samo z roko, češ, da naj odide,
in kakor sem videl na njenih ustnicah; je morala iz¬
reči tudi neprijazno besedo. Zakaj dekletcu je smeh¬
ljaj zbežal z ustnic in up v očeh je ugasnil. Poklo¬
nila se je otroško in šla k drugi mizi.

Mrk je postal prijateljev obraz.

»Kaj se jeziš!« sem rekel. Bilo mi je samemu
težko, vendar nisem mogel razumeti, zakaj bi se jezil,
če kdo ne kupi lampijončkov. To še ni nič tako straš¬
nega, če niso kupili tistih igrač.«

»Hm, hmm, hmm,« je izražal svoje nezadovolj¬
stvo s stisnjenimi ustnicami in spuščal sapo skozi
nos. Ne gre tu za vprašanje, ali kupiš ali ne kupiš.
Za otroka, ki prodaja ob tej uri,« — pomolil mi je
uro, ki je kazala pol desetih — »gre. In vedi, da se
za tem prodajanjem lampijončkov skriva tragedija, ne
pa želja po dobičku... Le poglej,« me je prijel za
roko, »niti enega lampijončka ni še dekletce prodalo.
Niti enega... ker vsi, ki tu sede, imajo denar, bede
pa še niso videli. Še manj pa otroka, takega, pet-,
šestletnega, ki mora v času, ko se drugi otroci igrajo,
delati... Pač,« je prenehal, »tam je enega prodala.
Seveda. Pri mamici sedi sinček. Potem je že treba
žrtvovati kak dinar, v zabavo fantku.«

»Piker si,« sem ga pogledal. »Pomisli, ko bi se to
godilo na veliko. Ko bi to srečal povsod, vsako uro,
vsak večer... Saj to je umetno beračenje. In otrok se
s tem samo kvari in navaja k beračenju.«

44

Stisnil je pest in jo zopet odprl.

»Moderno govoriš,« je rekel in v glasu je bila
ostrost. »Oprosti, povem ti zgodbo, ki sem jo do¬
živel.«

Dekletce se je bližalo k najini mizi. Ustnice so se
ji držale na smehljaj, a na obrazu ga ni bilo, niti v
očeh. Iz njih je gledalo presenečenje, nerazumljivo
razočaranje in bolest. Ko je stopila k najini mizi,
majhna, le za glavo višja od mize, ni dvignila lampi¬
jončkov. Viseli so ji v roki kakor teža. Priklonila se
je in tiho rekla:

Lampijončki, gospod, tri dinarje, gospod!«

V teh besedah je zvenela vsa otrokova obtožba, v
njih je bila resignacija, in njen obrazek ni bil bledo-
rožnat, nego bled in utrujen.

Prijatelj jo je prijel za drobno ročico, se sklonil
k njej in ves nežen dejal:

»Niso hoteli kupiti?«

»O pač,« je rekla*. »Dva sem prodala.«

Pokazala je šest dinarjev.

Prijatelj jo je pogladil po kodrastih laseh, v kate¬
rih je bila bela pentlja.

»Trudna si. Sedi malo k meni.«

Dvignil jo je na stol in prijel za lampijončke.

»Kupil jih bom.«

Ni razumela. Pogledala ga je tako začudeno, da
sem čutil, kako se ji je v mladi, otroški dušici nekaj
zganilo.

»Vse?« je rekla in njenemu glasu je bilo, kakor da
se boji vzbuditi iz sanj.

»Vse, da... saj mi jih prodaš?«

Nasmejala se je, bele zobke je pokazala in poki¬
mala z glavico. V njenih očeh sem videl blesk ve¬
selja.

»Kdo jih je delal?« je ogledoval prijatelj lampi¬
jončke. »Pa ne ti?«

Dekletce se je vzravnalo.

»Jaz, da jaz. Kdo pa drug?«

45

»O,« je gledal prijatelj in pokimaval z glavo in
migal z usti. »Taka umetnica? Tako lepo?«

»Mama mi je pomagala,« je reklo dekletce vse
veselo. »V postelji je ležala in rezala papir. Jaz sem
pa zvijala in lepila, tako in tako ...« je kazala z drob¬
nimi prstki, kako je delala.

Prijatelj je neprestano občudoval. Nalašč se je
delal, kakor da se čudi, in dekletce je uživalo.

»Dolgo si jih morala delati.«

»Dolgo,« je rekla. »Ko je bila nedelja sem začela.
In danes sem končala.«

»Hhm ... danes je petek ... Mhm. Šest dni, šest
dni.«

Dvignil je obrvi in me pogledal.

»Kdaj si se pa igrala potem, če si delala?«

»Oh, igrati se pa ne morem. Ne utegnem. Rada
bi se, pa ne utegnem. Mama je bolna.«

»Bolna?«

»Da. Leži in je bolna.«

»Kdo pa kuha?«

»Jaz. Mama pokaže in kuham. Krompir denem v
lonec in vodo in kuham. Znam kuhati.«

»In lampijončke delaš?«

»Da, in lampijončke delam.«

Prijatelj jo je pogladil po obrazku.

»Pridna punčka...«

Obrnil se je k natakarju.

»Prinesite dve torti. Pa takoj, če mogoče.«

Sklonil se je zopet k otroku in vprašal:

»Kako pa ti je ime, angelček?«

Nasmejala se je.

»Govoriš kakor mama.«

»Kaj nisi angelček?«

»Adica sem, pa ne angelček. Angelčki so samo v
nebesih.«

»Kdo ti je pa to povedal?«

»Sosedova gospa je rekla. Tista, ki nam prodaja,
krompir.«'

Natakar je prinesel torti.

46

»Jej, Adica, angelček,« je rekel prijatelj.

Otrok je izprva gledal, a ker ji je prijatelj pomek-
nil torto tik k obrazku, je le segel po njej. Odlomil je
kos s prstki, pokusil, nato pa, kakor da se je nečesa
spomnil, pogledal prijatelja in rekel:

»Mami bom nesla, mami, da bo jedla. Gospa sose¬
dova nam danes ni prodala krompirja.«

»A ti, kaj si ti jedla?«

»O, jaz pa nisem lačna,« je odgovorila.

Prijatelj me je zopet pogledal. Položil je roko de¬
klici na glavo in dejal:

»Le ti to tukaj snej. Za mamo boš pa nesla drugo.«

Vstal je, šel v gostilno in se vrnil z zavojem.

Dekletce je pojedlo oba koščka torte in videl sem,
da z veliko hlastnostjo.

Dekletce se je zahvalilo, poklonilo in zbežalo z
naglimi, veselimi koraki.

»Sedaj razumeš besedo: umetno beračenje?« je
vprašal.

»Tragedija,« sem rekel. »Strašna tragedija. Pet¬
leten otrok, a njegovi izrazi in misli kakor odraslega
dekleta.«

»Nalašč sem ga izpraševal, da bi slišal. Jaz sem to
že doživel in slišal. Pomisli: beračenje, si rekel. Če je
to beračenje, potem je vsaka trgovina beračenje, be¬
račenje v posebni obliki, in še večje, kakor proda¬
janje lampijončkov. Ker trgovec prodaja blago, ki ga
ni on izdelal. To dekletce pa je prodajalo lampijon¬
čke, ki jih je samo naredilo. Postranska stvar, ali so
potreben predmet. Kje je torej beračenje? Ker če ni
beračenje na primer prodajanje ogrlic in ponarejenih
biserov iz stekla, ni beračenje prodajanje otroških
lampijončkov. Zakaj eno in drugo se je moralo na¬
rediti prej, preden se je prodalo. Razloček je le ta,,
da so delali ponarejene bisere zaradi dobička, ko
dela otrok lampijončke in jih prodaja iz potrebe, da
mu gospa soseda proda krompirja.

Ali rekel sem, da ti povem zgodbo, ki sem jo do¬
živel ... Precej podobno tej, kakršno si videl tukaj.

47

lakih zgodb je mnogo v tej dobi modernih linij, ko
se plebejstvo ogrinja s plašči patricijev, ali ta je prva,
ki sem si jo ogledal pobliže. Zato ti jo povem.

Bilo je tudi v nekem letovišču. Takoj po končani
svetovni vojni, po brezobzirnem klanju milijonov živ¬
ljenj. Bil sem začasno dodeljen tja v službo na brzo¬
javnem uradu. Neki večer sedim, kakor nocoj, v re¬
stavraciji na vrtu. Deček osmih ali devetih let je tudi
prodajal lampijončke. Kakor ta deklica.

Pa so ga nadležneža, pognali iz restavracije. Še
opsovali so ga in mu zagrozili s policijo.

Videl sem, kako je njegovo izmučeno otroško lice
prebledelo, kako so se oči orosile, vendar ni zajokal.
Le ustnice je stisnil in v očeh je bilo prekletstvo.

Stopil sem k njemu. Nezaupljivo me je pogledal.
Odgovarjal je na kratko, odsekano.

»Ali me popelješ k sebi?« sem vprašal. »Kupim
vse lampijončke.«

Pomislil je in dejal:

»Tu so! Kupite!«

Ni prosil. Samo ponudil.

»S teboj grem.«

»Revni smo.«

Njegovi izgovori so bili izbegavajoči in v meni se
je pojavila radovednost in sum, ali ni to res morda
samo pohajkovanje, beračenje, kakor ti veliš in kakor
sem tudi jaz mislil. Zato sem hotel izvedeti, kje je
doma in kako je tam.

Povedel me je.

Pod streho, v majhni sobici s štedilnikom v kotu,
je bil doma. Pripogniti sem se moral, ko sem vstopil
v sobo.

In kaj sem videl?

Na postelji — ako se sploh sme tisto imenovati
postelja — je ležal otrok, deklica treh let, v hudi vro¬
čici. Spala je. Obraz je bil ves rdeč, znojen in naglo
je sopla. Za polomljeno mizo je sedelo dekle kakih
dvanajstih let in krpalo fantove hlače. Njen obraz je
bil izmučen, bled, oči udrte.

48

»Gospoda sem pripeljal,« je rekel deček in poka¬
zal name. »Hotel je na vsak način videti naše bo¬
gastvo. Kupil je vse lampijončke. Evo denarja. Drugi
niso kupili nič, čeprav jih je bilo veliko in bogatih.«

Deklica je vstala in me gledala. Ni vedela, kaj bi
rekla, in jela je brisati edini stol, rekoč:

»Sedite, gospod!«

Nato je stopila k postelji in obrisala potno čelo bol¬
nemu otroku.

»Kje pa imate mater?« sem vprašal.

»V bolnici,« je bil odgovor. »Na prsih je zbolela,
veliko je delala in odpeljali so jo v bolnico.«

»Že dolgo od tega?«

»Že dolgo,« je odgovorila in se zamislila. »Trikrat
je že bila nedelja od takrat.«

»In vi trije ste sami?«

»Sami, gospod.»

»Kako pa živite?«

To vprašanje se mi je izvilo nehote.

»Jaz pomivam podnevi v kuhinji posodo pri neki
dobri gospe in pometam stopnice,« je odgovorila.

»Jaz pa delam lampijončke in druge igrače,« je po¬
kazal deček nase, »in Zorica mi pomaga. Zvečer pa
jih prodajava.«

»Tudi Zorica?«

»Tudi. Samo prehladila se je zadnjič. Veter je
pihal in dež nas je namočil. Pa se je prehladila.«

»Pa oče? Kje imate očeta?«

Deček je povesil glavo. Dekle je zopet otrlo potno
lice bolne sestrice. Nato je reklo tiho:

»V vojski so ga ubili.«

Za srce me je zgrabilo. Za grlo me je prijelo in
začutil sem bolečino v očeh. In prizor tam v restav¬
raciji se mi je pokazal pred očmi. Bogati, siti ljudje
so dečka z lampijončki kot nadležnega berača po¬
gnali na cesto. Dekletce v postelji se je zganilo, zasto¬
kalo in odprlo oči.

»Žejna sem,« je zaprosila s suhimi ustmi.

4

49

Sestra ji je vlivala z žličko vodo v usteča. Zagle¬
dala je mene, me gledala, se sladko-bridko nasmeh¬
nila in zašepetala:

»Atek?«

»Spi, Zorica spi!« je šepetala sestra. Dekletce se
je še enkrat ozrlo name in zopet reklo vprašujoče:

»To je atek?«

Nato je zaprlo oči in zopet sem slišal njegovo naglo
dihanje.

Tisto noč nisem spal, da veš. Kako sem uredil in
kaj sem ukrenil, ne bom pripovedoval. Ni potrebno,
ali povem ti, da tisto noč nisem spal. Strašno...«

Pil je in odrinil kozarec od sebe. Naslonil se je na
mizo in rekel:

»Tragedije. Dušo trgajoče tragedije. In nikogar ni,
da bi jih gledal in plačal vstopnino. Oe se skičajno
hoče dvigniti zastor, ga ne puste dvigniti, ampak se
jeze: Beračije! Zato ne plačamo vstopnine.«

Molčala sva in odšla. V moji duši pa je bilo toliko
grenkobe, da tisto noč, kakor moj prijatelj nekoč,
nisem mogel zaspati. Pred menoj je stalo nepremično
vprašanje, ki še danes hodi z menoj:

»Ljudje, ljudje, kdo ste sploh in komu ste po¬
dobni? Ali ste mar res tistemu, kakor je zapisanot
v knjigah knjig in kakor govorite, da ste?«

Gregor Ovsenik

10

Hotel »Uzon« je izgubil svojega lastnika. Nihče ni
vedel, kdaj in kam je izginil. Neko jutro so se usluž¬
benci plaho spogledovali, kakor da jih je groza; zave¬
dali se še niso, odkod ta strah in kako. Tako čudno
jim je bilo ves tisti dan do večera in vso noč in ves
naslednji dan. Ko pa so prišli tretjega dne sodnijski
gospodje v črnih suknjah in hladnih obrazov in zapi¬
sovali in zapečatili vse s strašno resnostjo in govorili
med seboj z mrtvaškim enakomernim glasom, je pla¬
nilo med uslužbence kakor električna iskra.

»Pobegnil je!«

In groza je bila v očeh vseh. Vsak je zgrabil kar
je imel svojega, in razpršili so se kakor ovce, če
plane v sredo med nje krvoločna zver.

In tedaj se je začela vsa beda vratarja Gregorja
Ovsenika.

Zadnji je bil, kt je odhajal. Glava sklonjena, roke
viseče ob telesu in prazne, tako je odhajal. Na oglu
je postal. Kolena so se mu tresla. Počasi je dvignil
glavo in se oziral na poslopje, kjer so se pravkar za¬
klenila velika vrata, železna in začrnela. Zdela so Se
mu kakor vrata mrtvašnice, za katerimi leži njegova
mladost in njegova moč.

Čudno so se svetile oči Gregorju Ovseniku.
Prazen, steklen je bil njih svit, kakor človeka, s ka¬
terim se je zgodilo nekaj strašnega, a se še prav ne
zaveda vsega; kakor človeka, ki sanja hude sanje,
a še v polsnu misli, da so le sanje, a vseeno trpi
in sanja dalje ...

Tedaj se je nenadoma ustavila na oglu ženska po¬
stava. Obraz suh in izstradan. Trpljenje in glad sta

4’

51

bila zapisana na njem. Gledala ga je z globokimi, to¬
pimi očmi, kakor da se obotavlja stopiti k njemu. Na¬
posled pa se mu je približala počasi in plaho.

Gregor Ovsenik se je stresel. Njegove oči so se.
srečale z njenimi globoko vdrtimi in topimi.

»Kdo si?«

»Tovarišica tvoja odsihdob!« je rekla tiho. Brez¬
zobe čeljusti so se nasmejale z grenkim, ledenim na¬
smehom.

»Kaj mi bo tovarišica! Imam ženo in hčer.«

»Tudi ženi in hčeri bom tovarišica... Pojdiva!«

»Kam?« se je zavzel Gregor Ovsenik nad tako
vsiljivostjo in gledal mršavo, sključeno postavo.

»K drugim ... Na tisoče jih je ...«

»Na tisoče,« je zavzdihnil Gregor Ovsenik in sam
ni vedel zakaj.

»Kdo so ti tisoči?« je vprašal.

»Taki so, kakor ti,« je odgovorila ženska in se na¬
smejala.

»Kakor jaz,« se je zavzel in streslo ga je, kakor
da je dahnila vanj hladna jesenska sapa. »A kdo si?«
je vprašal s stisnjenimi ustmi.

»Poglej me in se spomni. Ko so pečatili tam v
tistem poslopju, sem se dotaknila tebe in drugih. Ozrl
si se po meni mimogrede, kakor da se ti mudi drugam,
a vendar se nisi premaknil z mesta. Drugi so se me
ustrašili in pobegnili. Zakaj so pobegnili, ko sem jih
vabila? Saj jih še dohitim. Glej, in ti nisi bežal pred
menoj. In pametno je bilo. Cernu bežati, ko pa se
vrneš vseeno k meni.«

Z rastočo grozo je gledal Gregor Ovsenik v njene
globoko vdrte oči. Kakor da gleda blazno žensko, ki
je zblaznela od učenosti.

»Kaj mi govoriš te stvari, ki so ti jih morda pove¬
dale knjige. Jaz jih nisem bral. Povej mi naravnost,
v oči mi povej, tako kakor se pove človeku, ki se s
knjigami ni utegnil ukvarjati.«

52

y>7.  menoj pojdi, pa boš videl in ne bo ti treba
praviti.«

»Kam?«

»Pojdi!«

Prijela ga je za roko. Ledeni so bili njeni prsti in
zazeblo ga je; prav do srca ga je zazeblo. Zganil se
je in odskočil.

»Pusti me!«

»Ali se me bojiš?«

»Bojim. Ledene so tvoje roke in tvoje oči brez,
bleska. Kakor oči mrliča so.«

»Privadiš se mojim rokam in mojim očem, kakor
so se privadili tisočeri. Ne boj se me! Podaj mi roko
brez strahu, kakor so mi jo podali tisočeri in pojdiva
k tisočerim.«

Oklenila se ga je tesneje.

Stresel se je. Silno in močno je zahropelo v prsih.
Ramena so se zravnala, kakor da hočejo vreči raz
sebe težo, veliko in grozno. Zašibila so se kolena, vsa
onemogla.

Počasnih, omahujočih korakov je šel po cesti in
glava mu je visela na prsih, kakor obložena s tež¬
kimi, gorjupimi mislimi. Ženska z velim in koščenim
licem pa se ga je tesno oklepala.

Tako je Gregorja Ovsenika objela beda.

V predmestjih, kjer so ulice ozke in hiše nizke,
bogvekdaj pobeljene, ceste slabo tlakane in izvožene,
polne prahu, če pripeka sonce, cedeče se od rjavega
obilega blata v deževnih dnevih, srečujejo človeka
ljudje v ponošenih oblekah in izstradanih lic. Roke so
jim žuljave in koščene. Njih pogledi te ustavljajo sredi
ceste, da ti zatrepeta duša od sočutja, tako trpeči so,
tako kruha proseči. Ustnice se ti nasmehnejo, kakor
v pričakovanju in te pozdravljajo, kakor pozdravlja
človek človeka. In ta smehljaj izgovarja eno samo be-

53

sedo, vsakdanjo sicer, a vendar tako pomembno:
kruha I

A ne samo v predmestjih, tudi v mestu samem,
svetlem in razkošnem, jih srečavaš. Na stotine jih je,
na tisoče. Ob vsakem koraku jih vidiš. Po svetlih,
širokih ulicah hodijo, mimo trgovin in bogatih izložb,
mimo ponosnih hotelov in svetlih gostiln. A kdo jih
jih zapazi? V šumečih krilih se sprehajajo gospe, v
dragocenih plaščih in klobukih. V kavarnah sede go¬
spodje, rdečih obrazov in rejenih trebuhov. Igrajo.
Denar jim je postranska stvar, zabava vse. A zunaj
jih gledajo sestradane oči, zbledeli obrazi... Samo en
majhen del od kupčka, ki leži pred onimle gospodom
s plešo, pa bi se razveselilo srce in oči orosile od
sreče. Samo en dragulj z ovratnice one vitke, lepe
gospe in bleda lica bi prešinil smehljaj hvaležnosti.
Samo kamenček s prsta onele, ki se sonči na klopi in
žari, kakor luč, pa je nasičenih število stradajočih ...

Kruha!

Ali kdo se meni zanje; kdo postoji in se ozre s
pogledom usmiljenim ...

Zaman gledajo hrepeneče oči. Ni ostankov, ne po¬
gleda dobrohotnega. Psa je vzljubil bogatin, zasovra¬
žil človeka v bedi tavajočega ...

Zunaj je bilo hladno. Jesenska megla je ležala nad
mestom. Gregor Ovsenik je nategnil sivkasto, raz¬
cefrano kapo na glavo in se ozrl po sobi. Prazne so
bile stene in razpokane. Nekoč je pač bila to dr¬
varnica. Ozko okno, kakor okno ječe, je gledalo na
ulico. Slab zrak, vlažen in zatohel se je sprehajal
skozi okno in se srečaval z motno poulično svetlobo.
V levem kotu je bila na tleh slama. Postelja je bila
že davno prodana, skupiček že porabljen. Bledo, suho
dekletce je ležalo na slami, pokrito s cunjami.

»Ali greš?« je vprašala žena, sedeča sključena v
kotu pri majhni okrogli peči, bogvekdaj zakurjeni.

»Grem,« je odvrnil Gregor Ovsenik, kakor v
odmev.

54

Na postelji je zavzdihnilo in zaječalo.

»Vode!«

Žena v kotu se ni zganila. Topo je gledala predse.
Gregor Ovsenik je pristopil in se sklonil nad bolnico.

»Vina ti prinesem, hčerkica. To te okrepča, to te
ozdravi. In kruha ti prinesem, da se nasitiš, in drv
in premoga, da se ti ogrejejo udje.«

Žena v kotu se je grenko nasmejala.

»Vina, kruha... Ves denar je pošel že pred enim
tednom. Zaslužka ni. Danes nismo še nič jedli. Odkod
vzameš vino? ... Odkod drva in premog?« ...

Gregor Ovsenik je zadušil vzdih, ki se mu je
dvignil v prsih.

»Zaslužka ni,« je rekel udano. »Star sem in starosti
ne marajo. Mladost hočejo in čilih moči.«

Žena se je sključila v kotu še bolj in se stisnila k
nezakurjeni peči. Hčerka na slami je zastokala.

»Vode.«

Gregor Ovsenik je pograbil vrč in pokleknil ob
vzglavju. Podprl je s koščenimi rokami glavo bolne
hčerke, da je pila željno in počasi. Zasmilila se mu je,
ko je začutil njeno shujšano telesce v svojih rokah,
zasmilila se mu je žena v kotu, stradajoča in preze¬
bajoča.

»Prinesem jedil in vina in drv,« je dejal, a se je
takoj zavedel, da laže.

Žena je zavzdihnila tiho, trpeče; hčerka je zaprla
oči in se nasmehnila, kakor v sladkem pričakovanju,
kakor da so ji očetove besede vlile v njene žile novih
sil...

*

Tista začrnela, železna glavna vrata hotela »Uzon«
ki so se zdela človeku, ki je šel mimo, kakor vrata
velike mrtvašnice, so se zopet odprla. Življenje je za¬
vladalo v hiši, prej tako tihi in pokojni. Na glavnem
vhodu, pri velikih vratih je stal vratar, mlad in živ-

55

Ijenja poln s čepico na glavi, na kateri se je bliŠčalo
»Hotel Uzon«.

Odkrival se je ljudem, ki so hodili skozi vrata
in se jim klanjal in sprejemal napitnine. Sami ele¬
gantno oblečeni ljudje so bili obiskovalci hotela, same
»milostne gospe« in »vaša blagorodja«. Siromaka ni
bilo med njimi.

Pa je prišel človek in se ustavil pred vratmi. Noge
so se mu tresle in glavo je povešal. Globoko udrte
so bile njegove oči in obraz upadel, pepelnat.

»Kaj hočete?«

Pogledal je človek vratarja. S težavo je razbral na¬
pis na njegovi kapi, zakaj stare so že bile njegove oči.

»Gregor Ovsenik sem,« je rekel zaupno. »Prejšnji
vratar.«

»A,« se je začudil sedanji vratar, »pri onem, ki
je pobegnil?«

»Da, pri onem. Dvajset let sem bil, dvajset let...«

»Dvajset let,« se je začudil vratar in dvignil obrvi.
»In sedaj?«

Gregor Ovsenik je pogledal vratarja.

»Sedaj?... Beračim.«

Bridkost je trepetala v teh besedah.

»Delal sem, kjer sem le dobil delo. Pa kaj je to!
Od danes do jutri. Potem pa zopet nič, ves čas nič.
A jesti je treba vsak dan. Preveč jih je, na tisoče. Kdo
bi se menil za starca! A jesti mora tudi on... In tako
beračim. A kakšno je to beračenje? Če kdo kaj da,
kolne v srcu. Kakor da sem dvajset let lenaril.«

Z rokavom je potegnil preko oči, kakor da briše
solze.

»Gospodar je tam, v pisarni?...«

Vratar je pokimal. Ni mogel, da bi rekel: ne smeš!
Prepovedano mi je pustiti berače v hotel. Samo v
notranjosti je zaklicalo »ne smeš«, a preko usten ni
prišlo. Gregor Ovsenik pa, kakor da je slišal ta klic,
se je obrnil in trudno zamahnil z roko:

56

»Ne bojte se. Dvajset let sem bil vratar. Prav tu,
pri teh vratih.«

In kakor da se je nečesa domislil, ga je vprašal
zaupno:

»Ali ste oženjeni?«

Vratar se je zavzel. A udrte oči Gregorja Ovsenika
so gledale tako odkrito, da je odkimal z glavo, ne¬
hote, kakor da je nekdo prijel za njo in zmajal z njo.

»Niste... Glejte, a jaz sem oženjen. In hčerko
imam, že veliko in lepo. Pa je bolna revica. Denarja
pa ni, da bi ozdravela, da bi se nasitila. Jesen je in
noči so hladne. Pa ni drv, ne premoga, da zakurim.
Dvajset let sem bil tu vratar. Mladost sem pustil tu
in svoje moči... A žena strada sedaj in hčerka umira,
jaz pa beračim? Pa sem videl odprta vrata, prav ta,
kjer sem bil vratar dvajset let in sem prišel, da po¬
iščem in vzamem s seboj, kar je mojega.«

Po hodniku je prišel človek v črni suknji, srednje-
velik in z rejenim trebuhom. Počasi, oblastno je ko¬
rakal s kratkimi koraki in zlata verižica na trebuhu
se je svetila. Roke je nosil na hrbtu.

Vratar je ponižno snel kapo. »Gospod,« je jecljal
z bojazljivim glasom, »ta mož pravi, da je bil vratar
tega hotela pri prejšnjem lastniku.«

Gregor Ovsenik je pogledal vratarja z začudenimi
očmi.

»Kakor bi prosil vbogajme,« je pomislil, »kakor da
ni več vratar, nego berač, tako je ponižen.«

»In kaj hoče?« je vprašal hotelir in gledal Gregorja
Ovsenika.

»Pravi, da je bil vratar,« je ponovil vratar.

Hotelir je gledal Ovsenikovo« sključeno postavo in
raztrgano, blatno obleko. Njegove debele ustnice,
vlažne in pohotne, so se zganile.

»Beračiti je prepovedano!«

Gregor Ovsenik se 'ni odkril. Gledal je hotelirjev
okrogli, tolsti obraz in tiste debele, mokre ustnice in

57

bilo mu je, da bi najrajši sunil v tisti rejeni trebuh in
pljunil.

»Ali slišite, vi,« je rekel hotelir neprijazno in se
prestopil, zakaj videl je v Ovsenikovem pogledu stud.
Vzel je robec in si obrisal ustnice. »Beračenje je pre¬
povedano!«

Gregorju Ovseniku je zahroplo v prsih in ustnice
so se zganile. Iz oči je švignil blisk, kakor bi hotel
reči: »Nisem prišel beračit, nesnaga.« Ali namesto
jezne besede je prišel preko njegovih ust glas, trepe¬
tajoč in ponižen.

»Nisem prišel beračit, gospod. Po svojo mladost in
svojo moč sem prišel. Zapečatili so jo sodnijski go¬
spodje in zapisali, kakor so zapisali in zapečatili vse
drugo. Pomotoma so jo zapečatili, ker sem jo pozabil
vzeti s seboj. Gotovo jo je kupil sedanji lastnik, kakor
je kupil vse drugo; in če ste vi sedanji lastnik, pa
prosim, da mi vrnete, kar je mojega. Zakaj dvajset
let sem bil tu vratar ...«

Začudeno je pogledal hotelir vratarja.

Gregor Ovsenik pa je nadaljeval in njegov glas je
bil plakajoč.

»Ženo imam, ki strada, in hčerko, ki je bolna. Pa
sem prišel, da vzamem, kar sem pustil tu, da ozdravi
hčerka in se nasiti žena.«

Hotelir se je dotaknil čela s prstom in skomizgnil
z rameni. Sive oči, drobne in zalite, pa so govorile vra¬
tarju :

»Norec je, odvedite ga.«

Obrnil se je, kakor da hoče oditi. Pa je še segel v
žep in denarji so zažvenketali. Zbiral je in izbral de¬
setico.

»Nate!«

In odšel je kratkih korakov po hodniku in tolsta
lica so se mu stresala.

Gregor Ovsenik je gledal desetico na dlani osupel
in začuden.

58

»Ali je to moja mladost in moja moč?«

In zapeklo ga je na dlani kakor ogenj. Z vzkrikom r
bolestnim in obupnim, je odmaknil roko in desetica
je padla na tla in se zakotalila v kot pri vratih. Komaj
slišno je zažvenketala. In upognjen, težkih korakov je
odšel proti domu.

*

Mož je samo skomizgnil z rameni in sedel v kot
na tla.

»Moja mladost in moje moči,« je pomislil. »Samo
desetico je bilo vredno vse skupaj, samo desetico....
Pa naj leži v kotu. Kaj bi se pehal za tako malo¬
vredno rečjo? Naj leži v kotu, pozabljeno, poko¬
pano ...«

Pa se mu je storilo vseeno milo pri tej misli. Mla¬
dost je vendarle mladost in trud je vendarle trud, če¬
tudi vreden samo desetico.

»Kako bo jutri?«

Zganil se je Gregor Ovsenik pri tem vprašanju,
tako čudno votlo in suho je bilo.

»Kaj bo,« se je ozrl in pogledal ženo. Čepela je v
kotu sključena, zakaj glad jo je mučil. V srce ga je
zbodlo, kakor ostra, razpaljena igla.

»Ali si danes kaj jedel,« je vprašala žena trudno.

Zmajal je z glavo.

»Star sem in starosti nihče ne mara,« je odvrnil.
»Slabše je človeku staremu, vrženemu na cesto,
slabše kakor psu, ki moti gosta pri kosilu in ne ve
kje mu je gospodar.«

»Da bi le hčer ozdravela,« je jadikovala žena. »Če
bi se zakurilo, bi se ogrelo njeno telo in morda bi
jej hitreje odleglo. Že davno je, odkar smo kurili, in
stene so hladne in vlažne. Juho bi skuhala; moke ni
ne zabele; nič zato. Gorka voda, nekoliko osoljena, je
boljša kakor mrzla.«

59

Gregorju Ovseniku so se zašibila kolena. Zazdelo
se mu je, da se mu je nasmejala izza vrat desetica,
z nasmehom porogljivim in škodoželjnim, kakor da bi
mu govorila: Kaj bom jaz! Drv ne dobiš zame, ne
premoga.

Nekdo je zavzdihnil. Ali žena ali hči, ni vedel.
Zganil se je in prsi so mu vztrepetale. Pogled se mu
je ustavil na slami, kjer je videl v mraku obrise
hčerke, mirno spavajoče, morda celo sladko sanja¬
joče. In spomnil se je ženinih besed. Mora, mora do¬
biti kaj za hčer. Planil je na dvorišče. Spotaknil se je
ob kup drv in premoga.

Kakor pošast se je vzravnala ob premogu njegova
znanka beda, kakor bi ga čuvala.

»Kam bežiš?«

»Po desetico!«

»Tja v hotel?«

»Za vrata. Tam leži.«

»Ne hodi!«

»Zakaj ne? Kupim premoga in drv. Dovolj bo za
nocoj, da se ogreje soba in žena skuha juho. Gorkota
ozdravi hčerko, ki je bolna.

Ne dobiš premoga in drv. Glej, večer je in trgo¬
vine se zapirajo.«

Gregor Ovsenik se je ozrl.

»Ali kje naj dobim drva in premog?« je vprašal
obupno.

Ženska je stopila k njemu.

»Kje?«

Prijela ga je za roko. Ledeno ga je spreletelo in
stresel se je.

»Tu. Zate sem ga čuvala.«

»O Bog,« je zavzdihnil in mraz ga je stresel.

»Kdo te vidi,« je zašepetala izkušnjavka. »Vzemi
in zakuri, da ozdravi hčerka.«

Gregor Ovsenik se je stresel še huje. Nato se je
naglo ozrl in nekaj kosov premoga in trsk je zginilo

60

pod raztrgano suknjo. Urno, kakor strah, je izginil v
klet, v sobo.

»Zakuri žena,« je rekel in odložil premog in trske
tiho in plaho. Glas mu je bil tuj in nenavaden. Nato
je stopil k ležišču, kakor da išče zavetja pri hčerki,
bitju nedolžnem in čistem.

V peči je zaprasketalo in vonj po dimu se je širil
po sobi.

»Toplo ti bode, otrok,« je zašepetal Gregor Ov¬
senik in popravljal zglavje s tresočo roko. Dotaknil
se je njenega lica. Spreletelo ga je, kakor da mu je
šinil v ude električen rok. Nagnil se je bliže k hčerki
in poslušal. Nato pa je sedel, zadet od silne bolečine,
in glas mu je bil votel in hripav.

»Sem pojdi, žena!«

Vstala je od pečnih vratič, kjer je veselo plapolal
ogenj in ga pogledala. Trak luči je padal po sobi in
migljal, kakor da odganja mrak. Gregor Ovsenik pa
je pokazal na posteljo.

»Poglej jo, hčerko!«

Obrisala je roke v strgan predpasnik, kakor da je
pri ognjišču zaposlena s pripravljanjem okusnega ko¬
sila in jo kliče nekdo od njenega opravila drugam.
Pristopila je bliže in se nagnila nad ležiščem. Žarek iz
peči se je igral na voščenem licu mlade deklice in po¬
ljubljal njene zaprte oči, kakor da jo kliče, naj spre¬
gleda in se ga veseli.

Žena je dvignila glavo. Za trenotek sta se srečala
njuna pogleda v nemem obupu. Bilo jima je, kakor če
se zagrne čez zadnje sončne žarke črn oblak in leže
na zemljo težka, črna noč. Deklica je bila mrtva.

*

Ko so naslednji dan sodnijski gospodje v čnih suk¬
njah resnih obrazov ogledovali sobo v kleti in zapiso-

61

vali, so ugotovili na sedemnajstletnem dekletu smrt
radi sušice. Pri Gregorju Ovseniku in njegovi ženi
pa smrt radi ogljikovega plina, ki se je nabiral v za¬
kurjeni peči. Ali se je zgodila nesreča zaradi nepaz¬
ljivosti, ali samoumor, tega pa niso mogli dognati.

Odločilni trenotek

11

... Nastal je trenotek velike napetosti. Tišina v
sobi je bila tesnobna. Zunaj je pritiskal zimski veter
na okenska stekla.

I ajnik strokovne organizacije je prepričevalno go¬
voril za stavko, dokazujoč, da v nasprotnem slučaju
propade sveto načelo delavske solidarnosti, ki pravi:

»Krivica storjena enemu, je krivica, storjena nam
vsem...«

Ni bilo ploskanja. Položaj je bil preveč resen...
Nekateri so se odkrito plašili glasovati za boj. Drugi
so poudarjali, da je boj dolžnost. Med temi je stala
skupina najbolj resnih, ki so nervozno mencali z no¬
gami in gladili lase nazaj za zatilnik. Hoteli so, da
stopi vse delavstvo v odločno borbo, pa naj bo krivici
ali po pravici, in so hoteli stavko na vsak način.

Potrebno je bilo samo še, da se sliši:

»Da«, ali »Ne«.

Predsednik pozove navzoče zaupnike, da glasu¬
jejo.

»Kdor je za stavko, naj dvigne roko!«

Tajnik šteje.

»Štiri in šestdeset.«

Molk.

»Štiri in šestdeset,« ponovi predsednik. — »Za
stavko.«

Pogleda po zborovalcih in reče:

»Proti stavki...«

»... eden in šestdeset, dva in šestdeset, tri in šest¬
deset ...«

63

V dvorani se je čutila silna napetost. Vsem je utri¬
palo srce od bolečine, prsi je stiskalo nekaj kot z
železnimi kleščami:

»Štiri in šestdeset...«

Tajnik se je za sekundo ustavil, nato pa štel dalje
in glas mu je bil tresoč:

»... pet in šestdeset, šest in šestdeset, sedem in
šestdeset, osem in šestdeset...«

Vzdih olajšanja je zavel po dvorani, kakor bolesten
protest.

Glasovanje za boj je bil odločilno ... Načelo je
bilo pogaženo.

Sestanek se je razblinil v male skupine. Celota
se je rušila na majhne koščke, ki so se oddaljevali v
bučnem razpravljanju, potlačeni radi nerazumevanja
važnosti trenotka in nesolidarnosti. Ozirali so se sedaj
drug na drugega, kot na izdajalca in z nezaupanjem.

Oni, ki so dobili večino glasov, so se plašno in
sramežljivo trudili, da opravičijo svoj postopek.

Oni, ki so branili sveto načelo proletarske solidar¬
nosti, prezirajoč strahote Nepoznanega, do česar bi
jih najbrž privedel boj, so z bolestjo čutili, da so vse¬
eno triumfatorji. Zakaj njih odločnost in nastop jih je
naredila velike. Postali so človek.

In ko je skupina, ki je glasovala za stavko, raz¬
pravljala, je eden izmed njih rekel:

»Čudno, da so zaupniki in delavci, ki so najbolj
revni, glasovali za stavko, dočim so oni, ki imajo
košček zemlje ali bajto, ali nekaj prihrankov, glaso¬
vali proti...«

Služkinja

12

Stara ženica, že nekoliko upognjena od dela in
trpljenja, ki jo je srečavalo v življenju, je vsa zasopla
težko nosila za mlado elegantno in lepo damo težak
jerbas — prtljago.

»Tam-le v ta vagon stopite,« je rekla mlada dama
in pokazala na vagon tretjega razreda.

Ženica se je trudila in s težavo dvignila težak
jerbas na stopnico vagona. Oddahnila se je in zopet
prijela, da ga dvigne višje v vagon. Mišice na rokah
so ji drhtele, obraz je sinje zarumenel. Sprevodnik,
ki je šel mimo, je dobrohotno prijel za ročaj:

»No, le dajva,« je rekel in pomagal dvigniti jerbas
v vagon. Dame, ki je stala nekoliko v stran, ni takoj
opazil, a če bi, kaj more. Taki lepi in elegantni dami
se tudi ne spodobi, da bi pomagala služkinji.

»Lepo sedite,« je rekla. »Karto imam jaz. Bom že
sprevodniku povedala.

Ženica se je nasmehnila nekako dobrohotno, hva¬
ležno in ljubeče je pogledala za mlado, elegantno
damo, ki je stopila v zraven stoječi vagon prvega
razreda.

»Rada ima svojo gospo,« je pokimal sprevodnik,
videč vse to. »Navezana je nanjo kakor domač pes,
dasi ji niti z mezincem ni pomagala pri tisti košari.«

Komaj vidno je zmajal glavo in rekel sam pri sebi:

»Kako hlapčevski je priprosti človek pred nališpa-
nim človekom?!... Kakor da je nališpani nekakšno
višje, popolnejše bitje?!... In vendar sta eden in
drugi iz enakega testa, enako sta se rodila in enako
bosta umrla in strohnela.«

5

65

Stisnil je ramena tesno k vratu, ne zavedajoč se
niti tega in rekel polglasno sam za sebe:

»Čudna ponižnost!«

Piščalka je zapiskala. Kolesa so se zganila.

Sprevodnik je stopil v voz, da pregleda karte. V
prvem razredu mu pokaže elegantna dama dve karti.
Eno za sebe, prvi razred, drugo za tretji razred.

»To je...« je pogledal sprevodnik damo, dasi je
vedel, da je za služkinjo.

»To je za mojo služkinjo,« je odgovorila dama z
glasom, kakor bi hotela reči, naj je ne vznemirja.
»Tam v tretjem razredu sedi.«

»Hvala.«

Sprevodnik salutira in gre.

»Resnično, kakor da je v tretjem vagonu njen
pes,« je šinilo sprevodniku po možganih, ko je za¬
prl vrata vagona.

V vagonu tretjega razreda vidi služkinjo. V dobro¬
hotnem, razoranem licu je začrtano vse življenje
njeno kakor na gramofonski plošči. Prijazne oči so se
smehljale v zadregi in gledale v sprevodnika.

Sprevodnik, čuteč, da hoče ženica nekaj povedati
o karti, reče:

»Dobro, dobro... sem že videl. Vaša gospa tam
v prvem razredu mi je pokazala vašo karto.«

Preluknjal je karte drugim sopotnikom. A nekaj
mu ni dalo miru. Obrnil se je k ženici in rekel dobro¬
dušno :

»Radi imate svojo gospo, kaj? ... Lepa je, no, pa
nič kaj prijazna.«

Ženica se je veselo nasmehnila. Njen glas je bil
toplo božajoč.

»Seveda jo imam rada; Gusti je, moja hčerka, se¬
daj imenitna gospa.«

Sprevodniku so padle ščipalne klešče iz rok in
obvisele na jermenčku.

66

»Mati? ... Vaša hčerka je tista gospa? Vaša hčer¬
ka,« je povdaril ves zavzet.

V presenečenju se ni niti zavedal, da je vprašal.

Ženica je ponovno pokimala z glavo in se smeh¬
ljala. V očeh ji je sijala sreča.

»Da, da, moja hčerka,« je nadaljevala. »Spremljam
jo v mesto. Ni sicer hotela, prigovarjala mi je, naj
se ne trudim. Dobra moja Gusti ve, da imam mnogo
dela, pa sem se vseeno odločila. Rada bi jo videla v
mestu. Veste, bila je pri meni nekoliko dni... Majhno
posestvo imamo, pa sem ji dala nekaj pridelka. Bolje
diši domače, nego kupljeno. In povrh je v mestu vse
drago. Sicer je njen mož velik gospod, direktor je,
ali domače je le domače. — ...«

Ženica je gladila s suho, zdelano roko težak jerbas,
poln domačega pridelka, njenega lastnega znoja. Bila
je ponosna, da ga nese svoji hčerki.

Sprevodnik je pregledal vse vagone. Preščipal je
karte. Prvič v življenju njegove desetletne prakse
se mu je dogodilo, da ni vedel, komu je že vse pre¬
gledal karte in komu še ne. Pred njegovimi očmi je
bila ženica z jerbasom v tretjem razredu, srečna, da
pelje svoj pridelek svoji hčerki, sedeči tam v prvem
razredu, ki mu je pokazala tudi karto za služkinjo,
ki je prav za prav njena mati.

»Kakšni sužnji smo v tem podnebju laži,« je rekel
v mislih. »Stariča je vsa srečna, da se pelje k svoji
hčerki, milostivi gospe in nič je ne boli, da se ne
pelje z njo v enem kupeju, nič ne čuti tega poniža¬
nja ...«

Kimal je z glavo sem in tja:

»Da, materina ljubezen je res sonce, ki ne pozna
senc, je res svetinja, ki ne pozna madeža. — Otrok
pa, če se pogospodi, se sramuje lastne matere. In to
rt*

67

vse zato, ker je v katekizmu človeškega življenja
zapisano:

»Človek človeku volk!«

In postalo mu je tako grenko v ustih in tesno v
prsih, da bi se najrajši vrgel pod klokotajoča in bes¬
neča kolesa...

Kaj je glad?

13

Prečudno je to vprašanje, kaj je glad?

Človek je sedel pri mizi v restavraciji; masten
je bil njegov obraz, trebuh lepo oblikovan, Čital je
v časopisu med noticami o gladovanju otrok tam
nekje v predmestju, v rudnikih, na kmetih... Zmajal
je z glavo in v mislih se mu je pletlo: »Prečudno je
to vprašanje, kaj je glad?«

Pogledal je izza časnika in rekel:

»Natakar, prinesite še ljutomerčana!«

V mislih pa je govoril dalje:

»Glad?... Delajo naj!... Da ni dela? Ha... Do¬
volj ga je. Samo delati nečejo. Vsak bi rad imel ve¬
liko mezdo, pa malo dela. Samo osem ur, hm, sedaj
še celo manj, samo štirideset na teden... In dobro
plačo...«

Tresoča roka drobnega, obledelega fantka se je
stegnila k njemu in plah glasek je poprosil:

»Gospod... malo kruha prosim. Lačen sem!«

Gospod je odložil časnik in pogledal.

Kakor sulica so bile njegove oči.

»Nesramnost... Lačen? Kaj sem mar jaz prehra¬
njevalec lačnih? — Natakar, kaj je to?«

Natakar odrine dečka iz restavracije in jezno za¬
mrmra:

»Kaj se postopiš?!«

Gospod je še nekaj sam pri sebi nejevoljno zago¬
drnjal, si obrisal s servijeto mastna usta in izpil ko¬
zarec ljutomerčana.

69

»Kaj je prav za prav glad?« je vprašala mlada
dama rožnih lic, in lepa ogrlica je blestela okrog
nežnega vratu. »Glejte, tu pišejo, da se je radi po¬
manjkanja in gladu zgodilo v prejšnjem mesecu sedem
samomorov.«

»Glad,« se smeje mlad gospod kavalirski. »To
je ... gospa. . . kako naj vam razložim .. .«

»Mislim si,« mu seže mlada dama v besedo. »Zad¬
njič sem bila v gorah. Na Stolu in smo šli preko na
Golico. Svež zrak, pravim vam, nebeški zrak. In tak
tek sem dobila in vsa družba, da je bilo zares ve¬
selje. Vse, kar smo vzeli seboj — rečem vam, ni bilo
malo, kar smo imeli — in še bi jedli. Pravi volčji glad
smo občutili... V prvi gostilni sem snedla kar dva
zrezka s solato in krompirjem.«

»Da, da, da,« je hitel pojasnjevati kavalir. »Vidite,
to je glad ...«

Nedavno se je zgodilo, da je v rudokopu zasulo
rudarja. Mlad je še bil in komaj nekaj let oženjen.
Rešili so mu življenje, a nogo so mu morali odrezati.

Ženi so radi te nesreče od skrbi in strahu za vsak¬
danji kruh osiveli lasje. Otrok, triletna hčerka, tega ni
razumela, zakaj mamina roka je odganjala od nje
bedo pošasti. Zato se je smejala, kakor se je smejala
pred nesrečo. Samo po očetu je spraševala.

»Kje je očka tako dolgo, mamica?«

In mamica je odgovarjala, dasi ji je srce krvavelo:

»Prišel bo, le pridna bodi.«

In morala je, česar prej ni bilo treba, prositi:

»Mamica, kruha, lačna sem!«

In zgodilo se je, kar se prej ni dogajalo, da mamica
ni mogla uslišati prošnje. V njenih mladih možganih
se je vzbujalo začudenje:

»Zakaj ni kruhka, mamica. Tako sem lačna.«

In otroške oči so gledale tako otroško proseče in
s takim nedoumenjem, da so mami stopile solze v oči.
Objela je hčerko in šepetala, zadržujoč jok:

70

»Bom dala, bom dala... Ko bo očka prišel, pa bo
mnogo kruhka.«

Hčerka pa nikakor ni mogla razumeti, zakaj mami
glas tako drhti. Pogledala jo je in vprašala:

»Kdaj pride očka?«

»Ko ozdravi,« je rekla mama.

Otrok je premišljeval.

»Ali skoro ozdravi?«

»Skoro,« je odgovorila mama in za srce jo je sti¬
snilo.

»Pa bom jedla, kaj ne? — Veliko kruha mi daš,
ko se vrne očka?... Tako ga bom jedla, poglej:
haam, haam ...«-

Ko se je vrnil oče iz bolnišnice, je imel leseno nogo.

Hčerka ga je gledala in rekla:

»Zakaj imaš leseno nogo?«

Oče se je po sili nasmehnil in rekel:

»Dali so mi jo!«

»Zakaj leseno, očka?... A kje imaš tisto svojo?«
Globoko je šel očka po sapo, a je vzdržal vzdih:
»Rudnik mi jo je vzel. Premog jo je zgrabil!«
»Premog,« je gledala hčerka. »Premog? Zakaj je
ni vrnil?«

»Kar vzame premog, ne vrne več!«

»Hudobec,« je rekla hčerka in v njenem glasu je
bilo kakor graja. Nato pa je rekla:

»Ali premog je vendar gospodarjev?! Tistih go¬
spodov, ki imajo tako bele hiše in tisti veliki dimnik.«

»Da, premog je njihov. Njim ga kopljemo.«

»Pa naj oni ukažejo premogu, da ti vrne nogo!«

Oče je objel hčerko, nato jo prijel za roko in rekel:

»Pojdiva h gospodom po nogo!«

Ko sta prišla k ravnatelju premogokopa, ki je sta¬
noval v tisti veliki beli hiši, je ravnatelj skomizgnil s
pleči in rekel:

»Mhm, mož... Delati več ne morete... Obžalujem.«

»Kakšno lažje delo bi že zmogel... Da vsaj otrok
ne bo gladoval.«

71

Ponižno je stal rudar pred ravnateljem. Hčerka
rudarjeva pa je rekla:

»Premog je vzel mojemu očki nogo. Naj mu jo vrne!«

Ravnatelj je pogledal otroka tako napol z nasme¬
hom, napol zaničljivo in zamrmral:

»Neumen otrok ...«

Nato je rekel glasno:

»Ah, gladoval... Otrok je še majhen. Njemu ni
treba kdovekaj.«

»V rudniku sem delal, gospod ravnatelj... pošteno
sem delal in rudnik mi je vzel nogo.«

»Saj niste zastonj... Plačali smo vas. Kaj še ho¬
čete?«

Strog je bil ravnateljev glas.

Hčerka pa ni vedela, kaj govori; pogledala je
očeta in, držeč ga za roko, stopila k ravnatelju in
rekla:

»Nogo vrnite očki! V rudniku ste mu jo vzeli!«

Ravnatelj je namrščil obrvi in se obrnil stran.

Služkinja-postrežnica je stopila v sobo. Na pladnju
je prinesla malico. Pivo in hrenovke. Ej, prijetno so
dišale.

»Očka,« je pocukalo dekletce očeta. »Tudi jaz sem
lačna.«

In v njenih očeh, na njenem obrazu je bilo toliko
pričakovanja in gladu, da je celo ravnatelj sam spustil
roke in zamrmral:

»Ej, ta bedasti otrok!«

Segel je v žep in ponudil kovača:

»Na, punčka,« je rekel in v glasu se je slišalo nekaj
kakor sožalje. Zmajal je z ramami in rekel:

»Takšni so predpisi... Ne morem pomagati...«

Rudar je odšel. Lesena noga je tolkla ob tla. Na
cesti je pobožal hčerkico po kodrasti glavici. Tresoča
je bila roka, v grlu solze:

»Lačna si?!«

Dekletce mu je pomolilo kovača:

»Kupi kruhka, očka... pa za mamo tudi... -

Ni potreben

14

Cunje so bile na njem, ko je stopil v sobo. Zunaj
pa je škripal mraz. Vprašal sem:

»Česa želite?«

Zadrega mu je bila v očeh in v grlu ga je stiskalo,
ko je rekel:

»Pomoči bi rad. Podpore!«

»Ali ste organizirani?«

Zmedel se je.

»Nisem,« je spregovoril in obrnil oči v stran.

»Kaj ste?«

»Delavec. V gramozni jami delam. V akord, na
kvadratni meter. Ali sedaj je zmrznjeno in ne delamo.«

»Kje pa stanujete?«

»V jami, v baraki.«

»V tisti, ki je kakor nekakšna pasja hišica?«

»Podstavek je iz cementa,« jo je opravičeval —
»in zastonj jo imam.«

»Pa ni mrzlo v tisti luknji?«

Počasi je dvignil ramena, kakor da hoče nekaj
vreči z njih.

»Koliko pa zaslužite na dan?«

»Zaslužek ni enak... O, ko bi bil enak, bi vsaj
vedel, koliko zaslužim. A tisti, ki ima jamo v zakupu,
mi plača kakor se mu zdi. Po 50 Din na teden; včasi,
ali to je redko in le po leti, tudi 200 Din. Pa še to le
tedaj, ko gramoz in pesek izvažajo. O, ko bi mi plačal
to, kar naredim, bi že še šlo. Imel bi na teden 300 do
350 Din. A tako ...«

»A tako, če se ne izvaža?«

»Nič.«

»Kako pa živite potem?«

73

Zopet je zmajal z rameni, počasi, težko.

»Daje mi predujme. Tako po 25 Din, po 50 Din na
teden.«

Gledal sem njegove koščene roke, vse rdeče od
mraza. Dva prsta na desnici sta bila odrezana pri
prvem členku, majhen pa je ves manjkal.

»Ali ste invalid?«

Pogledal je na roke.

»V tovarni mi jih je odtrgalo. A to ni nič. Radi tega
bi lahko delal tudi težka dela. Ali kilo imam. Ta me
ovira.«

»Ste jo tudi dobili v tovarni?«

»Tudi!«

»Odškodnino so vam plačali?«

»V bolnico so me bili zapeljali in mi vrnili delav¬
sko knjižico.«

»Potem ste se pa lotili gramoza in peska?«

»Potem sem se pa lotil gramoza in peska.«

Resigniranost je bila v njegovem glasu, kakor pri
človeku, na smrt obsojenemu.

»Pa vendar ... Pritožili bi se in zahtevali, naj vam
vaš zaslužek takoj izplačajo, a ne šele, ko izvažajo.«

Grenko se je nasmehnil.

»Gospod, stanovanje imam prosto. Potem mi vza¬
mejo še to. Kam pa naj grem potem z ženo in otroki?«

Obup je bil v njegovih besedah.

»Ste oženjeni?«

Začutil sem vso težo, ki je ležala na tem človeku
v cunjah.

»Saj to je, kar me je gnalo, da sem prišel prosit,«
je rekel, kakor bi vzkliknil v opravičilo.

»Žena mi je povila dvojčka.«

»Dvojčka?«

Namah se mi je zdelo, da vidim drobni, nežni
telesci dveh detet, ki ležita v mrzli sobi in ju zebe.

»Pa* sta zdrava?«

Drugega pri tem občutku, ki me je objel, nisem
mogel vprašati.

74

»Sedaj sta zdrava,« je rekel. »Ali vse skupaj mi
umre, ker nimam s čim kuriti. V gozd hodim in sirovo
vejevje nosim. To se pa strašno kadi. Bojim se, da se
mi zadušijo.«

»A gospodar, kaj pa on?«

»Prosil sem ga, pa pravi, da sedaj nima denarja.
Prevelika kriza je, pravi.«

V meni je vzkipelo. Stisnilo me je za prsi.

Nisem strpel. Moram videti na lastne oči, ker je,
rekel bi, neverjetno, kar govori ta človek. Morda je
vse le pravljica ...

»Z vami pojdem,« sem rekel. »Lahko?«

»Prosim!«

Ni bila pravljica, kar sem videl. Še strašnejša
resnica je bila, nego mi jo je naslikal. Zakaj to, kar
sem videl, me preganja v spanju in mi greni zalogaj
pri kosilu in večerji.

Naj vam povem: Majhna sobica z enim oknom.
Samo štiri kvadratne metre ima. Železna, zarjavela,
razpokana peč je v kotu. Na nji kuhajo, če je kaj dati
v lonec, ž njo se grejejo, če je s čim greti. Miza je
zbita iz desk; stolov ni. Postelja je, kakor so postelje
v policijskih zaporih. Mesto slamnjače so deske. Na
tej postelji leži žena-rnati dvojčkov, odeta s starim
ponošenim ženskim plaščem. V sobi je mrzlo, da se
vidi sapa, kako jo izdihavamo. Na mizi stoji zabojček,
takšen, kakršnega imajo trgovci za makarone. V tem
zabojčku ležita drug poleg drugega, zvita v nekakšne
cunje, v raztrgana krila, otročička in spita. Nosek je
rdeč, lička bleda ...

»Koliko dni jima je?«

»Danes je trinajsti dan,« je odgovoril.

Ozrl sem se po njem, po očetu, ki je stal in se
trudil, da bi ne drgetal.

»Vas zebe?«

»Ne bo nič hudega,« je rekel.

»Ali imate kakšne zimske suknje?«

»Pokril sem z njo otročička,« je zakašljal.

75

In res sem videl, da sta poleg cunj iz starih kril,
še pokrita z nekako suknji podobno cunjo. Oče je dal
vse, da obvaruje svoja mala mraza ...

Ogledal sem se po sobi. Ne zato, da vidim, kakšna
je, to sem videl že na prvi pogled, nego zato, da se
zberem, da zadušim tisto, kar je razsajalo v prsih. V
kotu sem zagledal zmečkan papir. Stopil sem tja in ga
pobral. Tudi tako, da pridobim čas.

»To je od javne pomoči,« je pojasnil.

»So vam kaj dali?«

»Nisem potreben, so dejali.«

»Kaj?«

»Da nisem potreben,« je ponovil.

Gledal sem v zmečkani papir. In videl sem v njem
vso onemoglo jezo do mozga izkoriščanega človeka,
jezo nad tistimi napisanimi besedami. Pred očmi se
mi je pojavila druga slika. Šumeča ulica in kožuhi in
tople suknje. Gostilne in kavarne, gledališča in bari,
kabareti in polne izložbe in vse, kar ima v izobilju
privatna lastnina, za sebe prisvojena, od drugih
pridelana. In ta ulica sodi in piše:

» ni potreben.«

Ko sem odhajal, je iz bližnje gostilne nesla dekla
v loncu juhe in košček kruha. Skrbno je imela zavito,
da bi nikdo ne videl.

To, kar je bilo v loncu in tisti košček kruha, je
bilo njeno, od ust pritrgano, da bi imela mati dvojčkov
kosilo in večerjo. In še to je skrivala, da bi je ne
videli. Zakaj, ne spodobi se nositi beračem, ki »niso
potrebni«.

»Sodoma,« mi je reklo v prsih. »Sodoma,« so za-
škrtali zobje.

Pokvarjen otrok

15

S sankami in veselih lic so otroci hiteli v park.
Sneg je škripal pod nogami, na vejah je raslo ivje.
Popoldan je bil tih brez sonca, vendar prijeten in
mraza ni bilo čutiti. Zakaj noge vseh so bile v toplih
čevljih, roke v rokavicah in vse telo v toplih suknjah
in kožuščkih. In če je človek tako oblečen, veselo
hodi po škripajočem snegu, in ivje, podobno bisernim
iglam, je prijetna slika v dolgočasni vsakdanjosti.

Ptičke so se stiskale k deblom dreves in čivkale,
kakor bi prosile kruha. Vrabci so po trije, štirje, pet...
letali in potresali ivje z dreves, sunkoma vreščali, ka¬
kor da izprašujejo izprehajalce v parku, ali ne vidijo,
da so za njih postavljene hišice prazne.

Več otrok je podrsavalo po poteh. Drugi so se
kepali. Mamice, ki so bile z njimi, so jih svarile, žu¬
gale s prsti.

»Nogo si zlomiš, Milan. Pa boš moral v bolnico.«

Milan je prenehal, a samo za trenotek. Videč druge,
je pozabil na svarilo.

Otroci gospe trgovčeve so se kepali. A ker je bil
sneg suh, se kepa ni dala narediti in se je razletela,
preden je priletela v cilj.

»Kako je sneg lahek in kakor pesek,« je dejala
Marta bratcema. Včasi pa je tako težek in mehek.«

»Takrat je najboljši za kepe. In sneženi mož se
da delati,« je odvrnil brat Tonček. »Sedaj pa je res
kakor pesek.«

»Poglejta, ptičke nimajo nič na deščici,« je rekel
Ivanček, drugi brat. »Škoda, da nimam nič v žepu.
Učitelj nam vedno pravi, da moramo pozimi skrbeti
za ptičke.«

77

Marta je segla v žep svojega kožuščka in pokazala
pol žemlje.

»Jaz sem pa vzela, vidiš.«

»Živijo!« je vzkliknil Ivanček in vzel žemljo. —
»Tonček, ali naj razlomim?«

»Na polovico,« je rekel Tonček. »Eno denemo
sem, drugo polvico pa na drugo deščico.«

»Daj, bom jaz,« je rekla Marta.

»Pusti,« je rekel Ivanček in prelomil.

»Saj nisi ti prinesel,« se je razjezila Marta.

Tonček je miril.

»Nesimo drugo polovico na onole deščico.«

»Daj sem,« je zavpila Marta in vzela Ivančku
drugi kos. »Bom že mami povedala, kako se vedeš.«

Ivanček se je zasmejal in sedel na sanke.

Na drugi deščici je bilo še malo pšenice. Ko so
prišli otroci, sta dve senici in trije vrabci kljuvali na
njej. Videč otroke, so odleteli, čivkajoč, kakor da se
jeze.

»Nič se ne srdite, ptički moji dragi,« je sladko go¬
vorila Marta. »Glejte, prinesla sem vam belo žem¬
ljico.«

Položila jo je na deščico.

»Razdrobi jo na koščke,» je rekel Tonček. »Laže
bodo kljuvali. Tudi ono prvo bi morali razdrobiti.

Marta je razdrobila četrtinko žemlje na drobtine.

»Stopimo nekoliko v stran, da se ptički ne bodo
bali,« je rekla.

Približali so se tudi drugi otroci in odrasli in gle¬
dali. Najprej so prileteli vrabci. Njih krik je bil podo¬
ben priznanju. Potrkali so s kljunom po kosih žemlje,
se ozrli sem in tja, vgrizli v mečo in odleteli s koš¬
čkom v kljunu.

Otroci so se smejali in veselo kazali za njimi:

»Glejte, kako težko letijo. Košček v kljunu je večji
kakor glava.«

Sinice, pa so priletele in kljuvale drobtine na de¬
ščici.

»Te so bolj spodobne,« je rekel nekdo od odraslih.

78

»Ker so ženske,« je bil odgovor. Razumejo gospo¬
dinjstvo in ne odnašajo.«

Navzoče gospe so se postrani ozrle na besednika,
obšle druga drugo z očmi in prijele svoje otroke za
roke.

Marta pa se je obrnila k Tončku.

»Razdrobimo še tisti kos na oni deščici. Drugače
se bodo ptički sprli.«

Tonček je pokimal z glavo.

V park je prišel slabo oblečen fantek. Njegovi
čevlji so bili raztrgani, da se je videla, kadar se je
prestopil, gola peta, vsa rdeča od mraza.

Četrt žemlje je ležalo na deščici. Dva vrabca in
ena sinica so suvali s kljuni v kos.

Fantkove oči so se zasvetile v poželenju. V že¬
lodcu se je nekaj zbudilo. Ta košček žemlje je slast
proti tistemu koščku skorje zjutraj, ki mu jo je dala
mama, odhajajoča na delo.

»Prevelik kos je za tiste vrabce,« je pomislil. —
Obrisal se je z rokavom pod nosom, se ozrl okrog.

»Lačen sem,« mu je reklo v možganih. »Lačen
sem, ker tista skorjica kruha je bila zjutraj.« Moč ne¬
izgovorjene besede ga je sunila k deščici, mu dvignila
roko, ki je z urno kretnjo vzela košček žemlje in jo
dela v usta.

Frfotanja ptičk ni slišal, niti vreščanja vrabcev.

»Tat!« mu je udarilo na uho. »Tat... nazaj daj!«
je kričalo tam iz tiste gruče otrok.

Fantiček se ni ogledal. Skočil je k izhodu in bežal,
da se je gola peta, rdeča od mraza, pojavljala in skri¬
vala.

Dva gospoda sta skočila za njim. Daljše noge sta
imela kakor fantiček, zato sta ga dohitela. Za lase sta
ga zgrabila in vpila:

»Aha ... Imamo te, 'postopač ... Nepridiprav ...«
Poklicala sta stražnika.

79

Zbrali so se tudi drugi, ki so bili v parku. Zmerjali
so fantka. Od mraza posineli obraz jim je vzbujal
sovraštvo in mržnjo. Otroško lice, suhljato, z globo¬
kimi očmi jim je bilo zločinsko.

Marta je glasno govorila:

»Da ti ni nič žal lačnih ptičk? Jaz sem jim prinesla
tisto žemljico. Ti hudobnež pa si jim jo vzel.«

Neka gospa, ki je držala na vrvici psička, ga je
prezirljivo ogledovala.

»Tfu... kako nemarno je opravljen. In da ga ne
zebe, tako oblečenega?«

Stražnik je prišel.

»Kaj je?«

Gospod, ki je držal fantka za ramena, je rekel:

»Zaprite ga. Naraščaj zločincev.«

»Kaj si naredil?« je vprašal stražnik in gledal vse
po vrsti.

Fantek ni odgovoril. Ni vedel, kaj naj odgovori.
Da je snedel tisti kos žemlje, ki je ležal tam na de¬
ščici za ptičke, vendar ne more biti greh. Če smejo
ptice, sme tudi on pojesti, kar je lačen.

»V parku je bil,« se je oglasila gospa s psičkom.
»In ptičke je preganjal in jemal hrano z deščic.«

»Tako pokvarjen,« je rekla druga gospa: »Ne pri¬
vošči lačnim pticam drobtin.«

Fantek je gledal zdaj enega, zdaj drugega, zdaj
stražnika. Telo je trepetalo od mraza. Obraz je bil
ves premražen, sinjebled, oči brez otroškega ognja.

Stražnik ga je prijel za roko in šla sta. V svoji
roki je čutil hlad fantkove roke in zmajal je z glavo.

»Siromaček,« je rekel v mislih in pogoltnil besedo...

Ostali so gledali za njima in v očeh vseh je bilo:

»Pokvarjen otrok ... Kako je oblečen!... Naraščaj
zločincev...«

Ničvredni starši

16

Zvečerilo se je že zelo, zakaj bilo je poldevetih
zvečer. Oblekel sem suknjo, jo zapel in stopil iz raz¬
košno razsvetljene kavarne na slabo razsvetljeno
ulico.

»Oh,« sem vzkliknil nehote, tako na pol prestra¬
šen, kakor če se zgodi nekaj nepričakovanega, in se
opotekel: »Kaj stojiš tu?!«

Tudi v tem vprašanju ni bilo vprašanja, ki bi ho¬
telo nekaj izvedeti, nego nekak ukor, nejevolja in ne¬
kako opravičilo samemu sebi in otroku, v katerega
sem se zaletel.

Bil je fantek kakšnih osem, devetih let, kakor sem
presodil na prvi pogled. Bos je bil, v kratkih doko¬
lenkah, v tankem suknjiču, na komolcih preluknjanem
in gologlav. Njegove oči so me gledale, kakor da me
kličejo na pomoč.

»Prosim za majhen dar,« je tiho spregovoril in
drobna, slabotna otroška ročica se je na pol stegnila
in otroška dlan se je nekako obotavljaje odprla.

»Hm.« sem zamolklo zakašljal, kakor v zadregi.
Bliskovito se je v meni porajalo dvoje volj. V srcu
mi je govorilo: Daj! — V možganih mi je reklo: Kaj
boš beračijo podpiral? — Glasno pa sem rekel:

»Odkod pa si?«

»Z vodovodne ceste. Iz gramozne jame.«

Istotako tih je bil njegov glas kakor moje vpra¬
šanje in v očeh je bila prošnja.

Stopil sem korak naprej, da grem. Zakaj tisto v
možganih, ki je reklo: »Raj boš beračijo podpiral,« je
bilo glasnejše od onega v srcu, ki je šepetalo: »Daj!«

*

81

Ta gramozna jama je znana. Starši zlorabljajo svoje
otroke in jih pošiljajo beračit. Tisto, kar otroci nabe-
račijo, pa zapijejo. Tako vsaj je bilo pisano v dnev¬
niku, kjer je nek dopisnik svaril ljudi pred takim zlo¬
činom ničvrednih staršev. In zaslužijo, je bilo pisano,
več, kakor delavec-dnevničar, ki težko dela ves dan.
Da, takšne ničvrednosti ne bom podpiral...

Ali... Noga se mi je v trenotku ustavila. Ustavilo
jo je tisto, ki je govorilo v srcu: »Daj!«

»Kje pa je mama,« sem vprašal.

»Doma,« je rekel fantek. »Bolana leži. V bolnico
je nečejo. Očka pa mora ves dan pospravljati in na¬
birati regrat.«

»Aha, kje pa je v službi?«

Fantek je zmajal z glavo in rekel:

»Že sedem mesecev je brez službe.«

Popravil sem si klobuk na glavi, zakaj zdelo se
mi je, da me je pod njim nekaj zabolelo.

»Ali imaš kaj bratcev?«

»Štiri... in tri sestrice.«

Spreletelo mi je po možganih. Sedem otrok? ... In
od ljudi, ki nimajo eksistence? Kaj mislijo vendar? —
In pred oči se mi je uporno postavilo vprašanje: Za¬
kaj se vendar to dovoli? Zakaj se takim ljudem ne da
pravica, da kontrolirajo svojo plodovitost? Kje je tu
pravi pojem sočutja? Ali v stresanju glav zoper ome¬
jitev porodov, češ, naj otrok trpi, -saj je to v slavo-
božjo, ali v zdravniški pomoči ohraniti matere zdrave
in tako preprečiti bolestne prošnje po kruhu?

Vse to se je v meni dogajalo bliskovito, da se ni¬
sem mogel niti točno vsega zavedati. Pred mano je
stal fantek, drgetaje, zakaj toplo še ni bilo, komaj
začetek pomladi. In da se sam sebi nekoliko opravi¬
čim, sem vprašal:

»Ali ne lažeš?«

Fantek me je pogledal kakor da sem ga zadel s-
kamnom. V njegovih očeh je blesknilo nekaj kakor
protest. In rekel je skoro trdo:

82

»Gospod, saj lahko pogledate!«

V glasu je bilo nekako kakor zahteva, ki je suge¬
stivno delovala, da sem rekel:

»No, dobro, povedi me!«

Šla sva. Ulica je vrvela sprehajalcev. V velikih
oknih se je v električni svetlobi lesketalo različno
bogastvo in jestvine. Cele šunke, slanina, klobase, ki
so naravnost vabile zobe, da vgriznejo, so visele v
oknih. Torte, raznovrstne slaščice, pomaranče in
kruh, lepo rumen in okusno pečen... čutil sem, kako
klecajo otroku kolena. Otroške oči so begale po teh
dobrotah z obupno poželjivostjo in v želodcu ga je
bolelo. Zakaj nehote ga je stiskal. Vendar v njegovih
očeh ni bilo tiste zahteve, da hoče to in ono in zakaj
ne sme in ne more. Nego bilo je zagonetno vprašanje,
zakaj imajo ti tukaj vse to v izobilju, on pa in bratci
in sestrice, mamica in očka pa ničesar kakor samo
regrat in še to samo sedaj, ko je začel rasti...

Stopil sem v trgovino, ki je bila še odprta.

»Ali bi rad pomarančo?« sem vprašal. Ali čutil sem
takoj, da to vprašanje ni pravo. Zakaj fantek me je
pogledal in rekel tiho, hlipajoče:

»Kruhka prosim, kruhka!«

V tisti prošnji sem čutil, da mu sline stiskajo grlo,
toliko skritega pomanjkanja in gladu je bilo v prošnji.
Vzel sem dva hleba.

Ko sva zopet korakala po cesti, sem mu dal kruh.

»Na, jej...«

Nato pa sem vprašal kar tako:

»Kaj si pa danes jedel?«

»Regrat s krompirjem. Očka ga je nabral na trav¬
niku, soseda nam pa je dala tri krompirje.«

»No, le jej, fantek, jej,« sem rekel in pred oči se
mi je vsiljeval regrat, dober, če je dobro zabeljen, a
neužitna trava, če ni olja.

Otrok je vzel hleb z‘"obema rokama, kakor najsve¬
tejšo svetinjo. V očeh se je zasvetilo nekaj, kakor


83

sreča in radost. Stisnil je hleb na prsi, kakor človek,
ki objema najdragocenejšo stvar in nasmeh radosti
se je zazibal na obledelih otroških ustnicah.

»Jej, jej,« sem ponovil in ga pobožal po laseh vse
skuštranih in mehkih.

Fantek je vgriznil v hleb. Z vsemi ustmi je vgriznil
in še in še, a oči so mu bleščale kakor volku. Nikdar
še nisem videl jesti s takim poželjenjem.

»Bog nebeški,« sem pomislil. »Kaj je glad res tako
strašen? Kaj je res glad obup nad obupi in je tam,
kjer zavlada, resničen pekel?«...

*

Stopila sva na dvorišče stare razpadajoče hiše.
Ko so se vrata v sobo odprla, sem nehote obstal na
pragu. Naprej namreč nisem mogel. Na tleh majhne
sobe, ki je bila ob enem tudi kuhinja, so stali od vrat
pa do nasprotne stene štirje predali, vzeti iz tako
zvanega kredenčnega postavka, kakor so v navadi na
kmetih, na katerih imajo po navadi kipe Marije, foto¬
grafije in druge podobne reči. In v teh predalih so
ležali otroci. V dveh predalih sta ležala starejša, vsak
v svojem, a v dveh drugih predalih pa v vsakem pre¬
dalu po dva manjša, dve- do triletna otroka.

Ko sva s fantkom vstopila, so se vzpele otroške
glavice iz teh predalčkov. Še niso spali, dasi je bilo
že čez deveto uro. Boječi, proseči glasovi otrok so
govorili:

»Tonček, si prinesel kruhka, Tonček?«...

Toliko bolečine in upanja je bilo v teh glasovih,
da nisem vedel kam bi pogledal.

Fantek pa je dvignil kruh malone razposajeno vi¬
soko nad glavo in zakričal:

»Kruhka, glejte kruhka!«...

Kakor da se je dotaknil otrok električni tok, so
planili iz svojih postelj-predalov in se gnjetli okrog.

84

bratca. Stegovali so roke po kruhu, se vzpenjali na
prste. In v tistih stegnjenih prstih rok, v tistih očeh,
uprtih nepremično v kruh, na tistih napol odprtih
ustah je bilo toliko prestanega gladu, da so se poja¬
vile v kotu ustnic sline kakor pene.

»Očka naj razdeli,« je rekel fantek. »Tudi za ma¬
mico, da bo zdrava. Jaz sem že jedel.«

Dal je kruh očetu, ki je stal pri polomljeni mizi in
me gledal v nedorazumenju, kakor bi vprašal: kruh
in tuji človek na pragu? Kaj pomeni to?

Jaz pa tudi v zadregi nisem vedel, kaj bi rekel.

»Za boga,« sem nekako zajecljal. — »Tako stanu¬
jete?«

Zmignil je z ramami in deleč kruh množici otro¬
ških rok, ki so se vzpenjali k njemu, je rekel:

»Tri mesece že dolgujemo najemnino. 200 Din je
mesečno. Sedem mesecev že nimam nobenega dela.
Žena je hodila streč in pomivat gospodi, sedaj je pa
tudi bolna.«

Pokazal je z roko v kot, kjer je stalo nekaj postelji
podobnega. Izmučen ženski obraz je gledal izpod
odeje. Njene oči so z ljubeznijo in nekako materinsko
skrbnostjo spremljale sedmerčke, ki so tlačili z obema
rokama kruh v usta in jedli, jedli...

*

Kako sem prestopil prag, kako sem prešel dvorišče
in na cesto, ne vem. V duši mi je bilo, kakor da jo
nekdo biča z jermeni.

»Clovekoljublje,« mi je švigalo po možganih. »Laž-
njiva, hinavska fraza ... Bog Mamon je tisočkrattisoč
mogočnejši od Kristusa ...

Vzdramil me je nočni šum razsvetljenih ulic in
bogatih izložb ... Ozrl sem se na desko tam ob steni.
Večernik, list sitih ljudi je bil prilepljen na njo. Med

85

noticami je tudi bilo zapisano o ničvrednih starših, ki
izkoriščavajo svoje otroke in jih pošiljajo beračit. —
Oblast naj stopi takim staršem na prste...

Nehote so se mi roke skrčile v pesti.

»Kje si, maščevalec!...«

Zlato tele

17

Iz papyrosov babilonsko-hebrejsko-
izraelskih, izpod razvalin Hebrona
izkopanih, zapisano.

Voditelj je vodil svoje ljudstvo v obljubljeno de¬
želo, v deželo Svobode, kjer se cedi med in teče
mleko. Izpeljal jih je iz dežele suženjstva, kjer so
sicer sedeli pri polnih loncih mesa, a bili ponižani in
se jih je smatralo za enake živalim. Zakaj njih gospo¬
darji so živeli od njihovega dela in se zabavali na
račun truda sužnjev. Zato so jih tudi krmili, kakor se
krmi žival, da ne obnemore pri svojem delu.

Med deželo suženjstva in obljubljeno deželo Svo¬
bode pa je bila puščava. Njo je trebalo premagati.

Neprijetna je bila tista puščava in naporna je bila
hoja po nji. Zahtevala je žrtvovanja in odrekanja,
zahtevala je samostojnega mišljenja in dejanj.

Ker pa se je vlekla pot in še se cilj ni videl in
ker ljudstvo ni bilo vajeno žrtev za sebe, dasi je raz¬
ličnih žrtev obilo prinašalo svojim gospodarjem v
deželi, so jeli godrnjati. Spočetka tiho, po dva skupaj,
po trije, skrivoma, kakor bi se bali samega sebe,
potem v gručah. Bali so se žrtev, odrekanja, samostoj¬
nega mišljenja in potrpljenja. Brez teh neprijetnosti
bi radi objeli deželo Svobode.

In so rekli voditelju:

»Zakaj si nas izpeljal iz dežele, kjer smo bili sužnji?
Res je, da smo padali pod težkim delom; ali skrbi, kaj
bomo jedli, kako bomo mislili, ni bilo pri nas. Naši
gospodarji so imeli to skrb in znali vse to urediti.
Tako pa si vzel seboj" z nami tisto skrb in tisto po¬
trpljenje in glej, lačni smo.«

87

Razžalostil se je voditelj in jim rekel:

»O vi, narod hlapčevski... Po polnih jaslih se vam
toži, in da nasitite želodec, bi prodali svobodo, samega
sebe, svoje človečansko dostojanstvo in svoj ponos.
Samo, da so polni vaši želodci, in pripravljeni ste,
kakor klavna žival, umirati za tistega, ki vas na¬
hrani ... Poslal vam bom, vi, v hlapčevstvu rojeni,
prepelic, da se nasitite.«

In je šel od njih in govoril:

»Resnično, ta rod ni vreden, da gleda deželo Svo¬
bode, Obljubljeno deželo, ki sem mu jo namenil, zakaj
njegova skrb je samo v tem, da bi se najedel mesa.
Samostojnost njegova in dostojanstvo človeka mu je
v polnem trebuhu. Boji se naporov za svojo svobodo,
a tam je svojemu gospodarju molče izvrševal stokrat
večje napore, zidal ogromne piramide. Za sebe noče
ničesar potrpeti, a tam je umiral za druge trumoma.
Noge so mu utrujene, ker mora iti, da posede zemljo,
ki sem mu jo obljubil in ki bo njegova, a tam v deželi
gospodarja ni čutil utrujenosti nog, ko je v živalski
pokornosti tekal pred njegovim vozom, časteč ga na
njegov ukaz. Resnično, ta rod ni vreden, da zasede
deželo Svobode, ker je še vsa hlapčevska njegova
duša. Zato bom pokopal njegove kosti v puščavi ter
popeljem šele njegov zarod v Obljubljeno deželo.«

In je šel, ves vznevoljen ter ukazal prepelicam,
da popadejo na zemljo pred njegovim ljudstvom.

In glej... Nezadovoljneži so se močno razveselili
prepelic in jih pobijali in jih jedli z veliko slastjo.

*

Med bliskom in gromom je poslušalo ljudstvo po¬
stavo, ki jim je dana:

»... ne kradi. Ker če kradeš, boš imel po krivici
več, nego tvoj bližnji, ki ti je enak. Tisti pa, kate¬
remu ukradeš, ne bo imel ničesar ...«

»Ne ubijaj! Če storiš to, si lastiš pravice nad živ¬
ljenjem svojega sočloveka. Resnica pa je, da sta oba
enaka in nikdo nima pravice gospodariti nad drugim.

88

»Ne poželi tujega blaga. Zakaj vse je vseh. Nikdo
pa nima pravice si lastiti tega, kar je vseh, ker bi se
zgodilo, da bi zagospodoval nad svojim sočlovekom.
Oba sta pa enaka, ti in tvoj brat in tvoj sosed in tvoj
bližnji...«

Voditelj ljudstva je pisal zapovedi v kamen, da se
ne pozabijo. Ker pa jih je pisal predolgo, — zakaj
kamen je trd in ga ni lahko dolbsti — ga vsled tega
ljudstvo dolgo ni videlo. Pozabilo je tako na svojega
voditelja, na njegove zasluge in vrline ter si poiskalo
drugega.

Hotelo je tudi spremembe in ker se je pokazala
prilika, se je je z vso vnemo poslužilo. In poiskalo
si je nenavadnega voditelja, — takšnega, ki je odgo¬
varjal njihovi duševnosti.

Zlato tele.

Ustvaril je zlato tele duhovnik. Zakaj le učen člo¬
vek lahko ustvarja. Moč pa mu je dalo ljudstvo, zakaj
gospe, Svobodo iskajočega ljudstva, so zanj žrtvovale
ves svoj lišp in dragocenosti. Tisto pa, ki je obdano
z žrtvami žensk ljudstva, je mogočno.

In ko je bilo zlato tele vlito in izpostavljeno očem
vsega, Svobodo iskajočega ljudstva, je to ljudstvo
reklo:

»Vlili smo te iz zlata, ti naše veliko zlato tele.
Vlili smo te zato, da nam boš voditelj, zakaj naš
prejšnji, ki nas je izpeljal iz dežele gospodarjev in
nas nakrmil s prepelicami, se je izgubil. Lepo ble¬
ščeče si, o zlato tele, in to nam prija. Zato —• vodi
nas.. .«

Postava, napisana v kamen, se je razbila ob mo¬
gočnosti zlatega teleta.

»Odsihmal bom deževal mano, da ljudstvo, ki ga,
vodim iz dežele suženjstva, ne bo gladovalo,« je rekel
voditelj, ko se je vrnil iz gore Razmišljanja. »Vsak dan
bo padala mana v izobilju za vse. Nikdo pa se naj ne
polakomni in naj jo nabira samo toliko, kolikor je po¬
trebuje, da se nasiti tisti dan.«

89

Tako je bilo sporočeno ljudstvu. In ljudstvo je zbi¬
ralo vsak dan mano in ni bilo lačno.

Bili so pa med ljudstvom takšni, ki niso porajtali
na besede voditeljeve, nego so nabrali več, kakor jim
je bilo potrebno za tisti dan. In skrili so pred drugimi
več nabrane mane in se v srcu veselili, da imajo za¬
logo, da so — bogati.

Voditelj, videč to, se je razsrdil in naredil, da se je
tista zaloga pokvarila. S kislimi obrazi in z jezo v
srcu so jo morali lakomniki vreči iz svojih shramb.

Voditelj pa je dejal:

»V srcu teh je še vedno skrito zlato tele poželje-
nja. Radi bi se dvignili nad ostale s pohlepno nabranim
bogastvom. Jaz bom pa iztrebil tisto zlato tele z njeno
zalogo vred. Zakaj, kdor hoče stati nad svojim sočlo¬
vekom, bo uničen...«

Zlato tele pa se je nasmejalo:

In še danes se smeje... s smehom brezsrčnim in
grešnim ... s smehom rogajočim...

Prisvojeni travnik

18

Zapisano po hieroglifih,
najdenih v grobnicah v Dolini
egiptovskih kraljev.

Nekoč — bilo je takrat, ko so še vse živali lepega,
obširnega gozda živele prijateljsko in uživale ne¬
moteno dobrine gozda — je jelen, velik in močan,
spregovoril sam pri sebi:

— Tisti travnik poleg žuborečega potoka bi moral
biti samo moja last. Zelo dobra trava je v njem. Vsi
pa jo jedo, ki prebivajo v gozdu. Ko je spregovoril,
se je za trenotek zamislil.

— Moji rogovi so kakor žezlo, je rekel čez nekaj
časa, in že po naravi sem prvak med vsemi, ki žive
z menoj v gozdu in se pasejo na bogatem travniku
tam ob potoku. Zato je moja dolžnost, da zavladam
nad travnikom.

Mimo so priskakljali jeleni in košute. Ko jih je
zagledal, je rekel:

— V trenotku mojega razmišljanja mi usoda sama
pomaga misliti... Evo, moj rod!

Ko je to rekel, jih je poklical k sebi. Govoril jim
je:

— Dragi jeleni in košute! Poklical sem vas, zakaj
važna je naloga našega rodu. Zanemarjali smo do¬
slej svojo nalogo. Zato sem sklenil, da vam povem
veliko resnico: Kakor veje drevesa, ki nas ščiti pred
nevihto, pred vročino in pred vsem hudim, je rogovje
jelenov. In zato smo več kakor drugi, ki se pasejo z
nami. Ker smo več, so tudi naše potrebe drugačne
in zato mora veljati za nas posebna pravica.

91

Obmolknil je za hip, da vidi, kakšen vtis so na¬
redile njegove besede. Videl je oči, ki so gledale
vanj. In v očeh se je svetil ponos, da je rod jelenji
več kakor drugi rodovi.

Jelen pa je nadaljeval:

— In ta posebna pravica mora določati: Travnik
tam pri žuborečem potoku mora biti samo naša last.
Zakaj, tako narekuje naš razvoj in potrebe našega
rodu.

Zaslišali so se mnogobrojni glasovi:

— Resnične so besede, ki jih je izpregovoril naj¬
odličnejši izmed nas. Zakaj trava na tistem travniku
pri žuborečem potoku je sladka in nadvse okusna.
Mrzla voda iz žuborečega potoka se prav prileže
k nji. Naši otroci so pri takšni hrani lepi in močni.

Jelen je zmajal z rogovi in vse je utihnilo. Spre¬
govoril je:

— Nevarnost je, da te trave zmanjka. Zakaj vsi
prebivalci našega gozda, ki se pasejo, hodijo na ta
travnik.

Po je vzkliknil nekdo iz zbora:

— Naj velja posebna pravica: Travnik je svojina
jelenjega rodu. Vse glave košut in vsi rogovi jelenov
so se zmajali in slišali so se vzkliki:

— Tako bodi!

Neki jelen pa je kriknil, da je prevpil vse druge:

— Ti, najodličnejši izmed nas, uveljavi pravico!

— Uveljavi... Uveljavi... so začeli vzklikati vsi.

Jelen je dvignil visoko glavo z rogovi, ki so bili
kakor žezlo, in rekel:

— Vedel sem, da je moja misel vaša misel. Da
je moja želja vaša želja. Zato proglašam: Travnik
poleg žuborečega potoka je last jelenjega rodu. Nikdo
nima pravice, da stopi nanj brez 'našega dovolje¬
nja ... Srnam naj se to sporoči, zajce izžene, ovce pa
opozori, da bomo pozvali njih čuvarje, ki jim pravijo
psi, da jih nauče spoštovati našo pravico, če bi se
same ne mogle naučiti.

V poslušalcih so zavladala različna čuvstva. Pod-

92

zavestno so čutili, da samo proglasitev še ni de¬
janje, ki bi zagotovilo neomejeno last nad travnikom.
Obenem pa se jim je misel, da bodo odslej uživali
sočno in sladko travo, kakršne ni v vsem gozdu,
samo oni, zdela tako lepa, da niso razmišljali, kako
naj se proglasitev uresniči.

In tedaj so vzklikali:

— Moder je tvoj ukaz, o poveljnik, in vreden rodu
jelenov.

Neznana je bila doslej med jeleni beseda poveljnik.
In izgovorjena je udarila na ušesa z neprimernim
glasom. Vendar je nova pravica ublažila neprimeren
glas.

Jelen je čutil iz vzklikov drhtenje množice. Po¬
kimal je z rogovi in rekel:

— Potrebna je samo moč, ki bo čuvala našo pra¬
vico.

— Ustvari tisto moč, poveljnik naš!

Ko je slišal jelen te besede, je dvignil visoko svojo
glavo. Njegov glas je bil odločen:

— Obljubite, da me boste poslušali v vsem, kar
bom zapovedal, in ustvaril bom moč, ki bo varovala
naš travnik.

Ves zbor je vzkliknil:

— Obljubljamo!... Vodi nas!...

Jelen je pokimal z glavo, oboroženo z mogočnimi
rogovi, žezlu podobnimi. Njegova krepka, zaokro¬
žena postava se je vzpela, ko je spregovoril:

— Slišal sem vaše besede, ljudstvo moje ... Vodil
vas bom! Beseda, ki se je danes prvič spregovorila
med vami, ki je bila neznana v tem gozdu, pomeni
moč, ki uveljavlja pravice. Ta beseda bodi odslej
moje ime. Nimam je rad. Ali prišla je iz vaših ust;
in ker je ljudski glas božji glas, bi grešil, če bi je
ne sprejel. Zato bodi: Vaš poveljnik sem!

Umolknil je za hip in njegove oči so šle po čredi
od konca do konca. In videl je, da je misel, vladati
nad travnikom, ki daje Sbčno in tako okusno travo,
zasenčila vsa druga čuvstva in pojme. Nikdo se ni

93

več čudil nenavdni besedi; nikomur se ni zdela ne¬
primerna. Vsi so soglasno in s priznanjem vzklikali:

— Tako bodi! Naš poveljnik si!

Glejte, od tistega dne, ko se je to zgodilo, ni
smela na travnik poleg žuborečega potoka nobena
druga žival.

Jelenji rogovi so bili povsod pripravljeni, da vsa¬
kogar, ki bi ne ubogal, nauče pokorščine in posluš¬
nosti.

Zajci so visoko dvigali uhlje in zmerjali:

— Kdo vam je dal pravico? Nas vseh, ki živimo v
tem gozdu, je tisti travnik.

Straža je nastavila rogove:

— Mi smo pravica. Tako je ukazal naš poveljnik.

Srne so dokazovale:

— Z nami se niste posvetovali, ko ste delali tisto
pravico. Travnika si ne pustimo vzeti. H gozdu spada
in gozd je last vseli.

Straža pa je odgovorila:

— Tako je ukazal naš poveljnik: V gozdu je hrane
za srne in druge dovolj. Poiščite si jo! Travnik pa
je last jelenov.

Ovce so meketale:

— Krivični ste, da nam ne privoščite dobrot s ti¬
stega travnika. Ce smo smele to dobroto uživati do¬
slej, jih bomo tudi poslej.

Straža se je. zasmejala:

— Niso velike vaše skrbi. Pastirje imate in vaši
ovčjaki vas čuvajo. Pastirji skrbe za hrano in slad¬
kosti, da vam je boljše kakor na našem travniku.
Zakaj se jezite?! -

Ovce, srne in zajci so morali — hočeš nočeš —
iskati živež drugod po gozdu. Hudovali so se na je¬
lene, obkladali jih z nelepimi priimki, vendar moči
jelenov niso zlomili.

Le mlad, krepak oven je nekoč rekel:

— Sami smo krivi!

Vsi so ga pogledali. V očeh vseh je ležal posmeh.

94

— Kako smo krivi?

— Vprašali so ga, a v glasu je zvenelo zbadanje

— Zmerjanje in nelepi priimki je prazen glas. De¬
janja treba.

— Kakšnega dejanja?

— Stopiti na travnik in se pasti, kakor ste se
nekoč.

Ogorčeno so se zasmejali. V očeh mnogih je bilo
pomilovanje.

— Kaj ne vidiš rogov?

Mald, krepak oven je pogledal vse po vrsti, ki so
se smejali, in je rekel trdo:

—■ Preko rogov bi stopili.

Počasi je spregovoril te besede.

Vse je utihnilo in zlovešče je gledalo nekaj pre¬
tečega iz oči vseh. Ovčji psi, čuvarji in zaščitniki
ovc, so renčali:

— Puntar!

In vse ovce so se zamajale in ponovile s prezirom:

—■ Puntar ...

Zgodilo se je neki dan, da so živali opazile spre¬
membo. Straža na travniku je bila neznatna in nekako
malomarna. Neki zajec, predrzen in razbojniški, je
skočil na travnik ter se napasel dobre detelje.

In je zvedel novico. Poveljnik jelenov, tisti mo¬
gočni jelen z rogovi, žezlu podobnimi, je težko zbo¬
lel. Ležal je in ni mogel vstati.

— Ne bo dolgo — je rekel zajec.

Straža je zmajala z rogovi.

— Ves naš rod čuti, da so mu dnevi šteti.

Zajec je pomigal z ustmi in vprašal:

— Postane travnik zopet vseh, kakor je bil nekoč?

Straža je odgovorila:

— Zakaj? ... Kršili bi pravico našega rodu.

— A če vsi prebivalci gozda sklenejo, je vprašal
zajec, da mora obveljati stara pravda?

Straža ni odgovorila. Nemirno je prestopala z noge
na nogo. Naposled je dejala:

95

— Škoda bi ga bilo!...

— —   — — — Zajec je pribežal k svo¬
jim in je oznanjal:

— Glasovali bomo!... Za staro pravdo bomo
glasovali, da naj zopet obvelja. Zakaj poveljnik jele¬
nov leži na smrt bolan, čas je napočil. Stara pravda
naj velja.

Zborovanje gozdnih prebivalcev, ki se je vršilo po
smrti jelena-poveljnika, je bilo nadvse živahno. Srne
in zajci so govorili znamenite govore. Travnik je bil
lastnina vseh, a so si ga jeleni samovoljno in na¬
silno prilastili. Zato naj današnje glasovanje napravi
zopet staro pravdo: Travnik je last vseh.

Zborovanja so se udeležile tudi lisice. Čeravno se
ne hranijo s travo in jim travnik ni bil sporna točka,
so vendar zahtevale besedo.

Zajci so se protivili:

— Lisice se naj ne mešajo v zadeve, ki se jih
ne tičejo!

Lisice pa so rekle:

— Ker smo kulturna družba in vemo, da je tudi
pri vas ideja demokracije častna stvar, smo prišle,
da tudi lisičji rod, ki spada tudi med prebivalce tega
gozda, pove svoje mnenje. Dragi prebivalci! Pošte¬
nost in pravičnost je pogoj za medsebojno spošto¬
vanje in medsebojni mir. Zato je naše mnenje: Tisti
travnik je bil doslej lastnina jelenov; naj ostane nji¬
hova lastnina tudi poslej.

Ovce so gledale druga drugo in si šepetale:

— Kako se odločiti?

— Težko je.

— Zajci in srne imajo prav. Travnik bodi vseh.
Okusna trava raste na njem.

— Tudi lisice imajo prav... Bil je last jelenov.

— Joj, jaj, težka naloga. Kje je tukaj pravica? In
pravičnost nad vse.

Zajec pa je govoril glasno in njegovi odločno dvig¬
njeni uhlji so vzbujali prepričanje.

96

— Kaj pravičnost?... Pravica nad vse! Kakor je
bilo nekoč, ko prebivalci gozda niso vedeli za besedo
»mi« in »vi«, tako naj bo v bodoče. Vsi smo enaki.
Da smo se rodili v različnih oblikah, s tem ni bila
dana nikomur pravica, da si lasti dobrine gozda v
izključno last. Vsak ima pravico, da vzame od teh
dobrin toliko, kolikor potrebuje za svoje življenje.
Zato mora ostati travnik lastnina vseh.

Videli ste, da je bilo na tem travniku okusne in
sočne trave v izobilju. Bilo je trave toliko, da je je¬
leni sami niso mogli popasti. Bilo je trave toliko, da
je neporabljena starela, trohnela, propadala. Ostalo
prebivalstvo pa si je moralo iskati hrano po gozdu.
In večkrat se je zgodilo, da smo bili vsi lačni. Nikdo
pa ni smel vzeti propadajočega izobilja, ki je bilo
zastraženo na travniku, ali pa ga je dobil betvico,
če je v zabavo jelenov opravil suženjsko delo.

Ovce so pazljivo poslušale in šepetale:

— Resnico govori... Mleko smo jim morale da¬
jati, če so nam dovolili, da se nekoliko popasemo.
Naši otročički pa so bili zato prikrajšani.

Lisice so opazile, da ovce preveč pazljivo poslu¬
šajo govornikove besede in da vneto pritrjujejo.

— Poglej tisto ovčjo maso, so opozarjale druga
drugo. ■— Kimajo, soglašajo z zajcem. Nevarnost je,
da bodo glasovale z zajci in srnami.

— Treba je sporočiti ovčarskim psom, da dajo
pametna navodila svojim ovcam, je rekla lisica s prav
košatim repom.

Poslale so zaupnico k ovčarskim psom.

— Slišite, gospodje, je pozdravila lisica-zaupnica
ovčarske pse. — Velik zbor je danes, ki naj odloči,
ali naj se vzame jelenom njih lastnina, travnik ob
žuborečem potoku, da postane nekakšna skupna last,
ali pa, da obvelja pravičnost. Vaše ovce omahujejo.
Podučite jih.

Ovčji psi so se spogledali.

■— Pravičnost se ne sme teptati. Kam pa pridemo?
Kakšne prevratne ideje so pa zašle med prebivalstvo?

7

97

In ovčarski psi so poklicali ovce na stran in so
govorili:

— Slišimo, da hočejo pridobitve kulture in na¬
predka onečastiti. Stojte na straži! Mislite vedno na
sveto resnico, ki ste jo pogosto slišale od našega go¬
spodarja, pastirja, ki skrbi za nas in za vas, ter vas
čuva vsega zlega. Vedno je učil: Nikomur se ne sme
nič vzeti, kar je njegovega. To je zakon pravice,
zakon kulture in napredka.

Začelo se je že glasovanje.

Mlad, krepak oven je vzkliknil:

— Sorojaki, počakajte še trenotek!

Ovce so se nehote ustavile in pogledale mladega
ovna. Nekatere so godrnjale:

— Kaj hoče zopet ta nepridiprav in rogovilež?

Mlad, krepak oven pa je rekel:

— Dobro presodite! Ni sporno vprašanje, ali mi¬
slimo nekaj vzeti, kar ni naše ali vaše. Temveč dej¬
stvo je, da tisti travnik v resnici ni bil last jelenov.
Saj se še mnogi spominjate, da ste se nekoč lahko
pasli na njem, kakor da je bil vaš. Zato glasujte za
svojo pravico, ki je pravica vseh: Travnik je vseh,
kakor govori stara pravda.

Ovčarski psi so nejevoljno zarenčali. Ovce so se
ogorčeno odmaknile od ovna. Nekatere bolj odločne
in ponosne so rekle, gredoč mimo ovna:

— Mladi, kdo te je najel, da so v tebi takšne ne¬
kulturne misli? Sram te bodi! — — — — —

In zgodilo se je — kakor pravi ustno izročilo —
da so srne in zajci ostali v manjšini. Travnik je bil
priznan kot lastnina jelenov. S tem je bila še nadalje
prepovedana paša vsem, ki so glasovali »za« in tudi
vsem, ki so glasovali »proti«. V tej prepovedi so bili
vsi enakopravni. Zakaj lastniki travnika, jeleni, so
spoštovali pravičnost.

Črtica iz tragedije

19

»Ali boš lahko napisal nalogo, Tonček?«

Ljubezen je bila v besedah matere, skrb in so¬
čutje je gledalo iz njenih oči.

Sinček se je nasmehnil, zamahal z rokami okrog
sebe in rekel pogumno: »Bom! Saj me ne zebe!«

In stisnil je konec prstov in ji pokazal:

»Poglej, nič me ne zebe!«

Mala Jelica, zamotana v ponošen plašč, je pa
rekla:

»Ali ti je tako toplo, kakor v šoli?«

Tonček jo je pogledal:

»Kaj govoriš?... V šoli kurijo. Premog imajo
in drva, pa kurijo... Tam je drugače.«

Na oknu kuhinje je bil debel led, ki ni puščal
gledati na ulico. Pa saj je bilo bolje, zakaj videl bi se
mrzel zrak, ki je bril obraz in ščipal v nos in debeli
sneg je škripal jokajoče, tako mrzlo mu je bilo, celo
njemu, belemu snegu.

Tonček je sedel k mizi, odprl računico in začel
pisati. Iz ust mu je uhajala topla sapa, kakor da bi
kadil. Drobna roka je pisala. Njeni prsti so bili rdeči
od mraza, številke so bile nekoliko bolj okorne, kakor
po navadi, zakaj prsti so postajali otrpli — Tonček
pa je vendar le nalogo pisal. Zdajpazdaj je prijel pero
z levo roko, desno nesel v usta, da ogreje prste s
toplo sapo, nato pa zopet pisal.

Jelica je nekaj časa sedela molče in skrivala usta
v ponošen plašč in gledala debeli led na oknu. Hotelo
se ji je skakati, ali čeveljčkov nima.

»Mamica,« je zaklicala. »Mamica!«

7’

99

Mamica, ki je krpala in pazila, da je Tonček pra¬
vilno pisal nalogo, istotako vsa premražena, rdečih,
okornih prstov, je vstala in se sklonila k Jelici:

»Kaj bi rada, kaj?«

Jelica je pogledala na Tončka in rekla proseče:
»Mamica, boš skuhala kavo?«

Materi so se ovlažile oči, popravila je plašč tes¬
neje okrog hčerkice in rekla tiho:

»Bom ... bom ...«

Pogledala je okrog, kakor v brezupju in rekla,
kakor v opravičilo:

»Tisti predalček od mize, miznico bomo razbili
in skuhali kavo.«

Tonček je vtaknil prste v usta in iz oči so mu
začele teči solze. Trudil se je, da jih zadrži, ali
beseda matere, da bo skuhala kavo in da bo toplo,
mu je odporno silo proti mrazu naenkrat zmanjšala.
Začutil je, kako strašno ga zebe v roke, v noge, po
vsem telesu. Hotel je pisati dalje, ali ni mogel. Prsti
niso več držali peresa.

Mati je videla njegove solze in ga objela. Kakor
da je razumela, kaj je z njim, je rekla:

»Toplo bo, Tonček, toplo bo ... Miznica je dovolj
velika.«

Tonček se je stisnil k materi, trenotek molčal,
kakor da vživa toploto materinega telesa in tiščal
svoje drobne roke v njene, ki jih mu je z dihanjem
ogrevala, nato pa vprašal:

»Zakaj, mama, nimamo nič premoga, ko ga pa
drugi imajo dovolj?«

Vprašanje je zadelo mater. Dosedaj je še otrok
ni vprašal, zakaj nimamo tega in onega, dočim drugi
imajo. A sedaj, ko že dva tedna ne morejo kuriti, ker
ni premoga, in ga ni za kaj kupiti, ko že ves teden
jedo komaj enkrat na dan in še to samo kavo in
krompir v oblicah, jo je zadelo. Saj res, zakaj nimamo,
kakor imajo drugi? Saj mora vendar mož, oče teh
dveh drobnih bitij delati ves dan — zaslužek pa je

100

tak, da se ne da nič kupiti. Tri dinarje na uro dobi,
kar da v osmih urah štiriindvajset dinarjev. Delati pa
mora včasih celo deset in še več ur, a zato takrat
ne dobi nič... V nedeljah pa ni dela in tudi ni štiri¬
indvajsetih dinarjev, a jesti se mora in tudi v tej zimi
kosilo kuhati. Ko je ona bila zaposlena, je še šlo. Ali
vzeli so ji delo, sedaj ne zasluži nič, zima pa je
strašna.

»Ali je to pravica,« se je vprašala in vsa njena
duševnost je istočasno s studom odgovorila:

»Laž!...«

Tonček jo je gledal in ker ni dobil odgovora, je
rekel:

»Saj vem, mama, zakaj! Denarja nimamo, da bi
kupili.«

In kakor, da se je nečesa domislil, je pristavil:

»Ker gospodje, katerim mora naš oče delati ves
dan, nočejo toliko plačati, kolikor on naredi.«

Mati je pritisnila svoje ustnice na Tončkove lase
in vprašala:

»Zakaj tako govoriš? Saj mu plačajo.«

Ali Tonček je rekel še enkrat:

»Ali ne toliko, kolikor naredi!«

»To tudi ne morejo. Potem bi njim nič ne ostalo.«
Tonček pa, kakor da se je spremenil v tožnika, je
rekel:

»Ali preveč si obdrže gospodje, mnogo preveč.
Zakaj, mama, saj jih vidiš! Lepo so oblečeni, premog
imajo, in njihova kava je sladka... tako težko, kakor
naš oče, pa ne delajo. Oni so, sedaj vem, ki delavcem
in najemnikom zaslužek jemljejo in jim ga prikrajšu-
jejo. Gospod katehet nam je govoril o takih in v kate¬
kizmu so zapisani med grehe, v nebo vpijoče.«

Mati je odrinila otroka od sebe. Gledala ga je, v
duši ji je vstajalo začudenje, v možganih ji je nekaj
govorilo, da stopa otrok na pota, ki niso v navadi med
ljudmi...

Stresla je z glavo:

101

»Ne, Tonček. Tako ne smeš govoriti! Nismo vsi
ljudje enaki. So revni in so bogati — vse po božji
volji. So delavci, so gospodje. In mi delavci moramo
delati za gospode.«

Tonček je nekoliko sklonil glavo, kakor da ga je
obtežila misel. Potem pa jo je dvignil in pogledal ma¬
ter v obraz. Iz ust je uhajala zgoščena para njegovega
diha. Pokorno je vprašal:

»Katehet je govoril, da je v nebo vpijoči greh,
delavcem in najemnikom zaslužek jemati ali ga od-
trgavati. Ali tudi on tega ne sme govoriti?«

»Ali to niso tisti gospodje, katerim si ti hodila
delat?«

Mati ni vedela v hipu, kako bi odgovorila.

Jelica pa je zastokala:

»Mama, kruhka mi daj...«

*

Otroka sta že spala, stisnjena v kotu kuhinje, kjer
je bila slama. Mati ju je pokrila z vsemogočimi cu¬
njami. da bi jima bilo toplo. Razbita miznica je sicer
skuhala kavo, ali kuhinje segreti ni mogla. Mož je
imel nocoj nočno službo, bo že nekako prebila. A
jutri? ... Tonček mora v šolo. S čim skuha kavo?

Pogledala je po kuhinji. Kaj se še naj razbije?
Dva stola sta še in miza. Vse drugo je že šlo.

Od nekod je pribežal pisk lokomotive. Vlak je vo¬
zil v mesto. In ta pisk se ji je naenkrat zazdel, kakor
da kliče:

»Osem vagonov peljem premoga. Črnega, temno
svetlega... diamant. — Ce ga vzameš vrečico ... Noč
je. Kdo te vidi...«

Stresla je z glavo in se prijela za sence.

»Kradla pa ne bom. Mnogi kradejo, čeprav jim ni
treba. Jaz pa ne bom!«

In kakor da ji je izkušnjava, vržena stran, še
enkrat pomignila, je poudarila:

102

»In če zmrznemo!... Bo vsaj konec trpljenja,«
je dodala tiho.

Oči so se ji ustavile na spečem Tončku in Jelici.
V cunji zaviti otroški telesci sta ležali stisnjeni drugo
ob drugo. Nosek je bil rožnat, obrazka tudi... od
mraza.

V njenem srcu jo je stiskalo. Ljubezen do teh
dveh malih bitij jo je božala in obenem grizla.

»Dala sem vama življenje,« je rekla. »Revčka...
Zakaj sem vama ga dala?... Da bi trpela?«

Stisnila je pesti na sence in zaplakala.

»Pravica? ... Ali je res na svetu pravica?... Ali
ni vse to, kar pravijo: pravica, samo svoje vrste laž,
da lahko ponižujejo človeka in ga mučijo? Ali ni
satan oblekel obleko pravice in vsilil človeku svoje
nauke o bogatih in revnih, o gospodi in delavcu, o
izvoljenih in zavrženih?... O zavrženih?«

Misel se je ustavila pri tej besedi in jo gledala.

»Kaj smo res mi, ki nam pravijo delavski sloj,
ki moramo trdo delati in slabo živeti, zavrženi?«

Tedaj so se ji naenkrat pojavile v mislih Ton¬
čkove besede, radi katerih ga je posvarila, da ne sme
tako govoriti in ki so jo gledale:

»V katekizmu so zapisani kot v nebo vpijoči
grehi.«

Nehote ji je zbežal preko lica bridek nasmeh:

»V katekizmu, da! ... In še kje?«

Nekaj ji je odgovorilo tiho:

»V delavskem sloju. Bog kaznuje te grehe na
delavskem sloju ...«

»Nesramnost,« je odgovorila in ni se zavedala te
besede. —

Lokomotiva je zopet zapiskala nekje tam zunaj...

»Revčka,« je zamrmrala mati. »Rodila sem vaju
— ne smeta trpeti...«

*

103

Hrbet se ji je pripogibal globoko navzdol. V obraz
je ni bilo mogoče videti in nikdo je tudi ni videl.
Zakaj pozna noč je bila, strašno mrzla, jasna, in ni¬
kogar ni bilo na tistih stranskih ulicah, kjer je šla.
Samo sneg je ostro škripal pod njeno nogo.

Na hrbtu ji je ležala vreča... Premog je bil v
nji, premog, da jutri skuha kavo in segreje vsaj neko¬
liko kuhinjo.

Težka je bila njena pot. Premog sam ni bil tako
težak, toda nekaj drugega, nekaj, kar jo je prisililo
do tega koraka, kar se ji je sedaj neprestano rogalo
in jo strašilo, tisto je bilo težko.

»Kradla si,« ji je govorilo. »Ne veš, da je zapi¬
sano: ,Ne kradi! 1 ?«

Odgovarjala je v mislih, se opravičevala:

»Prvič v življenju se je to zgodilo... Prisiljena
od družbe, v kateri živim.«

Ali tisto ji je vedno govorilo:

»Kradla si... Ni izgovora. Tako je zapisala ta
družba, v kateri živiš!«

»Za otroka. Za drobna otroka, da ne zmrzneta...
Da ne zbolita.«

»Kdo te je silil, da si ju rodila,« je govorilo. »Kdor
ne more živeti otrok, naj jih ne rodi... Ce so otroci,
ki jih staviš za vzrok, da kršiš zakone, naj umrejo ...
Samo ne kradi!«

»Ne bom več...« je zagotavljala. »Samo jutri,
da bosta pila kavo. Nismo že štirinajst dni segreli
kuhinje, edini prostor, v katerem stanujemo. Tonček
mora v šolo. Učitelj ga hvali, uči se dobro, nadarjen
je ... Ali učiti se mora v mrzli kuhinji...«

Težko je nesla, vsa izmučena...

Kar jo nekdo potrka na ramo.

Vsa prestrašena je klecnila. Vreča se je zvalila
s pleč.

Pred njo je stal mož postave, toplo oblečen in
vprašal:

104

»Kaj nesete tako pozno ponoči in tako težko?«

Mati je trepetala.

»Premog,« je zajecljala.

»Mhm... Premog?«

»Kdo vam ga je dal?«

»Kupila sem ga.«

»Kupila? Mhm... Ali prodajajo tako pozno in
kje?«

Ni mogla odgovoriti. Solze so ji padale po licu
in zajecljala je:

»Devetletnega sinčka imam in petletno hčerko.
Samo kuhinjo imamo, a nobenih drv in premoga. Pa
takšna zima ... Že štirinajst dni nismo kurili...«

»Že prav, žena,« je rekel človek-oblast. »Ali
krasti se ne sme!«

Mati je zajokala.

»Krasti?... Ali sem zares kradla?... Ali je to
zares tatvina?«

»Prilastiti ste si tuje blago... In to je tatvina.«

»Tuje blago,« je ponovila kakor sama zase. »To¬
liko je tega tujega blaga... Pri nas pa niti polenčka.«

»Dobro, dobro... Stopite z menoj!...«

Solze so padale v škripajoč sneg, obup je raz¬
sajal v duši...

*

Zjutraj sta se vzbudila Tonček in Jelica. Matere
ni bilo nikjer. Oče se še tudi ni vrnil iz službe.

»Kje si, mama,« kliče Jelica.

Ker ni odgovora, reče Tonček:

»Gotovo je šla po nekaj...«

Vstal je, zagrnil Jelico tesno in rekel:

»Leži, toplo je pod odejo. Jaz moram v šolo.«

Oblačil se je in ves drgetal. Zakaj obleka je bila
lahka in ni branila telesa pred mrazom.

»Bežal bom v šolo... Tam kurijo!«

105

»Jaz ne bom sama,« je zajokala Jelica.

»Saj bo prišla mama. Pa tudi oče bo kmalu
doma. Bojazljivka...«

»Lačna sem,« je rekla, zadržujoč jok.

»Mama bo skuhala, ko pride. Potrpi nekoliko.«

»A ti? ... Ne boš jedel?«

»Ko pridem iz šole... Tam je toplo, pa ne bom
lačen.«

Še enkrat ji je popravil cunje, da bi je ne zeblo,
se ji je nasmehnil, obesil torbico na ramena in šel.

¥ —

Tončku je bilo prijetno v šoli. Vsak dan je bilo
v šoli toplo in nerad je stopal domov. Danes si je
ogrel zamrzle prste ob peči in ni čutil, da ni pil kave.

Njegov tovariš v klopi je pri odmoru razlomil
žemljo.

»Na,« je rekel in mu ponudil polovico.

Tonček ni čutil lakote.

»Nisem lačen,« je odgovoril. »Vzamem pa, če daš.
Sestrico imam.«

Tovariš je rekel:

»Sestrico? ... Veselo je pri vas ... Jaz pa nimam
sestrice.«

Tonček je spravil pol žemljice v torbico in po¬
novil:

»Veselo. Samo ne kurimo v kuhinji.«

»Ne kurite? Ali tvoja mama ne zna kuriti?«

»Premoga nimamo.«

Tovariš je molčal. Ni razumel.

»Kako da nimate premoga? Saj ga je povsod
mnogo. Še tu, v šoli, poglej!«

Pokazal je na zaboj pri peči, v katerem je črnel
premog, čakajoč, da ga pozovejo, da pokaže, koliko
je v njem ognja.

Tonček je pogledal in kakor se v človeški glavi

106

mnogokrat porode nenadoma čudovite misli, tako je
tudi v njegovi glavi vstala čudovita misel.

»V torbici so knjige ... Kaj če jih pozabi v šoli...
Sluga jih najde in jih dobi nazaj... A torba? ...
Prazna bo, za premog prazna... Mama bi lahko za¬
kurila in tudi v kuhinji bi bilo toplo, kakor v šoli.«

Ko je opoldan prišel Tonček domov, je sedela
mati pri mizi. Obupan je bil njen obraz. Jelica je v
cunje zavita sedela na drugem stolu. Molčala je kakor
da je razumela, da leži nekaj strašnega nad njimi.
Oče pa je spal na slami oblečen, ves zmučen od
nočne službe.

»Mama,« je vzkliknil, ko je stopil Tonček v ku¬
hinjo. »Mama, poglej!«

Snel je torbico in mama je čutila njeno težo. Še
ni utegnila vprašati, ko je že Tonček iz žepov jemal
kose premoga in jih skladal na mizo.

»To pa za tebe, Jelica,« je rekel in ji dal polo¬
vico žemlje. »Dal mi je tovariš.«

»Odkod imaš to?«

»Iz šole... Tam ga je v zaboju mnogo in pri¬
nesel sem ga, ker ga nimamo.«

»Torej si kradel?... Ali veš, da si kradel?« Ni
se zavedala, da ponavlja besede oblasti, ki ji je po¬
noči tako govorila.

»Nisem,« je odgovoril Tonček in nekaj ga je pri¬
jelo za grlo. »Vzel sem, ker ga je bilo preveč, a pri
nas ga ni nič in nas zebe.«

Mati ni odgovorila. Glava ji je omahnila na mizo
in njeno telo se je jelo tresti v krčevitem joku. Vso
noč je presedela v policijskem zaporu in ko so jo zju¬
traj zaslišali, so jo milostno izpustili s pripombo, naj
ne krade več, pa četudi ji je umreti. Sedaj pa je stopil
isto pot njen devetletni sinček. Kje se bo ustavil? V
zaporih?

107

Tonček je gledal jokajočo mater, in se od mraza
tresel. Jelica je gledala vsa zavita v cunje in premra-
žena; četrt žemlje je v hipu snedla. Na mizi pa je
ležal črni premog mirno, čakajoč, da ga pozovejo, naj
pokaže, koliko je v njem toplote.

20

Poročilo o ustanovitvi društva ptic

Stara basen — pravljica,

pisana s klinopisi v takratnih
knjigah, iz glinenih tablic na¬
rejenih, sedaj izpod razvalin
templja Nippur izkopanih.

Bilo je v mestu Samarkandu, znamenitem radi mo¬
gočnih stolpov in grobnice znamenitega zavojevalca
in gospodarja vzhoda in zahoda, Tamerlana.

Davno je že bilo tisto, ko je Tamerlanova moč in
slava blestela s krasnih kupol in minaretov veličast¬
nih mošej in so pozdravljali s pročelja ogromni vzi¬
dani napisi iz svetega korana mimogredoče vernike
ter jih opominjali, da je Allah velik in sveti Mohamed
njegov prerok, Tamerlan pa mogočen in slaven zma¬
govalec, gospodar vzhoda in zahoda.

Davno je bilo tisto ...

Vendar pa še sedaj stoje vse tiste velike, bo¬
gate mošeje z umetniško vzidanimi izreki iz korana
v čudovitem arabskem črkopisu in pričajo o nekda¬
nji moči in slavi Tamerlanovi. Ponosni, štirioglati
stolpi, zidani z modro in rdeče okrašenimi emajlira¬
nimi kockami kipijo mogočno v nebo in kljubujejo
tisočletja vsem viharjem step in so še sedaj, kakor
nekoč, ponos, lepota, znamenitost in slava Samar¬
kanda.

Ves prevzet od veličine zgodovinskega mesta, sem
se ustavil pri skromni hišici, iz gline zidani, običajni
v pokrajini Turkestana. V tej hiši je prebival moj
prijatelj in učitelj Tartmak-Rast, kar pomeni »točni
pojasnjevalec«.

Sesul sem čevlje in stopil v sobo.

— Salem alejkum —, sem prekrižal roke na prsih.

109

Odložil je tablice iz stare opeke, v katere je bil
zatopljen, prekrižal roke na prsih in odzdravil:

— Alejkum salem!

Njegov glas je bil kakor glas učenjaka-preroka,
miren, prijeten, oznanjajoč gostoljubje.

— Pričakoval sem te, prijatelj iz zapada. Zakaj
slutnja mi je govorila, da prideš.

— Zamudil sem se nekoliko — sem odgovoril.
Zakaj petero Tamerlanovih babilonskih stolpov me
je z očetovsko prijaznostjo pozdravljalo in zadrže¬
valo.

Nasmehnil se je Tartmak-Rast. Kakor kodelja sivi,
mehki lastje so se nekoliko potresli, bela brada se
je naslonila na prsi. Podolgasti obraz, iz katerega so
gledale temne oči kakor dve daljni svetilki, žareči v
nepregledni stepi, se je nekoliko zgubančil, ko je
dejal:

— Preteklost te prevzema, mladec iz zapada. Mo¬
gočna je bila, da. Kakor vaš zapadni Rim. Vendar bo¬
dočnost je še silnejša. Glej, piramid, Tamerlanovih
stolpov, rimskih aren sicer ne bo več, ali bodo pira¬
mide duha, stolpi volje in arene človeškega dostojan¬
stva. Zakaj vse tisto nekdanje so zidali sužnji na ukaz
in voljo mogočnih. Bodočnost pa ustvarjajo svobodni
duhovi z voljo človekovo in močjo človekovo brez
ukazov mogočnih.

Umolknil je, zravnal tablice iz gline, ležeče pred
njim na mizi in rekel:

— Sedi, prijatelj iz zapada. Ce te je volja poslu¬
šati, povem ti zgodbo, ki sem jo danes razbral iz
tehle zapiskov.

Dotaknil se je tablic in na njegovem obrazu je
bil prijeten smehljaj, v očeh pa svetel, proroški žar.

— V radost mi bo, o Tartmak-Rast, sem odgovo¬
ril. — Zakaj tvoje besede so, kakršnih ne slišim na
zapadu.

— Vem, je rekel, in počasi se mu je zamajala gla¬
va. — Vem. Zakaj zapad je kakor nakovalo. Mate-
rijal-železo, v katerem je še mnogo življenja - narave,

110

vi pravite idealov, se tam kuje, beli in zopet kuje,
da se spreminja v jeklo. Odlična snov je jeklo. Trda
in vsi jo cenijo. Ali... — glas se mu je nekoliko znižal,
— v njem ni več življenja. Ko se prelomi, ni več za
rabo. Nič več ni v njem, ko se prelomi, da bi imelo
vrednost v življenju.

Pogledal me je, se nasmehnil in se dotaknil glina¬
stih tablic.

— Kakor sem razbral iz teh ostankov knjig živ¬
ljenja, je moralo biti nekoč še bolj čudno na svetu,
kakor v časih zidanja piramid, Tamerlanovih stolpov
in rimskih aren ... Tu poročajo o ustanovitvi dru¬
štva ptic, iz katerega so prepodili vrabce, ker so
imeli svoje naziranje. Ne bo te mogoče ta basen-
zgodba posebno zanimala, vendar ni brez vrednosti,
če se poglobiš v njo. Zakaj to, kar počno ljudje sedaj,
so delale davno prej živali in, kakor govore ti klino¬
pisi tukaj, celo ptice. In da je moralo biti življenje v
živalskem in ptičjem carstvu v davnih dneh podobno
človeškemu, govore klinopisi... Poslal mi jih je s
karavano moj stari znanec iz Sirije. Izkopal jih je
izpod razvalin templa Nippur v Uru, nekdanjem glav¬
nem mestu Sumerijcev. Znano ti bo to mesto, če ne
drugače, iz zgodb o Abrahamu.

Tartmak-Rast je razvrstil tablice iz knjige življe¬
nja. narejene iz gline kakor opeka, in začel čitati po¬
časi, s presledki, kakor mu je to pač dovoljeval težak
klinopis in tuintam nekoliko zabrisani znaki.

*

Zgodilo se je tiste dni, da se je Kanja, ptica polj,
ki se redi z živimi bitji in je član starega plemstva,
zamislila in spregovorila:

— Vidim drobiž. Mnogo ga je in ni za drugo
korist, kakor da vzamem ta ali oni košček tega dro¬
biža v kljun in založim želodec. Da. Stvarnik ga je za
to tudi ustvaril... Vendar, nečuveno, ta drobiž po¬
staja rabijaten. Na uho mi .je prišlo, da očita meni in
plemstvu koristoljubje in izkoriščanje... To pomeni,

111

da je drobiž začel misliti, dasi je to po obstoječih
zakonih nedopustno in nezaželjeno ... Da, če bi pre¬
mišljeval v splošno korist in v zmislu obstoječih tra¬
dicij, bi še potrpela. Tako pa se spozablja in tisto
premišljevanje je porodilo same slabe strani, dobrih
pa se niti ni dotaknilo.

Zamislila se je Kanja. Mislila je dolgo in prebri¬
sano, nato pa spregovorila:

— Resnično, resnično, tako je... Vzgoja danes ni
več taka, kakor je bila prejšnje čase. O nekaki enako¬
vrednosti se preveč govori in o nekakšnih svobošči¬
nah. Kakor da bi ne bilo teh svoboščin že dovolj. In
ni čuda, da je prišlo na uho to tudi drobižu. Ta neuka
množica pa je, seveda, pomen teh besed napačno
razumela.

Plemenita Kanja se je zopet zamislila. Ko je od¬
prla oči, je rekla:

— Poiskati moram gospoda Skobca. Pretkan je
in sposoben, da se z njim posvetujem.

Našla ga je, ko je na citronovi veji obiral meso
majhnega ptička.

— Srečne oči, da te vidijo, o gospod. Zakaj v
moji glavi je mnogo vprašanj in mnogo odgovorov.
Želim, da bi jih spregovorila in da bi jih kdo poslušal.

Gospod Skobec se je priklonil. Izpustil je iz
krempljev okostje majhnega ptička in rekel:

— Govori gospa, tvoj hlapec posluša.

In Kanja je spregovorila:

— Nenavadni pojavi se oznanjujejo na obzorju na¬
šega življenja. Bledeti so začele tradicije, ki so nam
dane in ki nam jamčijo, da mi izvoljeni vodimo in
držimo v vesoljstvu red in odrejamo način življenja
sebi in drobižu. Njihova svetost se kruši. Pojavila se
je Misel. Kakor iz zemlje je vstala. Nedisciplini¬
rano je prišla in ni se nam niti predstavila, še manj
prosila za vstop k nam in za dovoljenje obiskati
drobiž.

Gospod Skobec je poslušal in vprašal:

— In kaj hoče ta neznanka?

112

— Misliti... Nekaj, kar ni bilo v navadi niti pri
nas, ki smo gospodarji, kaj šele pri drobižu, ki nam
je podložen.

Gospod Skobec je obrnil glavo in pogledal gospo
Kanjo z desnim očesom.

— Ce prav razumem, Misel nasvetuje drobižu, da
si ogleda svoje gospodarje.

— Da se organizira, je poudarila plemenita Kanja.

— No... je vprašal gospod Skobec in stresal z
repom. — Naj se! Bo vsaj organizirano delal po do¬
ločilih vekovečnih tradicij in blagostanje bo še večje.

Gospa Kanja je nervozno zamahnila s perotmi in
rekla:

— Premalo misliš, gospod Skobec, dasi si znan kot
spreten in dober diplomat... —a, če bi tista organi¬
zacija ali društvo, ki o njem pripoveduje Misel dro¬
bižu, bila pod našim vodstvom, da, potem bi bilo vse
prav. Vendar stvar ni tako enostavna. Tista Misel,
ki pohajkuje sedaj med drobižem, mu govori, da mo¬
rajo svoje življenje in svoje dostojanstvo — slišite, go¬
spod Skobec, — svoje dostojanstvo sami voditi. Kakor
da ima drobiž tudi dostojanstvo?... Poročali so mi
iz vrst drobiža tisti redki, ki se jih Misel ni mogla
dotakniti in se trdno ravnajo po naših tradicijah, da
Misel drobižu svetuje, naj vodijo svoje društvo sami
in naj v svojih društvih razen sebi enakih nikogar
ne trpe.

— O šejtana, se je začudil Skobec in našopiril
peroti. — Kaj nismo vsi ptiči in člani enega naroda?

— Smo, je potrdila Kanja. — Ali Misel jih za¬
peljuje in jim govori, da to v življenju tako dolgo
nima pomena, dokler bosta veljali v narodu dve meri.
Ena za tiste, ki ustvarjajo, druga za tiste, ki uživajo.

— - Hm... Kako pa naj se poenostavita ti dve
meri?

— Dobro mi poročajo zvesti, ki se jih Misel ni
mogla dotakniti. Tista mera mora biti, uči Misel,
samo ena. Ona mora biti vse: ustvarjati in uživati.
'S tem je tudi poenostavljenje izvršeno.

■s

113

— To se pravi: vsi delati in vsi uživati?

— Tak je nauk Misli med drobižem, je rekla go¬
spa Kanja in dodala: — Ce bi obveljal nauk Misli,
bi se drobiž polagoma polastil kulturnih dobrin, ki
smo jih pridobili mi, in ne bi bilo več gospodarja in
podložnika. Svet bi se izpremenil v blaznico, zakaj
vsak bi hotel biti enak nam.

— To moramo preprečiti, je odgovoril Skobec.
— Tisto vlačugo moramo izgnati iz drobiža.

— A če ne bo več mogoče?... Zakaj skrivnostna
je in skriti se zna pred preganjalci?

Skobec je zamahnil s perotmi.

— Oe ne bo več mogoče?... Potem pa moramo
napraviti tako, da je drobiž ne bo razumel.

— Kako?

Napeto je gledala plemenita Kanja.

— Kako? je ponovil počasi gospod Skobec in na
kljunu se je videlo, kakor da hoče nekaj kavsniti.
Kako? Sklicati moramo zborovanje ptic mi, ali pa
vsaj naši zaupniki. Naše zveste izmed drobiža, ki se
jih Misel ni dotaknila, moramo pritegniti v našo
družbo, da bodo v tistem društvu ptic med drobižem
naši zaupniki. Paralizirali bodo nekvalificirane na¬
svete Misli in glejte, gospa Kanja, društvo bo služilo
nam, ki smo gospodarji.

— Amen, je rekla gospa Kanja. — Naročam ti,
da skličeš zborovanje ptic ...

Tartmak-Rast je prenehal čitati in me je pogledal.

— Težko čitam, ker je že precej zabrisano in klino¬
pisom nisem vajen. Zato tudi ne pripovedujem v slogu
sumerijskega pripovedovanja. A to ni važno, dasr
ljubim umetnost in uživam v načinu pripovedovanja.

Razvrstil je tablice in zopet začel:

»... Skobec je sklical zborovanje ptic. Pregovoril
je Krokarja, svobodnega velikaša, da je nastopil na
zborovanju kot glavni govornik.

— Sicer ne vem, o čem naj govorim, je rekel,
vendar vam nočem odreči.

— Saj ni važno, kaj govorite. Glavno je, da tako

114

govorite, da bodo zborovalci navdušeni in to vi znate.
V splošnem govorite o potrebi društva ptic, da na¬
stajajo težki časi in zato se moramo strniti v eno
organizirano moč, biti moramo složni, delati drug za
drugega in tako reprezentirati na zunaj in v javnosti
našo moč in veljavo.

Krokar je zadovoljen prikimal in vesel mislil:

— Pokažem vsem, tudi vam plemstvu, kaj zna
svoboden velikaš. Preživeli smo sicer aristokratske
metode, vendar bi bilo neoportuno, da bi jih v celoti
odpravili. Zakaj one so, ki plemenitijo človeka.

Gospa Kanja se je močno začudila, ko ji je Skobec
povedal, da je za glavnega govornika pridobil Kro¬
karja.

— Čemu pa Krokarja?

— Nevtralna oseba je. Velikaš. Izrodek plemiča
in drobiža. Saj razumete, gospa Kanja. Kakor nalašč
za govornika na skupnem zborovanju... Pregledal
sem tisto Misel, ki hodi med drobižem. Nevarna vla¬
čuga je. Zato je potrebna nevtralna oseba, ker, kakor
vem, je nevtralnost najveji nasprotnik vsaki Misli, in
sicer zelo uspešen nasprotnik. Krokar je poleg tega
še ravno prav civiliziran ter tako uspešno pokaže,
koliko je vredna nevtralnost... — — — — —

Na tem mestu so bile glinene tablice že zelo obru-
šene. Tartmak-Rast se je trudil, a ni mogel razbrati.
Videlo se je iz posameznih znakov, da je bilo zboro¬
vanje ptic zelo dobro obiskano. Skobci so bili redi¬
telji ter so uspešno vzdrževali mir in red ter mirili
razne skupine drobiža, ki so včasi postajale preglasne.

Kanja je vodila zborovanje. Krokar je z navdu¬
šenimi besedami in z dokazi pomena nevtralnosti v
vprašanjih notranjih zadev ptičjega naroda pozival
zbrane k slogi in požrtvovalnosti, da bo ptičji narod
veljal na zunaj za velikega in mogočnega.

— Razna vprašanja so med nami, je govoril Kro¬
kar, ki se ne morejo rešiti, ker so tradicija ptičjega
rodu. Da so eni majhni, drugi veliki, je kriva narava

S’

115

in zakaj bi se vznemirjali radi tega? Misel, ki hodi
med vami, je nekak prepirljivec, kdove od koga pod¬
kupljen, da skali vaš mir in nas razdvoji, da bi tisti
skriti sovražnik laže izrabljal naš ptičji narod. Zato
bodite samozavestni in puntarju, Misli, pokažite s
svojo nevtralnostjo, da niste pripravljeni poslušati
njegovih prevratnih in škodljivih pripovedovanj. Mi
moramo biti složni, da ohranimo pravice, ki jih ima¬
mo ...

Tartmak-Rast je odložil tablico.

— Ves dan sem tuhtal nad temi klinopisi in raz¬
glabljal zabrisane znake. Več nisem mogel razbrati.
Vendar kaj posebnega ni zabrisanega. Nadaljnje tabli¬
ce so zopet jasne. Poslušaj, prijatelj iz zapada:

— ... enemu narodu pripadamo in zato moramo
biti vsi za enega. Spoštovati moramo navade in pra¬
vice, ki jih imamo, zakaj to je bistvenost našega
naroda...

Za hip je govornik obmolknil. Vse ptice so imele
svoje kljune uprte vanj in v očeh vseh je bilo spo¬
štovanje.

Tam zadaj pri Senicah so sedeli Vrabci. Eden iz¬
med njih je stresel s perotmi in rekel:

— Resnično, resnično govorite... Vendar mi, ki
nam pravite drobiž, nimamo nobenih pravic in na¬
vade, ki jih poznamo in občutimo, nam niso v korist.

Senice in drugi iz drobiža so zamahnili s perotmi
in začivkali:

—• Resnične so besed Vrabca. Nimamo pravic,
samo dolžnosti imamo.

Kanja je pogledala Skobca in zagodrnjala:

— Vidiš nemirneže in nezadovoljneže? Pognati jih
je treba z zborovanja.

Skobec je zletel k vrabcem. Najrajši bi tistega, ki
si je drznil tako neumestno zaklicati, stisnil za vrat in
pojedel. Ali vzdržal se je in dobrodušno rekel:

— Ne zabavljaj, gospod, resne stvari so na dnev¬
nem redu.

116

Čižki, ki so sedeli nedaleč, so začivkali:

— Saj poznate Vrabce, gospod Skobec. Nikoli jim
ni vse prav.

Skobec je zletel h Kanji in Krokarju ter zašepetal:

— Predlagajte, gospod Krokar, da se ustanovi dru¬
štvo ptic, za predsednico pa naj bo gospa Kanja.

Krokar je zmajal z repom, dvignil glavo visoko in
rekel s hripavim glasom:

— Tovariši! Slišali ste moj govor. Prepričan sem,
da ste ga razumeli. Napraviti moramo, kakor delajo
druga, življenja se zavedajoča bitja. Organizirajmo se!
Ustanovimo društvo ptic.

Utihnil je. Vsi so zašumeli s perotmi. Le Vrabec
se je oglasil:

— Dovolite, tovariši, besedo!... Samo pripombo
k temu predlogu!

— Govori, je rekla predsednica Kanja.

— Kakšen pomen naj ima tako društvo ptic? Saj
so vendar interesi različnih ptic v splošnem in vsak¬
danjem življenju docela različni in celo nasprotni.

— Lažeš, je zakričal Krokar.

— Ne lažem ... Interesi svobodnih ve¬
li k aš e v in ptičev roparjev so vendar
drugačni kakor interesi malih ptic, ki
jim pravite drobiž. Mar ne? Na svoji koži čutimo to
vsak dan...

Ni še mogel končati, že se je zapodila cela jata
rediteljev in napadla Vrabca. Okljuvali so ga in ga
vrgli iz zborovanja ter pregnali še ostale. Mnogi iz
ostalega drobiža so onemeli in tiho šepetali:

— Prav mu je, kaj se vtika v take stvari...

Ko se je razburjenje poleglo, je vstal Krokar in
spregovoril:

— Nič hudega, tovariši! Jaz sem nevtralna oseba
in vem, kako je. Zgodilo se je pač, kakor je za¬
pisano: Nikdar ni mogoča soglasnost
med velikimi in majhnimi tam, kjer
ima Misel svobod njo besedo. Vendar se
na to ni treba ozirati. Manjšina še nikdar ni zapo-

117

vedovala večini. Društvo ptic je ustanovljeno. Naj
mu predseduje odlični član starega plemstva, da bo
ugled društva večji. Naj živi gospa Kanja, predsed¬
nica!

Završčalo je in plahutanje je zavalovalo zrak. Kro¬
kar pa je nadaljeval:

— Mi ne poznamo nobene razlike, zakaj vsi smo
ptiči, majhni in veliki. Celo v čast si lahko štejemo,
da smemo z gospodo iz tako starega plemstva spa¬
dati k istemu društvu ...

Stari Tartmak-Rast, moj prijatelj in učitelj, je od¬
ložil glineno tablico iz knjig življenja in rekel:

— Vidiš, prijatelj iz zapada, kakšna je ta prav¬
ljica! Čudovita kaj?... V njej vidiš, kako silna je
bodočnost, ki prihaja ... Misel ji je ime ...

*

Ko sem zapustil svojega prijatelja, preroka in uči¬
telja, in korakal po ulici, je tiho žuborela v ozkih
jarkih, napeljanih okrog visokih jagnjedov in po vrto¬
vih okrog greda voda iz reke Arnu Darje...

Mesec na azijskem nebu pa je gledal ogromne
stolpe Tamerlanove slave in metal njih sence po Sa¬
markandu.

Korakal sem po ulicah in mislil o čudnem poročilu,
napisanem s klinopisi na glinenih tablicah ...

Da, velika si, Misel, ki prihajaš...

Kazalo

Stran

Postopači. 3

Mamica, glej, kako grd človek. 5

Marš. 7

Tatica. 9

Ura je bila štiri. 11

Rumena nevarnost. 13

Usoda malega Marka.15

Univerza pravice.33

Lampijončki.43

Gregor Ovsenik.51

Odločilni trenotek .63

Služkinje.65

Kaj je glad?.69

Ni potreben.73

Pokvarjen otrok.77

Ničvredni starši.81

Zlato tele.87

Prisvojeni travnik.91

Črtica iz tragedije.99

Poročilo o ustanovitvi društva ptic ..... 109

NRRODNR IN UNIUERZITETNR
KNJIŽNICA