------    172    -----
Novičar iz domačih in ptujih dežel.
Iz Dunaja.   Ko so časniki še zmirom pisarili, da ni pretrgana nit porazumljevanja ministra Potockega s Čehi, kar hipoma prinese dunajski vladni list dva cesarska patenta od   21. dne  t. m.;  v enem  se  razpušča  državni zbor dunajski, v drugem se razpuščajo vsi deželni zbori, samo češki ne.   Isti list je prinesel pismo,   v kterem  ministerstva predsednik grof Potočki Njeg. Veličanstvu opravičuje svoj   predlog   o   razpustu državnega zbora in deželnih  zborov  razen češkega;  iz tega pisma povemo na drugem mestu več. Vprašali nas bodo bralci: kaj pa pomeni vse to? — Stvar po vse ni še jasna, —da je državni zbor se razpustil, bila je prva potreba, — da bi se bili razpustili vsi zbori, ne bilo bi se lahko proti temu kaj ugovarjalo; al da so se razpustili vsi, — a češki ne, ki bi se bil moral prvi razpustiti za dosego zaželene sprave, to je osupnilo vse in bridko  v dušo zapeklo  vsacega pravega Avstrijana, ki želi  miru   in  sprave  med  narodi.    To je zopet ona nesrečna „dvojna mera" v Avstriji,  ktero so „Novice" že večkrat obžalovale, — to je ona   zatuhla moka,   iz ktere   ne   bode  in  ne  more  biti   kruha.     Ministerstva predsednik zagovarja v svojem pismu do Njih Veličanstva to jzjemo  s tem, da pravi,   da ni dosegel gotovosti, da Cehi grejo v državni zbor.    Ali mi vprašamo: je  li tak izgovor ustaven?   ali ne bodo temu početju ploskali  tako  imenovani  liberalni  Nemci?   Ali se ne more sumiti, da taka akcija je Giskranizem v predelani obliki? Ali je vse to na blagor Avstrije? Nam je za Potockega žal, da se je stvar nenadoma tako zasuknila, — v  okrožnici Beustovi   od 28.  aprila  do  zastopnikov avstrijskih pri vnanjih vladah pa vidimo ključ k skrivnosti, kako da je vse to tako prišlo. Beuat je še zmirom oni mož,  ki „veliko pratiko" piše Avstriji.   Da ni srečno bilo prvo delo,  njegov — dvaliszem, to pri-poznava zdaj že Slovan in Nemec v Avstriji, — bojimo se, da drugo  njegovo  delo  v važni tej dobi,  v kteri vsak pravi Avstrijan hrepeni po spravi,   bode še manj srečno. Bog daj! da se motimo. Beust ni sireča Avstriji.