ŠTEVILKA 9. SEPTEMBER 1925 LETNIK III. VSEBINA 9. ŠTEVILKE: OBRAZI IN DUŠE. XXVI. — ADA NEGRI. — (Gizela F.).......Stran 241 IDRIJSKA. — Pesem. — (Poldi Leskovčcva.)............ „ 245 UBOŽICA. — (France Bevk.) — Nadaljevanje............ „ 246 CVETOČA PISMA. — (Tone Gaspari.) — Konec........... , 250 NONA. — (Dora Grudnova.).................. . „252 DOSTOJEVSKI IN NJEGOVE ŽENE. — (Priredil Ivan Vouk.) - Konec. „ 256 VESOLJSTVO. (Kristina.) - NA PLANINI. (Ksaver Meško.) - GESLO. (Črtomira.) - JESENSKA. (Poldi Leskovčeva.) • VEČER. (Kristina.) - Pesmi.) . „ 260 POZABA. ¦ (Hanica B.)...... .............. „ 261 OSNOVNI NAUKI O KOZMETIKI. - Nadaljevanje. - (Dr. France Debevec.) „ 261 O NEGOVANJU SOBNIH RASTLIN. - Konec. - (Just Ušaj.)...... „ 265 IZ POLPRETEKLE DOBE. - (Marica Bartolova.)............ „ 264 1ZVESTJA: Po ženskem svetu. — Higijena. — Gosgodinjstvo. — Kuhinja. — Iz naše skrinje. — f Franja Eber - Pertotova. - Slr.:269, 270,271,272. - PRILGA ZA ROČNA DELA. -----------------------UREDNICA: PAVLA HOČEVARJEVA.-----------------------'• ŽENSKI SVET izhaja prve dni vsakega meseca. - Za Jugoslavijo letna naročnina: Din. 64 (s krojno prilogo); polletna: Din. 32. Naročila in naročnino je nasloviti na upravo »Ženskega Sveta", Ljubljana, Karlovška cesta 20. Uredništvo in uprava: Trst, posta centrale, poštni predal štev. 384. — Izdaja »Žensko dobrodelno udruženje v Trstu«. Tiska »Tiskarna Edinost" v Trstu, Via S. Francesco 20. Upravništvo v Trstu, ulica Torre bianca štv. 39/1. Najvišje odlikovanje gre gospodinji, ki je prišla do tega prepričanja, da je najbolje izbrati si za dobavitelja raznih potrebščin tako trgovino, ki nudi toliko panog, da ji ni treba hoditi za raznimi stvarmi po več trgovinah. — Najbolj dobrodošla je našim gospodinjam tvrdka DRAGO SCHWAB, LJubljana ki more s svojo zalogo preskrbeti z oblačili vso obitelj, tako moške, kakor ženske člane. Oblačil za gospode in dečke, izvrstnega blaga in kroja je vedno dovolj v zalogi, in to vse v lastnem izdelku. Izgotavlja se po meri. Zaloga finega, direktno iz Anglije uvoženega sukna, slovi kot najboljša v Ljubljani. Za cenj. dame je na razpolago damski salon, ki izgotavlja damske kostume, plašče in krila iz blaga, ki je le prvovrstne kakovosti in v krasnih vzorcih. Zaloga prvovrstnega perila in vseh modnih potrebščin. Uspešno gospodinjstvo je brez cenenih dobavnih virov nemogoče. Priporočamo najtopleje tvrdko DRAGO SCHWAB, Ljubljana ŽENSKI SVET Obrazi in duše. XXVI. ADA NEGRI. Slavček žvrgoli neutrudljivo svoje pesmice, dokler mu ne neha biti drobno srčece; tako neutrudljivo zbira svoje verze in svojo prozo Ada Negri. Lahkotno vro iz njenega srca pesmi kot priskaklja bistri studenček izpod skale in hiti v daljavo, da uteši žejo onim, ki iščejo v njem krepčila. Kaj naj napišem iz življenja te pesnice? Izbrala si je stan učiteljice. Morda zato, da bo tem lažje vršila poklic pesnice? Učiteljevala je prve čase — kakor je razvidno iz njenih spisov — v Motta Visconti, v velikem trgu ob Ticinu, v Italiji. Pozneje se je poročila z bogatim tvorničarjem. Pisati kaj več o njenem lastnem življenju nečem. Posnela bi lahko marsikaj podrobnosti iz spisov, ki so jih pisale razne osebe, a ker nisem tako srečna, da bi slišala njen življenjepis iz lastnih ust, ali da bi se prepričala vsaj na lastne oči o istinosti njenega zasebnega življenja, naj govorijo raje njeni verzi in njene novele. Saj so njene lirične pesmi tako njene in razodevajo tako jasno njene moderne in demokratične ideje, da STRAN 242. ŽENSKI SVET LETNIK III. ne potrebujejo posebnega komentarja. Globoka je njena duša kot globina morja, neizmerna so nje čuvstva kot obod neba, in vendar se mi zdi, da zrem v njih bogato dno, njih bistvo, ko berem njene verze. Čiste in jasne so njene pesmi in vendar leži v njih težka obsodba, obup in upor, ljubezen, trpljenje in odpuščanje. Kaj je vse spisala do sedaj ta neizčrpna pesnica? Leta 1892. so izšle njene prve lirične pesmi Fatalita, Tempeste, Maternita, Dal Pro-fondo, Esilio, proza Orazioni, pesmi H libro di Mara, roman Stella mattu-tina, novela Finestre alte in Le solitarie ter v letu 1924. I Canti delVIsola. Zakaj in komu piše Ada? «Ti si sužnja, nesreča je nagrmadena nad tvojo glavo», tako ji govori tema; «zaman boš klicala v svet. Tvoji verzi bodo le krik in strele. Če hočeš peti hvalnice ljubezni — moraš med trpeče. Stopiti moraš v blato in tvoje oči bodo zamaknjene gledale svetlobo — a tedaj boš uzrastla». In šla je Ada med trpeče in ljubeče, okusila je ubo&fvo na lastni osebi, spoznala uboštvo drugih in ga okusila v lastnem srcu. Ona živi svoje življenje, a živi tudi v duši brata - sotrpina. Na cesti sreča njega, ki je rojen v istih okolščinah in razmerah kot ona. Ubog je, brez strehe, brez starišev, nič nima, a ves svet je njegov. Vidi ga ona, gre mimo njega, pa ga vpraša v mislih: «Kaj me ne poznaš več sedaj, ko sem zavita v baržun kot one, ki se vozijo v kočiji in se vedno smehljajo? Saj vsega tega ne ljubim in ostajam vedno, kar sem bila, saj lastne krvi ni mogoče zatajiti. Tvoja sestra sem, dobro čutim, a gneča me skriva, da grem neopažena mimo tebe.i> — Pesnica ljubi delavski stan, a delavce imenuje služabnike grde materije. Pozna težave mizarja, zidarja, kovača, tovarniškega delavca — vsem pravi: «Hoc'ila bom z vami, pela bom ditirambe o vaših temotnih dušah, a če se bo materija maščevala nad delavstvom, tedaj bom pela o smrti. Delo bodi združeno z možem kot duša s telesom.» — Sočuvstvuje s stavci, ki hrepenijo po pravičnosti in večji prostosti, in hrepeni po času, ko ne bodo eksistirali zmagovalci in premaganci, ker bo vladala ena pravica za vse. — Dogodek ovije v poezijo in ga lahno opre na pouk. — Predrzni cestni nagajivec, ki skaklja in kroži brezskrbno po mestu, ki meče kamenje v psa in krade branjevki fige, ji dela skrbi. «Kaj bo s teboj, ko boš imel dvajset let,» vpraša, «boš li nosil delavska bluzo ali prisilni jopič? Te bom li našla v bolnišnici ali v jetnišnici? Tedaj se bo stiskalo moje srce vsled bolečine, a pritisnila te bom na svoje prsi, te poljubovala in vzkliknila: ljubim te, ker tudi jaz sem živela v trpljenju, tudi faz sem cvetka trnjev. Tudi moja mati je delala v tvornici, zelo sem poznala trpljenje*-------------Siroto, ki je izgubila poljub in nasvete materine in ki joče nad njeno rakvijo, želi, da bi jo prepeljali k njej. «Vse, kar je pravično in dobro, bom položila v mlado, mehko dušo zapuščenega otroka, a njega razum bom bistrila. Njegov duh naj bo splaval k idealom, k Bogu, a roke naj bodo delale. Tako bom umrla v miru, ker nisem zaman trpela . . .» LETNIK III. ŽENSKI SVET STRAN 243. Junaška je, a njena duša je mehka. — Ko vstopi v svojo revno, podstrešno sobico, tedaj se smeje, boreča se in zapuščena, a joče ob pogledu tresočega se starčka, ki nima kruha, joče, ko vidi slabotne in suhe otročiče, joče vsled tisoč neznanih trpkosti.. . Koliko sočutja, koliko usmiljenja, ki izhaja le iz človeka, ki je sam okusil vso grenkobo gorja, revščine in ponižanja. Ali ni novela «11 Denaro» odsev njene, v pomanjkanju preživljanje mladosti? Veri, hčerki vdove -delavke, se studi denar. V njenih sanjah se odpira nov svet, ki ne pozna potrebe in žeje po denarju. Delati za druge in za denar ji je zoperno, poniževalno. Bolj ljubi glad in prostost kot napolnjeno denarnico starega, ne-Ijubljenega človeka, ki bi jo hotel navezati nase. A ko sreča osemintrideset-letna svojega dobrega učitelja, ki ima nad njo avtoriteto očeta, jo ljubi in in skrbi zanjo, mu je vdana z dušo in telesom. Pozabi na prostrano trpljenje. Živi le njemu in denar, ki se jej je nekoč gnusil le radi tega, ker je morala delati zanj z delom, ki ni bilo v harmoniji z njeno duševnostjo, ji ni več zopern. — Ni je ženske pisateljice, ki bi zrla tako jasno v prepad, ki loči reveža od bogatina; njene besede režejo v živo meso socijalnih razmer. Tudi njen roman «Stella mattutina* je živo nasprotje v revščini živečih, delavnih ljudi in razkošnih bogatinov. Med njimi vstaja zanimiva, samostojno misleča Dinin. Že kot otrok se razlikuje od drugih, povsod hoče biti prva, in to zato, ker je uboga. Koliko zdrave filozofije se razvija v teh mladih možganih! Ona se neče klanjati bogatinom kot njena babica, neče služiti kot njena, vsled neprestanega dela telesno strta, a po duhu sveža mamica vdova, ki dela v tovarni za sramotno plačo. — Lepo se razvija povest; nazore, ki jih razkriva tu, jih najdemo zopet v njenih pesmicah: hlapčevstvo in zvestoba ubogih, upor trpečih, razsodnost, bistrovidnost, bratska in materinska ljubezen. A skozi vsa njena dela se vije duh, ki diha kljub vsej realni nagoni, ki se naslanja na življenje, popolno svobodo. To je njena lastna osebnost in notranja sreča, ki jo doživlja ona sama in jo čuva kot zaklad. Pa kdo, ki čita njene zadnje pesmi, je ne zavida za njene lepe sanje, (Libro di Mara) ko išče in vidi obraz ljubega, a ji ostaja zjutraj le solzna blazina? Ko sliši korake njega, ki hrepeni po njej — a ga le ni, saj so bile le sanje, lepe a trpke sanje, a ona čaka, moli in ljubi.. . Kot snežinka pleše v zraku, a trudna leže na tla in zaspi. Brezbrižen svet molči, a v tej tihoti se vrača srce k spominom in misli na zastrto ljubezen. «Kako me zebe, sama sem, a čuj, temna dolina me vabi: «pridi, ti tužna, da se mi odpočije trudna glava na tvojem utripajočem srcu, da se naslonim nate, kakor se naslanja izpuljena roža na zid. Potrebujem miru, potrebujem ljubezni! Odnesi me, poljubi, daleč tja, kjer ni brata, kjer me ne dohiti sovražen glas. Med ciklamami in med jelkami te bom ljubila in te upijanila s voljubi. Tu v dolini se mi stiska srce, tu mre vsa poezija.» «Srce, ki neha ljubiti — pravi — hrepeneče umira od žeje.t> STRAN 244. ŽENSKI SVET LETNIK III. Prve poezije so sad trpljenja in opazovanja, a zdi seK da je Ada prebolela trpkosti in že izpila grenkobo iz keliha svoje duševnosti, zato prehajajo njene pesmi v simboliko. Toliko iskrene in čiste ljubezni nosi pesnica v svojem srcu do trpečih, zapuščenih in zatiranih, a o tem srcu plamti tudi neizmerna ljubezen do narave. Ona ljubi temne in svetle noči, ljub\ rože, ljubi morje, ljubi solnce. Doživlja svoje kraljestvo, ki ga podajo^ v verzih v knjigi <,d canti dell'Isola». Na otoku Capri, ob Napolitan-skem zalivu, zaupno toži oljki vse svoje skrivnost^ jn joče, in iz sleherne $alzq izbrsti iz sočutja mehah listič, a ona hoče zaspati v senci svojih solz. — Med travo rastoči mak primerja krvi. Otoku, ki je poln tega cvetja, pravi.; «Kdo te je ranil z nožem, kdo te je ranil z ljubeznijo?'» — Solze nemirne ljubezni primerja glicinijevim cvetkam, ki jih Veter odtrga, da s težo smrti padejo na tla. — Sleherna pesem jo veže na gotov predmet narave ali na kako osebo) s katero je bila v stiku^ ko je bivala na otoku. Simbolizem in doživljaji, to je njifo bistvo. Njene novele, ki so sad opazovanja, odkrivajo zastor, za katerim se prikazujejo večinoma ženske postave, «ki se prerivajo same skozi življenje bodisi po lastni krivdi ali po krivdi drugih, vsled nesrečne^ ljubezni ali vsled neprijetnih družinskih razmer.» — Jliser njenih del so pesmi «Maternit&». Iz njih naj spoznata mož in Žena, kaj je bistvo materinstva. Napisala je Ada, zakaj bi ne fudi, jaz? '— <,. Zakonskd ljubeken je ona čuvstvo, ki veze stariše in otroke v tesno vez in ta ljubezen, daje zakoncema ono moč, da skupno skrbita za otrokov duševni in telesni razvoj in ga skupno vzgajata. Ljubezen sama narekuje LETNIK Ilf. ŽENSKI SVET STRAN 245. starišem to dolžnost. Tudi žival čuti v sebi to ljubezen, kL^ji fi& dovoli, da bi zapustila svoje mladiče, dokler niso godni, da si sami oskrbijo hrano. Kako bi torej človek, ki ima čuteče srce in ki je posoda duševnosti, ne čutil te ljubezni, ki nalaga starišem dolžnost skrbeti: za razvoj iri vzgojo sbojih otrok. Višja je moč, ki sili stariše zvesto izpolnjevati zakonske dolžnosti. Kdor se hote ali nehote odteguje tej sveti nalogi, je podoben brezčutni kukavici in ni vreden ne spoštovanja, še manj ljubezni in zveste vdanosti. Ljubši je pesnici dekle, ki nosi sad greha, a ki pogumno zre trpljenju v obraz, kot ona, ki sicer uživa sladkost ljubezni, a beži pred trpljenjem in zamori lastni sad. — Ljubosumna je na dekle z zlatimi kitami, ki ji je uničila sanje ljubezni. Pravi: «Pojdi in uživaj slast ljubezni! Meni ostaja bridka prevara, a nate bo padla jeza usode. Poteptala si moje nočne sanje s svojo gracijo. Zato sem ljubosumna in te sovražim, sirena.^ «Očitajo mi,» — pravi — «da so moji verzi zbadljivi, brez veselja in solnca, da ne poznam godbe ljubezni in poljubov. Kje si se rodila? — me vprašajo. — V koči. — Ko mislim na solnce, zadoni na moja ušesa jok in tožba vnih, ki se mučijo za vsakdanji kruh v delavnicah. Do mene prihaja stokanje tolikih brezdelnih bitij, ki nimajo kruha —> to je bna megla, ki mi zastira solnce. Pred merzof beže vse lepote, beži svetloba, omama, •— le bolest ostaja v srcu in se dviga k Bogu, Težko padajo moje pesmi na bledo gnečo, kot pada ranjeni orel na lediščei» A------ -—• Da, mnogo gorja nam odkrivaš, Ada, a ko bi Tvoje pesmi naSte odmev v premnogih zakrknjenih srcih in bi jih omehčale, tedaj bi tudi tč pesmi našle, novo smer, ki bi vodila k sreči in zadovoljstvu. Ker je reaU nost še vedno trda, nam ostaja le kraljestvo sanj. •------- 1— Kaj bo vsebovala Adina proza, ki jo že pripravlja? Gizela F. Idrijska, (Poldi Leskovčeva.) Rože v oknu bele hiše, V črne se pogrezne rove, skozi rože dekle mlado kjer ga , katere starinski napis je razsvetljevala plinova svetilka. Kadar so zapiskale sirene in so se zapirale delavnice vseh onih poklicev, ki težijo na dušo in na telo, in so se usuli črnikasti delavci po ulicah, je gostilna oživela iz dremavice dolgočasnega dne. Krčmar «Nino > je bil mal možiček, čigar oči so bile globoko udrte in krmežljave, njegove roke so neprestano mencale v zadovoljstvu, njegove brezzobe čeljusti so se venomer smehljale. Vsakega gosta posebej je počakal na vratih, ga potrepljal po rami in ga spremil v nizko, temačno in zakajeno sobo. Počakal je naročila in ga zakričal debelušni nekrepostni ženi, ki je stala za pultom, pomežikovala znancem in točila vino. Kam boš šel ti, človek z žejnim grlom, ki si ves dan požiral premogovni prah in dim peči? K «Morski deklici». Tam je dobro vino, tam so pečene ribe, solata in polžki, klobase in kar si srce poželi. Kam bi, zabave željna duša, zarita ves dan v trdo delo, da še pomisliti nimaš časa, da si človek? K «Motski deklici«, kjer šumi godba in prisedajo deklice k mizam. Eno uro po delopustu je slednji dan «Morska deklica» šumela kot panj čebel; vonj tobaka se je mešal med vonj po potu človeških teles, zaudarjalo je po močnem vinu, po cvrtju na olju in po kislobi; iz vseh teh vonjev se je razločila vonjava, kupljena v trgovini za mal denar, ki so jo zanesle ženske v to ozračje. Med jedjo in pijačo so se mešali burni govori, podobni prepirom, petje in igranje more; od soseda do soseda, od mize do mize so zbijali šale in metali odrezke sira in skorjice kruha v godce, katerih -godba je bila od krika skoro zaglušena. Nihče bi ne mogel razločiti, koliko je bilo med temi ljudmi poštenih delavcev, koliko detektivov, potepuhov in zločincev. Prihajali so neprestano, odhajali so redko; nekateri so ostali ves večer. Bil je to poseben svet svojevrstne zabave, ki je pogosto končala z grdimi šalami in pretepi, da je naslednji večer začela znova. Krčmar pa se je smehljal in si mel roke. Ogibal se je zakonov in če je trčil z njimi, se jim je znal izmuzniti. Razširil je prostore in pomnožil mize in skoro ni bilo delavca, ki bi nikoli ne bil obiskal «Morske deklce» radi močne črnine, pečenih rib in izredne zabave, V to beznico je bil zašel Bruno. Sprva radi radovednosti, pozneje ga je mikalo vrvenje in šum, v katerem je izginil kot kapljica v morju in STRAN 248 ŽENSKI SVET LETNIK III. se nihče ni zmenil zanj. Ko je dobil družbo v kotu pod podobo, ki je predstavljala vihar na morju, se je tam udomačil, «Morska deklica« mu je postala drugi dom, njegova družba je bila njegova druga družina. V pijani besedi, v oblakih dima, v hrušču godbe je utihnila vest, Kadar je zapuščal beznico, je bil vselej toliko omotičen, da mu je bilo vseeno. Pogostokrat se je komaj zavedel, da je drugje spal. Le tu pa tam se je nenadoma streznil iz tega stanja. V šumu in pogovoru je naenkrat utihnil in zastrmel z očmi v točko na mizi. Tega, kar so gledale oči, ni videL Videl je svojo preteklost, gledal je svojo ženo, svoje dete, čul je trepetajočo prošnjo. ., Počasi in grenko je potipalo na njegovo srce. Kaj dela? Kaj hoče s tem življenjem? Kam ga vodi? Saj še zase danes ne zadostuje, kar zasluži., . Družba je ob takih prilikah utihnila. Pet obrazov je zrlo vanj. Splošen molk ga je predramil. Pogledal je začuden okoli sebe, pet ust se je razširilo v krohot. Bilo ga je sram. Najbolj se je smejala rujavolaska, katere pogled je bil prodirajoč in lica udrta. Kazala je s prstom nanj, temni zobje so ji štrleli iz širokih ust, ustnice so se napele in posinele. Ta ženska se je zdela Brunu odurna, dasi ga je neprestano in vse večere požirala z očmi in silila v njegovo bližino. Po svojem značaju je bila drzna in vsiljiva. Polakomila se je slednje stotinke, ki je ostala na mizi za napitnino. «V kaj si se zamislil?« «V nič!» je dejal Bruno. In da zakrije zadrego, je vzel kozarec, ga izpil, ostanek pa je vrgel po njeni bluzi. «Plačal boš bluzo,« se je brisala rujavolaska, «Četrt stotaka in še ne bo dosti!» «Pol stotaka, če hočeš. Pa ne tebi, ki si grda,» Vendar se je Bruno te ženske bal, izogibal se je njenih pogledov, ki so učinkovali sugestivno nanj. Le kadar je bil vinjen, se ji je približal. To je ona čutila, zato mu je nalivala. Ko je nekega večera sedel z družbo pod sliko morskega viharja, je bil že vinjen. Rujavolaska je opazila njegov pozni prihod jn ga je zrla z vprašujočim zanimanjem. Bruno se je razburil nanjo; «Kaj me gledaš?« «Ali te ne smem?« In nalila mu je kozarec, ki ga ni izpil; porinil ga je od sebe in prevrnil proti rujavolaski. «Krst bo!» je dejala. Družba se je zasmejala, Bruno jo je pogledal zlobno, nato so se zapičile oči v polito liso vina in strmele v neznano daljavo, ki se je odpirala in ga vabila k sebi.V pijani duši se je prelivala zmedena slika za sliko; če jih je zvrgel sto, so prihajale vedno nove, kot poglavje za poglavjem njegovega življenja. LETNIK III. ŽENSKI SVET STRAN 249. Tedaj je družba zopet umolknila. In ponovil se je prizor kot že pogostokrat; ko se je zavedel, je zaslišal smeh in videl dolg, črnikast prst rujavolaske, z ostrimi členki in nesnago za nohti, ko je kazal nanj. «Na ženo misli!* Ta beseda je Bruna zadela. Napol se je streznil in dvignil od mize, roko pa je uprl na kozarec. «Molči, ko te nič ne vprašam!» Posedli so ga in mu nalili vina; ženska pa je namrdnila ustnice in bolj skozi fosfornate oči kot skozi usta so prišle besede: «Resnica v oči bode!« Bruno si ni pustil ugovarjati. V njem se je že bil naselil bes, ki je pobijal pamet in tajil lastno srce. Izpil je kozarec vina v dušku, da podpre svoje besede, in je dejal: «Če pa rečem, da ni res!» Ženski pa so zatrepetale nosnice, pobledela je. Njegov odpor proti izgovorjeni besedi je čutila kot odpor proti sebi. Dejala je: ^Dokazati ne moreš!» Pol družbe se je zabavalo med prepirom, ki je hrešče padal v zvoke godbe, ki so razbijali ozračje. Nekdo je dejal: «Pustite ga! Kaj je na tem, če misli na ženo?» «Čemu bi me pustili?* se je obrnil Bruno proti onemu. Bil je že razjarjen na vse. Nato se je obrnil zopet proti rujavolaski in ji ponudil kozarec, da ga nalije. STRAN 250. ŽENSKI SVET LETNIK III. Oči rujavolaske so se polakomile denarja, tako lahko prisluženega; z očmi ga je požirala, nato je uprla pogled v Bruna. Ta se je bil dvignil. Še so iskale njegove oči od obraza do obraza. Bila je šala, toda grenka in resna šala, ki ga stane neizmerno mnogo. Spoznal je obsodbo vseh teh šal žejnih ljudi, ki jim mora igrati, da jih nasiti. V očeh ženske, ki je že grabila z roko po bankovcu, je videl blesk krvoločnosti. Kaj ji je storila njegova žena, ko se niti poznata ne? Čemu raste posmeh na teh ustnicah? — Debeluhar je videl Brunovo omagovanje in dejal: «Vidim, da je imela ona prav. Ali pa sta oba bojazljiva.* V tem hipu je pobrala ženska denar z mize in ga zmašila za nedrije. «Jaz se že ne bojim. Če se boji on.» Stopila je na sredi sobe, oprla roke ob bok in ga zrla z izzivalnim pogledom, šal pa je vrgla koketno čez ramena. Bruno je vzel kozarec in ga v dušku izpil, udaril z roko po mizi, hotel nekaj povdariti, a ni dejal ničesar. Stopil je izza mize in prijel ru-javolasko za roko; med krohotom sta stopila na ulico. (Dalje prih.) ©©©©©© „Cvetoča pisma". (Tone Gaspari.) (Konec.) XXXI. OSTANI! Tovariši so odšli pojoč po večernih, ozarjenih cestah. Skozi okno sem zagledal daleč na živordečem ozadju njihove sence kakor velike madeže petero kazalcev. Dolina je pritajeno dihala pod udarci vriskov, ki so se lovili visoko nad lastovkami. Takrat je nebo tako zažarelo, da so me zaskelele oči. Odložil sem palico. — Ostani! Ne onečasti večera, ki je tako čist, da bi se v njem spet okopal ugasli pogled! Glej, plamene gozdov na obzorju bo podušil mrak; razposajeni glasovi bodo ohripeli v naraščajočem lajanju psov, tovariši bodo s klecajočimi nogami preklinjali vtihotapljeno temo in se vračali posamič kot ranjenci. Ti boš slonel na oknu. Ta večer te bo osvetlil: misli bodo prvič našle v moč, ponos in toploto. Tovariši te bodo v noči izgrešili, kakor prehite popotniki samo stoječo hišo, ker ne slutijo, da je znotraj bogato obložena, ozaljšana in toplo razsvetljena in čaka jutranjih gostov... Ostani! Nocojšnji večer ti bo daroval mesto okorne popotne palice tih, čuvstven korak, ki bo zvenel, koderkoli boš hodil... XXXn. ZDRAVILO. Do takrat so silili stroji v moje srce kakor skrhan nož v muževino: tebe bomo preobrazili; v naših enakomernih prazvokih bo osurovela tvoja sladka govorica; naši neprestani pošastni gibi ti bodo ohromili prožne ude; naše orjaško kolesje bo zarisalo v mirnih, tihih očeh pekoč krog brez svetlobe in toplote; v podzavestni boli se bo počasi sušila kupa tvoje srčne krvi; LETNIK UI. ZENSKT SVET STRAN 251. v tisti noči, ki te bo vrgla med onemogle, bodo plakajoči vetri bredli po pošastnih, rlapolajočih zastavah črnega dima; v presledkih bo bučala strašna, globoka resnica o prisilnem slovesu... Tako so rezali stroji v moje srce do tistega večera, ko .si ti iztrgala to ostrino in zacelila načeto rano z vernim priznanjem, da boš ti zdravilna pesem mojega življenja-------- XXXIII. NOVI NAPEV. Ko sem utonil v tvornico, se mi je zazdelo, da pojo nad votlim telesom nihajoče strune razposajeno jutranjico. Odrinil sem z žaganjem zamreženo okno. Kakor bi se ravnokar vrnile drobne lastovke, je zažgolel moj cirkular — cvrčal in gostolel je vedno glasneje in razločneje... kmalu sem preslišal buč železnih taktirk, ki so udarjale hitrost srčni uri in merile naDetost mišic. Novi napev je obesedil in včlovečil tebe, ki si nepremično stala ob globoki, zdravilni senci bližnjega gozdiča, zrla preko toplo osolnčcne doline skozi moje okno in ukazovala mojim mislim — — XXXIV. MISEL NATE... Kakor bi zablodil opoldne med nepokošene, šumeče travnike, je zarojilo v tvornici. ko sem se vsilil izped tvojega večernega okna v nočno delo. Nisem videl strojev, ki so me začudeno zrli in stegali svoje umazane roke, da bi mi iztrgali misel in srce; videl sem le v zadnjem stroju žar, ki se je izpreminjal, poln barv, kakor bi na velikanskem črnem suknjiču plamenel neizgorljiv nagelj. Porogljive zgodbe tovarišev o pajčevinastem življenju niso oplašile moje razsvetljene notranjosti — brez plahu in zlodenj sem sledil skrivnostim, pojočim o tvoji milini... XXXV. IZPOVED. Tožiš, da se ti je pri prvem poljubu v bojazni stisnilo srce, kakor da hoče rešiti vsak nekaj utripljajev, pojemajočih v svetlem plapolajočem občutju. Dvignila si glavico in povesila oči... Vsa sladkost tvojega bitja je napolnila svilene toke ustnic, iz katerih sem, razlit v opoj, vsrkaval prvo vdano izpoved tvoje narave... Tiho oklenjena sva se vrnila pod tvoje okno, ki je tajno šepetalo z zibajočimi se rožami in nageljni. Poljubila si najžarnejši nagelj in mi nejgov pecelj potisnila rahlo na srce-------- XXXVI. ZRCALO. Ti me komaj čutno dosegaš z drobnimi otroškimi prstki ter sesaš moje obličje vase. Ti edina mi kažeš v krilaticah luči in sence mojega obličja; v tebi edini odseva moje čuvstvovanje. Ob tvojih izpovedih me prevzema pojoča lepota soradosti, ki se odsevno razcveta kot enotno bogastvo v najinih očeh... XXXVII. IHTENJE. Videl sem te na vrtu, ko si prebedela noč, da me sprejmeš zjutraj sredi rož. Videl sem te utrujeno, razboleno, brez solz... na prelomu obzornih cest so iskale tvoje oči mojih senc, plašne so begale od klanca do klanca, dokler niso obremenjene obstale na vžigajočem se gozdu — Takrat se je osolnčil v prvi zarji moj obraz in vsrkal tvoje pričakovanje vase. Videl sem te brezhibno, z velikimi očmi: za teboj je umirala zadnja zvezda in padala ihteč za tvoja ramena... Onemogla je tvoja glavica na pozdravne rože, ki jim je meglena rosa zmršila liste in prekrila medene čase z motnimi kapljami--------— STRAN 252. ŽENSKI SVET LETNIK III. xxxvra. slovo. Zdravstvu)! V naročju tišine sanjaj o mojih potih; hodi za zvezdami, da zveš, kod beži moj korak; glej v jutranja obzorja,- da uganeš moje želje; čuj in bedi v šumu viharja, da me pokličeš omahujočega, ki sem ves tvoj! Na cesti slonim sam ob bežečih jagnedih... hitim, da se odtrgam tvojemu objemu, ki mi zavrača korak med dišeče, razcvele zibeli prvih sladkih utrinkov... Ob slovesu mi je kanila na srce tvoja velika žalost------- XXXIX. SPOMIN. Nemih stopinj sva dosegla v zgodnjem jutru obrobek gozda. Pri zadnji vitki jelki sva okrenila obličji v svežo daljo. Nizko pod nama, pred nama in nad nama je umito solnce brizgalo dolge, nepretrgane zlate curke, ki so se pojemajoči utrinjali izpod neba in pisali na zemlji samo bogastvo in lepoto. Rahlo sem se te oklenila, kakor bi se bala, da te to čudo ne premami. — Glej, tam med poslednjimi griči, ki se kakor goreče stopnice vrhujejo, tam blišči zlomljeni pas vode, ob katerem si ti, vcepljen, oplemenil moj pogled in mojo govorico. Tam si se ti izgubljal in pojavljal ob tvojem odhodu: kakor ozki tek reke, tako si se izpreminjal — Predaleč je bilo, da bi te razločile moje osolzele oči — pa te je slutilo moje srce, kako se plavook oziraš, kako stopaš z omahujočim korakom za obzor... Sama sem ostala, kakor tista zvezda, ki je še zadnja na širnem, tihem, jutranje mračnem obzorju — — ©®@@®@ Nona.*) (Dora Grudnova.) (Nekaj iz starih, < Ne, nimam jih, hvala Bogu! A sem jih imela, ko sem bila tako mlada, kakor si zdaj ti; imela, imela — in kakšna šc/» ^o/oft smo zdravnika komaj poznali v starih časih; sami smo si bili zdravniki; in prav radi tega se mi tudi zdi, da je bilo manj bolezni takrat *) Nona pravijo na Primorskem stari materi babici. LETNIK III. ŽENSKI SVET STRAN 253. na svetu. Dandanes je drugače: ob vsakem koraku brcneš ob zdravnika: zdravnik sem, zdravnik tja, pa če vam le malce v črevih pokruli. In — Bog mi ne zapiši za greh — cel svet je dandanes bolan, pri vseh vaših zdravnikih; da, da, ta moderni svet...» (Ampak, nona, povejte mi, kako ste si zdravili kurja očesa? < No, čakaj, pa ti povem, tudi če se boš smejala, ti, ki si moderna. > «Ne, ne, ne bom se smejala, prav res da ne, nona! Saj nisem moderna — kakšna moderna sem; naj me v uho piha vsa modernost: mene kurje oko boli! »Povejte no!» »Kako da ne! Polža nato natakneš na malo palčico, ki jo zasadiš na varnem prostoru v zemljo; in tako kakor se polž suši, se suše tudi kurja očesa.« «In od takrat nimate več kurjih očes?» »Kakor je Bog v nebesih, je res, da so se mi s polžem vred posušila!« «Ha, ha, ha...« No, le smej se, ti presneto moderno frkle; pa je le res, da jih prav od takrat nimam več!» «Ha, ha, ha...» * * * «Še kaj povejte, nona!» »Kaj bi ti še pravila, ko si pa sama tako učena, da bi prav za prav morala jaz k tebi v šolo!» »Pojte, pojte, nona — to se vam le tako zdi! Vsa moja učenost ne odtehta obilnih življenskih izkušenj, ki jih imate vi za seboj!« »O, to pa to: če z drugim ne, se s temi lahko ponašam!« »In le-teh jaz nimam skoro nikakih; iz česar pa sledi, da se jaz od vas marsikaj naučim, čeravno ne znate ne pisati ne brati. Ali nimam prav? Torej, povejte mi še kaj, nona!« »Navijati pa znaš prav dobro, si že prava! Toda kaj bi ti še povedala; moram malce pomisliti. — No, čakaj, pa ti to povem, kako si je moja ranjka tašča — Bog ji daj nebesa — pomagala, če jo je težilo, bolelo ali ščipolo v želodcu ali trebuhu; povem ti, ker vidim, da imaš v resnici tako veselje nad tem.« STRAN 254. ŽENSKI SVET LETNIK III. «Da, da, ljuba nona, res me zanima in veseli vse, kar mi poveste!» «Da, toda obljubiti mi moraš, da se ne boš smejala; kajti prebrisana si, pa za norico imaš svojo staro nono.» «Da morete kaj takega o meni misliti! Verujte mi, nona, da če se smejem, se le zato, ker se mi zdi vse, kar mi poveste, tako neverjetno, da imam občutek, kot da vi mene za nos vlečete! Ampak, ne bom se več smejala, le pripovedujte — čakajte, samo sukanca še poiščem — tako, ga že imam! Torej —?» «Povem ti pa že vnaprej, da ji je njeno zdravilo res zmerom pomagalo! Pravzaprav se je moja ranjka tašča tudi na veliko drugih bolezni razumela, tako, da se je cela vas obračala do nje, ko je v eni ali drugi sili bilo treba sveta ali hitre pomoči; poznala je brez števila zdravilnih trav, zelišč ter korenin, ki jih je imela vselej pri roki, skrbno shranjene v stari skrinji; vedela'je tudi, katero se uporablja surovo ali kuhano, tako ali tako. Vsled obilnih in priznanih skušenj, ki jih je v teh zadevah imela, je uživala daleč naokoli sloves pravcatega zdravnika: od daleč so se prihajali k njej ljudje posvetovat in iskat pomoči; zato pa sem ¦ se tudi jaz njenih nasvetov zvesto držala in moja ušesa niso bila nikoli gluha za njene nauke. O, dosti dobrega in koristnega sem se od svoje ranjke tašče naučila, Bog ji daj nebesa za to! Toda — da preidem k stvari, tako-le je ravnala: vzela je novo, leseno žlico, ji odlomila držalo, dala v njo košček majnega masla ter si jo nato položila, če je bolečina ali ščipanje bilo v želodcu, na želodec, če v trebuhu, pa na popek —» «iVa popek! Ha, ha, ha-----------ne zamerite mi, nona, da se zopet smejem — ampak, na popek ojej,ojej...i> «Nič ti ne zamerim, ljubi otrok — le smej se! Saj je res malce smeha vredno, če se vzame; vidiš, sama se moram smejati, ko vidim tebe.» «In kaj se je zgodilo potem z žlico in maslom: ali je moralo oboje dolgo ta tistem mestu ostati?* «Tako dolgo, da se je maslo ob telesni toploti v toliko zmehčalo, da se je z njim namazala, koder jo je bolelo. Še danes se spominjam, kako je imela srajco mastno od tiste maže; pa to ni nič, glavno je, da ji je vselej pomagalo!* «Res! ji je pomagalo?» ¦ «Res, res, če ti pa rečem, ti neverni Tomaž!« «Ali ste si tudi vi na ta način pomagali, če vas je v trebuhu ščipalo?» vNe, malo drugače, in morda je po mojem še boljše bilo. Jaz sem v malem lončenem lončku zavrela vode — ti prešmentana reč, zmerom gre mimo! Vtakni mi, no, nitko v šivanko; če je dan jasen, še nekaj vidim, ko je oblačno, se mi pa ne posreči — Bog se me usmili!» < Očala bo treba, nona!* «Ježeš, Bog me varuj! Tako sem stara in grda: če si pa še očala nataknem, se me bodo še kure ustrašile in bodo bežale pred menoj!* «Jaz pa trdim, da bi vam prav imenitno pristojala: kot kaka dohtarca ali profesorca bi se postavili!* «Nič več ti ne povem, če me boš tako za norico imela! Daj no sem, iglo! Vidiš jo, kako se smeje in me draži! Čakaj, čakaj...* «Nate, nate, nona — je že noter; in nič mi ne zamerite, saj veste, da se rada smejem!* «Vem, vem — saj si dober otrok.* v-Torej v lončku ste vode zavreli in —?» «V lončku sem vode zavrela, potem jo pa proč izlila; nato sem na trebuhu ali želodcu naglo užgala košček prediva —» v-Jezus, Marija! Užgala! Saj ste se opekli?* LETNIK-IH. ŽENSKI SVET STRAN 255. «Pojdi, pojdi — prav nič! Le znati je treba in paziti, da tisti košček pre-diva, ki ga užgeš, štrli proč od kože, in ne utegne pregoreli še do živega, ker moraš pri tisti priči, ko se vname, lonček, v katerem si vode zavrela, povezniti čezenj, da hitro ugasne. Nato pa položiš vrh lončka košček starega pre-šičjega sala, da se zmehča in stopi, nakar s tem boleča mesta dobro, dobro ob-drgneš; in najboljše je, če vse to opraviš malo pred solnčnim zahodom. Jaz vsaj sem se teh pravil natančno držala ter sem sebe in svoje otroke tudi vsakokrat z uspehom zdravila. Le vprašaj svojo mater: videla boš, da bo vse do pičice potrdila in dejala, da tvoja stara nona resnico govori! Kaj se smeješ? No, le počakaj: mlada si še in neizkušena — in jaz ga ne bom učakala, toda prišel bo prav gotovo nekoč tisti dan, ko se boš mene spomnila ter boš v svojem srcu rekla: Prav je imela tista stara, neumna nona, prav, prav!* «Saj ne rečem, da nimate prav; nasprotno: vse, prav vse vam sveto verjamem! Ampak veste, nona, kaj. bi rada, da mi še poveste: kako ste se vi možili! Kaj ne, v vaših čcsih so bile svatbe vse kaj drugega, kot pa so dandanes?' «0/i, in če so bile! Pa ti danes nič več ne povem; drugi pot ti bom o svatbah in marsičem še, če boš hotela. Vidiš, noga me je začela zopet boleti; da sem se morala tako nesrečno udariti! — Da, da, nekoč je bilo vse drugače: jej, koliko lepih navadic smo imeli — ti presneta noga...* «Že spet vas boli, uboga nona! Pa vidite, poprej ste tako govorili o zdravnikih in ste vendarle s svojo nogo k zdravniku šli in ga tudi lepo ubogate, kar vam ukaže.* «Je že tako, da novi svet starega po sebi obrača! Kaj si pa čem, reva: moram po sili z vami plesati, ko drugače ne marate; sčasoma bom še moderna postala, kakor ste vi — jej, jej! Ampak, kar je res, je res: Bog mu daj nebesa temu zdravniku; ker zdravilo, ki mi ga je zapisal, prav zares, da pomaga!* G. Mally: Babica pripravlja večerjo. STRAN 256. ŽENSKI SVET LETNIK III. Dostojevski in njegove žene. (Priredil Ivan Vouk.) (Konec.) Moj Bog, kaj bo iz Tebe, ko prejmeš to pismo, sem pomislil. Ko sem prišel na kolodvor, sem stopil k mizi in sem stavil samo v mislih: Ali bom uganil številko ali ne? in pomisli, Anja, desetkrat zaporedoma sem jo zadel, celo ničlo sem zadel! Bil sem tako presenečen, da sem začel igrati, in v petih minutah sem dobil 18 tolarjev. Tedaj sem prišel ob pamet in pomislil, da odpotujem z zadnjim vlakom, prečujem noč v Frankfurtu, prinesem pa vsaj nekaj domov. Zelo me je sram zaradi teh 30 tolarjev, katerih sem Te oropal. Veruj mi, angel moj, vse leto sem sanjal o tem, da Ti kupim uhane, ker Ti nisem vrnil še Tvojih. V teh štirih letih si vse zastavila in si živela z menoj nemirno življenje, polno hrepenenja po domovini. Anja, Anja, spomni se, da nisem podlež, ampak samo strasten igralec. Toda tudi tega se spomni, da je te domišljije konec za vselej! Tudi prej sem Ti pisal, da je je konec za vselej, toda nikoli nisem imel tega občutka kot zdaj, ko Ti to pišem. O, zdaj sem prost teh sanj, in zahvalil bi Boga vkljub vsemu, da je prišlo do tega, če bi le ne bil v skrbeh zate! Anja, če si huda name, spomni se samo, koliko sem pretrpel in koliko bom še pretrpel te tri, štiri dni. Če bom še kdaj v življenju nehvaležen in nepravičen napram Tebi, pokaži mi to pismo. Okrog 10 ure sem vse zaigral in sem odšel, kakor da me je kuga prijela. Tako sem trpel, da sem hotel k duhovniku (ne vznemirjaj se, nisem bil pri njem in tudi ne pojdem). Po poti, ko sem v temi tekal po neznanih ulicah, sem si mislil: Pastir božji je in ne bom govoril z njim kakor z zasebnikom, ampak kakor pri izpovedi. Toda izgubil sem se in ko sem prišel k cerkvi, o kateri sem mislil, da je ruska, so mi v neki majhni prodajalni povedali, da ni to ruska cerkev, ampak judovska. Obstal sem, kakor da so me polili z mrzlo vodo. Vrnil sem se domov. Zdaj je polnoč, sedim in Ti pišem. (K duhovniku ne grem; prisegam Ti, da ne pojdem*). Ostalo mi je še za 1 in pol tolarja drobiža, za brzojavko bo še. Toda tega se bojim. Kaj bo s teboj? Zato sem sklenil, da Ti napišem pismo in ga odpošljem ob 8ih. Da ga prejmeš brez zamude že v nedeljo, Ti pišem na Tvoj naslov in ne poste restante, toda bržkone ga bom pozno oddal in pojutrišnjem, v nedeljo, Ti bom gotovo še enkrat pisal. Anja, reši me zadnjikrat in pošlji mi trideset tolarjev, skušal bom izhajati, varčeval bom. Če se ti posreči, in mi jih pošlješ v nedeljo, četudi pozno, jih utegnem prejeti v torek, prav gotovo pa v sredo. Anja, k nogam Ti padem in jih poljubim in vem, da imaš polno pravico, če me preziraš in si misliš: Saj bo zopet igral. Pri čem naj Ti prisežem, da ne bom več igral? Tolikokrai čem Te že prevaril. Toda, angel moj, pomisli. Jaz vem, da umrješ, če bi še enrkat igral. Saj vendar nisem popolnoma blazen. Vem, da bi bil potem docela izgubljen. Ne bom, ne bom, ne bom igral in takoj pridem k Tebi. Zdaj bom delal zate in za Ljubo in ne bom hranil zdravja. Videla boš. Videla boš, vse svoje življenje, in dosegel bom smoter in zagotovil Tvoj obstanek. Če ne moreš poslati v nedeljo, pošlji v pondeljek, toda zgodaj. Zakaj v sredo bom že pri vas. Ne vznemirjaj se, če ne moreš poslati v nedeljo, in ne misli preveč name, ker nisem vreden tega. Kar se mene tiče, sem do sirovosti trd. Zdi se mi, da sem se prerodil in če me ne bi te tri dni mučila misel nate, kaj bo s Teboj, bi bil celo srečen. Ne misli, da sem ob pamet! Anja, moj angel varuh! Z menoj se je zgodilo nekaj velikega, *) Nisem hotela, da bi duhovnik raznašal okoli, da moj mož igra, in zato sem prosila Fjodora Mihajloviča, naj ne hodi k duhovniku, LETNIK III. ŽENSKI SVET STRAN 257. grdi fantom, ki me je deset let mučil, je proč. Deset let, od smrti svojega brata, sem vedno sanjal o dobitku, ker so me tiščali dolgovi. Resno sem sanjal in z ognjem. Zdaj pa je vse pri kraju. To je bilo zadnjikrat. Ali mi veruješ, Anja, da imam proste roke? Zvezan sem bil po igri; zdaj bom mislil na delo in ne bom več cele noči o igri sanjal, kakor je bilo do sedaj. In gotovo mi bo šlo delo bolje in hitreje izpod rok in Bog ga bo blagoslovil. Anja, ohrani mi svoje srce, ne pusti, da bi se Tvoja ljubezen izpremenila v sovraštvo. Zdaj, ko sem se prenovil, pojdeva skupaj in jaz bom tako ukrenil, da boš srečna. In Ljuba, Ljuba, kako podel sem bil! Toda jaz mislim samo nate. Ne maram si predočevati, kaj bo s Teboj, ko boš brala to pismo. Ali ti bodo pravočasno dostavili to pismo? In kaj potem, če se izgubi? Toda kako ncj se izgubi, če je brzojavka s tem naslovom dospela? Vsekakor bom napisal še nekaj vrst poste restante in jih oddal še tekom dneva. Ali dobim jutri pismo od Tebe ali ne? Ti me vendar pričakuješ in mi ne boš pisala. Če se Ti ne posreči poslati denarja v nedeljo, napiši mi pismo. Srečen bom, če dobim le nekaj vrstic od Tvoje roke, tudi če me prekolneš. Če pa ne ntoreb pisati v nedeljo, pošlji pismo zgodaj in skupaj z denarjem (tudi če ne pošlješ denarja v nedeljo), pismo pride na vsak način prej. In Tvoje pismo bi me osrečilo! Anja, ko pomislim, kaj bo s Teboj, ko dobiš to pismo, mi je, da bi umrl. To bo moja edina muka. Vse drugo (dolgčas, koprnenje in negotovost) bom prenašal. Toda to mi ne zadostuje. Moram imeti neko delo; vsedel se bom in v teh treh dnevih napisal potrebna pisma Majkovu in Katkovu. Anja, veruj mi, da je prišla naša rešitev, in veruj, da bom zdaj dosegel smoter in Te napravil srečno. Poljubljam Vaju in objemam! Odpusti mi, Anja. Od sedaj naprej samo Tvoj! Fjodor Dostojevski. K duhovniku ne grem, za nobeno ceno, na noben način. On je priča moje daljne preteklosti, ki je zatonila. Bolelo bi me, če bi se srečal z njim. Anja, prijateljica, moja večna prijateljica, moja sreča, moja edina steča v bodočnosti! Ne vznemirjaj se, ne muči se, ohrani se zame. Ne vznemirjaj se zaradi teh prekletih bornih 180 tolarjev. Seveda sva zopet brez denarja toda ne za dolgo (morda nam pomaga Steklovski). Seveda se bo sedaj zopet pričel čas listih prekletih hodov v zastavljalnico. Toda to je zadnjikrat. In potem bom dobil denarja, vem, da ga bom dobil. Samo čimprej v Rusijo! Pisal bom Katkovu in ga prosil, naj pospeši rešitev moje prošnje, prepričan sem, da bo upošteval moje besede. Pisal mu bom tako, da bo stoti!. Za božjo voljo, ne vznemirjaj se zaradi mene. (Ti si moj angel, ki me preklinja, a me tudi pomiluje). Gotovo se boš vznemirjala! Bodi brez skrbi, v teh treh dnevih se prerodim in pričnem novo življenje. Da bi mogel kmalu k Vam, in bi se kmalu združil z Vami! Samo eno mi je strašno: Kaj bo s Teboj, ko prejmeš to pismo! Eno pa veruj —- v mojo neskončno ljubezen do Tebe. In zdaj Te ne bom več mučil z ničemer in nikoli več. Vse svoje življenje bom mislil nate, moj angel, vedno Te blagroval. Da, zdaj sem že Tvoj, ves Tvoj, zakaj do sedaj sem pripadal napol temu prekletemu fantomu. ZOPET PODLEGEL SKUŠNJAVI. Nedelja, 6. oktobra, Saxon-aux-Bains, 7*A zvečer. Draga Anja, slabši sem od živine. Snoči sem dobil 1300 frankov. Danes sem brez kopejke. Vse sem zaigral — vse! In samo zato, ker me tisti podli hotelski STRAN 258 ŽENSKI SVET LETNIK III. sluga ni zbudil pravočasno, da bi se odpeljal v Ženevo. Do enajstih in pol sem spal. Tedaj se ni dalo nič več napraviti, šele ob petih bi se mogel odpeljati. Ob dveh sem šel k ruleti in sem vse zaigral. Ostalo mi je natančno štirinajst frankov — toliko da sem se mogel odpeljati domov. Ob petih sem bil na kolodvoru, tam pa so mi povedali, da ni direktnega vlaka, ampak da bom moral prenočiti v Lausanni. Kakšno presenečenje! — zakaj imel sem samo štirinajst frankov. Vzel sem prstan in ga skušal zastaviti. Do šestih so mi obljubili, da dobim denar, toda dajali so mi samo deset frankov. Sedaj grem prenočevat k Mr. Orsa (penzija); jutri zjutraj ob petih odpotujem, v Ženevi bom ob enajstih. Če ne pridem, me je nekaj zadržalo. To pismo Ti na vsak način pošljem, zakaj mogoče je, da še prej pridem. Anja, usoda nas preganja! Tvoje ljubo pisemce sem pravočasno prejel. Ti, moja duša, moja radost, ne misli name in ne muči se, reci mi, da sem živina, toda ljubi me, zakaj jaz Te ljubim blazno! Zdaj čutim, kako si mi draga. Na svidenje, na skoro svidenje, ves Tvoj Dostojevski. IZ SPOMINOV ANE GRIGORJEVNE DOSTOJEVSKE. Baden-Baden. V začetku junija 1867. sva prejela denar od uredništva «Ruskega Vestnika* in sva sklenila, da takoj odpotujeva. Z resničnim obžalovanjem sem zapustila Dresden, kjer sem živela tako dobro in srečno, in temna predslutnja me je mučila, da se bo najino razpoloženje v novih razmerah izpremenilo. Moje čuvstvo me ni prevarilo. Ko se spomnim onih pet tednov, ki sva jih preživela v Baden-Badenu in ko prebiram svoj stenografiran dnevnik iz tistih časov, razumem, kako se je tedaj mojega moža oprijelo nekaj strašnega in ga ni hotelo izpustiti iz svojih okovov. Vsa pretehtavanja Fjodora Mihajloviča, kako bi moral dobiti po svoji igralni metodi, so bila popolnoma utemeljena in uspeh je bil gotov, toda samo tedaj, če bi to metodo uporabil kterikoli hladnokrven Anglež ali Nemec, ne pa tak nervozen človek, kot je bil moj mož, ko se je pustil nesti od igre in ki je stremel vedno po ekstremih. Toda razen hladnokrvnosti in samozatajevanja mora ruletni igralec razpolagati tudi s precejšnjimi svotami, da pokrije neugodne šanse. V tem oziru je bil Fjodor Mihajlovič na slabem: Posedovala sva razmeroma majhen kapital in v slučaju izgube nisva imela možnosti, da bi dobila drug denar. Še pred tednom je Fjodor Mihajlovič zaigral vso gotovino in začele so se težke skrbi, kje vzeti denar za nadaljevanje igre. Tedaj sva sklenila, da zastaviva nekaj naših reči. Toda vkljub žrtvovanim predmetom se ni mogel moj mož obvladati in je včasih zaigral vse, kar je prejel za zastavljene reči. Le redkokdaj se je zgodilo, da se mu je sreča nenadoma nasmehnila in je s stavo zadnjega dolarja prinesel nekaj domov. Spominjam se, kako je nekoč prinesel nabasano denarnico; naštela sem 212 zlatnikov (po 20 tolarjev), torej približno 4300 frankov. Ta denar pa nama ni dolgo ostal. Fjodor Mihajlovič ni mogel dolgo vzdržavati; ni se še pomiril od razburljive igre, ko je vzel 20 zlatnikov, jih zaigral, prišel domov po drugih 20 zlatnikov, zaigral tudi te, prišel po druge in tako je hodil, dokler ni v dveh ali treh urah vse zaigral. Zopet sva začela zastavljati reči, ki so nam še ostale, ker pa sva imela malo vrednih reči, je bil tudi ta vir kmalu izčrpan. Medlem so se dolgovi namnožili in so postali zelo nadležni. Gospodinji nisva plačala najemnine. Bila je to neizprosna ženska. Ko je spoznala naš težek položaj, je bila tako nesramna, da nam je odvzela nekatere udobnosti, za katere smo se pogodili. Začela sem dopisovati materi, od katere sva nestrpno pričakovala denarja, ki pa je šel še tisti ali pa naslednji dan za igro, medtem ko so ostali neodložljivi dolgovi, kakor za najemnino, kosilo itd., neporavnani. Bila LETNIK III. ŽENSKI SVET STRAN 259. sva brez denarja in premišljevala, kaj nama je početi, da prideva do zneska in poravnava dolgove, ne da bi več mislila na dobitek, in da prideva vsaj iz tega pekla. Kar se mene tiče, morem reči, da sem prenašale te «usodne udarce», ki sva si jih prostovoljno naprtila, prav hladnokrvno. Nekaj časa po prvi izgubi in po tistem razburjenju sem prišla do prepričanja, da ne bo Fjodor Mihajlovič nikoli dobil, in da če bi se mu tudi posrečilo priigrati veliko svoto, bi nesel ves denar še tisti dan (najpozneje pa naslednji dan) v igralnico in ga zaigral. Tudi sem bila prepričana, da bi vse moje prošnje in moja prigovarjanja, naj pusti ruleto in igro, prav nič ne izdale. Spočetka se mi je zdelo čudno, da ima Fjodor Mihajlovič, ki je v svojem življenju pogumno prenesel toliko trpljenja (trdnjaoski zapor, smrtna obsodba na morišču, izgnanstvo, smrt njegovega ljubljenega brata in žene), toliko močne volje, da bi se o primernem trenotku vzdržal in ne stavil zadnjega tolarja. Videla sem v tem neko nizkost, ki je bila nevredna njegove vzvišene bitnosti, in zelo me je bolela in žalila ta slabost, ki sem jo videla na svojem možu. Toda kmalu sem spoznala, da ni bila to nikaka slabost volje, ampak prava človeška strast, nekaj tako močnega, čemur ne more kljubovati niti krepek značaj. Morala sem se s tem sprijazniti in smatrati igralsko strast kot neko bolezen, proti kateri ni sredstva. Edino sredstvo je bil beg. Toda iz Baden - Badena nisva mogla, dokler ne prejmeva iz Rusije znatnega zneska. Moram odkrito priznati: Nikoli nisem možu očitala, da je zaigral tisto malo denarja, ki sva ga imela, nikoli se nisva prepirala zaradi tega (moj mož je vedel to ceniti); brez mrmranja sem vedela, da bodo moji zastavljeni predmeti zapadli in da so mi grozile neprijetnosti od strani gospodinje in upnikov. Toda v dno duše mi je bilo težko, ko sem videla, kako strašno trpi Fjodor Mihajlovič: Bled in izmučen je prišel od ruletnice domov (mene ni nikdar vzel s seboj, ker po njegovem mnenju ni bilo dostojno, da bi mlada in spodobna ženska hodila v igralnico), komaj se je držal na nogah, prosil me je denarja (po navadi je dajal meni ves denar), nato je odšel, se vrnil črez pol ure še bolj razburjen, da vzame denar, in to je trajalo dotlej, da je vse zaigral, kar je ostalo. Ko ni ostalo nič več za ruleto in je bil zadnji vir izčrpan, se je Fjodora Mihajloviča polotila taka potrtost, da je začel stokati, se vrgel jokajoč predme na kolena, me prosil odpuščanja — vedel je pač, kako me je njegovo postopanje mučilo — in bil je skoraj na robu obupa. S precejšnjim naporom, pregovarjanjem in prepričevanjem sem ga komaj utegnila pomiriti. Prepričevala sem ga, da ni najin položaj tako brezupen, da se bo našel izhod, in sem skušala ustremiti njegovo pozornost na kaj drugega. Kako zadovoljna in srečna sem bila, če se mi je to posrečilo in če sem ga mogla peljati v čitalnico ali če sva šla na daljši izprehod, ki je vedno ugodno vplival na mojega moža. Tedaj je postal dober in zadovoljnega razpoloženja. V tistih časih, ko sva čakala, da pride denar, sva hodila več kilometrov daleč od Baden-Badena peš. Po cele ure sva se razgovarjala o najrazličnejših rečeh. Najin priljubljeni izlet je bil k «Novemu gradu» in od tu po krasnih gozdnih stezah k «Staremu gradu». Šla sva tudi k zelo oddaljenemu gradu «Ehrenbreitstein-u» (osem vrst od Baden-Badena), kjer sva jedla in se vrnila o solnčnem zahodu. Ti izleti so bili tako prijetni in najini pogovori tako zabavni, da sem si jaz želela, (vkljub pomanjkanju denarja in neprijetnostim z gospodinjo) da ne bi denar iz Petrograda tako kmalu prispel. Toda denar je prišel in življenje nama je postalo strašno. * » * STRAN 260. ŽENSKI SVET______________LETNIK 111. Izmed treh žensk, ki so posegle v življenje Dostojevskega, se blesti in bo večno blestelo ime Ane Grigorjevne. Bila je vzorna žena, a njen plemeniti značaj jo povzdiguje visoko v očeh vseh onih, ki so cenili in cenijo Dostojevskega. Plemenitost njenega značaja se je pokazala v njeni nesebični ljubezni do moža-umetnika, ker je znala vplivati nanj tako blažilno in pomirjevalno. In kadarkoli se imenuje ime velikega Dostojevskega, spomnimo se tudi Ane Grigorjevne, ki je tako krasno razumela poklic — žene velikega umetnika. ©©©©©© Vesoljstvo. (Kristina.) V azuru se spletajo niti vesoljstva, A večne lepote mogočne vrzeli ožarja ljubezni j h bog in svetlobe, se stezajo v veke in veke življenja ... med njimi boj divji in straši, hrepenenja vslajenje — umiranje vedno iznova — in disakordi človeške zablode. A kdo te razume, vesoljstva osnova! ©S>©®©® Jesenska. (Poldi Leskovčeva.) Žemljico toplo Razposajeno Kaj mi je mari Vem samo eno: je poljubila vso je zavila žemljica tožna, da me moj ljubi tožna jesen. v suknjič meglen. megla in hlad! nima več rad. ©oso®© GeSlO. (Črtomira.) So roke po srci mi segale, a nikdar je niso dosegle; želje po vesoljstvu so begale, a slednjič k počitku so legle. „Kam siliš, oj revni ti prah zemlie, kaj upe uklepaš v brezdanjost ? Saj dedščlna tvoja so le solze in Irda, pretrpka sedanjosl. —" ©©©©©© Na planitli. (Ksaver Meško.) Krog mene livade zelene, Pod mano vasi in mesto, Tu gori skrbi so neznane, pred mano šumeči log, ljudje prepolni skrbi tu gori je zdravje doma, nad mano veter žene življenja polnijo cesto, vse nizko tam spodaj ostane, oblake čez sinji obok. in smrt za njimi hiti. tu mir je, sreča srca. Pač res visoko nebo je, O sreča, sreča višine, in vendar že skoraj sem v njem, preslabo te svet pozna, sam Bog iztegnil roko je pa ljubi svoje nižine in vabi me v svoj objem ... in smrti v objem se peha. „ ©©©©©© VeCer. (Kristina.) Večerni zefir je zavel skozi okno, Na daljnem zatonu ogenj ugaša, v vazi cvet rdeči je vztrepetal... in pesem v molu že tišje zveni, Odkod mi zveni pesem v molu, otožna misel ustavi pred vrati v duši kdaj pozni spomin je vstal ? se v raj sladkosti nekdanjih dni. LETNIK III. ŽENSKI SVET STRAN 261. Pozaba. (Hanica 5.) Vsak človek in zlasti žena si želi, da bi marsikaj mogla pozabiti, kar se kot težka peza obeša na njen spomin. In ker tega ne more, kakor bi rada, zato so ji vsakdanje zahteve življenja težke. Ne more jih vršiti s polno močjo in zato tudi ne čuti popolnega veselja, ki ji ga družinsko življenje pač vsak dan nudi. A vsakdanje delo je najuspešnejše sredstvo, ki vodi v pozabo. — Med najtežjim, kar iz preteklosti po našem spominu sega v sedanjost in kar bi prav posebno radi pozabili, je težka srčna bolest. Vsi vemo, da se srcu ne da ukazovati. In vendar velja tudi tukaj, da hodimo naprej, ne postajamo in se ne oziramo niti v mislih, ker to nam osveži rane, ki so se deloma vsaj zacelile. To tiho srčno trpljenje naj nas spremlja kot težek tovor od včeraj na danes, od danes na jutri! Skušajmo ga zapreti kot tiho svetišče, ki ga osvetljuje solnce dela vsakega novega dne in ga končno za trajno osveti blesk srečne naše bodočnosti. Zelo radi nosimo s seboj v trajnem spominu celo stvari, ki so tako malenkostne, da niti niso vredne našega spominjanja in bi bilo za nje same bolje, da jih pozabimo. Žalitve, prevare, nesreče pa, ki smo jih sami zakrivili ali izzvali, si laste enako pravico kakor resnične velike nezgode v preteklosti. Zahtevajo trajnega spomina, ki naj povzroči osveto, maščevanje, kazen, ki pa bi pravzaprav morala zadeti nas same. Taki spomini so težke ovire za veselo delo in veselega dela potrebuje žensko življenje. Zato: v pozabo s temi neprijaznimi spomini! Ako nam je bolest, katere bridek spomin nam gloda na srcu, zakrivil bližnjik, tedaj le pozabimo tak spomin! S tem si oprostimo notranjost samolastnih maščevalnih misli in pridobimo mir. Ako imamo v lastni preteklosti poravnati zamudo, nepravilnost, krivico, obračunajmo naglo med lastno vestjo in božjim usmiljenjem, potem pa naprej z resnim delom k resnemu življenju! V vestni vršitvi vsakdanjih dolžnosti kot matere, žene, gospodinje, sestre in neveste se nam nudi prilika, da z neprodirnim zastorom pozabe zagrnemo težko preteklost. Vendar ima pa ta stvar, kakor vsaka druga, tudi svojo jasno stran. Vsak človek pač nosi iz svoje preteklosti marsikaj nepozabljeno in v popolni svežosti do smrti. Vse, karkoli je vredno hraniti, vse, prav vse skrbno shrani v zakladnici svojega spomina! Vse, dobro, lepo, blago, plemenito v preteklem življenju, naj v solnčnem spominu ožarja mrklo sedanjost! Iz enega srečnega in jasnega dneva v preteklosti nastane lahko cela vrsta solnčnih dni v našem spominu, iz katerih črpamo moč in srčnost ob času malodušja. Tako sta nam pozaba in spomin dvoje sredstev za srečno življenje. Katero je bas zame prikladnejše? ©O®®©© Osnovni nauki o kozmetiki. (Dr. France Debevec.) (Nadaljevanje.) V drugem poglavju našega programa bomo govorili o onih nevšečnih tvorbali vrhnjih plasti naše kože, ki so znane pod imeni: roženi žulj, kurje oko, bradavica. Vsi ti neljubi pojavi so posledica neprimernega, prejakega razvitka površnega, sicer zelo tankega kožnega sloja, ki ga sestavljajo poroženele stanice. Kadar govorimo o roženih žuljih, mislimo predvsem one na nogah, ki nastajajo vsled trajnega pritiska pretesnega ali nekomodnega obuvala. Najprej nastane žuljni mehurček, ki pri hoji povzroča vsled neprestanega drgnjenja hude bolečine. Kasneje pa se na njegovem mestu polagoma razvije obširna, trda ploča roževine, ki ne kaže več lepega mrežastega ustroja normalne kože in ki prehaja brez točne meje v soseščino. Vsled dolgotrajnega žuljenja so namreč propadli in nestali oni mali grički, polni hranilnih žilic, nameščeni izpod epidermide (gornjega dela naše kože), ki jih imenujemo papile. STRAN 262. ŽENSKI SVET LETNIK III- Na podoben način kakor ti žulji nastane tudi kurje oko, samo da ima tu vsled pritiska poroženeli ostanek epidermide od okolice jasno začrtano, okroglasto obliko ter stržen, ki sega v globino. Zakaj baš takšna oblika? Kurje oko se razvije skoro izključno iznad kostnih grebenov, vsled česar je pritisk omejen na eno samo določeno mesto. Tretja tvorba te vrste so bradavice; v njih so poleg roženega isloja tudi ostali deli epidermide močnejše razviti z hranilnimi papilami vred. Če je mnogo papil, je bradavica bolj mehka, če so se pa razmnožile večinoma le stanice epidermide, je bradavica trša. Med bradavice prištevamo tudi male, mnogobrojne pločaste tvorbe (navadno jih tudi imenujejo kurja očesa), ki se sem in tja v mladih letih — večkrat precej naglo — pojavijo na hrbtišču rok ali po licih in ki včasih prav tako hitro, kakor so se pojavile, same po sebi nenadoma izginejo. Vse te opisane tvorbe so nam kajpada prav malo pogodu. Njih odstranjevanje bo torej tvorilo važno kozmetsko nalogo. Kako naj lečimo rožene žulje po nogah? Prva naloga bodi: Nosi komodno obuvalo, ki je točno umerjeno, torej ni ne pretesno, niti preohlapno. Nadalje so priporočljive kopeli v topli vodi s par žlicami v njej raztopljene sode. Po kopeli se omehčana roževina žuljnih ploč mehansko odrgne. V hujših slučajih ise žulji namažejo s kalijevo lužino ali s koncentrirano octeno kislino, roževina se pri tem omehča in nato mehansko odstrani. V še težjih slučajih je najbolj priporočljiva uporaba salicilne kisline v obliki salicilnega obliža ali kolodija. Obliž se izreze v velikosti žulja in pušča na njem po par dni, salicilni kolodij se parkrat na dan namaže po žulju. Težje se odstrani kurje oko, zakaj tu sega stržen v globino in ne zadošča morebitno površno mazanje. Zato se zunanji del odreže s pomočjo steriliziranega noža ali škarij in nato se koren izžge z lapis-kamenom ali s kakšno drugo jedko kemikalijo. Metode so tu nekoliko komplicirane in naj jih izvaja zdravnik. Izrecno kozmetske vrednosti je terapija bradavic. Metode so zelo mnogovrstne: s salpetrovo ali drugimi razjedajočimi kislinami; v posameznih islučajih z zavezovanjem z nitjo, nakar se bradavica polagoma posuši in odpade; nadalje jih lahko odstranjujemo kirurgičnim potom; moderna, zelo uspešna je metoda zdravljenja z elektrolizo, z radijem in Rontgen-žarki. Malo poprej omenjene male, številne bradavičice, ki se v mladih letih pojavljajo zlasti po rokah, navadno izginejo, če se uživa arsen po zdravniškem receptu. Če to ne pomaga, pridejo v poštev ostale metode odstranjevanja: s salicilnim obližem, elektrolizo, žarki itd. — Preidimo sedaj k sorodni skupini kožnih tvorb, ki obravnava pogrešeno, ekscesivno rast krvnih ali limfnih žilic. Na posameznih mestih poljubno nekje v koži se izpod epidermide razvijejo — včasih že pred rojstvom — velike množine žilnih mrežic, ki so potem na zunaj vidne kot nekoliko iznad nivoja okolice razprostrte svetlo — do temno — ali plavordeče ploče razne velikosti in oblike. Takšne tvorbe zlasti na licu in vratu kazijo lepo zunanjost, obstoja pa tudi nevarnost, da se ne bi naenkrat počele zločesto širiti in rasti v okolico. Zdravljenje oziroma odstranjevanje se vrši z večkratnim mazanjem z jedkimi mazili, nadalje potom elektrolize: tanke iglice ubodemo v te tvorbe, električna struja razkraja vodne sestavine, pri čemer se žilne mreže raztrgajo, ostanki se nato zarastejo; še druge metode obstojajo potom izžganja ali razrezanja s finim nožičkom, končno so v modi tudi razni žarki. — V naslednjem poglavju hočemo govoriti o pojavih, posebno za dame zelo delikatnih: o spremembah, ki se tičejo las. (Dalje prih.) ®®0®@® LETNIK III. ŽENSKI SVET STRAN 265 O negovanju sobnih rastlin. (]ust Ušaj.) (Konee.) V dopolnilo svojega članka «0 negovanju sobnih rastlin* želim seznaniti čitateljice z nekaterimi najvažnejšimi sobnimi rastlinami in označiti hočem njih posebne zahteve glede negovanja zemlje i. t. d. V svrho lažjega spoznavanja in opisa razdelimo lahko sobne rastline v sledeče kategorije: A) Listnate rastline. To so rastline, katere negujemo radi njih lepega listja; B) rastline s cvetjem ali cvetice, katere gojimo največ radi njih lepega cvetja. Rastline prve kategorije razdelimo lahko zopet v palme, grmičevja ali drevesca z lesenimi stebli, rastline z mehkimi in sočnimi stebli, iglasta drevesca, rastline z visečimi poganjki. Rastline s cvetjem pa delimo: v grmičevja z lesenimi poganjki, rastline z mehkimi in sočnimi stebli, kaktuse, rastline s čebulami, gomolji in podzemeljskimi stebli (Rhizomi). A) Listnate rastline. a) Palme. Razmnoževanje, s katerim se ukvarjajo navadno le vrtnarji po poklicu, se vrši potom semena in delitve. Palme zahtevajo mnogo snage. Vsak teden jim obrišemo liste in poškropimo z mrzlo vodo. V ta namen nam služijo sobne škropilnice iz medi, za brisanje pa brisalna goba. Palme zahtevajo posebno skrbno in pravočasno zalivanje (vedno s prestano vodol). Zemlja v loncu ne sme nikdar postati tako isuha, da listi ovenejo. Poleti moramo palme zalivati vsak dan, a paziti moramo, da se voda, ki je zemlja ne vpije, vedno odcedi. Manjše in mlajše palme presajamo enkrat v letu, starejših ni potreba. P^skovita gozdna zemlja, pomešana z 1U ilovice, je za palme najboljša. Presajajo se spomladi. Palm je več vrst. Najprikladnejše za sobo so: K e n c i j e (Kentia Forsteriana, sapida i, t. d,). Te palme imajo globoko narezane liste na dolgih pecljih. Kokosove palme z dolgimi in pahljasto-narezanimi listi. Liste vidimo na slikah v rokah angeljev. Te palme so občutljivejše od prvih Dateljnove palme (Phonix), Kitajske pahljaste palme (Sivstonia chinesis) in Chameorops e x c e 1 s a. Te tri palme imamo lahko tudi v mrzlih sobah, zlasti pa zadnji dve, ki pri nas rasteta v parkih na prostem, b) Grmičevja in drevesca z leseni mi stebli. K tej skupini prištevamo: D r a c e n e raznih vrst. Te rastline imajo dolge suličaste liste, ki rastejo v šopu iz debla. Dracene zahtevajo zelo lahko zemljo. V u c c a. Ta rastlina je zelo podobna draceni in raste pri nas v toplejših krajih v parkih, kjer ostane tudi čez zimo. Rastlina požene iz srede vejasto steblo z mnogimi belimi in zvončastimi cveti. Evonvmus in Aucuba, dve znani rastlini v goriških parkih in okolici. Prva ima nekolko manjše, temno-zelene, suličaste liste, druga pa ima večje z belimi madeži posejane. Listi teh dveh rastlin se#rabijo za pletenje vencev in v lekarni. Precej poznani rastlini sta mirta, Ficus elastica, majhno drevesce z velikimi suličaistimi in debelimi listi, in a r a 1 i j a. Zadnja ima bledozelene liste, ki sličijo, platani, samo da so debelejši in bolj narezani. c) Listnate rastline z mehkimi in sočnimi stebli. Najvažnejši rastlini v tej skupini sta BegoniaRexinAspidistra elatior. Prva ima velike, živopisane, kosmate liste srčaste oblike, druga je sobna rastlina, ki je znana vsled svoje trpežnosti in skromnih zahtev. Begonijo razmnožujemo na zelo zanimiv način, in sicer tako-le: Najprej odrežemo dobro razvit list v pazduhi in STRAN 264. ŽENSKI SVET LETNIK III. napravimo na glavnih listnih žilah več zarez. Nato položimo list v lonec na površino zemlje, vtaknemo v zemljo pecelj in list obtežimo s kamenčki. Če bomo skrbeli za primerno vlago, bo kmalu list na ranjenih mestih začel poganjati korenikce. Na ta način pridobimo več rastlin, ki jih potem razsadimo v lonce. Begonija ljubi toplo sobo, rahlo zemljo in vlago. Čez zimo odpadejo navadno begoniji krasni listi, rastlina pa spomladi na novo požene. Predno začenja poganjati, jo presadimo v majhen lonec. Na splošno je potrebno trikratno presajanje na leto. Aspidistra elatior, ta potrpežljiva rastlina, ima dolge, pri koncu stoječe, zelene, pri neki vrsti tudi pisane, suličaste liste. Pod zemljo ima hrenu podobna podzemeljska stebla, s katermi jo lahko tudi razmnožujemo. Rastlina ljubi senco in se v temni sobi še bolje razvije kakor v preveč svetli. Aspidistre ne presajamo. Tu sem spada tudi priljubljena rastlinica Asparagus plumosus. d) Izmed iglastih drevesc, ki jih gojimo v sobi, je najbolj poznana »sobna s m r e k c a» , arancaria excelsa. Ta rastlina, ki jo kupimo pri vrtnarju, uspeva dobro v hladni sobi, ljubi rahlo zemljo, a ne prenaša suše in celo pa ne vode v podstavku. e) Viseče rastline. Od visečih sobnih rastlin so pri nas najbolj znane zelene in živopisane tradeskancije in asparagus Sprengeri. Zadnja rastlina je zelo podobna špargljem, le njeni poganjki so viseči. B) Sobne rastline s cvetjem. a) Grmičevja z lesenimi stebli. Tu sem spadajočih rastlin je najvažnejša Azaleaindica. Ta rastlina je iz Azije doma in ne ljubi velike toplote. Cvete spomladi in ko je odcvetela, jo postavimo v maju v vrt, kjer ostane do konca septembra. Rastlina ostane lahko več let v enem in istem loncu in uspeva najbolje v peskoviti gozdni zemlji. Sem prištevamo tudi znane oleandere, ki jih imamo navadno na prostem pred hišo in na balkonih. b) Cvetoče sobne rastline s sočnimi stebli, Tu naštejem najvažnejše: cinerarije, primule, pelagonije, geranium, krizanteme i. t. d. Tu sem uvrstimo lahko tudi razne kaktuse. Kaktuse razmnožujemo s semenom, potaknjenci in grebenicami. Vsi kaktusi ljubijo bolj pusto in peščeno zemljo, poleti zmerno vlago, pozimi pa sušo. c) Cvetoče sobne rastline s čebulami, gomolji in podzemskimi stebli (Rhiconi). Tu sem spadajo zelo priljubljene ciklame, ki jih ponvnožujemo potom semena. Dalje znani «škrniclni», Calla aethiopica, hijacinte, tulipani in narcise. Čebule hijacint, tulipanov in narcis vsadimo v jeseni v lonce, katere zakopljemo na vrtu, V decembru jih vzamemo iz zemlje in jih imamo tako dolgo v temni sobi, dokler rastline ne poženejo pol pedi dolgih poganjkov. Nato jih postavimo na svetlo, kjer začnejo kmalu cveteti. K6 odcveto, jih lahko zopet posadimo v vrt, ali drugo leto ne cvetejo več tako lepo. ©g)©©®© Iz polpretekle dobe. (Marica Bartolova.) Do zadnjega časa smo imeli Slovenci malone samo kmetsko prebivalstvo. Srednjega stanu je bilo le malo in v naših par mestih so se srednji sloji vsi poznali med seboj, prihajali v stike, in hčere takozvanih «boljših» rodbin so se večinoma kmalu omožile. Visokega stanu nismo poznali pri nas, zato pa [tudi nismo poznali onega suženjstva, v katerem je živelo ženstvo v narodih s številnimi srednjimi sloji in plemiškimi stanovi. Res, da se ženstvo ni zavedalo, da živi v sužnosti, ker je le-ta bila zavita v rožnato tančico, vendar nam o taki sužnosti govorijo pisatelji dotičnih narodov, in slovstvo je ali bi vsa; moralo biti zrcalo dotičnega naroda. Vzeminio n. pr. italijansko ženstvo, ki je nam najbližje in ki je 'živelo tudi po naših večjih italijanskih mestih tako kakor njihove sestre v materi Italiji. LETNIK III. ŽENSKI SVET STRAN 265 Še v 90. letih prostega stoletja je n. pr. pisal < /Z Giornale, delle donne» članke o spremi j evanju hčera takozvanih «boljših» rodbin po služkinjah. Nikamor ni v Italiji smelo dekle samo niti nakupovat, niii v posete k svojim prijateljicam, niti v cerkev niti v šolo. Spominjam se članka izpod ženskega peresa, v katerem se je pisateljica postavljala proti vsej tej bedasfoči. Dekle, staro komaj šestnajst ali osemnajst let, je moralo spremljati gospodično staro 24, 25 ali še več let! Tako je hotela tedaj «dobra vzgoja^ in običaj in mamice in hčere so se te navade držale trdovratno. V onih časih — in vendar je od tedaj le malo več nego trideset let — so se vzgajala vsa < boljša» dekleta le za — bodočega moža. Čakale so in čakale v koprnenju in strahu, a če niso bile bogate, so ga dočakale le redkokdaj. Da bi si take «boljše» gospodične mogle služiti same svoj kruh, o tem ni bilo govora, to bi bilo sramotno. Še učiteljica jim je bila te pomilovanja vredna «maestrina». Pisatelji opisujejo v svojih povestih Žalostno usodo takih svojih junakinj.") Z razstave Ž. D. U. v Trstu. *) V Italiji je bila učiteljska, služba tedaj še bolj trnjeva nego pri nas, STRAN 266. ŽENSKI SVET LETNIK III. G. Verga pripoveduje v svoji knjigi «La storia d'una capinera» o pastorki Mariji, katera ni imela po svoji materi nobene dote. Mačeha, ki je bila bogata in je hranila svoje bogastvo le za svoja dva otroka, je rekla pastorki, da je najbolje, ako gre v samostan, ker je siromašna. In res, Marija gre v samostan, kjer jo umorita žalost in hrepenenje po svobodi. V svoji kratki povesti «La vocazione di suor Agnese» pripoveduje isti pisatelj podobno zgodbo. Agnesini določijo ženina že tedaj, ko se ona vzgaja v samostanu. Ko stopi polna nad in pričakovanja iz samostana, vzljubi svojega ženina iz vsega srca. Srečna je, vesela; vse se suče okoli nje, srečne neveste. Mati ji pripravlja balo, a nihče ne sluti, kaj tare očeta, ki hodi okrog potrt, ker sam ve za težko nesrečo, ki jim preti. Pred svojci skriva svoje skrbi in žalosti, dasi svet že šepeče in govori o njegovem polomu. Še se drži vzravnano, kakor se spodobi takemu velikašu. Ko pa nastane katastrofa in je vse izgubljeno, vzame «ljubeči» ženin klobuk, poslovi se in odide. Agnesini ne vedo drugega izhoda, nego da gre v samostan... Z razstave Ž. D. U. v Trsfu. (Glej tozadevno poročilo v 8. štev. Ženskega Svela.) LETNIK III. ŽENSKI SVET STRAN 267. Tako so takratne naše sestre v narodih s srednjimi in visokimi sloji čakale in hrepenele, in ko niso dočakale, so bile največje reve, hirale so in —¦ umirale. Proti koncu stoletja pa se je začelo ženstvo zavedati svojega dostojanstva, spoznalo je, da tako življenje sploh ni življenje. Jelo se je učiti in iskati poklicev ter možiti se po svojem srcu in svoji volji volji, ne po volji in izbiri njih varuhov. . > *i Ko je Ada Negri zapela svoje prekrasne pesmi «Fatatita» in «Tempeste» (L 96) ter jela ž njimi oznanjati bratstvo, enakost in ljubezen, je potegnila ve- Z razstave Ž. D. U. v Trstu. čino italijanskega ženstva za seboj. Sama proletarska hči si je služila trdi svoj kruh s težko učiteljsko službo in postala močna. Saj pravi sama o sebi: (Res je, močna sem. Po kameniti po'i „E' ver, son forle. Per la ira sassosa sem pustila kose duše in vere, Lasciai brandelli d' anima e di fede; vendar stopam s ponosnim korakom Pur con superbo piede • še navzgor proti svetli zarji), Salgo ancor verso 1'alba luminosa." ©O©®®® STRAN 268. 2ENSKI SVET LETNIK 111. 3 Z razstave ,Ž D. U. v Trstu. LETNIK III. ŽENSKI SVET STRAN 269. IZVESTJA PO ŽEDSKEM SVETU. Gospodinjski tečaj v Zavodu Šolskih sester v Tomaju. Z oktobrom mesecem t. 1. se bo otvoril v zavodu v Tomaju nov šestmesečni gospodinjski tečaj, kjer se bo nudila dekletom prilika, pridobiti isi za umno gospodinjstvo potrebnega znanja. Mesečnina za hrano, stanovanje in pouk znaša 150 L. Rok za vlaganje prošenj traja do 15. septembra t. 1. Ker se je pa že priglasilo prece) prosilk, naj ostale pohite z vlaganjem prošenj. Pod 16, letom, se gojenke sprejemajo le tedaj, če so dovolj razvite in je v zavodu še prostor. Vodstvo zavoda) Vprašanje o dečji in materinski zaščiti v italijanskem senatu. Julija meseca je- razpravljal ital. senat a zakonskem predlogu •ministra Federzonija, ki je sestavil določbe, kako flaj se v Italiji ščiti zdravje in gmotni pbložaj matere in dojenčka. Po dolgem vsestranskem razmotriVanju *je senat odobril načrt, kateri izrdča — po belgijskem načinu — Vrhovno vodstvo v celokupni 'materinski in dečji zaščiti posebni komisiji, tako-zvanemu «Narodnemu delu za zaščito in pomoč decis^Ta pblast ima nalogo: ^skrbeti za zaščito nosečih, žen, mater, ki so v potrebi, in zapuščenih ter slabotnih, otrok do osmega letaj nadzirati vso de,co da štirinajstega Ista, če ne prebiva, doma. pri stariših, ter pospeševati razširjenje znanstvenih navodil in JiačeiL glede predporodne, in dečje higijene.» Qdbor »Narodnega dela» tvorijo zveze že obstpječih društev in ustanov s stičnim programom; člani pa so vsi oni, ki se obvežejo, da bodo pomagali, odboru s periodičnimi prispevki. Ministerstvo za notranje zadeve bo prispevalo letno 8 milijonov lir. Zdravniki opozarjajo prizadete oblasti zlasti na nepopisno važnost pri zaščiti delavskih mater. V Italiji sicer pada splošna umrljivost, toda, neverjetno raste število mrtvih, porodov in umrljivost dojenčkov. Za-ppslenost in beda nosečih žen je, kriva pre-ranim porodom, in prirojeni slabotnosti dojenčka. Zato Jbo imelo, bodoče »Narodno delo za zaščito in pomoč deci» jako obširno polje in bo potrebovalo sodelovanje slehernega državljana. V prvi vrsti pa je poklicana žena, da se z vso vnemo zavzame za to pre-potrebno socialno delo. Izseljevanje žen in otrok amer. državljanov v Ameriko. Ako je kdo poslal državljan po dnevu 22. septembra 1922. je njegova tujerodna žena- ostala inozemka, razun v slučaju, da ji fe bilo podeljeno državljanstvo vsled njene lastni prošnje za naturalizacijo. Ako žena živi v inozemstvu in želi priti v 7družene države, ima pravico priti v Združene države kot priseljenka izven kvote. Isto velja za iujerodnp žensko, živečo v (inozemstvu, ki se je poročila z ameriškim državljanom po 22. septembra 1922. Za prihod takih žen .-mora mož,, ki je ameriški državljan, izpolniti posebno tiskovino in jo poslati v Washington s- prošnjo« da. se njegovi ženi prizna pravica do prihoda! izven kvote. Število žensk, ki so radi poroke z- ameriškim državljanom upravičene priti izven kvote, je pa precej omejeno, in to vsled stališča, ki ga naturalizacijski urad zavzema glede naturalizacije inozemcev, imajočih družino V starem kraju. Niso pa vse tujerodne žeqe ameriških državljanov priseljenkp /zven kvote, Tujerodna ženska, ki se je poročila z ameriškim državljanom pred dnem 22. septembra 192?-, je avtomatično postala ameriška državljanka, tudi če je živela v inozemstvu in ima zatp pravico do ameriškega potnega lista. Ako taka živi v inozemstvu in, želi priti v Združene države, ^iaj njen mož pošlje ur,adu za. potne liste v državnem departmentu svoje državljansko spričevalo in poročni list s prošnjo, da se ji izda ameriški potni list. Državni tajnik nato odredi konzulu, da ji izda potrti list proti primernemu izkazilu o identiteti. Kai- se1 tiče priselitve otrok naturizirane-ga Amerikanca, treba sledeče poudariti. Zakon razlikuje med otroki( rojenimi v inozemstvu pred očetovo naturalizacijo, in onimi, ki so bili rojeni v inozemstvu po očetovi naturalizaciji. Otroci, rojeni v inozemstvu pred očetovo naturalizacijo, se smatrajo, .za inozemces dokler se ne nastanijo v Ameriki. Ako taki otroci nimajo še 18 let in niso poročeni, smejo" priti V Ameriko kot priseljenci izven kvote. Ak,p .imajo, več kot 18 let ali manj odj 21, imajo prednost v okvirju kvote. Ida Rubinstein. v Italiji. To igralko prištevajo med najbolj znane.- čeprav ne med najboljše francoske umetnice. Posebno se je proslavila takrat, ko je pregovorila D'Annun-zija, da je spisal zanjo dve drami; »Mučenje sV- Sebastijana» in «La Pisanella», Sedaj si dela yeliko reklamo po italijanskih listih; pogaja če namreč z milanskim gledališčem, da bi tam nastopila v «San Sebastijanu** Ob tej priliki piše napplitanska pisateljica Matilda Serao zanimive ppdatke p, njenem značaju, Ida Rubinstein je dosti boljše) od trsk ali leščerb. Na kvatme večere kolqvrati počivajo, ker takrat prede «Torka». Kaj pa je to •«Torka»? No, to je našim predicam neke posebne vrste, strah, s katerim^ se ni šaliti, ako se hoče odnesli zdrava .koža. Vse kva-trne Večere ima «Torka» izgovorjene zase in gorje predici, ki bi bila toli predrzna, da bi se na kvatrni večer upala sesti za kolovrat ali na kak drug način motiti oblastno «Torko»> V Gorjah pri Bledu je služil hlapec, ki je bil tako pogumen, da je sklenil *Torki» .malo ponagajati. Neko -kvatrno soboto zvečer je sedel h kolovratu in ker je znal za silo presti, je pognal kolovrati Ko tako prede eno uro, naenkrat začuti; da se mu zmajd tla pod nogami. Hlapcu, če tudi je bil korenjak, je začela vstajati kurja polt po vsem telesu in kakor bi trenil, je skočil na zapeček ter se odel čez glavo. V tem so že zaškripala vrata in začule so se težke stopinje po hiši. Takoj nato pa je zadrdral kolovrat in brnel neprestano več ur. Hlapeo se izpočetka niti dihniti ni upal. Žele proti jutru se toliko opogumi, da se skloni kvišku in ozre po hiši. Od groze se mu ježe lasje. Za kolovratom sedi ogromna ženska in vrti kolovrat s tako naglico, da srše iskre na vse strani in razsvetljujejo hišo, kakor bi gorela najbolj svetla luč. Hlapec urno zopet skoči pod odejo, toda pri tem po nesreči, ali pa po nerodnosti buti z glavo tako močno ob ogel od peči, da se začuje udarec po vsi hiši. To jo bilo zani usodno. Ženska — ki je bila seveda «Torka» — postane pozorna in na mah ustavi kolovrat. Ubogi hlapec si je "bil v svesti, da je napočila njegova zadnja ura, zlasti še, ko je takoj nato začutil na sebi velike in močne roke, ki so pričele s silno naglico trgali obleko raz njega. Revež je |e začej glasno moliti ke-sanje nad svojimi grehi, toda v tem hipu zazvoni pri bližnji cerkvici jutranjico in na mah je vse izginilo. Ko bi bila «Torka» opozorjena na hlapca le par trenutkov prej, raztrgala bi ga bila na drobne kosce. Še vse hujše se je godilo neki posestnici iz Begunj. Imela je namreč posebno veliko prediva in če tudi je bil kvatrni večer, je pozvala predice k preji. Predice so ji ugovarjale, češ: nocoj nismo varne pred «Torko,* Toda gospodinja- je dejala ošabno: «To je neumnost. Meni ni «Torkai> prav nič mar. Vso odgovornost prevzamem nase. Le nič se, ne bojte in pridno predite. Jaz vam bom pa zato, ker ste poslušne, postregla s pečeno gosko.» Predice so se pokrižale ter sedle k delu. Gospodinja je ostala mož-beseda. Zaklala je gospo ter šla z njo v kuhinjo. Minila je< ena, nato dve in celo tri ure, toda goske ni bilo od nikoder. Predice so postale lačne in nestrpna. Ena izmed njih odpre hišna vrata in zakliče v kuhinjo: «Mati, dajte že no gosko na mizo!* Nato se začuje neki čuden, votel glas: Počakajte, da še glavo oskubim!« Kmalu nato se vfata na stežaj odpro in med prestrašene predice prileti — ne pečena gos — nego odrezano in popolnoma oskubljena glava nesrečne gospodinje, ki se je drznila šaliti s «Torko». Predice so v smrtnem strahu zbežale na vse strani in od tedaj se na kvatrni večer ni sploh nihče več upal dotakniti kolovrata. Na spomlad, ko je preja v kraju, se štrene dobro preperejo v žehti, nakar se na palicah nataknjene razgrnejo po travi, kjer se «štrene belijo«. Ako je solnce močno, jih je treba trikrat na dan poškropiti z vodo. To beljenje traja približno tri dni. Nato pridejo zopet v žehte- in ko so nanovo dobro oprane, zopet na solnce, ker potem šele postanejo zadosti bele. Zatem se štrene zvijejo na klobčiče, katere dobi tkalec, ki jih najpreje osnuje na «remo» in potem na «statvah» izdela (iztkž) domače gorenjsko platno, ki vkljub tujim novotari-jam še Vedno daleč slovi in še dandanes največ velja. Manica. (Dalje prih.) t FRANJA EBER-PERTOTOVA. Kruta smrt je zopet posegla z neizprosno roko v naše vrste ter nam ugrabila eno izmed najodličnejših našjh žena, gospo Franjo Pertotovo. Visoka inteligenca, plemenitost srca, rado-darnost in usmiljenje do bližnjega je dvigalo to ženo Visoko nad vsakdanjo povprečnost. Kljub svoji visoki starosti je blagopokojna gospa z izrednim zanimanjem sledila vsem dogodkom v življenju našega naroda, katerega je cenila in ljubila. Vzgojila je svoje otroke vzorno ter ž njimi podarila slov, narodu petero močnih stebrov. Kakor njen blagopokojni soprog, ki je bil zdravnik, tako je njen sin dr. Just Pertot, ki je v poklicu sledil svojemu očetu, Splošno znan med primorskimi, osobito tržaškimi Slovenci po svoji nenadkriljivi požrtvovalnosti, plemenitqsti in skromnosti. Naj bo blagopokojnici žemljica tiha I