22  |     Pomurska obzorja 2/ 2015/ 4     
 Biotehnika 
Milan Šernek
1
 Matej Vovk
2 
Lepljenje lesa in Kerrocka 
 
1. Uvod 
Kerrock je trd kompozitni material, sestavljen iz 40 ut. % 
polimetil metakrilata (PMMA) in 60 ut. % aluminijevega 
hidroksida (ATH). PMMA je trd, vodoodporen in UV odporen 
polimer, ki se ga lahko enostavno obdeluje. ATH je bel, 
netoksičen material, relativno mehak in neabraziven ter eden 
izmed najbolj razširjenih samougasljivih dodatkov v polimernih 
kompozitih. Zaradi takšne sestave je Kerrock možno obdelovati 
kot les in ga termoformirati, podobno kot plastomerne materiale. 
Kerrock se največ uporablja za opremo notranjih prostorov in v 
gradbeništvu kot fasadni element.  
Z željo po razširitvi uporabe Kerrocka smo ugotavljali v 
kolikšni meri sta les in Kerrock kompatibilna. Gre za zelo 
različna materiala, za katera pa menimo, da ju je možno povezati 
v kompozit, vendar pa je pred tem potrebno proučiti površinske 
lastnosti Kerrocka in ugotoviti ali se le-te ujemajo z lesom. 
Pomembna (ali morda celo ključna) pa je tudi kompatibilnost 
Kerrocka z lepili za les, oziroma lepili, ki se najpogosteje 
uporabljajo v lesni industriji. 
2. Materiali in metode 
2.1 Proučevanje proste površinske energije Kerrocka 
Prosto površinsko energijo Kerrocka smo ugotavljali z 
dinamično metodo z uporabo Wilhelmyjeve ploščice, s katero 
smo izmerili stične kote Kerrocka z dvema polarnima 
(demineralizirana voda in formamid) in eno nepolarno tekočino 
(dijodometan). Fizikalne lastnosti tekočin so podane v 
preglednici 1.  
Uporabili smo 3 mm debele Kerrock ploščice (Kolpa, d.d.), 
dimenzije 27 mm x 27 mm, bele barve (št. 108). Ploščice smo z 
vseh strani zbrusili z brusnim papirjem p800 in jih pred 
začetkom merjenja očistili z etanolom, sprali z destilirano vodo, 
popivnali s papirnato brisačo ter jih posušili pri sobni 
temperaturi. 
Za merjenje stičnih kotov smo uporabili tenziometer Krüss 
Processor Tensiometer K100 (Slika 1). Meritve so potekale pri 
sobni temperaturi (22 °C) in relativni zračni vlagi 45  5 %.  
POVZETEK 
Kerrock ali »umetni kamen« je tržno ime za trd kompozitni material, ki je sestavljen iz 40 ut. % polimetil metakrilata 
(PMMA) in 60 ut. % aluminijevega hidroksida (ATH). Kerrock se največ uporablja za opremo notranjih prostorov in v 
gradbeništvu. Njegovo uporabo je možno razširiti z lepljenjem z drugimi materiali, kot je na primer les. Ker pa sta Kerrock 
in les v nekaterih pogledih precej različna materiala, je bil glavni cilj raziskave proučiti njuno kompatibilnost z nekaterimi 
lepili in ugotoviti kakovost lepljenja. Ugotovili smo, da je z lepili, ki se najpogosteje uporabljajo v lesni industriji, mogoče 
lepiti Kerrock z lesom. Izkazalo se je, da dobro omočenje ne pomeni nujno tudi dobre adhezije med Kerrockom in lesom. 
Za učinkovito lepljenje so pomembne tudi mehanske lastnosti utrjenega lepilnega spoja (kohezija) in hrapavost površine 
Kerrocka. 
Ključne besede: Adhezija, Kerrock, les, lepilo, površinska napetost, strižna trdnost. 
Slika 1. Krüss Processor Tensiometer K100 (foto: 
www.kruss.de). 
1
 Univerza v Ljubljani,Biotehniška fakulteta,          
Oddelek za lesarstvo, Rožna dolina C. VIII/34, Ljubljana 
2
 Kolpa d.d., Rosalnice 5, Metlika
 

Milan ŠERNEK; Matej VOVK: LEPLJENJE LESA IN KERROCKA 
 
Pomurska obzorja 2/ 2015/ 4     |  23 
     Meritve stičnih kotov z uporabo tenziometra temeljijo na 
enačbi 1, kjer je F sila, ki potiska ali vleče preizkušanec, P je 
obseg omočenega preizkušanca,  je površinska napetost 
tekočine, θ je stični kot (tekočina-trdna snov-zrak), ρ je gostota 
tekočine, A prečni prerez preizkušanca, d je globina potopitve 
preizkušanca (položaj preizkušanca), g pa je gravitacijska 
konstanta (Walinder in Johansson, 2001). Če izmerimo silo, ki 
deluje na preizkušanec in globino potopitve preizkušanca, potem 
lahko določimo stični kot med preizkušancem in tekočino 
(Kutnar in sod., 2008): 
𝐹 (𝑑 ) = 𝑃  cos 𝜃 − ρ𝐴𝑑𝑔 (1) 
Hitrost potapljanja preizkušancev smo nastavili na 6 
mm/min. Globina potopitve, pri kateri naprava začne z 
meritvami, je bila 2 mm, globina pri kateri naprava konča z 
meritvami pa 6 mm. Zaznavna občutljivost aparata na površinski 
dotik med preizkušancem in tekočino je bila nastavljena na 
0,01g. 
Stične kote Kerrock ploščic z različnimi tekočinami smo 
pridobili iz grafa izmerjenih sil v odvisnosti od položaja 
preizkušanca – d (Slika 3). Naklon krivulje, ko preizkušanec 
potapljamo v tekočino, določa sprednji stični kot (Slika 2). 
Zadnji stični kot pa določimo z naklonom krivulje, ko 
preizkušanec vlečemo iz tekočine (Slika 4). V našem primeru 
smo določili le sprednji stični kot, saj je bil zadnji stični kot 0°. 
      Komponente proste površinske energije Kerrocka smo 
izračunali iz izmerjenih stičnih kotov z uporabo naslednje 
enačbe (De Meijer in sod., 2000): 
0,5 
1
(1 + 𝑐𝑜𝑠𝜃 ) = √( 
𝑠 𝐿𝑊

𝑙 𝐿𝑊
) + √( 
𝑠 −

𝑙 +
) + √( 
𝑠 +

𝑙 −
) (2) 
Lifshitz-van der Waalsovo komponento oziroma nepolarni 
disperzijski del proste površinske energije ( 
𝑠 𝐿𝑊
) smo izračunali 
iz stičnega kota med Kerrockom in dijodometanom (s podpisano 
številko 1): 

𝑠 𝐿𝑊
= 0,25 
1
𝐿𝑊
(1 + 𝑐𝑜𝑠𝜃 )
2
   (3) 
Tekočina 
Gostota 
[kg/m
3
] 
Viskoznost 
[mPa s] 
Prosta površinska energija [mJm
-2
] 
γ γ
AB
 γ
LW
 γ
+
 γ
–
 
Voda
a 
1000 1,0 72,8 51,0 21,8 25,5 25,5 
Formamid
a 
1130 3,6 58,0 19,0 39,0 2,28 39,6 
Dijodometan
a 
3330 2,8 50,8 0,0 50,8 0,0 0,0 
Preglednica 1. Fizikalne lastnosti in komponente proste površinske energije uporabljenih tekočin. 
a
Podatki so iz podatkovne zbirke Krüss Processor Tensiometer K100MK2. 
Slika 2. Sila v odvisnosti od položaja Kerrock preizkušanca 
med potapljanjem in vlečenjem iz dijodometana. 
Slika 3. S potapljanjem preizkušanca v tekočino z znano 
površinsko napetostjo pridobimo sprednji stični kot (ang. 
»advancing contact angle«, θa). 
Slika 4. Pri vlečenju preizkušanca iz tekočine pridobimo 
zadnji stični kot (ang. »receding contact angle«, θr). 

Milan ŠERNEK; Matej VOVK: LEPLJENJE LESA IN KERROCKA 
 
24  |     Pomurska obzorja 2/ 2015/ 4     
Z znano komponento 
𝑠 𝐿𝑊
 je možno izračunati kisli ( 
𝑠 +
) in 
bazični ( 
𝑠 −
) parameter površinske energije iz stičnih kotov med 
Kerrockom in vodo (s podpisano številko 2) ter formamidom (s 
podpisano številko 3) (de Meijer in sod., 2000): 
√ 
𝑠 +
=
𝐴𝐹 − 𝐵𝐷
𝐶𝐹 − 𝐶𝐸
 (4) 
in 
√ 
𝑠 −
=
𝐵𝐶 − 𝐴𝐸
𝐶𝐹 − 𝐶 𝐸 (5) 
kjer so:  
𝐴 = 
2
(1 + 𝑐𝑜𝑠𝜃 ) − 2√( 
𝑠 𝐿𝑊

2
𝐿𝑊
) 𝐷 = 2√ 
2
+
 
  
(6) 
𝐵 = 
3
(1 + 𝑐𝑜𝑠𝜃 ) − 2√( 
𝑠 𝐿𝑊

3
𝐿𝑊
) 
𝐸 = 2 √ 
3
−
 
𝐶 = 2 √ 
2
−
 𝐹 = 2√ 
3
+
 
Polarno (ali kislinsko-bazično) komponento površinske 
energije ( 
𝑠 𝐴𝐵
) dobimo z geometrično sredino dveh parametrov: 

𝑠 𝐴𝐵
= 2( 
𝑠 +

𝑠 −
)
1/2
 (7) 
Skupno površinsko energijo pa z enačbo: 

𝑠 = 
𝑠 𝐿𝑊

𝑠 𝐴𝐵
 (8) 
2.2. Omočenje Kerrocka z lepili za les 
Z dinamično metodo Wilhelmyjeve ploščice smo 
proučevali tudi omočenje Kerrocka z lepili za les. Odločili smo 
se za uporabo najbolj pogostih lepilnih smol v lesni industriji, 
zato smo za analizo izbrali: 
 urea-formaldehidno (UF) lepilo Lendur 200 
(proizvajalec Nafta Lendava d.o.o.), 
 melamin-urea-formaldehidno (MUF) lepilo Meldur H97 
(proizvajalec Melamin d.d.), 
 fenol-formaldehidno (FF) lepilo Borofen B-407/45 
(proizvajalec, Fenolit d.d.). 
Pred začetkom ugotavljanja omočenja Kerrocka z lepilnimi 
smolami smo določili njihovo gostoto in površinsko napetost. 
Gostoto smo določali s piknometrom, površinsko napetost pa s 
tenziometrom Krüss Processor Tensiometer K100 z uporabo 
platinaste ploščice. Z isto napravo smo merili tudi stične kote 
med Kerrockom in lesom. Meritve so potekale pri sobni 
temperaturi (22 °C) in relativni zračni vlažnosti 45  5 %. 
2.3. Merjenje hrapavosti Kerrock plošč 
Z napravo Mitutoyo Surftest-211 smo izmerili hrapavost 
grobo brušene strani Kerrock plošče. Meritve smo izvedli po 
DIN standardu s 25 mm dolgo merilno razdaljo. Na vsaki plošči 
smo izvedli po 5 meritev, skupno 15 meritev. Tako smo pridobili 
podatke za aritmetično sredino globine raze (Ra) in maksimalno 
globino raze (Rmax). 
2.4. Lepljenje lesa in Kerrocka ter preizkušanje strižne 
      trdnosti lepilnega spoja 
Uporabili smo standardne, enobarvne (barva 108) Kerrock 
plošče (12 mm debele, dimenzije 120 mm x 500 mm) in bukove 
lamele brez napak (5 mm debele, dimenzije 130 mm x 500 mm). 
Vlažnost lesa je bila 10,6 %, določili pa smo jo po standardu 
SIST EN 13183-1:2003. Za lepljenje Kerrocka z lesom smo 
uporabili ista lepila kot pri predhodnih raziskavah. Pri UF lepilu 
smo uporabili v vodi raztopljen katalizator amonijev sulfat, pri 
MUF lepilu pa amonijev formiat (AF 3,3). Pri FF lepilu 
katalizator ni bil potreben. Sestava lepilne mešanice za 
posamezna lepila je podana v preglednici 2. 
Na lesene lamele smo nanesli 200 g/m
2
 lepilne mešanice, 
nanje pa položili Kerrock plošče tako, da je bila groba stran 
plošče v stiku z lepilom. Lepljence smo dali v vročo stiskalnico 
in jih stisnili. Parametri stiskanja so podani v preglednici 2. Po 
preteku predvidenega časa stiskanja smo plošče vzeli iz 
stiskalnice in jih ohladili pri sobni temperaturi. Štiriindvajset ur 
po stiskanju smo plošče po prilagojenem standardu SIST-TS 
CEN/TS 13354 (2004) razžagali na preizkušance za 
ugotavljanje strižne trdnosti lepilnega spoja in jih nato sedem 
dni klimatizirali pri standardnih pogojih (65 ± 5 % zračne 
vlažnosti, 22 °C). 
Slika 5. Platinasta ploščica za določevanje površinske 
napetosti tekočin (levo) in Krüss Processor Tensiometer 
K100 z lepilnimi smolami UF, MUF in FF (desno). 
Slika 6. Merjenje površinske napetosti FF lepila z uporabo 
platinaste ploščice (levo) in merjenje stičnega kota med 
Kerrockom in FF lepilom (desno). 

Milan ŠERNEK; Matej VOVK: LEPLJENJE LESA IN KERROCKA 
 
Pomurska obzorja 2/ 2015/ 4     |  25 
Preizkus strižne trdnosti lepilnega spoja s tlačno 
obremenitvijo smo opravili na stroju Zwick Z100, podatke pa 
smo obdelali s statističnim programom R in Microsoft Excel. 
3. Rezultati in razprava 
3.1. Prosta površinska energija Kerrocka 
Najvišje stične kote smo zabeležili med Kerrockom in 
demineralizirano vodo (v povprečju 82,19°), sledita formamid 
(62,62°) in dijodometan (40,66°) (Preglednica 3). Kerrock torej 
bolje omoči nepolarna tekočina z nizko površinsko napetostjo 
(kot je dijodometan), omočenje s polarnima tekočinama 
(formamid in demineralizirana voda) pa je bistveno slabše. 
 Prosta površinska energija Kerrocka znaša 39,7 mJ/m
2
. 
Nepolarna komponenta (γ
LW
) znaša 39,3 mJ/m
2
, polarna ( 
AB
) pa 
0,4 mJ/m
2
. Elektron akceptorska (kisla) komponenta ( 

) znaša 
0,0 mJ/m
2
, elektron donorska (bazična) komponenta ( 

) pa 6,1 
mJ/m
2 
(Preglednica 4). 
Največji vpliv na površinsko energijo Kerrocka imata 
PMMA in ATH, saj sta tudi njegovi najpomembnejši sestavini. 
V literaturi ni bilo moč najti podatka o prosti površinski energiji 
Kerrocka ali njemu podobnih materialov, lahko pa primerjamo 
ugotovitve avtorjev, ki so proučevali površinske energije 
njegovih glavnih sestavin. PMMA ima na svoji površini zelo 
nepolarne metilne (-CH3) skupine, vendar pa so na isti površini 
prisotne tudi hidrofilne (polarne) estrske skupine, ki zmanjšajo 
stični kot PMMA z vodo celo do 68° (Ma in sod., 2007). V 
literaturi so dostopni podatki o vrednostih proste površinske 
energije PMMA med 40,6 in 41,9 mJ/m
2 
(Radelczuk in sod., 
2002), kar je za 0,9 do 2,2 mJ/m
2
 več od proste površinske 
energije Kerrocka, ki smo jo izmerili. Večje razlike se pojavijo 
pri ostalih komponentah proste površinske energije, predvsem 
pri elektron-donorski komponenti ( 

). Ugotavljamo, da je 
površina Kerrocka monopolarna, oziroma izraža le elektron-
donorske interakcije ( 

), medtem ko elektron-akceptorskega 
parametra ni moč zaznati, kar se ujema z ugotovitvami avtorjev, 
ki so proučevali površinsko energijo PMMA (Chibowski in sod., 
2002; Radelczuk in sod., 2002). O površinski energiji ATH pa 
je v literaturi zelo malo podatkov. Bunker in sod. (2008) so z 
metodo inverzne plinske kromatografije izračunali, da 
površinska energija ATH znaša 215 mJ/m
2
, delo adhezije med 
PMMA in ATH pa po podatkih istih avtorjev znaša 140 mJ/m
2
.  
Sodeč po teh podatkih lahko sklepamo, da je PMMA v 
proučevanih ploščah Kerrocka popolnoma prekril ATH delce. 
Na proučevanje proste površinske energije PMMA pa ima 
pomemben vpliv tudi relativna zračna vlažnost 
eksperimentalnega okolja. Holysz in sod. (2008) so pri 15 % 
relativni vlažnosti zabeležili le 35,5 mJ/m
2
 proste površinske 
energije, pri 35 % relativni zračni vlažnosti pa 37,5 mJ/m
2
 proste 
površinske energije. Z nadaljnjim dvigom relativne zračne 
vlažnosti pa prosta površinska energija linearno upada. Slednje 
si razlagamo z zmanjšano elektron-donorsko interakcijo med 
vodo in PMMA.  
Pri ugotavljanju kompatibilnosti Kerrocka in lesa so 
pomembne tudi lastnosti proste površinske energije lesa. V 
Preglednici 5 so podane vrednosti komponent proste površinske 
energije lesa bukve (Gerardin in sod., 2007). Prosta površinska 
energija bukve je v primerjavi s Kerrockom za 18,9 mJ/m
2
 večja. 
Pri površinski energiji bukve je zaznavna elektron-
akceptorska komponenta (γ
+
), ki je pri Kerrocku nezaznavna, 
večja pa je tudi vrednost elektron-donorske komponente. 
Verjetno najpomembnejša razlika pa je v polarni komponenti 
(
AB
), ki je pri Kerrocku 0,4 mJ/m
2
, pri lesu bukve pa 9,1 mJ/m
2
. 
Lepilo 
Sestava lepilne mešanice (deli) Parametri stiskanja 
Smola Katalizator Voda 
P  
[bar] 
T  
[°C] 
t  
[min] 
UF (L-200) 96 1 3 15 120 7 
MUF (H 97) 98 2 15 140 9 
FF (B-407/45) 100 0 0 15 150 12 
Št. meritve 
Stični kot θa [°] 
Dijodometan Formamid Demin. voda 
Povprečje 40,66 62,62 82,19 
Drevesna 
vrsta 
Prosta površinska energija (mJ m
-2
) 
γ
LW
 γ
AB
 γ
+
 γ
–
 γ 
Bukev 49,5 9,1 1,5 13,5 58,6 
Podlaga 
Prosta površinska energija [mJ/m2] 
γLW γAB γ+ γ
–
 γ 
KERROCK 39,3 0,4 0,0 6,1 39,7 
Preglednica 3. Sprednji stični kot med Kerrockom in 
različnimi tekočinami. 
Preglednica 5. Komponente proste površinske  
Energije in skupna površinska energija lesa  
bukve (Gerardin in sod., 2007). 
    Preglednica 2. Sestava lepilne mešanice in parametri stiskanja za UF, MUF in FF lepila. 
Preglednica 4. Izračunana prosta površinska energija. 

Milan ŠERNEK; Matej VOVK: LEPLJENJE LESA IN KERROCKA 
 
26  |     Pomurska obzorja 2/ 2015/ 4     
3.2. Omočenje Kerrocka z lepili za les 
Najvišjo povprečno površinsko napetost med proučevanimi 
lepili je imelo lepilo MUF (73,34 mJ/m
2
), pri katerem smo 
izmerili tudi najvišjo gostoto (1271 kg/m
3
). Povprečna 
površinska napetost UF je bila 72,27 mJ/m
2
, njegova gostota pa 
1286 kg/m
3
. FF lepilo je imelo najmanjšo površinsko napetost 
(51,21 mJ/m
2
) in najnižjo gostoto (1190 kg/m
3
). 
Lepili UF in MUF omočita Kerrock, saj je njun stični kot s 
tem kompozitnim materialom manjši od 90°. Pri MUF lepilu 
smo zabeležili najmanjši stični kot (79,86°), vendar pa je 
potrebno opozoriti, da so med meritvami velike razlike, saj je 
najnižji izmerjeni stični kot znašal 70,52°, najvišji pa kar 91,46°. 
Povprečna vrednost stičnega kota med FF lepilom in Kerrockom 
je na meji omočljivosti, saj znaša 90,62° (Preglednica 6). 
3.3. Hrapavost Kerrock plošč 
Povprečna aritmetična sredina raze (Ra) je znašala 7,8 m, 
povprečna maksimalna globina raze (Rmax) pa je znašala 57,6 
m. 
3.4. Strižna trdnost lepilnega spoja 
Najvišjo povprečno vrednost strižne trdnosti lepilnega spoja 
med Kerrockom in lesom smo ugotovili pri lepljencih z MUF 
lepilom (14,72 N/mm
2
), kjer je bil tudi najnižji standardni 
odklon (Slika 7). Sledili so lepljenci z FF lepilom (12,86 N/mm
2
, 
standardni odklon: 2,96 N/mm
2
), najnižje strižne trdnosti 
lepilnega spoja pa smo ugotovili pri lepljencih z UF lepilom 
(8,15 N/mm
2
), ki so imeli tudi najvišji standardni odklon (3,53 
N/mm
2
). Pri vseh preizkušancih je prišlo do loma po lepilnem 
spoju.  
Izmed vseh lepljencev le UF spoji niso dosegli povprečne 
vrednosti, ki jo zahteva standard (10,00 N/mm
2
). Analiza 
variance je pokazala, da obstajajo statistično značilne razlike z 
99 % stopnjo zaupanja med preizkušanci z UF in MUF lepilom, 
ter med lepljenci z UF in FF lepilom. Med preizkušanci z MUF 
in FF lepilom ni statistično značilnih razlik. 
 Ugotovitve se delno ujemajo z rezultati omočenja Kerrocka 
z UF, MUF in FF. Najboljše omočenje smo namreč zabeležili 
pri MUF lepilu, ki je razvilo tudi najmočnejši lepilni spoj. Pri FF 
smo ugotovili slabo omočenje, a je kljub temu povprečna trdnost 
lepilnega spoja pri tem lepilu bila dobra, oziroma kar za več kot 
4 N/mm
2
 večja od povprečne strižne trdnosti UF lepilnega spoja. 
To je seveda posledica lastnosti samih lepil, saj je znano, da je 
popolno utrjen FF lepilni spoj trden, tog in duromeren, medtem 
ko je utrjena UF smola sicer trdna, a krhka. 
4. Sklepi 
Ugotovili smo, da je z lepili, ki se pogosto uporabljajo v 
lesni industriji, mogoče lepiti Kerrock in les. Ugotovili smo, da 
dobro omočenje ne pomeni nujno tudi dobre adhezije med 
Kerrockom in lesom. Zaradi tega sklepamo, da sta glavna 
dejavnika, ki vplivata na adhezijo med Kerrockom in lesom 
mehanske lastnosti utrjenega lepilnega spoja (njegova togost 
oziroma krhkost) in hrapavost površine Kerrocka. 
Zahvala 
Prispevek je nastal v okviru projekta KROP Kolpa d.d. - 
000477, ki so ga financirali Ministrstvo za gospodarski razvoj in 
tehnologijo (MGRT), Evropska unija ter podjetje Kolpa, 
proizvodnja in predelava plastičnih mas, d.d., Metlika in v 
okviru raziskovalnega programa P4-0015 »Les in lignocelulozni 
kompoziti«, ki ga financira Javna agencija za raziskovalno 
dejavnost RS.
Lepilo 
Gostota 
[kg/m
3
] 
Površinska napetost 
[mJ/m
2
] 
Stični kot med 
Kerrockom in lepilom [°] 
Meritev 
Povprečje 
Meritev 
Povprečje 
1 2 1 2 3 
UF 1268 72,21 72,34 72,27 84,30 90,75 85,81 86,95 
MUF 1271 73,32 73,35 73,34 70,52 77,56 91,49 79,86 
FF 1190 51,38 51,04 51,21 91,49 89,85 90,51 90,62 
Preglednica 6. Povprečne vrednosti površinske napetosti lepil UF, MUF in FF ter stični koti med  
njimi in kompozitnim materialom Kerrock. 
Slika 7. Strižna trdnost suhih spojev lepljenih z UF, MUF in 
FF lepilom. 
8,15
14,72
12,86
0
2
4
6
8
10
12
14
16
18
20
UF MUF FF
Strižna trdnost [N/mm
2
]
Strižna trdnot lepilnega spoja

Milan ŠERNEK; Matej VOVK: LEPLJENJE LESA IN KERROCKA 
 
Pomurska obzorja 2/ 2015/ 4     |  27 
Literatura 
1. Bunker S. P., Alsina M. F., Mundra M. K., Guerra S. 2008. 
Investigation of cracking behavior of halogen free flame 
retardant systems. International wire and cable symposium: 
proceedings of the 57th IWCS. http://iwcs.omniboo 
ksonline.com/data/papers/2008/4_2.pdf (april 2013). 
2. Chibowski E., Ontiveros-Ortega A., Perea-Carpio R. 
(2002). On the interpretation of contact angle hysteresis. 
Journal of adhesion science and technology, 16 (10). Str.: 
1367-1404. 
3. De Meijer M., Haemers S., Cobben W., Militz H. (2000). 
Surface energy determinations of wood: Comparison of 
methods and wood species. Langmuir, 16(24). Str.: 9352-
9359. 
4. Gerardin P., Petric M., Petrissans M., Lambert J., Ehrhrardt 
J. J. 2007. Evolution of wood surface free energy after heat 
treatment. Polymer degradation and stability, 92 (4). Str.: 
653-657. 
5. Holysz L., Chibowski E., Terpilowski K. 2008. Influence 
of ambient humidity on the apparent surface free energy of 
poly(methyl methacrylate) (PMMA). Contact Angle, 
Wettability and Adhesion, Vol. 5. Mittal K. L. Zeist, VST, 
str.: 95 – 111. 
6. Kutnar A., Kamke F. A., Petric M., Šernek M. 2008. The 
influence of viscoelastic thermal compression on the 
chemistry and surface energetics of wood. Colloids and 
Surfaces a-Physicochemical and Engineering Aspects, 329 
(1-2). Str.: 82-86. 
7. Ma Y., Cao X. Y., Feng X. J., Ma Y. M., Zou H. 2007. 
Fabrication of superhydrophobic film from PMMA with 
intrinsic water contact angle below 90 degrees. Polymer, 48 
(26). 7455-7460. 
8. Radelczuk, H., Hołysz L., Chibowski E. 2002. Comparison 
of the Lifshitz–van der Waals/acid–base and contact angle 
hysteresis approaches for determination of solid surface 
free energy. Journal of Adhesion Science & Technology, 
16 (12). Str.: 1547-1568. 
9. SIST-TS CEN/TS 13354. 2004. Masivne lesne plošče – 
Kakovost zlepljenosti – Preskusna metoda: 10 str. 
10. Walinder, M. E. P., Johansson I. 2001. Measurement of 
wood wettability by the Wilhelmy method - Part 1. 
Contamination of probe liquids by extractives. 
Holzforschung, 55, str.: 21-32.