J. Fitz: Die VerwaltungPannoniens in der Romerzeit. I, Bu- dapest 1993. II, 1993. Ill, 1994. IV, 1995. 1901 str. Pričujoče štiri knjige so najnovejše delo priznanega ma- džarskega strokovnjaka za zgodovino in arheologijo Pano- nije, in njegovo življensko delo, saj združuje veliko število njegovih dosedanjih prispevkov s področja upravne zgodo- vine province Panonije - predvsem prozopografskih - in znaša skoraj 2000 strani. V prvem delu prve knjige avtor obravnava upravno zgo- dovino Ilirika (tako panonskega kot dalmatinskega prosto- ra) od 35 pr. Kr. do 20 po Kr., torej v obdobju, ko Panonija in Dalmacija še nista obstajali kot samostojni provinci. Drugi del je posvečen Panoniji od leta 20 do 106 po Kr., ko je bila pod Trajanom upravno razdeljena na Zgornjo in Spodnjo. Druga knjiga obsega le en (tretji) del, v katerem Fitz obrav- nava upravno zgodovino Zgornje in Spodnje Panonije od leta 106 do 214. Tretja knjiga je razdeljena na tri dele: predmet prvega (= četrtega) dela sta provinci Zgornja in Spodnja Panonija v 3. stoletju (214 - 296), v drugem (= petem) delu upravna zgodovina Panonije (ki je tedaj obsegala že štiri pro- vince) v 4. stoletju (296 - 395) in v tretjem (šestem) delu zgodovina Panonije v 5. in 6. stoletju (395 - 582). Četrta knjiga, kije ključ do uporabe prvih treh knjig, vsebuje najprej štiri dodatke: v prvem seznam guvernerjev, visokih državnih uradnikov in oficirjev po abecednem redu, v dru- gem njihovo poreklo, v tretjem provincialne faste, vse zna- ne letnice, ki se tičejo panonske zgodovine in so kakorkoli povezane z njeno upravo, ter v četrtem konkordanco držav- nih uradnikov in oficirjev, namreč njihovo porazdelitev za časa vladanja posameznih cesarjev. Knjigo zaključujejo sez- nami kratic, bibliografija in naknadni dodatki ter obširni in podrobno razdelani indeksi. Ti vsebujejo seznam antičnih virov: antičnih avtorjev in napisov, ter imensko in stvarno kazalo: imena oseb, seznam znanih volilnih okrožij oseb (tribus), seznam rimskih cesarjev, članov vladarske družine in kra- ljev; seznam omenjanih ljudstev, geografskih imen, imen služb, funkcij in raznih častnih in drugih naslovov; seznam muni- cipalnih funkcij in seznam vojaških enot. Knjige so hkrati sintetično in analitično delo, saj obrav- navajo upravno zgodovino Ilirika in Panonije o začetkov do konca obstoja province v vsej raznolikosti in ob upošteva- nju vseh razpoložljivih virov, kljub širokemu okviru in bo- gastvu urejenega gradiva pa se avtor ni odrekel tudi analizi nekaterih problematičnih podrobnosti v zgodovini rimske upra- ve ene najpomembnejših obmejnih provinc imperija. K proble- matiki, s katero se posebej ne ukvarja, navaja relevantno bib- liografijo, ki bralca napoti na obstoječe analitične študije. Za nas posebej zanimivo je uvodno poglavje v prvi knji- gi, v katerem Fitz naniza najvažnejše dogodke iz zgodovine osvajanja Balkanskega polotoka; ker obravnava prostor Ili- rika v celoti, omenja tako osvajanje bodoče Dalmacije (po ilirskih vojnah, ko je propadlo ilirsko kraljestvo pod ardiaj- sko dinastijo Agrona in Tevte, so bili glavni rimski sovražni- ki močno ilirsko pleme Delmatov, ki je dalo deželi ime), kot Panonije. Izhodišče osvajanja panonskega prostora je bila Akvileja, od koder so rimske konzularne vojske že v prvi polovici 2. stoletja pr. Kr. takoj po zlomu histrskega kraljes- tva 177 pr. Kr. prodirale proti Sisciji. Tarča rimskih poho- dov so bili predvsem Kami, Iliri (= Japodi), Tavriski, ple- mena, ki so se upirala rimski ekspanziji in vodila do Rima sovražno politiko, v nasprotju z noriškim kraljestvom, ki je z Rimom gojil prijateljske odnose, od katerih sta obe strani imeli ekonomske koristi. Prva tri poglavja, v katerih avtor obravnava začetke rim- ske uprave v Iliriku, začetno fazo municipalizacije in delitev Ilirika na dve območji, so posebej vredna pozornosti, ker je tematika zelo problematična in odpira vrsto vprašanj, na katera moderne analitične študije še niso dale zadovoljivega odgo- vora in jih tudi Fitz ne more rešiti, čeprav se je v preteklih petdesetih letih s temi problemi tudi sam že soočal v marsi- katerem znanstvenem prispevku. Tudi prozopografske ana- lize, ki se nanašajo na prvo polovico 1. stoletja pr. Kr., po- kažejo, da še mnogo problemov ni pojasnjenih in je seznam prokonzulov lahko le fragmentaren. Zanimivo je, da do na- stopa dinastije Flavijcev ni nespornih dokazov za obstoj dveh samostojnih provinc Panonije in Dalmacije. Ko listamo po knjigah, občudujemo bogastvo gradiva. V posebnih poglavjih so obdelane administrativne spremem- be, posebej pod Trajanom, za časa markomanskih vojn in nekajkrat v pozni antiki, posebna poglavja so posvečena fi- nančni upravi, od ilirske carine do državne pošte (cursuspub- licus); sedež marsikaterega teh uradov je bil v Petovioni. Mi- mogrede: ne bi se strinjala z avtorjevo razlago carinske po- staje statio Enensis, kar čita E(mo)nensis; postaja ostaja prej ko slej nelokalizirana in je ne gre iskati pri Emoni. Avtor posebej obravnava organizacijo rudnikov; natančno je ob- delana tudi lokalna mestna uprava vključno s sedeži vladar- skega kulta in provincialnimi svečeniki, ki so imeli nad njim vrhovni nadzor. Zlasti podrobni so prozopografski prispev- ki, v katerih avtor predstavi najprej provincialne vladarske namestnike (legati Augusti pro praetore), dalje legijske po- veljnike senatorskega ranga (legati legionis) in vse druge se- natorje, ki so bili kakorkoli povezani s Panonijo. Sledijo ofi- cirji in državni magistrati iz vrst rimskih vitezov (od legij- skih poveljnikov nižjega ranga do raznih finančnih upravni- kov (procurators) in do nižjih legijskih oficirjev. Navedeni so tudi vsi znani centurioni legij, ki so bile nameščene v Pa- noniji. Poznoantične razmere so popolnoma drugačne, po- javijo se nove funkcije, ki jih Fitz obdela v petem in šestem delu knjig (praefectipraetorio, praesides, duces, vicarii in drugi). Knjige niso namenjene branju od prve do zadnje strani, saj so v pravem pomenu besede priročnik upravne zgodovi- ne Panonije in so predvsem namenjene antičnim zgodovi- narjem in arheologom, ko se želijo poučiti o konkretnem obdobju in konkretnih osebah. Kot vsak dober priročnik so nepogrešljive za vsakogar, tudi za študente, ki se resno uk- varjajo z antično preteklostjo Slovenije. Marjeta ŠAŠEL KOS Corpus inseriptionum Latinarum consilio et auetorita- te Academiae scientiarum Berolinensis et Brandcnburgen- sis edition. Volumen secundum: Inscriptiones Hispaniae La- tinae, editio altera. Pars XIV. Conventus Tarraconensis. Fasc. primus: pars meridionalis conventus Tarraconensis (CIL II- / 14). Ediderunt G. Alfoldy. M. Clauss, M. Mayer Olive, adiu- vantibus J. Corell Vicent, F. Beltran Lloris, G. Fabre, F. M. Simon, I. Rodii de Llanza. G. De Gruyter et socii. Berolini Novi Eboraci 1995, folio format, XXX + 167 str., 13 tabel fotografij, 4 geogr. tab. in 9 mikrokartic s fotografijami. Corpus inseriptionum Latinarum, etc. Pars VII. Conventus Cordubensis (CIL II- / 7). Edidit A. U. Stylow, adiuvantibus C. Gonzales Roman et G. Alfoldy, 1995, folio format, XXXVII + 261 str., 24 tabel fotografij, 3 geogr. tab. in 10 mikrokartic s fotografijami. Leta 1995 sta izšla dva fascikla monumcntalnega Corpus inseriptionum Latinarum, ki v tem stoletju ni prenehal izha- jali, čeprav je po izidu zadnjih suplcmentnih zvezkov v pr- vih letih 20. stoletja, ki so jih izdali Mommsenovi sodelavci, le sporadično izšel kak posamezen zvezek, tako npr. raču- nalniško obdelani indeksi napisov iz mesta Rima (E. J. Jory), noriških napisov (M. Hainzmann - P. Schubert) in zvezek