JEJA JAMAR LEGATOVA 
POVEDANJE O FRANCOZIH PRI NAS IN O NESREČNEM 
ABBEJU MARTINU KURALTU 
I. 
Ljubljanca, Ljubljanca, 
oh, kaj se godi? 
Okol in okol tebe 
armada leži. 
(Ljudska) 
12. dan svečana 1809 
Oča so izvedeli, da se skoraj vrnejo iz tujih dežel naš stric, prečastiti abbe 
Martin Kuralt, najstarejši brat moje matere Marije Ane, rojene Kuralt, omožene s 
trgovcem in posestnikom na Placu, No. 37, Jožefom Paslerjem. 
Ko je bratovščina sv. Trojice prodajala hiše na Placu, ki jih je dobila od družin, 
ki so bile zaradi zločinov iztrebljene, sta moja strica Pavel Kuralt, kmet in trgovec 
iz Dorfarjev, in Jurij Kuralt, gruntar iz Bitenj, kupila majhno hišo z enim štukom 
na Placu, No. 36. V njo sta naselila svojo staro in bolehno mater, gospo Kuraltovko 
Marijo, rojeno Zakotnikovo, iz Žabnice. 
Mojo mater, gospo Ano Marijo, so Kuraltovi omožili v sosednjo hišo, ki so jo 
nedavno kupili od bratovščine sv. Trojice bogati Paslerji, lastniki petih hiš v mestu. 
Trgovec Jožef Pasler, moj oča, so se naselili v veliki hiši z dvemi štuki na vrhu 
klanca in odprli v njej štacuno z železjem. Moja mati so mu rodili šest otrok: Ano, 
Feliksa, Antona, Jožefa, Jurija in mene, najmlajšo, Karolino. 
Oča so poslali tri sinove v šole, Jurija pa so določili za naslednika v štacuni. 
Ana je deset let starejša od mene in pomaga materi v kuhinji in pri drugem 
gospodinjskem delu. Meni, najmlajši, Karolini, pa je omogočil moj gospod stric, 
abbe Martin Kuralt, da so me poslali v šole k ljubljanskim prečastitim sestram 
uršulinkam. Preskrbeli so, da sem dobila posebno ustanovo plemenitega gospoda 
Jakoba Schellenburga. Žlahtni gospod, za katerega molijo častite in gojenke pri 
vsakem svetem opravilu, je s svojimi bogatimi darili in volili poskrbel za lepoto 
ljubljanske uršulinske cerkve ter za udobnost samostanskega poslopja. Določili pa 
so tudi ustanovo 8855 goldinarjev za dve gospici, s katero plačujejo zanju jerpergo 
in ceringo v kloštru. Ustanova je namenjena žlahtnim hčeram, včasih pa jo podele 
tudi purgarskim puncam. 
Ko sem dopolnila sedem let, so stric poskrbeli, da so me odpeljali v Ljubljano 
v nunski klošter. Tam sem celih sedem let prejemala dušno in telesno skrb častitih 
sester. 
Med leti 1801 in 1809, ko sem se šolala v Ljubljani, so dvakrat Francozi 
prilomastili čez avstrijske meje in Ljubljana je bila tedaj bolj podobna bojišču 
kakor pa nekdanjemu mirnemu in zaspanemu mestecu. S častitimi smo se gojenke 
zatekle v našo prelepo cerkev in goreče molile pred Robbovo Doloroso, da naj 
137 
obvaruje naše glavno mesto, presvetlega cesarja pa tudi naš klošter pred nadlogami 
vojske in lakote. 
Dolga leta sem bila v kloštru. Loka in moji žlahtniki so bili daleč in skoraj 
pozabila sem že na svoje otroštvo. Samostan, bela temačna cerkev, Marija v oltarju, 
dišeči samostanski vrtovi, to je bil moj svet. Tu sem bila mirna in srečna. Menila 
sem, da bom vse življenje ostala za samostanskimi zidovi, če pa bi se vrnila v Loko, 
bi se le v klošter uršulink, ki so leta 1782 zamenjale častite sestre klarise. 
Ko so tako leta 1805 že drugič nenapovedano in nepredvideno pridirjali 
Francozi v Ljubljano, so poklicali gospa mati, prečastita Immaculata, gojenki 
Marijo Ano Johano, plemenito Zoisovo, ki smo jo punce klicale Nina, in mene, 
purgarsko hčer Karolino Paslerico iz Loke, v svojo kanclijo. Povedali so, da so 
Ninin oča, gospod Karel baron Zois, poslali po naju kočijo in da morava takoj oditi 
iz kloštra v Zoisovo palačo na Turjaškem trgu. Nerada sem zapustila častite in 
sošolke in odhajala v neznano tujo hišo. Ko smo se vozili po Slonovih ulicah, sva 
z Nino radovedno zijale v prve francoske soldate, ki so se srečavali z umikajočo se 
avstrijsko vojsko. Nina pa se je smejala in komaj čakala, da objame mater, oča in 
brata. 
Komaj se je kočija ustavila, je pristopil visok, vitek gospod v duhovniški obleki. 
»Karlinca, ali me ne poznaš?« Kako, da ne bi spoznala glasu, ki me je spremljal v 
otroških letih in mi pripovedoval taka čuda o tujem neznanem svetu. »Stric Martin, 
stric Tine!« 
Sklonila sem se in hotela poljubiti roko duhovnemu gospodu abbeju Martinu 
Kuraltu. Stric pa so me potegnili v objem in vsrkavala sem vonj po lavendlu in 
tobaku. Nenadoma sem začutila, da sem varna in da bo vse prav in dobro. 
Stric so me odpeljali v palačo barona Hohenwartha, kjer so bili v gosteh pri 
sinu visokega gospoda, pri Leopoldu Stanislavu. 
Zbala sem se. Še nikoli nisem bila pri taki gospodi. Strica so čez vse častili v 
našem kloštru, častite so pravile, da so študirali na Dunaju, na Francoskem in 
Laškem in da imajo visoko službo na Poljskem. Stric so si dopisovali s častito gospo 
prednico, materjo Immaculato. Zaradi strica so me častite uvrstile med plemenite 
hčere in mi ni bilo treba delati v kuhinji in na vrtu, čeprav sem purgarskega rodu. 
S stricem sva stopala po širokih štengah, lestvenci so viseli na sredi obokov in 
sveče so metale čudne sence na bele stene. Nenadoma so se mi stric zazdeli tuji in 
spremenjeni. Lice, ki je bilo v mojih otroških letih nasmejano in veselo, je postalo 
resno. Okoli oči pa je bilo polno gub. Stric so gledali temno in zaskrbljeno. 
Vstopila sva v temačno sobano. Najprej sem zagledala na stenah velikanske 
podobe z zlatimi okviri. Iz njih so gledali gospodje vitezi in gospe v pisanih 
starinskih oblačilih. Za mizo na oblazinjenih stolih pa so sedeli trije gospodje. Stric 
so me potisnili pred starega gospoda z belo lasuljo. »Moja varovanka! Že tri leta 
je v ljubljanskem kloštru pri nunah. Vaša milost je poskrbela, da je dobila 
Schellenburgovo ustanovo.« Sklonila sem se k stari uveli desnici ter hotela poljubiti 
bleščeči kamen na prstanu. Starec pa me je potisnil na oblazinjeni stol poleg sebe, 
mi nalil v čašo gosto črno vino in mi naložil na pladenj kolačke. 
»Pa imamo mlado damo v naši stari palači! Gospodje, prenehajte s politiko in 
se posvetite nečakinji našega dragega abbeja.« 
Mlada moža sta imela okrog vratu beli črtasti kravati z živim rdečim robom, 
oblečena sta bila v rumena prekrižana lajbiča, v ozke sive hlače in na nogah sta 
imela bleščeče črne škornje. Vstala sta in se poklonila pred menoj, neumno deklino, 
v revnem kloštrskem gvantu. Svetlolasi gospod s plavimi očmi je bil sin grofa 
Hohenwartha. Izvedela sem, da se je v Firencah spoprijateljil z mojim stricem. 
Slišala pa sem že toliko o njem, da bi ga spoznala med množico, saj je Nina v 
138 
kloštru kar naprej klepetala o njem. Drugi črnolasi gospod pa je bil ljubljanski 
advokat doktor Jožef Lukmann. Nina mi je povedala, da gospod doktor zagovarja 
pred sodnijo podložne kmete in da ga zato žlahtniki ne marajo. 
Gospodje so se spet pogovarjali o vojski in Francozih, ki vdirajo v naše kraje. 
Prepričali so strica, naj se ne podajo z menoj v Loko, kajti ceste so polne vojaštva 
in esterajherskih ubežnikov. Sklenili so, da ostaneva v Ljubljani, stric pri svojih 
prijateljih, baronih Hohenwarthih, jaz pa pri starših sošolke in prijateljice, v hiši 
gospoda barona Karla Zoisa na Gosposki gasi. Kmalu pa so gospodje čisto pozabili 
name in se pogovarjali v francoski šprahi. Gospodje niso vedeli, da so nas v kloštru 
častita mati Madelaine učili tega plemenitega jezika. Ob četrtkih smo ves dan 
govorile samo v francoski šprahi, poslušale smo pridige v francoščini in brale svete 
knjige v tem jeziku. O stricu sem dosedaj slišala same čudovite reči, s kakšnim 
spoštovanjem so o njem govorili doma in v kloštru, družil se je z najvišjo gospodo, 
govoril in pisal pet tujih šprah in imel v Lwovu na Poljskem čudovito hišo in visoko 
mesto v knjižnici. Kako me je zabolelo, ko je sam povedal zbranim gospodom, da 
mu ni za vse časti, ki mu jih ponujajo, da časti le svobodo in revolucijo in da ga 
zato preganjajo. In še to so povedali, da že deset let ne vrše več duhovniških dolžnosti 
in da gospoda ve, da se je družil v Firencah s karbonariji, na Francoskem in Poljskem 
pa z mladimi, ki se bojujejo za osvoboditev svojih domovin. Gospodje so se menili 
še o tem, kako bodo takoj, ko se pri nas razmere urede in se ustalijo Francozi, 
poiskali francoske oblastnike in se podali v njihovo službo. 
Šele ko je služabnik v prelepi modri obleki z zlatimi knofi pripeljal mizico s 
kavo in sladko penasto smetano, so se gospodje spet spomnili name in da je čas, 
da me odpeljejo na Gosposko gaso k sošolki Nini, hčeri barona Karla Zoisa. 
V gostoljubni hiši Nininega očeta sem ostala skoraj tri mesece. Zveze z Loko 
so bile slabe, oča niso mogli z vozom pome, pa se je brat Jurij čez Sv. Katarino 
prišuljal v Ljubljano. Pa je privlekel s seboj v košu dve plečeti, dvanajst parov 
suhih klobas, dva lončka medu pa še kar tri litre najboljšega češnjevca z Gabrovega, 
vse za kuhinjo mojega dobrotnika. 
Stric so me večkrat obiskovali, saj so tako kot jaz čakali v Ljubljani, da se 
zmeda pomiri in da se ponudijo Francozom v službo. Z baronom Zoisom so se 
menili v nemški šprahi in slišala sem, da so se Esterajharji zvezali z Englendarji, 
Rusi in Švedi in se grozno opekli. V najhujši zimi, v grudnu 1805 ugonobil je 
Napoleon na Moravskem pri Austerlicu avstrijsko in rusko vojsko tako zelo, da je 
moral dati esterajherski cesar Ferdinand orožje iz rok in skleniti z Napoleonom 
mir v Požunu. Avstrijci so izgubili mnogo lepih dežel. Komaj pa so se francoski 
soldati utaborili ob bregovih Ljubljanice, oficirji pa na Bregu in v hiši Nininega 
strica barona Žiga Zoisa, že so začutili Kranjci njihovo trdo roko. Najvišji poveljnik 
Francozov, general Massena, je ubogi kranjski deželi napovedal tri milijone frankov 
davkov. Zagrozil je, da bodo Francozi gospodarili v deželi kot Turki, če ne bodo 
dobili zahtevanih frankov. 
Bogu in svetemu Jakobu, loškemu patronu, naj bo hvala, da so ostali Francozi 
na Kranjskem samo od 29. listopada 1805 do 8. svečana 1806. 
Ves ta čas pa sem bila v častiti hiši barona Karla Zoisa. Kakšno življenje! 
Čeprav so francoski soldati preplavili Ljubljano in zasedli tudi utrdbe na Gradu, 
je življenje v rojstnem domu moje sošolke teklo po ustaljenem redu, podobno kot 
v kloštru, samo da je bilo vse postavljeno na glavo. Dan smo delili po južinah in 
ne po pobožnostih in molitvah kot v kloštru. Že ob desetih smo se zbrali v veliki 
obednici za dolgo mizo, pogrnjeno z belim prtom iz damasta. Služabnik v livreji 
nam je v krhke skodelice iz beneškega porcelana nalival dišečo pravo kavo, katero 
smo sladili s peno iz smetane. Svež maslen kruh in kosi potic so bili nagrmadeni 
139 
na velikih pladnjih. Na čelu mize sta sedela gospod baron Karel Zois in njegova 
žena Karolina, gospod baron v sivi satenasti obleki, gospa pa v široki baržunasti 
halji z vijoličastimi trakovi s perlami in modrimi peresi. Na daljši strani mize je 
sedel Ninin brat Egon, nasproti pa medve z Nino. Nina je oblekla vsako jutro drugo 
oblačilo iz modrikaste ali rožnate Žide. Lase pa je spela v visoko pričesko in vpletla 
mednje umetne gartrovže iz rdeče in bele Žide. Zdela se mi je tuja in odmaknjena. 
Sram me je bilo moje siromašne obleke, ki so jo sešili moja skrbna mati, ko sem 
pred tremi leti odhajala v Ljubljano, sedaj pa mi je bila preozka in prekratka. Kako 
rada bi bila doma med svojo gliho! Opoldne in zvečer smo spet sedali za dolgo 
mizo. Služabnik pa je prinašal v sobano srebrne sklede z jedili, ki jih še nikoli 
nisem okusila: pljučno pečenko v slani lovski omaki, pekljane volovske jezike, srnin 
hrbet v kisli smetani, puranovo pečenko iz posebno imenitnih puranov, ki so jih 
pitali s sirom, in, o, bog! nežne pečene golobčke, napolnjene s kruhom in stepenimi 
jajci. Po glavni jedi pa so nagrmadili na mizo pladnje s kandiranim in pobarvanim 
cukrom, okrogel in gladek konfet, potice in torte. V brušene čase pa je nalival 
služabnik malvazijec in črriikalec, ob nedeljah pa črni teran in zlati vipavec. Pri 
baronu Zoisu nismo čutili, da pod našimi okni divja vojska in da dežela ječi zaradi 
davkov. Čeprav so nas častite v kloštru naučile poleg pobožnega življenja tudi 
lepega vedenja in sem znala vrteti vilice in nože za bogato baronovo mizo, sem se 
vendar počutila revno in bliže mi je bila kuharica, ki je pripravljala v kuhinji vsa 
ta jedila, kakor pa sošolka Nina, ki sem jo imela v kloštru zelo rada. 
Kadar pa me je obiskal stric Martin, abbe Kuralt, kot so ga klicali pri Zoisovih, 
se je vse spremenilo. Ob popoldnevih naju je z Nino vodil mimo francoskih soldatov 
na Zoisove vrtove, ki so se razprostirali za palačo barona Žiga Zoisa, prav do 
Gradišča. Pokazal nama je deželno gledališče, ki je bilo sedaj temno in tiho, ter 
reduto, kjer so bili v mirnih časih bali. 
Neke nedelje pa sta moj stric in dr. Lukmann odpeljala Nino in mene iz mesta 
proti vasi Šiška. Nina me je pregovorila, da sem oblekla njeno rožnato obleko iz 
tankega muslina. Na glavo pa mi je poveznila širok rumen slamnik z rdečimi 
nageljni in vijolicami. S črnim žametastim trakom sem slamnik privezala pod brado.' 
Še nikoli nisem imela tako dragocene obleke, pa sem bila vseeno štorasta in revna 
ob lepi Nini, ki je kar plavala v širokem krilu iz samih belih špic in pentelj. 
Mesto je ostalo za nami, pa smo na levi strani Celovške ceste zagledali dolgo nizko 
poslopje, za hišo pa se je v hrib razprostiralo osem širokih teras. Gospod Lukmann 
je povedal, da je krčmar Lovrencij Gindl preimenoval svojo staro oštarijo Mali 
Prater v Napoleonov vrt. »Vidiš, kako znajo trgovske duše iz vsega kovati solde. 
Francozi se še prav ustalili niso, pa Gindl že služi franke z Napoleonom!« je pikro 
pripomnil moj stric. Gospod Lukmann pa je nadaljeval: »Kaj hočeš, ljudje hočejo 
veselice, pa jih Gindl prireja na svojih terasah, gospodje kegljajo, streljajo na ptice, 
otroci pa se prerivajo na guncelcah.« Po strmi stezi smo se dvigali do vrha in 
zagledali pod seboj čudovito mesto Ljubljano. Razločila sem poslopje našega 
kloštra, pa Grad in polno cerkva, frančiškansko, stolnico, cerkev sv. Florijana in 
našo nunsko. Pa sem gledala v smeri Loke in si želela, da bi Šmarna gora ne 
zakrivala Lubnika in ponosnega loškega gradu. V nizkih hišah pod mano pa je 
gromozansko mnogo ljudi, kot je povedal doktor Lukmann, saj ima Ljubljana s 
predmestji že skoraj deset tavžent prebivalcev. Prisedli smo k veseli družbi 
ljubljanskih jezičnih dohtarjev. Nina je povedala, da so ti mladi gospodje, dohtarji 
Golmaver, Piller in Podobnik, slabo zapisani pri oblasteh. Ko so bili Francozi 1797 
prvič v Ljubljani, so peli po ulicah marsejezo in nazdravljali novim časom. Gospodje 
so pripovedovali smešne zgodbe o francoskih soldatih in ljubljanskih gospeh. 
Zavzeto sem poslušala strica, ki je pravil o življenju v velikem mestu Lwovu, o 
140 
mladih Poljakih, ki se bojujejo za svobodo svoje domovine in se združujejo v mladi 
Poljski, pa o čebelah, ki jih goji na svojem velikem vrtu. Kako čudovito življenje! 
Pozabila sem na klošter, celo na molitev, ko je iz mestnih cerkva zadonela avemarija. 
Gospodje so se spominjali časov, ko je živel še stričev najboljši prijatelj gospod 
Tomaž Linhart. »Samo Tomaž me je razumel in cenil,« sem slišala stričev utrujeni 
glas. »Odkar ni Linharta, je moje življenje prazno! Le eno lahko storim za Tomaža 
- med ljudi moram ponesti njegove misli o svobodi in odpreti oči vsem, ki ne vidijo 
svetlobe, ki prihaja k nam s francoske strani.« Za okni pod Napoleonovim vrtom 
so gospodinje prižigale sveče in stric je naju z Nino, ki sva sedeli čisto tiho in 
požirali besede učenih gospodov, odpeljal domov. Še vedno stric ni vedel, da z Nino 
razumeva francosko, in nisem si ga upala vprašati, ali je že stopil v stik s francoskimi 
oblastniki. 
Nekega popoldneva, ko smo že vedeli, da bodo Francozi zapustili naše lepo 
mesto, pa so prišli stric Martin v Zoisovo palačo v sivi popotni obleki in v širokem 
temnosivem plašču ter v škornjih. »Prišel sem po slovo, oditi moram!« je povedal 
gospodi. Potem so pa govorili v francoski šprahi o grozotah, ki jih bodo prizadeli 
Avstrijci tistim, ki so bili prijazni s Francozi. Gospod Karel Zois pa so dejali stricu: 
»Abbe Kuralt, cenim vas, pa tudi vaše delo. Zaradi prijateljstva z nepozabnim 
Tomažem Linhartom se veselim, da odhajate, preden bodo avstrijski soldati stopili 
čez naše meje. Ne morem vam povedati, kdo mi je zaupal, da avstrijski ovaduhi 
spremljajo vsak vaš korak in samo čakajo, da vas vržejo v ječo.« Stric se je samo 
nasmehnil in povedal, da namerava že ta dan s poštnim vozom na Dunaj in potem 
v Lwov, kajti poseben sel mu je prinesel cesarsko pismo, v katerem mu je vladar 
odobril, da odpre v Lwovu šolo o čebelarstvu s praktičnim poukom na vrtu, ki je 
ob njegovi hiši na Janovski ulici No. 288. Strica sem spremila na Turjaški trg do 
Hohenwarthove palače. »Stric Martin! Nekaj vam nisem povedala!« sem zajecljala. 
»Pa ja ne boš vekala! Saj se bova skoraj videla v Loki.« »Saj ni to! Stric, skrbi me 
za vas in za vašo neumrjočo dušo!« »Ali noriš?« so se obrnili k meni. In tedaj sem 
stricu razkrila, da znam francosko in da sem zastopila in razumela vse, kar so stric 
govorili z gospodi na Napoleonovem vrtu pa tudi v Hohenwarthovem salonu. »Tako 
se bojim za vas!« sem vekaje jecljala. »Ti, moja punca!« so se visoki gospod 
nasmehnili in me sredi živahne ulice potegnili v objem. »Prav je, da si zastopila, 
kar smo govorili, vsaj veš, kakšno je življenje pri nas, kaj je resnica in za kaj se 
bom bojeval do konca.« Stric so me odslovili pred Hohenwarthovo hišo. Vedela 
sem, da ne mara, da bi me videla plemenita gospoda barona Hohenvvartha z 
objokanimi očmi. V srcu sem sklenila, da ne bom nikomur nikoli povedala, kar vem 
o stricu in njegovih prijateljih. 
Čez nekaj dni sva se tudi z Nino v skromnih kloštrskih gvantih peljali s Zoisovo 
kočijo v klošter. Spet se je začelo staro življenje. Spet smo gojenke na vse zgodaj 
hitele čez dišeči vrt v čudovito cerkev, molile dolge latinske molitve in se učile v 
nemški in francoski šprahi o stari zgodovini, o Grkih in Rimljanih in starih 
Germanih. V jedilnici smo ob redki župi in vsak dan manj zabeljenem krompirju 
poslušale častite, ki so ob obedih glasno prebirale zgodbe iz življenja svetnikov. 
Pa se je vendar vse spremenilo! Tedni v Zoisovi hiši so mi pokazali, da je poleg 
zasanjanega, mirnega kloštrskega življenja še drugo življenje, ki je sicer razburkano 
in tvegano, a resnično in vredno, da ga živiš. Nič več nisem sanjala o beli nevestini 
obleki, v kateri bi obljubila večno zvestobo kloštru in posmrtnemu življenju. Želela 
sem si iz kloštra in lažnivih zgodb v resnično življenje, med žive, resnične ljudi. 
V kloštru sem ostala le še slabo leto. Ko se je spet približala vojna vihra, smo 
gojenke žalostne, pa vseeno vesele posedle po vozovih in se odpeljale proti svojim 
domovom. 
141 
11. 
Sovražnik! Glej 
naš zbrušen meč! 
Pober kopita, ti si preč! 
(Pesem kranjskih brambovcev) 
3. dan sušca 1809 
Že več tednov sem v Loki v domači hiši. Kako drugačno je naše življenje kot 
življenje v kloštru ali v bogati hiši Nininega očeta. Kako majhna in revna se mi 
zdi naša lepa hiša na vrhu klanca. Še vedno se zbira družina ob južinah v veliki 
sobi, ki gleda na Plač. Mati in Ana se vrtita po temni kuhinji, v kateri so dali oča 
sezidati ognjišče na drva po novi šegi. Iz kuhinje zmeraj diši po pečenem mesu, po 
sočnih kolačih pa po domačih in štacunarskih dišavah, po žajbelnu, majaronu, 
cimetu, nagelžbicah, sladki skorji, muškatcvetu in angleški dišavi. V drugi izbi na 
Plač spita oča in mati. Zadaj proti Lontrgu in Šmarni gori pa imamo svoje izbe 
otroci. Z Ano imava vsaka dolgo ozko čumnato, drugo za drugo. Moja je temna, 
saj je zvezana z Anino, ki ima okno na vrt, le s steklenimi vrati. Zraven najinih 
čumnat pa je velika soba za goste z rdeče preoblečenimi oblazinjenimi stoli in 
vloženo mizo iz orehove korenine in dolgim klavirjem, na katerega so menda igrali 
že prejšnji prebivalci naše hiše. Na koncu pa je še izba mojih bratov, ki pa so večina 
od doma po šolah in prihajajo domov le ob praznikih in vakancah. Le Jurij je 
zmeraj doma. Oču pomaga v štacuni, skrbi za konja Miška, ki sameva v hlevu na 
dvorišču, preteguje se po vijugastih in strmih stezah Zagradom, dogovarja se z 
dninarji in sosedje ga spoštujejo tako kot očeta. Nekako odveč sem v domu, kjer 
je delo razdeljeno in čisto drugačno kakor v kloštru. Domači še zmeraj mislijo, da 
sem doma le na vakancah in da bom kmalu za vedno zapustila dom in se preselila 
v klošter k nunam. V meni pa se je vse spremenilo tistega dne, ko so me gospod 
stric vzeli s seboj v oštarijo pod Šišenskim hribom. Dolge ure ponoči premišljujem 
o stričevih besedah. Še nedavno sem nanj mislila kot na častitega gospoda, ki je 
blizu Bogu, pa sem nenadoma izvedela, da je odvrgel vse, kar so ga naučili v šolah, 
da ne izpolnjuje več dolžnosti Gospodovega služabnika in da je svoje življenje 
daroval boju za svobodo, enakost in bratstvo med ljudmi. 
Danes pa so se vrnili naš gospod stric, pa ne prostovoljno. V domači kraj so 
jih pripeljali agent iz nemškega Gradca. 
Stara mati, gospa Kuraltovka, so se preselili kar v našo kuhinjo. Sede na nizkem 
stolčku in pripovedujejo, da so še pred mesecem dobili Martinovo pismo, v katerem 
jim je pisal, da ima v nekem velikem mestu šolo za čebelarje in da v svoji hiši 
sprejema študente na stanovanje, hrano, pouk in nadzorstvo. Menda je imel čez 
dvesto šolarjev, pa samih plemenitih sinov. Staro mater imamo vsi radi. Čisto sama 
živi v ozki sosednji hiši. Spodaj je štacuna in strica sta jo dala v najem nekemu 
jezičnemu dohtarju iz Ljubljane. Hiša je tako ozka, da sta na štuku le dve izbi, ena 
gleda na Plač, druga pa na Lontrg, kuhinja je pa spodaj za štacuno. Stara mati so 
zelo stari, pa so zmeraj nasmejani in nikoli ne sitnarijo. Sami si kuhajo južino, 
čeprav bi naša mati nadvse radi, da bi jedli pri nas, za našo mizo. Dokler sem bila 
v kloštru, je hodila Ana vsak dan k njej, sedaj pa hodim jaz k stari materi takoj 
zjutraj, ji pomagam pri pospravljanju in pomivanju čpinj, kot pravimo pri nas 
umazani posodi. Ko je izvedela, da se bo vrnil njen učeni sin, sva prezračili pernice 
in odeje pa oblazinjene stole, pa še Martinove stare obleke, ki so jih mati spravili 
v skrinjo in jih vsako pomlad nosili na sonce. Pekli sva ves teden. V velikih škatlah 
142 
iz pleha je polno cukrene pekarije. Včeraj pa so mati spekli še torto, ki jo je imel 
nekdaj Martin najraje. Vzeli so pol libre putra, eno unčo cukra in en rumenjak. Vse 
to sem strla v možnarju. Nato pa so mati vmešali pol libre cvetne moke. Napravili 
so dva podplata iz testa, dali so enega na pleh in ga namazali z vkuhanim sadjem, 
z drugim podplatom pa so pokrili torto in jo pomazali z beljakom. Ves čas sem 
nalagala drva v ognjišče, ki sta ga dala strica tudi napraviti po novi šegi. »Pa ne 
pravi tam pri vas, kako nori stara baba šemasta. Saj imam vse rada, pa vas imam 
zmeraj pri sebi, Martinče pa je bil tako dolgo sam, pa čeprav ima vsega, čutim, da 
ni srečen in da bo še veliko trpel.« Pripovedovala sem stari materi o svojem srečanju 
s stricem Martinom v Ljubljani. Pa sem povedala le, kako ga spoštujejo v kloštru, 
kako ga imajo radi pri grofu Hohenwarthu, pri baronu Zoisu in sploh pri vseh 
imetnikih glavnega mesta. Ničesar pa nisem povedala o stričevem smrtnem grehu 
in odkritju, da stric, Gospodov služabnik, ne izvršuje duhovniških dolžnosti, da mu 
je bliže politika kot pa cerkveni obredi in da ga gospoda preganja. 
Proti večeru pa je potrkalo na kuhinjska vrata. Mati so pravkar pripravljali 
cesarski ješpren iz jajc za župo. Potisnili so mi skledo v roke in hiteli na gank. 
Zaslišala sem stričev glas: »Ančka, na vekaj, saj smo spet skupaj!« Mati, ki nas 
otrok nikoli niso poljubljali, so ovili roke okoli stričevega vratu in zahropli: »Tine, 
ali je res?« »Nič ne marajte, vse bo dobro. Pri vas bom počakal Francozov, ki so 
že na meji.« Hitela sem na hodnik in planila v stričev objem: »Samo da ste tu!« 
Stric pa so stopili k stari materi, gospe Kuraltovki, ki je od vznemirjenja obsedela 
na nizkem stolu. »Pa sem spet pri vas, zmeraj bom vaš Tinče in nikoli mi ne bo 
hudega!« Strica smo peljali v veliko sobo spredaj, mati so sami prinesli globok 
pladenj vroče juhe z govedino, Ana pa je narezala prekajeni želodec in nalila stricu 
čašo zlate rebulice. »Hoteli so me nastaniti pri kapucinarjih, pa sem se uprl in 
stanoval bom pri vas, da bomo vsi skupaj,« je stric smeje pripovedoval svoji materi, 
gospe Kuraltovki. 
Življenje pri nas se je spremenilo, čeprav na videz tete kot prej. Oča in Jurij 
garata od zore do pozne noči. Vse sama postorita v štacuni, v hosti, na njivah na 
Tožcu. Mati in Ana kuhata, Ana čisti sobe, riba ganke in pometa kamnite štenge 
in dvorišče, jaz pa le redko pomagam materi v kuhinji, raje hodim k stari materi 
in čakam na strica, ki posedajo v svoji izbi in prebirajo knjige, ki so jih prinesli iz 
tujega sveta. Zvečer pa se družina zbira v veliki sobi zadaj. Stric, abbe Martin, 
prihajajo vedno v prvem mraku. Oča prinesejo iz kevdra, ki je pod štacuno, Štefan 
sladkega črnikalca, ki so ga lani sami pripeljali iz daljnega Črnega Kala in smo ga 
pili samo ob Božiču in Veliki noči. Nato prihajajo v našo hišo vsi imenitnejši gospodi 
s Plača. Sedajo za veliko mizo in pozdravljajo gospoda abbeja. V izbo sem prinesla 
že popoldne zvrhano skledo krhljev in suhih hrušk. Ko pa so bili gospodje zbrani, 
sem postavila na mizo Štefan črnega vina. Stric, ki so sedeli med gospodo, so me 
dražili: »Karlinca, boljša gospodinja boš kot pa častita gospa prednica!« Zardevala 
sem in v sebi odločno sklenila: Ne, ne bom nuna! S stricem bom šla, kuhala jim 
bom in skrbela zanj! Gospodje so govorili o hudih časih, o Francozih, ki silijo čez 
meje. Gospod pek Andrej Alojzij Prešeren, ki je bil do konca freisinške oblasti 
kaščar, pa je povedal, da se je pravkar vrnil iz Ljubljane in da so Ljubljančani 
napravili fortifikacije na Gradu in na gričih na drugi strani Grubarjevega kanala. 
Tudi Rožnik je obdan s šancami. Vso hosto bodo posekali za utrdbe. Graščinski 
predstojnik gospod Feliks Anton Radovič pa je takoj ugotovil, da bo grozovito 
zrasla cena za kurjavo. 
»Gospodje, naše bukvice pa smrekice so vsak dan več vredne, klaftra treh čevljev 
že danes stane štirinajst forintov,« je planil gospod burgermajster Karel Jugovic, 
posestnik velike hiše zraven znamenja. »Kmalu si bomo lahko kupovali bajte še v 
143 
Ljubljani, saj jih menda prodajajo že za pol cene, ker se Ljubljančani tako boje 
vojske, rušenja, streljanja in požarov,« se je spet oglasil gospod pek Prešeren. 
Gospod Jakob Ignacij Cebav, nekdanji kaščar, pa je mirno in preudarno dejal: 
»Morebiti bomo res začeli plesati, tudi vroče bo, saj v Ljubljani pripovedujejo samo 
od vojske.« Stric Martin pa so molčali. Gospod Karel Jugovic pa je silil vanj: 
»Gospod župnik Kuralt, vi ste hodili po svetu, kaj mislite o vojski, o teh časih?« 
Stric so se obrnili h gospodom: »Mene je v Loko pripeljal avstrijski agent, vem, da 
poslušajo moje besede, vem, kaj hočejo, pa ni, da bi govoril.« Gospodje so govorili 
še o brambovcih, ki se nočejo javljati v avstrijsko vojsko. Spet se je oglasil gospod 
burgermajster Jugovic: »Sam nadvojvoda Ivan in deželni glavar gospod Brandis 
sta nas prosila, naj pridemo k brambovskim vajam, pa pomislite, Loka bi morala 
poslati k vajam vsaj petdeset mož, pa so se prostovoljno javili le trije.« Pa so planili 
naš oča: »Nehajte s tem. Prepisal sem zemljo na Jurija, da ga niso poklicali, Feliks 
in Tonče pa sta v prvi ljubljanski kompaniji, kamor so strpali študente, ki so jih 
odtrgali od knjig.« Gospod Jugovic je takoj pripomnil: »Vsakega bi morala 
oduševljati želja rešiti domovino, boriti se za najpravičnejšega vladarja, pa še lepo 
so oblekli brambovce. Zadnjič sem jih gledal v Kranju, ko so jih vadili za britofom. 
Imeli so nizke široke klobuke s privihanimi krajci, rjave suknje, kratke črne hlače, 
okoli vratu pa črn talar in svetloplave knofe.« Spet so se oglasili naš oča: »Pa še 
to povej, kakšno orožje imajo. Fantini so morali doma pobrati preklje, ostre vile, 
ravne kose, motike, turške puše. Francozi se jih bodo zagotovo bali.« 
Gospod Dietrich s Fare pa so bili v Železnikih, ko so zbirali fantine za 
brambovce. Na listke so zapisali imena tistih fantinov, ki se niso sami javili v 
domobransko vojsko, pa je Žumrov Jure potegnil vrč, v katerega so vrgli listke z 
imeni fantinov, gospodu glavnemu upravitelju iz rok in izpraznil vrč po tleh. Fantin 
je zarjul: »Veter naj pobere imena, mi se že ne bomo tolkli za gospodo!« Sedaj so 
se stric le oglasili: »Kar verjemite, da bodo brambovci ustavili z vilami francoske 
čete, ki so Avstrijce na Laškem že nagnale! Posebno naš Miha, ki je ostal na domu 
v Žabnici in je moj najmlajši brat, je tak junak. Zaradi ohrnije se je pustil zapisati 
kot bajtar, pa so ga poklicali med brambovce, čeprav mu manjka le nekaj dni do 
petinštirideset let.« 
Gospodje so me malo postrani gledali, ker so mislili, da sem že v loškem kloštru, 
ko sem vsake toliko prihajala v izbo in prinašala Štefane z vinom. Stric pa so dejali: 
»Tale naša deklina pa več zna kot vsi fantini v Loki. Boste že videli, še s Francozi 
se bo zgovorila. Nune v Ljubljani je niso naučile le molitev in šivanja, dekle zna 
kar tri šprahe pa odprte oči ima.« Mati, ki so prinesli v izbo še tople flancate, so 
grdo gledali in me poslali v kuhinjo. Naša mati ne puste, da bi nas otroke kdo 
hvalil, vedela pa sem, da se jim dobro zdi in da so stricu hvaležni za besede pohvale. 
Take večere je doživljala naša hiša, ko so bili gospod abbe Kuralt pri nas v Loki. 
HI. 
Velke v majhnih rečeh, 
ti tukaj čudeže gledaš. 
Martin Kuralt 
9. dan malega travna 1809 
Največkrat, ko pridem zjutraj k stari materi v sosednjo hišo, strica Martina ni 
več doma. Zgodaj odhaja od doma, se sprehaja ob Sori in po gmajnah okrog 
144 
Crngroba in Pevna in po Gorajtah. Včeraj pa so me čakali pri stari materi v kuhinji. 
»Karlinca, nekaj bova napravila na vrtu pod mojim oknom.« 
Kuraltova hiša nima vrat, njihova okna zadaj gledajo na prvo teraso našega 
vrta. Šla sva čez vežo skozi ozko drvarnico na vrt. Pod oknom stričeve čumnate 
sta stala dva panja čebel. Panja sta bila na novo pomalana, eden je prikazoval 
smešen prizor: v velik mlin so črni stražarji z vilami naganjali stare babe, iz mlina 
pa so veselo prihajale mladenke z nageljni in slovensko bandero v rokah. Na drugem 
panju je bila namalana ena sama zlatorumena čebela sredi bujnega travniškega 
cvetja, spodaj pa je bil napis 
Velke v majhnih rečeh, 
ti tukaj čudeže gledaš. 
»Včeraj mi je končnico prinesel prijatelj Polde Layer iz Kranja. Velik slikar 
je! Saj poznaš njegovo Marijo z Brezij!« 
»Pa ste panja že danes pripeljali iz Žabnice?« »Ko boš toliko stara kot jaz, boš 
zgodaj vstajala in spoznala, da je tisto malo sreče, ki jo človek lahko doživi, samo 
v naturi, med drobnimi pticami, med čebelami, rožami in v družnem delu človeka 
z domačimi živalmi.« Stric so stopili k panjema in čebele so se vsedale na njegovo 
iztegnjeno desnico. »Tebi sem jih namenil, tvoje so! Naše prijateljice so, poznajo 
me in pogovarjam se z njimi.« Čebele so lezle iz panjev, stric pa se je res pogovarjal 
z njimi in obraz se mu je umiril. Pozabil je name in ljubeznivo ogovarjal drobne 
živalce, ki so zadovoljno brenčale. Spet se je obrnil k meni: »Koliko več kot mi, 
domišljavi ljudje, gospodarji sveta, vedo te drobne čebele o svetu in njegovih 
zakonih. Pri njih boš spoznala pravo življenje, veličino ljubezni in neskončno 
požrtvovalnost in zvestobo rodu. Čebela ne prenese samote, če se zgubi in ne pride 
v panj, umre od žalosti, saj ve, da je del velike celote, svojega rodu in da mora zanj 
delati in se žrtvovati.« »Ali vas ubogajo, ko se jih nič ne bojite?« sem neumno 
vprašala. »Čebele so zmeraj same svoje gospodarice, človek je njihov prijatelj, ne 
pa njihov gospodar. Rade mu prepuščajo sadove svojega dela, sladko strd in zlato 
medeno mleko, ne pa svoje svobode.« 
Dve zlati čebeli sta mi sedli na roko. Zdelo se mi je, da sta me sprejeli in nisem 
se več bala. Stric se je obrnil k meni: »Ni prave pomladi brez cvetja, brez ptičjega 
petja, pa tudi ne brez šumenja čebel. Zapomni si, kar sem napisal na panj, in uči 
se od čebel!« 
20. dan malega travna 1809 
Po dolgih letih sem dočakala Veliko noč v rojstni hiši med svojimi ljudmi. 
Posamezne lastovke že poletavajo mimo okna moje čumnate, dvigajo se nad Soro, 
spuščajo na vodo, pa spet plešejo po čistem modrem nebu. Zjutraj in zvečer pa se 
lovijo med oboki našega dvorišča, sedajo na železne drogove, ki vežejo posamezne 
oboke, in veselo cvrčijo. Na vrtu diši po razkopani zemlji. Na kamnitih stopnicah, 
ki peljejo iz veže na vrt, pa se že bohotita sivkastozelen nagelj in temnozelen 
roženkravt. 
S stricem posedava na klopci, ki jo je oča postavil zraven panjev. Čebele stopajo 
na prag svojega kraljestva, stric pa se ure in ure pogovarjajo z malimi živalcami. 
»Na velikonočno soboto bodo pa prišli iz Ljubljane,« ne morem zdržati, da ne bi 
zaupala stricu novice iz pisma prijateljice Nine, ki so mi ga oča maloprej izročili. 
»Tudi jaz se veselim na gospodo, ki nas bo obiskala. Govoril sem s tvojo materjo, 
pa bo žegen pri vas, v vašem salonu.« 
10 Loški razgledi 145 
Nina bo prišla prvič v Loko. Veselim se, pa vendar tudi bojim. V mislih 
primerjam razkošno palačo Nininega oča na Gosposki gasi v Ljubljani z našo 
skromno hišo na Placu. Ni še dolgo, ko se mi je naša hiša zdela le malo manjša in 
malo skromnejša od sosednjega Homanovega dvorca in sem bila ponosna, da sem 
doma v taki hiši. Kar pa sem se vrnila iz Ljubljane in preživela nekaj tednov pri 
prijateljici v Zoisovi palači, se mi je celo mesto Loka zdelo skromno, naša hiša pa 
revna in stara. Stric so uganili moje misli: »Bodi srečna, da si doma v tako stari 
in lepi hiši. Vsak kamen v njenih zidovih pripoveduje zgodbo iz dolgega življenja 
vašega doma.« 
Že na veliki četrtek smo oblekle mati, Ana in jaz široke bele predpasnike in 
se vrtele po temačni kuhinji. Mati so zamesili v mentrgi testo za potice. Ana je 
zbirala orehe in rozine, jaz pa sem več kot uro vmešavala surovo maslo in med z 
rumenjaki za nadev in mazala sem z maslom velikanske modle in majhne modlčke 
za potice. Mati so se držali stare navade in spekli za vsakega od družine posebno 
potico: rozinove za staro mater, oča, strica in Jurija, orehovi za mater in Ano, za 
študente in zame pa medene. Iz kuhinje je dišalo po cukru, vaniliji, limoni, 
nagelžbici, sladki skorji in rumu. Z Ano sva poribali tla vseh izb in dolge hodnike, 
pomili okna in vrata. Stala sem na okenski polici in se nisem upala ozreti na Plač, 
tako visoko se mi je zdelo. Okna pa se pri nas odpirajo na ven. Po izbah pa se je 
mešal vonj po milu in lugu z dišavami iz kuhinje. V Loki je prava velika noč, ne 
tista ljubljanska, ko smo v kloštru posedale nune in gojenke po temačni cerkvi, 
premlevale grehe, ki smo jih storile lahko le v mislih, in se kleče plazile od postaje 
do postaje križevega pota. V Loki pa vse diši po veliki noči, po zemlji, soncu, 
pomladi in sreči. 
Velika sobota je zasijala s soncem, z duhom po praznikih in pomladi. Stric so 
prišli še pred zajtrkom k nam v kuhinjo. Peljala sem jih v rdečo izbo zadaj, kjer 
so bila tla poribana, z oblazinjenih stolov in z majhnih oblazinjenih klopi pa sva 
z Ano sneli bela pregrinjala. V ozadju izbe se je svetil dolg klavir, ki so ga mati 
premazali s terpentinovim oljem in petrolejem. V omarici s steklenimi vrati, na 
katerih so bile z roko namalane bele astre in rdeči maki, so stale vrste krožnikov 
in skodelic iz najtanjšega beneškega porcelana, zgoraj pa so se lesketali beli kelihi 
iz muranskega glaža. Mati so jih sami pomili v vodi, v katero so vlili lug, ki so ga 
skuhali iz bukovega pepela. Tudi srebrne vilice, žlice in noži so se svetili na polici 
v steklenem kostnu. 
Dolga raztegnjena miza, ki sta jo mati in Ana porinili na sredo izbe, pa je bila 
pokrita z belim prtom iz pravega damasta. Čeprav so k nam pogosto prihajali častiti 
gospodje kapucini in gospodje trgovci, ki so obiskovali oča in Jurija, nismo bili 
navajeni tako visokih gostov iz Ljubljane. Oča so zagledali odprta vrata v rdeči 
salon in pogledali v izbo. »Babe spet nore!« so se obrnili k stricu. »Saj Ljubljančani 
vedo, da smo v Loki Bogu za hrbtom in da ne pomenimo ničesar več, kar je država 
vzela oblast iz rok našega premilostnega gospoda freisinškega škofa.« Stric pa so 
menili: »Zadovoljni bodite, da je Loka porinjena stran od gneče, kjer avstrijske in 
francoske čete pustošijo po poljih in domovih. Jože, ali res ne veš, da je Kranjska 
postala velika veža, skozi katero se vojaške čete venomer prerivajo na Laško in od 
tam nazaj.« »Pa sem mislil, da goriš za Francoze in da ne misliš na nič drugega 
kot na tistega tvojega Napoleona,« so oča zavrnili strica. »Ne Napoleon, vsa 
francoska kultura in miselnost francoske revolucije prinašata človeštvu svobodo. 
Jaz pa bi rad ušel iz teme avstrijskih ječ, iz zablod njihovih kloštrov in omejenosti 
njihovih uradnikov. Francozi nam bodo pomagali, da bomo tudi mi Slovenci govorili 
povsod v svoji šprahi o sebi in da bomo ponosni na svoj rod in svojo deželo.« 
»Martin, ti poznaš svet in veliko si prebral, jaz pa vem le eno, da moram krvavo 
146 
zaslužiti vsak goldinar, da je družina sita, in da je zame glavno, da živimo v miru, 
da praznujemo svoje praznike in da v miru dobivamo blago za štacuno. Nič mi ni 
za vojsko, za novotarije, za dirindaj v svetu.« Oča so se spustili po štengah v štacuno, 
stric pa so z dopadenjem gledali naše priprave za sprejem prijateljev iz Ljubljane. 
Sedli so na bleščečo klop iz orehove korenine pred dolg klavir in spretno zaigrali 
svečano himno na klavirju. »Ali poznaš?« so se obrnili k meni. »Marsejeza je! Pesem 
francoske revolucije, pesem svobode!« Po južini sem spet šla v rdečo izbo zadaj. 
Sedla sem k oknu in gledala proti Puštalu in Sori. Stric so stopili v izbo: »Povej, 
ko boš zagledala kočije!« 
Mati so v kuhinji pripravljali jestvine za žegen. V velikansko košaro, pokrito 
z belim platnenim prtom, so naložili prekajeno gnjat, rdeče pirhe, hren in potice. 
Ana je stala v masnem gvantu poleg matere, nadela si je pisan svitek na glavo in 
čakala, da odnese žegen v cerkev našega patrona sv. Jakoba. Jaz pa sem slonela na 
oknu. Pod Hribcem v Puštalu sem zagledala dve kočiji. Prah se je visoko dvigal, 
ker že več dni ni deževalo. Dva para šimelnov sta veselo drvela proti našemu mestu. 
Planila sem v kuhinjo, kjer so gospod stric govorili z materjo. »Prihajajo! So že v 
Puštalu!« 
Stric so me kar potisnili iz kuhinje in že sva hitela čez Plač proti Grabnu. 
Ogromni kočiji sta stali pod Grabnom. Gospoda je pravkar izstopala iz vozov. Letela 
sem po Grabnu k Nini, ki je v svetloplavi široki obleki iz prave Žide in širokem 
rožnatem klobuku iz slame s pisanimi poljskimi rožami okrašenem bila še bolj zala 
kot v Ljubljani. 
Nina je planila k meni in me kar na cesti kušnila na obe lici. Potem pa sem 
zagledala nasmejani obraz gospoda v duhovniškem oblačilu, spoštovanega profe 
sorja Valentina Vodnika, in stričevega mladega prijatelja gospoda Leopolda Stani 
slava Hohenvvartha. Iz druge kočije pa so smeje izstopali jezični dohtarji Lukmann, 
Golmaver, Piller in Podobnik. Stric je objemal prijatelja Leopolda in se rokoval z 
gospodi. Odpravili so se k nogam po klancu proti mestu. Medve z Nino pa sva 
pospremili kočijaža do Poljanskih vrat do prostornih hlevov birta gospoda Gašperja 
Južna, ki ima pred Poljanskimi vrati oštarijo in dobro skrbi za popotne ljudi in živali. 
Z Nino sva se čez Plač odpravili proti naši hiši. Prijateljica mi je pripovedovala 
o kloštru, nunah, sošolkah, pa vendar ni bila več stara Nina iz šolskih let. Njene 
nekdaj nasmejane oči so gledale resno in žalostno. »Omožiti me hočejo. Obljubili 
so me bogatemu trgovcu Jožefu Goldnu iz Trsta. Jaz pa ne maram v Trst, ne maram 
iz Ljubljane, iz naše hiše, iz našega lepega mesta.« Čeprav ni bilo ne dostojno ne 
vljudno, sem vprašala: »Nina, kaj pa grof Hohenwarth? Ali se še srečuješ z njim?« 
Nina je zardela, zdelo se mi je, da bo zajokala: »Leopolda imam rada, on pa 
noče zame,« je dahnila. »Saj ne more prikriti, da te ima rad,« sem resno dejala. 
»Leopold noče, da bi bila vmešana v reči, za katere avstrijska oblast zapira najboljše 
ljudi v ječe, ženske pa izobči iz svoje srede. Oča vedo, da Leopolda zasledujejo, pa 
so mi izbrali ženina v Trstu, čeprav bo Leopold za zmeraj v mojem srcu!« »Kako 
da so te danes pustili v Loko?« »Gospod profesor Vodnik so očeta pregovorili, pa 
oča tudi ne vedo, da se je z nami peljal grof Hohenwarth.« 
Tudi jaz sem prijateljici razkrila, da ne bom šla v klošter in da bom ostala v 
svetu pri spoštovanem stricu. Tako sva si lajšali srca in hiteli čez Plač proti naši 
hiši. Že na štengah sva zaslišali smeh in glasno govorjenje. V rdečem salonu zadaj 
so za dolgo mizo sedeli gospod profesor Vodnik in mladi dohtarji pravice. Grof 
Hohenwarth in stric pa sta sedela pri mali okrogli mizi ob klavirju. Slišala sem 
strica, ki je govoril svojemu prijatelju: »Bojim se, da me bodo prej poklicali na 
Poljsko, preden bodo Francozi prišli na Kranjsko.« Grof Hohenwarth pa je 
KI* 147 
polglasno dejal: »Prav zato smo prišli s prijatelji v Loko, da se dogovorimo o tvojem 
odhodu čez mejo.« 
Mati so me poklicali v kuhinjo, čeprav bi rada poslušala pogovor med stricem 
in grofom Hohenwarthom. Ana je prišla od žegna in odložila zajeten pisan jerbas 
na z lesom pokrit lijak pod oknom. Mati so jemali iz košare jedila. Na velikem 
lesenem pladnju so rezali sočno gnjat in tanke rezine jezika. Mesnino so nalagali 
na ovalne pladnje, pomalane z modrimi spominčicami. Naribala sem hren in ga 
nasula na poseben krožnik. Kruh pa je Ana nalagala v pisane košarice iz pletene 
slame. Nesla sem žegen v izbo, kjer so oča natakali iz Štefana zlato rebulico. Gospoda 
se je glasno pogovarjala in šele na očetovo povabilo so vsi sedli za dolgo mizo. Ana 
je prinesla na velikem steklenem pladnju kose potic. Gospod profesor Vodnik pa 
so potegnili oblazinjen stol k mizi in se obrnili k naši materi: »Spoštovana gospa 
Paslerica, toliko dobrot ste nam pripravili. Ne pravijo zastonj po svetu, da imajo 
Kranjice čast, da so narejavke zdravih, dobro dišečih in snažnih jedi. Saj veste, da 
so jedi zdravila za zdrave, zato mora vse zdravo biti, iz kar se jedila kuhajo, in 
zdrava tudi viža, po kateri se kuhajo, zato pa bi rad izvedel več o vaši kuharski 
umetnosti, o dobrotah, ki ste jih tako spretno in umetno pripravili za nas uboge 
Ljubljančane, ki letos zaradi priprav na vojsko v Ljubljani skoraj ne vemo, da je 
Velika noč.« Mati so sedli k častitemu gospodu Vodniku, Nina je našla mesto med 
mladimi gospodi in vsa zardela nekaj pripovedovala grofu Hohenwarthu. Z Ano 
pa sva morali v kuhinji nalagati na pladnje cukreno pekarijo: janeževe piškote, 
čokoladne vetrce z olupljenimi mandeljni in orehove rogljičke. 
Mladi gospodje so se domenili, da bomo šli vsi mladi molit božji grob na Faro. 
Grof Hohenwarth, ki je poznal Loko, je predlagal, da se vzpnemo mimo Gradu v 
Vincarje in potem čez most na Faro. Mati so želeli, da ostaneva z Ano doma in 
pomagava pri pripravah za večerjo. Pa so gospod Vodnik odločno dejali: »Veliko 
nočna sobota je, najlepši praznik človeških src in narave. Pustite mlade, naj se 
nadihajo sapic z Lubnika, naj natrgajo zvončkov v Vincarjih in naj pomolijo v 
prifarski cerkvi za lepše čase.« Kako smo hiteli po strmih gasah na Zagrad. Nina 
in grof Hohenwarth sta bila daleč pred nami. Čeprav so mladi gospodje dohtarji 
veselo pripovedovali o Ljubljani, pa tudi hvalili najini zidani obleki in klobuka z 
rdečimi rožami, kar nama je z Ano prinesla prijateljica Nina, se nisem mogla prav 
razživeti. Mislila sem na Nino in njeno nesrečno ljubezen. 
Ko smo se vrnili v mesto, je bilo na Placu svečano tiho. Na oknih vseh hiš so 
bili posrebreni svečniki. Mesto se je pripravljalo na večerno procesijo, ki se je vsako 
leto vila od kapucinske cerkve čez Plač pa po Grabnu na Lontrg in spet v kapucinsko 
cerkev. 
Ljubljanska gospoda je ostala pri nas še na večerji, gledala z naših oken 
procesijo in se pozno ponoči odpeljala s kočijami proti Ljubljani. 
IV. 
Bombe brenčale 
spod Šmarne gore, 
se bodo jokale 
ljubljanske gospe. 
(Ljudska) 
20. dan malega travna 1809 
Vojska! Vojska! Vojska! Ta beseda se plazi po Loki in vsi se tresemo pred njo. 
Možje se zbirajo po krčmah in na Placu. Pripovedujejo, da se avstrijska vojska 
148 
pomika čez Predel proti Laškemu. Nadvojvoda Karel je menda premagal Francoze 
na Dunaju, pri Aspernu in Eslingu. Pa ne verjamemo, saj se je cesarska družina že 
marca izselila z Dunaja. Cene naraščajo in po bajtah že zmanjkuje žgancev in kruha. 
Tudi mene skrbi, kaj bo z nami, kaj z brati, ki so jih vtaknili v črno vojsko, kaj s 
stricem, ki ga vse bolj grdo gledajo v Loki. Stric pa so mirni. Ko potrkam zjutraj 
na vrata njihove čumnate, sede ob mizi in pišejo na dolge bele liste papirja. »Nič 
ne cagajte,« pravijo, kot da bi brali moje misli. »Vsak dan je dober, včasih nam 
veliko vzame, pa nam zmeraj prinese tudi kaj dobrega.« »Stric, ko se pa tako bojim! 
Ves svet nori, mi smo pa tu zaprti in poteptali nas bodo.« »Nikoli in nihče ne bo 
uničil našega rodu. Iz vihre bomo vstali močnejši, ponosni in svobodni!« 
Vendar pa, ko sediva pred najinimi panji in čebele veselo poplesavajo okrog 
naju, se mi zdi, kot da se stric poslavlja od drobnih živalic, od mene, od Loke. 
»Oditi moram, pri prijateljih v Ljubljani bom pričakal Francoze« Prav opoldne pa 
se je oglasil v naši štacuni postiljon Andrej, v temno zelenem suknjiču z rdečim 
ovratnikom in medeninastimi knofi. Visoki skorji so se svetili v opoldanskem soncu. 
»Trkal sem v Kuraltovi hiši, pa jih ni doma. Pa vi dajte gospodu!« 
Ko sem stricu prinesla dolgo belo pismo z rdečimi pečati, so se zaprli v svojo 
čumnato. S staro materjo sva nemirno pospravljali po kuhinji, govoriti pa se nisva 
upali. Tedaj so me stric poklicali v izbo. »Nekaj hudega so mi sporočili. Grofa 
Leopolda so zaprli in celo noč zasliševali.« »Kaj pa Nina?« sem dahnila, pa me stric 
niso imeli za mar. 
Vso noč nismo spali. S Plača so celo do najinih čumnat odmevali glasni glasovi, 
vpitje in cviljenje vozov. Z Ano sva šli v kuhinjo, čeprav je bila še trda noč. Mati 
so stali ob ognjišču, stara mati Kuraltovka pa so sedeli na svojem vegastem stolčku. 
Oča in Jurij sta sedela za majhno mizo in mati so jima nalivali kavo v velike bele 
skodele. »Ob enih ponoči so vdrli k nam biriči. Trije so bili in puše so imeli. Strica 
Martina so vrgli iz postelje, s štrikom so mu zvezali roke in odpeljali so ga kot 
živinče na Plač!« so vekaje pripovedovali stara mati. Vse je prazno in temno. Strah 
me je. Čutim, da bo vojska prinesla naši družini in Loki še veliko hudega. 
10. dan rožnega cveta 1809 
Čeprav smo v Loki odrezani od sveta in ne vemo, kaj se dogaja v Ljubljani in 
Kranju, čutimo, da so Francozi v deželi. Brambovci se vračajo v domove, samo 
naših fantinov, mojih bratov Feliksa, Toneta in Jožeta, ni od nikoder. Gospod 
burgermajster Jugovic pa je v oštariji pri Kašmanu pravil, da je mnogo mladih 
gospodov zbežalo v Gradec, da bodo tam nadaljevali s šolanjem. Daj Bog, da so 
med njimi tudi naši fantini. Avstrijci so menda podrli most čez Savo v Kranju. 
Ponoči pa je general Marmont s soldati jahal čez Loko v Ljubljano. Soldati se niso 
ukvartirali v kasarni pred Vodnimi vrati, ampak so marširali skozi mesto mimo 
Poljanskih vrat pa ob Sori skozi Puštal, Zminec, Pungert do Medvod. Tam so 
prekoračili Savo in so tako prišli v Ljubljano. Ločane pa je obšel velik strah, kako 
naj bi nas tudi ne. Avstrijci so odšli in bili smo čisto zapuščeni. Slišali pa smo o 
francoskih soldatih toliko grozovitih pripovedi, da so nekateri purgarji bežali 
Zagrad in v hoste pod Lubnik. Francozi se trudijo, da bi pomirili prestrašene ljudi. 
Burgermajster Jugovic je poslal Kocarjevega Grohčeta, da je letal z bobenčkom po 
Placu in Lontrgu in rjul: 
»Deželna oblast ima gorečo željo težave cele dežele polahkati. Državljani, vrnite 
se na svoje domove, bodite dobri gospodarji naprej, kakor ste bili dosedaj. Ako bi 
kdo gluh bil na ta glas svarjenja, katero se za sedaj ponuja, tako bodo sami sebi 
149 
pripisati imeli, da bo butara nadlog jih zadela, katero so hoteli celi deželi na glavo 
nakopat.« 
Življenje se počasi umirja. Zjutraj je spet prispela pošta iz Ljubljane. Gospod 
profesor Valentin Vodnik so pisali očetu, kaj vse so pretrpeli v Ljubljani, odkar se 
nismo videli. Francozi so se v Ljubljani ukvartirali v Trnovem in Krakovem, general 
Marmont pa z vsem spremstvom pri baronu Zoisu. Pa ko bi pri tem ostalo! Pa je 
pripeketal z Dolenjskega avstrijski general Dumontet z dva tavžent brambovci, bilo 
je ponoči, ko se je bližal s štirih strani tiho kakor strah po šentpetrskem predmestju, 
čez Špitalski most, čez Kurjo vas po Florijanski gasi na Reber in od Iga na čolnih 
v Krakovo in čez šuštarski most. Pa so brambovci neumni streljali v Kurji vasi. 
Francoski general Guetardi, ki je stanoval zraven rotovža, je skočil s postelje, letel 
čez dvorišče in kar po lojtri na Grad. Avstrijski general Dumontet je pridirjal od 
Špitalskega mosta in ukazal napasti Perlesovo hišo, kjer imajo Francozi vojne 
potrebščine. Francoski vojaki so napadali brambovce in najhujši boji so bili pri 
Maliču na koncu Slonovih ulic. Ljubljančani so slišali streljanje kanonov z Gradu 
in pokanje pušk. Zjutraj pa je bilo mesto spet polno francoskih soldatov. Francoski 
general Guetard in vsa francoska vojska pa so primarširali z Gradu, pred mestno 
hišo pa je bila spet francoska straža s kanoni. Čeprav je žalostno, so se Ljubljančani 
oddahnili, saj so se bali, da se bodo francoski in avstrijski soldati naprej pulili za 
Grad in razsuli mesto. Gospod profesor so menili, da so se ljubljanski purgarji 
navadili na Francoze, na njihovo janičarsko muziko in na parade. Oča so mi izročili 
dolgo zapečateno pismo drage prijateljice Nine. 
Marija Ana Johana Zoisovka Karolini Paslerici 
Ljubljana, 8. dan rožnega cveta 1809 
Predraga, predobra prijateljica! 
Če je kaj sreče na tem svetu zame, je gotovo le v najinem prijateljstvu. Srečna 
sem le, če se spomnim dni in ur, ki sva jih preživeli skupaj v zvestem in odkritem 
prijateljstvu. Vse moje življenje je temno in žalostno in brez vseh upov. Grofa 
Leopolda Hohenwartha, mojega dragega prijatelja, so Avstrijci zaprli in odpeljali 
še pred prihodom Francozov v Gradec. Čez nekaj dni so ga njegov oča, baron 
Hohenwarth, pripeljali domov v široki črni kočiji. Na nosilih so ga odnesli v 
Hohenmarthovo palačo. Na svetega Bonifaca dan pa je zazvonil srebrn zvonček pod 
našimi okni in vedeli smo, da prinašajo gospod župnik Vodnik mojemu prijatelju 
zadnjo popotnico. Oča so pravili materi, da so Leopolda pretepali in martrali v 
kehi, da je izdal imena svojih prijateljev. Hotela sem k njemu, pa so me zaklenili 
v čimer. Mati so prišli k meni in povedali, da Leopolda bolj kot smrtne rane, ki so 
mu jih zadali v ječi, peče, da so zaradi njegovih pričevanj zaprli tri ljubljanske 
jezične dohtarje in zaradi njega pregnali gospoda abbeja Kuralta, tvojega strica, 
na Poljsko. Vekala sem in vekala. Oča so prišli k meni in zahtevali, naj grem v 
salon med prijatelje in znance in naj ne kažem svoje žalosti. 
»Najboljše, kar lahko storimo, če nas je zadela nesreča, je, da jo pozabimo!« so 
me učili gospod oča. Ljuba Karlinca, ti pa veš, da nikoli, prav nikoli ne bom pozabila 
svojega prijatelja in vsega lepega, kar mi je povedal v kratkih urah najinega 
poznanstva. 
Grofa Hohenmartha so pokopali na sv. Jedrti dan tiho in brez vseh časti. 
Ljuba moja prijateljica, samo Ti veš, kako mi je, in Tebi povem, da je z 
Leopoldovo smrtjo nehalo biti tudi moje srce. Česa ne bi storila iz ljubezni, ki me 
je napravila nemo in slepo za vse drugo. 
Tvoja nesrečna Nina 
150 
v. 
Kaj se je svetli cesar zmislu ? 
Vse fante je v žold popisov. 
Bodi star al bodi mlad, 
sej mora bit vsak soldat. 
(Ljudska pesem) 
10. dan velikega travna 1809 
Pa je malo sonca posijalo na našo hišo! 
Napoleon je razpustil brambovsko vojsko, Grohče je bobnal po Placu, da bodo 
prodajali robo, ki so jo pobrali brambovcem pred rotovžem. Fantinov pa ni bilo od 
nikoder. Danes zjutraj pa, ko sem stopila iz čumnate, sem zaslišala skozi kuhinjska 
vrata materin glas, ki je bil vesel, hkrati pa zaskrbljen. V kuhinji sem zagledala 
Jožefa. Sedel je za mizo in drobil v veliko skodelo s kofetom kose belega kruha, 
kot da nikoli ne bi bil od doma. »Kaj pa Feliks in Tone?« sem vprašala namesto 
pozdrava. Mati pa so že odgovarjali: »Naša starejša fantina sta se prebila čez mejo 
in v Gradcu bosta poslušala visoke šole.« »Tako sem srečna!« sem ponavljala, Jože 
pa me je prijel za roko in nerodno potegnil k sebi. Oča in Jurij sta stopila v kuhinjo. 
Oča so sinu podali roko, Jurij pa je brata samo potrepljal po rami in odhitel v 
štacuno. Tudi stara mati so stopili v kuhinjo, čeprav jim nihče ni povedal o Jožefovi 
vrnitvi. »Vsaj ti si spet doma!« so dahnili. »Moj Martinče pa je spet na tujem. Sredi 
noči so ga biriči odgnali! Fante, pusti učenost in ostani pri oču v štacuni!« 
Pa so se kmalu spet zgrnile skrbi nad Loko. Oča so zvedeli, da v Ljubljani še 
ni konec vojske. Mostove čez Ljubljanico so podrli in Ljubljančani so zaprti v svoje 
mesto in jim vse bolj primanjkuje živeža. Tudi v Loki je vsak dan huje. Gospodje 
trgovci, ki zvečer prihajajo k očetu in posedajo v rdečem salonu, se pogovarjajo o 
strašnih fronkih, ki jih je Napoleon naložil naši deželi. Plačevati bomo morali obrtni 
davek, zemljiški davek in po dva franka za vsako peč. Kranjska bo morala dati 
Napoleonu šest tavžent mož na leto za njegove vojske in plačati poltretji milijon 
frankov. 
Stric France Vrbežnik, bratranec naše matere, so povedali, da Francozi zahte 
vajo za svoje soldate deset tavžent parov čevljev. Šuštarji v Ljubljani pa jih izdelajo 
komaj petdeset parov na teden. »Zato so pa poklicali Šuštarje iz Loke, Kranja in 
Tržiča, da bodo vlekli dreto samo za njihove bose soldate,« se je oglasil gospod 
Jugovic, ki je še kar burgarmajster, čeprav sovraži vse, kar ni avstrijsko. »Pa to še 
ni vse,« so se oglasili naš oča, »pravijo, da jim moramo dati še petnajst tavžent 
srajc, šestintrideset tavžent rjuh in pa še šestindevetdeset voz s konji v četvero in 
štiriindvajset konj za ekvipažo.« 
Hudi časi se nam obetajo, gorje nam, ki bomo kmalu beračili, še bolj gorje pa 
našim fantinom, ki jih bo Napoleon gnal v tuje dežele. Gospod Anton Kašman, ki 
ima skoraj največjo in najlepšo hišo na sredi Plača in ugledno oštarijo, pa se je 
obrnil h gospodom: »Gospodje, to še ni najhujše, najhujše je, da naši bankcegelci 
nič več ne veljajo. Pomislite, zadnjič je pri nas v posebnem cimru tisti gruntar 
Kuralt iz Dorfarij, ki je kupil Kamenčanovo hišo, s papirnatim goldinarjem prižgal 
cigaro.« Oča so planili: »Pusti Kuralta pri miru, v svaštvu sem z njim, z našo sta 
brat in sestra. Radi se imamo in ne maram, da govoriš slabo o njem.» Pa se je 
oglasil gospod trgovec Jožef Kopin, naš sosed: »Tone, pa menda res ne bo držalo, 
da bi Pavle prižigal z bankcegelci cigare, saj vsi vemo, da je tak ohrnik, da bi še 
krajcarja ne šenkal, kaj šele goldinarje sežigal.« 
Pa se je spet oglasil gospod Kašman: »Tam čez bi pa lahko tale naš ničvredni 
denar zamenjali za srebro in rešili vsaj nekaj tega, kar smo z žulji zaslužili.« 
151 
Gospodje so sklonili glave in se polglasno o nečem pogovarjali. Tudi oča in 
Jurij sta se vnela v razgovoru. 
Odnesla sem prazen Štefan v kuhinjo. Mati so stali ob mizi in se pogovarjali s 
staro materjo, ki je sedaj več pri nas kot doma v prazni hiši. Zaslišala sem staro 
mater: »Cele noči ne spim, molim in vekam, vsi so po svetu, pri nas pa je vse večja 
reva. Tele placarske lakote pa so vsak večer pri nas, namesto, da bi v krčmi pri 
Kašmanu s srebrom plačevali z vodo zalito loško kislico. Ve z Ano pa jih zalivate 
z zlato rebulico, samo da bi hvalili tvoja imenitna gospodarja Jožefa in Jurija. Vsi 
ste pa pozabili na Feliksa in Tončka, ki sta tam med Nemci morebiti lačna in 
strgana, pa na mojega Martina, ki so ga kot roparja odpeljali na tuje. Samo da bi 
se vsi vrnili, takrat bo pri nas spet veselo.« 
Zjutraj pa so stopili oča v kuhinjo in dejali: »Včeraj zvečer smo se dogovorili. 
Šest gospodov trgovcev s Plača in naš Jurij bo jutri šlo na avstrijsko stran. Tam v 
Celovcu bodo zamenjali naše papirnate bankcegelce za prave srebrne goldinarje.« 
»Pa zakaj glih naš Jurij?« so se plaho oglasili naša mati. »Krepak fant je in prav 
je, da se nauči trgovstva. Gospod Kašman bo z njim, Jurij bo gospodu pomagal po 
potu, gospod sosed pa Juriju pri menjavanju denarja. Gospod Kašman ima žlahto 
pri Sv. Ani pod Ljubeljem in tako bo vse prav.« 
Gospod oča so še naročili, naj mati prinesejo vse papirnate denarje, ki so jih 
skrili v skrinjo, kjer imamo platnene rjuhe. Pomivala sem čpinje v koritu in s 
strahom poslušala. Z Ano sva se spogledali, a nobena ni odprla ust, čeprav sva obe 
trepetali za najinega brata. Pa je Ana le spregovorila: »Oča, pustite Jurija doma, 
saj je premlad, vsi se tako bojimo zanj. Take reči pripovedujejo, da res ni, da bi 
fant odhajal po svetu. Rokovnjači so vdrli celo pri nas v Virmašah pri Vrbežniku 
in odnesli vso jedačo in pijačo iz kleti. Pravijo, da mrgoli po hostah fantinov, ki so 
se skrili pred Napoleonom in vojsko. Napadajo popotne, da se prežive.« 
Oča so začudeno pogledali Ano, ki je pri hiši nikoli nismo za nič izpraševali. 
Ana je bila vedno doma, da je delala in ubogala. Prvič sem jo slišala govoriti. Rada 
bi ji pritegnila, pa sta mi strah in spoštovanje do očeta stisnila grlo. Oča so samo 
grdo gledali in odšli iz kuhinje. Mati pa so prijeli Ano za ramo: »Kako si upaš 
ugovarjati oču, kar store, je zmeraj prav!« Ana pa je nadaljevala: »Mati, ne pustite 
Jurija na nevarno pot! Kako bo pri nas, če se ne vrne. Oča so stari, ženske smo 
samo za delo, drugega pa ne vemo.« 
Molče sem stala ob ognjišču, zdelo se mi je, da se vse podira v meni, ko tako 
brez volje in dela posedam po sobah in prepuščam, da o vsem odločajo drugi, čeprav 
čutim kot Ana, pa vendar ne spravim besede iz sebe. 
Zvečer pa so se spet zbrali gospodje s Plača v našem rdečem salonu. Prišli so 
gospodje Jurij Erbežnik, stric Pavel Kuralt, Jožef Kopin, Anton Kašman, Karel 
Jugovic in bivši mestni sodnik Matevž Feichtinger, da se pomenijo, kako bodo 
romali čez Ljubelj po skritih poteh mimo francoskih vaht na avstrijsko ozemlje. 
»Pa bom le vzel s seboj špičast oster nožiček, čeprav pravijo, da ga je Napoleon 
prepovedal imeti,« se je oglasil stric Pavle, ko sem prinesla veliko zelenko sadjevca. 
»Gospodje, brez orožja res ne hodite na pot!« so se oglasili naš oča. »Še našemu 
fantinu sem pripravil staro mušketo, ki je menda pri hiši še iz časov, ko smo se 
upirali freisinškim gospodom.« »Jurče, kar doma pusti tisto staro pihalo. Brez skrbi, 
takihle mož, kot smo mi, se nihče ne bo upal lotiti. Glavno je, da srečno pridemo 
mimo francoskih vahtenc!« je oblastno dejal gospod Kašman. 
Mati so medtem pripravljali za Jurija oblačila za pot in popotnico za seboj. 
Papirnati denar sta že prejšnji večer z očom nabasala za podlogo nekakšnega lajbiča, 
ki so ga mati sešili prav za ta namen. Jurij ga je oblekel na golo telo, čez pa srajco 
in kamižolo. 
152 
Zjutraj so se še pred tretjo uro zbirali gospodje na Placu. Prav v izbo sem 
slišala rezgetanje konj, odpiranje duri, materin in očetov glas in vesele pripombe 
glasnega gospoda Kašmana. Z Ano nisva spali vso noč, pa tudi pogovarjali se nisva. 
Radi bi hiteli na Plač, pa so nama oča zapovedali, da se ne smeva mešati v priprave 
na nevarno pot. Stara gospa Kuraltovka, naša stara mati, pa so le prišepali iz svoje 
hiše in pokrižali vnuka, ki je prvič odšel po kupčiji v tujino. »Pa glih na petek so 
odšli,« se je oglasila Ana. Potegnila sem modro prešito odejo čez glavo in skušala 
zaspati, pa nisem zatisnila očesa. Ura pri Sv. Jakobu je odbila pet. Začel se je 
navaden dan, tak, kot smo jih zmeraj preživljali na Placu. Oča so bili sami v štacuni. 
Z Ano sva pomagali materi v kuhinji. Pa je bil ta petek le drugačen od drugih dni. 
Zdelo se mi je, da se ure vlečejo v neskončnost. Pri južini smo tiho sedeli za veliko 
mizo v izbi, nehote so mi oči uhajale na prazne stole, kjer so še pred nekaj meseci 
sedeli za mizo bratje in gospod stric abbe Kuralt. 
Pa so se oglasili stara mati, gospa Kuraltovka: »Pa je le dobra starost, človek 
je tako navajen vsega hudega, da se ne togotuje več. Pa tudi to ve, da zmeraj za 
dežjem posije sonce, za hudim pride zmeraj dobro.« Pa je skrb le ves dan ležala 
nad Placom. Večerilo se je že, pa še ni bilo nikogar od popotnih. Hodila sem k 
oknom, ki gledajo proti Suhi, da bi zagledala jezdece, ki se vračajo z dolge poti. 
Družina je še dolgo v noč sedela v kuhinji, pa tudi gospa Kuraltovka so ostali pri 
nas. Oče so ženstvo podili spat, stara mati pa so pričeli moliti stari del rožnega 
venca. Tako smo prečuli do jutra. Okrog petih pa smo zaslišali peketanje konj. Vsi 
smo hiteli na Plač, ki je bil poln sosedov. Vsi so čakali na svoje. Bilo je temačno, 
ko sem zagledala konjenike, ki so počasi in tiho prijahali na Plač. S pogledom sem 
iskala Jurija. Štela sem jezdece in vse tesneje mi je bilo pri srcu. Mojega brata ni 
bilo med njimi. Pa je zakričala gospa Kašmanova: »Kje je pa naš Tonče? Kje ste 
ga pustili?« Oglasil se je gospod Jurij Erbežnik: »Srečno smo prišli mimo francoskih 
vahtnic v Celovec, dobro zamenjali papirnate bankcegelce in se veselo vračali še 
pred poldnevom po strmih ljubeljskih stezah. Tam pri Šent Ožbaltu pa sta gospod 
Kašman in Paslerjev Jure šla pozdravit Kašmanovo žlahto - Ankeletovo teto, ki se 
je iz Loke primožila v tiste hoste.« Gospod Jugovic pa so nadaljevali: »V Tržiču v 
oštariji pri Lončarju smo čakali do večera, pa ju ni bilo. Že ponoči smo odjezdili 
proti Kranju in Loki. Gospod Kašman in Jurče pa sta gvišno prespala pri Kašmanovi 
žlahtnici in bosta kmalu doma.« Pa gospodje niso bili veseli, čeprav so se srečni 
vrnili v Loko in dobro zamenjali avstrijske bankcegelce. 
12. dan velikega srpana 1809 
Našega Jurija in gospoda Kašmana še zmeraj ni v Loko. Gospa Kašmanka je 
prosila gospoda maira Cebava, naj pošlje soldate na Ljubelj, da bodo poiskali 
njenega moža. Naš gospod oča pa so se dogovorili z gospodi Jožefom Kopinom, 
Jurijem Erbežnikom, Matevžem Kosom, medikom Kopinom, stricem Pavlom Kural-
tom in tudi gospod maire Cebav so se jim pridružili. Gospodje so že ponoči odhajali 
proti Tržiču. Mati so mi opoldne dali debelo lojevo svečo, naj jo prižgem v Marijini 
votlini pod nunami. Hotela sem prižgati svečo, pa sem zagledala skupino jezdecev, 
ki je molče jahala proti Placu. Dva težka rjava konja sta vlekla dolg lojtrski voz. 
Na vozu pa sta na tenkih plevnicah ležala naš Jurij in gospod Kašman. Ljudje so 
drli na Plač in se zgrinjali ob vozu. Naša mati so planili k Juriju, ki je z obvezano 
glavo in brez zavesti ležal na beli rjuhi. Gospoda Kašmana pa so celega pokrili z 
belo plahto. Gospa Kašmanca je divje zavpila in odkrila belo plahto. Zagledala 
sem bledo lice. Roke so imeli naš sosed sklenjene na prsih, oči, ki so tako nagajivo 
gledale, so bile zaprte, usta, ki so bila zmeraj polna šal, pa so zijala. Jurija so na 
153 
nosilih odnesli v našo hišo, gospoda Kašmana pa so položili v težko krsto iz 
hrastovega lesa in dali na pare v Kašmanovi veliki hiši v prvem štuku njihove hiše. 
Gospod maire Cebav so povedali Placarjem, ki so stali ob naših hišah, da so 
loški gospodje šli peš proti Sv. Ani in nenadoma zaslišali ječanje iz neke grape. V 
grabnu so zagledali Jurija, ki se je privlekel na rob skale. Obraz je imel pokrit s 
strnjeno krvjo. Ko je Minčenkov medikus gospod Lorencij Kopin prišel do njega, 
je bil brez zavesti. Na dnu grape pa je ležalo prebodeno truplo gospoda trgovca in 
posestnika Kašmana. 
Jurija smo močile ženske s kisom, mati so mu polagali mrzle mokre cunje na 
prsi. Minčenkovemu dohtarju, ki je bil še utrujen od dolge ježe, se je pridružil 
medikus Johan Gerbec. Gospod dohtar Gerbec je prinesel celo libro žalbe od čiste 
žlahtne drage narde in namazal z njo Jurijeve rane. Izba se je napolnila od žalbovega 
duha. Jurij je kmalu odprl oči, govoril pa je zmedeno, se prijemal za prsi in tarnal, 
da so mu roparji vzeli svetle cekine, ki jih je dobil na avstrijski strani. 
Proti večeru pa so se vrnili v Loko občinski hlapci in povedali, da so francoski 
soldatje ujeli v gozdovih pod Ljubeljem tri močno sumljive može: nekega Klobučar 
ja, Valentina Capka in Jakoba Travna. Pri Capku so menda našli štilet, s katerim 
je s tremi smrtnimi bodljaji našega gospoda soseda ob življenje pripravil. 
30. dan kimovca 1809 
V naši hiši se je življenje ustavilo. Jurij še zmeraj poležava v fantinovski izbi, 
oča so sami v štacuni. Vse bolj čutimo draginjo, davke in že skoraj revščino. Oča 
so dali Juriju vso imovino, ki jo je nesrečnik po krivem izgubil v tisti grapi. 
Ukradeno blago zastonj vpije po svojem gospodarju. Štacuna usiha, iz Železnikov 
ne vozijo več žebljev in kovanega orodja, denarja je vse manj, dajatve pa so vsak 
dan hujše. Oča so postali kar nekam manjši, drže se sključeno in zaskrbljeno. Mati 
pa imajo večkrat rdeče oči od joka in prečutih noči. Gospodje s Plača le poredko 
obiskujejo našo hišo, saj se drže vsak svojega doma. Ko se je Jurij postavil na noge, 
so ga poklicali za pričo v Ljubljano. Spet se je srečal z roparji, ki so jih prignali v 
sodno hišo brez železja, ne zvezane in z njihovimi besedniki. Ker je pregreho storilo 
več kot dva v družbi, so hudodelce sodili vojskini sodniki. Obdolžencem so dali na 
znanje, česa so toženi in krivi. Gospod prezident so jih izpraševali, vprašanja sta 
jim postavljala gospod Wurzbach in gospod Kalan, pravdna dohtarja in tolmača. 
Obdolženi so skoz ta dva odgovarjali. Priče so bile posebej vprašane. Jurij je pod 
prisego moral povedati, da je spoznal bradate može, da je videl, kako je Capek s 
štiletom trikrat zabodel spoštovanega gospoda Kašmana, in povedati, da sta ga 
Klobučar in Traven pobila z gorjačami, da je izgubil zavest. Jurij je tudi izvedel, 
da se v hostah pri Šent Ožbaltu skriva na desetine roparjev. Francoski soldati so 
ulovili skoraj petdeset mož, osemindvajset pa jih je pobegnilo, zaprli so jih pet, pa 
dva so spoznali za nedolžna. Tako so na povelje ekselence gospoda maršala vojvoda 
Dubrovskega general poglavarja Marmonta vkuppoklicani vojskini sodniki sklenili, 
da morajo biti krivi hudodelniki peljani h gavgam in za zidom pri Sv. Krištofu k 
smrti dejani, hudodelnikom k vrednemu pokorjenju, drugim pa k dobremu pogledu. 
To se je zgodilo 21. kimovca 1809. 
Naš Jurij pa denarja, ki so mu ga roparji vzeli, nikoli več ni videl, gospa 
Kašmanka pa je izgubila dobrega moža in mošnjo rumenih cekinov. 
154 
VI. 
Nam cegelce pošiljajo, 
mi pa v Estrajh uhajamo. 
Kaj pa nam v Estrajh fali ? 
Dobre volje smo do zdaj bili. 
(Ljudska) 
5. dan sušca 1810 
Tako plašno je pri nas v Loki, čeprav je naša družina, hvala bodi Bogu, najhujše, 
upam, že preživela. 
Brata Feliks in Anton živita v nemškem Gradcu, učita otroke bogatih graških 
familij in poslušata visoke šole. Jožeta pa so oča peljali z vozom v Kranj. Francozi 
so na Marmontov ukaz o šolanju že prejšnji mesec ustanovili gimnazijo v Kranju. 
Jože je obiskoval francoskega vojaškega kurata Bernarda Bellonarda na Fari, ki je 
zbiral fantine in jih učil francoske šprahe. Gospod kurat so povedali fantinom, da 
so ga poklicali v Kranj, da bo na gimnaziji učil gorenjske fantine francoske šprahe 
in nauka o merilih, njegov prijatelj gospod Jožef Mikše, ki je po rodu Čeh, pa petja 
in glasbe. Za ravnatelja so Francozi postavili kranjskega kaplana Jožefa Dagarina, 
ki je doma iz Železnikov. Jože je toliko časa naganjal očeta, da so ga odpeljali v 
Kranj in mu našli jerpergo pri neki stari ženski na Gašteju. Gospodu Dagarinu so 
morali plačati en frank za kurjavo in svečavo pa še deset frankov za učitelje. 
.Gimnazijo so spravili kar v župnišče. Oča so povedali, da so gospodu Dagarinu 
oddali še sodček rebulice in dva prekajena želodca z Danj, kar je v današnjih 
žalostnih in lačnih časih pravo bogastvo. Oča so tudi vedeli, da se je v Kranju 
zbralo že devetinštirideset študentov in naš Jože se bo gotovo hitro udomačil med 
njimi. 
Dobili pa smo tudi pismo, ki sta ga nam napisala Feliks in Tone, naša starejša 
sinova in brata. Poslali so nam ga gospod profesor Vodnik iz Ljubljane, ki so z 
drugo pošto iz avstrijskih dežel, dobili tudi pismo naših fantinov. 
Feliks Pasler, slušavec teologije, in Anton Pasler, slušavec 
prve šole za pravice v Gradcu 
Paradeis Str. 3, 3. nadstropje 
pri gospodu Sprachmeistru Greinerju. 
Gnadliva gospa mati, spoštovani gospod oča, predragi brat, prisrčni 
najini sestri, ljubezniva gospa stara mati Kuraltovka! 
Predajeva se sreči, da Vam piševa in da zaupava svoja najprisrčnejša čustva 
pismu, ki bo bolj srečno od naju in bo kmalu pri Vas. 
Sporočava Vam, da mirno živiva v Gradcu pri dobrih ljudeh. Profesor Wilde, 
nekdanji profesor filozofije in licejski knjižničar v Ljubljani, ki je iz patriotskih 
nagibov zapustil službo v Ljubljani in so ga na Dunaju postavili za vicedirektorja 
na filozofski fakulteti, se je zavzel za naju in za druge študente, ki so prišli iz 
Ljubljane na avstrijske šole, in poskrbel, da so nas v Gradcu sprejeli na visoke šole 
in da so nam gospodje profesorji v Gradcu preskrbeli inštrukcije in hrano v menzah. 
Učivnica slovenske besede je zdaj v našem mestu postavljena. Oba sva stopila 
vanjo in najine goreče želje so spolnjene. Skrbi naju samo, kako je z Vami, ki 
preživljate take grozote. Pri nas so pripovedovali, da so Francozi v Ljubljani podrli 
155 
gledališče, uršulinsko cerkev, več hiš v Gradišču. Tolažila sva se z latinskim 
pregovorom: Farna eundem crescit. 
Slišala pa sva tudi, da so Francozi odprli v Ljubljani medicinsko fakulteto in 
licej, pa še gimnazijo v Kranju, pa še to, da uče v primarnih šolah v kranjski šprahi. 
Ali je res, da so vam Francozi naložili strašne davke, da ste morali oddati zlato 
in srebro in da goldinar nima več nobene vrednosti ? Skrbi naju, kako se preživljate. 
Ali Jože nadaljuje s šolanjem? Profesor Wilde, ki je obiskal kranjske študente v 
Gradcu, nama je povedal, da je sošolec našega strica abbeja Martina Kuralta. Stric 
Martin je v LVJOVU in dovolili so mu, da uči sinove plemenitih družin o čebelarstvu. 
Živite srečno in zadovoljno in pišite čimprej po isti poti, po kateri ste prejeli 
najino pismo. S tem naju boste neizmerno razveselili. 
Ko bodo Ilirci spet Kranjci, bova bolj veselo pisala. Ostanite mirni in čakajte, 
kaj nam bo sreča prinesla. Bog daj kmalu mir in zadovoljstvo, da bomo bolje uživali 
življenje. 
Zdravi zmerom bodite, pa zmerom v dobrem ohranite Vaša hvaležna sinova, 
brata in vnuka - Feliksa, slušavca teologije, in Antona, slušavca prve šole za pravice 
v Gradcu. 
V Gradcu 20. dan svečana 1811 
20. velikega travna 1811 
Strašna nesreča je doletela Kranjčane. Pred dvemi dnevi, na dan Sv. Janeza, 
18. velikega travna, je ponoči ob pol enih zagorelo sredi mesta v hiši No. 16. Ogenj 
je uničil Huje, Klanec, grad in cerkev na Pungertu, tudi župnišče je pogorelo. Ogenj 
je pogoltnil od 263 hiš kar 184, saj je bilo gašenje čez vse težavno. Morali so hoditi 
po vodo po ridah navzdol do Save in Kokre in nositi vedra po klancih do mesta. 
Govore o gromozanski škodi, kar o tristo tavžent frankov. Iz Ljubljane so še pred 
zoro poslali tristo petdeset francoskih soldatov. Z dolgimi koničastimi vilami so 
podirali goreče bajte iz lesa, pa je vseeno pogorelo veliko živine. Iz pogorelega 
skednja pa so tudi potegnili truplo stare beračice Magdalenke. 
vn. 
Materina beseda je otroku narbolj znana, 
prva stopnja tedaj je, ga v domačem jeziku 
učit pisat in brat. 
Valentin Vodnik, Abeceda ali Azbuka 1812 
6. dan malega srpana 1811 
Vse večja draginja vlada po naših krajih. Štacune so prazne in Placarji skrbno 
pobiramo zelenjad z naših sončnih vrtičkov. Pa vseeno, če ne bi imeli žlahte v 
Žabnici, v Virmašah, v Dorfarjih in Bitnjah, ki pa je skopa in pogoltna, bi jedli 
zgolj kislo repico in nezabeljeno medlo. Naše žlahtnike je lakomnost čisto obsedla 
in vse njihove misli trahtajo samo po denarju. 
Čeprav smo vsak dan bolj revni, so me mati poslali včeraj v klošter z dvema 
štrucama črnega kruha. Častite so me prijazno sprejele. Gospa mati prednica Marija 
Emerika so povedali, da ima klošter hude težave zaradi šole. Tri sestre, ki so 
poučevale v zunanji šoli, so odšle. Žlahtniki so prišli ponje in jih odpeljali čez mejo 
v avstrijski Gradec. Francozi so odprli v Loki dve šoli za fantine in dekleta in 
poslali po enega učitelja v Poljane in v Žiri. Uršulinkam pa so dovolili, da ostanejo 
v loškem kloštru, če bodo imele šolo v kloštru in učile mestna in okoliška dekleta 
156 
tudi francoske sprane. Odprle so v loškem kloštru dva razreda, čeprav je v teh 
zmedenih časih ostalo v kloštru le trinajst gojenk. Gospa mati, prednica uršulinskega 
samostana, prebiva v loškem kloštru že od leta 1782, ko ji je prednica klaris izročila 
ključ samostana. Ko so gospa mati Marija Emerika, grofica Batthyany, prišli v 
Loko iz Gradca, so pripeljali s seboj mater Katarino Amon kot hišno in šolsko 
prefektinjo, mater Mihaelo Warheit kot učiteljico in še tri mlajše sestre, ki so 
poučevale dekleta tujih šprah, nemško, laško in francosko. Vse to sem vedela, pa 
so mi gospa mati vendar pripovedovali: »Pri nas smo laško in francosko učili že 
davno, saj so k nam pošiljali plemenite hčere iz Ljubljane, Trsta in Gorice in celo 
iz Celovca. Ti tega ne veš, saj si hodila v šolo v Ljubljani. Francosko pa menda 
znaš, pa bi nam pomagala, da nam ne bodo vzeli šole in nas pognali iz kloštra.« 
Obljubila sem, da bom rada prevzela pouk francoske šprahe. Gospa prednica pa je 
nadaljevala: »V Ljubljani si imela tisto štiftengo, ki ti jo je preskrbel stric abbe 
Kuralt, pa nikar ne misli, da več znaš kot naše sestre. Sploh pa bi bilo bolje, da bi 
ostala v Loki. Tisti tvoj stric,« je nespoštljivo nadaljevala, »pa ne bo več dolgo 
zbiral sinove žlahtnih družin in jih učil čebelarstva ker jih uči še drugih reči! Prav 
nič prida ni tisti tvoj stric Martin Kuralt, menda sploh ne mašuje več in mladim 
ljudem vtepa v glavo nekakšne misli o frajgajstvu.« Gospa je tako hitela z obtožbami 
čez mojega dragega strica, da sploh nisem mogla odgovoriti. Čez čas sem skoraj 
za vpila: »Naš stric Martin so najboljši človek, najbolj pošten in najbolj učen. Gospod 
Linhart in grof Edling sta jih vabila, naj postanejo član znanstvene akademije. 
Gospod profesor Vodnik in baron Zois sta njihova prijatelja. Če se bodo vrnili na 
Kranjsko, jih bodo Francozi postavili čez vse šole.« Gospa mati Marija Emerika pa 
se je zravnala in dostojanstveno dejala: »Deklina, če hočeš učiti pri nas, ne jezikaj 
in bodi ponižna!« Poklonila sem se in odšla. 
Pa sem vseeno podpisala popisano polo papirja, ki jo je prinesla kloštrska dekla 
Lucija v štacuno. Obljubili so mi, da mi bo za pouk francoske šprahe pri uršulinkah 
občina plačevala iz mestnega davka dvesto frankov na leto. 
Mati bodo spet lahko kupovali meso v mesnici in moko v štacuni. 
3. dan grudna 1811 
Vsako jutro sem že ob sedmih v kloštru. Vstopam v konferenčno sobo, kakor 
imenujejo častite sobano, v kateri se zbiramo učiteljice. Vpišem v velik zvezek 
datum in snov, ki jo bom razlagala gojenkam, in nato grem v razred. Ker so starši 
zaradi hudih časov odpeljali domov gojenke, ki niso doma iz Ilirskih provinc, in se 
je vpisalo v našo šolo le nekaj placarskih deklin, smo v veliki sobani le tri učiteljice. 
Na čelu velike mize sedi že stara gospa mati Katarina Amon, ki poučuje zgodovino 
in zemljepis in je hkrati hišna in šolska prefektinja, zraven nje sedi učiteljica nemške 
šprahe gospa mati Mihaela Warheit, ki je zmeraj nasmejana in prijazna, zraven nje 
pa jaz, trgovska hči s Plača, ki učim dekline francosko špraho. Dekleta v črnih 
haljah so komaj nekaj let mlajša od mene. Sede v zelenih svetlih lesenih klopeh. 
Dobili smo posebne bukvice za francosko špraho. Napisali so jih naš prijatelj gospod 
direktor Valentin Vodnik in jih imenovali Početki gramatike, to je pismenosti 
francoske (1811). Gospod Vodnik so napisali tudi bukvice za pouk naše slovenske 
šprahe, Pismenost ali gramatika za perve šole (1811). Gospa mati prednica Marija 
Emerika so naročili štiri francoske gramatike, pa nobene kranjske. »Naše gojenke 
ne potrebujejo kranjske gramatike, saj znajo kranjsko, pa tudi ne potrebujejo te 
šprahe, s krščenicami se bodo tudi brez gramatike zbogale.« Pa sem se oglasila: 
»Gospod direktor Vodnik pa so vendar napisali: Po naše govoriti znate ali spravno 
govoriti in pisati morebiti ne. Pismenji navuk bo mlade ljudi pripravil, da se bodo 
157 
drugih jezikov ročno naučili, narpred naj se nauče svojega slovenskega jezika dobro 
poznati!« 
Častita mati Marija Emerika so me samo grdo pogledali, rekli pa niso nič. 
Samo jaz sem v meščanskem oblačilu, nerodno mi je med redovnicami in zdi 
se mi, da me nimajo rade v svoji sredi. Lepo pa mi je v razredu, rada imam dekleta, 
ki tako verno ponavljajo za menoj nepravilne glagole in tvorijo že prve francoske 
stavke: J'aime ma patrie slovene - rada imam slovensko domovino. 
Bojim pa se matere Marije Emerike, ki vstopa nenapovedana v razred, sede v 
zadnjo klop in si zapisuje z rdečim pisalom napake, ki sem jih napravila. Spet me 
je poklicala v pisarno in razgrnila na mizo listič z rdečimi čačkami. »Ne rečem, da 
ne znaš francoskega jezika, manjka pa ti metodičnih prijemov, pedagoški eros, tisto, 
kar imajo služabnice božje in kar prehaja iz učitelja na učenke. Bojim se zate, pa 
tudi za učenke, ki le prerade poslušajo prevratne besede, ki si jih ti že kot otrok 
sprejela od svojega brezbožnega strica.« S kakšnim spoštovanjem so v ljubljanskem 
kloštru govorili o mojem stricu, spoštovanem abbeju Kuraltu, tu pa me prednica 
gleda postrani, ker sem z njim v žlahti, in me trpi v šoli le zato, ker nobena nuna 
ne zna francosko, šola v kloštru pa ne bo dobila dovoljenja za delo, če v njej ne 
bodo učili francoske šprahe. 
Pretekli teden pa so pometali po učilnici, dekleta so dobila sveže halje, sestra 
Lucija pa je poribala hodnike. Zunanje učenke, ki vse prej zvedo kot mi v kloštru, 
pa so povedale, da se častite boje komisije iz Ljubljane, ki bo pregledala, ali jih v 
kloštru prav uče. 
In res! V petek je zapel šolski zvonec kar sredi dopoldneva. Gospa mati Marija 
Emerika so sami prišli v razred in zabičevali učenkam, naj bodo mirne, zbrane, 
tihe in vdane. Mene pa so poklicali v svojo pisarno in mi veleli, naj razločno 
razlagam snov, ki so jo sami pripravili prav za to uro inšpekcije. Še enkrat se je 
podala gospa prednica v moj razred in naročala učenkam : »Če vas bodo gospodje 
inšpektorji spraševali o našem življenju, o hrani, molitvi, povejte, da vam je dobro, 
da skrbimo v kloštru za gojenke bolje kot v domači hiši in da vsemogoči Bog bedi 
nad loškim kloštrom.« Našo učilnico so sestre uršulinke še posebej polepšale. Na 
steno so obesile barvaste podobe notredamske cerkve iz Pariza, pa podobice lurške 
matere božje. Iz Almanaha za dame pa so sama gospa mati izrezali kopijo 
Raphaelove Svete device z otrokom in Obiskovanje svete device Sebastiana del 
Prombo in okrasile smo s podobami prostor nad tablo. On enajstih sem zaslišala 
govorjenje in hojo po hodniku. Moški glasovi so odmevali od golobje modrih obokov. 
Povedati moram, da sem se bolj bala kot učenke, ki so komaj čakale, da bo prestopila 
moška noga vrata njihove učilnice. Čeprav strogo pazimo v kloštru na žensko 
sramežljivost in morajo dekleta nositi nazaj počesane gladke lase in trdo spletene 
kite, je Prešernova Beti potegnila na čelo temen koder gostih las, Mačkova Jula pa 
je bila celo tako predrzna, da je na črno haljo pripela krogelc iz pravih venecianskih 
špic. Dobro, da so gospa mati tako pazili na dolžino kril, ki so morala pokrivati 
meča do visokih čevljev, drugače bi si moje mesdemoiselles privoščile še razkazova 
nje nog in drugih ženskih zapeljivih delov telesa. 
Stresla sem se, ko je ura odbila osem in sem z dekleti odšla iz kapele, kjer smo 
precej nezbrano poslušale gospoda, ki je bral sveto mašo. 
Začela sem s poukom. Gospa mati Marija Emerika so odprli vrata. Dekleta so 
planila pokoncu in mirno stala ob klopeh. Za gospo pa sem zagledala nasmejani 
obraz častitega gospoda Vodnika. Gospa mati so stopili na kateder in pozdravili 
gospoda direktorja Vodnika in po molitvi pokazali dekletom z roko, naj sedejo. 
Častiti gospod Vodnik pa so stopili k meni, ki sem zgubljeno stala pred klopmi, 
prijeli so me za obe roki in dejali: »Vesel sem, mademoiselle Karoline, da vas vidim 
158 
za katedrom. Vem, da dostojno prenašate znanje, ki ste ga prejeli v Ljubljani od 
častite matere Madelaine, na vaše učenke.« Obrnili so se h gospe materi Mariji 
Emeriki: »Zadovoljen sem, častita gospa mati, da imate tako dobro učiteljico na 
vašem zavodu. Gospico Karolino sem srečal pri našem dobrotniku baronu Žigu 
Zoisu in že takrat spoznal, da dobro obvlada francosko sprano.« Gospod so sedli 
v zadnjo klop poleg častite gospe prednice, jaz pa sem stopila na kateder in 
nadaljevala s poukom. 
Na tablo sem zapisala: L'ecolier diligent aime 1'etude. Angela je prestavila: 
Priden učenec ljubi učenje. Vprašala sem: Kdo ljubi? Tončka je odgovorila: 
L'ecolier. Kakšno ime je diligent? Katra je povedala: Je ime perlagovno ali perlog. 
Tako sem nadaljevala z izpraševanjem, kot so napisali gospod profesor Vodnik v 
svojih bukvah. Videla sem, da so gospod zadovoljni. Stopili so iz klopi in vprašali: 
Ali pozna katera od gospic kakšno francosko pesem? Betka je dvignila roko. 
Les vers le mieux rempli, 
la plus noble pensee, 
Ne peut plaire a 1'esprit, 
si 1'oreille est blessee, 
Gospod so vprašali: Ali katera gospica ve, kdo je napisal pesem? Betka je že 
drdrala: francoski pesnik Boileau. Pa je Jula že nestrpno mahala z roko. Gospod 
so ji dali znamenje, pa je planila: Pa znamo pesem tudi po naše povedati, kakor 
so oni, gospod vodja, napisali: 
Naj pesem umetna, 
Naj merjena bo, 
Nikdar ni prijetna, 
Ak žali uho. 
Na koncu so hotela dekleta zdeklamirati dolgo pesem o Iliriji. Pozvonilo je. 
Dekleta pa so namesto Zdrave Marije, ki jo navadno ob koncu ure molijo stoje ob 
klopi, v zboru zadeklamirale: 
Duh stopa v Slovence 
Napoleonov. 
En zarod poganja, 
prerojen in nov. 
Ko smo odhajali iz razreda, sem nenadoma zagledala mladega, vitkega moža 
z modrimi očmi, ki je stal ob vratih in ga med poukom sploh nisem opazila. Mladi 
gospod je stopil k meni in povedal, da mu je ime Roger Ballossier, da je učitelj 
francoske šprahe in da mu je francoska vlada naložila, da obiskuje šole po 
Kranjskem, da pomaga učiteljem z nasveti in da preverja pouk francoske šprahe. 
Ko smo se zbrali okrog častitega gospoda profesorja Vodnika v konferenčni 
sobi, so se gospa mati Marija Emerika opravičevali obema gospodoma zaradi 
nespodobne šolske ure, ki jo je učiteljica Karolina priredila čisto po svoje, čeprav 
ji je dala natančna navodila. Gospod profesor Vodnik pa so dejali, da so bili 
zadovoljni z mojo učno uro. »Gospica Karolina je učila tako, kot je napisano v moji 
učni knjigi, ki sem jo prevedel od Lhomonda, skušenega učenika. Gospica je pri 
učenju priličila svoje besede umu svojih učenk, držala pa se je šege, ki ji je prinesla 
največ uspeha.« Gospa mati niso ugovarjali, saj so bili zadovoljni, da v njihovem 
159 
kloštru dobro učijo tudi francosko špraho. Gospod vodja pa so še dejali, da bi bilo 
prav, če bi se samostanske gojenke učile tudi slovenskega jezika. »Pismeni nauk bi 
'našo slovenščino obrusil, zlikal in obogatil, mladenke pa pripravil, da bi se 
francoščine ročno naučile.« 
Ko sem hitela po klancu proti naši hiši na Placu, je vse pelo v meni, sonce je 
svetleje sijalo, Loka pod mano pa se mi je zdela lepša kot nebesa. 
Pa sem se na Placu skoraj zaletela v oba gospoda inspecteurs, ki sta bila pri 
moji učni uri. Govorila sta z mairom Cebavom, ki ju je vodil proti Rotovžu. Gospod 
Vodnik so stopili k meni: »Karlinca, povej oču in stari materi, da bodo tvojega 
strica Avstrijci poslali na Kranjsko. Avstrijci ga preganjajo, Francozi pa ga bodo 
sprejeli s častjo in spoštovanjem. Tu, v Iliriji, bodo njegovi talenti dali sadove, ki 
jih potrebuje kranjska domovina od njega.« 
vin. 
Smo učakal cajtov tacih, 
kdor jih sliš more se zjokati, 
naj pove en človek to, 
če je blo kedaj tako hudo! 
(Ljudska) 
3. dan grudna 1812 
Na delo v šoli sem se navadila, dekleta že lepo čebljajo po francoski, inšpekcij 
pa ni bilo več. Tudi pisanj iz Ljubljane že dolgo nismo dobili. Stara mati pa so 
začeli od skrbi zaradi najljubšega sina Martina hirati. Jeseni so mi še naročili, naj 
prenesem na vrt Martinove kamižole, in prezračili sva plevnico in odeje z njegove 
postelje. Potem pa so se stara mati zaprli vase, nič več niso spraševali za pisma, 
niti v cerkev niso več hodili in z Ano sva vse več posedali ob njihovi postelji. 
Včeraj pa nam je pot prinesel debelo pismo, ki so nam ga poslali gospod Vodnik 
iz Ljubljane. Pisal nam je brat Anton iz daljnega Gradca. Sporočil je, da sta oba 
s Feliksom zdrava, da Feliks posluša teologijo, on, Anton, pa se je dokončno odločil 
za šolo za pravice. 
Sporočil nam je pa tudi žalostno vest. Strica Martina so pripeljali v graške 
policijske zapore. Ker je Tone slušavec šole za pravice, so mu dovolili, da je obiskal 
strica. V celici, ki je manjša od naše shrambe, so stric zaprti skupaj z mairom iz 
Roža, gospodom Knaflom, in s kuratom iz Malmicha, gospodom Pišlerjem. Uradnik 
policijskega ravnateljstva, ki je brata Toneta peljal v zapor, je dejal, da so možje 
v kehi avstrijski armadi nevarni individuumi. Gospod Kuralt, ilirski posvetni 
duhovnik, pa je poznan als ein bekannter eifriger Verehrer Frankreichs. Tone je 
planil k stricu, ki so sedeli na postelji v zmečkani duhovniški obleki, neobriti in 
razmršeni. Stric so ga pogledali s praznimi očmi. »Tone, kako si prišel do mene, 
kako da nisi doma v Iliriji, med našimi prijatelji?« Tone je povedal stricu, da študira 
v Gradcu v šoli za pravice in da so mu zato dovolili, da ga je obiskal. Stric pa so 
povedali, da mu očitajo, da je revolucionarnega mišljenja, da se je v Firencah družil 
s karbonariji, da je bil na Poljskem med mladimi, ki so se borili za obnovitev mlade 
Poljske. Ničesar mu niso mogli dokazati, pa so mu vseeno zasegli hišo z vrtom v 
Lwovu na Janovski ulici, za katero je plačal 10.794 renskih goldinarjev. Sam cesar 
mu je odobril, da je učil na svojem vrtu o čebelarstvu skoraj tristo plemiških 
učencev. »To ti pripovedujem zato,« so dejali stric, »da boste vedeli, kaj so mi 
naredili, ko so me čisto revnega, umazanega in pomečkanega hoteli poslati čez mejo. 
160 
Pa so se premislili in z obema gospodoma smo že skoraj tri tedne v tej umazani 
luknji. Policijski komisar, ki nas je zasliševal, je dejal, da nas bodo obdržali v 
Gradcu, »um ihnen alle Gelegenneit fur allfalige Dienste fur Frankreich zu 
benehmen«.« 
Tone je čisto preč od vsega hudega, ki so ga storili našemu dragemu, pametnemu, 
spoštovanemu stricu. Pismo je brat po svojih dobrotnikih poslal baronu Žigu Zoisu 
in gospod profesor Vodnik pa so ga poslali v Loko. Tone je pismo sklenil z besedami: 
Dragi in spoštovani domači, spoznal sem, da je politika grda reč in da najbrž nisem 
storil prav, da sem zbežal na univerzo v Gradcu. Stric so v vsej svoji revščini polni 
vere v pravico: »Rad umrem, ko se mojim rojakom in vsem Slovanom obetajo lepši 
časi!« 
21. dan grudna 1812 
Jožef se sedaj šola v Ljubljani, zakaj kranjsko gimnazijo so morali zapreti, ker 
Kranjčani niso imeli denarja, da bi jo vzdrževali. Ogenj, ki jim je uničil večino hiš, 
jih je do konca obubožal. Čeprav je cela dežela čutila z nesrečnimi Kranjčani in 
jim pošiljala pomoč, saj smo celo Ločani nabrali skoraj dvainosemdeset frankov, 
pa še cegle, skodle, skrilavce, obleko in platno smo jim poslali, ni nič pomagalo. 
Ljubljančani so pa nabrali kar 2357 frankov, francoska vlada pa je Kranjčanom 
nakazala skoraj tri tavžent frankov, pa so vseeno zaprli gimnazijo, čeprav je kaplan 
Dagarin na svoje stroške s skodli prekril streho župnišča. 
Jožef se je včeraj kar s poštno kočijo pripeljal v Loko. Francozi so uvedli poštno 
zvezo med Ljubljano in Loko. Tako pricingla ob sredah, četrtkih in sobotah s 
platnom pokrit voz iz Ljubljane. Na kozlu sedi postiljon, tako pravimo kočijažu, 
Gašperčkov Jaka, v kamižoli iz temnozelenega sukna z rdečim ovratnikom. Na 
nogah ima visoke črne skorje. Na rokavu pa ima prišito ploščico s francoskim grbom 
in z imenom našega mesta LAAK. Naš Jošk je pa med prvimi Ločani, ki se je iz 
Ljubljane pripeljal domov. 
Otročaji čakajo poštni voz že pred mestnimi vrati, pekli se obešajo na stopnice 
in v gruči letijo za vozom na Plač. Naš Jošk pa je sedel v poštnem vozu kot kakšen 
baron. Pa je skočil iz voza, ko je zagledal mater, ki so stali na pragu in nestrpno 
gledali po Placu. Zgoraj v cimru zraven kuhinje pa so sedeli za mizo gospod oča, 
stara mati, gospa Kuraltovka, in Jurij, ki se še zmeraj ni čisto popravil po tistem 
roparskem napadu na Ljubelju. Jože je moral pokusiti materino še toplo potico, 
popiti z očetom kozarec rebulice, Ana pa mu je prinesla vročo kranjsko klobaso z 
zeljem, jaz pa sem nestrpno izpraševala: »Jošk, kako je v Ljubljani? Kako je v šoli? 
Kako živiš?« Jožef pa se je obrnil k materi: »Pomislite, profesorji so me priporočili 
gospodu baronu Žigu Zoisu. Dvakrat na teden ga obiskujem in popisujem njih 
bukve.« Pa sem planila: »Kaj pa moja prijateljica Nina, ali so jo omožili v Trst? 
Nič ne piše in nič ne vem o njej.« »Nina je od same žalosti zbolela, pripovedujejo 
v Zoisovi hiši. Menda jo je mož zapustil in veseljači po Dunaju, Nina pa sameva v 
tujem mestu.« Pa so se spet oglasili oča: »Jože, to pripoveduj, kaj je s šolo, težko 
plačujemo davke in še tvoje šolanje.« »V centralni šoli nas uče sami visoko učeni 
gospodje profesorji, rektor so kanonik gospod Valant, kancler gospod Matevž 
Ravnikar. Radi me imajo in kmalu ne bo več treba plačevati zame, ker si bom z 
inštrukcijami zaslužil šolanje.« Pa so se oglasili stara mati, gospa Kuraltovka: »Pa 
o stricu, o našem Martinu, ali si kaj slišal?« »Sam gospod baron Žiga Zois so prosili 
najvišje francoske oblastnike, naj posredujejo, da bodo avstrijske oblasti našega 
spoštovanega strica, abbeja Kuralta, ki so zaradi Francozov toliko pretrpeli, spustili 
čez avstrijsko mejo v Ilirijo.« Stara mati so zavekali: »Nič več me ne veseli. Samo 
11 Loški razgledi 161 
na Martina mislim. Nič čudno ni, da Martin nikomur več ne zaupa, niti za dobroto 
ne prosi, ko so ga pa tako ponižali.« 
Čeprav sta mati in Ana skuhali najboljši kurji ajmoht z nudelci in spekli debelo 
kokoš, kar je za današnje čase pravo trackanje, nam jedila niso šla v slast in tudi 
bratovega obiska se nismo mogli prav veseliti, ker smo mislili samo na strica, ki 
trpi v graškem zaporu. Jaz pa sem mislila tudi na svojo nesrečno prijateljico Nino. 
21. dan malega travna 1813 
Pa je kljub hudi zimi in visokemu snegu, ki je pri nas na dvorišču segal prav 
do prvega štuka, in mislim na nesrečnega strica in njegovo revščino in kljub žalostni 
novici, da je v Trstu umrla moja prijateljica Nina - Marija Ana Johana, grofica 
Zoisova, poročena Goldenka, posijalo pomladansko sonce tudi v Loko. Lubnik se 
že zeleno preliva v sončnih žarkih, svetlozelene bukve veselo naznanjajo tople dneve, 
obe Sori, poljanska in sevška, sta čisti in pod Kamnitim mostom veselo poskakujejo 
velike postrvi. Prve lastovke so že priletele v Loko in pregledujejo stara gnezda. Iz 
panjev pa previdno in tipaje lezejo posamezne čebele, kot da pogrešajo svojega 
prijatelja, gospoda Kuralta. Učenke v kloštru že klepetajo po francosko. Naučile 
pa smo se tudi pesmi o Zadovoljnem Kranjcu. Nerodno jo prevajamo v francosko 
špraho. Pa bi menda vse rade, da bi gospoda nadzornika spet prišla v razred, da 
bi jima pokazale, kaj smo se novega naučile. Prešernova Betka, ki je najstarejša 
med mojimi učenkami, pa je zadnjič kar v razredu predrzno vprašala: »Častita, 
kdaj bodo pa spet prišli tisti mladi inšpektor s plavimi očmi?« Zardela sem, pa ne 
zato, ker me je predrznica poklicala »častita«, čeprav dobro ve, da nisem uršulinka, 
zardela sem zato, ker je deklina glasno povedala tisto, kar gloda že leto dni v mojem 
srcu. Vsak dan, vsako uro, ko se zbudim in ko ležem v posteljo, mi blodijo pregrešne 
misli po glavi. V sanjah in mislih srečujem modre oči mladega francoskega učitelja, 
pogovarjam se z njim in trpim. Odganjam pregreho, pa me kar naprej preganja. 
Za Veliko noč, ki je ne smemo več obhajati, saj so Francozi odpravili skoraj 
vse zapovedane praznike razen Božiča, Vnebohoda, Vseh svetnikov, Velikega 
Šmarna in seveda Napoleonovega rojstnega dne, se je Jože spet pripeljal iz 
Ljubljane. Fantin se postavlja s posebno karto - carte de domicile, s katero lahko 
potuje po vsej Iliriji. Pa nismo smeli praznovati Velike noči, tudi za procesijo se 
nismo upali. Žandarji so hodili po vaseh in naganjali ljudi, naj ne praznujejo, ampak 
delajo na poljih. Častite gospe v kloštru, posebno gospa mati Marija Emerika, 
vzdihujejo in kleče molijo v cervi pred Immaculato z mrtvim Jezusom v naročju. 
Zunanje učenke pa na veliko soboto niso prišle k pouku. 
Betka, hči peka Prešerna iz Nunske gase, pa je potrkala opoldne na duri naše 
kuhinje. Prinesla je veliko košaro, pregrnjeno z belo ruto, v njej pa smo zagledali 
pravo orehovo potico, pa še rdeče pirhe in narezano domačo gnjat. Mati so deklino 
posedli za kuhinjsko mizo in Betka je najprej materi, potem pa še meni in Jožetu 
povedala, da se bo omožila, da ne bo več hodila v šolo in da bo vzela bogatega 
Tončeta Homana iz Podpurfelce. 
Potiho je pristavila: »Poroka bo pa kar na Placu, namesto gospoda bodo pa 
kar gospod maire Cebav dali svoj žegen.« Stara mati, gospa Kuraltovka, so se 
pokrižali, potem so pa glasno dejali: »Betka, pametna punca si! Naši, Ana in 
Karlinca, bosta pa suhi veji v Paslerjevi žlahti brez cvetja in sadu!« Stisnilo me je 
pri srcu in spet se mi je prikradla v misli podoba mladega Francoza, ki sem ga 
srečala samo enkrat in ki je že davno pozabil na revno in nerodno učiteljico v loški 
uršulinski šoli. Branili smo se dobrot, ki jih je prinesla Betka. Jože pa je dejal: »Da 
ne bo zamere, bom pa jaz!« in se vrgel na potico, kot da bi že ves teden ne imel 
grižljaja v ustih. Jože je povedal, da gospod baron niso ničesar izvedeli o našem 
162 
stricu in da so najbrž še zmeraj v graški ječi. Pravil je, da se v Zoisovi hiši zbira 
vse več učenih Francozov, ki se družijo z gospodi profesorjem Vodnikom, Paessene-
gerjem in Jevnikarjem. Baron posebno cenijo mladega knjižničarja in urednika 
francoskih cajteng Telegraphe officiel Charlesa Nodiera. Gospod Vodnik so že 
Francoza peljali v Oglej, v Cerknico, Idrijo in vodili so jih po bregovih Save. Gospod 
Nodier ima v Ljubljani ženo in leto dni staro hčer in gospod Vodnik jih bodo menda 
pripeljali z družino tudi v Loko. 
rx. 
Čeprav si (v Iliriji) tako daleč od rojstne dežele, se 
ti zdi, da na vsakem koraku srečuješ domače gozdo 
ve, domače griče, rojake, brate. 
Charles Nodier, Telegraphe officiel, 1813 
27. dan malega srpana 1813 
Samo pomislite, Kranj je postal središče novemu distriktu, ki obsega celo 
Gorenjsko, kantone Kranj, Loko, Radovljico in Kamnik. Francozi so razpustili cehe 
in sedaj lahko vsakdo kupi obrtni patent. Oča pravijo, da so kranjski purgarji 
nezaslišano obogateli, ker dobavljajo francoskim soldatom žito, slamo, krompir in 
sukno. Mi, nekdaj tako bogati in spoštovani podložniki freisinškega škofa, smo pa 
vsak dan bolj revni in kmalu bodo naši najuglednejši gospodje trgovci v Špitalu 
na Lontrgu na jerpergi. Pa naš oča pravijo, bogastva bode malu, kjer se na naglem 
vkup spravlja, kjer se pa po malem sproti nabere, bo veliko postalo. Pa za nas to 
ne drži, naš oča, ki handlajo z železom, so posebno prizadeti. Prej so kupčevali s 
Koroško in Štajersko, kar so pa Francozi pri nas, ni nobene kupčije več. Pa tudi 
na Laško ne moremo več voziti naše rude, Lahi se boje, da ne bi prodali svoje robe, 
zato so postavili visoko carino na našo rudo. 
Semenj na sv. Jakoba dan, 25. malega srpana, pa smo kljub prepovedi Ločani 
praznovali. Ženske so namesto bobov scvrle na loju flancate brez masla in skoraj 
brez jajc. Po vseh hišah smo obirali suha prašičja rebrca in pili namesto rebulice 
kislo loško vino iz Vincarij. Tudi v kloštru so sestre kuharice spekle velik šarkelj 
z ocvebami in ga razdelile gojenkam. Za južino pa so jim prinesle gosto čežano iz 
zmletih suhih jabolk in hrušk in majhne kose kuhane govedine. Od kar je Betka 
ostala doma in so gojenke izvedele, da se bo omožila in da bo poroka kar na Placu 
brez gospoda, ni več prave zbranosti. Častite so nemirne tako kot gojenke in ves 
red v kloštru je razmajan. Pri nas pa se pripravljamo na obisk iz Ljubljane. Gospod 
profesor Vodnik so sporočili očetu, da bodo prišli k nam z učenim gospodom iz 
Pariza in njegovo družino. Spet smo ženske odstranile bela pregrinjala s stolov in 
naslonjal v salonu. Ana je pomila čase iz brušenega glaža in krožnike in skodele z 
modrimi podobami. 
Veselila pa tudi bala sem se obiska, ki mi bo spet pokazal, kako revno živimo 
in kako malo vemo o svetu in dogajanjih v njem. Prav na dan sv. Jakoba, našega 
patrona, se je visoka kočija z grbom gospoda barona Žiga Zoisa ustavila pred našo 
štacuno. 
Oča so stopili k vozu, iz njega pa so že skočili gospod profesor Vodnik, za njim 
pa še dva gospoda v zelenih dolgih suknjah, krojenih po najnovejši šegi. Visok 
črnolas gospod z zaručanimi lasmi je podal roko mladi ženi, ki je izstopala iz kočije. 
Najprej sem opazila ohlapno zidano zeleno pokrivalo, ovito okrog bujnih kodrastih 
u- 163 
črnih las. Gospa je dvignila iz kočije drobno dekletce z dolgimi temnimi lasmi v 
beli obleki. Stopila sem h kočiji in pozdravila gospoda profesorja Vodnika v naši 
šprahi, gospod pa so me potisnili h gospe in ji povedali, da sem učiteljica francoske 
šprahe v kloštru in njegova mlada prijateljica. Tedaj sem dvignila pogled in potem 
sem se potopila v plave oči, ki so me celo leto zasledovale v sanjah in mislih. Kako 
smo prišli v naš salon, kaj sem odgovarjala v francoski šprahi prijazni gospe in 
dobremu gospodu Vodniku, ne morem ponoviti, ker sem gledala kot zacoprana 
mladega francoskega gospoda. 
Popoldne so si gospod Charles Nodier, licejski bibliotekar in urednik osrednjih 
ilirskih cajteng Telegraphe officiel, hoteli ogledati naše starodavno mesto. Jožef, 
moj brat, je vodil gospoda profesorja Vodnika, Nodierovo družino, gospoda Ballos-
siera in mene po Placu, ogledali smo si komuno, rotovž z loškim grbom in podobami 
na zidu, cerkev sv. Jakoba pa še Kaščo na Lontrgu. Po Grabnu smo se vzpeli na 
Grad, ki je bil še pred desetimi leti središče oblasti gospoda iz Freisinga, sedaj pa 
v njem gospodarijo maire Cebav in francoski uradniki, kmetje pa vanj nosijo 
prigarane fronke. Madame Nodier si je hotela ogledati še nunski klošter in se 
pogovoriti z gojenkami, ki jih učim francoske šprahe. Prednica, gospa Marija 
Emerika, so nas prijazno pričakali na porti. Dekleta, ki niso imela pouka, so nas 
kar preveč radovedno ogledovala. Iz francoskih cajteng preberejo vse o modi, ki jo 
nosijo v Parizu. Gospa Nodierjevka pa je bila živa podoba najnovejše šege v 
oblačenju. Izpraševala je dekleta o življenju v kloštru, o pouku francoske šprahe 
pa o njihovem življenju. Dekleta so plaho odgovarjala, gledala vame in zardevala. 
Marie, Nodierova hči, pa je letela med grede, kjer se je bohotilo polno rdečih aster, 
in prosila gojenke, naj ji vendar naberejo šopek čudovitih rož. Led je bil prebit in 
že sem slišala Mačkovo Julo, kako se je z gospo pogovarjala o Parizu. Gospa je 
povedala, da pripravlja francoska vlada na cesarski šob umetnosti v Chalons sur 
Marne tudi mesta za učenke iz ilirskih provinc. Pa so dekleta spraševala gospo bolj 
o gvantih kakor o učenosti. Tončka, ki si je sama krojila obleke, pa je dokazala, 
da je v modi na tekočem, ko je povedala po francosko, da je gospejin čudoviti gvant 
iz prave Žide v najnovejši barvi - bleu du ciel - ki jo imenujejo po cesarici bleu a 
la Marie Luise. Ko nas je gospa mati Marija Emerika povabila k mizi v senčnici 
samostanskega vrta, je gospa mati Cecilija prinesla steklenko z zlato rumeno sladko 
pijačo. Gospa mati so povedaU, da postrežejo le redkim gostom z izbrano zdravilno 
pijačo, ki ji pravijo Klostergeist - kloštrska žganica in da imajo recept zanjo samo 
v loškem kloštru in da ga čuvajo kot največjo in najbolj dragoceno skrivnost. Ženske 
smo postale zgovorne in razigrane. Častita gospa mati Marija Emerika in gospa 
mati Mihaela sta kar po nemško pripovedovali, da sta mlada leta preživeli v 
uršulinskem kloštru v Gradcu in da sta neradi zapustili rodno mesto in prišb v 
klošter Bogu za hrbtom, s pičlimi dohodki in štorastimi gojenkami. Gospa Nodie-
rovka pa je francosko povedala, da je z možem in hčerjo napravila dolgo rajžo v 
Ilirske province, da v Ljubljani marsičesa pogreša, kar je imela v Franciji, da pa 
je našla v Zoisovem salonu izobražene sogovornike. Gospa se je obračala k meni, 
ker sem edina razumela francoski in sproti prevajala častitim materam. Mala Marie 
je letala po čudovitem kloštrskem vrtu in se ustavila pred čebelnjakom. Brez bojazni 
je gledala vrvenje drobnih živalic. 
Z gospo sva odšli na vrt za Marie in tedaj sem gospe pripovedovala, o časih, 
ko sem se šolala v Ljubljani, in o nesrečnem stricu, ki mi je šolanje omogočil, sedaj 
pa je zaradi ljubezni do svobode in Francozov zaprt v Gradcu. Gospe sem povedala, 
kako pametni in učeni mož so gospod abbe Kuralt, kako so me že kot dekletce 
seznanjali s francosko literaturo, kako pišejo pesmi in razprave v domači, nemški, 
francoski in latinski šprahi, sedaj pa ga preganjajo zaradi misli, ki jih je nabral v 
164 
Italiji od karbonarijev, v Parizu od revolucionarjev in na Poljskem od mladih, ki 
se bojujejo za združitev in osvoboditev svoje domovine. Gospa pa mi je zaupala, 
da so tudi njenega moža, ki je že od mladih nog živel le za znanost, za mineralogijo 
in zgodovino, v Franciji preganjali. »Misli in ideali francoske revolucije so lepi, 
ljudje pa so jih zmaličili in iz njih kovali lastno slavo in korist,« je gospa resno 
dejala. Povedala je celo, da so tudi njenega moža vlačili po kehah zaradi neke pesmi 
o Napoleonu, sedaj pa so ga poslali iz Francije, bogate in kulturne dežele, v 
izgnanstvo. Gospa se je razgovorila in pripovedovala neznani purgarski deklini 
stvari, ki jih je morala skrivati pred damami v Zoisovem salonu. Ko sva se z Marie 
vračali k častitim, je povedala, da je že slišala za abbeja Kuralta, da pa bo tudi 
sama skušala pri oblastnikih v Ljubljani posredovati, da ga bodo poslali čez mejo 
v Ilirijo. Večerilo se je že, ko smo se vrnile na Plač. 
Mati in Ana sta medtem pripravili v rdečem salonu pladnje z želodcem iz Danj 
in sveže bobe. Oča in Jurij sta nalivala gospodom rebulico v široke čase, za ženstvo 
pa so mati stepli jajca s cukrom in vinom in napravili čudovito jajčno župo, kakor 
pravimo pri nas sladki penasti dobroti, ki jo kuhamo samo bolnikom. Gospa je 
pohvalila materino kuho in povedala, da tudi ona pripravlja podobno pijačo. Mala 
Marie se je veselila Aninih podobic in jih je polagala po preprogi, ki je tekla preko 
izbe. Gospodje so sedli za široko okroglo mizo in govorili o politiki. Gospod Vodnik 
so menili, da so se Kranjci kar nekako navadili na vojvoda Marmonta, saj smo na 
Napoleonov dan brali v Ljubljani napise: 
Od Beljaka do Budve Ilirci poj o 
JNaš vojvod je Marmont, 
Pozdravljen naj bo! 
»Zdaj je pa toliko novih guvernerjev, Bertrand, maršal Junot, minister Fouche, 
da jih navadni ljudje ne moremo dohajati in nam je vse tuje.« Gospod Nodier je 
slišal imena in po francosko razlagal: »Bertrand je bil dober organizator, o Junotu 
raje ne govorim, skrbi me pa, da so iz Pariza poslali policijskega ministra Foucheja. 
Morda se francoska vlada boji nemirov v novih deželah, ali pa še kaj hujšega.« 
Gospod Vodnik so spet povzeli: »Toliko slišimo o Napoleonovih zmagah v Rusiji 
in da je pariški Louvre poln dragocenosti iz Kremlja, ki jih je Napoleon poslal v 
Francijo, po cerkvah kar naprej pojemo Te Deum, gospod baron Zois pa so povedali, 
da so dobili sporočilo iz Celovca, da je večina francoske vojske v Rusiji razdrobljene 
in ujete.« Gospod Ballossier je odgovoril: »Vojske so nas res do konca izčrpale. 
Govore, da bo Napoleon prepustil obrambo ilirskih dežel pastorku, italijanskemu 
podkralju, Evgenu.« Gospa Nodierovka je pozorno poslušala govorjenje moških in 
dejala: »Še zmeraj smo v vojski. Ko smo se vozili iz Francije proti Italiji, je 
francoskih vojakov kar mrgolelo, na tistih vzpetinah pred vašo deželo pa so kopali 
okope.« 
Spoznala sem, da se nam obetajo hudi časi in da se bodo kmalu na naših tleh 
pretepali in pobijali tuji soldati, pa naj bodo to avstrijski ali pa francoski in da 
bodo med njimi tudi naši fantje. 
Gospod Ballossier me je poklical k oknu in me spraševal za imena hribov, ki 
so se dvigali v ozadju Sorskega polja. Gledala sva Kamniške planine in Šmarno 
goro in zeleno Sorsko polje, pa Kalvarijo v Puštalu na Hribcu, pa strehe hiš na 
Lontrgu, ki so valovale pod nama. Večerilo se je, majhna okna so se svetlikala, 
ljudje so sprižigali sveče in leščerbe in sedali k revni praznični večerji. Gospod 
Ballossier pa je govoril o naši lepi kranjski deželi in povedal, da bo ostal pri nas 
165 
v Ljubljani in skupaj z gospodom Nodierom skrbel, da bo ta lepi košček ilirske 
dežele dobil duhovno bogastvo, ki ga ima njegova domovina Francija že stoletja. 
Ko je gospoda sedala v kočijo, so me gospod Vodnik stisnili v objem, gospa 
Nodierovka pa me je poljubila na obe lici. Gospod Vodnik so mi veselo zažugali: 
»Karlinca, kaj je, nič ne govoriš? Nič ne maraj, stric bodo kmalu pri nas in visoko 
mesto čaka nanj.« Pa sem komaj slišala besede častitega gospoda. Gospa Nodierovka 
pa so me prijeli za ramena in dejali: »Zdi se mi, da se vidva z gospodom Ballossierom 
še nista poslovila.« Gospod me je prijel za obe roki in dejal samo: »Chere Carole, 
au revoir et merci!« 
20. dan velikega srprana 1813 
Še mesec dni ni minilo, kar je bila gospoda iz Ljubljane pri nas. Čeprav so 
gospodje napovedovali hude čase, smo v Loki 15. dan velikega srpana čez vse 
svečano slavili Napoleonov god. Ves Plač je bil razsvetljen, na rotovžu je gorelo 
dvajset lamp z oljem, po hišah na vsakem oknu po dve ali tri sveče, ob hišah pa 
bakle in mestne laterne. Po placu se je videlo, kakor da bi bil dan. Plač je bil poln 
ljudi. Strelci so z muziko in bobni v paradi stali. Z Gradu pa so spuščali rakete s 
pulfrom napolnjene. Dvigale so se visoko kvišku, se razpočile in pokazale so se 
podobe od kač. V kapucinski cerkvi pa so francoski pater Ravmond peli Te Deum, 
v nunski cerkvi pa nunski gospod oča. Gospa mati Marija Emerika je sama pozvala 
gojenke in častite, naj molijo za vladarja Napoleona, ki je s poroko združil 
estrajharsko cesarsko družino s svojim neizmernim cesarstvom, in vsa nunska 
cerkev je donela od hvalnic. Sredi Plača pa so postavili dolgo mizo in jo obložili z 
jerbasi s kruhom, orehi in jabolki ter s tremi zelenkami sadjevca z grajskega vrta. 
Pa mladim ni bilo za jedačo, pač pa so se kljub hudim časom vrteli kar sredi 
prašnatih ulic. 
Naš oča pa še k oknu niso stopili. Po mizi so razgrnili drobno potiskani francoski 
časnik Tellegraphe officiel in morala sem jim prevajati cene za železo in pozive 
državljanom, naj državi plačajo zapadle davke, naj vendar oddajo za vojake kruh, 
meso, riž, olivno olje, med, slive, staro vino in žganje. 
Čisto na dnu cajteng pa sem zagledala z mastnimi črkami natisnjeno hvalnico 
Napoleonu v latinski in nemški šprahi in s podpisom Mart. Kuralt. Illyr. 
Kako so stric spravili iz ječe pesem, ki mu je Avstrijci nikoli ne bodo oprostili? 
X 
Vrh Ljubelja šance sem stavil, 
od ljubce slovo sem jemal, 
pa nisem imel časa zbogom reči, 
moral sem nad Francoze teči. 
(Ljudska) 
5. dan kimovca 1813 
Ko sem prišla opoldne od pouka, ki se je po vakancah spet pričel, sem že na 
domačih stopnicah zaslišala razburjene ženske glasove. Spoznala sem štimo naše 
sosede gospe Kašmanke, vdove spoštovanega trgovca Antona Kašmana. »Pomislite, 
Avstrijci so pridrli čez Ljubelj skozi dolino Kokre in napadli mesto Kranj. V naši 
pivnici je bil pot iz Kranja, tisti Nace, pa je pravil, da so kranjski francoski soldati 
zasedli britof, pri mitnici nad kapucinsko cerkvijo so skopali jarke in postavili 
166 
topove. Z Gašteja so obstreljevali mesto, ki so ga zasedli Avstrijci,« je gospa vsa 
prestrašena pripovedovala. »Potem je pa res, kar je pravila tista Lenka iz Žabnice, 
da so Francozi odkrili most čez Savo, da se ni moglo čez,« sem zaslišala mirni Anin 
glas. »Res je, res,« je nadaljevala gospa Kašmanka, »pa Avstrijci so Francoze kar 
nagnali v Savo. Plavali so in pri mlinu lezli čez kolesa. Mlinar Jurče je menda 
spustil vodo, kolesa so se zavrtela in veliko Francozov je utonilo.« Oča so stopili v 
kuhinjo: »Francoski general Belotti pa je menda še odšel po mostu čez Savo in z 
majhnim številom soldatov proti Medvodam.« Spet se je oglasila Ana: »Navadne 
soldate, pa naše fante, ki so jih pobrali v soldate, pa Avstrijci sedaj preganjajo in 
pobijajo po kranjskih hostah.« Stara mati, gospa Kuraltovka, pa so dvignili roke 
in zavekali: »Križ božji, kaj smo zakrivili, da preživljamo take strašne čase? Bog 
se usmili nas in naših sinov!« Kot preplašena jata ptic smo se stiskali v kuhinji, 
kaj hudega bo še prišlo nad Loko in nas, revne purgarje. 
Čeprav je Loka na papirju še zmeraj v francoskih rokah, je danes Grohče hodil 
z bobenčkom po Placu in Lontrgu in kričal oznanilo, ki ga je prinesel tekar barona 
Hillerja, poveljnika notranje avstrijske vojske. 
K vam se obrnem, prebivavci vseh dežela, katere že toliko let železni jarem še 
zdaj stiska. Sklenite se z menoj! Ne pridobivanje dežele, ne čast je to, za kar se 
bojujemo, zdaj se bojujemo za srečo vseh ljudstev. Sklenimo velezavezo, bojujmo 
se za trdni mir. 
Glavar armade v notranjem Estrajhu baron Killer. 
Pa nismo poslušali Grohčeta, ampak se skrivali po hišah in še polkna smo 
zaprli. Zjutraj sem šla v klošter. Gojenke so tiho sedele v klopeh, na katedru pa je 
stala prednica, gospa mati Marija Emerika, grofica Batthvami. Zdela se mi je 
neskončno mogočna. Ko sem stopila v razred, me je ošinila z ledenim pogledom in 
nadaljevala z jasnim glasom: »Zahvalite Gospoda, da je poslal pravično kazen na 
našega sovražnika, da smo spet v naročju naše stare katoliške cesarske rodovine. 
Zahvalite Vsemogočnega, da je odvrnil strašno nesrečo od nas in nas osvobodil.« 
Dekleta so molčala in strmela vame. Sedla sem v zadnjo klop, na Betkino mesto. 
Gospa pa je nadaljevala. »Veselite se, da smo pregnali hudiča iz estrajharske dežele. 
Nikoli več ne spregovorite v njegovi šprahi. Vi, Paslerica, pa se vrnite v štacuno 
ali pa k svojemu stricu v keho.« Odtavala sem k vratom, dekleta pa so vstala in 
kar v en glas po francosko zaklicala: »Au revoir! A bientot!« 
Spustila sem se po klancu proti Placu. Zagledala sem skupine francoskih 
soldatov v zmečkanih uniformah. Utrujeno so se pomikali proti Poljanskim vratom. 
Nato pa je kar strumno prikorakala četa soldatov. Ob njej je jahal na sivem konju 
mlad častnik v modri uniformi. Celo čelado je imel na glavi, v roki pa golo sabljo. 
Vpil je na soldate, ki so vlekli voziček s težko železno kašo. Med soldati sem spoznala 
Čudetovega Lojzeta od Sv. Duha, našega žlahtnika. Zavpila sem: »Lojze, ne hodi 
z njimi! Ostani doma!« Lojze se je ozrl, toda četa je že potiskala voziček skozi 
Poljanska vrata. Ženske so stopale iz hiš in ponujale soldatom sadje, kruh in sir. 
Radi smo imeli francoske soldate, ki so večkrat prihajali skozi Loko, zaradi lepega 
vedenja in poštenosti. Govorili smo, da smo pod Francozi tako varni, da lahko po 
ulicah nosimo cekine na dlani. Oča so bili sami v štacuni. Skozi duri so gledali, 
kako vse več francoskih beguncev beži proti Poljanskim vratom. Obrnili so se k 
meni: »Nikar ne glej tako zbegano. Tiste gospode iz Ljubljane, ki ti je tako zrasla 
k srcu, še ni bilo mimo. Gotovo so se peljali s čolni do Vrhnike in jih ne bomo 
nikoli več srečali!« Čudno je človeško srce. Nič več nisem mislila na nesrečo, ki je 
zadela našo deželo, niti na hude besede matere Marije Emerike, še na strica sem 
pozabila. V srcu me je stiskalo zaradi moža, ki sem ga samo dvakrat srečala, a sem 
167 
vendar poznala vsako gubo na njegovem licu, značilno držo in globoke plave oči, 
ki so se v mojih mislih noč in dan potapljale v moje. 
8. dan kimovca 1813 
Vojska še zmeraj divja ob našem mestu, stara mati polegajo, stric je še zmeraj 
v ječi v Gradcu, Jurij se potika po kevdrih in skladišču, da ga ne potegnejo bežeči 
soldati za sabo, mati kuhajo samo sok in ob nedeljah mešanico, jaz pa nisem bila 
še nikoli tako srečna. 
Nikoli ne bom pozabila današnjega dne, malega šmarna. 
Francozi se še zmeraj vozijo skoz naše mesto v Poljansko dolino in čez hribe 
v Lučne in v Polhov Gradec in na Vrhniko, pa mojih prijateljev iz Ljubljane ni 
med njimi. 
Danes pa se je zgodilo! Sedela sem pri stari materi, pa sem zaslišala hojo po 
kamnitih štengah v veži. Izmed milijon korakov, bi spoznala to hojo. Hitela sem 
na gank in sem ga zagledala. Nič nisem gledala, kdo je na hodniku, kdo na dvorišču, 
slišala sem očetov glas, pa Jurija, pa mi ni bilo mar. Pred mano je stal Roger, moj 
Roger. Nič nisva govorila, planila sva si v objem, in vedela sem, da je to za zmeraj. 
Oča so prišli po štengah. Začutila sem njegov pogled. Roger je dejal: »Oditi moram, 
pa nikoli ne bom pozabil na te dneve. Obljubljam, da se bom vrnil in da bomo 
slavili ohcet.« Od sreče sem zajokala, mati so stopili iz kuhinje in nas poklicali v 
sobo. Ne vem, kje je Ana staknila peklan goveji jezik in ga prinesla narezanega na 
rezine in okrašenega z majonezo na mizo. Oča pa so grdo gledali in nejevoljno 
dejali: »Pa nisem mislil, da si taka trapa. Ali si zato hodila v Ljubljani v šolo, da 
si se obesila na tega francoskega plašurja?« Pa Roger k sreči ni razumel, kaj govore 
naš oča, in je mirno pripovedoval, da je Ljubljana še v francoskih rokah, z 
Dolenjskega pa prodirajo avstrijski soldati. Francoska posadka na Gradu se še 
hrabro drži, Ljubljančani pa jo zalagajo s hrano in pijačo. Tudi francosko uradništvo 
je še v Ljubljani, če bo treba, se bodo umaknili čez Vrhniko v Italijo.« Tedaj pa so 
se dvignili z ležišča stara mati Kuraltovka in stopili k meni: »Nič ne maraj, Karlinca, 
vse bo še dobro, nikoli ne pozabi, da je glavna ljubezen. Naš Martin je v mladih 
letih zapisal: 
O liebet fort und fort, 
hort je die Liebe auf, 
Dann ist er ganz auch aus 
Der Schone Erdenlauf.« 
XI. 
Če nam bo Bog pomagov, 
bo zagvišen Francoz scagov. 
(Ljudska) 
30. dan listopada 1813 
Zgodilo se je nekaj strašnega! Čudetovega Lojzeta so ustrelili! Ležal je mrtev 
ob Švavnarjevi oštariji še s tremi francoskimi soldati. Ko so šli Čude to v oča z 
garami po nesrečnega sina, sta šla z njimi tudi naš oča in Jurij. 
Ko smo bedeli ob parah Čudetovega Lojzeta pri Sv. Duhu, so Čudetov oča 
pripovedovali, da so Francozi izgubili po poti dragoceno blagajno. Ker oficir ni 
mogel odkriti, kdo je skril kašo, je dal ustreliti vsakega petega moža, med njimi 
168 
tudi Lojzeta. Bohkova Micka pa se je pokrižala in povedala, da bo Bog gvišno 
štrafal šefertskega hlapca, ki je zvrnil voz gnoja na kašo, ki se je prikotalila po 
bregu. Pa je kljub nemiru in negotovosti spremljalo voz, na katerem so Čudetovi 
peljali krsto z nesrečnim sinom, vse okoliško ljudstvo, pa še pol Loke. 
Skozi naše mesto se še kar naprej vale kolone francoskih soldatov. Konji se 
pasejo po naših poljih, soldati pa prosijo po hišah kruha in vode. Naši meščani so 
utrujene soldate spravili v kasarno, bolne pa na Lontrg v Špital. Pa zjutraj 
velikokrat najdemo utrujene in ranjene soldate kar na Placu, sede ob majhnih ognjih 
in si kuhajo, kar so nabrali po poljih. 
Francosko uradništvo iz Ljubljane pa se je menda na dan sv. Kozma in 
Damijana odpeljalo z ženami in otroki s čolni do Vrhnike in nato z vozovi proti 
Italiji. Posadka na ljubljanskem gradu se je dolgo držala. Pa je avstrijski general 
dal zazidati vsa okna v hišah, ki gledajo proti Gradu, in prepovedal je pasti živino 
na grajskem hribu in tako je bila posadka brez hrane in se je morala vdati. Na dan 
sv. Krispina je prikorakalo dvesto petdeset francoskih soldatov z belo francosko 
fano po grajskem hribu in se predalo avstrijskim oblastnikom. 
Veliko hudega, pa tudi lepega srrfb doživeli, ko so bili Francozi pri nas. Sedaj 
pa se je tudi to končalo. 
3. dan grudna 1813 
Pa je spet vse tako, kot je bilo pred prihodom Francozov. Zdi se mi, da so bila 
ta štiri leta francoske vlade le čudne sanje in da je vse neresnično. Pa Čudetovega 
Lojzejta ne bo več k nam, pa tudi še veliko fantinov iz naših vasi je ostalo v tujih 
zemljah, ko so se morali bojevati za Napoleonovo slavo. Pravijo pa, da je precej 
francoskih soldatov ostalo pri nas in marsikateri se je priženil na hribovski grunt. 
Jože je prišel peš v Loko in povedal, da so mu gospod Vodnik naročili, naj nam 
pove, da je general Hiller ukazal, naj graško policijsko ravnateljstvo izpusti 
avstrijski armadi nevarne individuume, med njimi tudi ilirskega posvetnega duhov 
nika Martina Kuralta, ker mu v Gradcu niso dokazali nobenega protidržavnega 
zločina. 
Stric, abbe Kuralt, se bodo vrnili. Stric me bodo razumeli, oni mi bodo pokazali 
pot iz zmešnjave, v katero sem zašla. 
Čeprav so stara mati še zelo bolni, so vstali iz postelje, posedajo v naši kuhinji 
in govore le o Martinu. Tudi naša mati so oživeli, dolgo v noč mesijo in pečejo 
pecivo za strica. Jože se je spet peš odpravil v Ljubljano. Gospodje, ki se zbirajo v 
pivnici pri gospe Kašmanki, pa so pravili, da je avstrijski cesar Franc poslal barona 
Lattermanna v Ljubljano kot civilnega in vojaškega gubernerja. Menda so morali 
gospodje uradniki tudi v Loki priseči, da bodo zvesti estrajharski vladarski hiši. 
Stric Pavel Kuralt pa niso prav nič veseli novih časov. Francozi so skoraj 
odpravili tlačanske dolžnosti, sedaj pa svetaduški gospod terjajo zaostala plačila, 
zraven mora pa stric plačevati še vse fronke, ki so jih uvedli Francozi. »Pa davkarija 
zahteva od nas kmetov kovan denar, avstrijsko vojaštvo pa kupuje od nas s 
papirnatimi ničvrednimi bankcegelci.« »V cerkev bomo pa lahko hodili, pa tudi 
procesije bomo imeli za Rešnje telo,« so se oglasili mati. »Ja, v cerkev nas bodo 
radi pustili, pa otrokom ne bo več treba v šolo. Kmetje naj bodo butasti, saj niso 
za drugo, kot da plačujejo davke in garajo za gospodo!« so spet povzeli stric Pavel. 
»Stric Pavle, danes pa tako govorite, da bi vas bili stric Martin veseli,« sem se 
vmešala. »Deklina, Martin naj pa ostane, kjer je. Nazadnje ga bodo še prignali k 
nam, mi naj pa skrbimo za njegovo košto in ceringo!« so se spet oglasili stric. 
169 
Kako odrti in uhrni so moji žlahtniki! Naša družina, posebej pa mati Ku-
raltovka, pa nestrpno čakamo, kdaj bomo pozdravili spoštovanega gospoda strica 
Martina v naši hiši. 
Kako smo poslušali Grohčetov hripavi glas, ko je po Placu in Lontrgu z 
bobenčkom vabil ljudi k poslušanju pariške mirovne pogodbe: 
»Nihče ne bo, pa bodi katerega koli stanu, niti osebno niti imovinsko preganjan 
ali klican na odgovor zaradi svojih političnih korakov ali izjav, zaradi zvez s to ali 
ono državo.« 
Pa so bile le prazne besede, ki jih je avstrijska oblast obljubljala. Gospoda 
maira Cebava, ki je bil pošten in spoštovan gospod, so takoj razrešili in za župana 
burgermajstra spet postavili Karla Jugovica. O gospodu Jugovicu so že med vojsko 
pravili, da poroča avstrijskim oblastnikom o Ločanih, kaj govore o francoski 
gospodi in o Avstrijcih. Slišala sem prav do svoje čumnate, kako je gospod 
burgermajster Jugovic sredi noči taval po Placu in kričal: 
»Gospodje, maščevati se moramo nad vsemi, ki so bili za Francoze, ne bodimo 
babe, ampak krivo povrnimo s hudim!« 
Naš oča pa so morali plačati nezaslišano veliko davkov. Z Jurijem se zapirata 
v kanclijo, ki je na koncu štacune, in računata dolgo v noč. Slišala sem Jurija, ki 
je dejal očetu: »Boljše je za obstoječe reči dolg storiti, pridna roka bo v malem času 
kredo zbrisala, potle pa dolgo uživala sadje svojega truda.« Oča pa so odgovorili: 
»Kje boš danes našel upnika, ki ima toliko, da bo posojal še drugim?« Končno so 
se oča le odločili, da prodajo hosto pri Sv. Andreju in poravnajo fronke, ki so mu 
jih Francozi odpustili, avstrijska oblast pa jih zahteva za tri leta nazaj. Štacuna je 
prazna, ker ne privažajo več železa ne iz Železnikov, še manj pa iz Trsta. 
Ker naša hiša zaradi strica Martina, pa tudi zaradi mene, ki sem učila v kloštru 
dekline francosko špraho, velja za prijateljico Francozov, se nas Placarji izogibajo, 
ker se boje novih avstrijskih oblastnikov, posebno gospoda Karla Jugovica. 
XII. 
Brez skrbi za blago 
in prazno visokost 
je ljubil čbele, mir, 
človeštvo in modrost. 
Martin Kuralt za svoj nagrobnik. 
15. dan grudna 1813 
Brat Mihael, kapucin, ki navadno nakupuje za kloštrsko kuhinjo, se je oglasil 
v naši štacuni. Oča so prihiteli v kuhinjo, kjer smo ženske z materjo in gospo 
Kuraltovko cvrle narezano slanino in po vsej kuhinji je dišalo po vroči masti. 
Oča so planili: »Martin je v Loki! Pri kapucinarjih je! Lahko ga obiščemo!« 
Stara mati so prebledeli in se glasno zahvaljevali Jezusu, da jim je pred smrtjo 
izpolnil še največjo željo, mati pa so zardeli in me pogledali: »Mati in Karlinca naj 
gresta takoj v klošter, mi drugi se bomo pa zvrstili!« Hvaležno sem pogledala mater, 
ki vedno vedo, kaj želimo otroci, in nikoli ne mislijo nase. Stara mati pa so me že 
naganjali, naj jim prinesem iz njenega cimra zidano ruto in kočemajko. Odšli sva 
čez Plač, čez Kamniti most in po nekaj stopnicah v klošter. Pri vratih na porti sem 
potegnila za železno palico in rezko je zacingljalo. Brat Mihael naju je peljal mimo 
velike mize, kjer so sedeli berači iz mesta in okoliških vasi in iz velike sklede 
170 
zajemali rumenkast ričet. Brat je odprl duri v posebno izbo, kjer je stala samo 
velika miza. Okno pa je gledalo na vrt. Čeprav smo sredi zime, nimamo snega in 
sonce je posijalo skozi železne gavtre na oknu. S staro materjo sva ostali sami. 
Veselila in bala sem se srečanja s stricem. Tedaj pa je stopil v izbo visok, suhljat 
pater. Spoznala sem gospoda gvardijana Rajmonda. Gospod so prišli pred mnogimi 
leti iz francoske Lotaringije k nam, naučili so se naše šprahe in bratje so jih lani 
izbrali za gvardijana. Pater Rajmond so kljub kamnitim tlom in mrzli sapi imeli 
na bosih nogah lesene cokle. Roke so imeli prekrižane na prsih in skrite v širokih 
rokavih rjavkaste kute. Spregovorili so v naši šprahi: 
»Bodita blagoslovljeni in dobrodošli pod našo streho! Bratje kapucini smo 
doživeli veliko čast in milost božjo, da so k nam pripeljali vašega sina in strica, 
našega prijatelja in dobrotnika, abbeja Martina Kuralta.« Gospod so se obrnili k 
meni in v francoski šprahi nadaljevali: »Veliko hudega so prizadeli učenemu 
gospodu, ki so se vse življenje bojevali za poštenost in resnico. Namesto, da bi veliki 
mož svoj um in darove, ki jih je dobil od Najvišjega, posvečal ne samo svoji 
domovini, ampak vsemu človeštvu, so ga zaprli. Zaplenili so mu vse imetje na 
Poljskem in mu dali malenkostno posojilo. Sramotno so ga zaprli v Gradcu in šele 
sedaj, ko so Francozi odšli, izgnali v domovino. Nam, kapucinom, so naročili, da 
ga moramo imeti zaprtega v celici in paziti, da ne bo med kmetskim prebivalstvom 
širil zaradi svoje zgovornosti in spretnosti niedrige Begriffe und Stimung,« je gospod 
končal v nemški šprahi. Stara mati naju niso razumeli in so nestrpno pogledovali 
proti vratom. »Častita gospa Kuraltovka, zadržal sem vaju, da vaju pomirim in da 
vama zagotovim, da je vaš sin in stric pri prijateljih in da si z brati štejemo v veliko 
čast, da je med nami. Prosim vaju, ne ustrašita se, ko bosta zagledali visokega 
gospoda. Trpljenje mu je zarisalo svoj pečat, vedita pa, da bomo storili vse, da bo 
naš prijatelj začutil, da je doma, med dobrimi ljudmi.« Gospod gvardijan je potegnil 
iz rokava droben zvonec z ročajem in pozvonil, nato pa odšel skozi duri. 
Čez nekaj trenutkov je stopil v sobo moj stric, moj pravi stric, abbe Martin 
Kuralt. Samo oči so ostale od nekdanjega ponosnega gospoda. Pred nama je stal 
zgrbljen starček v ponošeni, zmečkani duhovniški halji, obraz je bil suhljat, koža 
se je mlahavo gubala okoli oči in ust. Stric niso stopili k nama. Stali so pri vratih 
in strmeli v naju. Mati so planili k njemu in stisnili revno telo v objem. Starka je 
komaj stala na nogah, pa je z nadčloveško močjo objela sina. »Martinče, moj 
Martinče, kaj so ti storili! Zakaj sem te pustila v mesto, v šole, med tuje in žleht 
ljudi!« »Nič ne marajte, mati! Zmeraj sem bil pošten, kot ste me učili, in nikoli 
vas nisem pozabil.« 
Stric so se obrnili k meni: »Karlinca, kaj pa moje čebele? Si pazila nanje?« 
Objela sem strica in vekala in vekala. 
Kako sva prišli s staro materjo čez Kamniti most in čez Plač v našo hišo, ne 
bom nikoli vedela. Oča pa so dvignili pest proti nebu in dejali: »To hudičevo 
življenje, ta hudičeva politika!« 
PRIPIS ANE PASLERICE 
12. dan prosinca 1846 
Ana Paslerica, užitkarica v nekdanji Paslerjevi hiši na Placu No. 37, ki jo je 
1836 kupil trgovec Jožef Kaiba iz Podčetrtka, končujem zapiske, ki jih je leta 1809 
začela pisati moja sestra Karolina Pasler, omožena Ballossier. 
Ko se je 1814 vrnil naš stric abbe Martin Kuralt iz graških zaporov in so ga 
nastanili v kapucinskem samostanu, smo bili vsi pretreseni, pa vendar zadovoljni, 
171 
da je stric med'nami. Gospodje kapucini so zelo spoštovali našega strica in so mu 
dopuščali, da nas je obiskoval, se vračal v rojstno vas Žabnico in se celo vozil v 
Ljubljano k svojim prijateljem. Najbolj pa je bila navezana na strica naša Karlinca. 
Posedala sta v izbi in se pogovarjala. Dober teden po stričevem prihodu pa sta se 
odpeljala v Ljubljano in stric so se vrnili brez nje. Karolina pa je ostala v Ljubljani, 
in ko so stričevi prijatelji, menda sorodniki barona Zoisa, preskrbeli papirje, se je 
deklina sama odpeljala v Francijo in starši tistega francoskega učitelja so jo sprejeli 
s spoštovanjem in ljubeznijo in čisto sama brez svoje žlahte in domačih prijateljev 
je šla s svojim ljubim pred oltar. 
Naša družina pa je usihala. Gospod Martin so spremili na zadnji poti mater, 
gospo Kuraltovko Marijo. Bolezen, še bolj pa trpljenje, sta ji utrnila življenjsko silo. 
Pa tudi gospod stric niso imeli mirnega življenja. Pohlepni in hudobni sosed 
iz Žabnice, kmet Kolenc, ga je za pest denarjev zalezoval in oprezoval za njim in 
prenašal lažniva obrekovanja burgermajstru Karlu Jugovicu. Čeprav stricu niso 
mogli ničesar dokazati, so mu očitali, da ne vrne graškim oblastem borih nekaj 
forintov, ki so mu jih dali za popotnico, in da zgovorno in spretno širi med kmetskimi 
ljudmi, zlasti pa med mladino »widrige Begriffe und Stimmung«. Radi bi ga aretirali 
in zaprli, a so mislili, da bi to škodovalo ugledu državnih ustanov, zato so ga tajno 
prepeljali v Novo mesto in nato internirali v poboljševalnem domu v Mirovu na 
Moravskem. 
Dolga leta nismo ničesar slišali o nesrečnem gospodu abbeju Kuraltu. Oča in 
mati sta umrla drug za drugim 1820. leta, ko je divjala po naših krajih huda 
vročinska bolezen, in nista doživela žalosti in sramote, ko so na dražbi prodali našo 
lepo in ponosno hišo. Bratje Jožef, arcat v Ljubljani, Feliks, ki je v nemškem Gradcu 
profesor na teologiji, Anton, ki je prav tam jezični dohtar, in sestra Karolina, ki je 
mati treh otrok in žena vice direktorja cesarske šole umetnosti v Chalons sur Marne 
gospoda Ballossiera, so se odpovedali dediščini. Jurij pa si je kupil iz denarja, ki 
je ostal, ko je poplačal dolgove, majhen grunt v Puštalu. Meni pa je izgovoril kot 
v rojstni hiši. 
Danes pa smo dobili pismo, ki me je nagnalo, da sem se lotila pisanja, ki ga je 
začela moja sestra Karolina. Pismo je naslovljeno na sestro ranjkega gospoda 
Martina Kuralta, na Marijo Paslerico našo mater, napisal pa ga je gospod Slavomil 
Polak, pisar na Mirovu na Moravskem. 
Gospod Polak nam je sporočil, da je na Silvestrovo, 31. grudna 1845, v Mirovu 
v poboljševalnem domu za duhovnike umrl gospod abbe Martin Kuralt. Nihče ni 
žaloval za učenim gospodom in malomarno so ga pokopali na kaznilničnem britofu. 
Cesarska eminenca z Dunaja, ki je poznala Kuraltovo nadarjenost, pa je 
zahtevala, da so mu postavili skromen spomenik. Mojster Leopold Hensmann je na 
črno špičasto skalo vklesal napis: 
M. K. 
t 31. 12. 1845 
Fatis jactatus constanter 
amator Pacis, apium 
hominum Pieri 
dunque fuit. 
Gospod Polak je našega strica obiskoval v celici, katere skoraj trideset let ni 
prestopila prijateljska noga. Ko je gospod Polak nastopil službo v kaznilnici, ga je 
duhovnik pater Kamilo vodil po poslopju. V zadnjem delu stare stavbe so bile 
zaklenjene duri, na njih pa napis: 
172 
Nitimur invetitum! 
Pater Kamilo je pojasnil začudenemu pisarju: »Tu notri je krivoverec, brezbož-
nik, upornik, ki bi že davno prišel na vislice, ko bi ga spoštovanje, ki ga ima 
najmilostivejša vlada do duhovniškega stanu, ne bila tega obvarovala. Obiskati ga 
ne smete, ker so obiski vsakomur, posebno pa mladim ljudem, prepovedani, kajti 
vsaka Kuraltova beseda je kužna. 
Gospod Polak pa je vendar skrivaj obiskoval našega strica. Sivolasi zgrbljeni 
starec je sedel za majhno mizo, pred njim pa so ležale knjige. Gospod Polak je s 
spoštovanjem gledal slabotnega moža, ki je izžareval umirjenost in odločnost. Starec 
mu je povedal, da je brez raziskav in razsodbe zaprt že skoraj trideset let v samotni 
celici. »Vdal sem se v usodo, v sebi sem zatrl želje po svobodi, saj so mi vzeli vse, 
prijatelje, imetje, domovino in čast. Niti tega mi niso dovolili, da bi postavil panje 
s čebelami na okope mirovskega doma,« je povedal stari gospod. Ko je zapazil, da 
začudeno gleda knjige na njegovi mizi, je pojasnil: »Samo cesarsko eminenco je 
menda pretresla moja trma in zahtevala je, naj me olomuški kanonik Rauber 
pripravi k delu. Zahteval sem skoraj osemsto knjig v slovenščini, latinščini, 
francoščini, angleščini in nemščini. Res so mi pripeljali nekaj novejših knjig.« 
Gospod abbe je nežno pobožal knjige, ki so ležale pred njim na mizi. »Poglejte: 
Kopitarjeva slovenska gramatika, Vodnikova Pismenost in Kolarjeva Slavy dcero, 
pa še Dobrovski! 
Rad umrem, ko vidim, da se je moj rod prebudil k novemu življenju. Ljubil 
sem domovino iz vse svoje duše in trpel sem zanjo po nedolžnem vse življenje. 
Odhajam srečen, ker čutim, da tam pri nas vstaja nov rod, novo svobodno življenje.« 
Sklepam svoje pisanje, kajti tudi moje življenje se izteka. V hiši, v kateri živim, 
pa raste nov rod, ki bo napolnil praznino, ki je nastala po naši družini, ki je pomrla 
ali pa se raztepla po svetu. 
Viri 
1. Dr. M. Remeš (Olomouc), Abbe Martin Kuralt, življenjepisne črtice in prispevki k 
zgodovini narodnega prebujenja. Iz češkega rokopisa prevedel dr. Vinko Zupan. Zbornik Matice 
slovenske XIV. zv., Lj. 1912. 
2. F. Zwitter, Linhartova doba, misel in delo. Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel, 
Slovenska matica, 1981. 
3. Josip Žontar, Zgodovina mesta Kranja, Muzejsko društvo, Ljubljana, 1930. 
4. Josip Gruden, Spomini na Francoze, Zbornik Matice slovenske, Matica slovenska 1911. 
5. P. pl. Radics, Iz francoske dobe. Slovenski uradni spis iz leta 1810, Ljubljanski zvon 
1887. 
6. Ivan Vrhovec, Iz domače zgodovine, Ljubljanski zvon, 1888, 1894, 1897. 
7. France Štukl, Knjiga hiš v Škofji Loki, I (1981), II (1984), Zgodovinski arhiv. 
8. Anton Tomaž Linhart. Pisma Martinu Kuraltu. Zbrano delo, uredil Alfonz Gspan, 
Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, Državna založba 1950. 
9. France Kidrič, Zoisova korespondenca, Lj. 1939-1941, izdala Akademija znanosti in 
umetnosti v Ljubljani. 
10. Telegraphe officiel, 1810-1813, franc. časnik, Lj. 
11. Lublanske novice od vseh krajev celiga sveta, Ljubljana 1797-1800. 
12. Pismenost ali gramatika za prve šole, Lj. 1811. 
13. Početki gramatike, to je pismenosti francoske, Lj. 1811. 
14. Števo Šink, Drobci iz loške preteklosti, LR 15, 1968. 
15. Noel Faureliere, Charles Nodier v Ljubljani, Dnevnik 1988. 
16. Marija Jamar, L'Illyrie et Charles Nodier, diplomska naloga, 1940. 
173