STANISLAV JUŽNIČ Fizik Simon Subic (1830- J 903)' Povzetek Simon Šubic je bil med leti 1856—1884 profesor na srednjih šolah v budi. Pesti, Dunaju in Gradcu. Med leti 1869 in 1902 je bil tudi i/redni profesor lizike na uni verzi v Gradcu, kjer je predaval teorijo toplote in meteorologijo. V prvem delu razprave opisujemo Šubičevo mladost in šolanje do doktora ta v Tubingenu. V drugem delu obrav navamo Šubičevo znanstveno in poljud noznanstveno tlelo v slovenskem jeziku s katerim je oral ledino. Posebej iz postavljamo da je prav on leta 1869 ob javil prvo fizikalno znanstveno razpravo v slovenskem jeziku Kaj so hudourni vrt inci?- v glasilu zagrebške JAZI' Rad. Leta 1900 je v Zborniku znanstvenih in pouč nih spisov Slovenske matice objavil »Te melje vremenoznanstva«. To je bil pivi slovensko pisani učbenik meteorologije, o kateri je več desetletij predaval na uni verzi v Gradcu in tam to stroko tudi utemeljil, že dolgo preden so zanjo us tanovili posebno katedro.- Simon Šubic (1830-1903) V rojstnem kraju Simon Šubic je bil rojen 28. oktobra 1830 v Hrodeh številka 13 pri Skofji Loki (Brod bei Lack). Oče je bil siromašen kočar in cerkovnik Lovrenc ( 1805-1858). mati pa Marija, rojena Oblak ( 1793-1864). Hiša v Hrodeh 13 (vulgo Meshnar. Mežnar) je bila prepisana na Lovrenca Šubica leta 1829. po smrti njegovega očeta Jerneja/ Lliša je bila podložna podružnični cerkvi sv Tomaža v Hrodeh. župnija Loka. prej Stara Loka. 349 LOŠKI RAZCIJini 46 Pri Mežnarjevih so imeli le dva otroka, poleg Simona še mlajšega Janeza (Johann), rojenega leta 183-t. Dediščino za pokojnim očetom Lovrencem so dali vpisati v zemljiško knjigo leta 1860. Simonu Subicu, tedaj profesorju v Pesti, je bil zagotov ljen nujni delež. Poleg zavetja v domači hiši je bil enakovredno z mlajšim bratom vknjižen tudi kot dedič (»...und ztvar beide mit gleichen Sitzrechte, intabulirt...*). Materi pa je bila 29. februarja 1860 zagotovljena dosmrtna vzdrževalnimi z zavetjem v hiši. kot je predvideval zakon.4 Kmalu po materini smrti leta 186 t se je Janez poročil z Ano Prešel, rojeno leta 1841. Imela sta 12 otrok, med katerimi trije niso preživeli otroštva. Na domačiji v Brodeh sta gospodarila slabo. Davke za kajžo v Brodeh sta neredno plačevala, po leg tega pa je Janez rad pregloboko pogledal v kozarec. Tako je moral Simon Subic plačevati davke za kajžo tudi s posredovanjem loškega župnika.15 Učna leta Simon je do enajstega leta pastiroval v domačem kraju. Pisati in brati ga je naučil oče Lovrenc. Leta 18-42 in L843 je obiskoval šolo v Skofji Loki. Župnik iz Loke je cerkovnika Subica pogosto obiskoval in nagovarjal, naj pošlje nadarjenega sina v višje šole. Zagotavljal je. da nadaljnje šolanje od staršev ne bo zahtevalo večjih izdatkov. V bližnjem Kranju do leta 1865 ni bilo gimnazije. Tako je Simon med leti 1844—1850 obiskoval gimnazijo v Celju, lam je imel oče prijatelja, pri katerem je Simon dobil poceni stanovanje." V prvem razredu nižje gimnazije je bil med šestintridesetimi Subičev imi sošolci najboljši (prvi preniifer) Tomaž Janežič. ki se je po končanih študijih zaposlil kot knjižničar na Johanneumu v Gradcu. V drugem razredu leta 1845/46 je bil med tridesetimi Šubičevimi sošolci najboljši Josip Vošnjak (1834—1911 >, ki je že nasled nje leto s pomočjo Krcllove štipendije nadaljeval študije na gimnaziji v Gradcu. V prvih dveh razredih celjske gimnazije so poučevali: verouk, latinščino, zem ljepis, zgodovino in matematiko, v tretjem razredu pa še grščino/ Ob prihodu v Celje Šubic ni znal skoraj nič nemškega jezika, zato je imel veliko Ličnih težav meti štiri leta mlajšimi sošolci. V drugem razredu višje gimnazije leta 18 i9 SO se je šubic že prebil med premijante. V tistem času je v Celju živel tudi zdravnik, dr. Josip Šubic ( 1802-1861). rojen v Mokronogu na Dolenjskem. V revolucionarnih letih 1848-1849 je v celjskih Slovenskih novinah objavljal članke s skrajnimi gesli tedanjega meščanskega demokratizma.8 Med šolanjem v tretjem letniku celjske gimnazije Simon Šubic ni imel denarja ni ti za najnujnejše izdatke. Tako je v letih 1846— 1847 njegovo zdravje močno opešalo zaradi neredne prehrane. Za ubogega fanta se je zavzel gimnazijski preteki Hartrid Dorfmann,'' ki je posredoval za pomoč pri celjskih meščanih in pri samostanu. Prefekt je Simon Šubica sprejel tudi na stanovanje do jeseni leta 1850. Zato mu je moral fant po svojih močeh pomagati pri pisarniških delih. V tretjem razredu je Simon Šubic gmotne težave premagoval s poučevanjem sošolcev. Zaradi pretiranega učenja so ga pogosto bolele oči. 350 rr/iK s/i/ov SVBIC(J830-1903) Gimnazija v Ljubljani (1850-1852) Konec leta 1850 se je vpisal v sedmi razred gimnazije, ki so ga na novo ustanovili v Celju. Skupaj z. drugimi sošolci si ni bil na jasnem glede novih odredb ministrstva za tik in bogočastje, Zato se je še isto jesen prepisal na gimnazijo v Ljubljani, čeprav je bilo v letu 1851/52 že mogoče opraviti maturo tudi v Celju. Tako je Šubic zadnja dva gimnazijska razreda končal v Ljubljani. Študiral je uspešno in opravil maturo z odliko.1" Po marčni revoluciji so v habsburški monarhiji ukinili liceje. Šestim razredom predmarčnih gimnazij so zdaj dodali še dva nova. Latinski značaj gimnazije so neko liko okrnili v prid matematično-prirodoslovnih predmetov. Na novo so vpeljali pouk materinega jezika, prirodopisa s liziko in filozofske propedcvtike (Propadeutik).11 Tako je Šubic leta 1850 51 v sedmera gimnazijskem razredu poslušal po t ure na teden matematična predavanja Georga Luscherja o potencah, logaritmih in geometriji. Po ) ure na teden je poslušal prirodopis (Naturgeschichte) z zoologijo po Knorovem učbeniku, botaniko in mineralogijo pa po učbeniku mineraloga Friedericha Mohsa (1773-1839) i/ Gradca. V 7. razredu je prirodopis poučeval dr. Anton Schubert, ki je v 8. razredu poučeval tudi naravoslovje (Naturlehre) s fiziko in kemijo. Vendar je kmalu zbolel in 21. aprila 1851 tudi um rl. Zato ga je 1(>. marca 1851 nadomestil suplent Dežman, ki se je leta 1849 vrnil v Ljubljano po študiju medicine in ab- solviranju prava na dunajski univerzi. V letu šubičeve mature 1851 52 se je učni načrt močno spremenil v korist na ravoslovja (kemije in fizike). V tem letu je Dežman poučeval naravoslovje v drugem polletju 6. razreda po 3 ure na teden, v 7. razredu po i ure na leden in v 8. razredu po ~ ur na teden. Tako je Šubic med svojim gimnazijskim študijem, torej do svojega dvaindvajsetega leta. poslušal predavanja iz kemije in lizike le v zadnjem letniku po 7 ur na teden. To je skoraj dvakrat manj ur fizike kot jih je Skica iz Šubičeve Telegrafije, objavljene v v vseh svojih gimnazijskih letih poslušal Letopisu Slovenske malice. 1875. (Pod K). Štefan v Celovcu pri profesorju Karlu Bainoo telegraf s popravki dunajskega „ .... .,„„ -o-,-,., .. ,- , mehanika Eklinga. hi so ga v Avstriji Robidi (1804-1877). Stetan ie matunral , ... ,. , ,, ,,,,-, ,,,,,„. _„ ;,,. 1 uporabljan od leta 184 . dokler ga ni leto dni za Subicem. V poznejših de- /r ,-,-,„•/ Morsov telegraf. Pod. 1 I.Morsov setletjih se je skupno število tedenskih ur telegraf ki so ga vpeljali v ZDA leta 1844 351 I.OSK1 KA/(,1.11)1 46 v vseh letnikih gimnazije v Ljubljani ustalilo na In. kar je skoraj polovico več kot v Šubičevem času. V petdesetih letih preteklega stoletja so na gimnazijah v Ljubljani, Celovcu in Novem mestu poučevali naravoslovje po Anfangsgriincle der Naturlehre Andreasa v on Baumgartnerja (1793—1865), tiskanem na Dunaju leta 1837, V tej knjigi se prvič pojavi samostalnik »Thermodynamik«.u Knjiga zagovarja domnevo o valovni teoriji toplote,1-1 ki v drugi polovici stoletja ni bila več v čislih. Tako je med leti 1SS~-1862 Robida še zagovarjal valovno teorijo toplote, medtem ko se je sam Subic leta 1862 in pozneje raje obrnil k kinetični teoriji. Kljub maloštevilnim uram je Dežman v Šubičevem 8. razredu predelal celotno Baumgartnerjevo knjigo po naslednjem učnem načrtu: Kemija, statika, dinamika, akustika, optika, magnetizem, elektrika, toplota, astro nomija, meteorologija. Vrstni red poglavij v učnem načrtu za naravoslovje na ljubljanski gimnaziji je os tal v glavnem nespremenjen tudi v naslednjih desetletjih. Le med leti 18^2-18SS so opuščali zadnji dve mejni poglavji fizike, bržkone zaradi stiske s časom ob zmanj šanju celotnega tonda ur naravoslovja. Do pomembne spremembe v rstega reda poglavij je prišlo tako v učbenikih kot v učnih načrtih v šestdesetih letih. Tedaj za čno takoj za elektriko in magnetizmom obravnavati še druge vrste valovanj: zvok. svetlobo in toploto. V času Šubičevega šolanja je imel fizikalni kabinet gimnazije v Ljubljani 2()() ti let nih dotacij, medtem ko so v Celovcu dobivali pol manj. Vendar kustos fizikalnega kabineta Dežman ni nabavljal novih naprav za merjenje toplotnih lastnosti snovi. Tako je imel na razpolago le 11 instrumentov za merjenje toplotnih lastnosti, ki so ostali še iz časov štiridesetletnega poučevanja Janeza Krstnika Kersnika ( F83-1850).1' Polovica teh naprav je ostala uporabna še ob Mitteisovem odhodu iz Ljubljane leta 1866. Med njimi je bil na najvišjo vrednost ocenjen platinski vžigalnik, za njim pa Papinov lonec in trije kovinski termometri, ki so skupaj stali nad 70 fl.1" Med cene jšimi instrumenti je bila Leslijeva kocka, katere ploskve so bile prevlečene z ra zličnimi snovmi, kar je omogočalo meritve razlik sevanja toplote v različnih smereh. Irski raziskovalec John Tvndall (1820-1893) je delovanje l.eslijeve kocke pojasnil s teorijo etra,1" ki ni bila v skladu s (poznejšim) Šubičevim prepričanjem. Med cenejšimi instrumenti za merjenje toplotnih lastnosti snovi so imeli v fizikalnem kabinetu gimnazije v Ljubljani tudi živosrebrni termometer, pirometer, kalorimeter, štiri inačice svetilk, hladilnik in podobno. Leta I8T1 S2 je Dežman nabavil tudi Morseov samopišoči telegraf, o katerem bo njegov tedanji učenec Šubic 23 let pozneje objavil zajetno razpravo v slovenskem jeziku. \ prvi polovici 19. stoletja pouk fizike v Ljubljani ni bil na želeni višini. Ugotovitev velja tako za nekdanji licej kot za gimnazijo v Šubičevem času. Kersnik in njegovi nasledniki, vključno z Dežmanom. namreč niso imeli ustrezne izobrazbe. Položaj se je uredil komaj z. MiUeisovim prihodom v letu 1853/54. Univerza na Dunaju (1852-1856) Subic ni nadaljeval šolanja na ljubljanskem bogoslovju ali v bližnjem Gradcu. Odločil se je za študij matematike in fizike na filozofski fakulteti univerze na Dunaju, čeravno je v gimnazijskih letih poslušal bore malo fizike. 352 FIZIK SIMOS H BIC 11830-1903) Teološki študij je bil najhitrejša pot do lastnega kruha za siromašnega Šubica. Vendar se je fant že dolgo zanimal za naravoslovje, nove šolske potrebe na področju naravoslovja pa so mu obetale tudi primerno zaposlitev. Odločitev ni bila lahka, saj sprva ni imel niti 100 fl. potrebnih za pot na Dunaj. Med študijem na Dunaju se je Šubic vsestransko izobraževal. Na univerzi je obiskoval zgodovinska in filozofska predavanja Josefa pl. Aschbacha (1801-1882). Franza Karla Lotta (1807-18^4), Johanna Peithnerja Ritterja pl. Lichtenfelsa (1787-1866) in drugih.1" Široko znanje je pozneje s pridom uporabljal v poljudnoz nanstvenih razpravah v slovenskem jeziku. Prva leta je le stežka premagoval stroške študija na Dunaju, kar je slabo vplivalo na njegovo zdravje.1" Skupaj s Šubicem sta študirala matematiko in naravoslovje na Dunaju tudi dva druga Kranjca. Ljubljančan Mihael Wumer (1829-189D in Thomas Schrev, rojen le ta 1830 v Logatcu. Vsi trije so začeli prejemati po 120 fl Knafljeve štipendije šele ob koncu svojih študijev leta 1855 in 1856. Vsi trije so pozneje postali srednješolski pro fesorji.1'' Korošec Jožef Štefan (1835-1893) je študiral en letnik za Šubicem. Matematiko sta poslušala pri profesorju Franzu Kaverju Mothu (1802-1879). teorijsko fiziko pa pri fiziku Augustu Kunzeku Edlerju pl. Lichtonu (P95-1865) in matematiku Josephu Petzvalu (1807-1891).20 Eksperimentalne fizike so se dunajski študentje učili v fizikalnem inštitutu, ki je bil ustanovljen leta 1850. Leta 1852 je njegov prvi direktor Christian Doppler (1803-1853) zbolel in odstopil, tako da je Šubica in Štefana poučeval Andreas pl. Fttingshausen (1796-1878). Po upokojitvi leta 1865 mu je sledil sam Štefan, po Štefanovi smrti pa LucKvig Boltzmann (1844-1906). Fttingshausen je poučeval fiziko v zadnjih treh semestrih študija. Le zadnji se mester je bil posvečen samostojnemu raziskovalnemu delu študentov. Ettingshausnov asistent je bil Wilhelm Joseph Grailich (1829-1859), ki je leta 1854 postal najprej »eleve«, nato pa član fizikalnega inštituta. Leta 1855 je bil habilitiran za privatnega docenta za kristalografijo, fiziko kristalov in splošno fiziko. Leta 1857 je postal izred ni profesor višje fizike na Dunajski univerzi.21 30. 6. 1856 je Šubic z odliko opravil izpit za profesorja matematike in fizike v višjih razredih nemških gimnazij.-- Takšen izpit je Štefan opravil še pred koncem svojega četrtega letnika leta 1857. Do leta 1872 v Avstriji, za razliko od nemških dežel, niso poznali doktorske di sertacije v sodobni obliki. Za pridobitev doktorskih časti je zadoščal filozofski ri- goroz,-< ki je bil zelo zahteven. Štefan je opravil rigoroz leta 1858, Šubic pa ga ni opravil. Štefan je pozneje zelo hitro prodrl v vrh avstrijske in svetovne fizike, medtem ko je imel Šubic hude težave. Leta 1858 se je Štefan habilitiral za privatnega docenta fizike na Dunajski univerzi s predavanjem o teoriji elastičnosti.-1 Januarju leta 1863 je bil imenovan za rednega profesorja višje matematike in fizike, star komaj 27 let. Akademija na Dunaju je bila ustanovljena leta 1847. Njen prvi glavni tajnik je bil Fttingshausen. Andreas baron pl. Baumgartner (1793-1865) je bil pivi dve leti njen podpredsednik, med leti 1851-1865 pa predsednik. Leta 1860 je Štefan postal dopis- 353 LOŠKI RAZGLEDI 46 ni, 20. junija 1865 pa redni član Dunajske akademije. Leta 1875 je bil izvoljen za tajnika matematično-naravoslov nega razreda. Deset let pozneje je postal pod predsednik Akademije, kar je ostal do smrti.-~ Šubic ni postal član Dunajske akademije, čeravno je v njenih glasilih objavil nekaj razprav. Doktorat v Tiibingenu Primerne službe za Šubica ni bilo ne na Dunaju ne na rodnem kranjskem. Odpravil se je na Ogrsko, kjer je bil 1. oktobra L856 sprejet za suplenta na državni gimnaziji v Budi.2'1 Službo je nastopil 26. oktobra 1856. Zanjo je pozneje dobil tudi pohvalno spričevalo. Z ukazom dne 18. septembra LSS- je bil nameščen na višjo re alko v Pesti. Tu je poučeval kot profesor fizike od 31. oktobra 18S~ do poletja 1861. Obenem je bil tudi suplent na državni gimnaziji v Pesti, kjer je dobil dve pohvalni spričevali za »zahtevno delo« in -temeljne pedagoško-znanstvene kvalitete«.-" Šubic je objavil svoje prve poljudnoznanstvene spise še kot študent na Dunaju. Priobčeval jih je v Novicah leta 1855 in 1856. podobno kot Štefan. Oba sta objav ljala tudi v celovških časopisih: v Einspielerjevem Šolskem prijatelju (Štefan. 1854 in 1855), v Janežičevem Slovenskem glasniku (Šubic 1858, Štefan 185H in L859) in v Slovenski bčeli (Štefan).-s Med službovanjem v Pesti je Šubic leta 1861 objavil tudi učbenika za višje in niž je gimnazije in realke. Vendar je v tem času kot fizik že krepko zaostal za pet let mlajšim Štefanom, ki je med leti 1857-1860 priobčil že 9 fizikalnih razprav, pred vsem pri Dunajski akademiji in v Poggendorffovih Analih.-"1 Šubic se je v času službovanja v Pesti ukvarjal predvsem z mehaniko. Leta 1860 je o njej objavil svojo prvo fizikalno razpravo v izvestjih realke v 1'ešti. Obenem je načrtoval akademsko kariero. Po prošnji z dne 16. aprila 1861 se je i. maja 1861, lik pred preselitvijo na Dunaj, priglasil k filozofskemu doktoratu na univerzo v Tiibingenu. Po priporočilu tamkajšnjega profesorja fizike Eduarda Reuscha (1812-189D so mu 25. maja 1861 podelili doktorat in absentia«. Šubic si je za di sertacijo izbral nadaljevanje razprave, objavljene v izvestjih realke v Pesti. Z nekaj dodanimi poglavji je delo naslednje leto objavil v izvestjih realke v dunajskem okra ju Rossau, kamor se je medtem preselil. Peštanski profesor šubic je nedvomno izbral tisoč kilometrov oddaljeno univer zo v Tiibingenu iz. povsem praktičnih vzrokov. Za pridobitev doktorskega naslova na univerzah habsburške monarhije je bilo namreč treba pokazati veliko splošne ga znanja.^" Tako Šubic nikakor ni bil edini Avstrijec, ki si je doktorske časti prido bil raje v Tiibingenu.41 kjer je bil sistem blažji in ustni izpit sploh ni bil obvezen. Seveda zato v habsburški monarhiji niso radi nostrilicirali doktoratov. doseženih na nekaterih nemških univerzah. Šubic sploh ni osebno obiskal Tubingena. Tamkajšnji profesor Reusch pri pisan ju Šubičeve disertacije ni sodeloval, saj ni imel velikega matematičnega znanja in se ni ukvarjal s teoretično mehaniko. Njegovo področje je bila eksperimentalna fizika z raziskovanjem modelov kristalov, molekularnih struktur in optičnih efektov. Leta 1873 je pri Reuschu v Tiibingenu doktoriral tudi Škot sir\\ illiam Ramsav < 1852—1916), pozneje slovit fizik. Za priglasitev k doktorskemu izpitu na univerzi v Tiibingenu je bilo treba odšteli kar precej denarja. Tujec (zunaj dežele \Viirtcnberg) je moral odšteti 9-t ti 30 kr 354 FIZIK \l\l< )\ SI lili i 18 tO- 1903) tamkajšnjega denarja ali 54 pruskih talerjev;- oziroma 135 11 avstrijske konvencijske veljave. Znesek je presegal Subičevo Knatljevo štipendijo za leto 1856. Nazorno M ga lahko predstavimo kot 1687 kg najcenejšega kruha ali 363 kg govejega mesa po ljubljanskih cenah leta 1858." medtem ko je bil na Dunaju kruh več kol dvakrat dražji/1 Iz Šubičevega dopisa 1. maja 1861 razberemo le. da je plačal »zahtevani zne sek 5 Thlr«,« Norme za pridobivanje doktorskega naslova na univerzi v Tiibingenu iz leta 1855 so v 3- točki sicer predvidevale oprostitev od kolokvija (Dispensation vom Colloquium), vendar le v primeru visokega položaja ali izstopajočih znanstvenih kvalitet, po katerih bi slovel prosilec. Subic ni izpolnjeval nobenega izmed obeh pogojev, kljub temu pa je dosegel oprostitev. Poleg življenjepisa in spričeval je prošnji 1. maja 1861 priložil še svoja strokovna dela: - Učbenik lizike iz leta 1861 s priporočilom profesorja Krischeka iz Bude. - Razpravo, objavljeno v izvestjih realke v Pesti leta 1860. - Doktorsko delo v rokopisu na tO straneh. I )a bi podprl svojo prošnjo za podelitev doktorskega naslova »in absentia«, je Subic potrkal tudi na srce univerzitetnih profesorjev v Tiibingenu. V svoji prošnji, poslani 10. aprila 1861, v življenjepisu, poslanem 1. maja 1861 in še v posebni prošnji ob živl jenjepisu je poudarjal, da bodo nemški učitelji julija 1861 ob svoje službe na Ogrskem. Razmere na Ogrskem, ki spodkopavajo eksistenco tamkajšnjih nemških učiteljev. naj bi Šubicu onemogočale tudi potovanje v Tiibingen zaradi kolokvija. Subičeva strokovna dela, spričevala in Življenjepis so prispela v Tiibingen 1 t. ma ja 1861. Dan pozneje jih je v presojo dobil profesor fizike Reusch, ki je poldrugo stran svojega poročila oddal 25. maja 1861 na seji kolegija fakultete. Reuschu je bil Šubičev učbenik všeč. Menil je. da snov dobro podaja in uporab lja dovolj sodobne matematike. V dobro mu je štel tudi priloženo priporočilo pro fesorja Eduarda Krischeka (roj. 18,30) iz Bude (Ofen). V razpravi iz leta 1801 je Subic obravnaval mehanske pojave z »višjim računom«,*6 kar mu je omogočilo pomemb ne ugotovitve. Rokopis doktorata se je Reuschu zdel -reč ali manj samostojna obrav nava delovanja nasprotujočih si sil«, kar daje razpravi še posebno veljavo. Reusch je podprl subičevo prošnjo za oprostitev od kolokvija, saj je 'Znanstvena utemeljenost, s katero Šubic obravnava fizikalne pojave vsvojih spisih, dovolj velika«. Zato je menil, da je mogoče Šubica »in absentia- oceniti z oceno »bene«. Istega dne. iS. maja 1801, je kolegij fakultete sprejel Reuschev predlog. Poleg Reuschevega je na dokumentu še 10 drugih podpisov.-*" Šubic bržkone ni imel nobenih stikov z univerzo v Tiibingenu pred svojo prvo prošnjo datirano 16. aprila 1861. Njegova prošnja je prispela v Tiibingen štiri dni pozneje. Le dober mesec za tem pa so mu na univerzi v Tiibingenu že podelili dok torski naslov. Znanstvene in poljudnoznanstvene razprave v slovenskem jeziku šubic je napisal okoli petdeset poljudnoznanstvenih razprav in celo leposlovnih spisov v slovenskem jeziku. Nekatere med njimi niso bile objavljene, domnevno zaradi prevelikega obsega. Sodelovanje v znanstvenih in pedagoških društvih Šubic je bil že med službovanjem na realki v dunajskem okraju Rossau leta 1863 fn član Srednješolskega društva.s~ Sodeloval je tudi v izpitni komisiji, ki je pre verjala kandidate za učitelje na realkah v Gradcu. Za to delo je dobil pisno pohva lo ministra.* Med leti 1867—1870 je bil redni član društva Natunvissenschaftlicher Verein tur Steiermark, ustanovljenega -t. aprila 1802 v Gradcu.^ 27. maja 18" 1 je Toepler postal podpredsednik, po odhodu iz Gradca leta 1880 pa je postal častni član društva. Leta 1880 so za podpredsednika društva postavili Boltzmanna. Delo društva so podpirali samo redni člani z letnimi prispevki po 2 fl. Sestanki društva z. znanstvenimi predavanji in poskusi so bili vsak mesec s prekinitvami med poletnimi počitnicami. Izdajali so letna poročila z znanstvenimi razpravami Mittheilungen der naturvv issenschaftlichen Vereines, ki so po letu 18^-t izhajala z enoletno zamudo. Poročila so vsebovala znanstvene razprave, povzetke znanstvenih predavanj na sestankih društva, popis članstva in popis revij, ki so jih dobivali z zamenjavo od drugih društev. Po letu 1871 so med drugim dobivali Rad JAZU iz Zagreba, niso pa dobivali izvestij Kranjskega muzejskega društva. Večina znanstvenih razprav, objavljenih v izvestjih Štajerskega naravoslovnega društva, je obravnavala biologijo. Do leta 18T5 so objavili tudi dve fizikalni razpravi graških univerzitetnih profesorjev Boltzmanna in Karla Friesacha. eno astronom sko, osem meteoroloških in devet matematičnih razprav.1"1 Na koncu vsakih izvestij so objavili meteorološka poročila, podobno kot izvestje Kranjskega muzejskega društva. Mitteisova in druga predavanja pri Kranjskem muzejskem društvu so bila bolj tehnološko usmerjena kot v Gradcu. Predavanj o teorijski liziki v Ljubljani ni bilo. Zaradi univerze je bila kvaliteta predavanj \ Gradcu občutno višja. Zato nas toliko bolj zanimajo vzroki za Šubičev izstop iz Štajerskega naravoslovnega društva med leti 1870-1871. V popisu za leto 18^0 pod številko 440 zadnjič najdemo Šubica. Zapisan je kot privatni docent, čeprav je že leta 1869 napredoval v izrednega profesorja. Šubičev izstop sledi kmalu za njegovim neuspehom pri kandidaturi za predstojnika katedre matematične fizike na univerzi v Gradcu. Katedro je dobil Boltzmann. njegov vstop v društvo pa sovpada s Subičevim izstopom. Leta 186" so šubica izvolili za dopisnega člana JAZL^ v Zagrebu, v razred mate- matično-prirodoslovnih znanosti.1'1 V tem razredu je bilo šest rednih in prav toliko dopisnih članov. Med redne člane je bil že ob ustanovitvi Akademije maja 1866 izvo ljen dnigi Kranjec, veterinar Bleivveis. V matematično-prirodoslovnem razredu sta bila v Šubičevem časti še dva druga fizika. Redni član je bil Josip Torbar (1824-1900). pro fesor fizike na višji realki v Zagrebu. Bil je tudi urednik Rada za prirodoslov ne znano sti. Od leta 1890 do smrti pa je bil tudi predsednik JAZU. šubičeva prijatelja, fizik Martin Sekulič (1833-1905) in slovenski zoolog Erjavec, sta bila izvoljena za dopisna člana matematično-prirodoslovnega razreda 2-t. novembra 1873 oziroma 25. novem bra 1875. Tako so bili meti dvanajstimi rednimi in dopisnimi člani matematično-priro doslovnega razreda JAZU v drugi polovici sedemdesetih let kar trije Kranjci. 360 FIZIK S7.V/OA ilBIC (1830-1903) Med leti 1869-1877 je Šubic priobčil v Kadu JAZI" šest razprav, med njimi dve v dveh delih. Prve štiri so tiskali v slovenskem jeziku, zadnji dve pa so leta 1877 nati snili v hrvaščini. Pozneje v Radu niso več tiskali slovensko pisanih razprav, zato Šubic tam ni več objavljal. S tem je prenehala edina kratkotrajna možnost, ki so jo Slovenci 19. stoletja imeli za objavljanje znanstvenih fizikalnih razprav v domačem jeziku. Šubic je bil »letnik- Slovenske Matice med leti 1869-1879. V popisih je zapisan kot profesor Trgovske akademije v Gradcu in ne kot univerzitetni profesor. Ni znano. zakaj ga po letu 1879 ni več med člani, saj je pri Matici objavljal še leta 1892 m L900. Značajske poteze V Skotji Loki so še do zadnje vojne ohranili spomine na .Šubičevo nagnenjc h kleptomaniji. V tamkajšnjih kavarnah je pobiral vse žličke, ki jih je potem morala vračati njegova služkinja.,,J Šubic se ni poročil, imel pa je baje nezakonsko hčer.1 •< Z varčnostjo, ki je bila pogosta tarča posmeha znancem in Študentom, je prihranil toliko, da je lahko pod piral sorodnike v domačem kraju. Kupil jim je razsežno kmetijo v Zmincu. leta 1882 pa je iz obresti glavnice i()(>() fl ustanovil tudi posebno podporno rento za brata, nečake in prihodnje dijake iz svojega rodu. > V enajsti točki ustanovnega pisma vidi mo Šubica kot vernega katoličana, navezanega na rodni kraj. domovino Kranjsko in na vse Slovence (aller Slaven). Z bratovimi otroci je bil v zelo dobrih odnosih. Najstarejši stričnik. Anton, rojen leta 1869, mu je ob godu leta 1891 pisal tudi o do mačih težavah.6'' Prav njemu je Simon Šubic že prej kupil posest v bližnjem Zmincu Šubičevo pismo Luki Pintarju 11. junija 1900 361 msKi i;.\/t,iihi it, s hišo na številki 11." vulgo Anšk Lili Anžek. I liso je kupil od Ane Subic potem, ko sta prejšnja lastnika, gruntar Andrej Jamnik in Meta, rojena Šubic, um rla brez otrok. \a domačiji v Brodeh 13, ki je stala poleg cerkve sv.Tomaža na desni strani nad cesto proti Škofji Loki. se je poročila ena izmed nečakinj Simona Šubica. tako tla se današnji lastniki piše jo Prevodnik.1*"" Leta 1898 je Šubic skušal utemeljiti še eno podporno ustanovo s kapitalom 40000 II. pozneje 20000 H. vendar poga janja s finančnimi oblastmi v Ljubljani niso bila uspešna."* Bržkone si je šubic toliko prizadeval za dijaške podpore tu di zaradi hvaležnega spomina na Knafljevo štipendijo, ki jo je kol študent Subičevopismo LukiPintctrju (1857'-1915), na Dunaju prejemal leta 1855 in [856. rojaku i: Hotavelj r Poljanski dolini v zve- Poleg osebnih obiskov je šubic vzdrževal zi ; objavo Temelja vremenoz)ianstva r ,.' . ., .. .... , .. . . ,, ., ... , ,, ,. , .,, tudi pisne stike s pniate n m sorodniki iz Zborniku Slovenske Malice, ki ga /e ure/iil ' ' ' ' Pintar. Kljub Šubičevim navodilom je bila domačega kraja. njegova razprava natisnjena brez slik Konec septembra lela L902 se je Šubic Original branijo v rokopisnem oddelku MX upokojil tudi na univerzi v Gradcu po / l/nb/iani , ..... ., . ., . „ skupno enainstindesetih letih državne službe, ki jim je treba prišteti Se pet lel 1864—1869. ko je bil zaposlen samo na Trgovski akademiji v Gradcu. Po upokojitvi na Trgovski akademiji je prejemal letno po 1200 fl. Zato je 22. julija 1902 prosil, naj mu 1200 II odškodnine (Remuneration) z univerze prištejejo k pokojnini. Prošnjo so mu izpolnili skupaj s cesarskim up- okojitvenim aktom 27. septembra 1002. tako da mu je pokojnina začela leči od L oktobra 1902."'' Vendar je že naslednje leto. 2~. julija 1903. umrl v bolnišnici usmil jenih bratov v Gradcu."1 SKLEP Simon Subic se je zanimal za mnoge probleme, med njimi je prenekateri segal tu di zunaj fizike. Ni se prilagodil zahtevam znanosti svoje dobe: I) S svojo poljudnoznanstveno prozi) je zastopal smer. ki je bila v nasprotju s pre vladujočimi prizadevanji slovenskih piscev. Šubic seveda ni bil edini slovenski poljudnoznanstveni pisec svojega časa. bit pa je med vsemi najbolj plodov it. Kot av tor prvih slovenskih znanstvenih fizikalnih razprav je sploh ostal povsem osamljen. Toda tudi sam je objavljal te razprave v slovenskem jeziku le dobrih pet let. Z znanostjo v slovenskem jeziku je prehitel svojo dobo, ki ni imela na voljo ne us trezne slovenske periodike ne dovolj izobraženih bralcev. Po drugi strani je Subic ostal zvest poljudnoznanstvenemu pisanju do smrti, skoraj pol stoletja. 362 FIZIK S/MI >.\ v /;/< i IH irj-tvojj 2) Znanstvene fizikalne razprave je v vodilnih nemških in avstrijskih revijah ob javljal le dobro desetletje, med leti L862—1872. Tudi tu je nasprotoval prevladujoče mu prepričanju fizikov svoje generacije. Šuhičevo mnenje o atomih in molekulah kot pomanjšanih objektih makroskopskih zakonov mehanike je imelo več zago vornikov v tedanji Evropi. Danes poznamo njihove zmote, ki pa niso dovolj tehten vzrok, da bi jih morali prepustiti pozabi. Predvsem pa je Subic ostal vse življenje zvest svoji rodni Poljanski dolini. V svo je razprave o meteorologiji je redno vpletal vremenske pojave iz. svoje ožje do movine. Tako je povzel opis hudournega vrtinca iz očetovega pisma iz leta 1855: «Od tistega vrtinca tudi nekaj vem. Tudi v naših krajih se godi to. Od cerkve sv. Tomaža v Brodeh je seno /zelo. Na Kovskem vrhu pri Kožuhu ga vzame cel voz. Pa sem sam videl na jezeru ( Blejskem), ko je vodo zavrtelo, pa jo je neslo kvišku. Ta reč je taka. ko hi se začudi/, še zholiš; mi pravimo, da se ta hudi />riiisue-.~< UPORABLJENE OKRAJŠAVE AVA Min Cl' - Algemeiiies Venvaltuiljisarchiv 11 ien. Ministerium tur Cultus und unterricht. OZ.s - Držama založba Itoivni/e Izvestja- Programm oziroma Jahres-I5ericht gimnazij in realk. t/ - Ljubljanski zvon. MK - Hladimhaknjiga. Ljubljana. Min \nl Ver Steiermark- Mirtcikingen des naturvvi.s.senschaftlichen Vereines furSteier. Graz ls~D-l,sso. J;. d. - navedeno delo. Kad - RaciJugosloienske akademije znanosti i umjetnosti, Zagreb 1867—. SBL - Slovenski biografski leksikon. Shem (,'vin. - Schematismus des O.sterreiehischen Gvmnasien und ReaLschule tur das Schuljahr 1859-60. Herausgegeben von Alois Vaniček, Praga 1860, Schematismus der Mittelschulen der im Reiehsrate vertretenen Uinder und der Militargranze, Herausgegeben vonjohann Dassenbacher, Znaini 1868, SM - Slovenska matica. Ljubljana. LAT -Universitčitsarchiv Tiihingen ZAL šk I. - Zgodovinski arhiv Ljubljana. Enota v Škof/i Loki ZČ - Zgodovinski časopis. Ljubljana. Opombe ' Daljšu razpravo o S. Subku z njegovo bibliografijo je isii avtor objavil v Zborniku za zgodovino naravoskn ja in tehnike. SW, 13-14 (1998). str. 167-200. - \\altcr H<")tlechner. Die Dozentur und das ExtraoniinarialftirPhysik des Simon Subic, pet strani dolg tip- kopis iz leta 1988. str.3 Is prijaznim dovoljenjem avtorja). • Zgodovinski arhiv Ljubljana. Enota v Škojji loki IZAL-Sk. I. > Priimek Subic so pogosto pisali tudi drugače. kol je \ navadi danes, tako: Schubitz. Subic\ Subič ud. • Zgodovinski arhiv Ljubljana, Himni i škojji Laki i/.M.šk. /..;, 1 Pismo siniona Subica loškemu župniku, poslano iz Gradca -zadnje dni decembra 1891- (ZAl-Šk. I.. Župni arhiv Vil ~i). Po LAT 131 I lb \r. 4 je Simon Šubic dobil stanovanje \ Celju šele leta 1845. " Josip Vošnj.ik ( 183-4-19111. Spomini. ?MLjubljana, 1982, str. 17 in 19-21. - lože Pogačnik. Zgodovina slovenskega slovstva, lil del. Obzorja Maribor. 1969, str. 49-50, LJAT 131 I lb Nr. i. Admontski menih in humanitelni učitelj gra.ške gimnazije Dorfmann je postal preteki gimnazije v Celju novembra leta 1827. Bil je bister in delaven. Na gimnaziji je utemeljil tudi numizmatično zbirko. Leta 1849 50 je bil provizorični ravnatelj celjske gimnazije. Že naslednje leto ga je zamenjal Gassner (J, < »rožen, Zgodovina celjske gimnazije. Izrcsijti državne Kalne gimnazije v Celju 10 is /<>-1927/28. Celje 1928. str. i. d in 10). torej prav s letu. ko se je šubic prešolal v Ljubljano. LAT 131 1 lb. \r. i. str. 5. Glej tudi Vlado Schmidt, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem, 3. del. 2. izdaja. Delavska enotnost. Ljubljana 19KK. str. 13" 363 LOŠKI RAZGLEDI 46 • Jože Ciperle. Gimnazije na Slovenskem v letu IS iS ter njihov razvoj do leta 1918. SŠM. Ljubljana 1979, str. Ki. Vlado Schmidt (Zgodovina šolstva in pedagogike na slovenskem. 3. del. 2. izdaja. Delat ska enot nost, Ljubljana 1988. J. del. str. 129) navaja Ent\vurf der Organisation der Gymnasien und Realschulen in Oesterreich, Wien 1849. Predvideni predmetnik je bil preeej drugačen od onega, ki so ga dejansko poslušali dijaki šubičeve generacije. Posebno velike razlike so bile pri pouku fizike, saj so jo na posameznih gim nazijah med leti 1849—1852 poslušali tudi po sedem ah celo osem ur na teden (Ciperle. u. d.. 1979. str. 37) \ zaključnem letniku Uztrstja Gimnazije Ljubljana, 1852. str. 1"). >- 1 lans Kangro. Le developpement de la thenwxlynamique de Clausius a Planck, v /bi nniku Table nmde du CMRS: Sadi Carnot. Pariš 1974. Editions CNRS, Pariš 1976 sir. 229: siephen Brush C. (roj 1929). Tbekind ofmotion we caU heat, North-Hollarad Amsterdam. Ncvv Vork. Oxford 1976, 2. del, str. MI. <•• Hnish. n. d.. 1976. str. 332. " linrntarium l.iceja v Ljubljani. Kersnik 6. 7. 1847, Zgodovinski muzej Ljubljana, akc. fond 1. arli enota -(> '' Inventarium dem Instrumente. Apparate. sonsiigen l'nterrichtsbehelfe und Einrichtungsstucke der physi- kalischen Kahinels am k.k. Gv mnasium in l.aibach mil Ende des 2. Semesters. Mitteis 9. K. 1866. Zgodovinski muzej Ljubljana, akc. fond 1. arh. enota iS. John Tyndall ( 1820-1893), Heat as a Mode af Motkm, 1863 (2: 18651. nemški prevod II. Hetmholtza in (i \\ ledemanna. Braunsch\veig 1867. sir. 3čw. I AT 131 I lb. N*r. -t. sir. 5-6. Zgodovinar J. Aschbaeh je dal leta 1865 na Dunaju natisniti knjigo Geschichte der \\ icner l"niversitat. šubic naj bi na Dunaju študiral tudi filozofijo in zgodovino, vendar Študija gotovo ni kronal z diplomo. Profesorski izpit za matematiko in liziko naj bi opravil šele julija leta 1856. (Constant pl v\ uivb.uh. vitez Tannenberg i 1818-1893). Biogra/>biscbes Lexikou der Kaiserthiims Oesterreich entbal- tens die Lebenskizzen der denkuiirdigen Peisonen. tvelcbeseil 1750 in der 6sterreichi9) najpomembnejši meteorolog na Kranjskem. Schrev je postal pozneje profesor in ravnatelj na realkah v Ljubljani in Celovcu in član Kranjskega muzejskega društva. Za razliko od šubica in vjCurnerja, Sehrey ni objavljal razprav v .slovenskem jeziku, Med leti 1851-1854 je na Dunaju študiral matematiko in naravoslovje tudi avguštinski menih. Ceh < IregorJohann Mendel (1822—1884). poznejši pj- onir genetike (Isaac Asimov (1920-1992). Biographical Hncvclopedia of Science and Tcchnologv. Pan Books Ltd. London 19"?5. ponatis 1TS, str. 3(1(1). Victor pl. Lang ( 1.S3K-19211 m Ernst \lach 1 1838-1916), pozneje šubičeva predhodnika na katedri /.1 matematično (teoretično) fiziko univerze v Gradcu, sta pričela svnjv študije na Dunaju šele leta 1855 5(>. ko jih je Subfc že končeval. Skupaj z njima so se f\.\ dunajsko filozofsko fakulteto vpisali tudi ljubljanski .vajevci-. -• Lavo Čermelj ( 1889-1980). Jožef Štefan, sloreuski knjižni zavod. Ljubljana 1950. str. 2: ponatis MK. Ljubljana I9"d sir 25: AllSStellutlg Luduig Boltzmann. (iraz. l.-\~ S, 19K5. Bearbeilet von VCalter Hčiflechner und \dolf llohenesler. C.raz 1985. str 22-2 1. -' Chrisia Jungnickel in Russel McCormach. Inicllcctual ma.sterv ol nature. Theoretical Phvsics trom Ohm to Einstein, Volume 1-. The Torch of Mathematics 1800-1870. The Vniversitv of Chicago Press, Chicago and London 1986, str. 203-20-1. -- I lollechner. 11 d. 1988. sir, 1. -' Jungnickel. 11. d„ 1986. 1 del. str. 2()T. J Ivan šubic ( IKnd-192-i). Dr. Josip Štefan. Zbornik znanstvenih in poučnih spisov. s.l/. Ljubljana 1902, str. (11. -' Čermelj. /; d.. 1976, sir. 9". * I liiflcchncr. 11. d.. I9H8. str. 3. \ shem. < .vili. 1860, str. 139 je zapisan 25. 9. 1856 kot datum Šubičeve nas. lavitve (ang.) v Hudi. \\ A Min Cl šl22()cx 1902. str. 15 in Id (nepaginiranoi. 91 Čermelj. u. d.. 1976, str. 36. -" Čermelj. n.d.. 1976, str. 10". *' Za pridobitev naslova doktorja filozofije na Dunajski univerzi je bilo treba opraviti: šest semestrov študija in Iri stroge izpite (rigoroze). Ti rigorozi so bili iz naslednjih področij: izpil iz stroke z dvema preizkuso ma, izpit iz zgodovine z tremi preizkusi, izpit iz zgodovine s tremi preizkusi in izpit iz filozofije z dvema preizkusoma (Hbflechner in Hohenester. n. d.. 1985. sir. Ui, Po mnenju dr. Michaela Viischnalha. svetni ka državnega arhiva v Tubingenu (pismo avtorju le razprave z dne 11. aprila 1988). so bile zahteve za pri dobitev doktorata v Tubingenu manj stroge kot na Dunaju. Trditev potrjuje tudi pisna prošnja dunajskega paleontologa /..\ opravljanje doktorata v Tubingenu 11 AT 131 11 h \r. I 1 >. Kandidat je zapisal, da se je za 364 FIZIK SIMOS sr/;/c, (1830-190.H Tubingen odločil zato. da bi «• izognil velikemu študiju sumi. ki leži povsem izven njegove usmeritve. Takšen študij bi zahteval doktorat na tukajšnji 'Dunajski) univerzi ... kar bi povzročila večjo prekinitev študija lastnega raziskovalnega področja- Jungnickel (1986. 1. del. str, 205) je nasprotnega mnenja, saj piše. da je bik) na univerzah habsburške monarhije pred letom 1872 zelo lahko priti do doktorata, saj je bilo treba opraviti le končne izpite, ne pa tudi raziskovalne naloge. Po študiju na Dunaju si je na univerzi v Tiihingcnu pridobil doktorat iz filozofije tudi Gustav Tschermak. rojen leta 1836 na Moravskem. ki je bil med leti 1873-1906 redni profesor mineralogije in petrografije na Dunajski univerzi in redni član Dunajske akademije od leta 1875. •i PAT 131 Mb \r. I 1. ,J Philosophischc 1'acultai in Tubingen, Normen ttberdie Ertbeilung derDoktoruiirde. Tubingen 11. S. 1855. Nasilij Melik. Ljubljanske cene kruha in mesa \ predmarčni dobi. Kronika29(1981) str. 31. '•' \Vollgang Petrilsch. Diesloiveninischen Studenten in der Vniversitdt Wien, disertacija Wien 1972, str. 316. « l Al 131 lih Nr. 4. - Danes govorimo o infinitezimalnem računu. E. Krischck je bil 26. avgusta 1854 nastavljen na katoliški višji gimnaziji v llermanstadt. kjer je v izvestjah za leto 1856 objavil razpravo o plimovanju. Pozneje je bil pre meščen na gimnazijo v Budi. kjer je v izvestjah za leto 1856 objavil razpravo o pouku astronomije na gim nazijah (Franz Iliibl. Sistematisch-geordnetes Verzeicbnis. I. Theil, Czernovitz 1869). Krischek je bil Nemec, rojen v Brnu na Moravskem. Po obeh objavljenih razpravah sodeč, se je zanimal predvsem za astronomi jo. V letu 1856 57 |e bil simon Šubic pri njem za suplenta. šubic je bil le pol leta mlajši od Krischeka (Shem. Gvm. 1860. str. 5-). 1- I AT 131 I lb Nr. 1. 01 Pismo s. šubica K. Glaserju. /;. d.. 1. 7. 1899, str. 3—1 in ponatis pisma s komentarji, ki ga je I. Šubic ob javil leta 190.3. I redni.ški komentar pod črto na str. 746 in I. šubic na str. 748 dajeta nekaj podatkov o neob javljenih delih Simona Šubica. ' Pavel Grošelj (1883-1940), Biografske opombe k ponatisu šubičeve razprave Svet. ki se je pogubi! ti/. 1894). Prvteus 1939 40, str. 147. 1,1 Božidar Borko. Konflikt dveh kultur? Naši mzgledib. 10. 1964. 11 Zmago Bulon. K stopcldesctlelnici Prirodoslovnega muzeja Slovenije v Ljubljani. Argo Z0(1971) št, 2, str. 166. '- Bulon. n e\ 1902 Iz zapisanega domnevamo, da je bila Trgovska akademija v Gradcu zasebna ustanova. Trajno upokojitev z dopolnjenim ~1 letom je šubicu omogočil paragral 3. zakona z dne 9- apri la 1870, str, -T. To je razvidno iz prve strani ministrovega pisma cesarju i\nc K), julija 19(12. ki ga hranijo v istem spisu pod oznako 3I22(> e\ 1902. Dom m Srci 1903. '' Kaj so hudourni vrtinci''. Kad 6 ( 1869) str. 159: Temelji vremenoznanstva. Zbornik znanstvenih in poučnih spisov Slovenske matice. 1900, str. 125. ZUSAMMENFASSUNG Der Physiker Simon Šubic (1830-1903) Simon Šubic war in deri Jahren 1856-1884 Professor an hoheren Schulen in Budapest, Wien iind Graz. In den Jahren 1869 mul 1902 war er auch Extra- ordinarius an der Universitai in Graz, wo er Vorle.sungen iiber Warmetheorie und Meteorologie hielt. Im ersten Teil des Beitrags wird die Jugend- und Schulzeit von Šubic bis zu seinem Doktorat in Tiibingen beschrieben. I m zweiten Teil \vird sein wis- senschaftliches und popularwissenschaftlicb.es Werk in slowenischer Sprache, womit er Neuland betrat, erortet. Insbesondere wird betont, dass er imjahr 1869 die ciste phvsikaliseh wissenschaftliche Abhandlung in slowenischer Sprache »Kaj so hudourni vrtinci?« (\X'as sind Wildbachwirbel?) in der Zeitschrift der Zagreber JAZU Kači veroflentlicht hat. Itn Jalir 1900 hal er im Sammelband der Wissenschafts- und Lehrschriften der Slovenska matica das \\ erk »Temelji vre menoznanstva« (Die Grundlagen der \Vetterkunde) veroffentlicht. Das \\ ar das er- ste slowenische Lehrbuch der Meteorologie, iiber welches er jahrzehntelang an der I niversitat in Graz Vorlesungen hielt. Er hat dort auch fiir dieses Fach den Grundstein gelegt, lange bevor ein Sonderstuhl gegriindet wurde. 366