Prosvetne zbornice, Ko so leta 1919. na Dunaju začeli z izva« janjem šolske reforme, ki je zamišljena kot ves avstrijski šolski sistem. Pri ministrstvu prosvete je bil osnovan reformni odsek, čegar naloga je bila proučiti vse pogoje, pod ka=> terimi naj bi se izvršila šolska reforma in da verificira dosežene rezultate šolskih časopi= sov v Avstriji, kakor tudi v šolstvu ostalih kulturnih držav. Ta reformni odsek je bil glavni organ za izvedbo šolske reforme v Av= striji. Njegov pomožni organ je bila učiteljs 'ska zbornica, v kateri so bile zastopane vse vrste učiteljstva, od zabavilj pa do \in\wcrzv tetnih profesorjev. Pokazala je lepe uspehe, dasi je delovala le kratek čas. Ono kar je pokazala je fakat: da enotna šola ne moire obstojati brez enoinega učiteljskega kladria, ki mora biti prepojen z istimi psihospedago* škimi idejami. Ako niso psiho pedagoške koncepcije in metode v vzgojni praksi enake na vseh šolskih stopnjah, potem ne more db* stojati nikak kontinuitetni vzgojni proces. Ker vladajo pri nas še vedno v precej* šnji meri srednjeveški nazori nele v teoriji marveč tudi v praksi je prepad med posamezs nimi stopnjami šolstva še vedno ogromen, a večina učiteljstva ima napačno nele sociolo^ ško marveč tudi psihopedagoško razumeva= nje. Po rezultatih moderne psiho^pedagogike so vse stopnje gojenčevega rAzvojfi enako važne in je treba polagati isto yažn)ast pri vzgoji na vsaki posamezni stopnjt Nič važ= nejša ni stopnja razvitka od desetega do osemnajstega leta, nego je od tretjega do sedmega, niti ni lažje ustvariti gojenčevo psi* hofizično osebnost v dobi od 7 do 10 let, nego je to v dobi od 18 do 25 let. Po moder=> nih nazorih je ravno tako važno vzgojno delo otroške vrtnarice v otroškem vrtcu, kot je delo srednješolskega profesorja v srednji šoli, učitelja v osnovni šoli in univ. profesor« jev na univerzi. Vsa razlika je v obsegu učne« ga gradiva, nikakor pa ne v važnosti vzgoj? nega dela. Moderna psiho=pedagogika zahteva enot=> no šolo, kar pomenja v prvem redu enotne vzgojne teorije in prakse na vseh stopnjah šolstva. Brez enotne šolske organizacije in organske zveze učnega gradiva in metode ne more biti učinkovitega vzgojnega dela. Enotna organizacija šole pa ne zahteva samo orga* nično zvezo gradiva in organično celoto šol* ske organizacije — ona zahteva ravno tako tudi enoten učiteljski, odnosno vzgojiteljski kiader. Potrebno je, da se seznanijo vsi na* stavniki, brez razlike na kateri stopnji šol* stva delujejo, s celokupnim šolskim siste* mom naše države, potem morajo imeti isto izobrazbo ali vsaj približno isto in nazadnje, da so jim znani vsi najnovejši psiho^pedago^ ški rczultati. Tega pa se ne more doseči na tak način, kot se je do sedaj delalo, ker je ta način neracionalen in ne daje zadostnih re* zultatov. Ako"se v otroškem vrtcu, ki pri nas žal še ni obvezna šola, dela brez vsake zveze z osnovno šolo, a v osnovni brez ozira na to, kaj se poučuje v srednji šoli, potem nastane kaos, ki danes že v mnogem obstoja — se tudi učitelj v osnovni šoli ne bo brigal, kaj bodo delali njegovi učenci v srednji šoli. ka« kor nima tudi profesor srednje šole nikake zveze z univerzitetnim delom. To je kaotično stanje, ki drago stane največ gojence in dr= žavo in ki mu je edino zdravilo organična celota šolskega sistema in enotna zajednica učiteljstva vseh stopenj šolstva, od otroškega vrtca pa do univerze. Nepotrebno je dokazovati, kako veliko teoretično in praktično važna bi bila zajed* nica učiteljstva vseh stopenj šolstva. kako obsežna bi mogla biti njihova kolaboracija in kako dragoceni rezultati tega dela bi kronali naše šolstvo. Resnica je, da obstoja danes več strokov^ nih vzgojiteljskih udruženj in da se vsako od teh bavi, poleg stanovskih interesov, tudi ne^ koliko z izboljšanjem šole in vzgoje. Ampa*k to delo z razbitimi močmi ima večkrat zelo majhen efekt, često tudi nasproten delu osta* lih. Ta razdvojenost učiteljstva privedc tudi do anomalije, da pri nas često resujejo važna pedagoška vprašanja nepedagogi in ljudje, ki nimajo nič skupnega s šolo, med tem ko sto= jijo pedagogi in učiteljstvo ob strani in so prisiljeni izvajati tuje neznanje in teorije. Kako škodljivo je to za našo narodno pro* sveto ve vsakdo, ki se dnevno bavi s psiho« pedagoško teorijo in prakso. Učiteljstvo vseh kategorij šolstva tvori številčno in kvalitativno močan stan. Oni so najproduktivnejši od vseh intelektualnih de* lavcev, ker formirajo nove generacije, ki bo= do v kratkem nosilci- naše narodne bodočnos sti. Ampak razdeljeni na pet raznih udruženj niso mogli dosedaj ustvariti celote, ki bi bila sposobna reševati važna prosvetna vprašanja v naši državi. Kar pa dosedaj ni bilo mogoče, se more ustvariti sedaj. Pot k temu ustvar« jenju jasno kažejo mnoga grupiranja v naši državi in v tujini. Zakaj ne bi tudi učitelji vseh šol in vsi prosvetni delavci formirali skupno organizacijo, kot so to stonli indu= strijalci, kmetje, obriniki, advokati, zdravni? ki itd.? Zakaj ne bi pet strokovnih učiteljskih in profesorskih udruženj ne ustanovilo skup« no prosvetno zbornico, ki bi vanjo vstopili vsi člani dotičnih udruženj, kakor tudi vsi svobodni prosvetni delavci izven teh. Taka organizacija ne bi v ničemer ovirala delo po* sameznih društev, marveč bi nasprotno samo potencirala značaj in vpliv učiteljstva vseh kategorij šolstva. Pcosvetna zbornica bi imela tri naloge: 1. Zbrati k delu vse one prosvetne de* lavce, ki jim je poverjeno narodno izobraža« nje in vzgajanje šolske mladine in ki se ba« vijo s psiho*pedagoško teorijo in prakso. 2. S skupnimi in enakimi metodami iz« vesti poskušnjo za reformo našega šolskega sistema in sistema narodnega izobraževanja. 3. Zastopati interese vseh prosvetnih de< lavcev in organizirati njihovo stalno dopol*1 nilno izobrazbo v smislu zahtev aktualnih naukov. Za dosego tega namena bi bila prosrvetna zbornica sestavljena iz več sekcij, v katere bi prišli, vsled lastnih interesov in naklonjenos sti, posamezniki. Mislimo, da bi za naše raz= mere v začetku zadostovalo pet sekcij. 1. Sekcija za reformo obstoječega šolske* ga sistema, t. j. za proučevanje potrebnih sprememb v našem šolskem sistemu in po« gojev pod katerimi bi se to izvršilo. 2. Sekcija za proučevanje šolske reforme v tujini in eventualne uporabe novih psiho« pedagoških načel v naši organizaciji. 3. Sekcija za oskrbo dopolnilne izobraz« be učiteljstva vseh kategorij in organizacijo ustanov za to: n. pr. psihospedagoških insti« tutov, laboratorijev, seminarjev, centralne pedagoške knjižnice itd. 4. Zakonodajna sekcija, ki bi imela skr* beti za izdelavo predlogov za spremembo šolskih zakonov in predpisov. 5. Sekcija, katere naloga bi bila organizas cija socialno.pedagoških ustanov in raznih ustanov za preskrbo učiteljstva vseh katego^ rij (sanatoriji, ferijalne kolonije, letovišča, ekskurzije itd.). Odbor proavetne zbornice bi se volil lahko na dva načina: 1. Delegiran od 5 strokovnih udruženj (udruženje zabavilj, učiteljsko, profesorsko, univerzitetnih profesorjev in udruženje me* ščanskošolskih učiteljev in profesorjev stro« kovnih šol). 2. Izvoljen na kongresu vseh članov pro« svetne zbornice. Ako bi se večina učiteljstva vseh kate> gorij izjavila za osnovanje prosvetne zbor^ nice, bi ne bilo težko izvesti njeno organiza= cijo. Z osnovanjem prosvetne zbornice bi se pj-ekinilo s srednjeveško razdvojenostjo uči= tcljstva na razne kategorijc, višje in nižje, važnejše in postranske. Resnica je, da je uko= rcninjeno stališče o važnosti posameznih ka= tegorij učiteljstva, ampak najnovejša psiho« pedagoška teorija in praksa v inozemstvu je pokazala, da brez enotnega učiteljskega kadra ni mogoča šolska reforma v večjem stilu. Naš narod stoji pred velikimi prosvetni^ mi nalogami. Vprašanja konsolidacije in mo" dernizacije naše države, kolikor je ekonom* sko, toliko je tudi prosvetno. Prosvetni pro« blemi bodo prihajali čedalje več na dnevni red in zato je potrebno, da jih rešujejo ^cupno vsi nastavniki ne samo zaradi tega, da bi bili najpravilnejše rešeni, marveč tudi zaradi tega, da bodo najučinkovitejše izve« dcni. To nam more zagotoviti edino združi« tev vseh učiteljskih moči v eno celoto, t. j. formiranje prosvetne zbornice. Milioa DmiidsTopialovič,