SLAVISTIČNA REVIJA VSEBINA Boris Paternu, Ob osemdesetletnici Borisa Merharja........... 1 RAZPRAVE Gerhard Neweklowsky, Lexikalische Übereinstimmungen im Nordwestlichen Südslawischen .......................... 3 Joža Mahnič, Avtorjeva pisma kot pripomoček pri interpretaciji pesmi — nekaj primerov ob Zupančiču..................... 17 Jože Paternost, Strukturnopoetski prikaz samogovcrov mrtvih v slovenskih nagrobnih napisih........................25 Ivan Pederin, Slika Štajerske u austrijskom zavičajnom romanu (Heimatroman) 51 Polona Košir. Jezikovnostilne interpretacije proznih odlomkov na temo ljubezenskega srečanja.........................65 Miklavž Komelj, Prvotni zapis Prešernove Ženske zvestobe.........93 Velemir Gjurin, Ali je Rinijev kodeks tudi slovenski slovar.........103 OCENE - ZAPISKI - POROČILA - GRADIVO Janez Rotar, Profesor Dimitrije Vučenov (1911 — 1986)........... 115 Mate Simundič, Asim Peco: Ikavskoilokavski govori zapadne Hercegovine . . . Iii! CONTENTS Boris Paternu, On the occasion of the eightieth birthday of Boris Merhar ... 1 STUDIES Gerhard Neweklowsky, Lexical parallels in northwestern South Slavic .... 3 Joža Mahnič, A poet's private letters as an aid in the interpretation of his poems: The case of Oton Zupančič........................................17 Jože Paternost, Monologues of the dead in epitaphs in Slovenia: Structural-poetic aspects............................25 Ivan Pederin, The Image of Styria in the Austrian "Heimatroman"......51 Polona Košir, Love scenes in Slovene prose: A linguostylistic interpretation ... 65 Miklavž Komeu, The original version of France PreSeren's poem Zenska zoo si ob и 93 Velemir Gjurin, Is Liber de Simplicibus Rinii also a Slovene dictionary? .... 103 REVIEWS — NOTES - REPORTS - MATERIALS Janez Rotar, In memory of Professor Dimitrije Vučenov (1911—1986).....115 Mate Simundič, Ikavskoilokavski govori zapadne Hercegovine, by Asim Peco . . 116 Uredniiki odbor — Editori«! Hoard: France Bcrnik, Tomo KoroUcc. Joic Koruzo, Janko Коя, Boris Paternu (glavni urednik za literarne vede Editor in Chiel for Literary Science»), Alenka Sivic-Dular, Joie To-poriiif (glavni urednik zu jezikoslovje — Editor in Chief for Linguistics). Franc Zadravec. Časopisni «vet — Council of the Journal: Murtiii Alilin, Drugo DruSkovič, Juuez Dular, Andrej Inkret, Karmen Krndu, Boris Paternu, Joie Puhar, Joie ,>ifrer (predsednik — Chairman), Alenku Sivic-Dular, Joie Toporiftif, Franc Zadravec. Odgovorni urednik — Editor: Franc Zudravec, Aikcr'cva 12, 6t()00 Ljubljana. Tehnična urednika — Managing Editor«: Velemir Gjurin, Miran llludnik. Naročila sprejema in taaopia odpošilja — Subscription and Diatribution: Zaloiba Obzorja, 62000 Maribor, Partizanska 1. Za zaloibo mag. Marjan 2nidarif. Natisnila — Printed by: Tiskarna Ljudske pravice, Ljubljana. — 1000 izvodov — 1000 copies. ISBN 86-Î77-0I66-1 OB OSEMDESETLETNICI BORISA MERHARJA Boris Merhar, redni člun Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ima za seboj več kot pet desetletij intenzivnega znanstvenega dela, s katerim je bistveno prispeval k dognanjem in razvoju slovenske literarne zgodovine. Njegove objave, ki se začenjajo leta 1933, so predmetno raznovrstne, vendar osredinjene na tri temeljne tematske kroge: na slovensko ljudsko pesništvo, na umetno pesništvo 18. in 19. stoletja (s posebno pozornostjo do Prešerna) in na Cankarjevo delo. Vsa ta tri območja, iz katerih mestoma poseže tudi naprej, v neposredno sodobnost, obravnava notranje povezano in s historičnim smislom za celoto dogajanja v slovenski književnosti od njene arhaike do našega časa. Pri tem zelo preudarno in po strogo eksaktni poti vgrajuje v svoje delo tudi metodo moderne literarne vede, posebno še v območju verzologije. Ta se naposled razvije v neke vrste vertikalo njegovih raziskav, z njo globinsko poseže v ose tri tematske kroge, jih v tem zornem kotu strne in pride do razmeroma daljnosežnih novih dognanj, tehtnih z interpretacijske kot s teoretske strani in v končnih izidih takih, da pomenijo vrh slovenske verzologije. Če nekoliko bolj razčlenimo to splošno označitev Merharjevega znanstvenega dela, se njegovi najvidnejši dosežki pokažejo v naslednjih obrisih. Merharjevo raziskovanje slovenske pesniške folklore je prvo sintezo doseglo že v obsežnem poglavju Ljudska pesem (1956), ki je eno najboljših poglavij Matičine Zgodovine slovenskega slovstva. Delo je še po tridesetih letih najboljša in najbolj celovita monografija našega ljudskega pesništva, ne samo z opisne in urejevalne strani, temveč tudi v svojih teoretskih izhodiščih, ki >recepcijsko< pojmovanje ljudske poezije nadgrajujejo v novejše in bolj prêtait jene sociološke, komunikacijske in poetološke označitve, ki jih današnja slovenska folkloristika še ni prerasla. Svoje načelne in teoretske opredelitve predmetu je nato izdelal v posebni študiji Folklora in narodopisje v zborniku Slovenska matica 1864—1964, 1964. leta. Merhar ja najdemo tudi med sodelavci velike nove izdaje Slovenskih ljudskih pesmi (I, 1970), kjer je zasnoval celotno jezikovno redakcijo besedil in sam obdelal 16 pesemskih tipov, obsegajočih 69 besedil. V umetno pesništvo 18. in 19. stoletja — s posebno osredotočenostjo ob Prešernu in s posegi nazaj v arhaično preteklost ter naprej v našo sodobnost — je najpozneje posegel z dvema verzološkimu razpravama. Prva, Še kaj o slovenski rimi (JiS 1966), pomeni velik premik od obeh predhodnih raziskovalcev slovenske rime, A. V. Isačenka in A. Bujcu, k metodološko bolj izdelanemu, ob ruski post formalističnimi šoli izpopolnjenemu pogledu na pomen in razvoj ene izmed zanimivih glasovno-metričnili kvalitet (>nepopolna uli polpoudarjena moška rimu«) skozi slovensko poezijo od V. Vodniku (o katerem je objavil več razprav) mimo Prešernu in cele vrste pesnikov 19. ter 20. stoletju vse do so-dobnegu liriku Gregorju Strniše. S svojo eksaktnostjo, ki je zanesljiva tudi znotraj lingvističnih pojavov, s statistično nazornostjo, ki obsežno gradivo strne v tabelarne formule, in z obsežnim primerjalnim okvirom, ki priteguje v obravnavo hrvaško, srbsko, češko, rusko in nemško poezijo, še posebej pu z znanjem in smislom, ki zmoreta najti najgloblje korenine pojavov v domači ljudski pesniški tradiciji, razprava iz novega zornega kota osvetljuje vsa obdobja slovenske pesniške besede in lahko konkurira zglednim primerom sodobne lite- rarne znanosti tudi na mednarodni ravni. Še v večji meri to velja za razpravo K zgodovini svobodnega verza v slovenščini (JiS 1969/1970). V njej nam skozi natančno in sistematično raziskan pojav verzne liberalizacije osvetljuje celotno zgodovino slovenskega pesništva od starodavne ljudske pesmi pa do nastopa moderne ob prelomu v naše stoletje, ko pojav dobi nove razsežnosti. Pri tem velja posebna pozornost Prešernu, ki pomeni prvi razvojni mejnik (z uvedbo svobodnega naglasnega verza). Tu seže raziskava še mnogo dlje in se prebije do tako rekoč celovitega verzološkega tlorisa njegove poezije, česar dotedanje prešernoslovje ni zmoglo. Tudi to raziskavo odlikuje izostrena metoda (dialektika pojavov znotraj verznega konteksta) in širok primerjalni razgled, tokrat obrnjen predvsem k nemškemu pesništvu in v domače ljudsko izročilo, v katerem tudi tokrat odkriva temeljne določilnice bodočega razvoja. Ogromno pe-semsko in avtorsko gradivo, ki govori skozi strnjen numerični jezik, je samo trdno zaledje, ki mu pronicljivo opazovanje najde domiselne izide in jasen končni smisel. Ob Merharjevem prešernoslovju ni mogoče še mimo treh vidnih prispevkov. Razprava Besedna igra pri Prešernu (JiS 1957/58) je poseg v pesnikov slog skozi pojav besedne igre in njene klasifikacije, kar pripelje do zanimivih opažanj. Prispevek je neke vrste vzporednica ob nastopu zagrebške stilistične inter perativne šole (Z. Škreb), vendar z izvirnimi prijemi. Prešernovo Neiztroh-njeno srce v sklopu njegovih balad in Poezij (JiS 1962/63) prinaša najprej širši razgled čez vse pesnikove balade, nakar se osredini v novo interpretacijo (>katarzez) Prešernove najzahtevnejše balade. V interpretacijo zelo funkcionalno vključuje kompozicijski sestav Poezij in mesto balade v njem. In tu je še Mer-harjeva ostra, vendar do skrajnosti kultivirana kritika italijanskega slavista in komparativista B. Calvija oz. njegovega knjižnega dela o italijanskih in latinskih virih Prešernove poezije, ki je pod naslovom Fonti italiane e latine nel Prešeren maggiore izšlo v Torinu 1959. Merhar je v svoji oceni Calvijev »Prešeren« (NSd 1961) s trdnimi in razvidnimi argumenti razkril ožino in pristra-nost tega, do takrat najobsežnejšega italijanskega prispevka v prešernoslovju. Zelo prepričljivo je pokazal nu Calvijevo neprijetno superiornost nasproti slovenskemu pesniku kot »nekakšnemu vazalu< latinske in italijanske poezije. Tretje področje Merharjevega dela, njegovo cankaroslovje, zajema poleg vrste prispevkov deset zajetnih knjig Izbranega dela (1951—1959), kjer se pod skromnima naslovoma »pripombe« ali iopombe« skriva ogromno delo, ki prerašča običajni spremni znanstveni aparat, v katerem je mnogo novega, in ki sega v tematsko pa tudi stilno interpretacijo (npr. razlaga Cankarjeve simbolike). Pomeni velik korak k poznejšim Cankarjevim Zbranim delom in monografskim obravnavam. Vse to obsežno in tehtno znanstveno delo je profesor Merhar opravil poleg svoje dolgoletne in polne pedagoške obveznosti v srednjem, višjem in naposled visokem šolstvu, kjer je zmeraj veljal za odličnega učitelja književnosti. Končno naj ne bo obveč tudi beseda o jeziku Merhar jevega znanstvenega razpravljanja. Ta je stvaren, strnjen in jasen, zadržan in skromen, navznoter pa poln čistosti in kulture. Jubilantu želimo še mnogo moči in zbranosti. Boris Paternu Filozofska fakulteta v Ljubljani UDK 808-5 Gerhard Nemeklomsky Univerza za izobraževalne vede, Celovec LEXIKALISCHE ÜBEREINSTIMMUNGEN IM NORDWESTLICHEN SÜDSLAWISCHEN Pričujoča razprava raziskuje sovpadanja leksike v severozahodnem pasu južno-slovanskih jezikov, in sicer v slovenščini in v kajkavskem, čakavskem in ščakavskem narečju srbohrvaščine. Jezik gradiščanskih Hrvatov ima poseben pomen za raziskavo takih sovpadanj, saj se je ta jezik uporabljal na področju, ki nas tukaj zanima, do 16. stol., ko so se Hrvatje izselili pred Turki v zahodno Madžarsko in Spodnjo Avstrijo. Navedene podatke izpolnjujejo narečni zapisi, primeri iz slovarjev in iz drugih slovanskih jezikov. Rezultati kažejo, da je v severozahodnem pasu srbohrvaških narečij najti lekseme, ki se fonetično, tvorbeno in morfosintaktično razlikujejo od ustreznih zbornih primerov, sovpadajo pa s slovenščino. Poleg tega mnogih besed v štokavščini ali sploh ni ali pa se od ustreznih besed razlikujejo pomensko. The paper attempts an investigation of lexical correspondences between the languages and dialects of the northwestern area of the South Slavic language territory. This area comprises the Slovenian language and the Kaikavian, Čakavian, and Ščakavian dialects of Serbo-Croatian. The language of the Burgenland Croats constitutes an important source for researching such parallels since this language was spoken in the area under investigation up to the 16th century when the population fled to Western Hungary and Lower Austria. Our data are completed with material from Slovenian and Serbo-Croatian dialects, dictionaries, and other Slavic languages. The results reveal that the northwestern Serbo-Croatian dialects possess lexemes differing phonetically, derivationally, and morphosyntactically from the respective Standard Serbo-Croatian forms, but agreeing with the respective Slovenian forms. Furthermore, many lexical items occurring in the northwestern South Slavic area cannot be found in Standard Stokavian at all, or they differ from respective words semantically. Die südslawischen Sprachen lassen sich wie bekannt nach strukturellen Gesichtspunkten in eine westliche (Slowenisch, Serbokroatisch) und eine östliche Gruppe (Makedonisch, Bulgarisch) einteilen. Die Grenze zwischen diesen beiden Gruppen verläuft durch Süd- und Siidostserbien; sie trennt den serbokroatischen torlakischen Dialekt vom übrigen serbokroatischen Sprachgebiet und verbindet ihn mit dem Bulgarischen und Makedonischen. Die östliche Gruppe wird durch eine Reihe von strukturellen Merkmalen, die das Resultat der konvergenten Entwicklung mehrerer nicht nahe miteinander verwandter Nachbarsprachen sind, charakterisiert. Diese Merkmale sind gut bekannt und werden als Balkanismen bezeichnet: der Verlust der Deklination des Substantivs und Adjektivs, çli'e Entstehung des postpositiven Artikels, der Ausbau des verbalen Tempowtlsystems, die analytische Steigerung etc. Slowenisch und Serbokroatisch haben im wesentlichen diese Innovationen nicht mitgemacht. Das bedeutet aber nicht, daß diese Sprachen besonders konservativ wären; das Slowenische hat vor allem das Temporalsystem in der Konjugation vereinfacht, das Serbokroatische das Kasussystem in der Pluraldeklination reduziert und den Dual beseitigt. Aus dem Bereich der Phonetik sei hier auf den polytonen Akzent des Slowenischen und Serbokroatisch hingewiesen, der diese beiden Sprachen bzw. große Teile derselben verbindet, während Makedonisch und Bulgarisch exspi-rutorischen Akzent besitzen. Bei der Untersuchung des Wortschatzes der südslawischen Sprachen wird man feststellen, daß auf diesem Gebiet eine zentralbalkanische, innovatorische Zone (Serbokroatisch štokavisch) besteht, während andererseits die lateralen Zonen (Slowenisch, Serbokroatisch kajkavisch, čakavisch und ščakavisch, südserbisch, makedonisch, bulgarisch) eine Reihe von Übereinstimmungen aufweisen. In der zentralen Zone finden wir Wörter wie brašno 'Mehl', cepanicu 'Holzscheit', čad 'Ruß', desni 'recht', goožde 'Eisen', kiša 'Regen', kišnjak 'Regenwurm', kupus 'Kraut', metati 'stellen, legen', ručak 'Mittagessen', sekira 'Axt', vatra 'Feuer', znoj 'Schweiß' und andere, während in den lateralen Zonen die entsprechenden semantischen Inhalte durch folgende Lexeme bezeichnet werden (in ihrer slowenischen Standardform): moka, poleno, saja, praoi, železo, dež, deževnik, zelje, klasti, obed, topor, ogenj, pot, usw. (vgl. Popov ič 1960: 420ff„ Tolstoj 1974, 1977). Die nordwestliche laterale Zone (Slowenisch und Nordwestserbokroatisch) besitzt zahlreiche lexikalische Gemeinsamkeiten, deren man sich schon seit einiger Zeit bewußt ist (Tentor 1950, Popovič I960: 521—325, Zajceva 1967, Bezlaj 1970, Borys 1972, Kurkina 1976, Neweklowsky 1984a, 1984b u.a.). Diese nordwestliche Zone des Südslawischen zeigt auch lexikalische Affinitäten zu den west- und ostiawischen Sprachen (Bezlaj 1970: 97f„ Smoczynski 1972, Va-silev 1975, 1975, Kurkina 1980). Während man früher zur Lösung von Fragen der Ethnogenese der Slawen, der Entstehung der slawischen Einzelsprachen und Gruppen von Sprachen fast ausschließlich phonetische und morphologische Daten herangezogen hat, versucht man heute immer mehr mit Hilfe lexikalischer Daten Lösungen von Fragen wie urslawische Dialektgliederung, Abwanderung aus der Urheimat, Verwandtschuftsverhältnisse u. a. näherzukommen. Es besteht kein Zweifel, daß die nordwestlichen serbokroatischen Dialekte, insbesondere kajkavisch, čakavisch und ščakavisch zur serbokroatischen Sprache gehören; dennoch zeigt eine genauere Analyse ihres Wortschatzes auffallend viele Gemeinsamkeiten und Übereinstimmungen mit dem Slowenischen, entweder mit dem gesamten Sprachgebiet oder mit Teilen desselben. Wir wollen in dieser Arbeit lexikalische sowie charakteristische phonetische und wortbildungsniäßige Parallelen innerhalb der nordwestlichen Rundzone des südslawischen Sprachareals behandeln, wobei als Ausgangspunkt das Slowenische einerseits und das Burgenlündisch-Kroatische anderseits dienen sollen. Die Sprache der Burgenländer Kroaten weist zahlreiche Parallelen zum Slowenischen im Bereich der Lexik auf, vielleicht mehr als dies in kajkavischen und čakavischen Dialekten Kroatiens der Fall ist (so weit wir dies aus den vorhandenen dialektologischen Untersuchungen und Dialekt-wörterbüchern entnehmen können). Was ist die Ursache dafür? Es ist gut bekannt, daß die Burgenländer Kroaten im Laufe des 16. Jhs. im Zuge der Türkenkriege nach Niederösterreich, Westungarn (heute Burgenland) und die Slowakei (Nähe Preßburg/ Bratislava) gekommen sind. Die heutigen kroatischen Mundarten des Burgen-lundcs sind ein stark geschrumpfter Überrest dieser Besiedlung. Obwohl sich diese Mundarten lexikalisch nicht unbeträchtlich untereinander unterscheiden, können wir annehmen, daß ihre Sprecher aus einem zusammenhängenden Gebiet eingewandert sind, weil ihre Sprache doch außergewöhnlich viel gemeinsam hat. Das Auswanderungsgebiet schloß einst an die Gebiete des (heu- tigen) kajkavischen und čakavischen Dialekts an und lag ungefähr in dem Dreieck zwischen den Flüssen Kupa, Save und Una bzw. auch jenseits der Save in Slawonien und östlich der Una im angrenzenden Bosnien (vgl. Neweklowsky 1978: 266—281). Dieses Gebiet war der slowenischen Sprache nicht unmittelbar benachbart. Obwohl die Kontakte der Burgenländer Kroaten zur alten Heimat nie abgerissen sind, waren sie doch eher auf Einzelpersonen beschränkt und konnten auf diese Weise die sprachlichen Verhältnisse im Burgenland nicht wesentlich beeinflussen. Wir können daher annehmen, daß die Lexik der kroatischen Dorfmundarten des Burgenlandes genuin ist und seit dem 16. Jh. von einer Generation auf die andere überliefert worden ist; sie ist nur unwesentlich durch die štokavisehe Standardsprache beeinflußt (durch Druckerzeugnisse in den letzten Jahrzehnten), während der štokavisehe Einfluß auf die modernen kajkavischen und čakavischen Dialekte Kroatiens evident ist. Die sprachlichen Merkmale, die in der slowenischen Sprache, in den serbokroatischen nordwestlichen lateralen Dialekten und in der Sprache der Burgenländer Kroaten zu finden sind, beweisen, daß diese Sprachen bzw. Dialekte bis zum 16. Jh. in viel engeren Beziehungen standen als heute. Bis zu den durch die Türkenkriege bedingten Migrationen entwickelten sich die südslawischen Sprachen so wie dies im ungestörten Leben einer Sprache der Fall ist: die dialektalen Übergänge und auch die Übergänge von einer (nahe verwandten) Sprache zur anderen waren graduell. Erst durch die Bevölkerungsverschiebungen wurden Dialektgrenzen verschärft und das Verhältnis der serbokroatischen Dialekte zueinander verschoben (Brozovic 1970). Die nordwestlichen kroatischen Randgebiete sind nicht von den neušto-kavischen Innovationen erfaßt worden. Daher bestehen auch in der phonetischen und grammatikalischen Struktur der slowenischen Sprache und der kroatischen Randgebiete Übereinstimmungen, von denen einige hier angeführt seien: 1) *djj im Typ meja, 2) -jd-, -jt- bleiben unverändert (najdem, najti), 3) -šč/sc gegen št (ognjišče]ognjište), 4) Bewahrung von ds- in Dsak, 5) -ž—> -r- im Wort morem und in der Partikel -r(e) (aus *že), 6) die Endung des Instr. Sg. geht uuf *-ро zap. kr.«, štok. misa. rj — r: morje oder morjq 'Meer'; Bg morjiê, St morljiê, Sch m'örje, Wg mordze; im Kajk. (Belege in ARj.), Vuk möre, in westl. Mundarten môre. nog- — nok-: nôhet -hia 'Finger-, Zehennagel'. SSKJ nôht, dial, nôget, nôft, nojêt (Bezlaj II 226); Bg nuôhat nuôxta, St nuôt, Sch n'ovat-, ähnlich in čak. und kajk. Mundarten (Vr., Habd.; Virje noft, Oz., Cres, Orl., Bak., Vrg.) ; štok. nôkat. ocvir- — čvar-: ocvirek 'Speckgriebe', zu coâriti, ocvreti; Bg ûcoirak, Pd ocoîrak, DNV ocvârki, Hadrovics ocvirki 'ds.\ Bg corit 'Fett auslassen'; die Formen ocvarak, ocvirak sind im Kajk. und Čak. vertreten (vgl. Skok I 284); štok. cvàrak. oreh- — orah-: ôreh oreha 'Nuß'; BWb orili, St orî ofija, Sch h'ori hor'ija; ebenso in zahlreichen kajk. und čak. Mundarten (Vr., Belost., Pohl, Virje, Karl., Susak, Kom.), vgl. russ. orech, tschech. orech; nur in der zentralen, štokavischen Zone ist das Jat als a vertreten (orah), während wir in den Randzonen und in den übrigen slaw. Sprachen den regulären Reflex des Jat. finden (Popovic I960: 443f.). pameti- — painti-: pàmetiti 'sich etwas merken, sich erinnern'; Pd pâ-metit; ebenso im Kajk. und Čak. (Orl.); štok. pàmtiti. pre- — pra-: préded 'Urgroßvater', SSKJ prâdéd; Op pr'edida, Sp pr'em-dida, DNV prèdied; vgl. Cres preded, prenono, prebaba; im Štok. pradjed. prek — preko: prek 'über', Präp. mit Cen., Adverb; im ganzen Bgld. prik; diese Form ist auch aus alten Wörterbüchern bekannt, heute in Istrien (ARj.); štok. preko. recelj — rucelj: récelj -clja 'die Sensenhandhabe für die linke Hand': Wu riêcaj -clja 'eis.'; Karl, recelj 'poprečni držak kose na kosišču', ČL rucêj 'Griff des Ruders', Vuk rucelj 'Sensengriffe' »u Srijemu«; vgl. Skok (III 119). rž- — raž-: ržišče 'das Roggenfeld nach der Ernte'; Op hrzišče 'ds.'; ARj. Ržište, Ržišče als Toponyme; štok. raž, ražište. skopi- — škopi-: skopîti 'kastrieren', SSKJ auch skopiti, ipf. skôpljati; Bg skd pit; so auch im Čak. (Cres, Bak.; Orl. skopec 'castrated ram or boar'), vgl. auch russ. oekopljatštok. škdpiti (zum Lexem Kurkina 1982: 20). sliv- — šljiv-: sliva 'Pflaume'; Sch sl'ioa, so im ganzen Bgld.; auch im Kajk. und Čak. weit verbreitet (Habd., Vr., Belost., Vrg., Orl.); im Štok. šlfiva (wohl sekundäre Assimilation). srbe- — svrbe-: srbeti -im 'jucken': Bg srbit sïbï-, kajk. und čak. (Virje, Turop., Bäk.); vgl. bulg. sarbi; štok. sorbjeti. sta--stajn-s stati stojim 'stehen'; Bg stât stbjim, ganzes Bgld.; ebenso im westlichen Bereich des Skr. weit verbreitet; štok. stàjati stojim. sveder — svrdao: sveder -dra Bohrer'; Bg sv'idr, Haci cvidr 'ds.'; das gemeinslaw. Wort ist im Kajk. und Čak. gut bekannt (Belost.. Turop., Virje, Zumberak. Orl., Vrg., ČL); štok. svrdao, svfdlo; zum Lexem vgl. Skok (III 375). ščet- — čet-: ščetica, Deminutiv von ščet 'Bürstchen, Borstenpinsel'; Bg šcetlca 'Bürste'; in den Wörterbüchern von Vitezovič und Belost. (ARj.); Stok. četkica, četka. ščrb- — škrb-: ščrba 'Zahnlücke', ščrbao 'zahnlückig', in SSKJ sind die Formen škrba, škrbao, škrbast angeführt; Bg ščrba, ščrbau 'ds.'; auch kajk. und čak. (Virje ščrba, Turop. ščrba 'ostatak slomljenoga zuba u ustima', Bak. škrbast, ščrbast, ČL ščrbina 'Zahnstumpf'); Vuk škrbao 'schartig', škrbina 'Stummel' »Montenegro«. vleči — vuci: vleči 'ziehen'; Bg vüc 'ds.', so im größten Teil des Bgldes, daneben aber auch oluč und ouc (vgl. Neweklowsky 1978: Karte 19); auch kajk. und čak. olič; štok. odci, vgl. altkirchenslaw. olešti. 2. Wortbildung cé.sen -sna 'Knoblauch'. Dialekt formen in Bezlaj (1 79); Bg česan, Seli češ'im 'ds.'; Cres česen, ČL česan, Senj češanj, auch Kosovo česan, Bulg., Mak.. Vuk cèsnjak und česan »u Boci«; Etymologie bei Skok I 31 If. čirjak = čir, čira j 'Geschwür'; Bg cird'ak -a 'Abszeß'; ebenso Vr., Belost.. heute im Čak. čirljak (Žminj); štok. čir; gemeinslnw.. Belege bei Bezlaj (I 83) und Skok (I 327). dol/.iček 'nicht gar lang', östl. Mundarten, nicht in SSKJ; Bg dMičak 'lang'; die Existenz der Form in bgld.-kr. Mundarten wird von ARj. konstatiert: »u naše vrijeme u ugarskih Ilrvata«; sonst in allen skr. Dialekten düg. gijbee -bca 'Schnauze'; Sch g'ubac 'ds.'; Habd. und Belost, gubec, Bak. pogrdna riječ za »usta«', Vuk führt gl)bac mit der Bedeutung 'die äußerste Spitze des Vorderteils des Schiffes' an (der Beleg stammt wohl aus dem Küstenland, da im Wörterbuch 1818 nicht vertreten); im Štok. wird für 'Schnauze' gùbicn gesagt. tfoščinn 'Gastmahl', nicht in SSKJ. nicht in Bezlaj; Bg gošcma 'ds.' (vgl. auch ARj.); im Štok. #ošc;enje. grâhorkn 'Wicke', meist grašica; Wii grâhorka '(Futter)wicke'; im Kosovo bedeutet grâôrka eine Art Henne (Elezovic), diese Bedeutung auch im Slow, belegt; štok. heißt die 'Wicke' griihoricn, zu grïili, geineinslaw. hâljn 'Oberkleid, Kleid'; DNV hâlja 'sukne', Sch h'alja 'Kleid'; kajk. und čak. (Turop. htila 'muški kaputič', Karl 'zimski kaput'. Oz. 'kaput'. Vrg. 'ženski dugi ogrtač od grubogu sukna', Senj 'suknja', Vuk 1) 'ženska haljina kratka i bez rukava' »u Hrv. oko Otočca«, 2) 'Art Männer- und Frauenrock' »oko Spljeta«); štok. hàljinn; nach Skok (1 652f.) gemeinsüdslaw., Vâzny (1927: 269) leitet es aus osmanisch liali (aus dem Persischen) her. kôpel 'Bad', nach SSKJ auch kopêl -i; Sch k'üpelj 'ds.'; auch in anderen slaw. Sprachen: russ. kupéï, tschech. koupel, poln. kqpiel; im Štok. andere Bildungsweisen wie kü/ni nje, kupa liste, kùpalo, kupni ilo. fcrLovina = krtina; krtnina — krtina 'Maulwurfshaufen'; Bg krtooina. St krtarôoina, Sch kartol'öoina 'ds.'; krtooina im nördl. Kroatien, Velika Gorica (und weitere Formen in Skok II 213, ARj.), 1км Vuk krtorôuina »u Baru-njic; štok. Ar/ičnjak, alle Formen zu krt 'Maulwurf. med Präp. 'zwischen, während'; ebenso bei den Bglder Kroaten, auch z. B. med delom 'während'; auch in čuk. Dialekten (z. B. Orl., Senj); die štok. Form medu geht auf einen Lokativ Dual zurück. mlačen -čna 'lau'; Bg mlâcân -čna 'ds.'; auch čak. belegt, z. B. Vrg.; štok. mlak. mladje uud mladje 'junge Triebe, junger Anwachs, junges Holz': Wu mlad'iê 'Pflanzentriebe'; dial, in Zumberak mandé 'mlade grane', ARj. »samo u Stuličevu rječniku (...) — nepouzdano.«; Kollektivbildung zu mlM; im Štok. nicht vertreten. nâkov = naklo 'Amboß', SSKJ nakov Beschlag'; Sch nakoo Amboß'; auch bei Vr., Belost. u. a. (ARj.); štok. nâkovTmj. pédenj -dnja 'Spanne', dial, auch peden -dna, pedânj; Bg piêdûnj, St spiê-danj; Vuk pêdalj, v. pêd f. plû/i plûjem 'schwimmen', SSKJ auch plôvem; Sch pl'ut pluj'iem 'ds.': Vuk püti pûjëm »u Risnu«, in ARj. ist die Infinitivform pluti belegt, Präsens aber nur plooem, štok. plivafi рПопт (Ersatz durch imperfektive Bildung mit -oa-). porod poroda 'Geburtsakt, Entbindung', SSKJ auch poràd; Bg puôruod 'ds.'; Belege für diese Bedeutung in ARj. unter porod a.; Vuk porod 'Nachkommenschaft'; štok. pörodäj 'Geburt'. praDicn 'Recht, Gerechtigkeit', slow, prâoda Gesetz'; Haci pravica skr. 'pravda ('Recht, Gerechtigkeit'); in dieser Bedeutung ist pravica im Čak. vertreten (Bclost., Bäk., Vrg., ČL), Vuk pravica 'prâvda 1)' »ko se drži pravice, taj ne muze kravice«. predica 'Spinnerin'; Sch pred'ica 'ds.'; in ARj. nicht vertreten, Vuk prllja. preprečiti -im 'verhindern, zuvorkommen'; BWb prepričiti; Vuk prepreka 'Hindernis' »u Hrv.c, prepriječiti 'vorstecken, vorstemmen' »juž.c; štok. spri-ječiii 'verhindern'. strnjh 'Getreidestoppeln', fehlt in SSKJ; Bg strnjiê 'Stoppelfeld'; ARj. »U Orahovici u Slavoniji zabilježio Ivšic«; štok. s/mjište (diese Form, str-nišče, hat auch SSKJ). strçsek -ška 'Auslage, Aufwand, Kost, Nahrung'; Bg struošak 'Spesen'; kajk. und čak. (Vr., Habd., Belost.); štok. trüsak, etym. zu trolia. Dwjka 'Leitseil, -ricinen'. Pl. vojke 'Zügel'; Ne vuôjke 'Zügel, Trensenriemen am Kummet'; dial. Virje, Turop., Karl.; vgl. štok. police 'Zügel'. z lût 7.lâta 'golden'; St zlât zlâta; im west!. Skr. weit verbreitet (vgl. ARj.), gleiche Bildung auch in anderen slaw. Sprachen (tschech. z lat y, russ. zolotoj); štok. zlâtan, zlâtni. živina 'Vieh'; Bg živina 'Tier'; diese Form ist in den čak. Mundarten verbreitet, oft mit konkreter Bedeutung, z. B. 'Maultier'. 'Schaf' (Zajceva 1967: 89, Orl.), Vuk živina 'Geflügel, Federvieh' (»u Vojv.«), 'žiootinja' (»u Dubr.«). 3. Morphosyntaktische Parallelen klôp -î 'Bank'; Bg klûp -i; Belost., in nordčak., kajk. Mundarten, Zumberak (Skok II 103); iin Stok. Шра. olçv 'Blei', auch ôlovo, nicht in SSKJ; GW uôloo (aber Bg uôlovo, Sch ölova); gemäß ARj. kommt olov nur in den Wörterbüchern und nicht in lebenden Mundarten vor; štok. й/ovo. plakati se neben plakati 'weinen', SSKJ hat nur plakati; Bg plâkat se, so im ganzen Bgld., auch iu den schriftlichen Quellen (Hadrovics 1974: 250, 251); ebenso in čak. Mundarten (Cres, Lošinj, Susak); im Štok. das nichtreflexive plakati. sànja Traum'; Bg DNV sânja 'ds.'; Bebst., čak., Vrg. s°ànj sna, vgl. ARj. unter sanj snja und sanja: bulg sanjat; štok. sän sna 'Traum', slow, sèn snà 'Schlaf. strûn -î 'Seite'; Bg strân -i 'ds.' (ganzes Bgld.); auch in alten Wörterbüchern (ARj.), čak. (Cres, Orl., Vrg.); gegen štok. strâna. tréba je, tréba ni 'es ist nötig, man muß', 'man muß nicht, braucht nicht'; ebenso im Bgld. t riba je. to ni triba; gegen štok. trêba. videti se 'gefallen' (Oststeiermark); Bg vidit se 'ds.'; auch im Čak. (Vrg., ARj. 20: 834); im Štok. bedeutet vidjeti 'sehen', svidjeti se, svidati se 'gefallen'. zvôn 'Glocke'; Bg zvudn; ebenso im Cak. (Cres. Orl., Vrg.) und in anderen slaw. Sprachen (russ.. tschech. zvon, poln. dzwon, bulg. zvün); aber štok. zvbno. 4. Aus dem Romanischen entlehnte Wörter buril majhen sodček, držeč 6—15 bokalov; tudi stisnjen podolgast sodček, držeč 1—2 vedri', vino pijo iz barilov, barilec 'Handfüßchen', Črni Vrh ba-rigla ne prevelika posoda, podobna škafu z dnom zgoraj in spodaj', SSKJ baril, barilček, barilec; Ne buril 'buttenähnliches, schön verziertes Gefäß (Weingefäß bei Hochzeiten)', Sch bar'ilac 'Holzflasche, Feldflasche'; im kajk. Dialekt (Habd. baril, barilec, Virje baril) und im Küstenland, so im Čak. (Orl., Susak. Kom., ČL) und in Montenegro (Romanizmi 27: bario -ela); das Wort ist bei Vuk in der Form borilo 'ein hölzernes Wnssergefäß' (»Montenegro«) vertreten. bregÇse (SSKJ 'široke hlače iz domačega platna'), dial, auch brageše (Juž-nonotr.); Bg bregieše 'Unterhosen'; Belost, bragiše, kr. dial, im Čak.. in Istrien, Süditalien, Rab, vgl. ital. brachesse, lat. bracae (ARj.); etym. zu venez, braga, furl, brage 'Seil' (Skok I 1%). buč а 'Kürbis; Schädel (peior.)', SSKJ gibt dazu noch die Bedeutung 'tre-bušasta posoda'; Bg bùca 'Kürbis; Schädel'; bei Habd. bučko, bučkast 'bueen-tus'; Vuk 'staklen okrugao sud sa grličein gore' (»Dubr.«); die Bedeutung 'Schädel' (peiorativ), die wir im Slowenischen und bei den Bglder Kroaten finden, ist in ARj. nicht belegt; das Wort kommt aus ital. boccia (vgl. ARj., Skok I 177, Bezlaj I 51 f.). cemitar, cemiter 'Friedhof', dial. ( Južnonotr.), nicht in Pleteršnik und SSKJ; Bg eimitr, St cintir, Sch c'intor 'ds.'; auch čak. (Vrg. eimitor, citna-tôrij mit Lit.); zu lat. coemëtërium; die Form cintor kann aus ung. cinterem entlehnt sein. čičerka 'Kichererbse'; Sch cičorka 'Erbse' (im Bgld. nicht weit verbreitet): unter den älteren Wörterbüchern nur bei Belost, čičerka; die Form kommt aus ital. cece, cicerchia; vgl. auch čičoka, čičovka, čičok 'Art kleine Rübe; helianthus tuberosus' (Hudrovics 1985: 177) (zufällige Ähnlichkeit?). dijučiti — dijačiti zu mrličem 'eine Leiche besingen', jnčkи 'Psalmengesang', nicht in SSKJ; Op dijacit 'singen', Bg jučit, zujâcit, jučku 'Lied'; abgeleitet von dijak 'diaconus' (ARj. sub jačiti, Hudrovics 1974: 457, Bezlaj I 101, vgl. auch Hudrovics 1985: 192ff.). fortüna 'Sturm', in SSKJ fortiinu knjiž. usoda, sreča (also nicht in der Bedeutung 'Sturm'); Ni fortuna 'Sturm'; gut im Čak. belegt (Belost., Orl., Senj, Vrg. frtuna); nach Skok (I 526) ist das Wort in der Bedeutung 'Sturm' balkanisch, ein Euphemismus zu ital. fortuna 'Glück', vgl. auch Bezlaj I 130. frigati = pražiti 'rösten, schmoren', frigana jetra, nicht in SSKJ; Bg frigat 'Eierspeise machen', Hatlrovics 1974 friganje 'Eierspeise': gut dial, belegt, so Habd. frigana jajca 'frixa ova', Orl.. Kastav, Senj, Pohl. ČL, Romanizmi 96 fritaja 'kajgana'; nach Skok (I 530f.) handelt es sich um ein dalmato-rom. Reliktwort, lat. frïgere (ital. friggere), wie aus dem velaren g vor e geschlossen werden kann. gâjba 'Käfig', Dem. gâjbica, SSKJ gibt dazu noch 'zaboj iz lesenih letev' ('Holzverschlag') an: Bg gàjbica 'Käfig'; gut im Čak. belegt: Kastav, Orl., Senj, Cres, Vrg.; Pohl hat gojba, ČL kôjba; verwandt mit lat. cavea; kajba ist ein dalmato-rom. Reliktwort, wobei sich unter dem Einfluß von ital. gabbia das к in g verwandelt habe (Skok II 16, vgl. auch Bezlaj I 136). kärmina 'Totenmahl'. auch Pl. karmine; Bg kârmine, DNV karmina; Habd. 'parentalia, convivium funebre'; Skok (II 52f.) ist geneigt, eine Kreuzung zwischen lat. carmina und slaw. krma, krmiti zu sehen (zum Lexem vgl. auch Bezlaj II 20). kaštiga 'Strafe', kaštigati 'bestrafen', im Slowenischen bis ins 19. Jh. allgemein, heute Prekmurje, nicht in SSKJ; Bg kaštiga, St kašfiga, kaštigat 'ds.'; das Wort ist im Kajk. (Habd., Virje), Čak. (Orl., Kastav, Senj, Kom., ČL) und in Montenegro (Romanizmi 160) bekannt; zu ital. castigare, castigo. im Slow, und Kajk. ist eine mögliche Quelle auch das ahd. chastigon (Skok II 58, vgl. auch Hadrovics 1974 : 460. Bezlaj II 23). köfan 'Schrein. Truhe mittlerer Größe', dial, in der Bela Krajina und im Prekmurje, nicht in SSKJ; Wg k'ofan 'Truhe'; aus ital. cofano, lat. cophinus (Bezlaj II 53). kömin = körnen 1) 'Kamin', 2) 'Feuerherd', 3) 'ein Vorsprung beim Ofen, auf welchem die Kinder zu sitzen pflegen, um sich zu wärmen', SSKJ körnen -a und -mna 1) dial, štajersko 'vodoraven zid pred odprtino kmečke peči', 2) dial, prekmursko 'klop ob kmečki peči'; Sch k'ömin 'offenes Feuer', Ne kuömin 1) 'Selche, offener Rauchfang', 2) 'Rauchkiiche'; dial. Vrg. kömin 'ognjište', Vuk kömin komina 1) 'Küche* (»Dubr.«), 2) 'Rauchfang'; aus ital. cammino, lat. caminus oder dt. Kamin, letztlich zu griech. kttminos (ARj., Bezlaj II 61). me št er -tra — mojster 'Meister', meštrija = mojstrstvo, rokodelstvo, in östlichen Dialekten; Bg mëStr 'Meister*, meštrija 'Handwerk'; kroat. dial. Senj, Vrg. meštar, Orl. mešter; Vuk mêstar (»u Hrv.«), sonst skr. miijstor; kommt aus ital. maestro, dieses aus lat. magister, ung. mester kommt aus dt. Meister (Skok II 351, Bezlaj II 192), Hadrovics 1985: 362ff. nimmt für das ung. Wort französische Herkunft an; im Bgld. und im Slowenischen ist die Herkunft aus dem Ung. wahrscheinlich (zumindest möglich). mezdna, mazâna, mozâna 'Weinkrug, Weinflasche, Trinkgeschirr', nicht in SSKJ; Ne mozâna 'Weinkrug aus braun glasiertem Steingut'; Zumberuk mazâna 'Getreidemaß', ČL mezanica 'Säckchen'; aus ital. rnezzana, dieses aus lat. mediana (Skok II 395, vgl. auch Bezlaj II 173). mûroa 'Maulbeere, Maulbeerbaum', dial. Gaillal mürna 'Brombeere'; Bg i'iürva (in der čak.-štok. Maa. von Sch aber d'uda); verbreitet im Kajk. (Habd., 1 urop.), Čak. (Orl. 'unidentified tree', Senj, Karl., Romanizmi). Vuk »po jugoz. kr.«; ein dalmato-rom. Reliktwort aus lat. mörus, mörum (Skok II 484, andere Erklärungsversuche und weitere Dialektbelege Ihm Bezlaj II 207): im štok. dùd. mustač 'Schnurrbarthaar', mustàce, mustàci 'Schnurrbart', dial. Kärnten muštace (Karničar 1979: 134); im ganzen Bgld. mustaci; Dialektbelege im Kajk. und Čak. (Ilabd., Virje, Susak): der Gräzismus moustaki ist ein balkanisches und westeuropäisches Wort (Skok II 488, vgl. auch Bezlaj II 208). očali 'Brille', dial, očale, očala; BWb očalji, Sch ocälje; bei Habd. očali, im Kajk. und Čak., Vuk »po jugoz. kr.«; entlehnt aus ital. occhiali (Bezlaj II 239); im Stok. naočale, naočari. pàiul — fižol 'Bohne, Fisole', neben bažol, bažola, fržol, nicht in SSKJ; Sclid paž'Hlj, bei Hadrovics 1974 pa/.on; heute pažul in Istrien (ARj.); bei Skok (I 126f.) werden weitere Dialektbelege angeführt, es handle sich um einen Gräzismus lat. Herkunft; bei Vuk pasülj. plâdenj 'Teller'; Bg pladunj plhdnja, Wg pl'ajdan. Ne plàdnjâk 'Tellerbord', vgl. auch die Belege bei Vdzny 1927: 294; im Čak. (z. В. Cres); hergeleitet von griecli. plâihanon 'Kuchenbrett', im Slaw. ein altes Lehnwort aus dem furlanischen pladine, vgl. venez, piadenu (Skok II 673, Hadrovics 1974: 476); im Štok. tanjur, tanjir, welches auch im südl. Bgld. als tanjir und tarinj bekannt ist. plântati 'hinken', in SSKJ als »östlich« bezeichnet; Bg plantât, St pluntat 'ds.'; nach Skok (II 676) ist planta bzw. planda ein dalniato-roHi. Reliktwort, während es im Slow, und in Istrien aus dem furlanischen planta komme; štok. und slow, šepati. râca 'Ente', racdk 'Enterich'; St ràca, racâc, Bg гйсйк, Sch гаспк 'ds.'; im Čak. (Buk.) und Kujk. (Tuгор., Virje); kommt aus furlanisch razze, lat. ratis (Skok III 92f.), vgl. ung. réce. skrinja 'Truhe, Lade', dial. (Južnonotr.) skrinja; Cü skrinja 'Mehltruhe', Bg 'Sarg', Hadrovics 1974 'Schrein. Lade, Sarg', l)NV 'Schrank'; in den Wörterbüchern von Vr. und Ilabd.. kajk. (Turop.), Montenegro (Romunizmi 330), Vuk skrinja/skrinja »in (süd)westl. Gebieten«; es handelt sich um ein dalma-to-romanischcs Reliktwort, aus lat. scrinium über ital. scritfno (Skok III 270). Hudrovics 1974: 483 leitet das Wort aus ahd. scrini, mhd. scrin her. štimuti 'meinen, dafürhalten'; im ganzen Bgld. štimat bzw. šcimat 'ds.'; im Čak. und Kajk. gut belegt (Ilabd.. Belost., Kastav, Orb, Vrg., Oz.); gehört zu lat. aestimare, ital. stimare. oardir -rja = vardjan, oardjân — čuvaj 'Hüter, Aufseher. Wächter'; DNV ourdir 'polni hlidač', Wu ordir 'ds.', ordirnica 'Hütte des Weingartenhüters'; fehlt in ARj.; bei Pleteršnik finden wir den Hinweis auf ital. Huuidiuno. 5. A u s dem Deutschen entlehnte Wörter сџргтса 'Zauberin, Hexe'; St cuôprnica 'ds.' (das Wort wird nur in einigen Dörfern des südl. Bgldes gebiuucht, sonst niška oder bosorka, aus dein Ung.), Hudrovics 1974 copriju 'Zauberei'; belegt im Kujk. (Habd., Karl., Virje. Oz.), Vuk »u Hrv.«; vgl. auch Skok (I 272) mit weiteren Belegen; štok. oješticu (gegen bgld.-kr. očšt-k-u > oiška). fâlin/га - pogrešek 'Fehler'; BWb falinga ds.', faliti fehlen'; dial. z. В. Senj falinga; aus dem Bairischen fülen 'fehlen, Fehler machen'; in Betracht kommt auch ital. fullire, in der adriatischen Zone konnten sich beide Quellen mischen (Hadrovics 1974: 449. Bezlaj I 127, Skok I r>04). farnik = faran 'Pfarrer', fürof 'Pfarrhof', fâra 'Pfarre', die beiden letzten Wörter auch in SSKJ, fürof mit der Angabe »dial., östlich«; BWb furnik. farof, fara 'ds.'; aus dem Deutschen, weitere slow. Dialektformen in Bezlaj 1 127f. gâlge 'Galgen', SSKJ gâoge; Bg gauge; unter den Wörterbüchern Belost.; vgl. Skok I 546 unter galde. hajdina, hâjdina = ajda 'Buchweizen'; Sch hajd'ina, BWb auch hajda; kajk., Belost.; Vuk êljda; vgl. dt. Heiden(sterz), die deutsche Bezeichnung kann auch Umbildung des tiirk. heida durch Volksetymologie sein (Skok I 649). hiša 'Haus; Zimmer', dial, auch hiža (Bezlaj 1 194); im ganzen Bgld. luža (bzw. St tža), lužica 'Zimmer', seltener 'Haus'; außer im Kajk. und Čak. ist das Wort auch in ostserb. Maa. bekannt (Zajceva 1967: 109), auch in anderen slaw. Sprachen; aus ahd. liüs, vgl. Skok I 668f. mit Lit. kétina 'Kette', dial., z. В. Južnonotr., Črni vrh 'veriga, s katero je govedo v hlevu privezano'; Bg kiêtine, Sch ok'êtina 'Kette'; im Küstenland kàdena und Ableitungen; aus ahd. chetlnna, dieses aus lat. catena (Bezlaj II 30), im Küstenland kommen Formen mit t aus dem Balkanlatein, Formen mit d aus dem Venez, oder Furlanischen (Skok II 12f.). kîkla 'Weiberrock', dial, cikla (Južnonotr.); St kiklja, Bg kikljdča 'ds.'; das Wort ist im ganzen kroat. Küstenland bekannt mit Ausnahme von Cres (Cres 75), Skok (II 79) führt auch Belege für die Gornja krajina und Zum-berak an; aus dt. Kittel. krtača 'Bürste', dial, auch krtač, krtačiti; Stb kort'aca 'ds.'; entlehnt über deutsch Kardätsche 'grobe Pferdebürste'; im Čak. škrtača (Vrbnik), aus furlan. scartàzza, scartàz, venez, scartassa (Skok II 404). kušeodti -ûjern = poljubovati, kusniti kûsnem = poljubiti 'küssen', kûsljaj Kuß'; Sch kušeo'at, kušnut 'ds.', Hadrovics 1974 kušac 'Kuß'; kroat. kajk. kusec, Zumberak, Küstenland, Inseln, Belost., weitere Belege in ARj., siehe auch Skok II 247. lägen -goa 'Weinfaß', lâgeo -goe 'Flasche', in SSKJ auch lagoa 'velika steklenica', weitere Belege aus dem Slow., Kajk., Russ. und Westslaw. bei Bezlaj (11 119); GW lägt!о 'Weinfaß'; letztlich aus lat. lagöna, laguna, über bairisch lägen, ahd. lagello aus der Karolingerzeit (Skok 11 260). nôr nora 'närrisch', nôrec 'Narr', nori ja 'Narrheit, Narretei* usw.; Bg nuôr nuôri, DNV nùrâc, Pr nftrija 'ds.'; im Kajk. gut belegt, z. B. Habel., Turop., Oz., Vuk norac »u Hrv.«; zu ahd. narro, nhd. Narr. i/pica 'Affe', in der Schriftsprache Neuschöpfung, dial. Prekmurje; Sch opica, BWb hat daneben auch opičar; das Wort istim Kajk., Altruss., Tschech. und Sorbischen bekannt, entlehnt aus ahd. äff o (Skok II 560); im Skr. durch den Turzismus majmun (arab.) verdrängt. pûrma 'Scheune, Heuboden', dial, auch parna (Oststeiermark); Ne pârrna 'Getreideboden, Speicher', Gü p'ürmo, Wu panne; kroat. Dialektbelege: Virje, Karl., Turop., Oz. 'odjeljak u sjeniku: prostor izmedu dviju krovnih greda'; aus ahd. harn jasle, stog, štagalj, (Skok II 610). pçk 'Bäcker'; DNV piek, Bg piêka 'ds.'; bekannt im Kajk. (Turop., Virje) und Čak. (ČL, Bäk., Koni.); aus ahd. pecclio, bairisch Bäck, vgl. auch ung. рек. ptikša 'Radbüchse'; Ne i>i)kša 'Achsbüchse beim Rad', Sch p'uška 'Nabe', Wu piksa 'Achsbuchse'; skr. puška 'Gewehr' kommt aus ahd. bulisa, dieses wiederum aus lat. buxis (vgl. Skok III 71 f.); die Form ohne Metathese und die Semantik sind für das Slow, und Bgld.-Kroat. charakteristisch; piksa ist eine ganz junge Entlehnung. pûtra 'enghalsiger, irdener Krug (bes, für Essig)', in östl. Mundarten; Ne pùtra 'Plutzer, Wasserbehälter mit Henkel, meist aus unglasiertem Ton; wurde zur Feldarbeit mitgenommen'; vgl. die in Skok (III 89) angeführten Formen »pütrih (Vodice, Buzet, Sovinjsko polje, Istra) 'ručna posudica u obliku bačvi-ce, barilce (Zuinberak)', slov. (Štajerska) pûtrih 'Hundfällchen*, putnca (Virje), pûtra (Virovitica) = pûtra (Virje),...«; zu mhd. puterich 'Schlauch, Faß,. skedenj 'Scheune, Scheuer, Dreschboden', SSK J hat auch skedenj; Bg škhdanj škJidnja, HG škadan, MK škadanj, K škajdan; kr. dial. u. a. Kastav; aus ahd. scugin(a) über altbair., nlul. Scheune (Skok III 253, vgl. auch Vdzny 1927: 309). škaf škafa 'Schaff, Bottich, Scheffel'; Ne škaf, škhfic 'ds.'; čak. (Orl. 'sink', Vrg.), Vuk »u Srijemu po varošima«; zu ahd. scaf, Skok (III 254) führt ital. scafo 'guscio della nave' an. škarje škarij 'Schere'; im ganzen Bgld. škare; auch čak. (Vrg., Cres, aber Orl. škuri), Vuk šk&re »u Slavoniji«; aus ahd. skâri, mhd. scaere; sonst im Skr. noiice, makaze. < škileti 'schielen, škiliti, škilaoost; Bg škiljit 'ds.', ebenso BWb; Habd. hat škiljast 'luscus', Vuk gibt die Bedeutung 'blinzeln'; nach Skok (III 400) Entlehnung aus dem Deutschen, ahd. scilihen, mhd. schilhen, Überschneidung mit hiliti, hiljav, vgl. tschech. šilliati 'schielen', poln. szylamy. škdp = škppnik 'Schaub', dial, auch skçpa (Črni Vrh); Ne škuop 'Scliaub (Strohbündel zum Binden der Garben)', BWb škop f., škopa, St škofa, škofič; Virje škof 'snop nepročešljane slame'; aus ahd. scoub. škoda 'Schaden'; im ganzen Bgld. škoda; kajk. (Ilabd.), čak. (Vr., Polil, Orl., Senj), Vuk »u Vojv.«; nach ARj. ist das Wort seit dem 15. Jh. hauptsächlich bei westlichen Schriftstellern belegt; Entlehnung uus ahd. scado, vgl. auch tschech. škoda, poln. szkoda (Skok III 401); im Štok. durch šteta ersetzt. trâtina 'Rasen, Anger. Flur', tratinščica 'Gänseblümchen'; Bg trâtina 'Rasen', tratinčica 'Gänseblümchen'; tratina bei Habd. und Belost., nach Vuk trhtina »u Hrv.< 'zemlja, kud je porasla sitna trava'; aus ulid. trata, mhd. traite (Skok III 493). oankuš 'Kissen', dial, oanjkuš; ganzes Bgld. oankuš 'ds.'; im Kajk. (Habd., oankuš in Karl.); uus mhd. wangküssen (Skok III 565), auch ung. Vermittlung möglich (Hadrovics 1985: 526f.). 6. Aus dem Ungarischen entlehnte Wörter aldooati 'opfern' (Prekmurje; nicht in SSKJ); Haci aldhvat (in der Mehrzahl «1er bgld. Mau. jedoch das jüngere Lehnwort ofrovati aus dem Deutschen); im Kajk. (Habd. aldou, alduoanje, aldujem, Oz. aldooati); geht zurück auf ung. âldô 'Opfer', aldozni 'opfern' (Bezlaj I 3, Hadrovics 1974: 441, Petrov--Slodnjak 1978: 301), Hadrovics (1985: 1l4f.) präzisiert dahingehend, daß aldoo nicht auf das ung. Part. präs. âldô zurückgehe, sondern Ausgangspunkt sei dus Verb âld bzw. aldooati. bantooâti -ûjem, auch bantûoati, zbantovâti 'beleidigen' (Prekmurje; nicht in SSKJ); Bg zbanthvat, Hadrovics (1974: 442) bantovati 'verletzen, beleidigen', zbantovati, bantooanje, zbantovanje, dazu Rückbildung banta Beleidigung': kommt aus ung. banlani 'beleidigen' (vgl. Bezlaj 111, Petrov-Slodnjak 1978: 301, Schubert 1982: 257f., Hadrovics 1985: 129ff.). bàtriti 'aufmuntern, trösten' (nicht in SSKJ); Up batriti 'trösten', bàtrenje 'Trost'; Hadrovics 1974 führt die Ableitungen obatriti, ubatriti, batrenje, oba-trenje, batrio, batritelj an; zu ung. batoritani 'ermutigen', Grundwort bator 'tapfer' (Hadrovics 1985: 137f.); vgl. auch russ. bogatyr 'Held', letztlich mon-golisch-turanisch (Bezlaj I 13). béteg 'Schmerz; Krankheit', betežen 'leidend', betežnik 'Kranke' (nach SSKJ »östlich«), bei Trubar 1550 betež: z betežom boš rodila te otroke 'Schmerz'; Bg bêtiëg 'Krankheit', betiežan, betežnik, betežat 'kränkeln' (im ganzen Bgld. štok. bolest und Ableitungen unbekannt); gut im Kajk. (Habd., Virje, Turop., Karl.) und Čak. (Vr., ČL, Oz.) vertreten; Entlehnung aus ung. beteg 'krank', was seinerseits aus mhd. rnêtac, mêtage 'leiblicher Schmerz, Leiden' kommt (Hadrovics 1985: 143ff.); Skok (I 142) spricht von »madžari-zam neodredenog podrijetla«. čižma 'der hohe Stiefel' = čižem 'Bundschuh'; Sch cižma (so in den meisten Maa., auch BWb); čak. und kajk. (Zumberak, Vrg.); im Štok. čizma, zu türk. çizmek 'ziehen', ebenso im Bulg.; in die anderen slaw. Sprachen durch ung. Vermittlung eingedrungen (Bezlaj I 83); auffallend ist sowohl im Bgld. als auch im Slow, die Fernassimilation des z an das Č. falat -âta = kos 'Stück', Dem. falatčec, falâtec, falâtcek (nicht in SSKJ); Sch f'iilat 'Stück', St na falâte 'ein Stück', Dem. falàèac; im Kajk. belegt (Bebst., Oz., Hrv. Krajina); Entlehnung aus ung. falat, zu fal 'beißen, essen' (Bezlaj 1 127, Hadrovics 1985: 220L, Skok I 503). fânjek -njka = fancelj 'Pfannenkuchen' (»Pfanzel«), 'Krapfen', nicht in SSKJ; Bg fanjâk fànjka 'Knödel', Hadrovics fanjki 'Pfannkuchen'; aus ung. fânk, dieses uns dt. Pfannkuchen (Skok I 506, Hadrovics 1985: 223). fêla, auch fêla 'Art, Guttung' (nicht in SSKJ); Bg fiêla (ganzes Bgld.); im Kajk. (Habd. 'species, genus', Turop., Oz.. Virje), bei Vuk vela (»Vojv.«); gehört zu ung. fei 'Hälfte', -fêle '-lei, von der Art, dergleichen' (Hadrovics 1974: 450, 1985: 226f., Schubert 1982: 313L). gomb = gûmb 'Knopf' (nur letzteres in SSKJ); Dii g'otnbica, Hadrovics 1974 gumba 'Knopf', gumbaš 'Knopfloch'; Bei Vuk gOmbär (»Vojv.«) 'Knopf-macher'; nach Bezlaj (I 186) sind die siidslaw. Formen mit и im Stamm direkt aus dem griech. kompos entlehnt, ung. gomb sei aus dem Siidslaw. übernommen worden, während südslaw. Formen mit о im Stamm aus dem Ung. entlehnt seien; anders Hadrovics 1985: 249 (wahrscheinlich sei gomb bzw. gumb finnisch-ugrisches Erbgut). hâsen -sna 'Nutzen, Vorteil' (SSKJ hâsen -sni, »veraltet«), hasniti, hasno-oit; DNV h as un -.s na, Bg hiisan hâsni 'Nutzen', hùsnit 'nützen', hasnhvat 'benutzen, gebrauchen', hasnboït 'nützlich'; die Wörter sind gut im Kujk. belegt, Vuk hut liasna (»u Vojv.«); aus ung. haszon 'Nutzen' (vgl. Skok I 659, Schubert 1982: 357L. Hadrovics 1985: 2581'.). jezero, num. - tisoč 'tausend', in SSKJ als veraltet bezeichnet, heute dialektal im Nordosten, in der älteren Sprache gemeinslowenisch (Bezlaj I 231); Sch j'ëzero, St jézero (im südlichen Bgld., während im Norden eher tiauc gesagt wird); uueh im čak. Diulekt bekannt; aus ung. ezer 'tausend', ein iranisches Lehnwort, vgl. neupers. hazâr. kamra = izba 'Kammer', SSKJ 1) dial, 'manjša soba v kmečki hiši, navadno za spanje', 2) umgangsspr., expressiv 'soba, navadno manjša', 3) dial, östl. 'shramba'; Bg kàmra 'Kammer'; in ARj. ist kamra nicht vertreten, dafür aber kamara, vgl. Orl. kàmara; diese Form kommt aus dem Romanischen, lat. camera (Bezlaj II 14); der Vokalausfall in kamra zeugt jedoch von ung. Vermittlung (Hadrovics 1974: 439, 1983: 289). katân = vojak 'Soldat', in Prekmurje katana (Bezlaj II 23), nicht in SSKJ: Sch kat'tina 'Soldat', kat'anstoo 'Militär', Hadrovics 1974 hat auch katan; bei Vuk kiitana (kàtana) 'ein Krieger zu Pferd' (als Turzismus gekennzeichnet): kommt aber aus ung. katona 'Soldat', welches identisch mit skr. kàtûn 'Hirtenlager' ist, im Ungarischen wahrscheinlich byzantinisch-griechischen Ursprungs (Hadrovics 1985: 300, zum Wort siehe auch Schubert 1982: 409ff.). kinč 'Schmuck; Schatz', kinčati/kinčiti 'schmücken', in SSKJ als veraltet bezeichnet; Bg kinč 'Schatz', kinčit 'schmücken'; kajk. (Habd. 'thesaurus, gaza', Oz.); aus ung. kincs 'Schatz' (weitere Belege bei Schubert 1982: 419f.), unbekannten Ursprungs (Hadrovics 1985: 509). miliar -rja - možnar -rja 'Mörser'; Ne mdžar 'ds.'; kommt aus ung. mozsâr, dieses aus mhd. morsaere, welches aus lat. morturium stammt (Bezlaj II 199, vgl. auch Hadrovics 1985: 570). « oroslan = lev 'Löwe', auch oroslanj (Bezlaj II 254), nicht in SSKJ; Bg orbshm 'ds.'; BWb hat lap neben oroslan; belegt im Kajk. und Ubergangsdialekten (z. B. Oz. oroslan 'nešto bijesno'); aus ung. oroszlân bzw. oroszlàny 'Löwe', aus dem Alttiirk. (Hadrovics 1985: 584f.), vgl. neutürk. arslan. sàra 'Stiefelröhre, Stiefelschaft', fehlt in SSKJ; Gü sär'n 'ds.', ebenso in BWb; bei Vuk mit dem Hinweis »u Vojv.«; aus ung. szâr 1) 'Bein, Unterschenkel, Unterarm', 2) 'Stiefelschaft', 3) 'Stengel', 4) 'Schaft etc.' (Hadrovics 1985: 446). sokuč 'Koch', sokačica 'Köchin', nicht in SSKJ; Sch sok'ac, sokac'ica 'ds.' (daneben kommen im Bgld. auch kuh und kuliar vor); im Kujk. (bei Megiser mit dem Vermerk croat., Habd., Virje sokačica 'kuharica u svatovima'); aus ung. szakâcs, dessen Etymologie unsicher ist, vielleicht aus dem Slawischen, da schon im Altkirchenslaw. belegt (vgl. Schubert 1982: 587); Hudrovics (1985: 455) spricht sich gegen die Annahme eines slaw. Erbwortes aus. somdr -rju 'Saumtier, Esel', nicht in SSKJ; Nd sdmür 'Esel'; in der Melir-zulil der ulten kr. Wörterbücher (ARj.), Vrg. sam°ar 'sedlo na konju', bei Vuk samür 'Saumsattel' (»Dubr.«), auch in Kosovo l>ekunnt (Elezovič); nach Skok (III 198f.) handle es sich um ein balkanisches Wort griechischen Ursprungs (gr. sag ma) ; die Quelle für die čak. Belege könnte ital. venez, somaro sein, während für das Bgld. eher eine Entlehnung uus ung. szamâr Esel' in Betracht kommt. šantati hinken', iàniav hinkend'; Bg shntat santam, DNV santam, Bg šrin/аи 'ds.'; ebenso in den kr. Wörterbüchern (Habd., Belost.), bei Vuk süntao »u Vojv.c, auch in Südserbien (Lesk.); šantao kommt uus ung. sûnta, welches eine Rückbildung zu sântâlni hinken' ist; dus ung. Wort ist seinerseits uus dem slaw. sçtati se entlehnt (Hadrovics 1974: 482, 1985: 467); štok; iepati. tolooâj 'Räuber'; St tolovaj 'ds.', bei Hadrovics 1974 daneben toloaj (im Bgld. ist heute alx'r raubr aus dem Deutschen um weitesten verbreitet); im Kajk. (Habd.); aus ung. toloaj Dieb' (vgl. Petrov-Slodnjuk 1978: 306f„ Hadrovics 1985: 511). i i- • \ (ne nadaljuje.) UDK 886.3.09-1:82.0 Joža Mahnič Akademija za glasbo. Ljubljana AVTORJEVA PISMA KOT PRIPOMOČEK PRI INTERPRETACIJI PESMI - NEKA J PRIMEROV OB ZUPANČIČU Zupančičeva pisma Vajdičevi, ki so šele sedaj postala dostopna javnosti in znanosti, govore o ljubezenskem razmerju pesnika do dekleta, o njegovem dolgoletnem bivanju v tujini, o njegovem duhovnem zorenju in zanimanju za vsakršno umetnost. Prene-katera pisma nam tudi pomagajo osvetliti njegovo ustvarjanje; to skušamo pokazati ob pesmih Velikonočni soneti, Orientalski sonet in Pojdem na prejo. Oton Zupančič's letters to Miss Berta Vajdič have only recently become accessible to the public and literary historians. The letters are about the poefs love for the young ludy, about his several years abroad, about his spiritual maturing and his interest in all kinds of art. Many of these letters also help us to elucidate Zupančič's creative work — as may be exemplified by his compositions Velikonočni soneti, Orientalski soneti and Pojdem па prejo. Dne 21. septembra 1897 je pesnik pisal z. Dunaja učiteljiščnici Berti Vajdičevi v Ljubljani pismo,1 ki ima spričo intimne vsebine in namena ter pre-finjencga sloga in ritma skorajda značaj lirske črtice. V njem se ji izpove, da jo ima rad že pet let, ona pa ga šteje le za enega izmed svojih znancev, obudi ji spomin na dvoje njunih srečanj, prizna ji svoj obup in blodnje zaradi nje, nazadnje izrazi močno hrepenenje in bridko osamljenost ter upanje, da mu bo vsaj odpisala. Izmed nekdanjih srečanj z njo opisuje drugo srečanje takole: Ali se še spominjate? Bil je veliki teden. Zopet mesečina; a bili smo v cerkvi (pri Srcu Jezusovem) — Vi, gdč. Toni in jaz. Po cerkvi so klečali ljudje s sklenjenimi rokiimi, s sklonjenimi glavami... Vi ste stali nekoliko pred mano, pred božjim grobom, na božjem grobu je brlelo par bledih lučic; utripale so, tresle so se, kakor duše, pogrezujoče se v obup. 0 duša moja, duša inoju, ti si obupuvala! Medli žarki so božali Vaše lice — srečni žarki! — sevali skozi lahno spletene lase... Jaz sem koprnel strastne ljubezni, inedlel črnega obupa; srce mi je krvavelo: Vi ste ljubili drugega! Iz srca mi ni puhtela ponižna molitev, drzne kletve so se dvigale v razburjenih prsih in hotele izbruhniti... A tam, sredi temotne cerkve je ležal Kristus, razpet na križ, bled, s trnovim vencem okoli glave; od vsakega trna pa so tekle srage krvi po trpečem, izmučenem obrazu. Ljudje so hodili poljulmvat ga. Šli ste tudi Vi in šel sem juz, odrinil neko staro tercijalko, ki je silila za Vami, ter poljubil Krista neposredno za Vami... Ukrul sem mu Vaš poljub ... Takrat sem Vas poljubil. Zavidal sem Te Kriste, zavidal sein Te! Zupančič je ta dogodek opisal in z njim povezana občutja izrazil kmalu za tem pismom v ciklu treh pesmi, v eni svojih beležnic2 jih je izoblikoval v dneh 29. septembra, 1. in 5. oktobra 1897 ter jim dal skupni nuslov Velikonočni soneti. V začetku naslednjega leta jili je v pismu z dne 4. in 5. januarja 1 Glej Zbrano delo X, Ljubljuna 1986, str. 7—8. Tudi vsi drugi, krajši navedki Zupančičevih pisem Vajdičevi so iz te knjige ZD. * В 1, str. 100 in 101, zapuščina v NUK. 1898® poslal tudi Cankarju in o njih pripomnil: »Velikonočne sonete smatram za najboljše, kar sem sploh kdaj zložil. Situacija je čisto resnična — vse je bilo ravno tako.« Sorodnosti med citiranim odlomkom iz pisma Vajdičevi in med pesniškim ciklom so ponekod manjše, drugod pa tolikšne, da moremo odlomek šteti za prozni osnutek cikla ali za njegovo varianto v prozi. V prvem sonetu pesnik naslika polmrak z lučkami v cerkvi na veliki teden ter prikaže svoj notranji nemir in obup ter kot njegovo nasprotje Ber-tino zaupljivo vernost. Snovne in slogovne prvine tega soneta smo v veliki meri, mestoma dobesedno srečali v odstavkih 1—3 navedenega odlomka iz pisma: impresijo mraku v cerkvi in trepetajočih lučk, ki so pesniku tudi komparacija za obupane duše, vznemirjeno apostrofo na lastno obupano dušo. (oplo impresijo njenih spletenih las in obraza, ožarjenih s svetlobo. I. Pred božji grob pokleknil sem kristjan. Medlo, glej, lučke se leskečejo ... Uboge duše tak trepečejo, pogrezujoče se v obup teman. ' O duša moja — vgasnil tvoj je dan! Tvoj zadnji svit valovi mečejo po burnem morju ... In rjoveče jo pogoltne kmalu hladni ocean ... Pred mano Berta: Njeno glavo mirno kostanjevi lasje obkrožajo lahnô spleteni. Žarki božajo v razkošju tihem žametni obraz. A njeno srce, njeno srce verno se pogovarja z Bogom isti čas. Začetek 4. odstavka v citiranem odlomku iz pisma samo nakazuje drugi sonet, ki ga je avtor sicer zasnoval in izoblikoval skoraj na novo: v njem prikaže predvsem lik krvavečega in trpečega, a tudi ljubečega in odpušča-jočega Kristusu, množico, ki k njemu moli, ter sebe obupanca in grešnika; medtem ko se množica in Kristus izmenoma oglašata v premem govoru, pesnik razmišlja molče. II. Prižgal si plamen mu resnice čiste, a narod te je sramotil in smešil. »Častimo te, hvalimo te, o Kristc, ki si s trpljenjem svojim svet odrešil!«: — Odpuščam vam, ki mi prelili kri ste! — Ked6 je tebe v uri težki tešil? .Hvalimo te, častimo te, o Kriste, ki si z ljubuvjo svojo svet odrešil!« ® Zupančičeva zapuščina, тара XIV; Faksimile v Pismih slovenske moderne, Ljubljana 1971. — Kaj nad dobroto néba obupavaš? Kaj po temini in po blatu tavaš? Glej — tudi zate kri od tod je tekla! — Ves okrvavljen, bled je stal pred mano in kazal je na prsih črno rano ... O srce grešno — trje si od jekla ... Za tretji sonet imamo spet že določno zasnovan zarodek z mestoma istim izražanjem v 4. odstavku navedenega odlomka iz pisma: v temačni cerkvi hodi množica častit Kristusa na razpelu; poljubit ga gre tudi Berta, njen poljub pa mu ukrade pesnik. V ciklu se simfonično prepletata dve melodiji: množična religiozna in pesnikova erotična; le-ta se diskretno pojavi v prvem sonetu, v sredini cikla vodi melodija množice, v zadnjem sonetu jo preglasi pesnikova. III. Kako je poln kristjanov temni hram! A on leži razpet na križu tam in množice se tja pomikajo, z molitvami se mu dobrikajo. »Odrešenik sveta, pomagaj nam! Brez tebe ne vemô ne kod ne kam ... Ceščena si...« pobožno sikajo in svetih ran se mu dotikajo. In vstala je in šla. In jaz sem vstal. Nad križanega se sklonila je, poljub na ustna mu dahnila je. Gorak je še igral na njih, sladak, a jaz sem šel in sem mu ga ukral in odhitèl sem — Juda II. — v mrak. Zupančičev sonet je kakor Kettejev oblikovno moderniziran. Samo v drugem sonetu cikla imamo enajsterec, v ostalih dveh deseterec, pri čemer sproščeni ritem pogosto zamenja strogi metrum. Kar zadeva rime, ima pol kvar-tin klasično oklepajočo, pol pa svobodno zaporedno rimo, medtem ko v ter-cinah zaporedna prevladuje. V prvem sonetu se srečujemo s številnimi vsebinskimi prestopi iz verza v verz, z enjainbementi. Ker je Zupančič domneval, da se »Velikonočnih sonetov Zvon najbrž ne bi upal priobčiti«,4 jih je objavil v 2. zvezku edinega letnika modernistične »Mladosti«,5 in še tu pod psevdonimom Aleksij Nikolajev. Leto zatem pa jih je brez dotedanjega skupnega naslova vključil v zbirko Čaša opojnosti, in sicer v prvi razdelek Albertina. Kakor je razvidno iz navedene pesnikove izjave Cankarju, zlasti pa iz pisma Vajdičevi, Velikonočni soneti s svojim finalom niso nikakršna pesniška fikcija, temveč v cerkvi na Taboru doživeta resničnost. Zupančičevo ljubezensko čustvovanje v tem ciklu je resda drugačno, kot je bilo Prešernovo 4 V poznejšem pismu Murnu 8. marcu 1898; Zupančičeva zapuščinu, mapu XIV in v Pismih slovenske moderne. * Izid zvezka je datiran s 15. januarjem 1898. v »velikonočnem sonetu« Je od vesel'ga časa teklo leto, kjer je šlo za izrazito platonično in usodnostno srečanje z izvoljenko v trnovski cerkvi. Zupančičevi soneti razodevajo strast in obup neuslišanega ljubimca, ki hoče priti do dekletovega poljuba, čeprav na manj primeren način in v manj primernem okolju. Kljub temu pa pesnik, podobno kakor kasneje v Večerni viziji v Sa-mogovorih, vseskozi spoštljivo rezonira o trpečem Kristusu in samega sebe celo primerja z njegovim izdajalcem. Zato je bila oznaka takratne katoliške kritike, češ da vsebuje ta Zupančičev ciklus idejne prvine frivolnega cinizma, blasfemije in dekadence," pretirana in krivična. * V »Ljubljanskem zvonu« 1907 je Zupančič s polnim imenom priobčil, zatem pa vključil v prvi, ljubezensko razpoloženjski razdelek Samogovorov svoj Orientalski sonet. Pesnik hoče tudi drugim pokazati lepoto svoje izvoljenke, njeno golo telo, okrašeno z nakitom in dragulji, umetnimi in naravnimi, a zastrto s tančicami in samo do neke meje, da bodo zaslutili, ne pa do kraja občutili opojnost njegove ljubezni, kajti na dekleta ni le poposen, temveč tudi ljubosumen. Oblikovno sodi tudi ta pesem med sicer redke Zupančičeve sonete, v njem poleg enajstercev srečujemo deseterce, rime so pu dosledno zaporedne, imamo torej spet krepak odmik od klasičnega soneta. Pesem razodeva razne zunanje pobude: od hebrejske biblijske Visoke pesmi ima zlasti izvoljenkino ime Sulamit, od parnasovcev in Baudclaira (pesmi Les bijoux in Le cadre) pa vizualno koloristično doživljanje ženskega telesa, umetno okrašenega z dragimi kamni, in tudi sonetno formo. Zato po eni strani sicer ne more utajiti osebnoizpovednega značaja, po drugi pn učinkuje, dokler poznamo samo njeno besedilo, predvsem kot zapoznel odmev tujih literarnih pobud, kukršne je Zupančič teduj že davno presegel. Orientalski sonet Ne bom te skrival tujim več očein, o Sulamit, pokažem te ljudem, korald ovijem zanje ti krog vrata, krog pusa démantov v objemu zlata. Obsega naj ti čelo diadem, z dveh mest, ki jaz do nju edini smem, rubina krvavita i/, škrlata, krvnika dvu, stražeča tajna vrata. t) Sulamit, v tančicah ves odkrit ljudem bo tvojega telesu svit in vse naj sluti polizdane slasti. Le kamor sem te vgri/.nil v prvi strusti, od tiste rane, viden samo meni, blesk biseru nuj sije pritajeni... " Aleš Ušeničnik: »Ves odgovor« — novostrujnikov. Katoliški obzornik 1898, 73. — Nepodpisano poročilee o Caši opojnosti pod naslovom Letošnji književni piruhi. Slovenski list, 1. aprila 1899. — A. Ušeničnik: Literarni quodlibet. Katoliški obzornik 1900, 181. Pesnikove notranje vzgibe za nastanek te pesmi nam razkrijejo njegova pisma Vajdičevi. Le-ta mu je morala v začetku marca 1906 sporočiti, da bodo v ljubljanskem ruskem »kružku«, kamor je že leta zahajala, uprizorili neko igro in da bo imela glavno vlogo. Berta, s katero sta se že dogovarjala za poroko, je bila lepo in družabno dekle; pesnik je bil vanjo strastno zaljubljen, a ob misli, da utegne s svojim odrskim nastopom vse očarati in se od njega odvrniti, tudi močno ljubosumen, o čemer priča zapovrstjo več njegovih pisem. Dne 17. julija 1906 je »kružok« v Narodnem domu priredil večer v ruščini z deklamacijami, samospevi in dvodejanko, v njej je kot mlada graščakinja vdova uspešno nastopila Vajdičeva. Ob koncu meseca, 31. julija, je Zupančič pesem brez kasnejšega naslova že zapisal v eno svojih beležnic;7 v tem prvem zapisu jc zanimiva varianta z metaforičnim »smaragdom strupenim«, ki še posebej kaže na avtorjevo ljubosumnost. Ko so izšli Samogovori, je pesnik 25. novembra enega od avtorskih izvodov s posvetilom poklonil Berti. Dne 16. decembra se ji je zahvalil za njeno neohranjeno pismo in zapisal med drugim tole: »In veseli me, da si pesem prav tako razumelu, da si pravzaprav Ti Sulamit... Veš, kdaj sem jo naredil? Takrat, ko si igrulu v kružku, ko sem bil tako žalosten in zapuščen, ko so te gledali drugi...« Skoraj deset let pozneje, 20. oktobra 1917, je Zupančič razložil pesem Zi-gonu nekoliko drugače: »Sulumit — nekemu prijatelju, ki se tudi Prijatelj piše! Je prišel k mojemu dekletu jo obiskat prav samo zato, da jo vidi. Pesem je zelo osebna. Prav iz same sramežljivosti je tako izcizelirana.«8 Prijatelj je prišel 1906 z Dunaja na obisk v domovino dvakrat, za veliko noč in poleti. Ta druga razlaga prve ne izključuje, jo le dopolnjuje. * Ko je Zupančič v septembru 1909 obiskul Ljubljano, je iz Bertinegu samozavestnega in posmehljivega obnašanja razbral, da se je intimno navezala na drugega. K temu je nehote pripomogel tudi sam, ker je zaradi neurejenih gmotnih razmer in večjega zanimanja za umetnost kot za študij iz leta v leto odlašal z izpiti ter s tem s službo in poroko. Po vrnitvi v Bregenz, kjer je bil tedaj za domučega učitelja nekemu grofiču. ji je sporočil: »Pisal bi Ti še mnogo rad. a sedaj vem, da nima vse skupaj nobenega pomena ... Sedaj je med nama prepad in vsaka beseda od moje strani odveč.« Ze od nekdaj ji je pošiljal bodisi pisma, bodisi karte oziroma razglednice; prenekatera pisma so sccesijsko okrašena, razglednice ponazarjajo razne kraje, karte so reprodukcije pomembnejših umetnin. Dne 12. oktobra ji je poslal v skupni ovojnici karto in pismo s številnimi pesmimi, omenimo le najbolj znane: Pojdem nn prejo in ciklus s poznejšim naslovom Ljubuvne pesmi I—111. Običajnega pisemskega besedila tu skoroda ni, navedimo naslednji izjavi: »Kadar Te bo volja, piši mi, jaz Ti ne morem pisati daljšega pisma... Prehodil sem te dni. kar sem tukaj, vso lestvo duševnega razpoloženja, od bolestnega obupa preko obešenjaške dobre volje (Galgenhumor) do mirne re- ' В VII. str. 53, zapuščina v NUK. " Zigonov zapis pesnikove izjave v Zigonovi zupuščini v knjižnici Narodnega muzeju. signacije...« Zadnji stavek je hkrati avtentična in zgoščena oznaka v pismu poslanih pesmi. Nekaj posebnega je tudi podoba na karti, ki je morala biti pesniku všeč in je zato karto verjetno kupil že kdaj prej. Gre za barvno reprodukcijo češkega slikarja Jaroslava Špillarja Na pfâstkàch (Na preji). Prikazuje vesela dekleta in fanta v ljudskih nošah, ko v kmečki »hiši« s pečjo predejo oziroma pri njih vasuje. Poleg prej označenega in citiranega Župančičevega razpoloženja kot primarnega notranjega nagiba je pomenila Spillarjeva folklorna slika neposredno zunanjo pobudo za nastanek pesmi. Tako je Zupančič osebno izpoved z navidezno šalo prikrite ljubezenske bolečine postavil v čas in okolje preje in vasovanja na kmetih, seveda ne med Čehe, temveč v Belo krajino. Ta pokrajinski premik je razviden iz epiteta »bela dekleta« v drugi in iz dekliških imen Marica, Barica, Ančica, Stazika v 3. kitici. Na Župančičevi karti' imamo na isti strani poleg češke podobe njegovo pesem, datirano z 29./9. 1909. Pesem je po čustvovanju in izrazu blizu ljudski, v ritmičnem pogledu je daktiloidno razigrunu. rime so na splošno prestopne, več je tudi notranjih, 1. in 4. kitica sta si refren in ju je avtor zapisal z umikom v desno, a tudi drugih ponavljalnih figur je precej. Takšna izrazito'muzikalna struktura pesmi je seveda privabljala glasbenike, Gerbica, Venturinija, ščekovo. Pojdem na prejo, na prejo. saj me ne mara ljubica več, pojdem na prejo kot ptiček na vejo — • каг je bil6, je za vekomaj preč. Predejo, predejo bela dekleta z drobnimi prsti nitke tenke, nitka od sfea do sfea se spleta, v mrežo zaprêdeno mi je srcé. Ali bi Marico, ali bi Barico? Ančico, Staziko? — Kam iz zadreg? Ljubica prava, ostani mi zdrava — zdaj bom jaz deklice ljubil vsevprek. Pojdem na prejo, na prejo, saj me ne mara ljubica več, pojdem na prejo kot ptiček na vejo — kar je bil6, je za vekomaj preč... V isti ovojnici je Župančič odposlal Vnjdičevi. kot rečeno, poleg drugih še pesmi: Na vrtu, na polju, med rožami skrita, Ni te na polju več, ni med gredicami in V moji duši je jasna podoba zbledela, datirane s L, 3. in 11./10. 1909. Avtor izpoveduje naslednja občutja: Prej je bila Berta navzoča vsepovsod v naravi, ker je je bilu polna njegova duša. Zdaj vsa priroda o njej molči, ker je ni več v njegovem srcu. Zivelu pa bo vedno v njegovi pesmi, dasi ne bosta šla skupaj skozi življenje. V naslednjem pismu z dne 29. oktobra je Župančič zapisal o teh pesmih še tole oznako: »Zvesto sem naslikal duševno stanje, ki sem vunj zaplaval one dni. In to stanje ob kratkem: resignacija na srečo s Teboj.« Trojica pesmi se odlikuje po intimni izpovednosti, prefinje- • Reprodukcijo oziroma faksimile sein objavil v zbirki Pesmi za Berlo, Ljubljana 1978. str. 110—111. nem izrazu in čudoviti melodioznosti ter sestavlja enoten ciklus. Izoblikovan je v svobodnem verzu, ritmično se preliva od amfibraha k daktilu in se vrača k amfibrahu, rime so največ zaporedne in prestopne. Avtor ga je prvič objavil v »Ljubljanskem zvonu« 1912 pod skupnim naslovom Ljubaone pesmi I—111 in s psevdonimom iz ljudske pesmi Baroda, ko je že prebolel Berto Vajdičevo in mislil na zakon z Ani Kesslerjevo, po vojni pa jo je vključil v antologijo Mlada pota. * Če se še enkrat ozremo na obravnavane primere iz Zupančiča, lahko povzamemo naslednja spoznanja: Vse tri pesmi, posvečene Berti Vajdičevi, Velikonočne sonete, Orientalski sonet in Pojdem na prejo, nastale v različnih letih in precej različne po fakturi, moremo bolje razumeti in pravilneje razložiti s pomočjo avtorjevih pisem. Le z njihovo pomočjo smo mogli dognati pesnikovo vsakokratno konkretno občutje in razpoloženje, življenjske okoliščine, čas in kraj nastanka. Pri Velikonočnih sonetih je zanimivo zlasti to, da se je zanje v pismih ohranil pravi pravcati zarodek v prozi. Pri pesmi Pojdem na prejo preseneča doslej neznana češka folklorna slika, ki je pesniku rabila za predlogo. Orientalski sonet pa bi brez podatkov v pismih sploh visel v zraku in bi ga šteli za zapoznel primer tujih literarnih pobud. Zato sodim, da mora interpretacija pesniškega besedila, če hoče biti objektivna in avtentična, sloneti tudi na zanesljivih oporiščih, kakršna so avtorjeva pisma, če le-ta seveda obstajajo in če vsebujejo takšne podatke. Interpretacija, ki bi v takšnih primerih slonela zgolj na pesniškem besedilu, bi bila prepuščena razlagalčevi intuiciji, a tudi subjektivnosti ali celo samovolji. SUMMARY Oton Zupančič wrote his poems Velikonočni soneti. Orientalski soneti and Pojdem "a prejo at three different periods of time and they are rather different in their execution. They can be understood better and explained more correctly by the aid of 2upančič's letters to Miss Berta Vajdič. These letters help us to determine not only the time and the place, but also the particular circumstances and the concrete mood und the feelings of love which brought the poems about. The most interesting detail concerning the Velikonočni soneti is a prose frugment preserved in the letters: it is in many ways reminiscent of, or even identical with, the sonnet cycle. A surprising detail concerning the Pojdem na prejo is a Czech folkloric picture postcard, which served «s a motive for ?.upančič's song. But for the information in the letters, the Orientalski sonet would hang in mid-air and would at best be considered a case of belated foreign literary influence. A poet's private letters, inasmuch as they contain re-leva nt data, сан therefore be a valuable foothold for the surest possible interpretation of his poems. UDK 886.3.01/.09 Joie Paternost Pensilvanska državna univerza, University Park. ZDA STRUKTURNOPOETSKI PRIKAZ SAMOGOVOROV MRTVIH V SLOVENSKIH NAGROBNIH NAPISIH Slovnično in poetsko strukturo samogovorov mrtvili v slovenskih nagrobnih napisih kakor tudi primerek njihove aplikativne možnosti razodeva gradivo kakih 720 nagrobnih napisov s 70 slovenskih pokopališč. Pokopališče s takimi in podobnimi besedili je važen jezikovni simbol slovenske ljudske kulture, je prostor, kjer mnogi žalujejo javno, tudi ustvarjalno, in sicer s pomočjo gradiva iz svoje lastne domače strukturnopoetske jezikovne zakladnice. Grammatical and poetic structures as well as an example of their possible application are discussed on the basis of a sample of some 720 epitaphs from 70 cemeteries in Slovenia, i. e. epitaphs which are expressed as if addressed by the dead to the living. A cemetery with such texts is an important linguistic symbol of Slovenian popular culture, it is a place where many grieve publicly, even creatively, making use of their own native linguistic-poetic repertoire. 0 Slovenska kultura je ena izmed redkih, ki nadaljuje svojo jezikovno ljudsko pismeno varianto tudi v nagrobnih napisih, in sicer s pomočjo svojih lastnih strukturnopoetskih posebnosti. Čeprav večina nagrobnih napisov v Sloveniji prikazuje samo minimalne osnovne življenjepisne podatke (ime in datum smrti, včasih tudi rojstva, umrlega), nam jezikovni sprehod po teh pokopališčih pokaže tudi tisoče daljših ali krajših sporočil vseli vrst. Ta sporočila ali besedila lahko s strukturnopomenskega vidika razdelimo na tri skupine: lista, ki so izražena tako, (1) kot da jih naslavljajo živi mrtvim. (2) kot da jih naslavljajo mrtvi živini, in (3) vsa drugačna besedila. V tej razpravi bomo obravnavali samo drugo skupino. Naše gradivo (zbrano največ 1. 1983) obsega kakih 720 besedil te vrste, najdemo jih pa na kakih 70 pokopališčih v raznih krajih Slovenije (tj. 70 iz 98 pokopališč, ki smo jih obiskuli in vsebujejo — kot kaže naše gradivo, ki pa seveda ni izčrpno — vse skupaj blizu 5000 besedil). Literatura o nagrobnih napisih ni obširna in je nekako dveh vrst: zbirke teh napisov (včasih tudi klasificirane na razne kategorije) in občasna študija o njih. Tako imamo npr. vsaj pet večjih ali manjših zbirk v angleščini, eno v češčini in eno tudi v slovenščini, in sicer iz 1. 1911.' Občasne študije o teh napisih se pojuvljujo šele zadnja letu.2 Vendar vsa ta dela vsebujejo ali opisujejo starejša besedila, posebno tista iz prejšnjih stoletij. 1 Naj tukaj omenim vsaj zadnji dve, tj. J. j unkovâ, Hrbitovni napisy jako folklorni projev: Z vyzkumu zâtopove oblasti na Mikulovsku, v: Narodopisne aktuality 8—9, Stražnice 1971—72, str. 310—312 — kakih 58 besedil v verzih (nekaj tudi v nemščini) — in K. Meško, Grobni napisi, Koledar Družbe sv. Mohorja v Celovcu 1911, str. 26, 27. 30 — kakih 113 besedil z 11 pokopališč na Slovenskem in zamejskem Koroškem. 2 Našel sein samo naslednja dela (vsa v angleščini): V. Downs, Folk poetry in gravestone verse, v: Kentucky folklore record: A regional journal of folklore and folklifc 25, 1—2 (januar—junij), Bowling Green. KY 1979, str. 28—36; K. M. Cam p-bell, Poetry as epitaph, v: Journal of popular culture 14, 4, Bowling Green, ОЫ 1981. str. 657—668; D. II. George in M. A. Nelson, Resurrecting the epitaph: Namen te razprave je ne samo zapolniti vsaj eno vrzel v raziskovanju te vrste ljudske jezikovne kulture, ampak to narediti tudi na poseben način, namreč pokazati tista nagrobna besedila, ki so izražena tako, kot da jih naslavljajo mrtvi živim, in hkrati razodeti njihovo slovnično in poetsko strukturo, pa še aplikativno možnost ali relevantnost. V prikazu slovnične strukture bo govor najprej o tem, kako prvi dve ali samo prva (slovnična) oseba označujejo naša besedila, nato pa o tem. kakšno strukturno(pomensko) vlogo imajo v zgradbi teli besedil velelniške in želelniške oblike. V osrednjem delu razprave, prikazu poetske strukture, bo najprej govor o štirih tipih in pogostnosti kitic, in sicer z vidika rime in metrike; sledil bo (tudi statistični) oris vseh teh rim in metrike in nazadnje še kratek prikaz literarnih obrazcev ali formul, ki po svoje prispevajo k večjemu razumevanju naših besedil, kakor tudi tega. kako si človek s pomočjo takih vzorcev lahko ustvarja ali razlaga smisel svojega življenja, svojega sveta. Nazadnje si bomo ogledali še, vsaj na enem zgledu, uporabnostim možnost naših besedil, tj. kako samogovori mrtvih lahko služijo tudi kot posebno jezikovno strukturnopoetsko sredstvo za prepričevanje živih. 1 Slovnična struktura 1.1 Prvi dve osebi. — Večina enogovornih (monoloških) besedil je označena s 1. in 2. osebo. npr. (МЛ):8 # 1 Pridi tiho k mojemu grobu in ne kliči me nazaj, saj zadosti sem trpel, naj počivam v miru zdaj. Tu je 1. oseba izražena s svojilnim pridevniškim zaimkom (moj), dvema glagoloma (sem trpel, počioum) in osebnim zuimkoni (me), medtem ko je 2. oseba izražena z dvema velelniškima oblikama (pridi, ne kliči). Ti dve osebi izražajo tri besedne vrste: glagoli (CiL), osebni zamki (OZ), svojilni pridevniški zaimki (SPZ) in — kar se tiče 2. osebe — tudi samostalniške besede, ki služijo v določeni skladenjski zvezi kot zvalniki (ZV). Naključna statistična izbira besedil (besedilo lahko vsebuje več kot en primer slovnične osebe) kaže takšno-le razporeditev: 1. oseba = 205 GL, 165 OZ. 65 SPZ: 2. oseba = 235 GL, 190 OZ. 25 SPZ. 55 ZV. Glagolske oblike (GL) in osebni zaimki (OZ) so torej lwlj po- A holistic approach to gravestone studies, v: Kentucky folklore record... 2b. 3—4 (julij—december). Bowling Green, KY 1980, str. 83—94'in morda tudi njuno knjigo Epitaph and icon: A field guide to (he old burying grounds of Cape Cod. Martha's Vineyard, and Nantuckctt. Orleans, MA 1983. " Kratice za imena tistih pokopališč (krajev), ki so omenjena v tej razpravi: Л J = Aj-dovščina, BV Bovec, CE = Celje. CK = Cerkno. CR = Črnomelj. DL = Dravlje Sri Ljubljani, DR — Dravograd, GO = Gora (pri Cerknici), GR = Gornja Radgona. R = Hrvatini (pri Kopru), IB Ilirska Bistrica. JM Jugorje pri Metliki. KA = Kamnik, КС - Kočevje. LA - Laško, l.D - Lendava, LJ - Ljubljana (Zale), LP Loški Potok. LT «= Ljutomer, MA = Maribor, MD ■= Medvode. ME = Metlka. MI Miklavž na Dravskem polju, MS = Murska Sobota, NG = Nova Gorica (Solkan), NM = Novo mesto, NV = Novn vas (pri Cerknici), OR ■= Ormož, PI - Piran, PT -= Ptuj, RB ■= Rob. RI = Ribnica (Hrovaču), RK - Ravne na Koroškem, RS - Rogaška Slatina, SD Sodražica, SI « Studenci (Studenško pokopališče, Maribor — desni breg), SC = Skocjan (pri Novem mestu), SI, *=> Skofja Loka. TR = Trebnje, TV -Titovo Velenje. 17. = Tržič, VG Višnju gora, VR = Vrhniku, ZA - Žalec. ZIJ Žužemberk. gosti v 2. osebi, medtem ko so svojilni pridevniški zaimki (SPZ) bolj pogosti v 1. osebi. To je razumljivo, ker več kot 50 %> besedil vsebuje velelniške gla-golske oblike, ki jih še bolj »potrjujejo« tudi osebni zaimki 2. osebe. Svojilni pridevniški zaimki (SPZ) pa so bolj pogosti v 1. osebi (govornik), ko mrtvi govorijo o svojem zadnjem domu, npr. Naš zadnji dom. Zvalniška oblika (ZV) sestoji v glavnem iz samostalnikov in nekaj posamostaljenih pridevnikov, npr. Ne joči, ljuba žena ... in Ne žalujte, dragi moji... Zvalnik je še posebno pogost v zvezah z religioznim pomenom, npr. #2: O Jezus usmili se naših duš (MS). V tej kategoriji (1. in 2. os.) je tudi več poosebljenih neživih stvari, npr. # 3; Nisem vedel, Smrt. da si najskrivnostnejša ljubezen (MA). Poosebljene so med drugim rožice, bela cesta, mladostna leta, mladost. Zadnje je lahko del besedila iz ljudske pesmi, npr. # 4: O j mladost Ti moja, kam si šla, oh kje si? (RK) — iz pesmi Zabučale gore. Sem spadajo tudi primeri še vedno popularne literarne formule ti-in-jaz (več o tem v 2.1.1 in še posebno v 2.3), npr. (CR): # 5 Tudi jaz sem bil poprej kakor si ti — živ doslej. Kaj pa tukaj sem, poglej. Boš ti tudi za naprej, Prah in zemlja — kar sam znaš, Zato moli: Oče naš! Naše gradivo vsebuje tudi šest besedil (s šestih pokopališč), ki imajo formalno eksplicitno samo 2. osebo. Štiri izmed njih vsebujejo velelniško obliko (2. oseba), ki seveda implicitno vsebuje 1. osebo, zato tudi taka besedila lahko vključimo v našo prvo skupino (prvi dve osebi), npr. # 6: Ne jokajte, tu ni trpljenja, tu je raj (CE). Eno l>esedilo te vrste je v italijanščini, namreč # 7: Pre gate un paternoster (NG). V tej kategoriji nazadnje lahko omenimo še nekako vzajemno igro, skoraj bi rekli: strukturno spopadanje med živimi in mrtvimi. Praviloma namreč rubijo omenjeno formulo ti-in-jaz (prim. # 5) samo »mrtvi«, npr. (ŠC) # 8 Bil sem nekoč, kar zdaj si ti, kar zdaj sem jaz, boš tudi ti vendar si jo včasih prisvojijo tudi »živi« (seveda s potrebno strukturno spremembo), npr. # 9 (VR): # 9 Kar si bil ti nekoč, to smo mi sedaj kar si ti sedaj, to bomo mi nekoč 1.2 Samo prvu oseba. — Та druga večju skupinu besedil na prvi pogled ne spada v inonološko kategorijo, suj obvestilo pač ni naslovljeno (vsaj ne strukturno) na nikogar; ta besedilo zato lahko imamo enostavno za izjave ali ugotovitve mrtvih. Lahko si pu tudi mislimo, da nam že samo dejstvo, da so ta besedila nagrobni napisi (ki kot taki sporočajo preživelim in tako rekoč vzpostavljajo stike z živimi), kaže, da je tudi tovrstno obvestilo oz. sporočanje namenjeno osebam, mimoidočim, in je torej samogovor. Krajši izbor besedil kaže glede treh osnovnih besednih vrst razporeditev, ki je na prvi pogled podobna tisti v prvi kategoriji (gl. 1.1). namreč: glagoli so tu bolj pogosti kot osebni zaimki (gl. Preglednico 1). Vendar se ta druga kategorija (= samo i. oseba) zelo razlikuje od prve (= 1. in 2. os.), in sicer v tem, da so svojilni pridevniški zaimki veliko bolj pogosti (SP7. = 299) kot glagoli (GL = 144) in osebni zaimki (OZ = 79): Preglednica 1. Besedila samogovorov mrtvih (samo v 1. osebi) po slovničnem številu in treh besednih vrstah Ednina Dvojina Množina Skupaj Glagoli 110 6 28 144 Osebni zaimki 63 6 10 79 Svoj. prid. zaimki 32 27 240 299 Skupaj 205 39 278 522 Glavni vzrok te velike pogostosti svojilnih pridevniških zaimkov (SPZ = 299) v primerjavi z glagoli in osebnimi zaimki (GL in OZ = 223) je veliko število primerov konstrukcije »... naš (moj, najin) (...) dom*, npr. #10: Naš zadnji tihi dom (TV), ali #11: To je moj tihi dom (LD). Torej mrtvi največkrat govore o grobu kot domu, in pri tem najVečkrat v množinski svojilni pridevniški obliki (naš), ker je pač v grobu po navadi več oseb ali jih pa še bo. Pogostnost dvojinskih oblik je zanimiva predvsem zaradi številčne enostranosti svojilnih pridevniških zaimkov (SPZ = 27) v primerjavi s številčnostjo glagolov in osebnih zaimkov (GL in OZ = 12): gradivo kaže samo šest besedil z dvojinskimi glagolskimi oblikami, пргГ (MS) # 12 Tiho brez slovesa sva od vas odšla. a upava v to kar Jczcs nas uči, da vidimo zopet se med zvezdami. in šest besedil z dvojinskimi osebnimi zaimki, npr. # 13: Bog nama mirno spanje da (МЛ), toda 27 primerov dvojinskih svoj. prid. zaimkov, npr. # 14: Najin zadnji dom (RS). Drug primer enostranosti v Preglednici 1 je številčna preferenca edninskih oblik glagolov in os. zaimkov. To je seveda razumljivo, ker pač večina družinskih članov umre 'individualno* (tj. vsak sam in ob svojem času), in nagrobni napis navadno omenja to eno osebo (če je bil postavljen takoj po njeni smrti). To edninsko obliko pogosto narekuje seveda tudi izbira kakega popularnega besedila ali literarne formule, npr. # 15: Vsi bodo dosegli sooj cilj, / le jaz ga ne bom dosegel (L J). To besedilo je varianta Kosovelove Predsmrtnice, njene različice pa najdemo na vsaj petih pokopališčih (gl. # 48, 49, 82, 85). Nazadnje imamo tudi v tej kategoriji vzajemno igro ali strukturno spopa-dunje med živimi in mrtvimi (prim. # 8 in 9). Nu enem pokopališču imamo vsaj tri različice naslednjega besedila (TV), ki je morda edini primer tihega humorju (gl. tudi #61): # 16 Kar mi dalo ni življenje dala mi je smrt. sedaj iinum hišico in vrt. Obstaja pa tudi ena različica s stališča živih (TV), s potrebno strukturno spremembo seveda: #17 Kar življenje ni vam dalo dala vam je smrt tu imate hišico in vrt. 1.3 V e 1 e 1 n i k. — Večina besedil slovničnega naklona vsebuje velelniško obliko 2. osebe, in sicer v pozitivni ali pa v nikalni obliki; precej besedil pa ima oblike obojih. V našem gradivu je en primer velelnika v 1. osebi, namreč # 18: Počiva jmo v nadi, da bomo gotovo vstali (RB). Vsaka skupina besedil (pozitivna, nikalna, obojna) ima svoje lastne zgradbene (kakor tudi pomenske) posebnosti, in jo zato obravnavamo posebej. 1.3.1 Pozitivni velelnik. Pozitivna velelniška skupina sestoji iz 79 besedil s 107 primeri pozitivnih ali trdilnih (nenikalnih) glagolskih oblik. Edninske oblike silno prevladujejo nad needninskimi (90 proti 12) in vsebujejo vsaj dva glavna pomenska niza glagolov. Večji niz (s kakimi 53 primeri) sestoji v glavnem iz glagolov (po)stoj — pomisli — (po)moli, namenjenih mimoidočim (neznancu, prijatelju, sorodniku, kristjanu), npr. (LA) # 19 Popotnik stoj in moli za menoj. da jutri sosed tvoj, pomoli za teboj ali (KA) # 20 Ko prideš k meni, postoj in pomisli, saj kmalu prideš za menoj. Kakih 12 primerov besedila # 20 ima navadno besedni red pomisli in postoj, najbrž zato, da se ohrani (moška) rima (postôj/menôj). — Drugi niz (z 19 primeri) tvorijo glugoli, ki se rabijo v zvezi z Bogom in Jezusom (sprejmi, usmili «e ipd.), npr. # 21: Gospod prihajamo — sprejmi nas (RK), ali # 22: O Jezus, usmili se naših duš (MS), ali #23: Bog bodi nam milostljio (LJ). V ta niz luhko vključimo tudi tuke zveze kot npr. # 24: Moj Jezus, usmiljenjel (PT, CE, RI, RK, SI). Čeprav je usmiljenje samostalnik, je njegova funkcija ista, kot jo ima njegova ustrezna glagolska oblika zgoraj (usmili se). V velelniško skupino te vrste spada tudi tole (sformalizirano) besedilo, ki se poraja od časa do časa (MA): # 2? Ljubi Jezus mili, daj priti nama na desno v raj, priti gori v sveti raj. Daj priti пата ali (v stilno nezaznamovanera besednem redu) Daj nama priti je samo na videz enako tisti zvezi du j + nedoločnik. s katero se velelnost izraža pogovorno4; v resnici daj tu pomeni 'dovoli'. 1.3.2 Nikalni velelnik. Nikalnovelclniška skupina je najmanjša: 33 besedil s 36 primeri. Strukturno se dokaj jasno razlikuje od pozitivne skupine (gl. 1.3.1), in sicer v tem, da je tu množinska oblika dominuntno slovnično število (z 29 primeri, nasproti samo 7 primerom v edninski obliki). To skupino označujeta v glavnem glagola jokati in žalovati, npr. (GR oz. DL): # 26 Nič ne jokajte za nami, # 27 Kolesa avtomobilov so me odtrgala od vas. du je zgodaj prišla smrt. ne žalujte dragi za menoj. Vrtnur božji svoje cvetke, saj sinko je še vedno vaš! je presadil le v svoj vrt. 4 Glej J. Toporišič, Slovenska slovnica: Pregledana in razširjena izdaja, Maribor 1984, str. 433. Množinska oblika nikalnega velelnika je seveda razumljiva že iz širšega družbenokontekstnega ozadja: v večini primerov namreč umrli ogovarja več oseb zato, ker ima več sorodnikov ali prijateljev. 1.3.3 Mešana (pozitivna in nikalna) velelniška skupina. Ta sestoji iz 66 besedil s 126 primeri. Ena njena zgradbena zanimivost je gotovo skoraj enaka številčna razporeditev pozitivnih (62) in nikalnih (64) velelni-škili oblik. Glede slovničnega števila imata obe podskupini (pozitivna in nikalna) več edninskili (edn.) kot needninskih (needn.) oblik (pozitivna: edn. = 34, needn. = 28; nikalna: edn. = 37, needn. = 27). Vzrok temu je spet popularnost enega določenega besedila oz. literarne formule (posebno pogostne v mariborskem okolišu), namreč (MA): # 28 Pridi tiho k mojemu grobu, ne kliči me nazaj. Tudi Ti boš prišla k meni, uživat večni raj. Obstaja vsaj 23 primerkov tega besedila (z več različicami seveda) v ednini (tj. pridi / ne kliči) in 10 v množini (pridite / ne kličite). Iz zgornjega je razvidno, da je nikalna edninsku oblika tako rekoč ukle-njena v celotno strukturno zvezo, v kateri začetna pozitivna velelniška oblika (v našem primeru pridi) določi obliko vseh ostalih (tudi nikalnih) glagolskih oblik v tej zvezi. Najpogostejši glagol v pozitivni podskupini je priti, glagola v nikalnovelelniški podskupini pa sta klicati in jokati. Natančneje: v pozi-tivnovelelniški podskupini (v našem gradivu ima 13 različnih glagolov) najdemo glagol priti kar 36-krat (med 62 primeri), in v nikalnovelelniški podskupini s šestimi glagoli najdemo glagola klicati in jokati kar 50-krat (med 64 primeri). V enem (religioznem) tipu besedil vidimo nekako vzajemno strukturno igro med pozitivnim velelnikom in drugo besedno vrsto, ki lahko »zamenja« glagol, ne da bi se s tem spremenil pomen zveze. Najprej primer z glagolom: # 29: Jezus ne bodi naš sodnik / bodi naš Odrešenik (L J). V večini drugih primerov ali različic pozitivni velelnik bodi zamenjata vezniški temveč ali (včasih) marveč, npr. # 30: Gospod, ne bodi nam sodnik, temveč rešenik (TV). Različica v nemščini ima tudi rajši veznik: #31: O Süssester Jezus / sei mir nicht Richter / sondern Erlöser (MS). (Jezus bi moral biti tukaj seveda Jesus.) 1.3.4 Iz prikaza velelniške strukture se razvidijo vsaj tele tri (morda samoumevne) stvari. Prvič: pozitivne in nikalne drugoosebne velelniške oblike lahko povzamemo statistično takole: 178 besedil vsebuje 274 primerov velelni-ških oblik, 174 pozitivnih in 100 nikalnih. Drugič: možnost statistično po-gostnejše uporabe kake oblike je gotovo večja ne samo zaradi zveze, v kateri se nahaja, ampak tudi zaradi družbenokulturnega okolja, kjer je taka zveza tako rekoč na razstavi. Tretjič: drugoosebnu velelniška edninska oblika navadno bolj posplošuje v pozitivni (in ne nujno v nikalni) zvezi kot pa njena (nasprotna) množinska oz. needninska oblika, najbrž zato, ker je edninska oblika bolj specifična in »poslušalca« bolj individualizira. Taka oblika je se-veda tudi manj formalna oz. bolj fnmiliurnu, intimna. 1.4 2 e 1 e 1 n i k. — Zelelni naklon izraža željo govorečega, da bi se kaj uresničilo. V slovenščini se največ izraža s posebnimi členki, posebno z nuj, npr. # 32: Moj zadnji dom nuj vus spominja, / da nekoč živel sem jaz ... (MI). V našem gradivu je bolj malo besedil z želelnikom. Največ besedil izkazuje strukturo s členkom naj s povedno obliko glagola v 3. osebi ednine (kakih 12 primerov) ali v 1. osebi množine (kakih 11 primerov). Največja strukturna razlika med besedili teh dveli tipov je v prisotnosti oz. odsotnosti drugoosebne velelniške oblike v takem besedilu (tj. poleg uporabe konstrukcije z naj), kar lahko nadalje vodi tudi do nekaterih teoretičnih problemov. Y prvem tipu (naj + glagol 3. os. edn.) samo tri besedila vsebujejo tudi drugoosebno velelniško obliko, npr. (CK): # 33 Zemlji, ki me je rodila. dajte moj umrli prah. ona bodi mi gomila, njen odeva naj me mah. To besedilo kaže tri vrste zgradbe, ki jo obravnavamo. Prva je drugoosebna množinska velelniška oblika (dajte). Druga je želelniška konstrukcija naj + 3. edn. glagolska oseba (naj odeoa) — besedni red v besedilu, odeva naj, je stilno zaznamovan in dokaj pogost v tej vrsti poetske strukture. Tretja je oblika bodi, formalno drugoosebni edninski velelnik, sobesedilno pa v resnici neke vrste strukturna varianta zveze naj bo.5 Naslednje besedilo je še en zgled te vrste (CR): # 34 Sončne zarje tu več ni, Bog daj, da nas tvoja spet zbudi. Zvezo Вод daj imamo lahko za strukturno varianto zveze naj Bog da. Seveda jo lahko imamo tudi za idiomatičen izraz (naveden v SSKJ kot bog daj), ki označuje najboljšo željo ali naklonjenost. V drugem tipu (naj + 1. oseba edninskega glagola) večina besedil vsebuje tudi enega ali več primerov drugoosebne velelniške oblike (pozitivne ali pa nikulne), kar je nasprotno od prvega tipa zgoraj. Največ besedil je podobnih naslednji varianti (RK): # 35 Tiho pridi k mojemu grobu in ne kliči me nazaj, trpel sem na tem svetu mnogo, mirno naj počivam zdaj. Drugoosebni edninski velelniški obliki sta pridi in ne kliči in želelniška oblika je naj počivam (v pomenu 'rad bi počival'). Dve. drugi besedili (tega tipa) z drugimi glagoli sta: ...naj o miru spim (MA) in ... naj postanem vinska Ma (NM). Ko J. Toporišič v svoji Slovenski slovnici" obravnava velelnik, pravi tudi: »Samemu sebi navadno ne ukazujemo, razen kadar govorimo sami s seboj. N prvo osebo naj prenaša zapoved ild. drugih govorečemu: Jaz (midva, mi) uuj grem (greva, gremo)'!*. Naši prvoosebni glagolski primeri (naj počivam) ne spadajo k tej skupini in jih ne moremo šteti za velelnike, pač pa želelnike. Na drugi struni pu Toporišič, ko govori o želelnih povedih, pravi: »V nasprotju z velelniiui povedmi ра k uresničitvi zaželenega... /želelne povedi/ »e pozivajo določene osebe.«7 Torej po tem v tej konstrukciji (naj + 1. os. 5 Prim. J. Toporišič, n. in. " Prav tum, str. 333. 7 Prav tum, str. 434. glagola) govorec ne zahteva, da naj bi nekdo drug izpolnil njegove želje. Vendar ko obliko naj + 1. glagolska oseba ednine še enkrat pogledamo, vidimo, da sobesedilno (tj. v zvezi ali skupaj z drugoosebnimi velelniškimi oblikami) le lahko obsega oz. vključuje drugo osebo, in sicer posredno (po pomenu), čeprav ne formalno (slovnično). Tako je npr. v besedilu # 36: Dragi moji / nisem se poslovil od vas / ne jokajte / naj v miru spim (MA) sporočilo naslovljeno od mrtvih k živim eksplicitno (z uporabo velelnika, ne jokajte) kakor tudi implicitno (z uporabo želelniške povedi, naj v miru spim). Govorec (tj. mrtvi) potemtakem ne želi, da bi njegovi poslušalci oz. preživeli jokali za njim, ampak bi rad, da bi ga ti pustili pri miru. Zvezo ni treba + nedoločnik, ki se tu in tam pojavi v naših monoloških besedilih, lahko prav tako imamo za želelniško konstrukcijo, npr. # 37: Kadar h grobu prideš, / tu postoj. / Ni treba se jokati, / ne za mano žalovati. (ČR). Uporaba neposrednega, formalnegu velelnika (postoj) in posredne formalne želje ali zahteve (ni treba se jokati... žalovati) nam tudi tukaj kaže, da imamo lahko tudi zvezo z ni treba za sporočilo v želelniku, ki se nanaša na žive neposredno v smislu celotnega pomenskega sobesedila, vendar samo posredno v svoji formalni obliki, toda še vedno z namigom 'Prosim, ne jokaj in ne žaluj za menoj!'. — Naše gradivo nuposled vsebuje tudi en primer želelnika, z naj + pogojnik, namreč (MA): # 38 Tam kjer visoke so planine, skrita sila vleče nas, tam, kjer rododendrom raste, naj bi pokopali me. 2 Poetska struktura 2.1 Tipi in pogostnost kitic (rima in metrika8). — Formalna poetska struktura je v slovenskih nugrobnih napisih skoraj obveznu. Včasih imajo celo enovrstične povedi notranjo rimo, npr. # 39: Tu dom je moj in tvoj (ZA); če bi to vrstico spremenili v dvovrstično kitico, bi dobili moško rimo nwj/tvôj. Ta in mnogi drugi primeri kažejo, da se (stilno nezaznamovano) enovrstično sporočilo lahko spremeni v poetsko strukturo tudi s tem, da se pre-drugači besedni red, npr. iz stilno nezaznamovanegn besedilu 1'od rušo se mirno spi dobimo # 40: Mirno se pod rušo spi (I J) ali # 41 : Tihi je naš večni dom (MS). Besedilo # 42 (L J in LP) pa je skoraj primer prostega ali svobodnega verza, vendar vsebuje tudi primer ženske rime (žrtev/mrtev)-. # 42 Bila sem luč, ki je gorelu v žrtev zdaj mirno spim, moj stenj je mrtev moj svit iz večnosti vam sije. Večina besedil ima torej neke vrste formalno tradicionalno ritmično strukturo. Z vidika števila in pogostosti verzov jih lahko razdelimo na štiri glavne strukturne tipe (prikazane tukaj glede na pogostost): štirivrstične, dvovrstične, " Л. Ocvirk v svoji študiji Evropski verzni sistemi in slovenski verz (v: Lite- rarni leksikon, 9. zvezek, Ljubljana 1980) na str. 1(> pravi, da »danes znanstveniki zlepa ne govore več o metriki., marveč najraje o teoriji verza ali verzni teoriji«. Ker nas tukaj teorija verza ne zanima, rabimo izraz metrika oz. metrična struktura. trivrstične in večvrstične (posebno šestvrstične) kitice. Pri vsakem strukturnem tipu bomo na kratko nakazali tudi njegove najbolj važne posebnosti ritma ali metrike. Bolj splošen pregled rim in metrumov je v razdelku 2.2. 2.1.1 Štirivrstične kitice. Tojc nujbolj razširjen tip: 161 besedil; njegova najbolj vidna, skoraj bi rekli obvezna značilnost pa je rima in do neke mere tudi metričnost. Rima je moška (a a), ženska (b b) in mešana (ab ab ali baba). Mešana ali prestopna rima ni pogosta. Struktura a-riine sestoji iz 52 parov besed (večina iz njih so eno- ali dvo-zložne besede, posebno zaimki in prislovi); v tem so zajeta tudi besedila s trojno a-rimo, ki jo najdemo največ v nekaterih variantah formule ti-in-jaz, npr. (PT) (prim, tudi # 5, 8, 9): # 43 Kar ste vi sem bila jaz kar sem jaz to čaka vas. V teh 52 parih besed sta samo dva zares popularna tipa a-rime; enega označujejo besede nazaj, zduj in raj (okrog 50 parnih primerov), drugi tip pa sestoji iz 27 primerov parov mi in oi/ti. V prvem tipu sta najbolj razširjena parna podtipa nazaj/zdaj (23), gl. # 1, in nazaj/raj (12), gl. # 28. Seveda so to primeri fonetično nepopolne rime, tj. z dolgimi/kratkimi samoglasniki (nazaj/zdaj, rùj). Drugi popularni tip a-rime sestoji iz zaimkovih parov oi/mi (10) oz. mi/oi (9) in seveda drugih variant formule ti-in-jaz, npr. # 44 (LJ, 7.A) oz. # 45 (NC): # 44 Kar ste vi, # 45 Kar ste vi smo bili mi, smo bili tudi mi kar smo mi, kar smo mi to boste vi. boš tudi ti. Tip a-rime v štirivrstičnih kiticah vsebuje torej kakih 52 različnih rimanih parov besed, od katerih so najbolj pogoste kombinacije treh besed (nazaj, zdaj, raj — skupaj okrog 35 najbolj razširjenih parnih primerov), ki govorijo živim, »aj ne kličejo mrtvih nazaj, naj jih pustijo v miru zduj, in ki pravijo, da se bodo tudi živi združili z mrtvimi in bodo tako uživali večni ruj. Drugi popularni tip (27 primerov) v glavnem odraža primere oz. variante formule ti-in-jaz. Struktura ženske ali b-rime vsebuje kakih 50 parov različnih besed in je skoraj ravno tako obširna kot a-rima. Večina teh besed so glagoli in dvo- ali trizložni samostalniki (to je razumljivo, kajti b-rima zahteva vsaj dvozložno besedo, da je strukturno bolj učinkovita). Tu ni nobenih večjih popularnih tipov (kot smo jih nftšli pri u-riini), puč pa so štirje podtipi vsak s 4 ali 5 primeri, trije izmed njih imajo glagole kot jezikovno gradivo za rimanje, npr. (A J) : # 46 Ne jokajte zame, da sem se od Vas ločila V nebesih bom za Vas Boga prosila. lo besedilo lahko gledamo seveda tudi kot dvovrstično kitico, ki jo povezuje b-rima (ločila/prosila). Drugi podtip predstavlja popoln rimani verz z dvema vrstama rime, npr. -ioa, -ume (7.Л): # 47 Truplo moje tu počiva, Duša tam plačilo vživa; Milo kličem ti iz jame: »Oj prijatelj moli zame«! Naslednji podtip predstavlja ne preveč popularno strukturo prestopne rime, namreč a bab {cilj/sil, dosé gell lé gel), npr. (RK): # 48 Vsi bodo dosegli svoj cilj, le jaz ga ne bom dosegel. Poln moči, poln sil, neizrabljen k pokoju bom legel. Podobne variante najdemo v СЕ, KČ in L J (gl. # 15). Daljša varianta v L J (# 49), čeprav podana kot sedemvrstična kitica, je še najbolj podobna (vsaj v besedah) originalni Kosovelovi prvi štirivrstičnici v dvokitični pesmi Pred-smrtniica* (LJ): # 49 Vsi bodo dosegli / svoj cilj, le jaz ga ne bom dosegel... Ognja prepoln, / poln sil neizrabljen k / pokoju bom legel. , Tip Ь-rime v štirivrstičnih kiticah vsebuje torej kakih 50 različnih rimanih parov besed, od katerih so najbolj pogostni parni podtipi ločila/prosila (ki ubeseduje ločitev kakor tudi obljubo mrtvega, da bo posredoval za žive, gl. # 46), doségel/légel (ki izraža nedosežen cilj zaradi prezgodnje smrti, gj. # 48, 49) in počiva/oživa (ki označuje dihotomijo duše in telesa in istočasno nekako nezveličavno stanje, stanje ne čisto 'zveličane* osebe, gl. # 47). Kar se tiče metrike, imamo v tej skupini sunio 29 besedil s kolikor toliko polno metrično strukturo; večidel so to osemzložni štiristopični primeri binarnega inetruma, od katerih je največ trohejev (17) in jnmbov (10). Besedilo # 50 (MS) je lep zgled te vrste metrične sheme: prvi dve vrstici predstavljata jambsko strukturo, zadnji dve pa trohejsko; na nagrobnem kamnu je slika dekleta z letnicama 1946—1970: # 50 Cemu bilo mi je življenje, — — w — bila sem z vami nekaj let. vj — ^ — — w — Bog poslul mi je trpljenje — vj — ^ — v ovenel mi je pomladni cvet. ^ vj — w o — w — Naslednje besedilo kaže daktilski ritem (narekovaji so del izvirnika) (Oll): # 51 »Bes, grob je zakril nam telo. — — ^ — w — A duši zdaj dom je nebo; vj — — — — /a dobra in blaga vsa dela, v — w — w — — v Tam večno bo srečno živela.« — — w u» — и ^ — и Poleg tega najdemo v mnogih drugih besedilih znake ali odtenke raznih ritmov (tudi duktilskegu in anapestovskega). Deli nekaterih krajših variant formule ti-in-jaz na primer namigujejo na anapestovski ritem (gl. # 44, tj. ^ v —). Seveda, če se #44 dvakratni kar naglasi neoslubljeno, se pokaže "Gl. Srečko Kosovel, Pesmi, Ljubljana 1983, str. 48 (žepna izdaja). trohejski ritem. V naslednjem besedilu imajo tri vrstice po eno daktilsko sto-pico (CE): #52 V moji deželi ni cest, na mojem nebu ni zvezd, v mojih očeh — tema v moji duši — bolest. Več zglednih primerov popolne rime ali metruma najdemo pri samostojnih pesnikih, seveda tistih, ki tako strukturo pač rabijo, in starejši pesniki (tudi v tem stoletju) jo uporabljajo pogosto; Lily Novy (1885—1958) npr. ima na svojem nagrobnem spomeniku tole štirivrstično jambsko kitico s prestopno rimo (LJ): # 53 Neskončno trudna od iskanja. od bojev, si miru želim, miru, ki pesem vanj pozvanja, da v njo zamaknjena zaspim. Ta kitica je del pesmi Prešlo je ose, ki jo je Lili Novy napisala 1 1951.10 2.1.2 Dvovrstične kitice. — Ta drugi večji tip obsega 96 besedil. Spet sta rima in metrum njegova najbolj vidna ritmična oblika. Struktura a-rime sestoji iz kakih 30 različnih parov, največ dvozložnih in enozložnih besed (glagolov, osebnih zaimkov, samostalnikov in nekaj prislovov), izmed njih se osem parov pojavlja v 31 (od 96) besedilih. Pravzaprav teh osem parov obsega samo tri osnovne tipe. V prvem tipu je glavna prvina glagol postoj (enkrat tudi obstoj), njegov rimajoči se partner pa je osebni zaimek ali svojilni pridevniški zaimek (vse skupaj 19 parov), npr. (DR): # 54 Ko prideš mimo moli in postoj. saj prideš tudi ti za menoj. Drugi tip sestoji iz para ni/boli (8 primerov), npr. (CE): # 55 Umreti dragi težko ni zapustiti najdražje to boli. In tretji tip sestoji iz rimajočih se besed sodnik/odrešenih (dvakrat tudi reše-nik) — skupaj šest besedil, gl. npr. # 29 in 30. Struktura b-rime sestoji iz 17 različnih parov besed (največ glagolov, samostalnikov in osebnih zaimkov), od katerih samo dva para nastopata v treh ali več besedilih, to sta jâme/zâme (6) in asonanca zâme/zâte (3), npr. (TR oz. SK): # 56 Milo kličem iz temne jume # 57 Dragi popotnik moli zame dragi moji molite zame. ker jutri bo drugi zate. Iz povedanega je razvidno, da je v dvovrstičnih kiticah dominantna moška rima, in sicer s kakimi 30 pari besed (najbolj pogosti tipi so pari glagol/zaimek), ki opozarjajo žive, naj ti molijo za mrtve in naj imajo v mislih to, da se bodo tudi živi kmalu združili z mrtvimi (postôj/rnenôj); ali poudarjajo dejstvo, da je ločitev od tistih, ki so ti blizu, hujša kot smrt (ni/boli); ali pa prosijo Roga ali Jezusa, da naj ne bosta sodnika, marveč rešitelja (sod- 10 Gl. J. Javoršek, Znameniti Slovenci: Lili Novy, Ljubljanu 1984, str. 160. nik/odrešenih). Ženska rima s 17 pari besed (največ glagoli, samostalniki in zaimki) prav tako do neke mere sporoča (živim iz groba), da naj živi molijo za mrtve (jâme/zàme), tako da bo jutri nekdo lahko molil tudi zanje (zame/ zàte). V metrični strukturi dvovrstičnih kitic je zanimivo najprej to, da ima ta manjša skupina več metričnih primerov (48) kot pa precej številnejša skupina s štirivrstičnimi kiticami (gl. 2.1.1). Večina od njih so spet primeri osemzlož-nega štiristopičnega binarnega metruma, toda različnega od strukture štiri-vrstičnih kitic. V naših dvovrstičnicah je najbolj razširjen jambski metrum (30 primerov), trohejski ima samo 16 primerov. Poleg tega je v jambski strukturi tudi 9 primerov petstopičnega (jambskega) metruma, npr. (GR): # 58 Ko prideš sem pomisli in postoj tu dom je moj in kmulu tudi tvoj. V našem gradivu sta tudi vsaj dva primerka trizložnega daktilskegu ritma (# 59 je besedilo za slovenskega pisatelja Vladimirja Levstika. 1886—1957), namreč (CE oz. LJ): # 59 Sanje mi vstujajo s savne srebrne stražijo pokoj mi celjske gore ... #60 V domači gomili se spava sladko — w \j — v^ и — уј — Mi bratje, sestrice rahljajo zemljo. — — ^ ^ — — 2.1.3 Trivrstične kitice. — Ta tip obsega kakih 42 besedil z 22 pari rimajočih se besed. Porazdelitev a- in b-rime se od prejšnjih dveh tipov malce razlikuje. Tukaj je besedil z b-riino malo več (18 besedil z 10 različnimi pari besed) kot z a-rimo (16 besedil z 12 različnimi pari besed). Besede z b-rimo so v glavnem glagoli (15 parov) in samostalniki (4 pari), medtem ko so besede z a-rimo največ samostalniki (5) in glagoli (2). Od teh 42 besedil imata samo dve polno rimo (b) v vseh treh vrsticah (biti — boriti se — sniti se (L J) in kaj zdaj — zdàj (MA)), v ostalih besedilih pa je rima samo v dveh vrsticah. Tip a-rime ima samo en par rimajočih se besed z vsaj tremi primeri, tj. smrt/vrt, npr. (TV) (gl. tudi # 16, 17): # 61 Kur mi ni življenje dalo Dala mi je grenku smrt, Sedaj imam hišico in vrt! Tip b-rime ima pa kur dva riinajoča se para zastopana s štirimi in šestimi besedili, to sta živeti/umreti in imelo/poželo, npr. # 62 (varianta Kajuhovih zadnjih dveh vrstic iz Materi padlega partizana): Lepo je živeti, / toda za kar sem umrl, / bi hotel še enkrat umretiI (TV), in (LJ): # 63 Srce je dalo vse, kur je imelo w — w — — — v w _ ^ nobene bilke zase ni poželo. ^ _ w — ^ — w — _ ^ Odhajam praznih rok neznano kam. v-« _ w — — kj — w _. Če v teh glavnih podtipih rime (v teh irivrstičnih kiticah) poskusimo ugotoviti kako splošno pomensko značilnost, lahko rečemo: Smrt je nekaterim lahko dobrodošla (smrt/vrt), in obstajajo vrednote, ki so vredne več kot živ- ljenje samo (živeti/umreti). Na drugi strani so pa tudi nekateri, ki kljub svoji nesebičnosti 'odhajajo' obupani v praznoto (imelo'poželo). Metrična struktura v tem tipu vključuje 11 primerov polnega binarnega ritma (7 jambskih besedil in 4 trohejske) in ravno toliko besedil z znaki dak-tilskega ali pa binarnega metruma. Jambski ritem najdemo največ v petsto-pičnih kiticah (6 besedil), ki jih lepo predstavlja besedilo #63 (Srcé je dalo vsè, kar je imélo). Na drugi strani so pa trohcjski primeri največ v štiri-stopičnih vrsticah, npr. (VG): # 64 Truplo moje tu počiva — vj — и — w — ^ duša pa naj raj uživa — v kj kj — w — w oj prijatelj moli zame — w — ^ — w — In še zgled za daktilski ritem (PI) — gre za citat druge kitice Kajuhove Kmetove pesmi: # 65 Bil sem zemljak, — vj — vsak svoj korak — — — svoji sem zemlji podaril... — — — 2.1,4 Večkotštirivrstičnc kitice. — Ta tip vsebuje kakih 22 besedil s tremi glavnimi skupinami: šestvrstične kitice (10 besedil), petvrstične (6) in druge (6 besedil, od 7 do 13 vrstic). Čeprav najdemo vsaj en primer terciarne (c/c) rime (počivali/čakali, LT) in en primer rime a/c (govori / nad zvezdami, NV — dokaj pogosto v samogovorih živih), so glavne strukture spet moška (a) in ženska (b) rima, in sicer največ v zaporedju a a b b ali a b a b. Če (v teh rimajočih se parih besed) vzamemo tri najbolj razširjene obliko-slovne skupine besed, dobimo sledečo razporeditev: samostalnik/samostalnik (17 primerov), glagol/glagol (8) in zaimek/zaimek (3). Ta večinskost samo-stalniških parov nasproti glagolskim v resnici loči šestvrstične kitice od drugih večvrstičnih, to je: v šestvrstičnih zastopajo a-rimo 4 samostalniški pari in Ь-rimo en samostalniški in 5 glagolskih parov, medtem ko v drugih večvrstičnih besedilih pri «-rimi ni nobenega samostalniškega para, toda b-rima ima 12 samostalniških parov in samo 3 glagolske. Ta poudarek na sumostal-niških parih nastaja še posebno zaradi pogoste rabe naslednjih dveh samostalniških j) a rov : grob/mir in življenje/trpljenje, npr. (HR): # 66 Ne jokujte ob najinem grobu ne motite naju ob svojem miru pomislite koliko sva pretrpela za naju je ugasnila luč življenja za vas pa prižgula luč trpljenja. »Rimajoči se« par grobu/miru je glasovno prikladen samo delno (-u/-u), vendar ga najdemo v štirih petvrstičnih besedilih. In par življenje/trpljenje se rabi v istem tipu petkrat in tudi drugje, posebno v samogovorih živih. Sestvrstičnice (10 besedil) sestoje i/, sedmih »individualističnih« l>esedil in |z skupine treh primerov (v CR, LJ, ZU) z dvema kiticama, katerih prva (Л) je praktično pri vseh treh ista, druga (B) pa je strukturna varianta obrazca ti-in-jaz, navadno štirivrstična, vendar tu — zaradi soinernosti Л in В — prikazana kot dvovrstična (LJ): #67 A Kadar h grobu prideš, tu postoj, ni treba se jokati, ne za mano žalovati, В kar ti si zdaj, / to bil sem jaz, kar zdaj sem jaz, / to čaka vas. Dela A in В sta strukturno neenaka, ločena. A nima ne (končne) rime ne po-vezujočega metruma (morebitni trobejski ritem v prvi vrstici se ne nadaljuje v drugi vrstici), medtem ko je В lepo strukturirana (jambska) kitica. Naslednje besedilo (zapisano na spomeniku v obliki odstavka, vendar tukaj upravičeno prikazano kot šestvrstična kitica v rimah) je še posebno zanimivo zaradi svoje polne (čeprav samo) b-rimne strukture (NM): # 68 Večni! Nekaj bi te prosil, ko boš moj pepel pretrosil. naj postanem vinska trta. sladke bom rodil sokove pozne veselil rodove in jim zdravil srca strta. To besedilo bi bilo lahko s svojimi tremi pari rimajočih se besed ddkaj enolična b b b b b b struktura. Vendar je ta »monotona« enotnost ali povezanost prikazana dokaj iznajdljivo in tako strukturno kot fonetično raznoliko. Prvič: rimna enotnost v treh parih (prosil/pretrosil, trta/strta, sokone/rodove) je hkrati zvariirana na kar dva načina, saj je opazna tako posebna razporeditev rimanih besed (drugi par je nestičen in obdaja tretji ali stični par) kakor tudi uporaba treh besednih vrst, ko prvi par sestoji iz glagolov, tretji iz samostalnikov, drugi pa iz samostalniku (trta) in pridevnika (strta), asoniranega s srca. Drugič: Medtem ko so samoglasniki v šestih rimajočih se besedah v glavnem sredinski (11 od 15), kar gotovo strukturi daje fonetično povezanost, v razporeditvi teh samoglasnikov istočasno vidimo tudi variacijo. 7.c prvi par (s fonetičnega vidika) nima čiste rime. ker ima prosil široki ô in pretrosil ozkega (vendar narečno tudi širokega). Na drugi strani imata preostala para čisto rimo (-ôve/ -ôve, trta/strta), vendar s to variacijo, da drugi pur (trta/strta) obdaja tretji par in ima tudi drugačne samoglasnike (/э/ in a). Tretjič: Kitica je v glavnem povezana z (v bistvu) Stiristopično trohejsko strukturo, ki pa tudi ni »tehnično« popolna (5. in 6. vrstica imata sledeči ritem: — ^ v — v — u in — — ^ — <->), kar spet daje besedilu občutek jezikovne »normalnosti«, »naravnosti«. In to nas privede k 1к>!ј splošni diskusiji metrične strukture v teh več-vrstičnicah. Med njimi jih ima samo kakih šest bolj ali manj popolno me-trično, največ binarno metrično strukturo. Sledove te strukture kakor tudi primer daktila najdemo še v nekaterih drugih besedilih. V besedilu # 68 smo videli Stiristopično trohejsko šestvrstično kitico, in naslednja sedemvrstična kitica (# 69) je štiristopična jambska struktura. To besedilo bomo na krutko obravnavali tudi z vidika širše ritmične strukture (IB): # 69 Cvetela v gredi sem zeleni kot limbar zrla v jasni dan, a angel se je sklonil k meni, odnesel z zemskih ine poljan. Na božjem Srcu zdaj počivam tam se viharjev ne bojim, ljubezen Večnega uživam. V 6. vrstici je beseda tam naglašena, ne pa ne (če po sobesedilu ne dobi poudarka). V taki ritmični strukturi lahko pesnik te in podobne besede (zaradi njihove naglasne »gibčnosti«) spretno uporabi, da s tem dobi določeno me-trično doslednost pa tudi gibčnost. Zgornje rimano besedilo je tehnično popolno (-eni, tj. zelêni/mêni; -an, tj. dan/poljan; in -ivam, tj. počivam/uživam), in vendar njegovo enotnost in povezanost zaznamuje tudi spretna strukturna in fonetična variacija: (1) v prestopni rimi (bab a), toda brez rimane besede v 6. vrstici (kar je v sedemvrstični kitici pač možno), in (2) v besednih vrstah (2 samostalnika, pridevnik in zaimek, trije osebni glagoli). Glagoli naj bi označevali govorničino osebno prizadetost, morda njen poskus, da opraviči svoj odhod s tega sveta. Celotno besedilo ima 60 samoglasnikov: 31 sredinskih in 29 nesredinskih. Zanimivo, čeprav verjetno samo naključno, je, da je pri nesredinskih samoglasnikih število visokih (14) praktično enako številu nizkih (15). Tako dajejo sredinski samoglasniki celotnemu besedilu nekako glasovno enotnost in kontinuiteto, medtem ko mu dajejo visoki in nizki samoglasniki zadostno (fonetično) variacijo in potrebno gradivo, da se lahko dopolni formalna (in hkrati seveda tudi pomenska) struktura besedila. Podrobnejša glasovna (soglasniška in samoglasniška) razčlemba takega besedila lahko pokaže morda tudi vlogo glasovne metafore v tej vrsti lirične poezije.11 To kitico naposled napravlja enotno tudi štiristopični jambski ritem, ki pa spet ni mehanično popoln, zato je besedilo inetrično neprisiljeno, in tako najbrž tudi bolj >naravno«. Kar zadeva bolj splošne strukturne (in pomenske) označbe, lahko ponovimo, da so večvrstična besedila bolj individualizirana (morda z izjemo besedila # 67 in njegovih variant). Taka so najbrž še posebno zato. ker so daljša in daljše besedilo navadno le zahteva več (osebnega) miselnega prispevka tako glede oblike kakor vsebine sporočila. Tako imamo npr. osemvrstično besedilo (v NM, z začetka stoletju) s prestopno rimo in z nakazanjem daktil-skega ritma (gre za mladega moža, sodnega avskultanta, ki nestrpno hiti z vlakom na Dunaj): Kako se počasi vlak mi pomiče! / Na Dunaj, na Dunaj! srce hrepeni;... in kasneje (morda z istim vlakom) Vlak z Dunaja v južno stran se pomiče, / Z njim v zemljo domačo truplo mlado ... Najdaljše besedilo (# 70) sestoji iz 13 vrstic (je iz 1. 1967). Napisal ga je »prof. tujih jezikov« za svoj nagrobni spomenik. Ritmična struktura tega besedila je v glavnem tristopični daktil z različnimi kombinacijami moške in ženske rime, osnovno obvestilo živim pu je, da naj ti rajši bolj skrbe za žive, »e za mrtve (MS): # 70 Premisli te vrstice, ki mimo hitiš, grob s cvetjem posipaš, prižigaš svetilo na temle se grobu blesti besedilo: Ljub dar so mi rože in sveče in križ, ki z njimi grob roke ljubeče krase, globoko me ganejo tvoje solze. Л ljubše mi je, kar zu žive storiš: če nudiš inu roko, kjer koli živiš, ki smrt mu preti in gu tare gorje, če svoje nadloge možato trpiš, popravljaš krivico in spore in silo. boš živim daritev in mrtvim kadilo. Griša Koritnik 2.2 O r i s rim in metrike. — Y našem gradivu je okrog 720 »saino-govorov«, od teli je kakih 316 enovrstičnih besedil, nujveč (266) v zvezi svojilni pridevniški zaimek + dom, npr. #71: Naš zadnji tihi dom (TV) (najpogostejši tip je Naš tihi dom). Kot že omenjeno (gl. 2.1), imajo včasih celo enovrstične izjave nekaj ritmične strukture, jambsko npr. # 72: Gospod je moj pastir12 (MS), trohejsko npr. # 73: Tu smo osi enaki (MA). Take enovrstične povedi postanejo seveda (z vidika poetske strukture) bolj pomembne, če so povezane v večje strukturne enote. Večina od 83 dvo- ali večvrstičnih besedil brez običajne rime (in navadno tudi brez metrične sheme) so dvovrstična besedila (53 enot); 14 štirivrstičnih besedil in 16 večvrstičnih sta preostali dve skupini. Vendar imajo tudi nekatera teh besedil neke vrste ritmično strukturo, npr. # 74: V tebe Gospod sem zaupal /' vekomaj ne bom osramočen. (GO). To dvostišje niinu rime, ima pa daktilsko shemo v prvi vrstici in v drugi vrstici stilno zaznamovan besedni red. Glede razmerja med rimo in metrumom: besedilo s polno metrično shemo, pa brez rime, je izjemno, npr. # 75: ... Saj boste vsi prisiljeni / vkloniti smrti vrat (MA) (tristopični jamb brez rime, gl. tudi # 74). Posebne vrste «ritmično strukturo predstavlja vrstica ali dve iz starejše slovenske narodne pesmi, npr. # 76: Z daj vse minulo je, nič več pel ne bom (L J) (iz Gor čez izaro, gl. tudi #4). 2.2.1 R i m e. V našem izboru 404 dvo- nli večvrstičnih besedil jih skoraj 80°/o (321) vsebuje vsaj po en par rimajočih se besed: v naših štiritipnih kiticah (gl. 2.1) dobimo v 321 l>csedilili 198 (pomensko) različnih parov besed (gl. Preglednico 2). Ker je v teh in podobnih besedilih veliko ponovitev vseh Preglednica 2. Rime različnih besednih parov z vidika štiritipnih kitic in besednih vrst Moška rima Ženska rima os o E a СЯ I a СЯ a у Skupaj о Sam/Sam я б Skupaj ;» K S $ «ja я 45 S ь£ _я С я я и s я б Obeh skupa Stirivrstičnice (1) 161 32 6 12 50 19 7 20 46 96 Dvovrstičnice (11) 96 21 3 6 30 3 4 8 15 45 Trivrstičnice (111) 42 7 3 2 12 1 3 5 9 21 Večvrstičnice (IV) 22 16 3 1 20 4 6 6 16 36 321 76 15 21 112 27 20 39 86 198 vrst, bi pričakovali, da bo tudi v naših kiticah precej »dvojnikov« rimajočih se parov, da bo torej manj raznolikosti v rimuncin gradivu, s pomočjo katerega se izoblikujejo konstrukcije dokaj stereotipne ljudske poezije te vrste. In vendar (v našem gradivu) najdemo samo kakih 10 parov besed, ki se ponavljajo 11 Prim. R. N e u h ii u s e r , K vlogi glasovne metafore v lirski pesmi romantike s primeri i/. Prešernovih Poezij, prev. M. Kranjec, v: Jezik in slovstvo 26. 5 (febriiur 1981), str. 153—158. » Del Psalma 23:1. v dveh ali več tipih kitic. (Pravzaprav samo dva para najdemo v treh tipih kitic, vsi drugi 'dvojniki' so samo v dveli tipih kitic.) To dejstvo nam potrjuje (vsaj kolikor gre za rimajoče se besede) pravilnost ali vsaj možnost klasifikacije naših štiritipnih kitic. Obstaja torej 198 različnih rimajočih se parov besed (z več kot 365 primeri), ki sestavljajo strukture rim v teh 321 besedilih brez večjega formalnega »du-pliciranja«. (Te številke in tipi kitic nam tudi povedo, da nima vsaka daljša kitica vseh vrstic v rimah.) Naslednje je kratek prikaz štiritipnih kitic moške in ženske rime in njihove korelacije z besednimi vrstami, posebno samostalniki in glagoli. Poudarek ne bo samo na dejavnikih, ki te tipe ločijo, ampak tudi na tistih, ki jih povezujejo (tu je govor seveda samo o tistih nekaj rimajočih se parih besed, ki povezujejo dvo- uli tritipna besedila). Kot že rečeno, je rima v štiritipnih kiticah v glavnem moška (a) ali ženska (b), in sicer največ verižna (a b а b) ali parna zaporedna (а а b b); v tlvo-stišju je možna sevedu samo parna. V Preglednici 2 vidimo, da a-rima prevladuje v vseh štiritipnih kiticah in šc posebno v dvostišju (a =30, b — 15). Tako ima skupina a-rime okrog 12% več različnih rimajočih se besednih parov kot skupina b-rime (112 proti 86). V celotnem številu primerov teh parov (365) pa a-rima nastopa 230- (= 63%) in b-rima 135-krat (= 37%). Vzrok, da je tu razlika večja (26%), je več produktivnih parov v štirivrstičnih kiticah, posebno tistih z osebnimi zaimki (okrog 50 primerov) in s parom nazaj/zdaj (23). Velika pogostnost osebnih zaimkov gre seveda največ na rovaš dokaj popularnih variant obrazca ti-in-jaz (gl. # 5. 8, 9, 44, 45). Besedni par nazaj/ zdaj opominja žive, naj mrtvih ne kličejo nazaj, ampak naj jih zdaj rajši pustijo pri miru (gl. # 1, 35). Dejstvo, da ima trivrstičnokitični tip (III) več besedil (42), vendar manj različnih parov (21) kot večvrstični (IV) tip (22 besedil, 36 parov), je razumljivo, ker tip IV vsebuje od 5- do 13-vrstične kitice, in ima zato lahko tudi več rimajočih se parov besed. V razporeditvi teh parov (gl. Preglednico 2) obstaja pri besednih vrstah zanimiva variacija med mešanim (samostalniki—glagoli—zaimki—prislovi) in glagoli/glagoli. Prva večja razlika se vidi v precej večjem številu parov skupine mešano pri a-rimi (76 od 112 ali 68%) kot pri b-rimi (27 od 86 ali 31 %); b-rimo v glavnem zaznamujejo pari Sam/Sain in Glag/Glag (= 59. proti skupini mešano = 27). Veliko teli parov je trizložnih samostalnikov in glagolov, kot npr. življenje/trpljenje (vsaj 10 primerov, gl. # 50, 66), počiva/uživa (5, gl. # 47, 64. 69). ločila]prosila (5, gl. # 46) in dosegel/lefiel (4, gl. # 48, 49). Ta besedila poudarjajo težko življenje, ločitev, nedosežene cilje, končni (zaželeni • n neprekinjeni) počitek in upanje v (nebeški) raj. V statistični razporeditvi Sam/Sam in Glag/Glag pri vsaki rimi je razlika precej večja pri b-rimi (Sam/Sam = 23 %, Glag/Glag = 45%) kot pri a-rimi (Sam/Sam - 13%, Glag/Glag 19%). Obakrat je več glugolskih kot samo-stalniških parov, hkrati pa več pri b- kol pri a-rimi. Vzeto skupaj: Sani/Sam — 35 (18%) in Glag/Glag — 60 (30%) Druga (potencialno še bolj) zanimiva razporeditev Sam/Sam in Glag/Glag pri vsoki rimni skupini je, da jc kolikost-no razmerje med Sam/Sam in Glag/Glag manjše in manjše, ko gremo od tipa I proti tipu IV. Vendar je za kako širšo in bolj zanesljivo posplošitev naše gradivo (številčno) le premajhno. Naša štiritipna besedilu nekako povezuje, kot rečeno, kakih K) rimajočih se purov besed, ki jih najdemo v dveh uli treh tipih kilic. Skupina a-rime vse- buje samo dva taka para, namreč jaz/vas (20 primerov, v tipih I in IV, predstavlja obrazec ti-in-jaz) in smrt/vrt (5 primerov, v tipih I in III. gl. # 61). Drugih osem parov je v b-rimi, jih pa lahko zreduciramo na šest, ker se par življenje/trpljenje (12 primerov, v tipih I. II in IV, gl. # 66) rabi v različnih slovničnih zvezah. Drugi pari so: jame/zame (12 primerov, v I, II in IV, gl. # 47, 56), živeti/umreti (6, v III in IV, gl. # 62). počiva/uživa (5, v I in III, gl. # 64), grobu/miru (4, v I in IV, gl. # 66) in zame/zate (4, v I in II, gl. # 57). Našteti pari »povezujejo« oblikovno in pomensko. Oblikovno s tem. da se rabijo vsaj v dveh tipih kitic in kot skupina v vseh štiritipnih kiticah. So tudi bodisi oblikovno nasprotje med živimi in mrtvimi (jaz/vas, zame/zate in počiva/uživa, tj. telo počiva, je mrtvo, duša pa živi in uživa raj) ali pa oblikovno nasprotje, vendar s poudarkom na enakovrednosti (življenje — trpljenje, grob = mir), ali oboje, živeti/umreti, tj. nasprotje (vsaj v dveh besedilih, v MD in TV) med življenjem in smrtjo je odpravljeno oz. se nevtralizira glede na višji, važnejši cilj življenja, npr. # 77: Življenje vsi / smo žrtvovali / da bi v svobodi / vi živeli (ME). 2,2.2 Metrika. Metrum v glavnem sovpada z besedili rimanih kitic. Naših 321 besedil vsebuje kakih 100 primerov bolj ali manj polnih metričnih shem, največ štiristopične binarne strukture (gl. Preglednico 3). Poleg tega je še več besedil, ki kažejo samo delce ali odtenke teh struktur. Nekatera besedila so kombinacije obeh binarnih metrumov, npr. v # 50 zgoraj sta prvi dve vrstici jambski (Čemu bilo mi je življenje ...), drugi dve pa trohejski (Bog poslal mi je trpljenje ...). Preglednica 3 nam kaže, da jambska struktura (statistično) prevladuje nad trohejsko (54 proti 40). Je pa precejšnja variacija teh dveh metrumov v prvih dveh tipih kitic: trohej prevladuje v Stirivrstičnicah (17/10), jamb še bolj v dvovrstičnicah (30/16). Skoraj polovica primerov (47) je v dvovrstičnih kiticah. En vzrok za to relativno visoko število jambskih besedil v TI. tipu je, du Pregled niča 3. Tipi in pogostnost metričnih struktur v 100 besedilih Jamb Trohej Daktil Skupuj štiri vrstičnice 161 10 17 2 29 Dvovrstičnice 96 30 16 1 47 Trivrstičnice 42 7 4 1 12 Večvrstičnice 22 7 3 2 12 321 54 40 6 100 ima ta tip več produktivnih vzorcev z a-rimo, npr. pošto j/too j (gl. # 58). Med 30 jambskimi besedili v II. tipu je tudi 9 kitic s petstopično zgradbo. Se drug vzrok za precejšne število metričnih struktur v II. tipu je morda to. du dvo-vrstične kitice enostavno zahtevajo manj strukturne »energije« kot večvrstične. Število duktilov je sicer majhno (6), vendar jih najdemo v vseh štirih tipih besedil. Mnoga druga besedila kažejo odtenke, včasih tudi celo vrstico, vseh treh metrumov, npr. (BV): # 78 Ne hčerke ne sina w — w ^ — vj po meni ne bo — чј — pustim dosti spomina ki rožice cveto. Ta napis je iz 1. 1978 (ali kasneje): štirivrstično besedilo z rimo b и b a. Prvi dve vrstici sta poznani amfibraški verz (уј — w ^ — ^ ^ — ^ —) "V. Vodnika (Ne hčere ne sina / Po meni ne bo / Dovolj je spomina / Me pesmi po jo.31). Drugi dve vrstici v tem besedilu (# 78) pa nimata nobene dosledne metrične strukture kot take in sta zato slaba imitacija Vodnika. Vendar v njiju opazimo kar dve zanimivi strukturnopomenski posebnosti. Zveza ^rožice cveio v spomine je primerna nadomestitev Vodnikove »pesmi pojoč (prim, sveže rože na grobu). Druga posebnost je veznik ki, normalno oziralni zaimek, tukaj pa kot »nekaka ljudska pogovorna varianta«14 namesto navadnega vzročnega veznika ker. Tudi besedilo # 79 (RS) je zanimiv primer. Je iz 1. 1981 (ali kasneje), njegov avtor pa veterinar. Na spomeniku je podano kot osemvrstična kitica, njegova poetska struktura (rima in metrum) pa kažeta, da je to v resnici štiri-vrstična kitica, v glavnem štiristopična trohejska s prestopno rimo baba: # 79 Tam. gde siva / Miira teče čiio doneti / sam te glas: blagi dnevi / stare sreče tam sam vzeo / slovo od vas! Zanimivost je narečnost tega besedila, ki vzbudi v bralcu célo vrsto socio-lingvističnih reakcij, domisli ga npr. razlike, med narečjem in knjižnim jezikom, narečne pripadnosti, nenavadnosti narečno pisanega besedila, navadno-sti oz. normalnosti pisane prekmurščinc v preteklosti, kar sega celo v polpreteklo dobo ZDA15 ipd. 2.3 S 1 o v s t v e n i obrazci. — SSKJ-ju sta formula in obrazec »predpisano ali ustaljeno besedilo za določene namene«, obrazec (prav tako tudi kliše) pa tudi »ustaljena ali pogosto ponavljajoča se oblika česa«, npr. »obrazec obrednih pesmi«. V naših besedilili imamo veliko strukturnopomenskega (pesniškega) ponavljanja, in ker je tu govor o pisani vezani besedi, ki ji ni vedno lahko določiti izvora (tj. ali izhaja iz ljudskega slovstva ali iz leposlovne literature v ožjem pomenu besede, morda celo iz literarnih klišejev). naj zaenkrat uporabimo za tako strnkturnosernaniično poetsko »ponavljanje« kar izraz slovstveni obrazec. Rad bi omenil vsaj dvanajst takih obrazcev, ene bolj podrobno in druge samo kot zgled za to dokaj tvorno zvrst strukturnopoetskega jezikovnega izražanja, ki ga najdemo menda prav v vseh jezikovnih kulturah. Vrednost preučevanja teh obrazcev je tudi ta, kot pravi Leitcli, da nam »kažejo, kako "Gl. A. Gspun, Razsvetljenstvo, v: Zgodovinu slovenskega slovstva 1: Do začetkov romantike, ur. L. Legiša s sodelovanjem A. Gspana, Ljubljana 1956, str. 420. 14 Gl. J. Toporišič, n. d„ str. 382. „ '» Gl. npr. M. Kuzmič, Kako je začel izhajati AMERIKANSKI SLOVENCOV GLAS, v: Slovenski koledar '86, Ljubljana 1985, str. 126. 127. 152—155; V. Novak. Izbor prekmurskega slovstvu, Ljubljana 1976; tudi J. Paternost, Sociolinguistic aspects of Slovenes in Pennsylvania, v: International review of Slavic linguistics 6. 1—3, Edmonton 1981, str. 105. 106. človek /človeški um, rubi določene kategorije zuznuvanja in abstrakcije, da si ustvari smisel svojega sveta«.16 Eden najbolj razširjenih oz. tvornih slovstvenih obrazcev v naših besedilih je obrazec ti-in-jaz (gl. # 8. 9. 43—45), včasih tudi samo del daljšega besedila (gl. # 5, 67). V našem gradivu je kakih 46 takih primerov s 26 pokopališč. Najkrajša varianta je # 80: Si, kur sem bil, / Boš, kur seml (E J)- Obstaja sicer še krajša varianta (# 81 : Dunes meni, jutri tebi (MA. SD)), vendar je ta precej razširjena zveza že bolj podobna frazi ali klišeju (Ilodie mihi, crus tibi; Heute mir, morgen dir; Aujourd'hui à moi, demuin ù toi), ker se pač preveč rabi v isti obliki in s tem izgublja moč ali učinkovitost strukturnopoetskega sporočanja. Da taka zveza postane spet učinkovita, si mora nadeti novo obliko, inora postati nova varianta.17 Obrazec ti-in-jaz je na Slovenskem še živ (zadnji primer v gradivu je iz 1. 1982, v ČR), medtem ko moramo iskati njegove ustreznikc v amerikanščini (v severovzhodnem predelu ZDA) v nagrobnih napisih iz prejšnjih stoletij. Izraža neizogibnost ali gotovost smrti, kakor jo izraža obrazec pomisli-in-postoj (tudi: pomoli-in-postoj) s 16 primerki na šestih pokopališčih (gl. # 19, 20, 54, 58). Če ta dva obrazca primerjamo z varianto v angleščini (iz Massachus-setsa, ZDA), opazimo podobne strukturne in pomenske posebnosti:18 Stranger, stop and cast an eye, As vou are now, so once was I. As I am now, so you shall he. Prepare for death, and follow me. (Neznanec, postoj in poglej: / kar si zdaj ti. to sem bil nekoč jaz, / kar sem zdaj jaz, to boš (tudi) ti. / pripravi se na smrt in pridi za menoj.) Ameriško angleško (= A) besedilo je en obrazec, isti smisel v slovenskem (= S) besedilu pa je izražen v dveh. Z vidika S obrazec ti-in-jaz v A obkrožata (obdajata) vrstici obrazcu postoj-in-poinisli. Prva vrstica A »Strunger, stop und cast an eye« je pomensko ustrezna S »Ko prideš sem pomisli in postoj« (# 58) in zadnja vrstica A «Prepare for death and follow me« je približno enaka S »saj prideš tudi ti za menoj« (# 54) ali »tu (loin je moj in kmalu tudi tvoj« (# 58). Eksplicitno svarilo ali opomin v A, tj. »Prepare for death«, je v S samo implicitno, torej v A žive nugovurjujo, jih rotijo (z velelniškimi oblikami), nuj se pripravijo (prepure) in slede (mrtvim) (folloio), medtem ko v S živim samo pravijo (v povednem naklonu), kakšen je položaj, kakšni so izgledi zu žive (seveda ne pozitivni), in s tem nekako namigujejo, nuj tudi živi mislijo in se pripravijo na odhod, na pridružitev mrtvim. Razlika v rabi teh obrazcev v A in S je seveda velika: ta obrazec v A ni več uktuulen, medtem ko se v Sloveniji, kukor tudi na avstrijskem Koroškem,10 rabi še danes. " Gl. T. M. Lei teh. The ease for studying popular culture, v: South Atlantic quarterly 84, 2. Durham, NC 1985, str. 120. 17 D. H. George in M. A. Nelson (n. d. 1980, str. 85) pravita, da »formulas lose their strength when they become cliches, and they must be regenerated by departures from und variants on convention«. 18 Gl. 1). 11. George in M. A. Nelson, n. d. 1980, str. 85. Ta obrazec se pojavi v Angliji že I. 1640. gl. npr. K. Lin d ley. Of graves and epitaphs, London 1965, str. 160, in L. Gilbert, A grave look at history: Glimpses of u vanishing form of folk art, Sidney 19Я0. str. 88. Naslednji obrazec lahko poimenujemo nedoseženi-cilj. Dve varianti smo omenili že prej (gl. # 48, 49). Nekatere variante so bolj kratke, samo prvi dve vrstici (en primer iz L J) ali še krajši, npr. # 82: Vsi bodo dosegli svoj cilj, le jaz... (TV). Najdaljšo varianto najdemo v КС (10 kratkih vrstic, ki pa jih tu zaradi rimanja lahko prikažemo kot štirivrstičnico) : # 83 Vsi bodo dosegli / svoj cilj Le jaz ga ne bom / dosegel Ognja prepoln / poln sil Neizrabljen / tako mlad / K pokoju / sem legel Daljša varianta v L J (gl. # 49) je še najbolj podobna Kosovelovemu izvirnemu besedilu. Daljše variante se sploh najbolj razlikujejo v zadnjih dveh vrsticah, npr. »Ognja prepoln poln sil« (KČ, L J) — »Ognja prepoln, prepoln sil« (CE) — »Poln moči, poln sil« (RK); »neizrabljen k pokoju bom legel« (LJ, RK) — »k prezgodnjemu pokoju sem legel« (CE) — »Neizrabljen tako mlad K pokoju sem legel« (KČ). Vsa ta besedila s svojimi različicami postajajo variante slovstvenega obrazca. Obrazec smrt-je-bolj-donosna-kot-življenje, s tremi variantami (gl. # 16. 17, 61), je zanimiv zaradi tega, ker je menda edini primer (tihega) humorja. V tej zvezi lahko omenimo tudi obruzec splača-se-umreti, če se npr. kdo nesebično žrtvuje za druge. Krajša varianta je tale: # 84: Za kar sem umrl, bi hotel še / enkrat umreti (JM). Seveda ni nujno, da nesebičnost človeku ob smrti pomugu. kot nam pove (z dvema glavnima variantama in šestimi besedili na petih pokopališčih) obrazec nesebičnost-v-življenju—prazne-roke-ob-sinr-ti, gl. # 63. Druga varianta v L J se razlikuje od prve samo v tem, da ima numesto besede nobene (v # 63) besedo niti. Druga besedila so v ČR. MA, ME in NM. Vendar za nekatere smrt oz. grob le izenačuje, kot nam pravi obrazec grob-je-izenučevalec (gl. # 73), npr. # 85: Pravice in resnice v svetu ni / kakor tukaj enaki smo mi (MS). Nekateri obrazci nekako podajajo vzrok smrti, tako obrazca življenje-utru-ja, npr. # 86: Sredi pota me je utrudilo ž.ivljenje (MA — 3 besedila. MI), in avtoniobilsku-ncsreča (gl. #27). Naslednja varianta je še bolj poosebljena, po-domačena (SL): # 87 Kolesu avtomobila so me / odtrgala od vus niumicu, očka, bratci, ne / žalujte saj Andrejček je še vedno vaš. Najbolj razširjeni verski obrazci, izreki ali vzkliki so tisti, ki vsebujejo eno ali več naslednjih besed: Gospod-Jezus-Bog-sodnik-odrešenik (gl. #2, 13, 21—24, 29—31, 72, 74). Obrazec truplo-duša je danes manj pogost (gl. #47, štiri druge variante najdemo še v J M, TV, TZ in VG). Včasih je bil precej Priljubljen obrazec nuzaj-raj (gl. # 28, obstaja še kakih 10 podobnih besedil. Prim, tudi # 25). Mnoga tu (posebno verska) besedila (tudi obrazce) luliko še bolj posplošimo, in sicer s pomočjo orientucijsko-prostorske metuforske formule SREČA je " Celovški Zvon (11, 5 (1484), str. 37) ima sliko nagrobnega spomenika z napisom kur s te oi — smo bili mi / Kur smo mi — bote tudi oi. Zahvaljujem se Reginaldu Vosperniku, uredniku CZ, zu sporočilo, da stoji fotografirani nagrobnik v Svečah v Rožu. ZGORAJ; ŽALOST je SPODAJ.20 Prostorsko nasprotje ali polarnost SPODAJ — ZGORAJ je fizične narave in je zato nadkulturno oz. medkulturno, medtem ko je orientacijsko (prostorsko) metaforsko razmerje ŽALOST (SPODAJ) — SREČA (ZGORAJ) kulturno pogojeno. Naša besedila so v tem oziru lahko eksplicitna ali pa implicitna. Naslednje besedilo (PT) je dokaj ekspli- # 88 Sem cvetela kakor rožica za božji vrt usojena. V dolini solz ni bil moj dom, saj v nebesih večno vesela bom. citno, ker omenja dolino solz oz. ta svet (v IB) kot žalosten kraj, torej SPODAJ je ŽALOST, medtem ko je ZGORAJ (v nebesih) veselje ali SREČA. Parno izrecnost SPODAJ (ŽALOST) — ZGORAJ (SREČA) opazimo tudi v nekaterih že omenjenih besedilih, ki jih zdaj lahko označimo npr. kot grob-raj (#28), grob/telo-duša/nebo (#51), truplo-duša (#47) — tu ni čisto jasno, za kaj gre, kajti če duša tam (tj. menda v nebesih) plačilo vživa, kdo potem sploh kliče iz jame in zakaj. Morda tudi zemske poljane (ŽALOST) in na božjem Srcu (SREČA) (#69). V nekaterih besedilih je ena stran tega obrazca samo implicitna, npr. tu ni trpljenja, tu je raj (gl. #6), torej, trpljenje lahko istovetimo s SPODAJ, s solzno dolino, in raj z ZGORAJ (SREČA). ZGORAJ je pogosto izraženo tudi z nad ali med zvezdami (gl. #12) ali raj s prilastki, npr. sveti raj (# 25) ali (božji) vrt (# 26, 88). Samo SPODAJ (ŽALOST) je bolj redko, npr. v # 56, vendar je še tu morda le implicitno ZGORAJ (SREČA), ker zakaj bi bilo drugače sploh treba moliti zanj. Da je orientacijsko-prostorsko metaforsko razmerje ŽALOST-SPODA J/ SREČA-ZGORAJ kulturno pogojeno, vidimo npr. v # 35, kjer je ravno obratno, ŽALOST je ZGORAJ; SRËCA je SPODAJ, namreč, govoreči sedaj mirno počiva v grobu (SPODAJ), medtem ko je ZGORA J (na tem svetu) največ samo trpel. Pod rušo se mirno spi (# 40), posebno še takrat, če je ta ruša aH gomila domača (# 60). In že omenjeni obrazec smrt-je-bolj-donosna-kot-življenje (# 16, 17, 61) nam tudi potrdi, da je SREČA lahko tudi SPODAJ in ŽALOST ZGORAJ. 3 Sa m ogovori mrtvih kot sredstvo za prepričevanje živih. — Namen nagrobnih napisov je v glavnem ta, da sporočajo določeno obvestilo (informacijo) in da izražajo tudi čustva. Sporočanje je »potek, po katerem se uveljavlja družbeni vpliv«.21 Večina izmed naših besedil ta »družbeni vpliv« tudi res skuša »uveljaviti«, in sicer pogosto neposredno (gl. 1.3.4) z ve-lelniškimi oblikami, saj ima 178 besedil 274 velelniških oblik. (Gl. npr. slovstveni obrazec pomisli-in-postoj v 2.3 in # 54.) Pri sporočanju (seveda tudi pri sporočanju v pisni obliki, kar pač naša besedila so) imajo oz. morajo imeti soudeleženci nekaj skupnega, namreč dolo- 20 Glej G. Lakoff in M. Johnson, Metaphors we live by, Chicago 1980, str. 14—21. Tudi J. Paternost, Interdisciplinarni prikaz družbenega pomena jezika v slovenskih časopisnih osmrtnicah na dveh kontinentih, v: Slavistična revija 31, 3 (julij—september), 1983, str. 199, 200. 21 Glej W. M. Berg in R. Boguslav, Communication and community: An approach to social psychology, Englewood Cliffs, NJ 1985. str. 13. cena jezikovna znamenja (v širšem smislu), s katerimi tvorijo in sprejemajo sporočila za prenos obvestil. Vendar je za učinkovito sporočanje potrebna tudi relevantnost sporočila za soudeležence v govornem dogodku. Ogledali si bomo zanimiv primer tega, kako lahko sainogovori mrtvih služijo kot posebno jezikovno strukturnopoetsko sredstvo za prepričevanje živih (ZA, julij 1983): Ko vstopaš v tale vrt kjer je prostora / dan in noč dovolj za vse, ki so bili nekoč kot mi / na zemlji živi, z minuto molka / časti nas. ki spodaj mrtvi večno spanje spimo in se za zemeljskim bogastvom ne pehamo, / ne drhtimo! Ko v mislih si pri nas, spoštuj znan zakon, / star kot svet: Ne želi tujega blaga — ne kradi! Poruvaj z naših gred plevel in rože sadi. Tu sta uporabljeni prvi dve osebi (gl. 1.1), tj. mi, nas, spimo, se ne pehamo, ne drhtimo in vstopaš, si; velelnik je deloma zanikan: časti, spoštuj, poruvaj, sadi proti ne želi, ne kradi. To je tip večvrstičnih kitic (gl. 2.1.4) (izvirnik ima sicer 20 vrstic, vendar je tu prikazan v 14 vrsticah, da pridejo bolj do izraza rime). Rimajočih se parov je sicer malo; prevladuje (prestopna) ženska rima ((živi!mrtvi), spimo/drhtimo, krâdi/sâdi), moška ima samo en par (noč/ nekoč), kar sicer ni tipično za rimane verze teh besedil (gl. 2.2.1 in Preglednico 2). Slovstvenih obrazcev v tem besedilu sicer ni, pač pa sta v njem dve besedi, ki sta zelo važen del metaforske strukture v naših besedilih: vrt in rože. (Podroben opis te metaforske strukture bi zahteval posebno razpravo.) Ti besedi, uporabljeni tukaj v neinetaforski zvezi, nas spominjata na metaforske zveze v mnogih naših besedilih, npr. v # 26 in 88 vrt pomeni nebesa in rožica in cvetke pomenijo osebe. Sicer pa lahko rečemo, da je beseda vrt v tem besedilu tudi malce stilno zaznamovana, ker navsezadnje pokopališče v običajnem pomenu besede le ni vrt. Če to besedilo pogledamo s še širšega strukturnopomenskega in strukturno-poetskega zornega kota, vidimo najprej, kako beseda vrt in rože obdajata besedilo (prva in zadnja vrstica) in tako uokvirjata tudi preostali del sporočila na »višji« (še bolj abstraktni) ravni. Sporočilo, da je v tem vrtu dovolj prostora za vse, dan in noč in da so bili tudi mrtvi nekoč živi, nekako namiguje na naša obrazca ti-in-jaz in pomisli-in-postoj (gl. 2.3 in # 8, 9, 43—45 ter # 19, 20, 54, 58). Ko beremo, da mrtvi spijo, nam pridejo na misel take zveze kot mirno se pod rušo spi (# 40, gl. tudi # 42, 53) ali počivam v miru (# 1, gl. tudi # 18, 35, 36, 47, 64, 69). Temu sledi (skoraj bi rekli) opomin, da se ne splača drhteti oz. se pehati za zetneljskim bogastvom. In vsem tem ugotovitvam, tudi nravnim napotkom, sledi pravzaprav zahteva (v velelniški obliki), naj ne kradejo stvari na pokopališču, ampak naj raje poruvajo plevel in posadijo rože. In še ta koristni nasvet (gl. 12. vrstico) sloni na »znanem zakonu, starem kot svet«, s čimer sta gotovo mišljeni (in povzeti) tisti dve zapovedi, ki ju najdemo v 2. Mojzesovi knjigi 20:15, 17. Iz zgornjega besedila je torej razvidna ne samo aplikativna možnost jezikovne strukturnopoetske (kakor tudi strukturnopomenske) oblike teh besedil, ampak tudi možnost, da imamo tako obliko (samogovori mrtvih) lahko za bolj učinkovito. Nekateri živi želijo vzpodbuditi druge žive, naj lepše ravnajo oz. skrbijo za pokopališče, in menijo, da je taka vzpodbuda lahko bolj učinkovita, bolj prepričljiva, če je izrečena z vidika samogovorov mrtvih. 4 Zaključek. — Slovenska jezikovna ljudska kultura nagrobnih napisov je ena izmed redkih, ki do neke mere še nadaljuje izročilo daljših ali krajših besedil te vrste. Strukturnopoetske posebnosti v teh besedilih kažejo, da se mnogi Slovenci še vedno radi spominjajo svojih pokojnih z izbranimi besedami, v vezani besedi. V tej razpravi smo videli nekaj podrobnosti te vrste izražanja, in sicer v tistih besedilih, ki so izražena tako, kot da jih naslavljajo mrtvi živim. Tako izražanje lahko izkazuje ne samo morebitno tesno povezanost živih in bivših živih, nepozabnih bivših živih, ampak morda tudi dejstvo, da se človek včasih le rajši izrazi z besedami drugih, v našem primeru z besedami umrlih. Z njimi se lahko bolj neprizadeto pokažejo ne samo misli in ideje, ampak tudi osebna čustva. t Slovnična in pesniška struktura sta nekako gradivo, s katerim se te ideje ali čustva, osebne izpovedi, lahko izoblikujejo. V našem primeru so bile to prvo- in drugoosebne, kakor tudi velelniške in želelniške slovnične strukture, medtem ko smo v poetski strukturi opazili razne vrste kitic, rim in metrike, kakor tudi slovstvene ali strukturnopoetske obrazce, s katerimi si .človek tudi lahko ustvarja ali razlaga smisel ali pomen svojega bivanja. Naš prikaz strukturne razčlembe tc vrste formalne poezije se ni (pomensko) dotaknil naslednjih dveh možnih vidikov take razčlembe. 1. Y analizi teh besedil nismo šli (sistematično) prek osnovnega orisa rime in metruma, ki sla (lahko bi rekli) glavni sestavini ljudske poezije. Tako rima-nje verzov v ljudskem pesništvu sloni v glavnem na kombinaciji besedotvornih in pregibalnih morfemov ter besednih vrst (telo/nebo — #31. počioa/užioa — # 64. luč žinljenja/luč trpljenja — # 66). Nekatera besedila v gradivu (posebno tista, ki so jih napisali pesniki) kažejo včasih seveda bolj zapletene jezi-kovnopoetske strukture in bi jih lahko razčlenjali z vidika podrobnejše formalne strukture pesniškega jezika, tj. glasov, morfemov, besednih in slovničnih prvin ter slovničnih in pomenskih vlog.— 2. Čeprav smo nekatera besedila identificirali in navedli njihove avtorje, to ni bilo storjeno dosledno, kakor tudi ni bil naš namen sistematično opredeliti razne možne strukturnopoetske posebnosti teh »ljudskih« besedil in možnosti, da so na njih vplivuli pesniki (ali pa obratno, tudi »legitimni« pesnik lahko uporublja prvine ljudskega pesništva). Za tako delo bi bilo treba najprej bolj podrobno orisati jezikovne sestavine ljudskega pesništva in podati vse navedke ali polnavedke raznih pesnikov. Vsa ta besedila bi lahko klasificirali tudi z vidika raznih pomenskih kategorij, npr. z vidika posvetnih in verskih besedil, vsakih s svojimi lastnimi kate- и Primer rabe in uporabe slovničnih oblik in slovničnih kategorij v takem pesniškem jeziku vidimo npr. pri H. Len če k. Poskus gramatične analize pesniškegu teksta: Joža Lovrenčič, 'Jug v okviru', v: Language and literary theory. In honor of Ladislav Matejka. Ur. В. Л. Stolz, I. K. Ti tunik in L. Do le zel. Ann Arbor, Ml 1984 (= Papers in Slavic philology 5), str. 77—82. Prim, tudi IL Neubau s e г, п. d. gorijami. Na ta način bi laže opredelili razne poglede na življenje in smrt, od misli o neizogibnosti smrti do misli o avtomatičnem večnem življenju (vsega skupaj kakih 12 kategorij). Naj za konec omenimo še en (morda sprva nenavaden) pogled na vzrok za ta strukturnopoetska besedila, namreč možnost zdravilne (terapevtske) vrednosti teh besedil. Shakespeare pravi v Macbethu, da je koristno, če se žalost ubesedi (»give sorrow words«), in kot vemo, je to povedal v strukturnopoetski jezikovni obliki. Isto vidimo v naših nagrobnih napisih te vrste: žalost je v njih pogosto izražena v pesniški obliki, in sicer taki, ki je že sestavni del tradicionalne slovenske jezikovne kulture. Zato imamo ta besedila lahko tudi za tip (so)-žalnih kart, s to izjemo seveda, da so javne. Sožalne karte so (s strukturno-pomenskega vidika) navadno dveh vrst, čisto osebne, privatne, pa tudi bolj splošne, formulurne, bolj vzorčevske. Naša besedila so včasih prav tako zelo osebna, privatna, a velikokrat tudi dokaj sformulizirana, skoraj neosebna (primer nenavadno osebnih ali »zasebnih« so enobesedna besedila, ki jih lahko opazimo tu in tam, npr. Tata (NG) ali Boža (L J) kot edino pisno sporočilo na nagrobnem spomeniku). Nagrobni napisi, te javne žalne karte (enobesedne uli pa večvrstične), kažejo, da je bil umrli ne samo posameznik, individuum, ampak tudi član določenega družbenojezikovnega okolja, in že priznanje tega dejstva nekako vključuje možnost terapevtske vloge teh besedil. Pokopališče z nagrobnimi napisi v Sloveniji je pogosto važen simbol slovenske ljudske jezikovne kulture z morebitno zdravilno vlogo. Je prostor, kjer mnogi žalujejo javno, tudi ustvarjalno, in sicer s pomočjo gradiva iz svoje lastne domače strukturnopoetske jezikovne zakladnice. SUMMARY Slovenian is one of the few cultures which continue the epitaph tradition into the 1980s. While the majority of tombstone inscriptions in Slovenia are simply statements of basic biographical detail, there are also thousands of epitaphs or statements in verse and they fall (in terms of structural-semantic aspects) into three major categories: (1) statements phrased as if addressed by the living to the dead; (2) statements phrased as if addressed by the dead to the living; and (3) others. In this study we are concerned only with the second category, the language of monologues of the dead. It is based on the sample of some 720 texts (from 70 cemeteries throughout Slovenia) collected mostly in 1983. (The total number of texts in all three categories is close to 5,000 and comes from some 98 cemeteries investigated.) This study discusses the following three aspects of these monologues: grammatical, poetic (structural), and applicational. The grammatical structure section (1.) treats first the first grammatical person (explicit and implicit), which is the structural foundation of our monologues, and then discusses the role of the imperative (positive and negative) and optative forms. The section on poetic structure (2.), the major portion of the study, first discusses the types and frequency of stanzas (in terms of rhyme and meter). The four major types in terms of frequency of occurrence are four-line, two-line, three-line, and multi-line stanzas. Then follows a brief (also statistical) survey of rhymes and meters in these stanzas. This section also includes a brief discussion of literary formulas which are part and parcel of these texts. The third section (3.), monologues of the dead as a means of persuasion of the living, contains a text, a statement, which was found posted on one cemetery's bulletin board and in which the living are urged (by means of some of these structural and poetic features of monologues of the dead) to take good care of the cemetery. The study includes three tables, (1) Texts of monologues of the dead (1st person only) in terms of the grammatical number (singular, dual, plural) in three parts of speech; (2) Different rhyming word pairs in terms of the four stanza types and some parts of speech; and (3) Types and frequency of metrical structures in 100 texts. The pertinent texts are numbered, # 1—88. Epitaphs in these texts may also be viewed as kinds of public sympathy cards used in the grief-handling process and therefore may have therapeutic value as well, not only temporarily and for only a few selected individuals, but permanently, and freely available for public at large. Thus a typical Slovenian cemetery with its epitaphs may be a way for many individuals not only to publicly cope with their sorrow and grief, but also to grieve creatively through the use of poetry. UDK 883.09 Ivan Pederin Zgodovinski inštitut, Zadar SLIKA ŠTAJERSKE U AUSTRIJSKOM ZAVICAJNOM ROMANU (HEIMATROMAN) V romanih R. H. Bartscha in F. J. Perkoniga so Slovenci prikazani kot narod kmetov s kulturo omejeno na folklorno raven, medtem ko je le nemška kultura vredna vloge v sodobni civilizaciji. Predlogi o aneksiji in ponemčenju Štajerske razkrivajo, da je Hitler bral in idejno plagiiral ta dva avtorja. Rudolf Hans Bartsch's and Friedrich Joseph Perkonig's novels and short stories portray Slovenes as a nation of peasants having their culture limited to the folklore level, while only the German culture is assigned a role in modern civilization. The suggestions of the annexation and germanization of Styria reveal Adolf Hitler as a diligent reader and ideological plagiarist of these authors. Zavičajni roman važan je jer on, a napose pristup Štajerskoj mnogo kaže 0 Hitlerovoj ideologiji i njegovu odnosu prema Sloveniji. Pitanje je meclutini stari je od samoga Hitlera i seže u osamdesete godine prošloga stol ječa kad je u austrijskom i njemačkom društvu došlo do bitnih promjena što če deve-' desetih godina dovesti do razvitka zavičajnog romana. Doba od 1871. do 1910. doba je urbanizacije i industrializacije. God. 1871. bilo je u Njemačkoj samo 8 gradova s više od 100.000 žitelja, 36% pučanstva živjelo je u gradu. S urba-nizacijom počinjc doba masovnog stanovanja bez veze sa zeinljom i zavičajem, a to donosi stanovitu križu čudorednosti. Industrijski radnik i radnica lakše se odlučuju na vanbračne spolne veze, manje vole djecu, preziru seljaka kojeg smatraju glupim što radi vrlo težak posao, vole luksuzno odijevanje i smatraju da se poslodavca smije potkradati jer slabo plača radnike.1 No državno či-novništvo planski podupire radništvo i brine se da popravi položaj sitnih 1 srednjih seljaka što zapadaju u teškoce zbog uvoza prekomorskog žita zbog čega je iseljavanje iz Njemačke osemdesetih godina poraslo.2 Zavičajni roman javlja se kao organ borbe za očuvanje seoskih oblika života i kulturne individualnosti pokrajine. Pisac zavičajnog romana sad se javlja kao slobodan pisac koji se tradicionalistički potvrdno odnosi prema organu vlasti, samo ako je on tradicionalen tako da vlast u njemu i njegovu pučko-pedagoškom djelo-vanju vidi neposrednu korist jer je on taj koji umiruje mase i tradicionalne strukture sela, bogate seljake, sitne trgovce i obrtnike, učitelje, svečenike i žandare što žive u strahu da če uči u proces proletarizacije, morati otiči u velegrad i si. On sugerira slugama i sluškinjama da je izrabljivanje, čija su žrtva, pravo zadovoljstvo, posjedniku da je društvo statično i da ce on ostati na svom posjedu, gradaninu da za nj uvijek postoji izlaz u prirodu. Radnik če postati aristokrat, ako mu se dade domovina i komadič zemlje.3 1 Rudolf Braun, Industrialisierung und Volksleben. Die Veränderungen der Lebensformen in einem ländlichen Industriegebiet von 1800 (Züricher Oberland), Erlenbach-Zürich/Stuttgart, 1960. 8 Friedrich Lütge, Deutsche Sozial- uiid Wirtschaftsgeschichte. Ein Überblick, Berlin/Göttingen/Heidelbcrg, 1952, str. 372—381. 3 Günter Härtung, Uber die deutsche faschistische Literatur, Weimarer Beitr., Literaturwissenschaftliche Zeitschrift 14, 1968, br. 3, str. 474—533, 677—707. Sonderheft 2, 1968, str. 121—159. Jako visoke naklade ovih romana i veza sa stanovitim izdavačiina kao što su Georg Heinrich Meyer, vlasnik Heimat-Verlaga u Berlinu, pa L. Staackmann u Leipzigu i dr. kažu put suradnje ovih pisaca s organima paternalističke države i njezine intervencije u društvu. Ne želeci ulaziti u daljnja teorijska pitanja, jer nam to prostor ne dopušta pa cemo to učiniti na drugom mjestu, istaknut čemo ulogu wilhelminskog militarizma u Reichu i krščanskih socijala u Austriji, te Fichteovu i Freytagovu sliku Slavena (osobito u Freytagovu Soll und Haben) sliku Slavena kao neizgradenih naroda, i slavenskih zemalja kao slabo napučenih zemalja koje ce se napučiti njemačkim naseljeniciina. U odnosu pisaca zavičajnog romana prema južnim Slavenima osobito se ističe Rudolf Hans Bartsch (1875—1952), inače poznat kao pjesnik gradskog krajolika Graza, a mi bismo dodali i Maribora. Njegov životopisac Robert Hohlbaum4 počeo je njegovu biografiju s pregledom piščevih predaka, onako kako je to preporučao povjcsničar njemačke književnosti August Sauer. Ti preči došli su iz srednje Njemačke i R. Hohlbaum zaključuje da su oni morali biti u nekoj vezi s Jakobom Böhmeom, kojeg uz Albrechta Diirera njemačko gradansko rodoljublje ističe kao svoj mit. Bartschov otac bio je vojni liječnik i počinio je samoubojstvo poslije sukoba sa svojim pretpostavljenim u kojem se nije umio savladati,5 majka mu je bila iz stare gračanske gradanske obi-telji. R. H. Bartsch školovao se u siromašnom vojnom sirotištu u Frischau u kojem su cvali poroči, a onda u nekoj vojnoj školi u Zeleznom (Eisenstadt) iz koje je bio isključen kao homoseksualac. U toj školi mu je neki podčasnik ucijepio ljubav prema zavičajnoin romanu.6 Često je isključivan iz škola i bio neprestano nezadovoljan. Čitao je G. Kellera i Adalberta Stiftera, kao student u Beču bio je opet nezadovoljan, nalazio je da je u Grazu bolje, pa je, kad god je mogao, putovao tamo. God. 1903. proveo je pola godine na Capriju, а onda se oženio. Njegovim pretpostavljenim nije imponiralo što je kao časnik mnogo čitao pa su ga uputili na službu u knjižnici. On je onda neko doba studirao povijest, a poslije 1900. radio je u austrijskom zavodu za povijesna istraži-vanja (Institut für österreichische Geschichtsforschung), sprijateljio se s protestantskim svečenikom Gustavom Mahnertom i s njim otišao 1906. u Maribor, pa u dvorac Mokrice, svom prijatelju, piscu i lovcu Friedrichu von Gagernu s kojim je cijelog života bio prijatelj.7 G. Mahnert je bio aktivan u pokretu Los-von-Rom (dalje od Rima) koji je nastao u okviru Svenjemačke stranke (Die Alldeutschen) Georga von Schönerem u smislu njegova antisemitizma i vezivanja uz Reich.8 Bartschov životopis instruktivan je i tipičan za pisca zavičajnog romana, jer su ti pisci obično živjeli u manjim gradovima, imali 4 Rudolf Hans Bartsch, Der Lebens- und Schaffensroman eines modernen Dichters. Leipzig, 1923. 5 Theodor Lessing, Rudolf Hans Bartsch. Ein letztes deutsches Naturdenkmul, Leipzig, 1927, str. 15. • Ibid., str. 16. 7 Karl Kislinger, Gagern an Bartsch. Biographisches, Belletristisches, unveröffentlichte Briefe der grossen Jügerdiehters an seinen besten Freund, Wien, 1965. О Gagernu još lvati Pederin, slika Hrvatske u književnom djelu Friedriche von Gagerna, Murulié XIX/1986, br. 5, str. 614—621. 8 Ernst Nolte, Der Faschismus in seiner Epoche. Die Action Française, Der italienische Faschismus, Der Nationalsozialismus, München, 1963. Isti, Die Krise des liberalen Systems und die faschistischen Bewegungen, München, 1968. Ovaj pisac inače neprestano spoininje fašistički i predfašistički antisemitizem, ali nikad protislavenski sadržaj nacionalsocijalističke ideologije. su slabu ali nepotpunu naobrazbu i život pun sukoba i frustracija.9 U njegovim životopisima važno je još i to da su pisci istakli kad i pod kojim uvjetima je on pojedina svoja djela pisao, te koji su njegovi znanci, prijatelji, kolege ili učitelji utjecali na stvaranje likova u njegovim romanima. Bila je to metoda biografske, pozitivističke književne znanosti vezana uz Goetheovu autobio-grafiju. lomu sukladan bio je nazor realizma koji je potjecao iz Sturm und Dranga, a prihvatio ga je R. H. Bartsch, da književno djelo mora biti jedin-stveno s doživljajima, a to je načelo koje se izubilo u suvremenogin pjesništvu počev od Charlesa Baudelaiera. Roman Zmölf aus der Steiermark (Dvanaestorica iz Štajerske, Leipzig 1911) nema glavnog junaka. Tu se radi o društvu dvanaestorice studenata što stu-diraju u Grazu, a zapravo je to roman o Grazu kao jugoistočnoj tvretavi nje-mačkog naroda sa glavnim pitanjem odnosa prema južnim Slavenima i Zido-vima. Graz R. H. Bartsch prikazuje kao osjecajno idilizirani gradski krajolik kuca s vrtovima. To je odraz radničke želje da u gradu posjeduje kuču s okuc-nicom (Schrebergartenbewegung),10 ali i Fichteova nauka izrečena u Reden an die deutsche Nation (Govori njemačkoj iiaciji), da naobrazba mora biti jedinstvena s radom, pa da ljudi moraju stanovati u kuči s vrtom i učiti baveči se istodobno zemljoradnjom (Deseti govor). Ova čuvstvena idilizacija grada, čiji se krajolik strukturira uz glazbu i šumu, ide uz odbacivanje in-telcktualizma i Beča koji se smatra stožerom katolicizma, alkoholizma i turi-stičke lihve (sommerlicher Fremdenwucher, str. 274). Tu je student Arbold, koji nikad nije litio učiti, a uvijek je spreman suprostaviti se vlasti i profe-sorima. On nije ni želio postati doktor prava, več borac za snagu, zdravlje i vlast njeinačkog naroda. Lik za čitateljsko identificiranje je prema tome poluintelektualac u posjedu nacionalne njemačke kulture i duha što se izražava u glazbi i prirodi kao kod E. M. Arndta, a služi kao tvar nacionalističkog nauka. Tako R. H. Bartsch sumnja u korist od izvoza njemačke robe preko oceana, ako se ne izvoze stečevine njemačkog duha. Tu pisac polazi od opčeg nazora zavičajnog romana da tehnološki napredak Njemačke nije popracen odgova-rajucim kulturnim napretkom. Što se tiče Slavena, točnije Slovenaca, on ističe da je i Graz na prvobitno slovenskoj zemlji, te da sc postupak ponjemčavanja mora nastaviti, ali on nije moguč bez suradnje sa seljacima. Seljaci su biološki element, no tu se osječa i Arndtov nazor da je seljak prvi gradanin domovine. Valja germanizirati plugom i pjesmom, a to je utoliko lakše što slovenske i slavenske kulture zapravo nema, ona se sva sastoji u »ono malo jezika i u gla-goljici«. Bila je to primjena Fichteova nazora da pobjedu odnosi ideologija, a ne oružje ili novac. Ideologija, to je zapravo narod. Ovdje je nacionalna kultura ideologizirana i stavljena u službu nacionalno-ideološke ekspanzije. Bartsch razraduje lik študenta Bodo Semljaritscha,11 Slovenca i slovenskog rodoljuba, koji ne može u slovenskoj kulturi i povijesti nači temelj i uporište za svoje rodoljublje, pa biva posve osvojen kulturom i tako se germanizira. Nacija je kod R. H. Bartsclui kao i kod J. G. Fichtea ideološka tvar koja je ' Karl-IIeinz Rossbacher, Heimatbewegung und Heimatkunst. Zu einer Literatursoziologie der Jahrhundertwende, Stuttgart, 1975, str. 75. 10 F. Lütge, op. cit., str. 572. 11 Zemljarič se zvao neki Bartschov nastavnik u kadetskoj školi u Liebenau, Hohlbaum (op. cit., str. 33). uvijek jača od susjeda, jer je ona prava, čak i ako se suprostavlja »divu na istoku« (str. 153). Tu se ostvaruje zavičajnom romanu svojstvena regresivnost. ovdje u odnosu na romantizam dograden libralističkim pojmom kulture kao izraza društvene nadmoci. Njemački je narod naime uvijek spreman na ši-renje u svim pravcima jer je njegova duša kao duša svijeta puna bezbrojnih mogučnosti (»weil seine Seele, wie die Weltseele ist, voll tausendfaltiger Möglichkeiten^ str. 291), pa su tako Nijemci u seobi naroda več dali vladajuči sloj svim zapadnoevropskim nacijama. Odnos prema Zidovima nije bez daljnjega negativen. Oni su osjetljivi i odmah reagiraju na pritisak pa mogu služiti kao regulator u njemačkom nacionalnom kotlu koji bi bez takva regulatora mogao eksplodirati (str. 125). Kad potkraj romana dolazi do demonstracija njemačkili nacionalista njima se pridruži i Zidov smatrajuči sebe Nijemcem. No njega istjeruju s povicima »Saujud!« (Prijavi Zidove), koji su se i odveč često čuli za Trečeg Reicha, jer samo čista rasa i ideologiju mogu pobijediti. Istina je da su njemački vojnici u rimskoj službi skupa sa Zidovirpa raspeli Krista, i to je dobro (ovdje djeluje Nietzscheovo odbacivanje »judeo-krščan-stva«), no Zidovi su se održali, iako rasuti po svijetu, dok se Germani u Italiji i Francuskoj nisu mogli održati. R. H. Bartsch je protiv religioznog pravo-vjernog nacionalizma kod Zidova jer on izaziva druge narode pa Zidovi svoje umnike moraju dati drugim narodima, odnosno otici onima koji uopce.nemaju nacije i djeluju kao urota protiv njemačke nacije na cijelom svijetu. Bio je to vec gotov stav koji je preuzeo Hitler opisavši Zidove kao marksiste, inter-nacionalce, kozmopolite, uopče sve loše na svijetu. sve bez nacije i ideala. R. H. Bartsch je ovako razradio neko ideologizirano klasno malogradansko pismo s terminima razapetim izmedu dobra i zla u smislu potvrde nekog redarstveno univerzaliziranog načina mišljenja. I kuo što su u pismu restau-racije razbijači štrajka »mirni radnici«, a sluganski suci »očinska opreznost magistrata«,12 tako su kod R. H. Bartscha čuvstveni opisi prirode, šume i glazbe priprema agresije, a imperijalističku agresiju Bartsch opisuje tako da Ni-jemce naziva »svetom posudom svili naroda« (»heiliges Sammelbehältniss aller Nationen«). Odnos prema vlasti i državi pozitivan je, ali ne bez daljnjega. Držanje piscu zavičajnog romana uopče je držanje frustriranog čovjeka protiv kojega su se urotili svi i to bez razloga. Postupuk čitanja na taj način predstavlja kumuliranje frustracija u smislu provale agresivnih čuvstuva koja ce biti usmjerena protiv Zidova i Slovenaca, uopče južnih Slavena ili Slavena uopče. No to če se vidjeti niže. Tako R. H. Bartsch vidi Graz kao shvatljivu i jednostavnu sredinu u kojoj se razvija svijet borbe protiv Zidova i Slovenaca kao neophodnost, pa Beč i Njeniačku kao svijet neprihvatljivih tokova državne privrede i političkih poteza koji djeluju frustrnntno. Tako student Wigram povoljno ocenjuje što je car nupokon prihvatio krščanske socijale pa je istukao i Luegerovu krilaticu da biti kršcaninom znači biti socijalan (»christlich sein, heisst sozial sein«).13 Ovim se R. H. Bartsch priznuje stranačkim piscem ove stranke s kojom su malograciani i bogati seljaci ušli u politiku. Student Wigram piše pisma caru Wilhelmu u kojima kaže du monarh mora slušati glas 11 R. Bart, Nulti stepen pisma. Književnost, mitologija, semiologija, Beograd, 1971. Nulti stepen pisma, str. 47. 15 Car nije godinama htio potvrditi l.uegera za gradonačelnika Beča, to je uradio tek 1897. Kurt Skalnik, Dr. Karl Lueger. Der Mann zwischen den Zeiten. Wien/München. 1954. str. 103, 113. naroda da bi se na njemu odgajao, jer volja je narodna, izvodenje te volje je carevo (str. 290). Bila je to primjena nazora koji je Novalis izrekao u svom spisu »Die Christenheit oder Europa« po kojem kralj nije samo prvi gradenin i činovnik države, več radije više rodeni čovjek uzdignut do nadzemaljskog fatuma. To je držanje umjesne opozicije i korigiranja monarhističke vlasti u monarliističkom smislu. Jer ta vlast je tako nespretna da protiv njemačkih nacionalističkih demonstranata u Grazu šalje čete sestavljene od Bosanaca što izaziva »sveti rat Germana protiv izopačenih balkanskih Slavena« (»der heilige Kampf der Germanen gegen verrottetes Balkanslaventum«, str. 373). Držanje pisca zavičajnog romana kao frustriranog čovjeka protiv kojeg su iz neshvatljivih razloga svi, sad poprima jasnije obrise zabrinutosti za njemačku hegemoniju u Austriji koja ce se nači kod Svenijemaca Georga von Schönerera, a potom i kod Adolfa Hitlera koji je u Franji Ferdinandu vidio nosioca čehi-zacije monarhije jer on je bio oženjen jednom češkom groficom. Hitler još smatra da je Franjo Ferdinand želio stvoriti u srednjoj Evropi katoličku sla-vensku državu kao bastion protiv pravoslavlja.14 Takav osječaj ugroženosti uopče je karakterističen za svaki fašistički pokret koji vrši teror uime reda, jer je nacija tobože ugrožena, a nači če se kod Petera Roseggera. On je smatrao de je njemečka necija u Austriji ugrožena jer se Slaveni dižu na sve strane. Slaveni su svi šovinisti kojimn se previše popustilo i sada je vrijeme da im se valja suprotstaviti.15 Zanimljivo je do Bertsch, koji treži stverenje velike njemečke necio-nalne države, nije volio Pruse i Njemačku. Tako Wigram putuje u Njemačku, ali se vrače rezočeren jer tamo nalazi ljude zatvorene u stalež i zanimenje, posvuda redinost, red i strogost živote. Kondukter u vlaku ne prima napojnice. U Austriji je drugačije, čovjek je najprije za sebe, a onde keo tekav za državu, tu nema masovnog postojanja. Posvuda dakle obrambeno držanje, brane se uvijek tredicionalne vrijednosti, individualizem osnoven ne kulturi i želji de se očuve kontinuitet i pokrejinsko-necionelno njemečki kerekter te kulture. Kod R. A. Bartscha. odnosno u piscu zevičejnog romene ostvario se novi tip pisca kao pisca što se nudi za štitonošu političaru i caru u okviru jedne malogradensko-demegoške stranke. U XVIII. st. intelektueloc je bio književnik, filozof, ideolog i političer u isti mah. Pojmovi keo jednekost pred zeko-nom, sloboda u izboru zanimanja, injesta borevka, emancipacija žena, odvajanje sudbene vlasti od političke, nastali su u djelima intelektuelece u XVIII. stolječu. U XIX. st. jedinstvo se respeda pa se javlje pisec kao kritičar društva, njegov diagnostičar, usamljenik, nezadovoljnik i nepokon »poète maudit« — razbijač kao Arthur Rimbaud i patnik kao ekspresionisti u XX. st. R. H. Bartsch je pisac koji opominje vlnst do se trgne i vreti some sebi, on je sevjest konzervetivnosti ne mologrodensko-pokrajinskom nivou, nudi se političaru kao štitonoša koji če otkriti identitet naroda kroz pokrajinu i time ideološki učvrstiti njegovu vlast A pokrajine uvijek ime opčenjemočki karakter. I tko želi znati što je Njemačke neče to doznoti u Beču (Bartsch ne priznaje Au-striju za naciju), ni u Berlinu, več u Grazu ili Štajerskoj. U romanu Frau UUa und der Jäger (Gospode Utta i lovec. Leipzig. 1915) Bertsch pripovijede o ljubovi lijepe i mondene barunice, udovice Ufte Dresel 14 Mein Kampf, 1937, str. 101. 15 Nationalismus. Ein Elementarungltick, Heimgarten 23, 1899, str. 831—832. i baruna Hansa Heydenreicha koji živi u dvorcu Straža na slovensko-hrvatskoj granici i bavi se lovom. Heydenreich je njegov prijatelj, barun Friedrich von Gagern,10 a Utta njegova tadašnja žena Ruth von Kospotli. Gagernu je okružni poglavar Janez Tekavčič u Mokricama, gdje je F. v. Gagern tada živio, oduzeo oružni list što je starog lovca i velikaša Gagerna toliko razljutilo i uvrijedilo da je on o tome pisao Barstchu 14. siječnja 1911.17 Te dogoctaje upleo je Bartsch u svoj roman. Roman je Bartsch napisao kao povijest preodgajanja Utte Dressel, koja od inondenke udajom postaje seljakinja, odijeva se u folklorni! nošnju, nosi vodu s izvora i autoru se pričinja slavenskom vilom ro-jenicom. No u romanu se opisuje i postupak germanizacije Slovenije radom i glazbom koja se razliježe slavenskom zemljom (»deutsch und fromm über das slawische Land«, str. 97) jer je Hans lovac i čovjek prirode ali ima dušu opijenu glazbom koja je dakako njemačka (»Er hatte eine tiefversunkene Musikseele trotz seines Jägerblutes«). Njegov element su rad, što je kraj lišio slavenske bijede, i šuma, koja je zapravo priroda-duh, kako je shvaça J. G. Fichte. Hans lovi mitskog jelena što se zove »kralj Matijaž« i napokon ga odstrijeli i time stječe neko u prirodnom poretku stvari ukorijenjeno pravo na vlast nad Slavenima. Slovenci ga medutim progonc. Župnik, čovjek sa stanovitom naobrazbom. buni »srednji stalež« (Mittelklasse) i činovnike protiv njega i on doživljava kojekakve neprilike i frustracije, čak mu oduzimlju pušku. No tim naobra-ženim Slovencima Bartsch daje negativno semantičko polje, župnik je lopov, Hansu krade drvo, krivolovac, koji ga po njegovu nagovoru pokuša ubiti, napada s leda. Kad ga Hans svlada moli za milost. Slovenci su dakle buntovni i himbeni. No Bartsch poznaje i drugi tip Slavena, to su uskoci preko granice (Bartsch ne kaže Hrvati), oni su mnogo primitivniji, zapravo dio prirode, seljaci i pastiri. Oni vole lovca Hansa. Tendencija je jasna u postupku reduciranja lika Slavena na folklor i junačku pjesmu. Bartsch ističe svjetonazor razvijen u austroslavizmu i nadopunjuje ga da Slaveni smijti biti samo seljaci, onako kako ih je opisao J. G. Herder u svoin poglavlju knjige »Ideen zur Philosophie der Geschichte der Menschheit«, a nipošto gradani s nekom naobrazbom, jer Bartsch se sa svojim mehanizmima čitateljske frustracije bori za univerzalizaciju vrijednosti njemačke gradanske naobrazbe na slavenskim područjima. iako je ta univerzalizncija gradanskih vrijednosti narušena več 1848, pa je stalno dolazila u pitanje tijekom druge polovice XIX. st. u okviru krize liberalizma. K tome sc Bartsch za tu univerzalizaciju bori na malogra-danskoj razini uz identifikacijski lik poluinteligenta, odatle odbacivanje libe-ralističke naobrazbe uopče, a posebno kod Slovenaca. U završnoj sceni barun Hans Heydenreich, koji sad živi u Hrvatskoj, bahato sa samokresom za pasom prelazi preko Sutle i odlazi na opcinu — scena koja sugerira nasilničko i batinaško vladanje fašističke rulje poslije Ilitlerova preuzimanja vlasti. U Zwölf aus der Steiermark študenti vode razgovor o Goetheovim rimskim elegijama. Zaključil ju da su vrlo lijepe, ali nedovoljno čuvstvene, jer se iz njih ne čuje šum vjetra u granju. Zašavši tako u alternativi! sjever ili jug svojstveni! njemačkoj klasici i romantici, Bartsch je stvorio neku eklektičnu pokrajinu u kojoj se sjever i jug sastaju u Štajerskoj koja ima njemučku 10 Hohlbaum, op. cit., str. 65—66. 17 K. Kislinger, op. cit., str. 25. šumu i talijanske vinograde regionaliziravši i ta dva vrlo važna pojma njemačke književne tradicije. Pišuci recenziju tom romanu Friedrich Perkonig napisao je da je on uzbudio duhove u Njemačkoj jer se u njemu osjeca dali Sredozemlja koji dopire do samih zidina Graza.18 Time je osokolio Bartscha da se još više pozabavi južnoslavenskim zemljama. Tako je Bartsch poslije toga napisao i neke druge knjige s južnoslavenskom tematikom. Roman Das deutsche Leid, Ein Landschaftsroman (Njemački jad, Roman jednog kraja, Leipzig, 1917) smjestio je u Štajersku i Maribor, glavno raspolo-ženje romana je čežnja za jugom ostvarena u ljubavi prema Štajerskoj i nje-zinim vinogradima, a strukturirana, prema pripovjetki »Aus dem Leben eines Taugenichts« Josepha von Eichendorffa. Kod ovog kasnog romantičara čežnja za jugom strukturirana je uz osječaj izgubljenosti. Glavnoin junaku nigdje nije pravo i uvijek se osjeca kao da je nekamo stigao prekasno što je vezano uz humorističke, pa i parodističke elemente ove pripovjetke;19 a možda i za nasljedje pikarskog romana. Medutim, glavnog junaka, koji putuje u Italiju, neprestano prati pomisao na njegovo selo kao bliski i čuvstveni krajolik. Kad je jednom čuo govoriti njemački, njegov materinjski jezik izaziva odjednom asocijacije na zvono crkve u njegovu selu. Tako i Georg Botzenhard u Deutsches Leid, sin udovice (a zapravo pisac sam) osjeca čežnju za jugom, dakle taj najnjemačkiji od sviju nagona (»der deutscheste, glücklichste und unglücklichste aller Triebe«, str. 62.), točnije za štajerskim vinogradima poslije kojili dolazi tamnoplavi Jadran. Medutim, dok je čežnja njemačkih romantičara bliska vjeri, jer to je čežnja za beskonačnim uz oslobadanje od ličnosti20 kod Bartscha ta čeznja počinje pseudoreligiozno pa postupno prelazi u želju i opravdanje napučivanja Štajerske u asimilaciju. odnosno iskorjenjivanju Slovenaca. Tu je učitelj koji mu kaže da je Štajerska predstraža njemstva na jugoistoku. Georg kao dječak želi izumiti pušku što če pogadati na 10 000 metara, a prodavat če se samo Nijemcima da pobiju Sla-vene, umuje o protivništvu panslavizmu, svada se s nastavnikom matematike koji je Slovenac i baci mu zgužvani papir u lice. On študira šumarstvo, pre-kida študij i napokon postaje podčasnik i kao takav službuje u Mariboru komo je uvijek želio doči. Maribor Bartsch opisuje kao njemački otok u slo-venskom moru u kojem se pisac nalazi s Eichendorffovskim osječajem usam-ljenosti. Tu izoliranost njemačkog grada i osjecaj usamljenosti su njemačka nevolja (»deutsches Leid«) što je sadržano u naslovu. Nijemci imaju višu naobrazbu, oni su umniji, jači i štedljiviji od Slovenaca, sagradili su tržnice, crkve i gradove, isušili su močvare, ali su pogriješili kad su iz zamkova prešli u gradove, jer su se tamo izolirali, pa slovenski popovi, odvjetnici, liječnici. trgovci i činovnici šire mržnju protiv njih. Slično kao u Zwölf aus der Steiermark viša kultura je čuvstveni krajolik strukturiran uz simboliku juga ■— vinogradima obrasle brežuljke, te glazbu i čitanje njemačke književnosti koja je konvencionalizirana, čitaju se i slušaju samo klasična i romantična djela, sluša se glazba Johanna Sebastiane Bacha, Ludwiga van Beethovena. čitaju se Goethe, Schiller, Heinrich Heine, Jean Paul i Walter von der Vogelweide. Georg u Mariboru opliodi s umjetnieima i ljudima visoke naobrazbe koji ,e Vidi ovitak djela R. H. Bartsch. Die Geschichte von der Hannerl und ihren Liebhabern, Leipzig, 1934. 10 H. Л. Korff, Geist der Goethezeit IV. Hochromantik, 21958, str. 354—55. 20 P. Klukhohn, Das Ideengut der deutschen Romantik, Tübingen, "1966. s njim, podčasnikom, razgovaraju kao sa sebi ravnim. Time on sugerira eman-cipaciju malogradanstva. Slovenci se priznaju. ali samo kao seljaci, pa Bartsch kao jedno od rješenja slovenskog pitanja u Carevini nudi ljubav, ne brak sa slovenskom seljakinjom Dortjom. Kuhinja se u njezinoj kuči opisuje kao je'dno-stavna i starinska uz mnogo opisa predmeta kucne radinosti medu kojima se nalaze i gusle (str. 99). Kao vrlo negativna opisuje se naobrazba slovenskog gradanstva koja je pod pogubnim utjecajem ideja Narodne stranke u Hrvat-skoj pa ide za stvaranje južnoslavenskog kraljevstva uz razbijanje Carevine. Negativno se opisuje i slovenski proletarijat. Posvuda se opaža načelo preuzeto od G. Freytaga da se lik Slovenca reducira na seljaka. Negativni lik Slovenca, momka koji je Georga pokušao napasti s leda, opisuje se kao čovjek sa širokim jagodicama, kosim očima, ukratko kao lice neprijateljske rase u čemu je Bartsch slijedio obrasce Gobineaua. a taj je smatrao da su stanovite osobine nekih rasa u vezi sa somatskim svojstvima tijela i bojom kože. Loša svojstva i karakter slovenskih intelektualaca posljedica su njihove otudenostü od njemačke kulture što ih je odvelo od vlastitog naroda, jes samo njemačka naobrazba ima vezu s iskonskim silama (Urgrund). Tu se R. H. Bartsch iskazuje kao učenik J. G. Fichtea koji je na početku osmog govora smatrao da su Ni-jemci jedini neiskvareni narod što ima vezu s iskonskim duhom. No s obzirom da su Nijemci jedini u posjedu prave naobrazbe koja rješava sva ptanja ko-lektivnog postojanja, oni imaju pravo na Štajersku koja je, uz južni Tirol, jedina južna pokrajina, a čežnja za jugom osnovna je značajka njemačkog mentaliteta. Time je R. H. Bartsch anticipirao pretenzije na južni Tirol kao suvremenu objektivizaciju neonacizma. Rješenje njemačke nevolje u Stajerskoj Bartsch vidi u naseljavanju. Tako ce Nijemci steči seljaštvo i neče više biti otok u slovenskom moru. Ovakva preporuka koloniziranja slavenskih zemalja potječe od njemačkog romantičara Heinriche Stieglitza koji je preporučao da se kolonizira Istra, ne Amerika i Ukrajina smatrajuči da velika Njemačka treba izlazak na Jadran.*1 O tome je razmišljao i Adolf Hitler koji je takoder pisao da se Nijemci moraju odvratiti od Amerike i tradicionalnog interesa za jug i Italiju i kolonizirati slavonski istok.22 No Nijemci, prema Bartschu, moraju postati svjesniji, a to če reči jače prožeti ideologizirunim doživljajem nacije pa tako u završetku romana Nijemci u sukobu s kupelunoin Raiclom, Slovencem, svi prelaze na protestantizum, u kojemu Bartsch vidi vjeroispovjest bližu Nijemcima zbog Lutherova prijevoda Biblije i njegove uloge u njemačkoj književnosti. Vjera se dakle svodi samo na kulturnu tvar i pitanje mentaliteta nacije. Takvo shva-čanje vjere odigralo je znatnu ulogu kasnije u XX. st.23 Bartsch je u ovom romanu ukinuo i slobodu m jesta boravka, pa Georg na pr. odlazi u Beč. kao i večina Bartschovih junuka i on sam, ali tamo ne može opstati jer nema korijena. Beč se i inače prikazuje negativno pa bi se zavičajni roman u Austriji mogao opisati kuo neki pokret pokrajine na čelu s Grazom protiv Beča. No barokna terezijanska tradicija, biedermeier i Metternich ne igraju uloge u nacionalizmu zavičajnog romana. 11 Ivan Pederin. Pojava književnog putopisa u njemačkoj putopisnoj književnosti o Dalmatinskoj Ilrvatskoj, Encyclopaedia moderna 9, 1974. br. 26, str. 48—49. « Mein Kampf, str. 742—743. 2Я Njegov prijatelj. Fr. von Gagern prešao je na protestantizam pod utjecajem Los-von-Rom pokreta 1910. K. Kislinger, op. cit., str. 18. Zanimljivo je kako Bartsch opisuje Georgovu svadu i tučnjavu u nekoj krčmi. Svada se rasplamsava oko pitanja tko je bolji Nijemac (deutschnational) (str. 264). Taj ulomak sadrži obrazac totalitarne ideološke države u kojoj onaj što je bolje u posjedu ideologije ima veča prava u državi pa se javlja nacionalno ideološko vodstvo prožeto mržnjom u ideološkom zelotizmu uz strah da če neka druga frakcija ostvariti bolji ideološki uzor. A to je upravo ozračje ideološke elite Trečeg Reicha i totalitarne države uopče. U romanu Die Geschichte von der Hannerl und ihren Liebhabern (Pri-povjetka о Hannerl i njezinim ljubavnicima, Leipzig, 1934) glavni lik je dje-vojka iz malogradanske obitelji Hannerl Thüle koja z Bečkog Novog mjesta stiže u Beč, gdje študira na konzervatoriju. Ona je tip uvijek svježe djevojke, a njezina osječejna čulnost očituje se u ljubavi prema glazbi i naivnoj spolnosti koja ne gubi svježinu sve i ako ima brojne ljubavnike. Kritika je opažala da je Hannerl nezaboravan i jedinstven ženski lik zbog svoje iskonske svje-žine.24 Ovaj lik je strukturiran prema romanu Friedricha Schlegela — Lucinde. Čulnu ljubav Bartsch nije slivatio kao F. Schlegel, dakle ne kao prijelaz iz smrtnosti u besmrtnost u miješanju muškog i ženskog do potpune ljudskosti. Hannerl je junakinja romana koji želi biti realističen, a to če reči da je njezin okvir društvo, a ne romantička beskonačnost. No kao takva ona je suvremeni tip žene, pa muškarci ne čeznu za njezinim očima ili tijelom, več za roman-tičkim vrtlogom toga svega kao kod F. Schlegela. Tek spolna ljubav čini Hannerl potpunom ženom, pa se ona u Schlegelovom smislu ne boji njezinih su-protnosti i shodno tome ima više ljubavnika. Njezina nevinost sastoji se u nje-zinoj iskonski shvačenoj pohoti. Tako ona na satu vjeronauka postavlja dje-tinski naivno pitanje zašto je bludnost grijeh, ako Bog želi život, a ne smrt (str. 10). Zbog toga biva isključena iz škole. Ako voli ona se predaje sva u punini iskrenosti pa sa svakim novim ljubavnikom postaje više djevica i ljepša u očima čitateljevim i piščevim što odgovara Schlegelovu nazoru da je spolni nagon isto što i priroda, te da mi uspostavljamo odnos s prirodom i time s pravom nevinošču tako da se ljubavi predajemo. U ovoj suvremeno shvačenoj spolnosti celibat je dakle suprotno od katoličkog nauka samo duhovno i čuvstveno siromaštvo, bogatstvo i raznolikost spolnih odnosa razvija ličnost pa je na tim načelima i Bartsch strukturirao Hannerl. Njezini ljubavnici su Isidor Lampel, Zidov, tip trivijalno mefistofeličnog intelektualca poput Mosesa Freudensteina iz romana Der Hungerpastor (Gladni pastor) Wilhelme Raabea, 1864. On če se kesnije preobreziti u isusovca Agnus Lamina čim če pisac proširiti negativnost njegovih predznakova i prenijeti ga s intelektualizme ne ketolicizom. Ovakav tip Zidove, sveden na čist inte-lektualizam, koji se ruga svemii narodnome, razradivao se u nacionalsocializmu kao na pr. kod G. Frenssene.24 Drugi ljubavnik je Ven den Bosch, visoki či-novnik, čiji su preči došli iz Nizozemske ze Josipe II. On proučeve nove tipove topove, daje naputke diplomatima mnogo bolje nego neuki plemiči iz Pheresienume koji su odgovorni za »veliku pospanost Austrije« (die grosse Schlafsucht Österreichs, str. 22). Tu su Bartschovi nezori sukladni sa Hitlero-vim koji je smatrao da plemstvo gubi »rasne preduvjete postojanja« čim se kani mače, ali je bio za »aristokratsko načelo nejboljih glevo u vodstvu« i sma- 24 Tako na ovitku naprijed razmotrenog djela Deutsches Leid. 26 Der Weg unseres Volkes, str. 233. О tome i jean Paul Sartre, Reflexions sur la question juive, Paris, 1954. trao da je najbolja država ona u kojoj ce najbolji ljudi doči do izražaja.26 K tome je Bartsch protiv katolicizma, a za apsolutizam i čvrstu rulcu (einen starken Herrn, str. 35), jer samo podjarmljena Austrija može zavladati Evro-pom, a veličina naroda ostvaruje se u tlačenju. U okvir fetišiziranja tlačenja spada i vie o dobrom i opakom kralju. Opaki kralj kaže dobrom da je on pobio mase ljudi u vlastitom narodu, sve koji su mu se suprotstavili, pa je time stvorio snažnu naciju. Potom pita drugog što je on uradio, a ovaj kaže da nije ništa jer je eto — dobar. Ovo poslednje Bartsch kaže u prostom dijalektu koji sugerira inmbecilnost i malogradanštinu: »Ich? Nu salin Se: Im Ganzen? Nu — weenich. — Ich bin nämlich ein guter Keenicli« (str. 134). Slijedeči Fichteovo mišljenje o potrebi podvrgavanja čovjeka pojeclinca kolektivumu Bartsch je stvorio pojam suvremenosti i totalitarne ugnjetačke države koja čini nečuvene zločine uime čudorednosti i dobra cjeline. Na sličan način vidjeli su državu i ekspresionisti, no oni su odbacivali državno zajedni-štvo, a u svojim djelima stvorili su pravu ideologiju mržnje protiv ugnjetačke, redarstvene i militarističke države kao neprijatclja čovjeka.27 Bartsch je državu fetišizirao pa van den Bosch hoče veliko austrijsko carstvo od Baltika do Jadrana u kojem če se nači i sve južnoslavenske zemlje. Beč če južne Sla-vene okupiti tako što če izvršiti njihovo ujedinjenje (str. 137). Tako mogučnost stvaranja Jugoslavije u vazalnom odnosu prema Njemačkoj i Evropi postaje alternativa osvajanju, germanizaciji i kolonizaciji, a to odgovara Hitlerovu paktu s Karadordevičima u dvorcu Belvedere u Beču. Beč je svakako središte Evrope i svijeta, zadnji grad Zapada na rubu Azije.28 Hannerl ima još jednog ljubavnika, to je Svetozar Robulja, časnik, Srbin. On je čovjek gorostasne snage, nesrazmjerno dugog gornjeg dijela tijela, snažnih ruku, svinute šije kao zvijer što se sprema na skok, zgnječena nosa, svjet-lucavih očiju. Iskonska snaga je vrijednost samo u semantičkom polju njemačke kulture, kod opisa Srbina iskonsko dolazi u semantičko polje životinjskog pa se Robulja usporecluje s gorilom a njegovo bedro sa svinjskim. Kad postaje njezinim ljubavnikom on nosi na sebi otvorenu košulju. bos je i izgleda kao radnik s nekog jadranskog otoka. Kad se zadovolji ne drži se kavalirski prema Hannerl, gleda je više kao korisnu sobaricu, nego kao voljenu ženu. Kad se u dvoboju natte oči u oči s Van den Boschoni osječa se podčinjenim i opčinje-nim njegovim uljudenim držanjem i podlegne mu, iako je tjelesno mnogo jači. Potom traži od Hannerl da s njim ode u Srbiju gdje on želi postati časnikom.29 Kad ulaze u vlak ona se песка, ali je on zgrabi svojom medvjecloni šapom i gurne u vlak. U vlaku su kondukteri koji loše govore njemački. Vlak prolazi kroz industrijska predgrada koja znače depravaciju ličnosti i kulture, ona sebi kaže da je Bečunka, misli na Van den Bosclia, užasava se da bi mogla 26 Mein Kampf, str. 256. 493, 500. 27 Wolfg. Rothe, Der Expressionismus. Theologische, soziologische und anthropologische Aspekte einer Literatur, Frankfurt am Main, 1977, str. 196—198, 203. 28 Austrijski putopisac Heinrich Noé, je u putopisu Dalmatien und seine Inselwelt nebst Wanderungen durch die Schwarzen Berge, Wien/Pest/Leipzig, 1870. za-govarao da se Austro-Ugarska stavi na čelo srpskom nacionalizmu i da time osvoji Srbiju: vidi Ivan Pederin, Austrijski putopisci prema Hrvatima Dalmacije s obzirom na ratove 1797—1814. 1859 i 1866, Radovi Centra JAZU u Zadru, sv. 21, 1974, str. 211—213. 29 R. Hohlbuuni je u njemu prepoznao Bartschova kolegu, topničkog poručnika Vitawskog koji je 1897. želio postati srpskim časnikom i nije volio Nijemce, op. cit., str. 64. živjeti u tudoj zemlji, gdje se govori drugim stranim jezikom i jede drugačija hrana. Na slijedečoj postaji mu pobjegne i vrača se u kočiji u Beč. Kočijaš govori dijalektom koji znači lokalnu udomljenost i intimnost. Robulja je inače strukturiran kao časnik zahvacen velikosrpskom propa-gandom pa želi postati »srpskim Napoleonom«. Pritom Napoleon ima negativno, neprijateljsko semantičko polje jer je u njemačkoj i austrijskoj knji-ževnoj tradiciji prikazivan kao neprijatelj, pljačkaš i nemoralan čovjek, jed-nom Robulja ipak kaže da če stvoriti državu južnih Slavena i privesti je habsburgovcima kao njihov vjerni vazal (str. 256). I tu se vazalstvo Jugoslavije stvorene sa Srbijom kao jugoslavenskim Piemontom, postavlja kao alternativa neprijateljstvu. Četvrti ljubavnik — Winckler, je časnik i stoji kao simbol militarizma. Smatra da vojnik, svečenik, mali obrtnik imaju u svojim rukama svu ljepotu svijeta. Vel da je rat strašan, ali nikad ružan. God. 1848 Austrija se trebala raspasti, došlo je do sretnog rata i svi su bili sretni da mogu ostati zajedno. Tko Austriji želi dobro, želi rat. Uz ovakvu fetišizaciju rata i militarizma ide i prezir prema »jadnim stručnjacima koje zanimanje posve odvaja od života« i »jednostraniin specijalistima bez duše«, »radnim mravima« (str. 16). Ovim se Bartsch iskazao kao pisac malogradanstva i militarizma s antiintelektuali-zmom karakterističnim za malogradanstvo. U Bartschovoj zbirci pripovjedaka Bittersiisse Liebesgeschichte (Sladogorke ljubavne pripovjetke, proš. izd. Graz/Beč/Leipzig, 1941) nalaze se neke pri-povjetke iz Štajerske. Tu je pripovjetka Der steirische Weinfuhrmann (str. 5—27), kratka priča o kočijašu Florianu Hausbauinu koji vozi vino, dobija otkaz kad se ostvara željeznička pruga, na kraju ga obori kamion i on umire. Pisac kratke priče zastupa obično neki stav i zalaže se za svoje likove,30 pa tako i Bartsch ovdje ustaje гг obranu sitnog individualnog rada protiv tehni-čkog napretka slično kao i G. Frenssen koji je bio protiv političkih stranaka, »židovskog duha, komunizma« i liberalizma, smatrajuči da je za Nijemca sloboda da smije promicati dobrobit sviju, a osobito države, te da je jednakost marljivost i podjednaka šansa svima da marljivo rade.31 Dravu on u toj pripo-vjetki spominje kao rijeku koja je zaustavila »čeznutljivi polet njemačkog jezika prema plavetilu mora« (str. 6). U pripovjetki Der Schatz beim Glocken-giessen (str. 47—64) on opisuje Maribor i njegovu okolicu kao san pun sunca što se objektivira u vinogradima na brežuljcima oko Maribora. U pripovjetki Die Glocke von Heiligengeist (str. 65—89) opisuje selo na granici koja je nastala 1918. Tonja Urbanz potječe iz slovenske obilelji sklone Nijenicima. Muža su joj ubili Česi u prvoj godini rata, sina jugoslavenski žandari potkraj rata, na granici. Tu je onda veliko brončano zvono koje seljaci i to baš slovenski seljaci, sakriju da ga nc bi upotrijebila vojska za lijevanje topova. Iza rata ostaje onkraj granice u »srpskoj« državi (»im Gebiet des Serbenstaates«), na mjestu odakle se čuje prijeteča rika srpskih topova. No onda slovenski seljaci donose kradom zvono preko granice u staru crkvu, zajedno slušaju misu. Valja istaknuti da Bartsch kao i ostali pisci zavičajnog romana ne spominju po imenu Hrvate. On vidi samo Srbe kao neprijatelje Austrije koje valja napasti i podjarmiti, a potom kupiti stvaranjem Jugoslavije pod njihovim :w Rut J. Kulhelman, Kratka priča. O definiciji kratke priče. Književna kritika 10, 1979, br. 2, str. 65. S1 G. Frenssen, op. cit., str. 216—232. vodstvom, vidi Štajersku koju valja napučiti i istrijebiti slovensku gradansku kulturu, ali ne i folklornu, dakle kulturu seljaka. Tako se dogodilo da se i Hitler u svojoj politici na Balkanu obračao najprije Karadordevicima sma-trajuči da jedino oni mogu jamčiti čvrstu Jugoslaviju. Na razbijanje Jugoslavije odlučio se tek onda kad je britanska obavještajna služba organizirala državni udar 27. ožujka 1941, a onda nije u početku znao što če s Hrvatskom i Mussolinijevim vazalom Antom Paveličem.32 Slika slovenskog sela u Karavankama javlja se i u romanu Bergsegen. Auf dem Berge leben (Blagoslov planina, Zivljeti u planini, Karlsbad/Leipzig, 1943, Friedricha Josefa Perkoniga. Tu se nalazi pozitivna slika slovenskog sela u Karavankama. Felician Graeve, velegradanin i morfinist, doznaje da boluje od neizlječive bolesti srca, te da če uskoro umrijeti. Odlazi u planinu. Planina je kontrapozicija grada u kojem Felician, kojem je 35 godina, izgleda mnogo stariji, on je mršav, iz usta mu zaudara, dakle grad je metaforizacija bolesti, a planina je metaforizacija zdravlja. Zdravlje se kvalificira samo opisom krajolika i zdravog života, kozjeg mlijeka i si., a potom opisom slovenskog sela koje se strukturira uz književne znakove tradicionalizma i folklora. Književni znak tradicionalizma je svečenik i opisi vjerskih obreda i svečanosti. Svečenik je u prvom redu znak za tradicionalizam. F. J. Perkonig je umje-reniji u protuklerikalnosti svojstvenoj večini autora zavičajnog romana, ali je njegov odnos prema vjeri površan i formalen. U toni smislu on vjeru stavlja pozitivno u isti red s praznovjerjem, vjera u vile rojenice ide zajedno s pro-slavom blagdana sv. Cirila i Metoda i sa vjerom u mitskog »kralja Matijaža«. Sve funkcionira kao zaštita tradicionalnog okvira u kojem Perkonig, kao i Bartsch, vidi Slovence u pozitivnom svjetlu, ali svedene na posluživanje folklornih vjerovanja i vjerskih običaja i obreda. Poslije posjete njegovih mondenih prijatelja i prijateljica, koja ima funkciji! récidivé, pa Felicijan opet uzme morfij, slijedi njegovo čudesno ozdravljenje i mitologizacija radnje romana. Tako se život Felicijana slijeva sa životom legendarnog sveča Briciusa koji je, vračajuči se sa istoka, zatrpan u planini od snijega. Iz njegova srca nikla su tri zelena klasa.33 Zavičajni roman stvorio je politički obrazac odnosa prema Slovencima u Štajerskoj koja če se anektirati. Taj odnos sadrži priznavanje slovenske narodnosti, ali brez prava na narodni i socijalni razvitak. Odnos prema Štajerskoj sadrži plan i preporuku naseljevanja Štajerske njemačkim seljačkim živ-Ijem, jer se nazočnost Nijemaca u gradovima i njihova funkcija kao obrazo-vanog sloja ne smatra dovoljnom. Taj obrazac u potpunosti odgovara načinu na koji je Hitler rješio pitanje Štajerske za rata s prisilnim iseljavanjem slovenskog pučanstva. зг Rudolf Kiszling. Die Kroaten. Der Schicksalweg eines Siidslavenvolkes, Köln 1956. 83 Lojze Ude u recenziji Perkonigova romana »Patrioten«, Novi svet 6, 1951, str. 288 f. O Perkonigu pisao sam u radu Jadranska Hrvatska kao epski prostor austrij-skog (trivijalnog) zavičajno-turističkog romana, Radovi Centra JAZU u Zadru, sv. 25, 1978, str. 337—343. Tu je navedena i ostala literatura o tome piscu. Austrijski pisci žele ga opravdati od predbacivanja da je za rata suradivao s nacionalsocijaliz-mom. Ja sam, vjeru jem dokazao da je on perom i djelom suradivao s režimom u doba rata. No ovdje nečemo zala/iti u to pitanje. O ovom romanu K.-H. Rossbacher, Josef Friedrich Perkonig. Autobiographie als Beschreibung und Wandlung, Österreich in Geschichte und Literatur 20, 1976, Heft 2, str. 110. Ovaj prikaz nam kaže da je Štajerska bila pitanje razvitka nacionalsoei-jalističkih ideja u Austriji, no katolicizam je to bio, čini se, u mnogo manjoj mjeri nego li se dosada smatralo34 što dokazuju Bartschove simpatije prema protestantizmu. ZUSAMMENFASSUNG Der Aufsatz ist eine Analyse der Romane und Erzählungen von Rudolf Hans Bartsch (1873—1952) und Friedrich Josef Perkonig (gest. 1959) und zwar — von Bartsch: »Zwölf aus der Steiermark«. »Frau Utta und der Jäger«, »Das deutsche Leid«, »Die Geschichte von der Hannerl und ihren Liebhabern«, »Der steierische Weinfuhrmann« und von Perkonig »Bergsegen.« Die meisten dieser Werke wählen die Steiermark als epischen Raum, der Roman »Frau Utta und der Jäger« geht auf und auch über die kroatische Grenze, während im Roman »Die Geschichte von der Hannerl und ihren Liebhabern« ein serbischer Offizier als Held auftritt. Der epische Raum des Romans »Bergsegen« ist ein Bergdorf in den Karawanken. Beide Autoren gehören in den Heimatroman, der als Gattung des Nationalsozialismus beschrieben wird. Bartsch erkennt voll das slovenische Volkstum in der Steiermark an, er begrenzt es aber auf die Folklore und sagt den Slovenen das Recht auf eine moderne Zivilisation, sowie auch auf die Sprache als Standardsprache ab. Dazu sei nach Bartsch nur die deutsche Sprache und Kultur fähig. Er glaubt, die zivilisatorische Rolle des deutschen Bürgertums in Maribor zu erkennen, meint aber, das in der Stadt isoliert lebende Bürgertum, genüge ohne den Halt im bodenständigen Bauertum für eine Behauptung der deutschen Kultur in der Steiermark nicht. Seine Empfehlung ist — Germanisierung durch Universalisierung deutscher Bildung und durch Kolonisierung der Steiermark, des Landes vor den Toren des Mittelmeers, in dem Nord und Süd, die uralte Sehnsucht des Deutschtums zumammenkommen. Diese Empfehlung erinnert an Hitlers Kolonisierungsprogramm in der Steiermark, auf die Vertreibung slovenischen Bevölkerung während des II. Weltkrieges und lässt daran denken, dass Hitler Bartsch gelesen und seine Ideen in seine politischen Ansichten übernommen habe. Das entdeckt uns Bartsch als einen der geistigen Ahnherren des Nationalsozialismus. »Die Geschichte von der Hannerl und ihren Liebhabern« bringt uns Serbien als das wichtige Land auf dem Balkan vor Augen und empfielt die Möglichkeit einer Unterordnung Serbiens unter die deutsche Schutzmacht, ganz so, wie das Hitler mit den Karadordeviêi im Pakt im Schloss Belvedere ausgehandelt hat. Im Roman »Frau Utta und de Jäger« und »Bergsegen« werden Kroaten auf die Rolle eines Hirten- und Bauernvolkes bzw. Slovenen auf das Element der Bergidylle reduziert. 34 Tako Reinhard Kühnl, Formen bürgerlicher Herrschaft. Liberalismus — Faschismus, Iteinbeck bei Hamburg, 1971. str. 158. UDK 886.3.07/.08 Polona Košir Trbovlje JEZIKOVNOSTILNE INTERPRETACIJE PROZNIH ODLOMKOV NA TEMO LJUBEZENSKA SREČANJA V samo stoletnem razponu slovenske literature se opis ljubezenskega srečanja razvije od najbolj nedolžnega pri Jurčiču (Sosedov sin, 1868) do prav naturalistično prikazanega spolnega akta pri Šeligu (Triptih Agate Schwarzkobler, 1968), pri obeh pa kot posledica intenzivno različnega pripovednega položaja avtorja (čeprav obakrat avktorialnega), predvsem do ženske kot udeleženke ljubezenskega srečanja. In a hundred years of Slovene literature, the description of love scenes progresses from the most innocent one in J. Jurčič's Sosedov sin (1868) to the naturalistically depicted sex act in R. Seligo's Triptih Agate Schmarzkobler (1968). In both these works the position of the narrator is auctorial, but there is a strong difference in regard of the woman as one of the participants in the love scene. 0 Izbira odlomkov1 na temo ljubezenskih srečanj je temeljila na časovni razporeditvi slovenske književnosti, tj. na posameznih avtorjih kot predstavnikih določenih literarnih obdobij, in ne na literarnih delih, po katerih bi bili avtorji najbolj poznani (prim. npr. Cankarja). Pri iskanju že omenjenih odlomkov so upoštevana le dela, katerih glavno gibalo je ljubezen: bodisi v svoji prvi fazi (obojestranska simpatija), ljubezen kot zaljubitev, telesna ljubezen, stanja po srečanjih (hrepenenje, spomin ...). Kot so pokazali rezultati teh primerjav, je bila metoda časovne razporeditve tako glede na izbrano temo kot z ozirom na stil pripovedovanja prava. Čeprav je v začetku šlo le za analizo zgodb izbranih del, se je pokazalo, da se z razvojem le-teh spreminja tudi stil pisanja. Enkrat se bolj (Tavčar, Fin-žgar, Kosmač, Prežih, Šeligo) ali manj (Jurčič, Govekar, Cankar) približuje, praktični sporazumevalnosti, drugič pa se že izgublja v abstraktnost (Pregelj, Jarc). V zgodbi lahko tako od Jurčičevih junakov prek Tavčarjevih in vse do Govekarjevih nahajamo vedenjsko izročilo, ki ne dovoljuje izreči stvari (zato le ljubezen v prvi fazi). Le-te pridejo na dan z naturalizmom — vendar le v besedah; do ljubezenskih dejanj pride šele pri Finžgarju. Koliko napadov je moral pretrpeti, ker je Janezu dovolil vstopiti v Ančkino sobo! Zaradi izjeme, ki jo je Finžgar z ugaslo svečo naredil v svojem literarnem snovanju, sem namesto tega odlomka iz Dekle Ančke raje izbrala odlomek, ki se mi zdi za Finžgarja tipičnejši; je pa zasnova kasnejših, v dejanjih predrznejših ljubezenskih srečanj, gotovo tu pri Finžgarju, če ne upoštevamo za tisti čas avantgardnega Cankarja (bistvo sloni na telesni ljubezni). Od te dobe dalje tudi v leposlovju telesna ljubezen ni več tabu tema: Finžgarjevo metonimično prikazovanje, ki naj bi ne vzbujalo prevelikega pohujšanja, popolnoma prekrije Pregljeva erotična intenziteta, Kosinačeva »z ljubezensko slo nabita« junaki- 1 Odlomki so vzeti iz naslednjih del: J. Jurčič, Sosedov sin, 1868; I. Tavčar, Kako se mi ženimo (Slike iz Loškega pogorja), 1876—1888; F. Govekar, Ljubezen in rodo-Ijubje, 1897; 7. Cankar, Smrt kontrolorja Stepnika, 1899; F. S. Finžgar, Dekla Ančka, 1913; 7. Pregelj, Plebanus Joannes, 1920; M. Jarc, Novo mesto, 1930; C. Kosmač, Življenje in delo Venca Poviškaja (Sreča in kruli), 1937; L. Kuhar-Prežihov Voranc, Ljubezen na odoru (Samorastniki), 1939; R. Šeligo, Triptih Agate Schwarzkobler, 1968. nja, Prežihova dinamična kmetica in končno ljubezni niti ne več željna, temveč le še telesa potrebna Šeligova reistična junaka. Civilizacija je torej tista, ki vedno bolj odpravlja neokretnost v položajih, ki naj bi bili za človeka enkratni, in ki dovoljuje vedno več označitev po ljubezenski strani. Jurčičevi distanci do junakinje v odlomku iz Sosedovega sina se pridružuje Tavčar (omenja Rezikin bleščeč pogled, ki lahko odraža to ali ono — avtor ne ve natančno, kaj), enako Govekar (vendar ta že vidi, kako junakinja zardi, drugega ne), Cankarjeva povest žc v naslovu nosi moško ime, zato niti ne pričakujemo večjega približevanja ženski duševnosti; pri Finžgarju pa se zgodi preobrat (za Ančko npr. ve, da se ji Janez še nikdar ni zdel tako zal kot zdaj, dobro se ji zdi, da lahko sama gospodinji, Janez pa le pride, jo gleda, ji izpove ljubezen in odide). Si pri vsem tem res nič ne misli? — Pregelj do obisti pozna oba junaka, zato njegov odlomek tudi deluje najbolj pristno, intenzivno. V Jarčevem romanu že vnaprej pričakujemo dosti podatkov o notranjem dogajanju v junaku, ker je roman avtobiografski — za junakinjo pa pisatelj le sluti, s kakšnim namenom zamahne z roko. Prežih je spet ves posvečen junakinji (Voruh kot da zaradi omejenosti ne zasluži pozornosti), Kosmač je do junaka prizanesljivejši (čeprav je tudi njegov Vene umsko omejen), Šeliga pa niti ne zanima, kaj se v »junakih« — »predmetih« dogaja; zanima ga dogajanje na njih oziroma z njimi. 1.1 Jurčičev Sosedov sin. — Srečanje med junakoma (Stefan, Franica) ni prvo, zato med njima tudi večjih zadreg ni. V tretjeosebno pripoved vskoči dvogovor, v katerem prevladuje tip dobesednega navedka brez spremnega stavka. V dobesednem navedku, ki spremni stavek vsebuje, pa tudi ni čutiti vsevednega pripovedovalca; ta ima v odlomku le vlogo opazovalca: Ni tedaj takoj slišala, da nekdo za njo korači ter da jo je že dvakrat zaklical /.../ Obrne se in, videč, da je mlad znanec, pravi /.. ./ /.../ pravi deklica. /.../ odgovori mladenič in veselje mu sije z obličja. Ti spremni stavki ne vsebujejo nikakršnega implicitnega obvestila, razen zadnji. Goli glagoli rekanja pač ne vsebujejo dodatnega obvestila o njunih občutkih ob srečanju. Glede na odlomke, ki sledijo, pa je pomembno omeniti, da avtor vendar natančneje označuje junaka (saj vidi spremembo na njegovem Dokaj jo baronov snubi Ko je tako po poljski stezi šla z belo, na ogléh rdeče vezeno ruto v roki, šumela je njena na pol svilena obleka, prepelica je v detelji prepelela, škrjanec pel visoko nad zelenim žitom, u ona sama je bila zamišljena kdo ve v katero misel. Ni tedaj takoj slišala, da nekdo za njo korači ter da jo je že dvakrat zaklical. »Zakaj tako hitro?« Obrne se in, videč, da je mlad znanec, pravi: »Greš tudi v semenj, Štefan? Le naglo stopi, da pojdeva vkup.« »Ze od daleč sem te klical, pa si danes tako ošabna, da nisi hotela počakati.« »Nisem te slišala, res da ne.« »Ali smem vštric tebe iti?« »Saj nisva v jezi, kakor jaz mislim. Prepirala se nisva še nikoli in žalega ti menda t"az nisem storila, ti ineni ne. Zakai bi tedaj vkup ne hodila? Vsaj naju ne bo strah, ;er sva dva, in lahko si pomoreva, ko bi prišla sila; ali ne?« pravi deklica. »Takega strahu, dejal bi, da ni, da bi mi tebe vzel; spogledala bi se poprej!« odgovori mladenič in veselje mu sije z obličja. J. Jurčič: Sosedov sin, ZD IV, 1967, str. 228—229. obrazu) kot junakinjo, za katero še tega ne pove, kako izreka besede. Podaja le predmet pogovora, ki prav tako ne prinese kakšnih ljubezenskih izjav — enako kot pri Tavčarju ne. Je pa med njima vseeno razlika: tam napet razgovor in še ta o vremenu, tu sproščen, celo šegav pomenek o medsebojnih odnosih (ti so še daleč od ljubezenskih). Vendar pa ton, ki si ga predstavljamo ob izrečeni vsebini Franičinega odgovora, le daje misliti na to, da ji v Štefanovem spremstvu ni neprijetno. Se več — prav gostobesedna je in prav nič v zadregi. Pogovor je tak morda zaradi občutka manjvrednosti (Štefan ga skuša prikriti s humorjem) in zaradi Franičinega značaja (»govorila je rada z vsakim in o vsaki stvari...«): »Saj nisva v jezi, kakor jaz mislim. Prepirala se nisva nikoli in žalega ti menda jaz nisem storila, ti meni ne. /.. ./« pravi deklica. In če je še malo prej boječe vprašal: »Ali smem vštric tebe iti?« se po Franičincm šegavem odgovoru opogumi in še sam ubere tak ton: »Takega strahu, bi dejal, da ni, da bi mi tebe vzel. Spogledala bi se poprej!« Svoj socialno nižji status prikrije s hvalo o svoji fizični moči. 1.2 Tavčarjeva slika Kako se mi ženimo. — Kljub obojestranski naklonjenosti med Tomom in Reziko ter romantični pokrajini (hladna mehka trava; »Mehko je in dobro mi dé!«) pogovor ne steče v smer ljubezenskega priznanja. Obstajajo štirje drugi, posredni pokazatelji njune medsebojne naklonjenosti: Ce se bom ženil, se bom poleti V hladno mehko travo položil je kodrasto svojo glavo, zatisnil oči in v tej stvari se mu je vse tako naravno zdelo, da je pričel glasno govoriti. »Vzeti jo moram! Sedaj že ne morem drugače, da jo vzamem! Kaj pa, da jo bom vzel! Nespameten bi bil, če bi je ne! Ze njena usta so mi všeč, kadar jih pogledam. Prav taka so kakor grah, cvetoč spomladi. Bog ve, kje je dobila te oči! No, pač jo moram vzeti!« Tedaj je prihajal nekdo po stezi. Ko se je Toma z zadovoljnim, širokim svojim obrazom vzdignil, stala je ravno tik njega — Primoževa Itezika, z belim predpasnikom in belimi rokavci, lepa in rdeča kakor cvetoči mak! Tomi pa se je raztopil ves pogum, v lase je šinil s široko svojo roko ter zastokal nerodno: »Vroče je, Reza, vroče!« Obstala je pred njim. In če je imel količkaj razumu v zapuščenih svojih možganih, moral bi bil iz bleščečega njenega pogleda soditi na to ali ono. »Ni mraz ne!« dejula je sladko. »To bode rastlo žito, če malo dežja porosi!« In zopet si je mešal z roko po gostih laseh. »Dober bi bil dež, dober!« Debelo je gledal in ni vedel, kaj bi govoril. »Če dežja ue bo, bo pa — suša!« »Ze mogoče!« odgovorila je tiho. Oni skoro jezno pravi: »Kaj te kavke počenjajo okrog cerkve? Včeraj je naša mavra storila telička in isto tako črn je kot ona sama! Pa saj vem, da se ti mudi! No jaz bom pa še malo poležal tu v travi. Mehko je in dobro mi dé!« In zopet se je vlegel v travo in jezen je bil sam na sé in solze so mu stopile v oči, ko je gledal za dekletom, katero je počasi odhajalo po travniku. Ali nikar ne mislite, da je bil naš Toma vedno tak. Prišlo je poletje. Neko nedeljo napil se je v gostilni, pretepel Polonovčevega Matijčka, opraskal lica Kovačevemu Pavlilii, končno pa zlezel na skladovnico pri Primoževih ter Reziki povedal, da jo hoče vzeti. In dekle se ni ustavljalo in prepričana sta bila oba, da se morata vzeti. — 1. Tavčar: Kako se mi ženimo, Zbrani spisi 1, 1912, str. 389—390. 1. avtorske oznake junakinje: moral bi bil iz bleščečega njenega pogleda soditi na to ali ono stala je ravno tik njega /.../ lepa in rdeča kakor cvetoči mak 2. opis junakovega reagiranja: Tomi pa se je raztopil ves pogum, v lase je šinil s široko svojo roko ter zastokal nerodno ... In zopet si je mešal z roko po gostih laseh. Debelo je gledal in ni vedel, kaj bi govoril. In zopet se je vlegel v travo in jezen je bil sam na sč in solze so mu stopile v oči, ko je gledal za dekletom, katero je počasi odhajalo po travniku. 3. spremni stavki: dejala je sladko; odgovorila je tiho-, 4. ničnost tematike pogovora: Vroče je, Reza, vroče! Ni mraz ne! To bode rastlo žito, če malo dežja porosi! » Dober bi bil dež, dober! Če dežja ne bo, bo pa — suša! 2e mogoče! Kaj te kavke počenjajo okrog cerkve? Včeraj je naša mavra storila telička in isto tako črn je kot ona sama! Zanimivo je, da pisatelj kot vsevedni pripovedovalec dokaj natančno popiše Tomovo vedenje in notranje dogajanje, junakinjo pa odpravi le s tremi podatki. Ne gleda je sicer skozi junakove oči, vendar vseeno vidi le tisto, kar bi tudi Toma lahko videl, a zavoljo zmedenosti spregleda: da je lepa in rdeča kot mak da se ji ob pogledu nanj bleščijo oči da z njim govori sladko in tiho skratka, da je v zadregi in da se ni brez vroka ustavila pred njim ter spustila v razgovor, ki obeta manj kot tisti, s katerim je Jurčič pospremil svoja dva junaka. Srečanje Franice in Štefana se izteče v sproščenem pogovoru, ki se ujema z naravo. Pri Tavčarju pa tudi ta ne pomaga več — junaka sta preveč nerodna, in srečanje, ki bi zlahka preraslo v ljubezensko, se izjalovi. 1.3 Govekarjeva Ljubezen in rodoljubje. — Ena vidnih naturalističnih prvin v odlomku je opis. V realizmu je bil še podrejen dogajanju zgodbe. Tega ni več mogoče trditi za naš odlomek iz Ljubezni in rodoljubja kot tip naturalističnega odlomka. Tu se je opis izločil iz strukture in dobil samostojno življenje oz. je postal osamosvojeno tehnično sredstvo. Od trenutka, ko Melanija odpre vrata svoje sobe in Kresu ob dogovorjenem srečanju ponudi desnico, pa do takrat, ko ji jo on strastno poljubi, odlomek ne vsebuje drugega kot opis ženske, kakor jo vidi druga epska oseba — moški. Povedi, ki prinašata opis njunih kretenj, bi si normalno sledili. Le intenzivnosti, s katero Kres Melaniji vrne stisk in poljub, ne bi bilo tolikšne. Kajti oboje (stisk roke in poljub) je posledica opazovanja in občudovanja, ki ju v Kresu vzbudita Mclanijina toaleta, ki kar se dâ poudarja telo, ter njen lepi obraz. Opazovanje se zlije v daljši opis, ki bi ga zlahka izločili iz sobe-sedila in vstavili na kakšno drugo mesto: Odprla je vrata ter mu takoj ponudila desnico. Kres pa je onemel. (Sledi opis ženske v petih daljših povedih, ki zavzemajo dvanajst vrst, proti šestim, ki prinašajo opis dejanj.) »Kako si krasna, kako si dražestna!« si je mislil. Ona pa je brala to misel iz njegovih oči ter živo zardela, ko ji je prijel ročico, stisnil jo molče, pa jo pobliskovo pritisnil na usta ... Opis zdaj avtorju ne služi več za zaviralni moment, kajti ne sledi mu za povest odločilno dejanje (kot pri Finžgarju), temveč le pričakovana (za kakšen drug literarni slog morda celo nepomembna) kretnja. V odlomku le-ta vseeno pomeni vrh, ki ga je opis še pospešil in intenziviral. Naturalizem, kot težnja v prav matematične natančnosti, popiše tudi stisk na neko ponujeno desnico. Na obrazu opazi poleg barve oči (modre) tudi pogled — skrivnosten in sanjav je. Ustnice so kot sočne češnje (napete, rdeče), malo bledi obraz pa je rahlo obarvan z rožnatimi lici. Barvi (rdeča, rožnata) še bolj izstopata zaradi, kot poudarja Govekar, »čisto bele, gladke, le malo s čipkami garnirane toalete«. Zanimivo je, da smo iste barve srečali že pri Tavčarju, a v popolnoma drugačnih zvezah. Tam je dekle imelo rožnata usta, v lica je bila lepa in rdeča kot mak, predpasnik pa je imela bel. Prava podoba zdravega kmečkega dekleta. Ravno obratno je pri Melaniji: usta rdeča, lica rožnata, toaleta pa prav tako bela kot Rezikin predpasnik. — Bela barva kot izraz nedotaknjenosti, oči, ustnice, lica — vse skupaj je le prikrita telesnost, ki je skupaj s politiko glavni predmet slovenskih naturalističnih del. Vse pa je še podkrepljeno v naslednjih povedih: Kiti sta ji viseli preko hrbta tja doli do vznesenih bokov. ter se divil njenemu kipnemu stasu. Za razliko od prej prikritih erotičnih teženj sta samostalniški zvezi »vzneseni boki« in »kipni stas« povsem eksplicitno izražena telesnost. Intenzivnost pridevnikov vznesen, kipen spominja na ekspresionistični slog, ki sledi Govekar-jevi dobi. Toda, za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti Odprla je vrata ter mu takoj ponudila desnico. Kres pa je onemel. Melanija se mu je zdela danes še krasnejša, še čarobnejša. Velike modre oči so se ji svetile danes z nekim posebnim bleskom, z nekim tajnim, sanjavim izrazom; — njene male. polne ustnice so bile napete ter rdeče nalik sočnati češnji in malo bledi obrazek z rahlo rožnatonadahnjenimi lici se mu je zdel neznansko ljubek. Kiti sta ji viseli preko hrbta tjà doli do vznesenih bokov. Oblečena je bila v čisto belo, gladko, le malo s čipkami garnirano toaleto. Občuduje je gledal Kres v Melanijin zarni obrazek ter se divil njenemu kipnemu stasu. »Kako si krasna, kako si dražestna!« si je mislil. Ona pa je brala to misel iz njegovih oči ter živo zardela, ko ji je prijel ročico, stisnil jo molče, pa jo pobliskovo pritisnil na usta ... V tistem hipu pa je stopila v sobo Dolžanova sestra Ana, majhna in suhljata ženska. Pozdravila je Kresa, pa ljubeznivo pobožala Melanijo po licih. »Vidiš no,« je dejala, »da je bilo prav, ko si me slušala ter se preoblekla ... Zdaj si zopet lepa.« »Ali — tetka! Kaj govoriš!« jo je karala sramujoča se Melanija. »Samo resnico, golobče moje! Tudi prej sem govorila resnico, ko sem ti dejala, da si grda v onem krilu.« »Pa kje je Dore?« je vprašala Melanija, hoteča se iznebiti velike zadrege, v katero jo je spravilo Kresovo vedenje in tetina opazka. »V predilnici. Danes je sobota — drevi se izplačajo delavci in delavke, zato pregleduje knjige...« »Pojdiva ga posetit!« je dejala Melanija. »V predilnici še nisem bila.« In sla sta. F Gooeltar: Ljubezen in rodoljub je, 1896, str. 104—105. Poglavitno naturalistično načelo o natančnosti opisa se je sicer uresničilo, toda na področju, ki naj bi dražilo radovednost zaspanega meščana in ugajalo človekovi čutnosti (erotičnost in življenjske nižine), ali bolje moški čutnosti. Kajti podrobnost toalete in telesno bujnost opaža avtor le pri ženskih epskih osebah. Edino čutno razpoloženje zapaža tudi pri moških — to je pri njih celo močneje izraženo. Medtem ko Kres opazi na Melaniji oči, usta, boke in kipni stas in si pri tem misli, kako je krasna in dražestna, zna ona to prebrati iz njegovega pogleda in zardeti. Nobena druga junakinja od Jurčiča sem tega še ni bila sposobna. Toliko zatajevana ženska čutnost je z naturalizmom prodrla na dan in se zadržala vse do sodobne književnosti: od Pregljeve Katrice, ki je na moškem obrazu iskala znamenja ljubezni, prek Prežihove Radmance, ki je vztrepetala že ob samem glasu svojega ljubimca, do Kosmačeve Zinke, ki je zalezovala omejenega Venca, in do Šeligove Agate, ki se je konec koncev prostovoljno vdala neznancu sredi gozda. Celo Finžgarjeva Ančka je že nekoliko dlje v ljubezenski fazi — z izvoljencem spregovorita tudi o svojih občutkih in poroki, čeprav pri tem še kar zardeva in ji žlica pade iz rok ob Janezovem priznanju. Kakšna razlika od Jurčičeve Franice, ki se pogovarja o tem, ali sme fant, ki ji je pri srcu, iti poleg nje ali ne! Ali pa Tavčarjeve Rezike, ki se zadržano pogovarja celo o vremenu. — Cankarjeve junakinje ohranjajo nekaj naturalistične erotike; v glavnem pa so nosilci čutnega moški junaki. Preprosta kmečka imena (Franica, Štefan, Rezika) so pri Govekarju zamenjala imenitnejša tuja imena (Melanija, Dore), kar spet kaže na novosti v slovenski literaturi, ki jih je prinesel naturalizem pod vplivom tujih piscev. — Imenitnejšim imenom se podajo tudi imenitnejša oblačila: meščanska dekleta nimajo več rokavcev — predpasnikov' in rut pa še celo ne. Zamenjale so jih s pravimi toaletami. Moški junaki te meščanske povesti so tudi čisto drugi: niso več nerodno sramežljivi pred ženskami (kot pri Jurčiču ali Tavčarju), ampak jih brez prikrivanja občudujejo, poljubljajo jim roke, skratka kavalirji so do vseh in v vsaki priložnosti. Govekarjev Josip brani celo žalitev svoje izvoljenke in v dvoboju pade smrtno ranjen. Kakšna razlika s Tavčarjevim Tomo, ki se še upreti ne zna očetu, da bi dobil izvoljenko, ki jo ima rad; kaj šele da bi zanjo tvegal življenje! 1.4 Cankarjeva Smrt kontrolorja Stepnika. — Odlomek iz novele Smrt kontrolorja Stepnika deluje pri hitrem branju impresionistično. Vrh odlomka predstavlja ljubezenska izpoved glavnega junaka. Od časa, ko se dvigne, pa do trenutka, ko se izpove, prvoosebni pripovedovalec trga svojo zgodbo s kopico trenutkov, z dokaj natančnim opisom občutkov in kretenj — svojih in ljudi okrog sebe: in dvignil sem se tudi jaz in šel sem tja stiskal sem pesti ter se grizel v ustnice /.../ Ko sem stal pred njo, sem se hotel nasmehljati /.. J Z dlanjo sem se oprl na klavir ter se poklonil. Opazil sem v tistem hipu njeno pritajeno kretnjo; hotela se je umakniti, a bil sem že preblizu. Nagnil sem se globoko k njej /.../ (sledi izpoved) Moje telo se je skrivilo /.../ in kolenu so mi omahovala. Prijel sem njeno roko ter se je dotaknil z ustnicami /.. ./ Težka roka me je stresla za ramo. Do izpovedi pride šele sredi odlomka. Govor oseb se pojavlja le v tej, notranji zgodbi. Ga pa ne le v odlomku, temveč tudi drugače oblikuje brez posebne najave in večidel kot kratko eno- ali večstavčno formulacijo, ki rabi bolj za pojasnilo pripovedovanemu. Izpoved je podana v obliki dobesednega navedka brez spremnega stavka, kar vzbuja dvom, ali je junak besede resnično izgovoril ali jih je v svoji domišljiji le oblikoval: »Jaz sem tisti, gospodična Helena, ki vas je ljubil bolj nego svoje živijenje... to sem vam poveda zato, da bi me ta beseda ne tiščala v grlu. kadar umrjem ...« Tak občutek daje tudi celotni odlomek zaradi zunanjega posega v to »notranje Stepnikovo dogajanje«: Težka roka me je stresla za ramo. »He, he, gospod kontrolor!« Kot da bi ga prišlek zbudil iz sanjarjenja. Le-to je projicirano na raven resničnosti in se tako razkriva kot njena sestavina. S tem postane pripovedni zakon — to je, pripovedovano je kot vsakdanja in realna zadeva. Zato je toliko težje sklepati, kaj se je zgodilo v resnici in kaj le v Stepnikovi domišljiji. Notranja stanja naslovnega junaka so opisana v smislu dekadence, pa naj gre za skrajno ravnodušnost ali za resignacijo, za stud pred ljudmi ali za občutek ničevosti v svetu in v samem sebi. Tako razkriva najbolj individualne premike v duševnem življenju človeka in oblikuje skrivne odtenke razrva-nega, zgolj izbrancem dostopnega notranjega dogajanja: Kaj umikaš se pred mano Na odru so se oglasili glasovi klavirja; padli so v tišino, kakor da bi zažvenketalo srebro na tleh. »Denite mize v stran ...« Nastal je hrup in šum: družba je vstajala in dvignil sem se tudi jaz. Helena je stala na odru poleg klavirja in šel sem tja. Pred očmi se mi je lesketalo; stiskal sem pesti ter se grizel v ustnice, da sem stopal z ravnimi koraki. Ko sem stal pred njo, sem se hotel nasmehljati, toda moja lica so bila čisto trda kakor iz usnja. Z dlanjo sem se oprl ob klavir ter se poklonil. Opazil sem v tistem hipu njeno pritajeno kretnjo; hotela se je umakniti, a bil sem že preblizu. Nagnil sem se tako globoko k njej, da sem čutil vročino njenih lic; moj obraz je moral biti strašen, zakaj njene oči so se širile ob bojazni. »Jaz sem tisti, gospodična Helena, ki vas je ljubil bolj nego svoje življenje... to sem vam povedal zato, da bi me ta beseda ne tiščala v grlu, kadar umrjem ...« Moje telo se je skrivilo pol od razburjenja, pol od slabosti, in kolena so mi omahovala. Prijel sem njeno roko ter se je dotaknil z ustnicami; obenem sem čutil, kako me je vleklo polagoma k tlom ... Težka roka me je stresla za ramo. »He he, gospod kontrolor!« Ugledal sem pred seboj obraz adjunktov in nikdar še se mi niso zdele njegove oči tako grozne. Oči jastrebove, ki si iščejo mrhovine... Izpreletelo me je hladno, in slabost me je minila v istem trenotku. Ozrl sem se po Heleni, ali okrog nje je stalo polno ljudi... Nihče me ni opazil, ko sem odšel s sklonjenim životom in tresočimi nogami. Visoko vzravnan, glavo pokonci, s široko odprtimi očmi in smehljajočimi ustnicami sem šel dalje, brez smotra, brez misli, brez določnih sanj... Čutil sem samo nekaj tako neizmerno sladkega, nadzemskega... moje ustnice so se dotikale drobnih prstkov Heleninih; njen obraz, obrobljen od zlatih las, se je smehljal nad menoj. Dušilo me je od blaženosti; naslonil sem se na drevo ter gledal okrog s pijanimi očmi; pred mano je trepetalo rumeno zlato, pred mano in pod mano in nad menoj; zlato je rosilo z neba in kapalo je name; čutil sem gorke kaplje na obrazu in na rokah... I. Cankar: Smrt kontrolorja Stepnika, ZD IX, 1970, str. 235—23?. Pred očmi se mi je lesketalo /.. ./ sem se hotel nasmehljati, toda moja lica so bila čisto trda kakor iz usnja. Opazil sem v tistem hipu njeno pritajeno kretnjo /.../ da sem čutil vročino njenih lic /.../ (Moje telo se je skrivilo), pol od razburjenja, pol od slabosti, in kolena so mi omahovala. obenem sem čutil, kako me je vleklo polagoma k tlom ... 1.5 Finžgarjeva Dekla Ančka. — Ljubezensko srečanje med Ančko in Janezom se godi v kuhinji, kjer ona v nedeljo dopoldan gospodinji po odhodu gospodarjev Mokarjev. Oba sta dobre volje, to se kaže že iz samega opisa njunega videza: Kaj pa je tebe treba bilo Med desetim opravilom je bila Ančka sama v kuhinji, prvič, odkar je služila. Dekli in hlapca so bili v cerkvi. Janez je imel opravka v hlevu. Vsa vas je praznično molčala, iz dimnikov se je lahno kadilo, tu in tam je zadišalo z ognjišča po cvrtju. Pri fari je pozvanjalo. Gospodinje varuhinje so se ob zvonjenju prekrižale in, krotile nagajive otročaje, ki še niso razumeli zvona. Ančki je šlo na smeh, tako se ji je zdelo zalo, ko je sama gospodinjila. Bele rokave si je visoko zavihnila. ruto je imela zavezano zadaj, da ji je čepela kakor avbica na lepo počesanih laseh. Celo mamino naročilo je prekršila in na svojo roko pristavila boljšo jed, da ne bi kdo izmed poslov rekel, češ skoparila je in nas cedila, da bi se priliznila gospodinji, hinavka. Ko je odzvonilo povzdigovanje, je vstopil Janez. Golorok je bil, polikani rokavi so se svetili, kastorec je imel nekoliko po strani, ob rožastem telovniku mu je bingljala težka veriga in srebrn konjiček se je zibal na njej. »No, gospodinja, ali boš kaj presolila?« »Če mi boš ti dosti gledal na prste, nič ne rečem, da bi ne.« Ančka je prestavljala težek lonec in se ni takoj ozrla. Ko je pa pogledala Janeza, je tlesknila z rokami in se zasmejala. »Oj, kakor ženin!« Nato se je postavila predenj in ga merila. »No, kaj mar nisem ženin?« Ančka ga je gledala in še nikoli se ji ni zdel tako zal. Janez je stopil k njej in ji položil roko krog vrata. »Pozdravljena, nevesta!« Ančka je sklonila glavo na rožasti telovnik, ali samo za hip. Hitro je odvila njegovo roko z vrata in ga hvaležno stisnila za roko, kjer se je svetil njen prstan. »Če bova tako kuhala, potem ne bo samo presoljeno, ampak tudi prismojeno.« Zvonko se je nasmejala in stopila k ognjišču, Janez je pa sedel na stolec in gledal njene kretnje, njene drobne roke, ki so neprenehoma begale od lončka do lončka. »Ančka,« je začel počasi, ko je ves vznemirjen pretrgal molk. »Danes ti razodenem nekaj, česar ne uganeš.« Ančka se je ozrla čez rame in ni nič rekla. Le hitreje je mešala prežganje v kožici. »Vem, da ne uganeš.« Spet je premolknil in se začel igrati s konjičkom pri verižici. »Povej!« je izpregovorila Ančka in v glasu je bila slutnja in hrepenenje. »Z očetom sem govoril.« »Z našim?« »Z vašim in vse sva se domenila.« Ančka je zardela, žlica, s katero je mešala, ji je padla iz rok. Hitro se je sklonila ponjo, še hitreje je priskočil Janez in razkrilil roke, jo objel in šepetal: »Si že moja. Jeli, da vsa in samo moja?« Ančki je žlica spet zdrsnila na tla, oči so ji zažarele in se ovlažile, rdeče rože na Janezovem telovniku so ji zamigotale pred očmi in samo jecljala je: »Saj veš, saj veš.« Od fare se je oglasil zvon, Ančka si je popravila ruto, Janez je zažvižgal po prcdrju kakor majev kos na vrbi. p. s. Finžgar: Dekla Ančka, Z D VI, 1984, sir. 251—253. Bele rokave si je visoko zavihnila, ruto pa je imela zavezano zadaj, da ji je čepela kakor avbica na lepo počesanih laseh; Janezu so se svetili polikani rokavi in kastorec je imel postrani. Pa tudi iz dvogovora, ki je šegav, poln dovtipov, se da razbrati njuna medsebojna privrženost. Ljubezen (kot med Franico in Štefanom ali Reziko in Tomo) je prikazana v svoji prvi fazi oziroma seže že nekoliko dlje, saj Ančki Janez pove, da je govoril z njenim očetom o poroki. Kar se tiče nje, mu je že vse znano; niti vpraša je ne, če bo njegova, ampak to izrazi z retoričnim vprašanjem: »Si že moja. Jeli, da vsa in samo moja?« V odlomku sta ti dve fazi dobro vidni: (1) Na dobre odnose med ljubima si, na medsebojno naklonjenost kaže sprva hudomušen pogovor o kuhi in njunem videzu: »No, gospodinja, ali boš kaj presolila?« »Če mi boš ti dosti gledal na prste, nič ne rečem, da bi ne.« Ko je pa pogledala Janeza, je tlesknila z rokami in se zasmejala. »Oj, kakor ženin!« »No, kaj mar nisem ženin?« Sledi moment upočasnitve: Zvonko se je nasmejala in stopila k ognjišču, Janez je pa sedel na stolec in gledal njene kretnje, njene drobne roke, ki so neprenehoma begale od lončka do lončka. Dogajanje se zaplete. Upočasnitev služi hkrati za preskok v naslednjo fazo ljubezni — priznanje le-te. (2) Z ljubezensko izpovedjo začne Janez; dialog ni več lahkoten, besede jima ne gredo zlahka iz ust, dogajanje postaja napeto, vse dokler Janez ne pove ključnih besed: »Z vašim očetom sem govoril in vse sva se domenila.« Zdaj se prizori spet vrstijo eden za drugim, dinamično in lahkotno kot prej: Ančka zardi, žlica ji pade iz rok, skloni se ponjo, še hitrejši je Janez, ki razkrili roke in že jo objame in šepeče: »Si že moja.« Za razliko od odlomka iz Tavčarja pa je pri Finžgarju vendarle večja možnost, da sklepamo o ljubezni med junakoma že iz neposrednega pogovora med njima. To bi dokazali z izpustitvijo spremnih stavkov. Npr.: »Ančka... Danes ti razodenem nekaj, česar ne uganeš.« (Spremni stavek — je začel počasi, ko je ves vznemirjen pretrgal jnolk — bi zamenjalo ločilo tri pike.) »Povej!« »Z očetom sem govoril.« »Z našim?« »Z vašim in vse sva se domenila. Si že moja. Jeli, da vsa in samo moja?« »Saj veš, saj veš.« Če bi v odlomku iz slike Kako se mi ženimo ponovili ta postopek, bi dobili enostaven pogovor o vremenu oziroma o aktualnih stvareh na vasi brez enega samega namiga na obojestransko simpatijo. Npr.: »Vroče je, Reza, vroče!« »Ni mraz ne!« »To bode rastlo žito, če malo dežja porosi!« »Dober bi bil dež, dober!« »Če dežja ne bo, bo pa — suša!« »Ze mogoče!« »Kaj te kavke počenjajo okrog cerkve? Včeraj je naša mavra storila telička in isto tako črn je kot ona sama! Pa saj vem, da se ti mudi! No jaz bom pa še malo poležal tu v travi. Mehko je in dobro mi dc!« Kako pomembna je prisotnost vsevednega pripovedovalca, da se razjasnijo odnosi med nosilcema dialoga, najbolje kaže prav ta primer, kjer dobesedni navedek brez spremnih stavkov ne pove drugega kot tisto, kar je eksplicitno povedanega — kar bi se brez dvoma lahko menila tudi dva »umna« kmetovalca (pri Tavčarju) v dramskem dvogovoru. 1.6 Pregljev Plebanus Joannes. — Intenziteta, tako značilna za obdobje ekspresionizma, je v odlomku iz Plebanusa Joannesa vidna v naslednjem: (1) v Petrovih »ljubezenskih« izjavah: »Kako si zrasla,« je rekel Peter ... »Tako lepa nisi bila še nikoli.« je dejal Peter... »Draga si mi, moja si!« (2) v spremnem besedilu vsevednega pripovedovalca: in se živahno zganil. Stopil je h Katrici, jo ujel za obe roki in jo potegnil v sobo. , in dvignil roko s trepetajočimi prsti k njenemu licu. Tedaj jo je on pritisnil za ramena tesneje k sebi in ji zašepetal na uho strastno, nestrpno... mu je udaril kakor val v obličje. Brez vse rešne poti Mehek mrak je bil napolnil sobo z vonjivo zarjo, ki se je bila zunaj razgrnila od čedajske strani. Odsev nebeškega ognja je ležal na kratkih, veselih zgodbah, katerih je bila knjiga polna. Licenciât je bral: »Najmlajša hči pa, lisica premetena, je začela vihteti svoje mokre roke in je vpila: Jaz pa že ne maram moža, ne maram, ne maram! In glej! Ko je vihtela z mokrimi rokami, so se njej prvi posušile in jo je oče najprvo omožil možu, ki se ga je zvijačno branila.« Vesela, lahkomiselna kri je vzplala v mladem človeku, v oči mu je stopilo kakor dremavica. Tedaj je nekdo rahlo odprl vrata v sobo. Mehek dekliški glas je vprašal: »Gospod Peter, ali ne pojdete večerjat?« »Rad,« je odgovoril mladenič in se živahno zganil. Stopil je h Katrici, jo ujel za obe roki in jo potegnil v sobo. : Zakaj mi praviš, .gospod',« je rekel, »ali sva si tuja?« »Spodobi se,« je odvrnila in dvignila oči k njegovemu lepemu, bledemu licu. Vonj njene zdrave polnosti in krepke ženske polti je dahnil v trpki hlad prostora. »Kako si zrasla,« je rekel Peter in dvignil roko s trepetajočimi prsti k njenemu licu. Trudna, neodločna strast je dihala iz njegove besede. Deklica je bila sklonila glavo in se smehljala srečno. Prijala ji je njegova beseda, in ko je pogledala kvišku, je pogledala hitro, kradoma in z neskončnim poželenjem, da bi ga videla, kako giblje z ustnicami, in se še uverila. da govori res on sam in ves on in ne samo tisti iz njenih sanj. V sladkem, motnem hotenju je na pol razklenila ustnice, kakor da se je odprl motno bolen, rdeč cvet. »Tako lepa nisi bila še nikoli,« je dejal Peter in iskal z roko po njeni navzgor ob rame in sijajni vrat. »Večerja čaka,« je rekla tiho. Tedaj jo je on pritisnil za ramena tesneje k sebi in ji zašepetal na uho strastno, nestrpno: »Draga si mi, moja si!« Vonj njenih las mu je udaril kakor val v obličje. Lahek trepet je preletel njene ude, ki so se bili kakor razvezali v sladki mehkosti. »Ne, ne ne,« se je branila nemirno, trudno. Nato je zasopla plaho: »Pusti, Magdalena gre!« Drsajoč korak ji je odgovoril od zunaj in ju razvezal. »Otroka, večerjat! Kje sta?« J. Pregelj: Plebanus Joannes, Izbrano delo II, Î970, str. 43—44. (3) Ženska junakinja v dvogovoru ne izraža siline svojih čustev, jih pa navaja avtor: in dvignila oči k njegovemu lepemu, bledemu licu. Vonj njene zdrave polnosti in krepke ženske polti je dahnil v trpki hlad prostora. je bila sklonila glavo ... in ko je pogledala kvišku, je pogledala hitro, kradoma in z neskončnim poželenjem /.../, in se še uverila, da govori res on sam in ves on in ne samo tisti iz njenih sanj. je na pol razklenila ustnice, kakor da se je odprl motno bolen, rdeč cvet. Lahek trepet je preletel njene ude, ki so se bili kakor razvezali v sladki mehkosti. Ljubezen ali kar fazo v ljubezni med junakoma Pregljevega romana bi še najlaže primerjali s Finžgarjevima Ančko in Janezom. Tudi med njima vladal naklonjenost, tudi onadva se morata zadrževati zaradi svojih gospodarjev in vsaj v začetku skrivati čustva, tudi njuno srečanje ni načrtovano, in do ljubezenske izpovedi tudi pride. Toda podobnost obstaja le na površini. Naklonjenost Katrice do Petra je privrženost kmečkega dekleta fantu, ki se šola v mestu, fantu, ki naj bi poosebljal imenitnost, lahkotno življenje in nekoč morda princa na belem konju, ki bi prišel ponjo in jo odpeljal v novo (meščansko) okolje. Zato se ji tudi zde njegove besede lepe, zveneče, in lepše prihodnosti polne. Ančka pa od Janeza ne pričakuje drugega kot bele hišice na hribu, kjer bi samostojno gospodinjila. Njen status se ne bi bistveno spremenil, saj bi še naprej ostala podrejena Mokarjevim. V Janezu vidi od drugih bolj sposobnega in delavnega kmečkega hlapca. — Čustva, ki jih junaki sprva zadržujejo, kasneje pa le privrejo na dan, so spet le v splošnem podobna. Janez Ančko sicer objame, ji šepeče na uho (kot Peter Katrici), a telesnega poželenja med njima (vsaj v našem odlomku) ni zaslediti. Janez jo opazuje — toda tisti del telesa, ki ga gleda on (njene drobne roke), se bo nekoč pokazal tudi kot nepogrešljivi del dobre gospodinje. Roka, ki jo objame okrog vratu, je za Ančko pomembna tudi zato. ker nosi njen zlati prstan (obljubljena poroka). Telesni determinizem pri Preglju pa bode v oči prav zaradi reminiscenc na erotiko: lepo, bledo lice, ki ga dekle gleda in na drugi strani njeno lice, zaradi katerega njemu trepečejo prsti, besede pa izžarevajo strast ona s poželenjem gleda Petrove ustnice in jih pri tem sama razklepa kot boln, rdeč cvet tudi roke imajo zdaj v celoti drugo funkcijo kot pri Finžgarju: namenjene so ljubkovanju drugih, dekliških rok in dekliškega »sijajnega vratu«, kot je zapisal Pregelj. V Ančkinem in Janezovem srečanju ni sile doživetja, dihajoče iz Pregljevega dela. Morda je kriva hudomušnost, lahkotnost, s katero ob srečanju nastopita Finžgarjeva junaka, in pa čas nastanka dela. Pri Preglju ju nadomesti strast in ljubezenska sla. Ta žari tudi v Petrovi ljubezenski izpovedi, ki se ne konča s sprostitvijo, ker je nasilno prekinjena. Vdor banalne vsakdanjosti prekine ne le njuno zbliževanje, temveč tudi liričnost trenutka: »Otroka, večerjat! Kje sta?« V Janezovo izpoved pa vsakdanjost ne vdre brutalno, rušeče — Janez odide prostovoljno, potem ko sta si z Ančko priznala ljubezen. 1.7 Jarčevo Novo mesto. — V tem romanu je vloga avktorialnega pripovedovalca zelo opazna, predvsem zaradi avtobiografske narave dela. Toda poleg dogajanj v Bohoriču (= Jarcu) ve avtor tudi za notranje vzgibe preostalih oseb (ne ženskih). V odlomku je zato junakinja označena le na zunaj: v rožnati obleki je široko se ozre v Bohoriča nekaj trenutkov se le gledata nato ona odskoči pokliče drugega in zamahne z roko (Avtor ni prepričan, če le v obrambo; morda v prezir.) Glede moškega junaka pa so bralcu znana tako notranja dogajanja kot kretnje: se je hotel okreniti in vrniti k vrbam »Razmršen sem,« je šinilo vanj. /.../ »Vseeno, naj bo karkoli!« Zvrtinčil ga je val. ki ni bil več ne iz mržnje, ne iz mesečinskega hrepenenja, ampak iz divjega krika po telesu. je nepričakovano obstal. Pred seboj je zagledal Natašo. Nekaj trenutkov sta se samo gledala. »Nataša!« je zaklical je zaklical in se vrgel proti njej. Ze se je je dotaknil... Srečanje, do katerega pride, je načrtovano le z junakove strani. Le on ve, da bo srečal svojo ljubezen v smeri, v katero se odloči oditi. A ni še pripravljen, da jo ugleda tako kmalu, zato nepričakovano obstane. Da bi to srečanje bilo ljubezensko, ni mogoče trditi; morda bi se v takega razvilo, če bi vsaj simpatija bila obojestranska. Morda bi tedaj sijaj dekletove roke postal še sijajnejši. Tako pa je ugasnil... To srečanje v doslej izbranih odlomkih nima sebi podobnega. Povsod so si pari vsaj naklonjeni, če že do ljubezenskih izjav ne pride. Edino s Cankarjevim odlomkom sta si neverjetno blizu (zgodbi ne): tudi kontrolor Stepnik se odpravi v objem svoji skrivni ljubezni, ves iz sebe, in tudi njegova izvoljen-ka napravi »pritajeno kretnjo«, ko se ji približa (ne mara ga namreč). — Edina razlika je v tem, da se Stepniku posreči (ena možnost) Heleni izjaviti ljubezen. Pogum izvira verjetno iz zavesti, da je smrtno bolan, ona pa odhaja iz njegove okolice. Celo družbena razlika med junaki se ujema: sicer so vsi meščanskega izvora, a so ženske bolj naklonjene bogatemu nemškemu plemstvu kot premožnemu ali vsaj za silo premožnemu slovenskemu izobražencu oziroma uradniku. Kaj strmiš prevzet Nenadoma se mu je zazdelo, da se je vse okrog njega zgrnilo v pošastno tišino. Zavedel se je, da je čisto sam. Neka vznemirljiva somračna daljava je dahnila vanj. Pod njim je ležal njegov nasprotnik kakor mrtev. Globoko stokanje je bil edini glas, ki je trgal prežeči molk. Po bregu proti cesti je tekel Leon in kričal ves iz sebe. Tedaj se je Bohorič zavedel. Brez misli, strahotno brez čustva, se je odmaknil nekaj korakov od ležečega. Bal se mu je pogledati v obraz. Tihotapsko se je odstranil in šel po mehki travi proti gozdu. Vso pot se je samo nejeverno čudil. Ko je stopil na cesto, se je predramil v skelečo misel: »Ali sem ga morda preveč?« Tik pred vhodom v gozd se je že hotel okreniti in se vrniti nazaj k vrbam. Tedaj pa je nepričakovano obstal. Pred seboj je zagledal Natašo. V rožnati obleki je zasijala v prednočje. Široko se je ozrla vanj. Nekaj trenutkov sta se samo gledala. »Razmršen sem,« je šinilo vanj. Zdaj je šele opazil, da ima ovratnico vso strgano. »Vseeno, naj bo karkoli.« Zvrtinčil ga je val, ki ni bil več ne iz mržnje, ne iz mesečinskega hrepenenja, ampak iz divjega krika po telesu. »Nataša!« je zaklical in se vrgel proti njej. Ze se je je dotaknil z rokami, da je ona odskočila in poklicala nekoga ter kot v obrambo zamahnila z roko. Belo se je usločil sijaj njene roke in ugasnil. Za Bohoriča je ugasnil za vedno. Af. Jarc: Novo mesto, 1932, str. 69—70. 1.8 Kosmačevo Življenje in delo Venca Poviškaja. — Odlomek iz te novele se začenja z napetostjo, ki nastaja v Vencu, ko vidi, da se samotnemu srečanju z žensko, ki ji je na tihem naklonjen (z Zinko), ne bo mogel izogniti. Ta napetost je izražena z močjo svetlobe: v žgočem popoldnevu na beli, prašni cesti /.../ (sta) na pol mižala, ker ju je svetloba bodla v oči. Sledi dvogovor med epskima osebama na produ ob reki, kamor je Zinka tekla za sramežljivim Vencem. Vsevedni pripovedovalec prikazuje dogajanje in pogovor med njima, hkrati pa skozi junakinjino opažanje komentira Venčevo zmedenost. Skozi njene besede se iz omejenega Venca tudi norčuje: »Kam pa bezljaš, trapa?« »Bežiš pred mano, kakor bi letela s protom za tabo. Mar se bojiš, da te bom požrla z lasmi in kostmi?« Pri tem ga zgrabi za potno roko, ga strese in okrene k sebi: ko pa začuti burno utripanje njegove žile na zapestju, ga spusti in si reče: »Lej ga no, saj se me res boji.« Njemu pa spet zabrusi: »Kakšen pob pa si! Taka neumnica!« Ko vidi, da gre zares, da je fant resnično ves iz sebe, se zresni in vpraša: »Ali si hud name?« A tega pisec ne komentira, bralcu pa ostane dvom, ali ni tudi to norčevanje (sicer prikrito), in ne usmiljenje ali celo zaskrbljenost nad njegovo zamero. Kajti Vene reagira, kakor bi se sramoval, da se tako posmehujoče pogovarja z njim — obrne se vstran. Ne samo v tem delu, nasploh je v Kosmačevi prozi od nekdaj bilo videti doživljajsko dvojnost. Kaže se v razmeroma ostrem nasprotju med humorjem in tragiko. Humor, nekoliko trpek, z Zinkine strani in tragika, ki budi usmiljenje, z Venčeve: Jaz pa zbežal sem Kakih štirinajst dni kasneje sta se Vene in Zinka srečala v žgočem popoldnevu na beli, prašni cesti za vasjo. Prihajala sta drug proti drugemu in na pol mižala, ker ju je svetloba bodla v oči. Ko je Vene zagledal rdečo bluzo, ki je v lahnem vetru potre-petavala na polnem Zinkinem životu, mu je zastal korak. Toda samo za trenutek. Naglo je skočil pod cesto, kakor bi se mu vnelo pod nogami, in jo ubral kar preko njiv v vrbovje ob reki. »Kam pa bezljaš, trapa? Stoj!« je zakričala Zinka, toda ker se Vene ni ustavil, si je hudomušno pomežiknila in skočila za njim. Dohitela ga je na produ in zgrabila za potno roko. »Bežiš pred mano, kakor bi letela s protom za tabo. Mar se bojiš, da te bom požrla z lasmi in kostmi?« je rekla, ga krepko stresla in okrenila k sebi. »Pusti me. Daj mi mir!« je zastokal Vene in skušal izviti roko iz njenega železnega prijema. »Kakšen pob pa si! Taka neumnica! Lej ga no, saj se me res boji,« je rekla sama pri sebi in izpustila njegovo roko, ko je začutila, kako burno mu je utripala žila v zapestju. Vencu je kri udarila v glavo in na njegovem velikem luknjičavem obrazu so se zasvetile drobne kapljice znoja. »Ali si hud name?« je vprašala. Vene je zmajal z glavo in se okrenil v stran. C. Kosmač: Življenje in delo Venca Poviškaja, 1946, str. 13Э. Zinka: zmerja svojega »izbranca« s trapo, neumnežem; ga straši s tem, ko teka za njim, ga prijemlje za roko, obrača k sebi in ga ošteva s »Kakšen pob pa si!« Vse, kar izgovori, je smešno glede na to, da je namenjeno odraslemu moškemu, čeprav nekoliko omejenemu — a ne toliko, da bi slepo verjel njenim namenom. Vene: beži pred izvoljenko, ker se je boji kot ženske in kot razkritja, ki bi vsemu svetu priznalo njegovo nesposobnost; otepa se njenih dotikov, a ne moško nasilno, temveč otroško naivno: »Pusti me. Daj mi mir!« Resnično se boji, kaj vse bi ga lahko doletelo tako na samem, in še z žensko povrhu. Da gre zares, pričajo potne kapljice na njegovem velikem luknjičavem nosu. Pri vsem tem pa še hud ni na žensko, ki mu je vse to povzročila. Svojo tragično brezizhodnost le še poudarja s tem, ko se sramežljivo obrača od nje. Položaj, v katerem se znajde Vene, v naši literaturi ni nov. Dopušča vtis, da gre za izvirno nadaljevanje enega najstarejših vzorcev slovenske kratke proze Ivana Tavčarja. Toma iz novele Kako se mi ženimo je tudi tak humorno-tragičen lik, le da njega ne preganja izvoljenka in ni omejen, ampak le pretirano sramežljiv v občevanju z dekleti. Za razliko od Tavčarja Kosmač nenavadne lastnosti svojih junakov stopnjuje do usodnih telesnih ali duševnih okvar, ki ne morejo več biti le predmet vedre zanimivosti, temveč prehajajo že v območje patološkega, grozljivega in brezupno tragičnega. 1.9 Prežihova Ljubezen na odoru. — Opisi prizadetih oseb se v naši literaturi pojavijo z Jenkovim Tilko, nadaljujejo pa v Jurčičevih (Grbavi Peter, Moža moj'ga z leti obložen'ga Popoldne pa, ko je ravno stala pri koritu, jo je predramil nepričakovan dolg, za-tegel klic iz gozda: »Pom — pom — pom — rom-pom-poni;« Radmanci je kri zastala po žilah, da se ni mogla premakniti. Klic se je ponovil, enkrat, dvakrat... Pri odmevu zadnjega udarca sekire jo je vrglo kvišku in že je zginila za hlevom ter se v diru spustila skozi sadovnjak proti gozdu. Dokler ni dosegla meje, ni pomislila, ali jo gledajo otroci, ki so bili pred bajto, ali ne. Nosilo jo je, kakor bi habala. Klic iz gozda ji je napolnil vse žile, ušesa in možgane in ji zameglil oči s svetlo pego, skozi katero je komaj videla. Šele ko je pridirjala do meje ob gozdu, od koder se domačija ni več videla, se je ustavila in streznila: »Kaj pa norim — baba neumna ...« Stresla se je, kakor bi se hotela znebiti vseh občutkov, nato je nadaljevala pot skozi ostrogasto goščavo, prelezla plot in se mirno približala tesišču. Voruh jo je že čakal pri stoleli s pripravljenim vretenom v rokah. »Ali si čula?« je rekel s takim glasom, da so Radmanci skoraj žile otrpnile. Obstala je pri drugem koncu stolov in gu gledala, kako je imel razgaljeno srajco, da se je videl kratek, silen vrat in široke, kosmate prsi. Napravila se je užaljeno. »Kdo ti je pa ta dva dneva znural?« ga je skoraj očitajoče vprašala. »Sam,« se je Voruh predrzno odrezal. Držal se je kot pravo, zdravo teslo. Začel je stresati vreteno, kakor bi se mu bogve kako mudilo z žnuranjem. Radmanca je nejevoljno zagrabila za vrv. »Pazi, da se ne osmoliš. Danes vse teče, ker je vroč dan, sonce pa žge naravnost sem.« »Ne boj se!« Ko sta bila gotova in je Voruh spravil vrv ter barvo, je počasnih korakov prišel čez tesišče ter se naslonil na ožnurani hlod, medtem ko se je Radmanca naslonila na konec tesaškega stola. Med njima je bilo le meter praznega prostora. Prežihoo Voranc: Ljubezen na odoru, 1981, str. 123—124. Deseti brat, Krjavelj), Tavčarjevih (Posavčev Jakob, Tržačan), celo Aškerčevih epičnih (Mutec Osojski) in tudi Kosmačevih delih (Vene Poviškaj, Matic, Tan-tadruj). Pri Cankarju je prvič zaslediti celo skupino prizadetih oseb (Hiša Marije Pomočnice). Pri Prežihu so takšni ljudje dinamični, presenečajo s svojimi dejanji, pogosto so polni življenjskega, včasih nenavadno silnega zagona. Takšen je tudi Voruh v Ljubezni na odoru — po mnenju soseske malo omejen, a vešč in sposoben v svojem poklicu. Radmanca, njegova ljuba, naj bi bila »malo apasta« — v resnici (kot pravi Prežih) pa se je le zelo počasi razvijala. Do ljubezenskega srečanja med njima pride v gozdu, ki v tej noveli, kot v toliko drugih Prežihovih delih, ni le prizorišče zgodbe. Hkrati je prizorišče duhovne folklore. Na samem se kaj hitro pokažejo vse človeške vrline in slabosti. Skrit pred tujimi očmi je človek drznejši, prihaja v skušnjave in izrablja vse priložnosti. Voruh, ki se je žensk bal, pa je gozdno samoto izrabil za to, da je prav ženski pokazal tisto, česar je največ imel — svojo moč: »Kdo ti je pa ta dva dneva žnural?« ga je skoraj očitajoče vprašala. »Sam,« se je Voruh predrzno odrezal. »Pazi, da se ne osmoliš. Danes vse teče, ker je vroč dan, sonce pa žge naravnost sem.« Ne boj se!< Pa ne le z besedami in dejanji (tu je svojo moč kazal zavestno), tudi z zunanjostjo je prebudil Radmančine želje — le da za to ni vedel: Obstala je pri drugem koncu stolov in ga gledala, kako je imel razgaljeno srajco, da se je videl kratek, silen vrat in široke, kosmate prsi. Da gre med Radmanco in Voruhom za ljubezensko srečanje, se morda zaveda le ona. Najprej težko čaka na dogovorjeno znamenje, nato brez sape teče do gozda, ob njegovem glasu ji otrpnejo žile, občuduje njegove poraščene prsi — on pa, ki vsega tega ne opazi prav, ravna, kakor da mu je prišla le pomagat pri njegovem težaškem delu. Tudi pričaka je prav nič ljubezni podobno, ampak dobesedno tako, kot sta se domenila: za delo. s pripravljenim vretenom v rokah. In še prav neumno vpraša: »Ali si čula?« Pisatelj njegovega naivnega, nepokvarjenega vedenja niti ne komentira. Razen z eno samo povedjo: Držal se je kot pravo, zdravo teslo. Da je Voruhu vendar nekoliko neprijetno ob srečanju z Radmanco, Prežih le nakazuje: Začel je stresati vreteno, kakor bi se mu bogve kako mudilo z žnuranjem. Zakaj je Voruha sram? Ker se je pohvalil, da je čisto sam žnural? Ker je sam z žensko v gozdu? Da zato, ker je spregledal njeno očitajoče vprašanje, je malo verjetno. (Implicitno je v njem Radmanca namreč izrazila sum, da mu je pomagala kakšna druga.) Pisatelj pušča bralcu individualno odločitev. 1.10 Šeligov Triptih Agate Schwarzkobler. — Odlomek je vzet iz drugega dela Triptiha. Prizorišče je gozd ob široki vodi, »ki teče navzdol«, oziroma ob neki skali v tem gozdu. Na konici skale sedi On. Po neuspelem poskusu posilstva sledi premor. On kadi, Agata se mu sama približa. Nasilje je le na pol označeno. Ne vemo, kakšna je Agatina takojšnja osebna reakcija na napad. Toda po določenem času se neznancu sama približa, in kot se zdi, ne pripravlja maščevanja: ni mu zamerila, ni užaljena. Čemu le? Kaj bi drugega sploh lahko pričakovala od neznanega moškega, ki jo sredi ceste vabi v avto?! Če je sploh sposobna česa pričakovati, se čemu maščevati, kaj občutiti. Če ni le mehanski stroj (kot avto), ki se je pripeljal na naključno mesto. Stroj, v katerem ni duševnega razčlenjevanja, je le zunanji videz, le behaviorizem. Osebe ni več, zato tudi osebne moči ali pa nemoči ni več. Ko se mu Agata približa, jo neznanec ogovori. Poročani govor bi lahko razdelili v dve skupini (poročevalec je pisec) : a) ji /.../ reče, če še kaj takega namerava ... Čez čas ji spet reče, če je vse mimo. mu zamrmra nekaj pritrdilnega, kar se nanaša na tisto, kar те končano. b) Reče o tem, da je zdaj dobro ... Reče ji o tako, o vidiš, kako je lahko, če si dobra ... reče o darilu in materi. Reče ji o verjetno krajši poti nazaj. , V prvem primeru se na glagol reci veze predmetni odvisnik, uveden z vezni-kom če. Če bi ta poročani govor rekonstruirali, bi videli, da gre v obeh primerih v prvotnem govornem dogodku za vprašanje, ki pa je v glavnem stavku poročanega govora podano obakrat z nevtralnim reči: Ko brez miru okrog divjam Ko tako nekaj časa kadi, se ona zgane in tudi pride na skalo. Na sredi ozke steze se ustavi in se z vsem belim hrbtom nasloni na skalo za sabo, tako da je pred njo prepad in vsa široka voda, ki teče navzdol. Tudi dlani položi ua skalo, kot da se je rahlo oprijemlje. Šele potem obraz privzdigne in ga položi v praznino nad vodo in potem so tam položene tudi oči in se po tej praznini narahlo premikajo natanko tako, kot da je nad to vodo, ki teče in se navzdol zmeraj bolj širi, nič. Potem ji v to popiiščajočo svetlobo in vročino reče, če še kaj takega namerava, in še zmeraj gleda tja čez, kjer ribič zelo hiti. Sploh mu ne odgovori, samo zre po toku navzdol in diha. Čez čas ji spet reče, če je vse mimo. Ko malo počaka, mu zamrmra nekaj pritrdilnega, kar se nanaša na tisto, ki je končano. Vrže ogorek v vodo in jo pogleda. Iz njenega obraza ne prihaja nič ostrega in lesketajočega se, čeprav je skoraj visoko vzdignjen. Potem vstane, stopi na ozko stezo zraven nje in jo narahlo tišči proti zemlji, proti bregu. Na varnih tleh ob skali, kjer je zemlja valovita in posuta z manjšimi kamni in vejicami, se ustavi in jo zasuče k sebi. Prime jo v pasu, vendar je ne stiska zelo k sebi. Potem gre z desnico bolj gor in ji malo privzdigne gladke muslinaste prsi, ki zdaj mirno in enakomerno dihajo. Potem jo spet z obema rokama prime v pasu in jo malo odrine od sebe, kot da jo hoče videti. Reče o tem, da je zdaj dobro, in usta malo razpre, zgornja žnabla pa, kot da se hoče nasmehniti, se zaskoči nad širokimi zobmi. Nato se s še zmeraj takšno ustnico skloni mimo njene tudi malo sklonjene glave na ramo in gre z obema rokama zadaj dol do roba muslinaste obleke in potem pod njo nazaj gor in z obema širokima dlanema prime zadnjico in jo povleče k sebi, potem pa po-treplja po nji. Potem gre še više, vse do pasu, kjer je elastika hlačk, in ves spodnji del njene obleke je na njegovih črnih lahteh. S palcema gre za elastiko in vleče hlačke dol. Ko so že tik nad kolenoma, se zravna in potem skloni ob njenem trebuhu navzdol in potem tudi počepne k njenim nogam. Najprej ji vzdigne eno nogo in potegne hlačke čez ostri rob pete Diemine čeveljcev, nato pa tudi čez drugega. Hlačke s sinje belim robom čipk spusti v iglice ob njenih nogah. Njene roke so zdaj zelo spuščene ob nji navzdol, obraz pa ni več sklonjen, ampak gre naravnost, kjer je reka in na drugi strani in za spoznanje malo više ribič s svojo palico, napravami in muho, ki ven in ven žvižga po zraku fiu, fiuu, fiuu. Reka pa samo rjavo šumi, kot tudi nenehno teče. Ko se skoraj tesno ob nji spet zravna, jo gleda in žnabla je še zmeraj, kot da se smehlja, samo še bolj otrpla je in zobje pod njo so bolj široki, pri tem pu si odpne oba gumba temno sivega suknjiča. Potem jo potreplja po rami in se spet skloni in razgrne čez kamenčke in iglice in mogoče čez kakšne strohnele storže svojo odejo. Ko jo razgrne in na nji kleči, jo povleče za roko navzdol na odejo, da skoraj pade nanjo. Reče *Še nameravaš / Nameravaš še kaj takega? / Ali še...? *Je vse / Je že vse mimo? / Ali je...? Vezanje veznika če z glagolom vprašati ne bi bilo stilizirano, kot se to zdi v primeru reči + če + predmetni odvisnik: *jo /.../ vpraša, če še kaj takega namerava. *Čez čas jo spet vpraša, če je vse mimo. Res je, da gre v obeh primerih za glagol rekanja, toda teh glagolov je 33 skupin, in med reči (1. skupina) in vprašati (11. skupina) je dovolj velik razmik. Škoda, da pripovedovalec prvotni govorni dogodek posreduje le približno. O stilizaciji bi bilo laže govoriti, če bi vedeli, kako junaka v delu oblikujeta svoja vprašanja. V primeru, da jih oblikujeta z vprašalnico ali, v poročanem govoru pa je le-ta nadomeščena s če, meni tudi Nova slovenska skladnja, da se stvar malce zaplete. V knjižnem jeziku je če bolj ljudski, torej stilno zaznamovan, kakor ali, ki je bolj uraden: »To mnenje morda posredno dokazuje tudi nova Slovenska slovnica s tem, da pri predmetnih veznikih sicer navaja tudi če, primera zanj pa na ustreznem mestu nima.« ji o tako, o vidiš, kako je lahko, če si dobra, in iz njega gre moten, skoraj srep pogled, čeprav nikakor ni pri miru in je trdo razdeljen na več delov, kot da ima v zenici trikotnik ali trapez. Ko jo zasuče na hrbet, spet prime za rob njene obleke in ji jo povleče na trebuh, ki se zalesketa. Potem se premika in prestavlja, da malo bolj globoko diha. Ko se ustavi na boku zraven nje, nemara pogleda to rahlo in mirno valovanje in položi dlan na njen črn trikotnik. Potem se spet nekaj premika in mrmra, dokler se kot kakšen Hun ne vrže nanjo, s komolcem odrine suknjič na obe strani in jo prime za ušesa kot za ročaja kakšne posode in privzdigne njeno težko glavo, v kateri so oči odprte in zrejo, kot da zrejo nekam daleč. Z eno roko spusti uho, da se glava malo pobesi na stran, in ji povleče s prsti čez oči, da jih prekrijejo veke. Spet nekaj mrmra in vleče skozi kota ust sapo vase. Potem gre z rokama dol, razmakne njene noge in si odpne hlače. Za hip malo miruje in se celo malo odmakne od nje in še zmeraj srka sapo skozi mokra kota ust, potem pa se spet močno primakne k nji, izpusti iz sebe sapo, pomešano z nekaj glasu, in jo prime za boke. Bel muslin je pod njegovo temno sivo in zlikano obleko in ob nji kot nekaj nasprotnega. Obe njeni tanki in izoblikovani roki, ki se zdita zelo beli, sta zraven nje na tleh kot dve odlomljeni veji kakšnega belega drevesa. Zgoraj ob stisnjeni rami, kjer se že konča odeja, raste iz teh trdih in steptanih tal tanka in prožna dišeča sehlica. Zraven in po stebelcu lezejo mravlje. Z nasprotne strani še zmeraj prihaja glas kovinske muhe in se celo zmeraj bolj razlega fiu, fiuu, fiuu, kot da se zdaj, ko se v čas in pokrajino nepreklicno pomika mrak, zrak redči, s te strani, iz goščave, ki se vzpenja, pa se lahko sliši glas vrane, ki kraka kra, kra, kra. Ko se še zmeraj odmiku in primika in tišči obraz z zaskočeno žnablo v zemljo med njeno ramo in dišečo sehlico, malo zagrgra, prime njeno roko in jo nese dol. Potem se sunkovito odmakne, v treh zaporednih sunkih spusti nek glas iz sebe, se skoraj razpusti, nagne malo z nje in obmiruje. Ko napol sede zraven nje in si popravlja hlače, gresta njeni nogi skup, z eno roko si potegne obleko na kolena, ne da bi se vzdignila, potem pa si jo nese na obraz in na oči. Semenasto dlan z razprtimi prsti drži daleč stran. Malo si popravi suknjič in gleda v nasprotni breg, kjer je še zmeraj ribič s svojimi napravami in torbo. Potem pogleda k nji dol in spet čez reko in potem na tla pred sabo. Čez čas si z grčastega zapestja odpne verižico s srčkom, jo prime z razširjenimi prsti desnice, da zelo in domala težko zaniha nad njenim belim, muslinastim in agatastim telesom, potem pa jo spusti nanjo. Domala potiho, vendar pa za odtenek tudi hrapavo reče o darilu in materi. Zraven črnih perutastih lis po obrazu ima zdaj tudi rdeče in mokre. Ustnica je razmehčana in pokriva zobe. Uhlja sta še zmeraj stisnjena k lobanji. Reče ji o verjetno krajši poti do nazaj. R. Šeligo: Triptih Agate Schmarzkobler, 1968, str. 46—48. Z nevtralnim glagolom reči sta čustvenost in duševnost tvorca sporočila zabrisani — v našem primeru čustvenost in duševnost neznanca in Agate. Pripoved se s tem še bolj desubjektivizira, reizira. Agatini akciji (se zgane in tudi pride na skalo) sledi zrenje (njeno in njegovo), v katerem ni več sledu akcije, je le je brez vrednosti (»Iz njenega obraza ne prihaja nič ostrega in lesketajočega se, čeprav je skoraj visoko vzdignjen.«). Je je pomožni glagol, ki pomaga izraziti samostalnikovo stanje. V tem primeru se nenehno vmešavajo drugotni vtisi — pripombe o naravi, o ribiču na drugi strani reke: je pred njo prepad in vsa široka voda, ki teče navzdol. ji v to popuščajočo svetlobo in vročino reče ... obraz gre naravnost, kjer je reka in na drugi strani in za spoznanje malo više ribič s svojo palico ... raste iz teh trdih in steptanih tal tanka in prožna dišeča sehlica. Zraven in po stebelcu lezejo mravlje. Razkol med junakinjo in naravo (svetom) je podan z Agatinim opazovanjem brezbrižnosti in mimobežnosti narave: Njene roke so zdaj zelo spuščene ob nji navzdol, obraz pa ni več sklonjen, ampak gre naravnost, kjer je reka ... Vložki iz narave so tako le piščev način prikazovanja srečanja, ki ni več ljubezensko; je čisto nagonsko. Kot je mehanično delovanje obeh junakov, tako je mehanično tudi piščevo gledanje na okolje, v katerem se nahajata. Gola dejstva, opazovanje z vidika zunanje perspektive (kot bi o dogajanju poročal ribič, či bi bil na tej strani reke). Slišal bi in videl njiju obnašanje, drugega nič. Izjema je le drugi navedeni primer. Deluje, kot da bi se pisatelj zmotil. V modernost, za katero se je odločil, se je vtihotapil ostanek tradicije. Agatino zrenje — kot da je gledano skozi oči vsevednega pripovedovalca: oči /.../ se po tej praznini narahlo premikajo natanko tako, kot da je nad to vodo, ki teče in se navzdol zmeraj bolj širi, nič. Kot da bi pisec iz lastne izkušnje zapisal, kako je čutil, ko je dalj časa zrl po reki navzdol, nato pa bi to védenje prenesel na literarnega junaka — nad katerim bi bdel kot vsevedni pripovedovalec. Kakšno vlogo pa opravlja ribič, ki lovi na drugi strani reke? Morda je le metafora za neznanca, ki je Agato »ulovil« na cesti in si .seveda, vzel čas, da je »ribo«, svoj ulov, tudi okusil. 2 Stil Stilemi, ki jih avtorji uporabljajo za ubeseditev ljubezenskega srečanja, so od odlomka do odlomka različni. Razvrščajo pa se v naslednje skupine: (1) besede v prenesenem in zamenjanem pomenu: primera, poosebitev, ukrasni pridevek, metafora, metonimija; (2) besedne figure: ponavljanje, mnogovezje, brezvezje, izpust, protiizpust, retorično vprašanje, stopnjevanje, pretiravanje, nasprotna stava, vzporednost; (3) zaznamovana stava besed in stavkov v povedi (inverzija) in s tem v zvezi ritmiziranost besedila; (4) raba veznikov; (5) frazeologemi; (6) zvrstno (socialno, funkcijsko, časovno) zaznamovano besedje; (7) ločila. Prevladujoči stilemi so: 2.1 Pri Jurčiču ritmičnost — dosežena z inverzijo med posameznimi besedami in med odvisnikom ter glavnim stavkom: Ko je tako po poljski stezi šla z belo, na ogleh rdeče vezeno ruto v roki, šumela je njena na pol svilena obleka, prepelica je v detelji prepelela, škrjanec pel visoko nad zelenim žitom, a ona sama je bila zamišljena kdove v katero misel. Odvisni stavek, rabljen pred glavnim, je stilno zaznamovan. Pomožni glagol biti, rabljen v osebni glagolski obliki, je treba postaviti pred pretekli deležnik, oz. gre za to, da se naslonka (je) postavlja za prvi stavčni člen — v tem primeru je to odvisnik: šumela je ~>*je šumela. Med pomožnim je in deležnikom na -I naj bi v tem primeru stalo čim manj okoliščin za nezaznamovano stavo, saj prav ta preobrnjeni besedni red ustvarja ritem: Ko je tako po poljski stezi šla... -> *Ko je (tako) šla po poljski stezi... Zanimiva je stava pridevnika bel in takoj za njim pridevniške besedne zveze na ogleh rdeče vezena — oboje pred samostalnikom. Po Jurčiču morda prav ta »rdečost« daje odlomku še veselejši ton in je kot pomembno nakopiči pred odnosnico. Y tem primeru mu, kakor kaže, ni šlo za ritem, kajti prav z navedenim delom povedi (z belo, na ogleh rdeče vezeno ruto o roki) je le-ta porušen. — Da bi poved zvenela nezaznamovano, bi jo morali razdružiti in besedni ter stavčni red preurediti. Ena razrešitev bi bila lahko tale: Njena na pol svilena obleka je šumela, ko je (tako) šla po poljski stezi z belo ruto v roki, na ogleh rdeče vezeno. Prepelica je prepelela v detelji. Škrjanec je pel visoko nad zelenim žitom. Ona (sama) pa je bila zamišljena v kdove katero misel. V sobesedilu, ki sledi, je še nekaj inverzij. Sploh so te najbolj opazne v vsem odlomku: nekdo za njo korači -v *nekdo korači za njo (Os-Pov-P. d.) Vsaj naju ne bo strah *Nuju vsaj strah ne bo (Členki so za besedni red občutljivi, a jih je treba staviti pred tisti del stavka, ki ga posebej poudarjajo. Ta del je v drugem primeru strah biti in ne zaimek naju : -> *Naju vsaj strah ne bo). Dodatek bogatejšemu ritmu pomeni tudi stopnjevanje v sosedstvu z nasprotjem: z belo, na ogleh rdeče vezeno ruto v roki, šumela je njena /.../ obleka, prepelica je /• •./ prepelela, škrjanec pel /.../, a ona sama je bila zamišljena /.../ Končni stavek stoji v protivnem razmerju do ostale povedi, uveden z veznikom a. Čeprav sta veznika a in pa istovrstna, sta eden nasproti drugemu vendarle stilno diferencirana: a nasproti nezaznamovanemu pa izdaja svojo knjižno rojstvo.2 Ze tako »vznesena« poved zveni z veznikom a v zadnjem delu še bolj nenaravno. Zmoti pa tudi tekoči ritem na prehodu dveh stavkov (kasneje se ritem vseeno poruši): nad zelenim žitom, a ona sama j.../ = <_< vj — ■—■ I —I vj —I u, kar bi sicer bilo: *nad zelenim žitom, ona sama pa /•••/, t j. v-i »j I — I — w I — I — w I 2.2 Pri Tavčarju je glavno stilno sredstvo vzporednost delov premega govora z vidika upovedovalnih določitev oziroma nevzporednost z vidika so-besedilne odvisnosti. Tomovi ugotovitvi Vroče je, Reza, vroče! sledi eden od možnih načinov nasprotnostne modifikacije ali zanikanja določitve podstave povedi z Rezine strani: Ni mraz ne! (protipomenska sopomenka: vroče je — ni mraz). Še pra-vilnejši bi bil odgovor s prislovnim določilom načina: ni mrzlo. — V naslednjem primeru se položaj obrne — zdaj trditev postavi ona: >Dober bi bil dež, dober]*, kot odmev ji s protipomenko odgovori sogovornik: »Če dežja ne bo, г J- Toporišič, Stilna vrednost slovenskih knjižnih veznikov. — Nova slovenska skladnja, Ljubljana, 1982, str. 215. bo pa — sušah Glavni stavek bo pa — suša je v nasprotnostnem pomenu dvakratno: s svojim podrednim delom (Če dežja ne bo...) in s sobesedilom (Dober bi bil dež, doberl). Sledi nepravi odgovor z Rezine strani: »Že mogoče.« Kajti na trditev Če dežja ne bo, bo pa — suša\ bi edini pravi odgovor bil: *Seoeda. /Jasno./ Normalno. — nikakor pa ne dvomljiv odgovor o le možnem. Prej (v samoti) pogumni Toma v družbi z dekletom zleze vase, zmanjka mu besed; v trenutku pa, ko mu je dovolj pogovora o vremenu, ko je na koncu z močmi, mu besede privrejo na dan. Toda zmedene so in kažejo na nezmožnost nadaljnjega govornega stika. Od petili povedi, ki jih spregovori v eni sapi, sta le dve (oz. tri) sobesedilno odvisni. To sta zadnji dve: »No jaz bom pa še malo poležal tu v travi. Mehko je in dobro mi dé.« Preostale tri povedi so med seboj neodvisne, njihov tvorec bi jih zlahka oblikoval (sporočil) ob treh različnih priložnostih: t Kaj te kavke počenjajo okrog cerkve? Včeraj je naša mavra storila telička in isto tako črn je kot ona sama! Pa saj vem, da se ti mudi! Ta tretja in hkrati osrednja poved pa se lahko veže tako na drugo in prvo (sprevidi, da je povedal že dovolj, da ona morda nima časa poslušati nepomembnih stvari, in pravi: »Pa saj vem, da se ti mudi!«) kot tudi na četrto in peto poved (njemu se ne mudi, zuto bo še malo poležal v travi). S skico bi dobili trikotno zgradbo, ki je enakorodna le navzven, navznoter pa ni popolnoma enaka: (3) Pa saj vem, da se ti mudi! (2) Včeraj je naša mavra... (4) No jaz bom pa še malo poležal tu v travi. (1) Kaj te kavke počenjajo... (5) Mehko je in dobro mi dé! Res je, da so enote (1), (2) in (4), (5) v enakem sorazmerju s tretjo enoto. Razmerje enot (1), (2) ter (4), (5) do enote (3) je protivno. Le da med prvima dvema enotama do enote (3) razmerje ni izrecno izraženo. Lahko pa si predstavljamo, da gre za zgradbo: »Kaj te kavke počenjajo okrog cerkve? Včeraj je naša mavra storila telička in isto tako črn je kot ona sama! *Vendar ne bom več govoril, saj vem, da se ti mudi.« Veznik pa je tisti, ki kaže na protivno razmerje. V enoti (4) opravlja isto vlogo členek no — tudi (v tem primeru) protivno rabljen. Obstaja pa neenak odnos med enotama (1) in (2). Medsebojno sta neodvisni, medtem ko se enoti (4) in (5) dopolnjujeta v popolnosti sporočila (vzročno-posledično razmerje). 2.3 Pri Govekarju imajo glavno vlogo ukrasni pridevki in izključno vezalno povezana priredja. Kar polovica samostalniških besed ima ob sebi ukrasne pridevke. Največ je besed z enim epitetonoin: sočnata češnja, bledi obrazek, rožnatonadahnjena lica, vzneseni boki, zarni obrazek, kipni stas Nekaj samostalnikov spremljata po dva ukrasna pridevka, enega pa celo trije, kar ustvarja posebno nabitost v stilu: velike modre oči; tajen, sanjav izraz; male, polne ustnice čisto bela, gladka, le malo s čipkami garnirana toaleta Vsi primeri so v zvezi s žensko junakinjo, gledano skozi oči ljubega. Ta je v odlomku ves čas v kontemplaciji. Ničesar ne reče, le ko občudovanje doseže višek, postane dejaven: prime jo za roko in jo strastno poljubi. Zanimivo je, da so vse priredno zložene povedi v odlomku vezalne. Uporabljeni vezniki so trije: pa, ter, in. Najpogostejši je pa, ki ga uporablja namesto vezalnega in, v primerih nadpovedne skladnje, kjer gre za protivna priredja, v zadnjem primeru pa za večjo besedilno enoto — odstavek: stisnil jo molče, pa jo pobliskovo pritisnil na usta ... Pozdravila je Kresa, pa ljubeznivo pobožala Melanijo. Odprla je vrata ter mu takoj ponudila desnico. Kres pa je onemel, pritisnil na usta ... V tistem hipu pa je stopila v sobo Dolžanova sestra Ana /.../ 2.1 Pri Cankarju je glavno stilno sredstvo vzporednost (paralelizem) in svetopisemsko slovesen slog. O simbolističnem značaju Cankarjevega jezika in stila priča poleg simbolistične neosebne rabe glagola, projekcije notranjosti v zunanji svet in posebne oblike naklonskosti še vzporednost. Kaže se tako v sami zgradbi odlomka kot tudi na ravni povedi. Odlomek bi razdelili glede telesnega položaja glavnega junaka na pet faz: (1) in dvignil sem se tudi jaz. (odpravi se k Heleni); (2) ter se poklonil — (hote) (Helena se hoče umakniti), (5) Nagnil sem se tako globoko k njej /.../ (sledi ljubezenska izpoved) ; (4) Moje telo se je skrivilo /.../ (nehote) (z ustnicami se dotakne Helenine roke) ; (5) sem čutil, kako me je vleklo polagoma k tlom ... Prva in peta faza sta skrajni v Stepnikovem telesnem razburjenju. V prvi fazi vstane s stola in se ves odločen napoti do Helene pri klavirju. A pogum mu že med potjo začne plahneti. Ko pride do nje, se ji pokloni — a se mora pri tem opreti na klavir, verjetno zato, da bi se obdržal na nogah. V naslednji fazi se nagne do njenega obraza in se ji izpove. Pri tem pa pade že v položaj, enak drugi fazi, le z eno razliko: zdaj se mu je telo samo od sebe skrivilo, prej se je poklonil kontrolor sam. V peti fazi je položaj junaka skoraj za devetdeset stopinj drugačen kot v prvi. Pa ne le zunanji položaj, tudi njegovo notranje počutje je padlo: prej odločen, pogumen, zdaj pa razočarani, poteptani kontrolor. V samih povedih se vzporednost kaže v odnosih med stavki. Ta vzporednost je že na zunaj vidna; v istem redu si sledijo istovrstna priredja s svojimi vezniki: Nastal je hrup in /nastal je/ šum. Družba je vstajala in dvignil sem se tudi jaz. (Drugo priredje je po zgradbi enako prvemu, le da ima namesto glagola vstati sopomenko dvigniti se, medtem ko prvo priredje tudi tega nima — gre za izpust). Zelo intimne so tudi vezi, ki Cankarja vežejo na obredno svetopisemski slog. Y svojo metaforiko, zlasti ko gre za ponazarjanje nežnih in vzvišenih ljubezenskih čustev, rad priteguje predstave in izrazje iz katoliškega bogoslužja. Posnema tudi svetopisemski resno slovesni slog. Tako v ljubezenski izpovedi Heleni: »Jaz sem tisti, gospodična Helena, ki vas je ljubil bolj nego svoje življenje... to sem vam povedal zato, da bi me ta beseda ne tiščala v grlu, kadar urnrjem...« S tem postaja dobesedni navedek tudi v tej umetnosti vse bolj očitno sredstvo izraznega zgoščevanja. Izražen je namreč s skrajno stilizacijo, ki postavlja jasno mejo med to izrazno obliko in pravim posnetkom govora. 2.5 Pri Finžgarju sta glavni stilni sredstvi ponovitev in prilagoditev ritma pripovedovanja dogajanju odlomka. Opazno je predvsem (pretirano?) ponavljanje osebnih lastnih imen obeh junakov. Redko avtor udeleženca (Ančko in Janeza) pozaimlja, čeprav je že iz prvih dveh odstavkov znano, za kateri osebi gre. Tretja oseba ne nastopi, vseeno pa se skoraj vsaka poved avtorskega besedila (to je med premim govorom) razen v prvih dveh odstavkih in v dobesednih navedkih začenja z lastnim imenom Ančka oz. Janez: Ančka je prestavljala težek lonec ... Ančka ga je gledala ... Janez je stopil k njej ... Ančka je sklonila glavo ... »Ančka.c je začel počasi... Ančka se je ozrla čez rame ... Ančka je zardela ... Ančki je žlica spet zdrsnila na tla ... Celoten odlomek vsebuje še eno posebnost, vezano na razvoj ljubezenskih faz. To je ritmičnost, ki popolnoma ustreza dogajanju. Prvi fazi (hudomušen, tekoč pogovor o kuhi ter videzu obeh junakov) ustreza tudi stil: ni opaznih kratkih povedi, ki bi delovale odsekano. Se izpust v povedi >Oj, kakor ženini t nima tega prizvoka. Glede na fazi, ki sledita, bi ta ritem imenovali nevtralnega. Dobesednim navedkom sledi avtorsko besedilo, glede na kratke navedke nekoliko daljše — pisatelj ima dovolj časa, da bralca seznani z notranjim dogajanjem v junakinji: in še nikoli se ji ni zdel tako zal Momentu upočasnitve ustreza glede na zgornjega upočasnjeni ritem. Z izrazi kot počasi, spet je premolknil učinkuje na bralca tako, da branje podzavestno upočasni. Pa tudi vsebina navedenega besedila se zdaj popolnoma razlikuje od prejšnjega, spontanega. Za Ančkino usodo bo odločilno, kar bo povedal Janez. Zdaj sledijo tiste odsekane, napete povedi, ki jih omenja Kos.' Druga faza se razlikuje od obeh prejšnjih. Ritem je hiter, povedi nabite. Zdi se, kot da je pisatelju nemogoče popisati vse, kar bi rad. Naenkrat si sledi več glagolov dogajanja kot prej v celotnem odlomku: mešati, pasti, skloniti se, priskočiti, razkriliti, objeti, šepetati; zdrsniti, jecljati; popraviti, zažvižgati; S temi glagoli je dosežena maksimalna intenzivnost, z njo pa vrh dogajanja. 2.6 Pri Preglju prevladuje abstraktnost v izrazju, raba dovršnih glagolov in amplifikacija. Abstraktnost v izrazju je podkrepljena z ukrasnimi pridevki, ki že tako abstraktnim samostalnikom dajejo še abstraknejši ton: mehek mrak vonjiva zarja nebeški ogenj zdrava polnost trpki hlad trudna, neodločna strast Neobičajna glede na prejšnje odlomke je raba dveh prislovov, ki drug ob drugem ne le natančneje, to je načinovno, določata glagolsko dejanje, ampak dajeta tudi vtis večje abstraktnosti: s J. Kos, Pregled slovenskega slovstva, Ljubljana 1976, str. 302. in ji zašepetal na uho strastno, nestrpno se je branila nemirno, trudno Nadaljnja značilnost Pregljevega ekspresivnega načina pripovedovanja so dovršni glagoli, s katerimi dogajanje ali v hipu zaustavi ali sunkovito požene naprej. Skoraj same dovršnike (trenutne in druge) pa uporablja v zvezi s Ka-tričinim intenzivnim notranjim doživljanjem (glej točko 3 poglavja 1.6): dvigniti, dahniti, skloniti, pogledati, uveriti se, razkleniti, odpreti, preleteti, razvezati se, zasopsti Le v nekaj primerih se mu zapiše nedovršni glagol (Trudna, neodločna strast je dihala iz njegove besede). Toda celo v teh primerili ga opremi z takšnimi delovalniki ali pa okoliščinami, da dejanja niso nič manj intenzivna: prvi delovalnik strast je natančneje (kakovostno) določen s pridevniškima besedama trudna, neodločna. Njihova besedna zveza deluje močno ekspresivno. Kljub glagolu, zaznamujočemu trajanje, se dejanje ne upočasni, ampak se v svoji intenzivnosti še stopnjuje — zlasti ko se naslovnik vpraša, kako se na to , strast odzove deklica: srečno se smehlja. — V primeru točke 3 poglavja 1.6 se je branila nemirno, trudno pa okoliščine (oba prislova načina: nemirno, trudno — ta se ponavlja) dovršno ponavljajoče vplivajo na nedovršni glagol braniti se, tako da se zdi sestavljen iz drobnih dovršnih »ubraniti se«. 2.7 Pri J a r с u je značilna abstraktnost in metaforičnost izražanja. Gre za metaforo, katere jedro je drevo — vrba, simbol za negibnost, za-raščenost, za občutek, da se je čas ustavil, prispodoba za človeka, ki brezupno steza roke pod nebo. Taka podoba jasno izraža piščev odnos do sebe, človeka in sveta, zato je snovno obtežena, učinkovati hoče z naturalistično grobo ekspresijo, izraža pa tudi odtujenost in brezizhodno osamljenost. Sintagma zasijati v prednočje ima dvojni pomen: a) individualnega in b) splošnega. Individualni, to je preneseni pomen, ima za epskega junaka Bohoriča. Dekle v rožnati obleki, ki jo skrivaj ljubi, mu s svojo pojavitvijo pomeni nekaj svetlega, dragega mu; nekaj, kar razsvetli njegovo tavanje v temi, ki se spušča, in tavanje v lastni temi v tem neskončnem vesolju, grozi in nemoči. — Splošni pomen pa ima ta glagolska zveza toliko, kolikor je značilno ekspresio-nistična. Čutne impresije, ki se gotovo javljajo v junaku kot predstavniku novega časa, so se umaknile abstraktom. Prav ta pa dajejo delu in odlomku nadih kozmičnosti, vizionarnosti. Iste funkcije se javljajo tudi v stavku Zvrtinčil ga je val /..J iz divjega krika po telesu in v celotni povedi Belo se je usločil sijaj njene roke in ugasnil. Oba primera sta zanimiva z metaforične strani, prvi pa tudi z metonimične. Prvega si razlagamo tako, kot da je junak zahrepenel po telesni ljubezni z dekletom — torej vsebuje kar dve metafori: val, ki nekoga zvrtinči 'nekdo zahrepeni' iz krika 'iz želje' Telo pa je metonimija za dekle oz. za ljubezen z njo. V drugi povedi bi metaforo sijaj njene roke prevedli z »bela, negovana ženska roka«. Imenitnost oz. meščansko poreklo dekleta ter ljubezen do nje pa so tisti dejavniki, ki jo narede se sijajnejšo. V metaforah, ki močno barvajo odlomek, je znova zaslediti tisto značilnost novoslogovnega izražanja, ki je pri Preglju tudi prihajala do izraza — to je izražanje z abstrakti. V odlomku je tudi motiv hrepenenja. Gre za nadaljevanje hrepenenja, značilnega za novo romantiko, a postavljenega na nov način. To hrepenenje je posebne vrste: mesečinsko. Je hrepenenje po svetlobi, ki bi ga popeljala iz sveta lastne teme. Bi glede na isto vlogo svetlobe (mesečine) in dekleta v rožnati obleki (rešiti ga teme, groze), poistovetili oboje in sklenili z ugotovitvijo, da je ljubezen do dekleta simbol za odrešitev? — Dvom nas obide takoj. Kajti val, ki je zvrtinčil epskega junaka, ni bil /.../ ne iz mržnje, ne iz mesečinskega hrepenenja čeprav bi se lahko rodil iz obojega. Tokrat je izšel iz divjega krika po telesu. Od svetlobe in hrepenenja po ljubezni z dekletom, ki ga ne mara, in je torej zanj nekaj nedosegljivega, abstraktnega, se je junak obrnil h konkretnemu — k telesu. Svetloba — ljubezen — telo so simboli odrešitve. Telesa se skuša celo dotakniti. A dekle odskoči in pokliče na pomoč. V obrambo zamahne z roko. Kot roka meščanskega dekleta je tudi njena bela. In celo navaden zamah te roke je za njenega oboževalca vir sijajne svetlobe: tokrat jo ponazarja z izrazi belo, sijaj, ugasniti proti prejšnjim zasijati, mesečinski. Odlomek ima vrh prav v svojem sklepu, kjer so v eni sami povedi nanizani trije izrazi, s simboli odrešenja v somerni povezanosti: bela/svetloba — sijaj/ljubezen — ugasniti/telo Sijaj ugasle roke je le metonimija za telo, zginjajoče v temi, to pa za dekle, ki odhaja z drugim pod roko. Bolj ko se junak odreka abstraktnemu in nagiba v konkretno (svetloba — ljubezen — telo), manj je svetlobe. Nazadnje celo ugasne; zanj za vselej: svetloba belo ljubezen sijaj telo ugasniti 2.8 Pri Kosmaču je v ospredju ritmiziranost odlomka. Kosmačev odlomek že s prvo povedjo prinaša stiliziranost — tokrat v ritmu. Ritmično podaja dogajalni prostor. Prav v tem pa se zelo približa Jurčičevemu načinu (kot pojem tradicije) opisa prostora: Jurčič: Kosmač: Ko je tako po poljski stezi šla ... ... na beli prašni cesti za vasjo w — w - KJ — vj — vj — w - — и и и — Motivi iz narave so značilni predvsem za romantiko. Najdemo pa jih tudi v Kosmačevih novelah in povestih, kot nadnljevanje kmečkih povesti, zasnovanih v romantiki. Z vnašanjem motivov te vrste pisatelj podaja svojo čustveno silino, ki jo z zvenečnostjo povedi oz. z ritmiziranimi povedmi le še jači. Zanimivo je, da navedena primera zasedata v povedi popolnoma nasprotni si mesti: prvi svoji na začetku povedi, drugi na koncu; prvi ima vlogo izhodišča, drugi jedra (oboje v spodnjem navedku poudarjeno). Jurčič: Ko je tako po poljski stezi šla z belo, na ogleh rdeče vezeno ruto v roki, šumela je njena na pol svilena obleka, prepelica je v detelji prepelela, škrjanec pel visoko nad zelenim žitom, a ona sama je bila zamišljena kdo ve v katero misel. Kosmač: Kakih štirinajst dni kasneje sta se Vene in Zinka srečala v žgočem popoldnevu na beli, prašni cesti za vasjo. Oba ritmizirana dela sta napisana v dvozložnih stopicah (jamb) in imata podobno vsebino — določata epski prostor srečanja med junakoma zgodbe (poljska steza, cesta za vasjo). Za jamb velja, da je še najbolj podoben ritmu vsakdanjega govora. Lagoden je, in zato nekoliko enoličen, monoton. Toda morda Jurčičev stavek zbudi pozornost prav zato, ker ritem ni moten (razen na začetku z dvojno anakruzo). Zato tudi plesni amfibrah kot nasprotje monotonemu jambu in celo kot nasprotje JEDRO (dvakrat amfibrah in enkrat jamb) : IZHODIŠČE (jamb) ne prevzame vodilne vloge v ritmu. V Kosmačevem odlomku pa se jamb ponavlja le v enem — zadnjem delu povedi, in še tu je prekinjen: w — w — ^ — v w <-«. Kljub prekinjenemu ritmu ta del povedi prevlada, saj stoji v njenem jedru. 2.9 Pri P r e ž i h u je pomembna soinernost (simetrija) povedi, prikazujo-čili glavno junakinjo. Somernost obstaja tako na ravni komentiranja dejanj kot na ravni govora junakinje. Zanjo je avtor vsevedni pripovedovalec: ve, kaj se dogaja v njej in zunaj nje. Vorulia opazuje le od zunaj: jo je že čakal pri stoleh s pripravljenim vretenom v rokah je rekel se je predrzno odrezal Držal se je kot pravo, zdravo teslo. Začel je stresati vreteno, kakor bi se mu bogve kako mudilo z žnuranjem. je Voruh spravil vrv ter barvo je počasnih korakov prišel čez tesišče ter se naslonil na ožnurani hlod Radmanco pa spremlja z naslednjimi komentarji: a) komentira njeno zunanje vedenje: (1) ko je ravno stala pri koritu, jo je predramil nepričakovan dolg, zategel klic iz gozda (2) jo je vrglo kvišku in že je zginila za hlevom ter se v diru spustila skozi sadovnjak proti gozdu (3) Nosilo jo je, kakor bi habala. (4) Sele ko je pridirjala do meje ob gozdu, /.../ se je ustavila v(5) Stresla se je /.../, nato je nadaljevala pot /.../, prelezla plot in se mirno približala tesišču. №) Obstala je pri drugem koncu stolov in ga gledala ... (7) Napravila se je užaljeno. (8) /. ../ ga je skoruj očitajoče vprašala. (9) Radmancu je nejevoljno zagrabila zu vrv. (10) se je naslonilu na konec tesaškega stolu b) komentira dogajanje v njej: (1) Radmanci je kri zastala po žilah, da se ni mogla premakniti. (2) ni pomislilu, uli jo gledajo otroci... (3) Klic iz gozda ji je napolnil žile /.../ in ji zumeglil oči s svetlo pego, skoz katero je komaj videla. (4) in streznila: >Kaj pu norim — bubu neumnu ...« (5) du so Rudmanci skoraj žile otrpnile Komentarji k a) oziroma b) se skoraj enakomerno zmenjujejo: al)-»- bi) a6) } a2) -v b2) a7) a3) -*■ ЬЗ) a8) > proti zaključku odlomka prevladuje komentar k a) a4) b4) a9) a5) b5) alO) J 2.10 Pri Šeligu so značilni: raba sedanjika, ponavljanje veznika in, prislova potem, primerjalnega kot da in pomožnega glagola v 3. osebi ednine, množine, dvojine. Sedanjik je najbolj opazna oblika. Poleg prave sedanjosti se javlja tudi splošna sedanjost — ta predvsem v opisih, v zvezah z glagolom biti 'obstajati', 'nahajati se' ali v pomenu vezi 'biti' s pridevnikom ali deležnikom stanja: gre naravnost, kjer je reka ... , kjer je zemlja valovita in posuta z manjšimi kainni in vejicami Redkeje je splošna sedanjost izražena z drugimi glagoli, npr.: voda, ki teče navzdol... Reka /.../ šumi, kot tudi nenehno teče. Ponavljanje veznika in ustvarja mnogovezja: Šele potem obraz privzdigne in ga položi v praznino /.../ in potem so tam položene tudi oči in se po tej praznini narahlo premikajo /.../, kot da je nad to vodo, ki teče in se /.. V širi, nič. Od časovnih prislovov je opazen zadobni potem s številnimi sopomenkami (nato, čez čas ...) : se zravna in potem skloni ob njenem trebuhu navzdol in potem tudi počepne k njenim nogam. Ti prislovi razbijajo odlomek na manjše dogodke, ki bi jih bilo šele treba sestaviti v dogodek s svojim začetkom (*Potem vstane, stopi na ozko stezo zraven nje in jo rahlo tišči proti zemlji, proti bregu«) in svojim koncem (>Potem se sunkovito odmakne, v treh zaporednih sunkih spusti neki glas iz sebe, se skoraj razpusti, nagne malo z nje in obmiruje«). Ponavljajo se še stavki s primerjalnim veznikom kot da, ki povedano omeji le na način: zgornja žnabla pa, kot da se hoče nasmehniti... oči /.../ zrejo, kot da zrejo nekam daleč ... 3 Kaj pa bi na splošno lahko zapisali za obravnavana ljubezenska srečanja? Da se vendar pozna tistih sto let (1868—1968) tudi v njih: medtem ko si Jurčičeva Franica in Štefan delata probleme, ali smeta iti skupaj, ne da bi ju ljudje opravljali, in Tavčarjeva Reza zardeva ob pogovoru o vremenu, je pri Govekarju že viden napredek: Melanija zardi, ker sluti, kaj se dogaja v Kresu, čeprav Kres tega ne izreče (ruhlo izražena ženska čutnost); Cankarjeva in Jarčeva junaka hlepita po dotiku ljube (izražena želja po telesni ljubezni), onidve pa se ju otresata; izbran Finžgarjev odlomek nekoliko nazaduje v razvitosti ljubezenskega srečanja (le duševnost, telesnosti v odlomku ni); pri Preglju pa je telesna ljubezen izražena brez sramu in brez razlike med žensko in moškim; ta izenačitev se nadaljuje in celo stopnjuje pri Kosmaču in Prežihu (od moškega se erotičnost prenese na žensko); s Šeligom pa doseže ženska erotičnost višek. Prvič v slovenskem slovstvu je v ljubezenskem srečanju na svoj način neposredno opisano spolno dejanje. SUMMARY The prose writers selected for the present study of how love scenes are presented through a hundred years (1868—1968) in Slovene literature are taken to be the most typical representatives of their literary periods: Josip Jurčič, Ivan Tavčar, Fran Govekar, Ivan Cankar, Fran S. Finžgar, Ivan Pregelj, Miran Jarc, Ciril Kosmač, Lovro Kuhar (Prežihov Yoranc), Rudi Šeligo. The style of these authors does not progress parallel to the chronological succession of their works: it is now closer to the conversational language (Tavčar, Finžgar, Kosmač, Prežih, Šeligo), then closer to the literary language (Jurčič, Govekar, Cankar), while in the period of Expressionism it expectably dissipates into abstractness (Pregelj, Jarc). Unlike the style, the behavior of the couples in the love scenes develops progressionally through the hundred-year time: (a) Romanticism and Romantic Realism in the 1870s: There is a considerable distance between the couples in J u r č i č ' s Sosedov sin and T a v č a r ' s Kako se mi ženimo; however, both couples are restrained by behavioral conventions from verbalizing their mutual affection. Instead of confessing their love they talk about weather and current events. (b) Naturalism at the end of the 19th century: The author (Govekar) still does not allow the couple in the Ljubezen in rodoljubje to speak their love, but the passages outside the dialogue are suggestive of fleshliness (the man's eyes dwelling on the woman's body) and of subtle feminine sensuosity (the woman notices his looks upon her). (c) The period of Moderna and the related contemporary currents in 1910s: The hero of the scene in Cankar's Smrt kontrolorja Stepnika dares to touch the woman's hand; the couple in the selected fragment from Fin ž gar's Dekla Ančka get up enough courage to speak of their love (in another work by Finžgar, the man even possesses the woman). (d) Expressionism in the 1920s and 1930s: The fragment from I. Pregelj s Plebanus Joannes is no longer intense merely by virtue of declarations of love, but also through its sensualism (the hero and the heroine cling to each other, one shyly, the other already passionately) ; M. J a г с ' s novel Novo mesto reaches its height exactly with the hero embracing his lover. (e) Social Realism and Humane Realism in the 1940s: In Kos mac's Življenje in delo Venca Poviškaja it is the bashful male protagonist who is chased by the heroine — this reversal of roles has been in progress since the period of Naturalism. In P r e ž i h ' s Ljubezen na odoru the female eroticism graduates into the heroine's leaving her husband for her young lover. (f) Reism in the 1970s: The fragment from Šel i go's Triptih Agate Schwarzkobler climaxes the descriptions of the sensual side of love scenes: for the first time a sexual intercourse is described. By and large, the selected fragments seem to be representative of the general trend in describing love scenes in Slovene literature. ■ , • : ■ UDK 886.3.09-1:929 Prešeren F. Miklavž Komelj Ljubljana PRVOTNI ZAPIS PREŠERNOVE ŽENSKE ZVESTOBE Prispevek objavlja doslej neznano najstarejšo ohranjeno varianto Prešernove romance »Ženska zvestoba«, ki jo hrani NUK med zapuščino Koseskega. Najdeno besedilo primerja z znano različico Kastelčevega prepisa in nakazuje, od kod je rokopis prišel v Veselovo last. The oldest and so far unknown variant of France Prešeren's romance Ženska zvestoba has been found among the documents bequeathed by Jovan Vesel Koseski and kept in the National and University Library in Ljubljana. The text is here compared with the well-known Miha Kastelic's transcription; the article also deals with how the manuscript came into Koseski's possession. Med zapuščino pesnika Jovana Vesela-Koseskega (NUK, tekoči fond 1/74), ki jo je Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani 21. maja 1973 darovala pesnikova sorodnica Helga Ackermann, roj. Vessel iz Frankfurta ob Maini, se je ohranil tudi zanimiv rokopis Prešernove Ženske zvestobe, ki ima naslov Romanca od godca. Pesem ni podpisana in tudi sicer ni v celoti Prešernov rokopis; na to kažejo mnoge poteze, ki jih ne zasledimo v Prešernovi pisavi, kar se vidi zlasti v izpisovanju nekaterih velikih začetnic. Gre za zapis v bo-horičici, ki je nastal že okoli 1. 1839, ko je Prešeren romanco verjetno zasnoval; glede na to, da je do sedaj za najstarejšo varianto pesmi veljal zapis Matije Kastelca, ki je že pisan v gajici in vsebuje tudi Prešernove lastnoročne popravke1, lahko zapis v bohoričici pojmujemo kot prvotno obliko dela, predvsem zato, ker se od Kastelčevega nekoliko razlikuje in so v njem uporabljane večinoma starejše oblike (godic), ki jih je Kastelic zamenjal z modernejšimi (godec). Rokopis obsega 8 strani, ki so bile najprej popisane s črnilom, vendar je bila pesem na peti strani popravljena s svinčnikom; ta popravek v vsem kaže na Prešernovo izvirno pisavo, zato smemo z gotovostjo trditi, da je Prešeren rokopis pregledal in je tudi naš prepis pesmi identičen s starejšim Prešernovim izvirnim zapisom, ki pa se nam ni ohranil. Pesem se glasi v prvotnem zapisu s črnilom (zaradi večje preglednosti so verzi oštevilčeni po dvostišjili): R o m a n z a od godza. 1 Bil je godiz mlad, lép, vefél. Lepo je godil, fladko je pél. 3 Ni bio godii, fvatovfhnje, femnja, Kamer ne bli bi profili ga. 5 Pofliifhajo radi gu vfi ljudjé, Gledajo rade dekléta mladé. 7 Pofebno pa Mizka, Shupanova hzhî, Pogöfto obrazha v-anjga ozhi. 9 Sa Mizko bogato, nar lepfhi deklet, Moj godiz od zhiftiga ognja je vnet. 1 Rokopis hrani NUK v rokopisnem oddelku, Ms 472. Prvi ga je objavil Ivan Grafenauer v knjižici Iz Kastelčeve zapuščine 1. 1911. 11 Saftonj vezh drugih poftopa sa пјб, Lè njemu upanje dâje окб. 13 In, kar obetajo ozhî mu njé, Poterdijo kmalo beféde fladké, 15 Nje ozha fzer ftavi ljubesni fe vbran; Al ozha bo fprofhen, al pa — goljfan. 17 Mizka obljubi godzhova bit', Al famka oftati, fe ne moshit'. 19 Prifhel je v grad mlad, lép kanzelir, Je flushil fto slatih dvakrat fhtir. 21 S' njimi, in kar bo poftrani dobil, Lohkà bi shenizo, otroke redil. 23 Kadar gre mefto obifkat, Drugot je povabljen vfakikrat. 25 Matere, hzhere kompliment, Kashe, de ble bi s njim kontent. 27 Al v kratkim zhafi fe sgodi, De zele mefze ga v meftu ni. 29 Pravi noviza fe na glaf, De hodi k Shupanu vfak dan vaf. 31 Ozha Shupan fo mosh neflan, Kaj déla tam kanzelir vfakdan? 33 Perljudna in lepa je njega hzhi. Al ona sveftö sa godza gori. 35 ,Svet .Shmarni dan prifhel je fpét, God je Mizke, roshe deklet. 37 Zhaf fe je Mizki perkupit, Zhaf ji je musiko naredit. 39 Pod oknam godejo godzi trijé. Med njimi gode ljubi njé. 41 Pod oknam godejo ure tri, Al Mizike lépe k oknu ni. 43 .Strune moj godiz pertifka hud6, Od Mizike jemlje nčkdo flové. 45 Pôzhila ftruna na goflih je. To godiz ni dobro snaminjè. 47 Sarötil fe je, fe je saklél, De ftrune druge ne b6 napél. 49 Na mali .Shmaren preblezhena, Gofpâ je Mizka v cerkev prifhla II. 51 »O, godiz! kak dolgo bolh fhe shalval, »Kak dolgo fe pred ljudmi framval? 53 »Al ne vefh, de v jopzi dekliza »Gofpa bi rada vfaka bla! 55 »Sakâj fi bogate lotil fe! ».Snubazhov ima na sberanje.t — 57 Takö ga prijatli tolashijo, Dokler mu obras rasjafnijo. 59 Po ftruni ga le boli ferzé, De vezh je na gofli napeti ne fmé. 61 Kdor urne rokč, fol v glavi ima, ,Si vfaki nefrezhi pomagat' sna. 63 Moj godiz je gofli v roke vsel, In na tri ftrune je gôfti sazhél. 65 Preteklo dvoje let fhe ni, In bolfhi je godil na ftrune tri; 67 Ko je pred godil na vfe fhtir. — In vezh je saflushil, ko mlad kanzelir, 69 Ker ni bio godu, fvatovfhnje, femnja: Kamer ne bli bi profili ga. 71 V pondeljik jutro s vefel'ga godu, Moj godiz gre dobre volje domu. 73 Na pragu dékliza lépa ftoji, In folsa sa folso ji kaplje s ozhi. 75 »O, dekliza, rofna roshiza! »Koga te tak shali boshiza?« — 77 »Oh! v hifhi moj ozha leshi bölan, »In nimam mu dati, ko fôk neflân. 79 Moj godiz je mehkiga ferza, Mofhnizo polno deklizi dâ. 81 Nameft njé je nepokoj prejél, Sa vbogo deklizo fe je vnél. 83 In dolgo ni zaftonj sdihval, Jo kmalo objemal je in kufhval. 85 Obljubi mu vedno svefta bit', On, — fe pred puftam s njo porozhit'. 87 Ta zhaf konzhal je vojfko mir, .Spufhen na odlog je bil mufhketir. 89 Pred dvema letmi bil je vjét', Bil revesh je v foldate vsét'. 91 Milo jokale fo njene ozhi Ki sdaj ji ferzé sa godza gori. 93 V nedeljo bil je pod lipo pléf, Kar vidifh, moj godiz! ali je ref? 95 Ne posna te vezh tvoja ljubiza, Ne lozhi fe vezh od malnarja. 97 Kaj fe tak jesno obrazha okö, Kaj ftrune pertifkafh tak hudo? 99 Plefala fta ravno memo njega, Na goflih je ftruna pozhila. 101 Sarotil fe je, fe je saklél, De nikdar ne bo vezh druge napél. III. 103 »Neuinnoft in vboshnoft fta feftré, »Dekliza, godiz! ni bla sa té. 105 »O, godiz ukaj, bodi vefél, De nifi v sakona fe mresho vjélU — 107 Tako ga prijatli tolâshijo, Dokler mu obras rasjafnijo. 109 Po ftruni ga le boli ferzé. De vezh je na gofli napéti ne fmé. Ill Po ftruni fe dolgo ni kafâl, Na dvé je kmalo gofti sndl. 113 In ni bio godu, fvatovfhnje, femnja, Kamer ne bli bi profili ga. 115 In bil je v gradu god gofpé, Tam riifhati mojga godza shelé. 117 In v gradu je lepa hifhna bla. Modra, v befedah perljisnjena. 119 Ni bla fhe ftara dvajret lét; Vunder je dobro posnala fvét. 121 Od gofpodizhen vé in snâ, Kakö tefhko je dobiti moshä. 123 Sveftoba je brati v godza ozhéh, Ki ni je najdil per ljubizah dvéh. 125 Kak ftreshe ti, kak prijasna je! O, godiz! naftavlja ti limanze. — 127 In preden fe vnamejo svesde nozlii, Moj godiz sa lepo hifhno gori. 129 Njo koder hodi ifhe oko, Vfe pefmi njegove od nje le pojô. 131 In ona pulti en zhaf ga sdihvdt', Pravi, de more ga bolje2 posnât'. 133 Posneji obljubi le sanjga goret', Moj godiz prefrezhni obljubi jo vsét'. 135 In blé fo v gradi velike gofti, Ker fe omoshila je mlajfhi hzln'. 137 Perfhel je v grad marfketeri fvat, Is mefta prifhel je neveftni brat. 139 .Shampanjar je tekel, vefeli fo bli, Odbila je ura polnozhi. 141 Moj godiz sagodil je kotiljon, < Vfi prâfhajo, kje je3 mladi baron? 143 Vfi prafhajo, kaj fe mu sgodilo jè, De ni ga, de bi vodil vérité. 145 In gre ga ifkat, kli'zat lokâj, In drugi sa njim, ker ni ga nasdj. 147 In pravili fo fi na uhô, Kje fo ga najdli, in kakö. 149 Ko godiz fkrivnoft pogovora své. Mu liza rudezhe obledé. 151 Po ftrunah lok gori in doli dervi, De sadnjih ftrun ena odleti. 153 Sarötil fe je, fe je saklčl, De drugih ftrun ne bo napél. 155 Tri leta fo prezh. — sdravnik je zhaf, Rasjafnil fe fpet je godza obras. 157 In ko Paganin navadi fe, De na eno ftruno godil je; 159 Na eno ftruno je godil vefél, In sraven od fvojih ljubiz je pél. 161 In pel je tako od vfili deklet, De ni nobeni nizh verjét'. 163 Saljubil fe ni v nobeno včzli. Dal eno jim hvalo je godiz flovézh: 165 De nam le one ur'jo roké, De nam le one glavo4 vedré. — 95. in 96. verz našega zapisa je kasneje Prešeren lastnoročno popravil v znano varianto: ,Stara ljubesen ne sarijovf. Devetkrat fe verne, ponovi. Nedvomno predstavlja pesem različico, na osnovi katere je kasneje prepisoval Kastelic, vendar se oba rokopisa precej razlikujeta tako v manjših nadrobnostih kot tudi večjih odlomkih in celo dvostišjih. Primerjali bomo seveda le zapis v bohoričici in Kastelčev prepis v gajici, kakršen je bil brez Prešernovih številnih popravkov, opustili pa bomo še dodatno primerjavo s prvo objavo v Poezijah. 1 Rokopis je nekoliko poškodovan med črkama b in e. 3 Rokopis poškodovan. 4 Med črkama g in v je rokopis nekoliko poškodovan. 1. Pravopisne značilnosti našega rokopisa precej odstopajo od Kastelčevega zapisa; Prešeren v času nastanka zadnjega prepisa že uporablja sodobnejša priponska obrazila (godel, godec), medtem ko so v zapisu v bohoričici uporabljena starejša (godil, godic), kar je večinoma opazno v vsem besedilu. Očitne so tudi mnoge razlike v ločilih; tako je ali Kastelic ali Prešeren sam kasneje izločil nepotrebno vejico v 25. verzu in ustrezneje spremenil nekatera druga ločila, npr. v 69. verzu dvopičje v vejico. Prav tako je v našem zapisu precej nedosledna raba nekaterih priponskih in predponskih obrazil; Prešeren piše d mestu in v mesti, peršel in prišel, in največkrat izpušča apostrof tudi tam, kjer je bil v tedanjem zapisovanju v navadi: ble, al, moj fia itd. Take nedoslednosti pri apostrofih najdemo v Prešernovih zgodnejših delih še večkrat, kar pa je kasneje zlasti v Poezijah dosledno popravil. Izpuščanje potrebnega apostrofa srečamo nekaj let kasneje v podobni obliki tudi pri Koseškem5. Drobne razlike med Kastelčevim prepisom in našim rokopisom so se v 19., 25., 26., 27. verzu idr. Upoštevati moramo, da skoro gotovo prav vseh razlik med rokopisoma ni povzročil Prešeren sam, temveč jih je morda »zagrešil« tudi sicer vestni prepisovalec pesmi, ki pa nam ni znan. 2. Razlike med zapisom v bohoričici in Kastelčevim rokopisom najdemo tudi v naglaševanju in verznem ritmu; razlike v akcentih so prisotne v skoraj vsakem verzu; Kastelčeva verzija ima več naglasov, ki jih je večinoma kasneje pripisal Prešeren, a se skoraj v vsem ujemajo s starejšo varianto z izjemo 46. verza in očitne pomote v zapisu 77. verza. Tudi ritmično so verzi variante v bohoričici ponekod še razmeroma okorni in neizbrušeni, kar je Prešeren kasneje že v Kastelčevem prepisu večinoma popravil (npr. 31. verz, ki se v kasnejši verziji začenja s scer). Še večjo uglajenost je pesem dobila v prvi objavi v Prešernovih Poezijah 1. 1847, ki predstavlja znano obliko romance. 3. V prvotni varianti pesmi so najzanimivejše in najpomembnejše predvsem slogovne spremembe v delu; starejša oblika romance nam kaže, da je Prešeren že v zapisu, ki ga je uporabljal Kastelic za prepisovanje, pesem v marsičem bolj izdelal. Že v Kastelčevem zapisu je spremenjen tudi naslov pesmi, ki nam v starejši obliki doslej ni bil znan, čeprav je tudi v Kastelčevi varianti pesem v podnaslovu označena kot romanca. Posamezne razlike najdemo tudi pri nekaterih formulacijah, pri čemer je najizrazitejša razlika v 12. verzu, ki se v Kastelčevem zapisu glasi: Le njêmu prijazno se sméja oko. Prvotni zapis ima v tem verzu prispodobo iz vsakdanjega jezika, ki je nepo-srednejša in manj pesniška od Kastelčevega bolj dodelanega zapisa. Najpomembnejša razlika med besediloma sta seveda obe dvostišji v našem zapisu, ki ju ni ne v Kastelčevem prepisu ne v Poezijah oziroma njhovem rokopisu; 95. ter 96. in 131. ter 152. verz; prvo dvostišje (Ne pozna te oeč tvoja ljubica,/ Ne loči se več od malnarja) je Prešeren z lastno roko popravil že v našem zapisu, drugega pa je izpustil šele kasneje in ga v Kastelčevem prepisu ni. 5 O Veselovem mnenju glede uporabe apostrofa piše Janez Bleiweis: »Koseski mi je večkrat rekel, tla elizija je skor vselej znamenje nemarnosti pesnikove, ki si ni hotel časa vzeti, da bi bil verstieo napravil brez elizije. 'To ni licentia poetiea, to je nemarnost pesnikova' mi je rekel pesnik nebeške 'Slovenije'.« (Prim. LZ 1887, str. 633). Kljub temu pu je Vesel apostrof večkrat uporabil, najpogosteje pa ga je kratkomalo izpustil. Tako kot v naslovu je tudi v 95. in 96. verzu Prešeren kasneje s povsem epskega stališča pripovedovanja prestopil v lirsko in že v naslovu označil izpovedno jedro pesmi. Prav tako je Prešeren kasneje izpustil verza: In ona pusti en čas ga zdihvât', Pravi, de more ga bolje poznat'. Morda se mu je dvostišje zdelo v celotnem pripovedovanju preveč zaviralno. Z ozirom na uporabo bolioričice lahko rokopis datiramo v čas, ko je Prešeren pesem zasnoval in je še ni povsem dognano oblikoval, medtem ko je Kastelčev prepis kasnejšega nastanka. Na to kažejo razlike med rokopisoma, saj je že Kastelčeva verzija brez Prešernovih popravkov precej bolj, dodelana. Kdaj je pesem nastala, lahko posnamemo iz zunanjih okoliščin in ugotovitev prešernoslovcev. Pesem ni mogla biti zasnovana pred poletjem 1857, ko je ljubljanski Illyrisches Blatt pisal o godenju italijanskega violinista Paganinija na eno struno6; očiten odmev tega poročila je v 157. in 158. verzu romance (po našem rokopisu). Ženska zvestoba je bržkone nastala po poroki Julije Primic sredi 1. 1839 ali najkasneje v začetku štiridesetih let, saj je prvotni rokopis pisan še v bohoričici. Delo velja za zadnjo epsko pesem večjega pomena v Prešernovi dejavnosti tridesetih let.7 Vse kaže, da je najdeni rokopis res nastal v tem času. Vprašanje ostaja, s čigavo roko je pisan rokopis; Prešernova pisava to skoraj gotovo ni, prav tako pa se loči od pisave Kastelca ali celo Koseskega, pri čemer je Kastelčevi pisavi bolj podobna. Res je, da je Prešeren svojo pisavo z leti spreminjal8, vendar se pravilna, a stroga in ostra pisava našega rokopisa že na prvi pogled loči od običajne Prešernove in zlasti Veselove zaobljenosti črk. Zanesljivo pa je pisan popravek na peti strani rokopisa s Prešernovo pisavo, kar jasno doženemo ob primerjavi z drugimi Prešernovimi rokopisi tega časa. Zanima nas, kako je rokopis Prešernove pesmi prišel v Veselovo zapuščino. Od Prešerna ga pesnik neposredno skoro gotovo ni mogel dobiti, saj je Vesel sam poudaril, da se je s Prešernom po objavi svojegu soneta Potažva seznanil le posredno." Izredno malo nam je znanega o Veselovem stiku z drugimi osrednjimi slovenskimi kulturniki in Krajnsko Čbelico v času, ko je Prešernova pesem nastala, in prej. Od 1. 1821 pa vse do 1. 1842 se nain ni ohranilo niti eno Veselovo slovensko literarno delo. ki bi zanesljivo nastalo v tem obdobju, vendar domnevamo, da je Vesel v tridesetih letih stike s čbe-ličarji iskal. V Veselovi osmrtnici v primorskem časniku Edinost iz 1. 1884 (nastala je po pričevanjih Veselove družine) piše, da je Vesel tudi v tem času zložil mnogo »pesmic«, ki pa jih je objavil šele kasneje.1® Vsekakor je bil * Prim, članek Paganini's vierte Saite (Paguninijeva četrta struna), IB 1837, str. 115. Gotovo lahko v tem člunku iščemo eno prvih vzpodbud Prešernove romance, saj je pesnik časopis redno prebiral in v njem tudi objavljal svoja dela. 7 Prim. Janko Kos: Prešernov pesniški razvoj, interpretacija; Ljubljana 1966, str. 128—129. " Prim. Tomo Zupan: Dva Prešerinova rokopisa; Koledar družbe sv. Cirila in Metoda za navadno leto 1906; str. 28. ' Prim. Veselovo pismo Bleiweisu 8. X. 1851, Bleiweisov zbornik 1909, str. 102. (V rokopisu pisma je Vesel besedo »mittelbar« podčrtal.) 10 Prim. Edinost 1884, št. 26. Vesel o slovenskem javnem življenju tega časa dovolj nadrobno informiran, a šele Slodnjak je izrazil domnevo, da je bil Vesel takrat morda celo v pismenih stikih s Kastelcem.11 Iz Slodnjakove ne povsem trdne domneve vidimo, da ni imel pred sabo Veselove zapuščine, saj ta misel vsekakor podpira. Vesel je hranil s Kastelčevo roko pisano pesem Slaviču neznanega avtorja, ki je po mnenju dr. Ivana Grafenauerja morda Kastelic sam. Pesem je nedvomno del Kastelčevega gradiva za Krajnsko čbelico, saj je nekoliko starejša varianta pesmi ohranjena tudi v Kastelčevi zapuščini.12 To potrjujejo popravki in opazke neznane roke ob straneh rokopisa, ki kažejo na izobraženca. Ta rokopis v Vesclovi zapuščini je tudi edini dokaz o morebitnih stikih Kastelca z Veselom. Povsem pa je jasno, da je Vesel v slovenščini pesnil že med 1. 1818 in 1842, saj nam njegova dela iz 1. 1842 in 1844 pričajo o obvladovanju jezika in razmeroma izbrušeni dikciji. Možno je torej, da je Vesel dobil rokopis Prešernove pesmi po Matiji Kastelcu, s katerim sta si morda izmenjavala pesmi. Do danes povsem neraziskano Veselovo kulturno delovanje v čbeliški dobi onemogoča podrobnejše orisati to zvezo. Manj verjetno je, da je bila pesem del Prešernove literarne zapuščine, ki jo je Dagarin podaril Bleiweisu in bi jo Bleiweis Koseskemu poslal ali kako drugače izročil pred 1. 1872; Bleiweis si je z Veselom že od 1. 1844 dalje redno dopisoval. To domnevo bi sicer lahko podprlo dejstvo, da je Bleiweis s Prešernovo zapuščino ravnal precej neznanstveno in neodgovorno13, res pa je, da ni v skoraj v celoti ohranjeni korespondenci med Veselom in Bleiweisom o kaki podobni pošiljatvi niti sledu, medtem ko Bleiweis v pismih sicer redno navaja Veselu poslane knjige ali fotografije, za katere se mu pesnik nekajkrat tudi zahvaljuje. Verjetnejša je torej prva domneva, da je Vesel pesem Poznal že pred objavo 1. 1847. Čeprav ne poznamo vseh nadrobnosti v zgodovini rokopisa, pa imamo prav po Vesclovi zaslugi ohranjen do zdaj najstarejši zapis Prešernove romance. 11 Prim. Alfonz Gspan: Cvetnik slovenske vezane besede, II; Ljubljana 1979, Pregledal in dopolnil Anton Slodnjak; str. 407. 12 Prim. Ivan Grafenauer: Iz Kastelčeve zapuščine; Ljubljana 1911, str. 115. 13 O tem prim, članek Ivana Prijatelja: Bleiweis — izdajatelj Prešernove zapuščine, LZ 1902, str. 545—546 in 704—707. V prvem delu članka Prijatelj mdr. ugotavlja, da je Bleiweisov članek o Prešernovi literarni zapuščini v LMS 1875 zelo nekorektno natisnjen v citatih; originale pisem in Prešernovih rokopisov je Bleiweis prilepil na svoj rokopis (to se na Bleiweisovem rokopisu pozna še danes) in nekatera mesta Podčrtaval, v tisku izpustil večino besedila pisem, prav tako pa je odstavek iz nekega Vrazovega pisma odstrigel ter ga prilepil na drugo pismo. Prijatelj pravilno ugotavlja, da sta dve Bleiweisovi pismi Prešernu, ki sta bili del Prešernove zapuščine, uleiweisova podvržka iz sedemdesetih let, oziroma prevoda iz nemščine. V drugem uelu svojega članka objavlja izvirno Bleiweisovo pismo Prešernu iz 1. 1845 in ga Primerja z 1. 1875 objavljenim Bleiweisovim slovenskim podvržkom ter oba rokopisa komentira. X 4 ■ « -y-*'" is суъгсг e&s&m*/ ce&n+> ^ , ^ j*сбу ji-yibt* S t j V ]e£c Љ fes Jž) ^^ Ci 2 v: -f ^^У"9*" оЛ*' JA*. sc ffittna ye,y-jУ ИГ. • ^ . BeAtâ Љ/ Ж v- ^ . О, it' va Fotokopija dela rokopisa variante Prešernove romance Zensku zvestoba (Romanca od godca) s Prešernovimi popravki in njegovim rokopisom dvostišju na desnem robu. ZUSAMMENFASSUNG Der Text behandelt die ursprüngliche Variante der Ženska zvestoba (Frauentreue) von Prešeren, die unter dem Titel Romanca od godca (Musikantenromanze) in Vesel Koseskis Hinterlassenschaft bei der National- und Universitäts-Bibliothek in Ljubljana aufbewahrt wird. Der gesamte Text von Prešeren wird mit der Niederschrift von Matija Kastelic, die bisher als die erste galt, vergliechen. Beide Manuskripte unterscheiden sich ziehmlich untereinander, denn das gefundene Manuskript enthält mehrere bisher unbekannte Verse, ebenso weicht es aber vom Kastelic Niederschrift in ortographischen Merkmalen. Der Text ist von unbekannter Hand geschrieben, doch enthält er eigenhändige Bleistift-Korrektur von Prešeren. Ausserdem versucht der Beitrag die Geschichte des Manuskriptes, das um ]. 1839 enstand und das Vesel wahrscheinlich bereits damals vom Matija Kastelic erhielt, zu beleuchten. Dabei macht er auf Vesels Verbundenheit mit Čbelica (Krainer Bienchen) — Mitarbeitern aufmerksam, die bedeutungsvoller sein müsste als bisher vermutet wurde und es ist sehr wahrscheinlich, dass Vesel derzeit mit Kastelic fester verbunden wurde. Das beweist auch die Kastelics Handschirft im Material für Kranjska čbelica in Vesels Hinterlassenschaft. Es ist daher weniger wahrscheinlich, dass Vesel das Manuskript vom dr. Janez Bleiweis erhielt, der nach dem Tode Pre-šerens seine literarische Hinterlassenschaft aufbewahrte. UDK 808.63-3(091) Velemir Gjurin Filozofska fakulteta, Ljubljana ALI JE RINI JEV KODEKS TUDI SLOVENSKI SLOVAR Bezlajeve hipoteze, da so v Knjigi zdravilnih rastlin Benedikta Rinija (15. stol.) nekateri izrazi slovenski, in ne hrvaški čakavski, ni mogoče potrditi. Skoraj vse od nekaj čez dvajset besed oz. pisavno odraženih oblikoglasnih značilnosti, ki naj bi bile slovenske, je mogoče z enako ali večjo utemeljenostjo pripisati narečjem vzdolž hrvaškega obinorja, kolikor ne gre sploh za ne dovolj prepričljive razvozlave zapisov in etimologije. F. Bezlaj's hypothesis that the 15th century herbal Liber de simplicibus Benedicti Rinii contains several botanical terms which are Slovene rather than Croatian (Caka-vian) cannot be sufficiently vindicated. Almost all of the twenty odd lexical or (mor)phonological particulars which have been presumed to be Slovene can either be equally well or better explained by the dialects along the Croatian seashore or they must remain open to suspicion as insufficiently convincing etymologies or decipherments of the original spelling. 0 Liber de simplicibvs Benedicti Rinij medici et philosophi veneti, rokopis v Narodni knjižnici sv. Marka v Benetkah (Mss. latini Cl. 6, N° 59; manoscritti inarciani 2548), je dobil svoje ime po nadpisu v verzalkah nad uvodnim delom. Uvodu v tem Rinijevem kodeksu (kakor se tudi imenuje) sledi abecedno kazalo strokovnih izrazov, ki bralca pošilja k zaporedno oštevilčenim podobam rastlin (kartam), na hrbtni strani katerih so v levem stolpcu grški (v latinici), latinski, arabski (v latinici), slovanski (/clauonice, v latinici), izjemoma tudi nemški in še bolj izjemoma še kateri (npr. »romane, calabrice, ytalice«) izrazi za upodobljeno rastlino, včasih tudi njen plod ali celo izdelek iz nje ipd. Pri nekaterih geslih ta ali oni od glavnih štirih jezikov manjka, zlasti slovanski; tudi zaporedje jezikov ni zmeraj enako in rubrika za posamezni jezik se lahko v istem geslu pojavlja po večkrat; nekateri pripisi so očitno iz poznejšega časa in najbrž od druge roke. Desni stolpec gesel je pisan raz-pravno (enciklopedični podatki). Z nekaterimi izrazi sega slovar prek rastlinskega imenja v strogem smislu, npr. z Muca 'moka', Cruch 'kruli', Chelche 'kolke (= otre, tulje)'. Slovarju dajejo — poleg njegove starosti ter številnosti in nezgoljevropskosti v njem uslovarjenih jezikov — posebno slovarskozgo-dovinsko vrednost kakovostne upodobitve rastlin (njih umetninskost je občudoval npr. znani angleški estet John Ruskin). — Na koncu kazala piše: Explicit tabula libri de fimplicib(us) plantar(um) nico lai rochabonella Co(r?)-nicla nenfis phifici. To in še nekaj drugih stvari kaže, da je pravi avtor najbrž Nikola Rokabonela (Nicolö Roccabonella, rojen 1386 v Coneglianu, umrl 1459 v Benetkah), ki je med 1449 in 1453 živel v Zadru. 0.1 Za Slovence je Rinijev kodeks postal zanimiv, ko je Bezlaj pred dvajsetimi leti prvič namignil, da se zdi. da so v »najstarejšem rokopisu, ki upošteva južnoslovanska rastlinska imena .. in ga je leta 1415 napisal Benečan Rinij«, ta imena »čukavska in slovenska« (Bezlaj 1967: 151). Pozneje je Bezlaj v sodelovanju z V. Suyerjem — kakor kaže, še zmeraj na podlagi drugotnih virov1 — v posebnem članku (Bezlaj-Suyer 1973/74)2 skušal svojo hipotezo utemeljiti z razborom nekaj več kot dvajsetih izrazov oziroma oblikoglasnih, besedotvornih in podobnih značilnosti, ki bi utegnile biti prej slovenske kot hrvaške (čakavske). Pri tem je Bezlaj navedel med drugim Putančeve besede, da je Rinijev rokopis velik terminološki in hkrati prvi hrvaški slikovni slovar (Putanec 1962: 504); tako je bilo — najbrž nezavedno3 — implicirano, da se slovensko slovaropisje začenja prav z Rinijevim slovarjem, saj se začetek pisanja le-tega postavlja v leto 1415 (Minio 1952/55: 53), torej celo pred nastanek glos in glosarčka v Stiškem rokopisu. 0.2 Zanimivo je, da na Knjigo Benedikta Rinija delno spominja Ljubičev opis »debelejšega rokopisa s slovenskim izgovorom iz 15. stol.«, katerega lastni prepis je Ljubic, kakor sam trdi, zaupal Trdini, nakar se je izgubil.4 Fekonja (1886: 44) je, že po izidu Šulkovega Imenika bilja, javno pozival, ne »bi li nas g. Trdina znal o tem kaj pobliže izvestiti«. Ta rokopis pač ne more biti istoveten z Rinijevim; je pa ravno Ljubic iz Rinijevega prepisal vsa imena za Šulka in je potemtakem bržkone zaslužen tudi za bežni opis slovarsko-tehnične podobe, kakor ga daje Šulek: »Na svakom listu naslikana je prekrasno (per magistrum Andream Amadio, Venetum, pictorem sublimem) pojedina biljka, a na drugoj strani je opis biline i kako se zove arapski, grčki, latinski, hrvatski (sclavonice) i gdješto njemački (teutonice)« (Šulek 1879: XVIII). Šulek je v svoj Imenik rastlin sprejel večino Rinijevih slovanskih ustreznic in ni prav nič dvomil o njih hrvaškosti, čeprav je pripomnil, da nekaterim »neima više traga u današnjem hrvatskom jeziku, al jim nalazimo premce u jeziku češkom« (Šulek 1879: IV). Minio (1952/53: 55) je domneval, da so češki izrazi v Riniju od istega vira, kakor naj bi bili nemški: od za-drskega trgovca z zelišči in zdravili Johanna Reinhardta (sinu Hermanna R.) iz Aschaffenburga. Toda drugega dokaza, kot da je Nemčija »un paese vicino alla Boeinia«, Minio ne navaja (poleg tega je Aschaffenburg blizu Frankfurta, torej ne ravno blizu Češke). Verjetno nobena od Rinijevih slovanskih ustreznic ni češka. A po mojem (Gjurin 1986: 375—6) tudi za njih slovenskost za zdaj ni trdnih dokazov: Bezlaj se je deloma opiral na drzno dekodiranje za- 1 V knjižnici Oddelka za slovanske jezike in književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani so zdaj dosegljive črno-bele fotokopije besedilnega dela in nekaterih podob Rinijevega kodeksa. Berljivost slovanskih izrazov je otežena ali onemogočena le na par mestih, pač pa je v glavnem zabrisana razlika v barvi oziroma svetlosti črnila (prvotnih in poznejših) zapisov. 2 Kadar se v pričujočem članku sklicujem samo na stran brez omembe avtorja in letnice, je mišljen prav ta članek Bezlaja in Suverja. 3 Bezlaj niti enkrat ne uporabi besede slovar, ampak imenuje Rinijevo delo le rokopis, kodeks ali herbarij. 4 »U knjižnici sv. Marka u Mletcih nalazi se poveči rukopis iz XV. stol. slovenskim izgovorom napisan, i isto onako latinskimi pismeni. Taj rukopis prepisali još g. 1859, a kašnje moj prepis uz prošnju povierih momu onda prijatelju i kolegi Prof. Trdini u Rieci; no taj prepis neznam kako propade. Kašnje višeputa baveč se u Mletcih zapitah u Marciani, da mi onaj stari rukopis pokažu, ali nemogoh ga se više dočepati. Ondašnji knjižničar ili bolestan ili odsutan; podknjižničar, surov, izpričavao se, da o njem ni nežna; pristav grof Soranzo, udvornik do mire, uloži sve sile, da ga iznadje, no u službi nov, sav trud mu u bali. J edini, koi se je mojoj želji mogao te po svoni zvanju morao odazvati bješe ondašnji pisar Lorenzi, ali ta kukavica voli ono vrierne službeno, za koje plaču vuče, potrošiti na prepišivanja za novac.« (Ljubič 1864: 545.) pisov in etimologiziranje tako dobljenega, še več pa na prvine, ki se dajo enako dobro ali bolje razlagati z narečji vzdolž hrvaškega obmorja. 1 Y Rinijevi besedi Serifa/pa, po Šulku skrižalica, vidi Bezlaj »verjetno genetiv *krželjca«, kar »ne more biti nič drugega kot današnje slovensko križič, kržeč, kržič, krišič, keršec itd.« (Bezlaj-Suyer 1973/74: 190).2 Toda Šulek (1879) ima iz več virov od Senja do Dubrovnika potrjeni pomensko ustrezni obliki skrižalina, skržalina ter od drugod s srbohrvaškega govornega področja še druge oblike s s-. Bezlaj sicer izvirnika (tj. fotokopij) v času pisanja ni imel v rokah, toda že na podlagi prepisov pri de Toniju (1919: 190—279, 1923: 275—398, 1925: 123—176, zlasti pa Indice alfabetico 206—264) je razvidno, da pri Riniju ni podobnih zapisov z nemim s. 2 Zapis Velcoftini ulafi naj bi morda bil *velhot'ini vlasi iz *velhot 'Venera', narejeno (tip velmoža) iz hot 'priležnica, (cerkvenoslovansko) sla' (str. 191; Bezlaj 1976: 200). Pri Riniju je ta izraz v predzadnji vrstici 264. gesla, pod njo je še prapraça mala. Više je med grškimi ustreznicami tudi Adia(n)-tum, kar pravzaprav pomeni 'neomočen' (Webster 1976: 26), vendar v smeri *vl%gZkZ (prim, pri Pleteršniku volgäk, völhak, volhkost) zapisa Velcoftini pač ne kaže razvozlavati, kljub občasnemu Rinijevemu -el- (že Bezlaj, str. 189, je opozoril na tclfticoren in Chclche). Pri predpostavki, da je Vel- (ali morda vel- — med nekaterimi velikimi in malimi črkami je v tedanjem pisanju težko razlikovati) pravzaprav latinski vel 'ali', pritegnjen pomotoma k desno od njega stoječi sopomenki iz niza slovanskih izrazov v kaki starejši pisni predlogi5 (prim., da se v geslu navaja pod spornim izrazom še sopomenka prapraça mala), je mogoče v preostanku coftini videti npr. tudi obliko gospini (vlasi), ki v vseh pogledih ustreza sopomenki gospin vlas (Šulek jo navaja iz Stullijevega Rjecsoslôxja, izšlega v Dubrovniku 1806), pomensko pa npr. slovenski sopomenki lasci device Marije. Resda bi bilo v takem prepisu sumljivo veliko napak, toda tudi Bezlajevega t pisava ft ne upravičuje, in dejstvo je, da nekaj zapisov pri Riniju je skvarjenih." 2.1 Bezlaj je sam napisal (str. 191), da »bo šele analiza grafike v originalu pokazala, če je [njegova| vabljiva domneva upravičena«. S ft se с (Velco/ïini) v Riniju sicer ne zapisuje. S ti je zapisan vsaj enkrat v Jagnetie zeglie (= ja-nječe), in sicer gotovo od mlajše roke. Praviloma se piše s ch: Schyreniça bela, Schienzi pitomi, Schijr pitomi/dioiy, Bliufch, Tofch (= vse šč), Brochy pit orni, lechya in Lecha vodena, Chnegich (= knegič od knego ali pa knežič, gl. Skok 1972: 109), oehyas itd. Res imamo poleg Schyr tudi Stir congfchi, s Prim, pri Bezlaju: »Tudi slovanska imena dajo slutiti, da so bila vsaj deloma prepisana iz starejših beneških predlog. Drugače bi si težko razložili, da najdemo npr. med arabskimi sinonimi za Tanacetum vulgare obliko Sehenich .. Samo skrben in natančen seinitološki pregled arabskega gradiva pri Riniju bi pokazal, ali je primer Sehenich osamljen. Tudi za Dictamnus albus, ki se danes imenuje slovensko jesenik, jesenek in sbh. jesenak, .. je kasnejši pripis med arabskimi imeni jasena, jaseni« (str. 187—8). Sehenik, če je tako brati, je res naveden med arabskimi ustreznicami, lafena in le'feni pa sta jasno označena s fclauonice, a ju je de Toni (1923: 349) pomotoma priključil k arabskim ustreznicam, ki stoje nad slovanskima. 6 Ze Šulek je tožil, da »se jedva domišljaš, kako da jih pročitaš« in da jih nekaj ni »nikako umio odgonetnuti« (Šulek 1879: XVIII, IV). Vendar je nekaj zgledov, s katerimi Šulek potrjuje to skrivnostnost, v resnici zapisanih povsem sistemsko, npr. Ermang (rmanj) in Tuçang diuiy: v izglasju je pri Riniju -nj zapisan z istima črkama kot sredi besede, le da stojita v obrnjenem zaporedju (prim. Copitgnac gorfehi)-, tako tudi -Ij-. Çulg beli (= žulj), proti Ripagl (ripalj) od poznejše roke. toda to sta oblikoglasni, ne zgolj pisni različici. Prav izjemoma je с pisan s samim с (oz. cy = c(i): Scyençi morfchi, konec prve in začetek druge besede sta slabo vidna, toda Scy- je razločno). V nekaj besedah na -ic je с zapisan s ç, če drži Šulkovo branje: Bofuriç, Sicaviç, Pachyç, Sançumiç (Sançuniç?); ker Šulek za te besede nima potrdila od drugod, jih je mogoče razlagati tudi drugače, zlasti ker ima Rinij (poleg Chnegich) npr. tudi Sicauiça bela in Pachyçe ( = sikavica, pačice), pri čemer je glas с zapisan z regularnim znamenjem zanj v c-jevski priponi (gl. § 3.1.2). Skok (1971: 180) navaja božurica 'svinja, ki se kolje o božiču'. Manj nam pomaga običajna dalmatinska oblika božurak, čeprav pomeni isto kot *božurič: pri Riniju sicer izglasni -k je izjemoma zapisan tudi s ç (lifgnaç 'lešnik'), toda moti to, da bi bil a,zapisan z i, prim, vendarle § 4.3 in § 3.1.7. Pri Pachyç moti tudi to, da bi bil isti glas (pačič) v isti besedi različno zapisan. Nasprotno pri Sançumiç (sansumič) črka ç za različna glasa manj moti, ker je tudi sicer podobno obremenjena v tipu Svonçaç (zvončac) in npr. hapaksu Çubconçchi (zub konjski). Prim. §§ 3.1.5—6. 3—4 Pri oblikah Driuo/Drieuo 'drevo', Orich 'oreh', in »opozicij|i| divji proti pitom ,cultus\ kar navaja Pleteršnik za slovensko Istro«, Bezlaj pripominja, da »nikoli ne bomo mogli z gotovostjo vedeti, iz katerega jezikovnega okoliša so bile prevzete« (str. 190).7 Tudi oblike >vulcli .. ali podsolnaç .. so v tistem času seveda bile mogoče tudi še v Dalmaciji« (str. 189). In če »je ime očun ohranjeno v slovenščini, je bilo seveda pred pol tisočletja lahko znano tudi dalje na jugu« (prav tam).8 Takih primerov je pri Bczlaju še nekaj: 7 Ta citat se začne: »Pri vseh teh oblikah nikoli ne bomo mogli ..«. Ni jasno, na katere vse oblike iz dotlejšnjega razpravljanja se nanaša; npr. ali tudi na ut 'od' (Drieuo ut cetrun/narançe), kjer Bezlaj pripominja, da je ta »redukcija enklitike .. sumljiva za čakavščino«; ali tudi na zveze Vulçge iabolcha oble/vele, ki »govore za slovensko izgubljanje neutra, ki je zaradi današnje razširjenosti nastopilo verjetno že zgodaj«; itd. " Pri Riniju je v geslu 14 Locliyon popravljeno v Lochyvn, če smemo zaupati de Toniju (po fotokopiji sodeč, bi bilo prej obratno: p v o): >Lochyon herba llokjon) [corretto in lochyun] ..« (de Toni 1919: 202, oglati oklepaji njegovi). De Toni si lokjon razlaga iz lok 'česen' (!: »aglio«) in v opombi dodaja: razen če gre za napačen prepis besede ochyon, kakor bi kazala poprava v lochyun, ki približuje »il nome dello zafferano a quello del colchico (ochun a c. 35 b), che in questo codice è chiamato tedescamente zafferano selvatico«. Tudi pri »karti 35 b« ima de Toni napačni prepis Ochun; pri Riniju je dejansko Ochyon (geslo 36), in ta zapis Šulek pod geslom Očun pravilno citira, le namesto velike začetnice ima malo, na str. XVIII pa citira med neuganljivimi primeri lochyvon (torej d in o v zaporedju, namesto prekrivno!), pri tem pa tudi že ugiba: »ako nije ocun ... jer je .. nalik na crocus«. Bezlaj je to napačno citiral: »Pri Šulekovem ochyun .Colchicum' .. namesto ochun pravi de Toni.., da je Šulek skombiniral to iz dveh imen. Za Crocus sativus je slovansko ime lochyon, korigirano že pri Riniju v lochyun, kar Šulek sploh ne navede« (str. 188). Po Bezlaju nas poleg kačun, močunec in drugih slovanskih oblik tudi >*ločun ne preseneča; izoliruna arhaična beseda se je naslonila na katerokoli bolj domačo osnovo« (prav tam: 185, 189). Mogoče in verjetno; toda v geslu 438 najdemo pri Riniju Lanchyel, kar de Toni (1925: 162) razvozlava v ankiel; ankiel navaja Šulek ne iz Rinija, marveč iz drugih dalmatinskih virov, medtem ko Rinijevo obliko, napačno prepisano kot zanchyel, navaja pod Zankiel brez sopotrditev od drugod, sklicujoč se na poljsko zankiel, zaradi česar ima v kazalu pod Rhus Cotinus ne zankiel, ampak zankiel. Tu imamo očitno (pri Riniju) enak nepričakovani vzglasni l pred samoglasnikom kakor v ločun. Da ne gre za italijanski spolnik, zmotno vzet za del slovanske besede? 3.1 Tako je npr. na splošno lahko res, da »Benečan 15. stol. ne bi bral.. cerna.. kot črna, ampak prej černa« (str. 190), toda kaj, ko je ravno črn tudi čakavsko (in kajkavsko) (Skok 1971: 277). Tudi ni čisto res, da v Libru de simplicibus »|s]edij pod с nima nobene posebne fonetične vrednosti; pri Riniju je tudi Cemerica« (prav tam). Ne povsem izčrpna razčlemba kaže, da zaznamuje ç naslednje: 3.1.1 Praviloma glas č, in sicer: a) ne pred samoglasnikom, izvzemši besedo cvi(je)t ter priponi -ac\-ec in. redko, -ak\ Çrifgna; luçcha, Conoplicha hotoçcha, hotoçchi paprut, Otoçcha paprat, Smriçche, sem moramo šteti tudi Volçy bob, prim. Vulçge iabolcha oble/vele, in morda tudi Of ça (pifdiça), če je to ovčja pizdica, kar se zdi verjetnejše od de Tonijeve (1923: 294) domneve ovcija pještica (Šulek je izraz izpustil), je pa seveda lahko tudi ovca; Co-romaç flatchi (izjemoma podvojeno: coromaçç), Smriç (glufaç), (Çvit) fmriç; b) pred zadnjim samoglasnikom, vštevši položaj pred zastopnikom jera/jora v obrazilu -ac/-ec in izvzemši obrazilo -(i)ca: Maçur, Spinaça, Gufomaça, narança, Tuçang, Melênçane; -čacj-čec: Lubçaç (diviy) dvakrat, Svonçaç, Cameniçaç, Scoçeç.» 3.1.2 Glas с v omenjenih c-jevskih priponskih obrazilih, prim, poleg že navedenega: Odfenaç, Sminaç, (Smriç) glufaç, Podfolnaç dvakrat, Jefinaç, Rugnavaç, Treputaç in Triputeç, Sulçeç; malatraviça, Digniça, Lipaviça, (Brofcva) glauatiça, Pafuiça vel pafq(ui)ça, Sulteniça, Stercauiça, Bocviça (vodena in uela), puchauiça; prapraça (mala), Prapratça; tako tudi v stranskih sklonih teh besed, torej tudi pred sprednjimi samoglasniki: Preftaçi, Scyençi morfchi, Pachyçe, Jauorniçe, Micuniçe, Slive modriçe, Soch od pfe-niçe, toda pomotoma gliubice;10 zunaj teh obrazil pa redno v besedi cvi(je)t: Çuit, Çvit (fmriç), Çviet ot fipca (de Toni napačno Vret od sipka), enkrat pomotoma Pervi cvit.u 3.1.3 Glas с v samo (?) štirih besedah na -ic, če drži Šulkovo branje: Bofuriç, Sicaviç, Pachyç, Sançumiç (Sançuniç?) — gl. tu §2.1. 3.1.4 Glas ž samo (?) dvakrat: poleg Çulg beli12 še çelud (nad ç je morda se črtica?) kot poznejši pripis ali morda prepis starejšega Xelud v istem geslu (prim, baxouina za bažovina): črka x je bila v takratnem rokopisu podobna črki ç, če je bila ta bolj hitro, manj pazljivo pisana. 3.1.5 Glas z izjemoma v besedi baç 'bezeg' (prim naše krajevno ime Bazovica) in v vzglasju zveze Çubconçchi ( = zub konjski);13 Šulek vidi tudi v 1 er ft od çachara 'sladkorni trs' glas z, toda tu bi bil mogoč tudi glas с (kar bi dalo v bistvu regularen zapis) ali dz, ali celo s. ' Pri Riniju je res nekaj oblik z -eç, ne pa tudi »celo Scoççt, kar ima Bezlaj (str. 191) od de Tonija (1923: 321, oz. Scoçc v 1925: 254): Rinijevo geslo 240 ima dejansko Scoçeç ali pa, manj verjetno, celo Scoçaç (fotokopija na tem mestu ni čista), m tudi v geslu 54 je Scoçeç (kot pri de Toniju 1919: 226). 10 V geslu 217; vendar (od poznejše roke) gliubiça bila, gliubiça futa v geslih 56 in 57. 11 Po drugi strani je enkrat Çafaran diviy (geslo 15), pri Šulku brano cafaran, toda prim, pri Šulku iz hrvaškoobmorskih virov čafran poleg cafran. 1г »Če primerjamo branje Çugl beli (žulj?) pri de Toniju, cugl beli pri Šuleku, mu (se. Šulku] lahko očitamo vsaj površnost« (str. 188) — kot nalašč tu je Bezlaju menda ponagajal tiskarski škrat: de Toni (1919: 224) ima pravilno po Riniju Çulg, in tudi Šulek je izpustil le sedij: culg. Prim, tu op. 6. " De Toni (1919: 239) napačno piše in bere Çubcon conchi oz. zubkon konjski. » Riniju je na robu še »pojasnilo«: Zub cögfchi. Oblika črke -i v Çubconçchi je čudna. 3.1.6 Glas s zaznamuje črka ç namreč, kot rečeno, pri Çubconçchi in San-çumiç, poleg tega pa še v Sançun/Sançon — pri Šulku sansun, toda »ne zna se gdje se tako govori« (Skok 1973: 201) — in Çlenovitaç (Šulek: slanovitac). 3.1.7 Glas k po pomoti (namesto črke с brez sedija14) enkrat v Boçoiça ftridna ob siceršnjem rednem bocoiça in že v istem geslu tudi buchviça (in ch za k je zelo običajen15) in enkrat v lifgnaç 'lešnik' (prim. Lisca 'leska') ob dejstvu, da bi v množini *lifgnaçi šlo za glas c. Včasih se zdi še kak -aç mogoče brati kot -ak (Serpaç, Vrisaç), vendar nas zunanji razlogi bolj ali manj močno vračajo k branju -ac. Pri Greço feme (ali Grcço?) gre verjetno za pomoto namesto Gerçco, pod vplivom latinskega grece, ki stoji redno pri grških ustreznicah. « 3.2 Očitno je torej, da črka ç razen v redkih izjemah zaznamuje oba trda nezveneča zlitnika. Oba — ali pa edinega (cakavizem).16 V obeh primerih je malo verjetno, da ne bi potem veljala enaka nevtralizacija tudi pred sprednjimi samoglasniki17 (in Bezlaj je morda mislil zgolj na ta položaj oziroma na to, da sedij pod с nima vrednosti glede č-ja proti c-ju, ne pa obeh proti'k-ju). Stanje je tum tâko: 3.2.1 Pri besedi 'rdeč'18 je enkrat ç (Mach çerlyeni 'rdeči mak'),19 vsaj štirikrat pa с (Sandali cerlyeni, Rofa cerlyena, oiole cègliene, Cerlena meta). 3.2.2 Pri čemerika imamo trikrat ç (Çemericha cerna, çemeriche bele, Gorfchy çemerica) in dvakrat с (Cemerica polina mala in не/я; tu je čudno zapisano tudi poljna: z -li-). 3.2.3 V besedi za 'črn' je zmeraj črka с (papar cerni, Çemerica cerna). 3.2.4 ç imamo še v tipu Sulçeç in v: l'a fie mliçe, ffençiuo fei je, Çeçunca, ciçech, ceuçech, Pçeligna metta, Gorçiça, Toriçiça. (Pri Toriçiça (toričica) bi ob 14 Črka с je glas k ne pred sprednjimi samoglasniki: Cofiach, Conoplica ho-toçcha, lochyca, drieoo ut Tcugne. Brofcoa gluuatiça. Sipac, Drienac, Schyaoilyac, Bafelac (tako Sulek. de Toni napačno -ch). Mucu 'moka' (Sulek ni sprejel), Planica. Izjemoma imumo tako pisan glas k tudi pred sprednjimi samoglasniki, bolje rečeno: dvakrat pred odrazom za zlogotvorni r (ceruuuaç, Drucugnu ceru — obakrat gre za drugačno, poznejšo pisavo, kar kažeta s svojo drugačno obliko veliki A besede Aut, ki stoji pred ceruuuaç, in veliki I) pri Drucugnu), enkrat pa je pomotoma izpuščen h (Uufopufmorfci). Dvočrkje ch razen glasu č zaznamuje namreč tudi glas k: I uni с h cafli, Gorcha meta, curiach, Indich, ChiTfeliçu. Crufche, Tchugna (poleg ut Tcugne), zub côgfchi (= konjski), Pelin morfclii, derua labucha. Ch je pogosto tudi h: Pe-techooa noga, Cruch, Chmel, Crehen s popruvkom v Chrehen (kren : hren ?), chraft, Orich, orhic (lapsus) od indie. Veho. Prim. Grach lofegnach (drugi ch je k). Nasprotno je glas h zapisan s с zelo redko: Gracor, Selye pocoda (?), morda Coost (toda Šulek bere — in Skok sprejema — kot kooxt). Izjemoma je glus k zapisan še drugače (s črko k, uli z x pri Alexander, ali s q pri Kotqua). 18 Gl. op. 14. Ce je res Ofelp(er)dch (s prečrtunim p kot okrnjšavo za per) brati -prdac, potem ch vsuj enkrut odrnža tudi glas c. le Prim.: »Beneške grafične substitucije so zelo nedosledne in ne dopuščajo nobene gotovosti pri razlikovanju с in čt (str. 190). 17 V vsakem primeru imamo takšno nevtrulizucijo v strunskih sklonih, ko se tju prenaša ç iz imenovulniku: Drieoo ut nurançe (= č) proti Soch od pfeniçe (= с). 15 »Pri Riniju je za .rdeč' dosledno rabljena oblika čerlen - Pri Trubarju imumo zherlen, pri Megiserju zlierlènt (str. 190). Vendur gre pri Riniju skoruj gotovo zu cri jen. Prim, tudi, du je v Registru Biblije (Dalmatin 1584: Ce iiij) zherlénu v slo-vcnsko-bezjnškem stolpcu, medtem ko je hrvuško-istrsko-dulmutinsko-kruški stolpec pri geslu Erdézhe prazen. Bezlaj (str. 190) ima nupučno Mach cerlyeni. 1 oriça mala in oelica (torica) lahko pomislili na zmotno podvojitev pri prepisovanju: Toriç(iç)a.) 3.2.5 Črko с imamo še v Bafelcena meta (Šulek je bral baselčena, prav pa bo baselčeoa, kakor ima Skok 1971: 116), Macinaç in Vodeni macinaç, Ceperli, ceuçech, ciçech, Miffeciuo zeglie, Traoa od ceruarof, Cincibar, lue cefan 'česen', Cicevarda coriena, Cefuina, ceflica, Cetron, Drieuo ut cetrun, Cefulja. V več teh primerih bi bilo pač mogoče videti tudi glas c, kakor ga naj bi imeli v lutrocel. Šulek sicer povsod bere č, tako tudi pri Ancipres in Cerfol, čeprav sam navaja iz dalmatinskega vira tudi cerefolj, Skok (1971: 56) pa navaja ancipres/ancipres za Istro, in podobno bi našli citrun itd.20 3.3 Kolikor bi torej vseeno tvegali in se oprli na pisavo v Riniju, bi prej rekli, da je v zapisih tipa cerlijen in cern treba videti glas c. Seveda je bolj zanesljiva »obratna« trditev: v ç pred sprednjimi samoglasniki ni mogoče videti glasu c, razen kolikor gre za cakavizem, ali morda v posameznih izjemah (Mach çerlyeni), in seveda ko je ç v priponi (§ 3.1.2—3) in sprednji samoglasnik v končnici. 4.1 Bezlaj (str. 192) opozarja, da »uporablja Rinij vedno meta in nikoli metvan., da je metvica v slovenščini znano le na severovzhodu, nasprotno pa je na »srbohrvaškem ozemlju .. razširjeno metoa«, meta pa »samo sporadično«. 1 oda po Skoku (1972: 415) je oblike brez -v- najti ravno na otokih (Rab, Cres) • n v Istri, Šulek pa navaja Met а pisana iz gradiva dalmatinskega zeliščarja di Visianija, ki je črpal iz rokopisa Bartulovica iz Makarske, iz herbarija (»ex parvulo herbario«) Barbierija iz Trogirja in iz Stullijevega slovarja (Dubrovnik). — Podobno je z opozorilom, da »Rinij uporablja v pomenu ,herba' dosledno zelje .. Samo v pomenu ,herba' pozna fele Megiser.., pri Gutsmannu • • je to še strunski pomen. Za srbohrvaščino poznata ta pomen samo Belo-stenec in Stulič. Vendar je med današnjimi ljudskimi fitoniini izpričano več 2 zelje sestavljenih imen kakor v srbohrvaščini« (str. 191). K temu je treba pripomniti, da ima Šulek za hrvaško obniorje izpričanih kup rastlinskih imen z zelje. Npr. za zelje tatarsko navaja kot vire »ljekar|a[ samostana Franje-vacali v Dubrovniku« Kuzmiča in dubrovniška zdravnika Aquilo in Buča (poleg Stullija); za zelje veliko navaja iste tri vire in še rokopis Pizzellija (dubrovniškega ljudskega zdravnika), v katerem se nazivi »prilično slažu s onimi što jih ima u drugih dalmatinskih ljekarušah«, pa Durantejev Herbario z obrobnimi hrvaškimi glosami iz frančiškanskega samostana v Visovcu v Dalmaciji, pa še Lamblov »popis hrvatskih imenah dalniatinskoga bilja .. nujpače na otocili dalmatinskih«; za zelje vjetrnje (vitrnje) navaja poleg Ku zmiča, Pizzellija in Aquile-Buča še obrobne glose v italijanski botanični knjigi, »što ju je imao samostan isusovacah u Dubrovniku«; za zelje volujsko (prim, voloi faicli = voluj jazih21 v Riniju) nuvaja hrvaške pripise pod slikami rastlin v neki knjigi knjižnice samostana v Visovcu; za zelje zmajno navaja dalmatinskega di Visianija; za zelje željudovo navaja v Zadru izšlo knjigo splitskega profesorja Pettra, ki je po lastni izjavi črpal iz di Visianija, iz nekega (očitno Stullijevegu) slovarju in od »der Einwohner«; za zelje že- -4' Samo pisno je črka с za glus č pred sprednjim samoglasnikom v mliciach, Meta mucia, Mucia meta; v takih primerih zastopa i glas j. Prim, sicer Vulçge (Volçge?) iaboleha in Of ça pifdiça (kar je pu najbrž ovca). 11 Tu ni pomote v zapisu: Skok (1971: 781) navaja metatetični >zajîk (Buzet — Sovinjsko polje)«, Sulek pu npr. za(j)ik z dalmatinskih otokov, pasji zajik s Cresa. lučno navaja Bartuloviča iz Makarske — itd. itn. skoraj od gesla do gesla. Kar pa se tiče izrazov z zelje, ki jih Bezlaj citira iz Rinija, kaže primerjava s Šulkom tole: Smerdechye fei je in Iarabigne zeglie nista potrjena od drugod v istem pomenu, pač pa se navajata za slednjega sopomenki jarebinjak in jarebinje seme, med drugim iz Kuzmiča in Pizzellija; podobno se za ffençiuo felje navaja v istem pomenu všenčivec iz Istre in Lambla ter Ušenčivac iz Lambla in Sabljarja (slednji je največ zbiral po Dalmaciji in Istri); za Sti-vanfco felie se najde v istem pomenu zelje ivanje (Aquila-Buč, Kuzmič, Dubrovnik), ivanje zelje (Pizzelli, Bartulovič, Dubrovnik, Sabljar) in zelje ivanj-sko (di Visiani in Vodopičev nabor flore »južne Dalmacije«); (glavoboglno zeglie ima sopomenko glavobolja iz gradiva, zbranega v Karlovcu in,Virovi-tici); Belo felje je samo iz Rinija, toda zelje bielo in bilo v istem pomenu imata tudi dalmatinske vire. Vsaj pet nazivov je potrjenih v Rinijevi obliki in pomenu: Iagnetie zeglie je med hrvaškimi imeni, »koje je izpisao franjevac Anselmo de Canali iz staroga herbarija .. ljekar[a] Fr. Kussicza«; Petrouo felie ima Stulli; Miffeciuo zeglie22 imajo (z. misečno) Pizzelli, Aquila-Buč, Vodopič in di Visiani; Strafno felje uela ima v istem pomenu Bartulovič, povrh pa je sopomenka strašno zelje npr. v pripisih dveh knjig v frančiškanskih samostanih v Visovcu oz. Senju in menda tudi v Danilovem (Zadar) gradivu, kamor je prišla najbrž iz »starije biljaruše .. iz Makarske«; Ranno felye ima Šulek potrjeno iz Istre. Brez potrditve ostaneta le čudno Selye pocoda in tudi čudno Vridofno felie. 4.1.1 Vridofno felie bere Šulek kot vridovno. Bezlaj (str. 191) pravi, da »je mogoče dvomiti v Šulekovo branje« in navaja sam po sebi pripričljiv argument, da gre za slovenski kalk (britofno zelje) izpričanega nemškega Kirchhof sblume: opre se na občno ime britih < britof 'ograjen prostor pri cerkvi', ohranjeno na Krasu, kjer so zgoščena krajevna imena Britof, italijansko Centa 'pas'.23 A če primerjamo pri Riniju v geslu 273 kar dvakrat zapisano Mer-tofnica, moramo brati pač f za v, saj je mrtovnica potrjena še od drugod pri Skoku (1972: 471), prav tam mrtva (prehod v u-jevsko sklanjatev) z lokacijo »Sinj, Vranjic«.24 Tudi Nifnica (geslo 230) bi težko brali drugače kot nivnica (Šulek dopušča tudi niznica, ker ima iz Rinija prepisano »nisniça ali nifnica« v slovarskem delu, v uvodu pa tudi »nifuica (metvica)«, česar v geslo metvica ni sprejel). Sicer pa Bezlaj ves čas napačno piše vritofno, česar nimata ne Šulek ne de Toni, ampak oba d namesto t, kakor Rinij (pač pa Šulek dodaja: »i.[Ii] felce«, ker je Rinijev i tu res bolj zakrivljen). — Fritna meta je po Bezlaju (str. 192) »treba po vsej verjetnosti brati Britna in pridevnikov tipa *brit6nZ namesto *brit6kZ je v slovenskih zahodnih narečjih izredno veliko«. Tu naj bi torej kot b brali črko f (in ne črko v kakor zgoraj). Res bi 22 Bezlaj ima Missecino po de Toniju in Šulku. Vendar se mi zdi и razločen, če primerjam u in n v Sclauonice, ki stoji poleg te besedne zveze in je od iste roke. 23 Krajevni leksikon Slovenije izkazuje npr. tudi Brit(i)h, Briteh, Atlas Slovenije pa več zaselkov Britof v jugovzhodni Sloveniji. Glede zunaj tega ozemlja stoječega Britof а na Gorenjskem prim. Bezlaj (1976: 45): »tpn. Britof, it. Centa .., toda Britof pri Kranju v 15. st. Na Milecht. 24 Tu Skok primerja »slov.|ensko) mrtovje ,Myrtenwald', neologizam?«, ne da bi povedal, od kod ima. Cigale (1860: 1027) navaja pod Mirtenmald poleg mirtov gojzd tudi mirtovje z i, za njim Pleteršnik mïrtovje z ustreznico Myrtenmald (z y). Skok ima torej od Pleteršnika, a napačno (tudi v popravkih v Skok 1974 nepoprav-ljeno). britna meta s stališča slovenščine ustrezalo za pomen 'vratič (Tanacetum vulgare)', zaradi grenke substance tanacetina. (Prim. Gorcha meta (Rinij 270) za drugo rastlino.) Toda zares izpričano imamo samo briden z -d-, to pa pozna tudi srbohrvaščina. Šulek je dekodiral sritna in uvrstil pod Meta sridnja, morda delno na podlagi latinskih Rinijevih ustreznic Matricaria media in foe|r]ba [(anct)œ marie (herba f(an)cte marie ima namreč Rinij tudi kot ustreznico h caloper). Tudi Šulek je torej bral -t- kot d.25 Če tako branje dopustimo (npr. kot piščevo pomoto), hkrati pa »dosledno« vztrajamo pri branju /-ja kot d,26 dobimo vridna meta, in če sopomenka Pifana meta, ki je v Riniju v istem geslu št. 271 zapisana tik nad Fritna meta, res »zasluži pozornost zaradi verjetnosti pomena ,huda, zla', ohranjenega v slovenščini« (str. 192), potem se pisana in vridna pomensko nekako ujameta (prim, slovensko vred, srbohrvaško vrijed '(po)škod(b)a'). De Toni (1923: 340) je bral vritna in zato zmotno zatrdil, da je to Šulek klasificiral kot 'konjska meta (Mentha crispa)', kajt i šulek s tem pomenom navaja Meta vrtna iz Murkovega slovarja. Za t- i. zlogotvorni r bi bila pisava -ri- pri Riniju nenavadna, toda vsaj kar zadeva črko za samoglasniški del postavljeno za r, se primeri najdejo: Tren arbor proti Ternulye fructus (oboje v istem geslu št. 192).27 Sicer pa navaja šulek Gori-guzica polska 'kamilica (Matricaria chamomilla)' kot gloso v Du-rantejevem Herbariju iz samostana v dalmatinskem Visovcu, tako da niti 25 Šulkov vzglasni s je mogoče upravičiti toliko, kolikor je veliki f podoben s-ju, kakršnega Rinij občasno piše na koncu besede (gl. npr. obilico takih besed (tipa Sucus) v geslu št. 340). Ne poznam sicer primera, ko bi imel Rinij tak s prenesen na začetek besede; bi pa bil povsem mogoč. (Tako je npr. prenesen na začetek neki drugi tip končnega s v Soch ternulje nefrelle (geslo 192), zaradi česar je de Toni (1923: 295) to bral Bocli, in v viole suote, ki jih je de Toni (1919: 228) bral buote (geslo 57). Sok v Sulka seveda ni prišel, viole pa so pri njem suote, a razbrane kot žute. Prim, pri Bezlaju: »Sele analiza izvirnika bo pokazala, ali je pravilno de Tonijevo branje viole buote ali Sulekovo suota .. kot sinonim za gliubiça suta; -l- je izpuščen tudi v .. basam in na drugem mestu bere de Toni Boch .., kjer gre očitno za sok; viole buote more biti *žo(l)te ali *žo(y)te< (str. 189). Finka (1971: 30, 22) omenja čakavske govore, kjer se sredibesedni l izgublja, tudi ko je vidna etimološka zveza z izvorno besedo (dočič < dolčič), ne daje pa takih primerov pri besedah z etimološkim v teh ima čakavščina načeloma u, ponekod pa el, ol, tudi lu. Ali bi suote govorilo za prehajanje v u prek uo? Bezlaj (n. m.) navaja tudi >Volçge iabolcha oble ali oolçge iabolcha Dele<; de Toni (1923: 394) ima Pri oblih Volçge, toda pri velih Vulçge; Šulek (1879: 119) ima obakrat vulçge. S fotokopij je videti, kot da bi pri Riniju (gesli 371—2) obakrat bil sprva o, vendar popravljen v u. Pač pa je v geslu 338 Volçy bob.) Beseda sridnja je (domnevno) še v Boçviça ftridna buchviça (geslo 322), torej spet nepravilno zapisana. Po mojem je v Fritna meta kljub vsemu res Fr-, ker je enak duktus kot tu dovolj pogost pri besedah na F(r)- v Rinijevem uvodnem kazalu. 20 Fonetično je to sevedu lahko f npr. pri Trava od ceruarof, Of ça pifdiça in Crifça (= krivca; poznejša roka je tu prečrtala f in pred besedo pripisala If : iskrica; da je popravek napačen, je pisal že de Toni). F sem zasledil še v Garofali, kjer imamo Puč tudi fonem f, in v sumljivem Sfleticos, kar Šulek razbira kot spletikos, vendar nima potrdila od drugod in za Geranium columbinuin oz. G. rotundifolium (oz. po de Tonij u G. molle) tudi med sopomenkami nimu nič podobnega (Skok besede ni upošteval). De Tonijev Mechinf (de Toni 1923: 361) je napačno dešifriranje Rinije-vega M échine 'otrobi' (= mekin(j)e); do napake je prišlo zato, ker se zadnjega e-ja v Mechine tišči del b-ja besede Cantabr(um) iz vrstice niže, pa je e videti kot f, in ker Šulek Mechine ni sprejel, je ostal de Toni brez pravega vodila (prim, tu op. 29 in na kar se nanaša). " V Drin in drinulye je prejkone treba videti prevoj drèn-, ne drn-. zveze z rit (beseda se rabi npr. tudi v Istri) ne kaže apriori zavrniti, čeprav bi bila tvorjcnka iz predložne zveze oritni dovolj nepričakovana. Ko Rinij govori »de camomilla« (geslo 275), navaja kot slovansko ustreznico Camomilla, kar je sicer res najbrž hrvaška kamomil(j)a, kakor meni Šulek, lahko pa bi bila tudi latinska Camomilla, ki se v istem geslu navaja med latinskimi ustreznicami (in bi bila pomotoma prepisana v spodnjo slovansko rubriko)28; saj se štiri gesla prej (271) kot ustreznica slovanskega Fritna meta in latinskega Matricaria media pojavi »arabski« Sebenich, in sploh je v tem delu v Riniju precej zmešnjav, kakor je razvidno iz de Tonijevih komentarjev. Vprašanje je, ali je Fritna meta sploh res 'vratič' in v ustreznem geslu. Tudi npr. Boçviça l'tridna buclwiça, zanimiva zaradi besede sridnja (po Šulku), spet pisane narobe, ne spada v geslo 322, kjer se dejansko nahaja (prim, dfc Toni 1923: 364). 4.2 Bezlaj očita Šulku, da je »namesto beli tarn zapisal kar beli trn; verjetno bi takšna grafika za r — sonans kmalu vzbudila dvome v |Šulkove| trditve. Skrivnostno ime caroiça .., ki ga je po Šuleku celo Skok sprejel v svoj etimološki slovar ([1972:| 55), je treba torej brati *kroica in ga včle-niti v bcneškoslovensko sfero« (str. 188). Ne glede na to, da ima Rinij, kot rečeno, tudi Tren in Ternulye in ceru (krv) ipd., se postavlja vprašanje, zakaj je potrebna včlenitev v bcneškoslovensko sfero, ko pa Bezlaj sam dodaja: »Sporadično se takšni refleksi pojavljajo tudi ponekod na čakavskem ozemlju.« Poleg tega je neskladno, ali vsaj neenoumno, če Bezlaj pozneje pravi: »Malo je verjetno, da bi zapis Ermang«, kar je dal Šulek pod Rmanj, ».. odražal izreko katerega hrvaškega narečja. Za slovenščino takšna vokalizacija ni nič nenavadnega« (str. 191). Ni sicer čisto jasno, kakšna vokalizacija (tr?, ar?), toda zapisana je na za hrvaščino navaden način, če smemo soditi po tem, kar piše Skok (1973: 149) pri krajevnem imenu Rmanj: »Latinske su grafije Ermen (1449), Ermeny, .. Ermin (1431). Piše se i .. Erman (1494) i .. Orman (1495), Hermann, Hermanj, Ermain. Sve te grafije predstavljuju u er / or hrv. sonantno f«. 4.3 Dokaj močne adute za slovenskost izraza ima Bezlaj (str. 189—90) v »primeru Pisgi iasilra .. (Šulek bere pesyrazika) .. Slovensko je danes pasji jezik .. Najbolj verjetna rekonstrukcija branju bi bila * pasji jezik(a) .. To je nedvomno samo v slovenščini mogoča oblika z grafično substitucijo -i- za sturi polglusnik«. V Riniju v resnici stoji Pifgi iafika, prim, tu fotografijo in na njej k v kinogloffa v 6. vrstici; Bezlaj je bil pač prisiljen zaupati de Tonijevemu iasilra, navedenemu kar dvakrat (de Toni 1923: 332, 1925: 248). Kot se vidi s fotografije, taka pomota Neslovana ni presenetljiva; de Toni (1923: 333) je bil namreč prepričan, da Šulek tega izrazu zaradi neraz-berljivosti ni sprejel v slovar, in je — nebogljen brez Šulkove predrešitve2* — skušal izraz povezuti z biž 'grah'.30 Vendar Bezluj tudi Šulku ni citirul nu- 2" De Toni (1923: 342) je slovunski izraz pozabil prepisati — uli pa je mislil, du je tatinski? 28 »De Toni sicer očitu šuleku pomanjkljivo botanično znanje. Kur stošest|d|eset rastlinskih species je napačno identificiral po Linnéjevem sistemu. Vendur se pri branju slovanskih imen opira na Šuleku in samo izjemoma predlaga drugačno deši-frucijo« (str. 188). 50 »11 secondo nome sluvo [prvo je Gunes) non fu registrato dullo Šulek perché irreconoscibile. Forse derivu du bii (pisello) per 1'uspetto degli ucheni immaturi« (de Toni 1923: 333). tančno, v resnici Sulek bere pesyriazika (pod Pasji jezik) in pisgriasika (na str. XVIII). To niti ni pomembno; treba pa bi bilo navesti, da je oblika jazik z je- > ja- (tudi) čakavska, in opozoriti na zapis Pissirit 'pasji rat' iz 1080 pri Skoku (1972: 611). Seveda pa bi bil enkraten zapis z -i- v Riniju, kjer je npr. tudi Pa/ie mliçe, prav lahko kar pomota. (Manj verjetno je izpadel a: *Paifgi; pajsji navaja Skok (n. m.) za Istro.) 5 Vse to ne zanika popolnoma, da bi bilo lahko to ali ono v Rinijevem slovarju slovensko, kajti: »Ostro ne bo mogoče nikoli začrtati meje med obema jezikovnima področj[e]ma [sc. slovenščine in čakavščine] pred več kot petsto leti« (str. 192). Toda dokler se ne nabere trdnejših dokazov, mora Liber de simplicibus Benedicti Rinii ostati le hrvaški jugoslovanski slovarskozgodovin-ski mejnik.'1 Atlas Slovenije, 1985. (Ur. Borut Irgolič in dr.) Ljubljana. III + 367 + II str. Bezlaj, France, 1967: Eseji o slovenskem jeziku. Ljubljana. 187 str. ---, 1976: Etimološki slovar slovenskega jezika, I, A—J. Ljubljana. XXX + (II) + ---, 1982: Etimološki slovar slovenskega jezika, II, K—O. Ljubljana. 267 str. Bezlaj, France, in Vaso Suyer, 1973/74: Liber de simplicibus Benedicti Rinij. V: Jezik in slovstvo X1X/6—7, str. 185—192. Ljubljana. Cigale, Matej, 1860: Deutsch-slovenisches Wörterbuch. Ljubljana. XIV + 2012 str. Dalmatin, Jurij, 1584: Register .. V: Biblia .., str. Cc 3v—Dd iijv. Wittenberg. S1 Prav tako ga za zdaj ni mogoče imeti za >[d]okaz širše pismene rabe na območju Ba — to je na slovenskem beneškem zahodu .. Primeri, kakor beli tarn, scrisalca itd., kažejo nemara tudi po pisavi na Bs« (Pogorelec 1974: 5). Naoedenke 236 str. de Toni, Ettore, 1919: II Libro dei semplici di Benedetto Rinio. V: Memorie della Pontificia Accademia Romana dei Nuovi Lincei (Serie seconda) V, str. 171—279. Rim. ---, 1923: II Libro ..V: Memorie .. VI, str. 275—398. Rim. ---, 1925: II Libro .. V: Memorie della Pont. Accademia delle Scienze Nuovi Lincei (Serie seconda) VIII. str. 123—264. Rim. Fekonja, Andrej, 1886: O početkih slovenske književnosti. V: Ljubljanski zvon VI/1—2 in 4—7, str. 42—49, 105—107, 231—235, 281—286, 355—360, 418—423. Ljubljana. Finka, Božidar, 1971: Čakavsko narječje. V: Cakavska rič I/l, str. 11—71. Split. Gjurin, Velemir, 1986: K začetkom slovenskega slovaropisja. V: Slavistična revija XXXIV/4, str. 365-92. Krajevni leksikon Slovenije, I. knjiga, 1968. (Ur. Roman Savnik in dr.) Ljubljana. 489 str. + 13 zemljevidov. Ljubič, Šime. 1864: Ogledalo književne poviesti jugoslavjanske na podučavanje mla-deži. Reka. 587 str. Minio, Michelangelo, 1952/53: Il quattrocentesco codice »Rinio« integralmente rivendi-cato al medico Nicolö Roccabonella. V: Atti dell'Istituto Veneto di Scienze, Lettere ed Arti CXI, str. 49—64. Benetke. Pleteršnik, Maks, 1894—95: (ur.) Slovensko-nemški slovar. Ljubljana. XVI + 883 + 978 + IX str. Pogorelec, Breda, 1974: Razvoj funkcionalnih zvrsti slovenskega knjižnega jezika. Prinatis к: X. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, Preduvanju. Ljubljana. 11 str. Putanec, Valentin, 1962: Leksikografija. V: Enciklopedija Jugoslavije, 5, str. 503—508. Zagreb. Skok, Petar, 1971: Etimologijski rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika. I, A—J. Zagreb. XXXVIII + (II) + 791 str. ---, 1972: Etimologijski .., II, K—poni1. Zagreb. 703 str. ---, 1973: Etimologijski ... III, poni2—Z. Zagreb. 703 str. ---, 1974: Etimologijski .., IV, Kuzulu. Zagreb. (XVI) + 839 str. Šulek, Bogoslav, 1879: Jugoslavenski imenik bilju. Zagreb. XXIV + 564 str. Webster's Third New International Dictionary, 1976. Springfield, Massachusetts. 86 a + 2663 str. RIASSUNTO Vent'anni fa (1967) F. Bezlaj aveva acccnnato aU'eventualità che «nel più antico manoscritto che riportasse termini botanici slavomeridionali» (vale a dire il Liber de simplicibus Benedicti Rinii medici et philosophi veneti, della prima metà del quattrocento e che si conserva nella Biblioteca Nazionale s. Marco di Venezia) taluni termini (fitonimi) indicati con sclauonice fossero anche sloveni (e non soltunto croati ciacavi). Più tardi il Bezlaj cercô di comprovare in un articolo a parte (Bezlaj/Suyer 1973/74) la propria ipotesi: sullu scorta della trascrizione che Ettore de Toni aveva fatto (1919—1925) dei termini del codice «Rinio» riportava e commentavu un po' più di venti parole ovvero purticolarità (morfo)fonologiche che sarebbero Slovene. In tul modo, per quunto non esplicitamente, fuceva del codice «Rinio» — che è in sostanza un grunde dizionario (illustrato) plurilingue — anche la più unticu operu lessico-graficu slovena (se non si prendu in considerazione il più che esiguo glossarietto e le poche glosse dei primi del XV sec. del manoscritto <1 i Stična, cfr. Gjurin 1986). Il présente saggio dimostra invece — rifacendosi tra l'altro anche all'analisi delle peculiarità graficlie del Liber e al confronte coi termini crouti riportati dal dizio-nurio dei termini hotunici dello Šulek (Šulek 1879) — che tutti gli escuipi cituti dul Bezlaj si possono userivere con uguule o muggiore legittimitù ai dialetti della fascia costiera croata quando non si trutti in genere di una non abbastunzu convincente decifrazione delle note e di unu controverse etimologia. V spomin: PROFESOR DIMITRIJE VUČENOV (1911—1986) Jeseni 1986 je v Beogradu umrl dolgoletni profesor srbske in slovenske književnosti na Filološki fakulteti beograjskega vseučilišča. Rodil se je 1. 1911 v Vukovaru, študiral Pa je na slavistiki zagrebškega vseučilišča in diplomiral 1. 1935. Pred drugo vojno je dve leti poučeval na celjski gimnaziji. Privržen bogatenju lastnega znanja in lepemu se je hitro priučil slovenščini in se jel seznanjati s slovenskimi slovstvenimi deli. S slovensko duhovno, kulturno in slovstveno dediščino se je odtlej zbliževal trajno in življenjsko povezano. Po drugi vojni je Dimitrije Vučenov poučeval v Vršcu, nato pa je prešel na beograjsko slavistiko in tam 1. 1954 doktoriral. Zaradi organizacijskih zmožnosti in vseskozi izrazito konciliantnega delovnega sloga so mu kolegi podaljševali dekansko vlogo, tako da je Filološko fakulteto vodil od 1961 do 1969. Štiri leta je bil predsednik Prosvetnega zbora SR Srbije, vodil je tudi Kolarčevo narodno univerzo, znamenito beograjsko kulturno, literarno in znanstveno tribuno. Urejal je časopise Književnost i jezik, Priloži za književnost, jezik, istoriju i folklor in Letopis Matice srpske. Zaradi tvornega odnosa do slovenske književnosti, ki jo je vrsto let prevajal v srbščino, in uspehov v posredovanju slovenske kulture pri svojem narodu mu je Društvo slovenskih pisateljev 1. 1977 podelilo Zupančičevo listino kot častno priznanje. Slovenska akademija znanosti in umetnosti je profesorja Vučenova spomladi 1981 izvolila za svojega zunanjega dopisnega člana. Med knjižnimi izdajami del Dimitrija Vučenova je zlasti pritegnila pozornost monografija o satiriku Radoju Domanovicu (1959), ki sodi med temeljne monografije o srbskih piscih 19. stol., in knjiga razprav O srpskim realistima i njihovim pretliod-nicima (1970, prim. SR 1971, 3, 334—339). Po vsebinskem bogastvu prednjači knjiga razprav Tragom epohe realizma (1981), zmožnosti modernega literarnodidaktičnega Pristopa profesorja Vučenova pa kaže knjiga Domanoviceva satira kao pripovetka (1983). Vučenov se je vrsto let uveljavljal kot pisec srednješolskih slovstvenih beril •n priročnikov, ki so doživljali nove izdaje in v katerih je zlasti lepo zajemal slovenska dela in ustvarjalce. Kakor je res, da se je veliko ukvarjal s književnostjo realizma pri Srbih, je poseben posluh za tenčine slovenske besedne umetnosti potrjeval v študijah ne le o realistih (Kersnik, Tavčar), ampak tudi o književnosti dvajsetega stoletja. Na simpoziju ob stoletnici Cankarjevega rojstva je v Ljubljani 1976 živo pritegnil slovenistični znanstveni krog z interpretacijo metode poročanja in pripovedovanja pri Cankarju (Jernejev pokušaj da uspostavi dijalog sa svetom oko sebe). Vprašanja ubesedovalne metode in poročanja je nad dvajset let vztrajno razčlenjeval ob delih >z srbske, a tudi hrvaške in slovenske književnosti (J. Ignjatovič, L. Lazarevic, R. Do-manovič, M. Glišič, B. Stankovič, A. Kovačič, P. Kočič, I. Andrič). Izrazit izbor besedil, ki jih je Dimitrije Vučenov prevedel iz slovenščine, potrjuje njegov pretanjeni estetski okus. Uveljavlja in dopolnjuje se v njegovih spremnih besedilih (Hlapec Jernej, Martin Kačur, Hiša Marije Pomočnice, Agitator, J ara gospoda, Kalvarija za vasjo, Sedmina). Tudi drugim prevodom je ob ponovnih izdajah dodajal sPremne študije in med temi se zlasti odlikuje študija o Tavčarjevi Visoški kroniki. V strokovnem pisanju se je Vučenov nagibal k esejizmu. ki ima tako značilno tradicijo in veljavo v srbski besedni umetnosti in tudi vedi. Čutil je, da svojega bralca "olj neposredno in bolj sproščeno usmerja k delom iz druge nacionalne književnosti, zlasti slovenske, če se nanj obrača v občevalno prožnejšem slogu, ki je postal njegova odlika. Tako je predstavil tudi utemeljitelje moderne slovenske literurne vede, Ivana "rijatelja, Franceta Kidriča, Antona Slodnjaka. Profesor Dimitrije Vučenov je bil k slovenski književnosti nagnjen po izrazitih estetskih merilih. To kaže izbor prevedenih besedil, to dokazujejo objavljene študije, potrjujejo pu tudi rodovi srbskih učiteljev književnosti in jezika, ki so se šolali pri njem. Dimitrije Vučenov, ki je nnduljevul delo predvojnegu honorurnega profesorja slovenske književnosti na beograjski slavistiki Uroša Džoniča (1887—1968), prvega sistematičnega prevujulca slovenske književnosti v srbščino, je med svojimi slušatelji vzgojil tudi nasledniku. Profesorjevu usistentka Marija Mitrovičeva se je pod vodstvom svojega učitelju znunstveno hubilitirulu in uveljavila ter danes kot profesorica slovenske književnosti nadaljuje in bogati njegovo delo. Literarna slovenistika živi na beograjski Filološki fakulteti skladno z drugimi vejami slavistike. Tudi to je ena od pomembnih zaslug pokojnega profesorja Dimitrija Vučenova. Janez Rotar Filozofska fakulteta v Ljubljani ASIM PECO: IKAVSKOŠTOKAVSKI GOVORI ZAPADNE HERCEGOVINE* U suvremenoj dijalektologiji hrvatskoga ili srpskoga jezika ime Asima Pece, pro-fesora Filološkega fakulteta u Beogradu, veoma je znano, stoji na samom vrhu. Posvje-dočio je to nekolikim študijama. Zadnja je upravo naslovljeno delo. Područje je njegovih istraživanja istočna i zapadna Hercegovina te Bosanska krajina. Nakon ovoga je očekivati kako če se možda uskoro latiti obradbe govora sjeverne Hercegovine i južne Bosne (oko Duvna i Livna). To kao da je nagovijestio u ovoj knjiži gdje usporedno prinosi stanovite podatke iz tih govora. Pored toga predmetne govore usporeduje s proučenim govorima srednje, istočne i sjeverozapadne Hercegovine, Imotske krajine i Bekije, dijela duvanjskoga kraja i makarskoga primorja. A nerijetko se osvrče i na ostale štokavske i čakavske govore. Takoder se koristi pisanim spomenicima nastalim u zapadnoj Hercegovini od najranijih vremena do XVII. st. To su: Humačka ploča (oko XI. st.), Vignjeva nadgrobnica iz Kočerina (izmectu 1404. i 1411.) te spjev »Pisna od pakla« fra Lovre Sitoviča Ljubušaka (XVII. st.). Njima je pridodan Natpis iz Drežnice (1335—1366.). Zahvaljujuči ovomu. Pečina je študija poprimila i stanovitu povijesno-jezičnu protegu. U vecoj je mjeri iskorišten Sitovičev jezik, koji, dakako, sadrži mnoštvo osobitosti ljubuškoga govora njegova vremena. »Ikavskoštokavski govori zapadne Hercegovine' složeni su od slijedecih poglavlja: Uvodni dio, Dio fonetika, Dio morfologija. Nedostaje tvorba riječi i sintaksa. Poglavlja su opširna, obiluju podacima, stoga se ne bi moglo kazati da nije zastupljeno sve što je karakteristično za taj govor, odnosno govore, da se opaža veča praznina i si. Pri je suprotno! Poznato je kako je teško pisati o uspjelim djelima. A zaista je takvo »Ikavskoštokavski govori zapadne Hercegovine.« Prikazivatelju stvarno ostaje zadrževanje na sitnicama koje trebaju kakvu dopunu ili ne stoje, sve drugo. tj. velika glavnina zaslužuje jedino pohvalu. Zbog toga ocjena naoko dobiva negativen prizvuk. Buduči da i o takvim djelima valja pisati, to ču izvršiti tu zahvalnu dužnost. Uvodni dio obuhvača prvih četrdesetak stranica. Tu je i pet zemljopisnih karata prenijetih is »Istorije naroda Jugoslavije« na kojima su označene granice bosanske, dukljanske i srpske države u Srednjemu vijeku. Na njima je vidno kamo je tada spadala zapadna Hercegovina.. Na 8. str. je karta ikavskoštokavskoga govora zapadne Hercegovine. Njegova istočna granica ide uglavnom rijekom Neretvom, južna republičkom granicom, sje-verna crtom koja ga dijeli od ščakavskoga govora, zapadna рак medi s Bekijom. I tu opstoji manje neslaganje. U mojemu djeiu »Govor Imotske krajine i Bekije« granično selo Grude nalazi se unutar ščakavskoga govora, Peco ih je uključio medu svoje, dakle štakavske. O tome veli: »Naravno, i ova granica, kao i sve druge u granicama jednoga jezika, ne teži ka apsolutnoj preciznosti. Uvijek su u ovakvim slučajevima moguči govorni prelazi, moguče je da izmeclu tipičnih zh. govora i govora njihovih susjeda ima zona u kojima se ukrštaju osobine različitih govornih tipova. To je i shvatljivo i očekivano« (7.). Potom niže: »Ja sam ovdje uključio Grude, iako je to upravo graničnik prema ščakavcima, ali tu, danas ima podosta štakavizama, što nam dozvoljava da Grude svrstamo u naš zh. govorni tip.' Kada ispitivah govor sela Gruda od 1957. do 1960. (i povremeno kasnije), nadoh toliko ščakavizama da ga uvrstih medu ščakavačke govore. Sigurno je A. Peco našao sada u Grudama toliko štakavizama da * Akademija nauka i umjetnosti Bosne i Hercegovine, Djela, knjiga LXI, Odjeljenje društvenih nauka, knjiga 35., str. 230, Sarajevo 1986. je mogao drugačije postupiti. Mora se imati na umu kako je u zadnjih četvrt stolječa književni jezik jače djelovao na tamošnje govore negoli za sve vrijeme do tada. K tomu, Grude izrastoše u razvijenije mjesto, u varoš. Gimnazija je u njima valjda dje-lovala nekoliko desetlječa, osnovna škola ima dugu prošlost, niknuli su industrijski pogoni, živahna je trgovina. A ne može se zanemariti utjecaj radija i televizije. Pisac je ispravno ustvrdio razlike što dijele dati hercegovački govor od imotsko-bekijskoga. Na čelu su odrazi skupova *stj, *zdj, *skj, *zgj. Tu na njihovo mjestu bivaju št, žd. Po tome se i imenuju štakavski govori. U imotsko-bekijskome su šč, žd. Dalje su -al > -a i -al > -o, što nije slučaj u susjednome govoru, več je samo -al > -a {kopa, sipa. veza). Tu je takoder -il > -ia> > -ija. na drugoj strani nije. Na jugoistoč-nome prostoru Imotske krajine izjednačene su afrikate č — č, dž — du korist с —d, zapadna Hercegovina uglavnom ne zna za to ako se izuzmu Muslimani kojih tamo nije upadljiv broj. U Muslimana je i Ij > j, kao što je sporadično u Imotskoj krajini, gdje je opčenit i morfemski m > n. Isto je u Hrvata u zapadnoj Hercegovini. Foneme h, f čuvaju jedino Muslimani. Niti jedan govor nije jedinstven pa ni štakavski zapadne Hercegovine. Peco to primjerno pokazuje u usporednome popisu pojedinih riječi i oblika. Evo kako izlaže medusobne razlike. U lijevome nizu su riječi jednake u selima Vitini i Čitluku, u desnome su iste u Grudama: môgu : m* ren/možen nosovi : nôsevi bîkovi : brci može : mSre/mbže vîdïm : vîdïn plêcka : pièce lédâ : lédijû Potom dalje na isti način. Primijetiti je kako je ovakav postupak veoma zoran i lako se prati; uz to je i rjedi u dijalektologijskim študijama. Dakle, jasno se ogleda ju glasovne, naglasne i oblične razlike unutar jednoga govora. Pri koncu poglavlja priložena su tri pisma Dubrovčanima emina Mamutage, rodom Ljubušaka, te spomenuta tri nastjena spomenika. Mamutagina su pisma nastala na koncu XVII. st., odnosno jedno s početka XVIII. Ispod preslikanih nastjenih sa-držaja slijede dosadašnja njihova čitanja. Pisac potanje raščlanjuje njihov jezik. Sto se tiče najstarijega, — Humačke ploče ■— treba reči kako se čitači Š. Bešlagič i M. Vego ne slažu u nekim pojedinostima. Njihova čitanja nisu bez nedostataka. Navodim da ju je najprihvatljivije pročitao Milan Nosič. Objavio je to u članku »Hu-mačka ploča* u Zborniku Pedagoškog fakulteta u Rijeci br. 6/1984. Isti prenosi zbornik >100 godina Muzeja na Humcuc, Ljubuški, 1985. Dakako, njime se A. Peco nije mogao poslužiti jer tada njegova knjiga bi u tisku. Uz ostalo prvo se poglavlje okvirno bavi fonetičkim pitanjima, no stvarno je uvodom u iduče, tj. Fonetiku. I njoj je dato najviše prostora (47—166.). Tu je najbolje izražena Pečina potankost, opširnost i analitičnost. Samoglasnički sustav širega prostora odlikuje se standardnim izgovorom (srednjim) svih samoglasnika. Takav je i zapadnohercegovački. I u tome ne postoji od-stupanje. Dalje je pisac redom iznio zamjene samoglasnika kako ih je našao u poje-dinim selima. Brojem ne iskaču iz prosjeka okolnih govora. Najviše se datih promjena susreče i u imotsko-bekijskome govoru. Ni promjene samoglasničkih skupina ne pred-stavljaju ništa osobita. U naslovu stoji jasno kako su predmetni govori ikavskoštakavski, tj. da ë > i. Za svako je selo Peco donio više primjera ikavskih riječi (58—66.). Držim kako je to do-nekle suvišno. Bilo bi tek dosta navesti odstupanja, dakle primjere gdje ë > e, je, ije. Iznenaduje broj (i)jekavizama i ekavizama, posebno prvih. Bojim se kako je to dijelom najnovija pojava, utjecaj dakle književnog jezika u tijeku zadnjih desetlječa. Kao izrazite izdvajam (i)jekavizme Nedjeljko, Njemačka, Rjeka, svjeski (= svjetski). Nije sumnje da su odnedavna ušli iz književnoga jezika; naprosto su se nametnuli. Prid. svjeski zavreduje k tomu dodatno objašnjenje. Naime u dotičnome govoru ne opstoji iskonski prid. svjeskijsviski. Šilom prilika unio ga je Prvi svjetski rat. Svatko ga je teško osjetio. I tada su domači ljudi prvi put čuli taj prid. u čestoj uporabi i prihvatili ga jedino u toj sintagmi. Kako skup tsk > sk, to je svjeski. U Imotskoj i Sinjskoj krajini je svečki, i samo u nazivu Svečki rat. Namjesto prid. svitski svagdje se upo-trebljuje imenički gen. s prijedl. od, npr. čovik od svita, ljudi od svita. Pisac tvrdi da »u svim mjestima češče imamo Njemačka nego Nimačka. Iz ovih krajeva ima mnogo radnika u Njemačkoj. Standardni lik te imenice potisnuo je ovaj izvorni, ako je ikada tu i bio frekventan« (69.). Do oslobodenja jedino su bili Nimac, Nimkinja, Nimačka. nimački, a poslije su potisnuti književnim oblicima Njemac (umjesto Nijemac), Njemica, Njemačka, njemački. U šezdesetim godinaina mnogo se svi jeta odatle otisnulo na rad u Njemačku, što je moglo samo učvrstiti novoprihvačeno stanje. I jedino to. Buduci da je u psi. *к1епъ (bez samogl. č), stoga nije ovdje mjesto im. kljen. 0 njoj je zabilježeno: »Za oblik kljen (riba i drvo) moglo bi se reči da je kao takav preuzet iz jekavskih govora, a moglo bi se tu pomišljati, kao u gnjizdo, na pojavu kij < ki (v. Skok, s. v.)« (69.). Otpada bilo kakav (i)jekavski utjecaj; točno je da se skup gl pretvorio u glj (jednako kao u gljista. gljistina). Govori se kljen (bez uspo-rednice klen) daleko na zapad, jug i sjever pa se od te cjeline ne može izdvajati za-padnohercegovački prostor. Uz ovo doda jem kako je v Imotskoj krajini ekofti. Klje-nooac i prež. Kljenak, blizu Vrgorca ekon. Kljenak. Takoder se na čitavu području čuje izraz kljenooa nedilja, metafora za gladno razdoblje. A. Peco se pita je li u obliku gnjizdo »proces gn = gnj ili nekakav uticaj jekavskih govora u kojima sekv. gnč = gnje' (67.). U daljemu izlaganju staje uz drugo rješenje. No kako je gnjizdo u Bekiji i Imotskoj krajini te dalje u Sinjskoj gdje nije blizu (i)jekavaca, ni ovaj se hercegovački slučaj ne može tumačiti nikakvim utjefcajem. To je ikavski oblik u kojemu je početni gn > gnj. Tako su u Imotskoj krajini još gnjizdit se, gnjoj, gnjojar, gnjojit, gnjida. Vrijedno je prenijeti iduči stavak: »U posebnu skupinu ekavizama treba ubrajati one tipa: starešina, sečam se, najpre, primer koji su zabilježeni u našem govoru, a i u drugim ikavskim govorima (v. kod Šimundiča, op. cit. za Imotsku krajinu i Be-kiju, kao i kod mene u BHDZb. 1 za zapadnu Bosnu). To su novi ji nanosi koje u ove govore unose ili radnici koji su, za duže vrijeme, zaposleni van rodnog kraja ili mladiči koji služe vojsku u ekavskim krajevima« (72.). Ne ide s ostalima im. starešina (naravski ni izvedenice starešinski, starešinov, starešinooati, starešinstvo) zbog toga što nije nikakvim nanosom, več je stalni, opči ekavizam na večemu prostranstvu negoli kljen. (Dobro mi je poznato da je u mojemu rodnome Lovreču, u Imotskoj krajini, u prošlome stolječu jedan mještanin nosio nadimak Starešina). Sigurno nije donijet iz vojske, niti tada domači ljudi hodiše van po radovima kao u XX. st. Takoder ovdješnji mladiči nisu služili vojsku u ekavskim krajevima. O sonantu / na koncu sloga raspravlja se šire (75—94.). Glas l zamjenjuje se samo-glasnicima -a, -o ili ostaje (doša, nazva : došo, lego). Tu je dakle akanjc i okanje. Medutim pisac se prilično zudržao na promjenama: -il > -ia > -ija i -ul > -ua > -uja (bija, ija, načinija, čuja, prošnja). Drugih je jedva devet priinjera i skoro su zanemarljivi u odnosu na one što svršuju nu -ija. Oblici na -ija rasprostrunjeni su na jugozupadnome dijelu datoga govora, tj. uz bekijsku i dalmatinski! medu. Na nekoliko zadnjih stranica pisac na šire rasvjetljuje ovu pojavu. Najprije izlaže historijat problema kako je dosada razmatran i tumačen, potom prelazi na njegovo objašnjcnje. U zaključku je jasan: »Izvorište ovoj pojavi treba tražiti u z a p a d n i j i m govorilna Dalmacije (razmak moj, M. S.). Ona se u našem govoru uopštila u ono vrijeme kada je Zapadna Hercegovina došla u bliže političko-ekonomske veze sa tim dijelom naše zemlje i kada su oslabile njene veze s istočnijim dijelom Hercegovine. Naime, cjelokupna struktura ovih govora pokazuje da je njihov razvojni put do XV vijeku bio u duhu istočnohercegovučkih govora, od toga vijeka uopštavaju se osobine svojstvene zapudnijim govorima. To pokazuje i ova osobina, akunje; to pokazuje 1 cjclokupnu morfologija ovih govoru. Istinu, evolutivni impulsi i dulje su bili pro-žeti novoštokuvskim duhom, uli je tempo njihove reulizacije znatno zaostajao za govorima sa druge strane Neretve. Istorijske okolnosti bile su uzročnici ovakvom stu-njuc (90.). Gornju tvrdnja ište opširniji odgovor, uli ču se zudržuti na slijedečemu. A. Peco ništu ne kuže o pripadnosti zapadnijih govora Dalmacije. Jesu li ti govori čakavski ili štokavski? Buduči du je akanje najopčenitije u čakuvskim govorima, k tomu oni su zapadniji, nameče se zaključak kako misli nu čukuvski utjecaj. Spomenuti je da susjedni vrgorski govor pozna ovakvo akanje, u imotsko-bekijskome i sinjskoine nema ga. Dakako, ne znaju zu akanje -il > -ia > -ija i -ul > -ua > -uja. Prema tome ne-dostuje posrednik, prijenosnik dotične pojuve su zupudu nu istok, u Hercegovinu. Istina, u Imotskoj krajini bijahu osjetna kretanja stanovništva prema jugozapadu i možda je navedeno akanje tu iščeznulo, ako ga je bilo. Medutim potpuno je akanje -al > -aa > -Л, u ostalim je primjerima razbijen samoglasnički skup: -il > -io > -ijo, -el > -eo > -ejo, -ul > -uo > и jo. Ipak u zapadnoj Hercegovini kretanja stanovništva bijahu manja, prema tome je tu starinaca više nego u Imotskoj krajini. Iz svega se logično zaključuje: u govorima zapadne Hercegovine akanje je ostatkom čakavskoga narječja. A. Peco, naravski, to odlučno odbija. Premda više pojava tumači utjecajem drugih govora, ovdje je nepopustljiv. Usprkos tomu ovdje takva tvrdoča gubi moč uvjerljivosti. Trezveno gledajuci, ne može se inimoiči čakavsko narječje u objasnid-bama do i najzadnje osobine govora zapadne Hercegovine. Pisac nakon rečenice »Izvo-rište ovoj pojavi treba tražiti u zapadnijim govorime Dalmacije«, nahodi potrebnim otkloniti moju tvrdnju več u iducemu stavku da je taj prostor nekada pripadao ča-kavskomu narječju. Iako se glavna kretanja stanovništva odvijala prema čakavskome području, Peco dosta pojava tumači utjecajem iz suprotna smjera, toga kamo kretanja bijahu usmjerena, iz Dalmacije. Smiono, nema što! Je li taj kraj u dotursko doba bio čakavskim ili nije, na to če više svjetla baciti proučevanje toponimije. Spominjem da na jugozapadnome kraju Imotske krajine opstoji nekoliko čakavskih toponima. Time je razbijeno ukorijenjeno mišljenje kako je rijeka Cetina povijesna granica čakavskoga narječja u svojemu donjemu toku. Foneme h i f, rečeno je, zadržaše samo Muslimani. Uzrokom je vjerski činitelj, točnije: molitve na arapskome. U drugih su nestali, odnosno zamijcnjeni. U Hrvata bivaju stanoviti primjeri riječi s fonemom h, f. ali je to naplavina, kako kaže i pisac. Dalje se zadržao na slučaju sela Drežnice gdje Muslimani ne izgovaraju h. Iako je Drežnica izvan dotičnoga govora (leži sjevernije, prema Konjiču), ipak je korisno što je ukazao na tu rjedu pojavu i uspješno je objasnio. Dakako, Hrvati razlikuju foneme č — č, di — d, Muslimani izgovaraju uglavnom с i d. I za to pisac nalazi izvorište na zapadu, točnije na jugoistočnome dijelu Imotske krajine i makarskoga primorja gdje je čakavizam skoro opčim. Medu riječima gdje je fonem d namjesto dž stoji i dendar (114.). Smatram kako je ta riječ primljena iz talijanskoga, od gendarme 'oružnik, žandar'. Zandare je Austri-ja uvela u Dalmaciju, ujedno i talijanski jezik u upravu. Otada je u narodu izgovor dendar. I tukva riječ kasnijc prijede u Hercegovinu. U Muslimanu ostaje morfemski -m, u Hrvata u najviše primjera m > n. Slijedeci sebe, pisac prinosi oblike na -m i -n kako ih je čuo u svakome selu. Bilo bi dosta predočiti samo one na -n. Poznato je da je morfemski m > n osobina čakavskoga narječja. Tumači se dvojako: romanskim utjecajem i izvornom pojavom. A. Peco — sklon tumačenju mnogih pojava tudim utjecajima — priklonio se onima koji u tome vide romunizam. Romanski utjecaj svodi se u osnovi na venecijsko narječje; Venccija se od našegu doseljcnja izrazito čutjelu na istočnoj jadranskoj obali. A venecijsko narječje nema promjenu m > n. Bilo bi zanimljivo utvrditi taj snažni romanski utjecaj koji je ostvaren mimo venecijskogu nurječja. Da kojim slučajem u talijan-skome jeziku nije fonema Ij, vjerujem kako bi čakavsko jakanje neki obrazlagali takoder talijanskim odnosno romanskim utjecajem. Nisu rijetki ni ščakavizmi u zapadnohercegovačkiin govorima, na zapadnome po-jasu (iščem, naoiščenje, puščat, ščap, zoiidat i dr.). Oni se nastavljaju na imotsko--bekijski govor. U tome nije ništa sporna. Osobito ističen poglavlje Distribucija suglasnika (154—163.), koje kao takvo predstavlja poinuk u domačoj dijulektologiji, pravu novinu. Na kraju se čita: »Na osnovi date grade Iako se zaključuje du su i u ovoin govoru najrjede skupine sastavljene °d ploziva i afrikata, dvaju sonanata, naročito ako je prvi iz skupine lateralno a nisu obične ni skupine: -mi-, -ni-, -Ijz-, Iji-, -njš-, -Ijp-, -Ijg-, njb-, -njp-, -mg-, -ob-, -Dp-, Iz ove grupe ufrikuta + sonant nije se našla nijedna potvrda, a odsustvuju ' skupine sastavljene iz jednog zvučnog ufrikata i sonanata /, Ij, n, m, nj, v. Sve je ovo razumljivo. Takve skupine su, u večini slučajeva, strane i našem književnom jeziku. Narodni govori ih, pogotovo, ne podnose« (163.). U odnosu na Fonetiku duto je manje prostora Morfologiji, ali je ona prijegledna j cjelovita. Sklonidbcne su riječi obradene po padežima. Upozorio bih na vok. osobnih imena na -u: Enesu, Demalu, Esadu, Abdulahu te etnikc jednake nominativu: Mosta-rac, Trebinjac, Ljubušak, Prozorak. U zadnje se vrijeme češče čuju vokativi ö inor-fema i u književnome jeziku. Uzrok je juča intonacija jer je oblik krači za jedan slog. Kada tko, primjerice, na željezničkoj postaji zove nosača, redovito uzvikuje: »Nosč! Nosač!« Uvriježeno je dozivanje: Bosanac! Dalmatinac! Crnogoracl Zagrepča-ninl Oblici na -u bivaju analogijom prema Antiču, Mihalju, Dobriču i si. Takoder je i ovdje, kao i u Imotskoj krajini i Bekiji, rijedak morfem -em, pre-vladao je -om/-on: čekičon, mladičon, spužom, prijateljom, žuljom, žrvnjom. Dodati je kako je isto i u sred. rodu: grebljon, groždon, plečom, ulištom. Pohvalno je što se pisac osvrnuo na stanje osobnih imena. Izdvaja se selo Crveni Grm gdje imena na -ko idu po žensko j sklonidbi, npr.: Marko — Marke — Marki — Marku, Stanko — Stanke — Stanki — Stanku. Uzgred kazano, u Imotskoj krajini pretežiti su ovakvi primjeri. O nominativu množine A. Peco piše na početku: »Osnovni problem oblika množine u ovim govorima jeste u kom odnosu stoje krači i duži oblici, tj. kakav je odnos množinskih oblika koji proširuju svoju osnovu morfemama -ov/-ev i oblika koji ne znaju za takvo proširenje« (171.). ' Kako je i očekivati, donijeti su svi ili skoro svi oblici krače i dulje množine. Više ih je proširene osnove. Pisac smatra kako je to vlastita osebina zapadnohercegovačkoga govora. I to se mišljenje može uvažiti uz manji oprez prema neproširenim osnovama u susjednoj Bekiji i Imotskoj krajini s kojima se uglavnom podudaraju; na obje strane stanje je približno isto. U dat., lok. i instr. opči je morfem -im/-in: cvitovin, golubooin, mijovin, sinooin te Dalmatincim, bajamim, prstim, rodijacim. Dijelom i u sred. rodu: autin, kolin, ledin, kamenjim, imenim, poljim. U manjini su genitivi bojevima, brojevima, crvima, konjma. Naprotiv, u sred. rodu je više onih na -ma: celima, ledima, poljima, timenima. U imenicama žen. roda je takoder podvojeno stanje: avlijama, gredama, načvama i ovcam, planinam te makazon, knjigan. Sve u svemu gledavši, sklonidba je dobrano izjednačena sa sklonidbom u imotsko--bekijskome govoru, ali sadrži i vlastite osobitosti. Ovdje su i pokaz. zamjenice toji — loja — tojo, otaj — ota — oto i stegnuti oblici zà vö, zà nö, nà пп. Njihovo je rasprostiranje šire, opčenite su u Bekiji, Imotskoj krajini, u Sinjskoj, u nekim hercegovačkim govorima. Slično je i s pridjevima kao govediji, magaretiji, prasetiji, teletiji. Peco nalazi pos. pridjeve što se sklanjaju po odredenoj sklonidbi kao što su Mi-ličinog, Milovanooog, Marinog, Titinog. Bez dvojbe je da je ovo prihvačeno iz jezika javnoga priopčivanja, dakle svjež nanos. Infinitiv je supiniziran u cjelini. Pored onih na -nut stoje i na -nit (maknut, taknut : maknit, laknit), susreču se prez. morfemi kao peču, strižu, tuču, aoristni -šmo, -šte (odošmo, odošte), usporedni imperativi: daj — aaji, poj — poji. Takoder krnj je pril. sadašnji: bit — buduč, ič — iduč, ležat — ležeč. Sve to dotični govor povezuje s imotsko-bekijskim. Osim tekstova zapadnohercegovačkih govora na koncu knjige priloženi su i po-daci iz mikrotoponimije. Požaliti je što ih nije više. Medu njima su dva što se zovu Paprikuša (llasno, Zviriči). Iza prvoga dode u zagradi dodatak: »ali : paprika«, što če reči kako ga pisac povezuje s biljkom paprikom (capsicum anuum). Nije tako davno kako je paprika stigla u te krajeve, niti je prenijeta u toponimiju. Stvarno je Paprikuša njiva ili šuma što se proteže papriko, ti. poprijeko. Tu se naime pril. popriko izgovara papriko. Od njega potječe naziv Paprikuša. »Ikavskoštakavski govori zapadne Hercegovine« plodom su odlična jezikoslovca, zaslužuju najvišu ocjenu. U svome sam prikazu želio upozoriti na stanovite njihove podatke i piščeve zaključke. Mate Simundič Pedagoška fakulteta, Maribor AVTORJEM Prispevki za Slavistično revijo naj bodo pisani v slovenščini (izjemoma tudi v drugih slovanskih jezikih ali v angleščini, nemščini, francoščini, italijanščini). Rokopisi, poslani uredništvu v objavo, naj bodo tipkani s širokim razmikom (30 vrstic po 62 črk na eno stran) in samo na eni strani trdega lista belega papirja. Vsak list naj ima na levi strani 3 cm širok prazen rob. Vse pripombe pod črto naj bodo na posebnem listu. Ležeči tisk se zaznamuje z eno črto, polkrepki z dvema, razprti s črtasto črto; navadna + črtasta črta pomeni ležeče razprto. Citati naj bodo zaznamovani z »...«, prevodi, pomeni itd. pa z *.. Л V sestavkih, pisanih z latinico, naj se lastna imena (osebna, zemljepisna, predmetna itd.), citati, naslovi in primeri iz jezikov s cirilsko pisavo prečrkujejo po naslednjih načelih: Ukrajinski г... ..h Ruski Makedonski r ... Srbohrvatski .. h Srbohrvatski ђ... ...d Srbohrvatski ...dž Ruski Ruski Щ • • ' ... šč Ruski ë .. Bolgarski Щ • • ' ...št Ukrajinski в ... ...je Ruski / Ukrajinski и . •. Bolgarski . a Ukrajinski i ... Ruski Ukrajinski i ... ...ji Ruski Ruski ft... ... j Ruski f,.. Makedonski / к ■. ... £ Ruski Srbohrvatski љ . . . ...Ij Ruski Srbohrvatski lb . . ... nj Ruski ...ja Srbohrvatski h.. Rokopis razprave naj ne presega 25 avtorskih strani, kritike 12, poročila 2—4. Jezikovno in tehnično nedognanih rokopisov uredništvo ne sprejema. Razpravi naj bo priložen povzetek v tujem jeziku (največ 2 avtorski strani) in posebno besedilo (v dvojniku) za sinopsis. To besedilo naj obsega do 9 tipkanih vrstic informira pa naj o rezultatih razprave, ne o metodi in/ali tematiki. Avtorji ob prvi objavi v SRL pošljejo odgovornemu uredniku svoj točni naslov (nuvesti je treba tudi občino) in številko žiroračuna (vse tudi ob morebitnih spremembah). Ce jim žiroračuna ni treba odpirati/imeti, pošljejo uredništvu ustrezno izjavo. Nejugoslovanski sodelavci morajo za izplačilo honorarja odpreti poseben žiroračun v Jugoslaviji (ustrezne informacije daje in prejema Založba Obzorja, ne uredništvo). Ce prispevki tem določilom ne ustrezajo, jih uredništvo ne sprejema oz. njihovim avtorjem ne izplačuje honorarja. Korekture je treba vrniti v 3 dneh. Prispevke za Slavistično revijo pošiljajte glavnima urednikoma za jezikoslovje oz. literarne vede (Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana). Roki za posamezne številke časopisa so: 1. december, 1. februar, 1. maj in 1. avgust. V OCENO SMO PREJELI Oton Zupančič, Zbrano delo 10. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1986. 748 str. Franc S. Finžgar, Zbrano delo 8. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1986. 514 str. Alojz Gradnik, Zbrano delo 2. Ljubljanu: Državna založba Slovenije, 1986. 442 str. Literarni leksikon 28, 29, "50 (Janko Kos, Razsvetljenstvo; Andrej Inkret, Drama in gledališče; Lado Kralj, Ekspresionizem). Ljubljana: SAZU, DZS, 1986. 120 + 133 + 212 str. Umjetnost riječi XXX/3. Zagreb: Hrvatsko filološko društvo, 1986. 281 str. ' Hans Diplich, Franz Hutterer, Hoch am Himmel steht ein Falke. Liebeslieder übertragen aus dem Serbokroatischen. München: Verlag des Südostdeutschen Kulturwerks, 1986 (Reihe A, Band 22). 111 str. Slaoica o češkem a slooenském literarnim vyvoji. Sbornik stati venovany Slavomiru Wollmanovi k šedesatinam (Se soupisein jubilantov'ych praci 1948 do 1985). Praga: Üstav pro českou a svetovou literaturu ČSAV, 1986 (Literârne-vedné prâce, 34). 374 str. Predrag Stepunovié, A Taxonomic Description of the Dialects of Serbs and Croats in Hungary. The Stokaoian Dialect. Budimpešta/Koln/Dunaj: Akadémiai Kiadô, Böhlau Verlag, 1966. 156 str. Cakavska rič XIV/2. Split: Književni krug, 1986. 93 str. Franc Zadravec, Srečko Kosovel 1904—1926. Koper/Trst: Založništvo tržaškega tiska, Založba Lipa, 1986. 486 str. Janko Lavrin, Med osem in osemdeset. Ljubljanu: Slovenska matica, 1987. 210 str. Zaliv 1—4. Trst, 1986. 240 str. Glavna financcrja Ramukovalna «kupno»! SR Slovenije in Kulturna »kupno«! SR Slovenije Glavni aofinaneer Znanstveni inititut Filoaofake fakultete v Ljubljani