84
Deželni zbori.
Deželni zbor kranjski.
V seji 9. in 10. sušca se je pretresal vladni predlog zastran tega, kdo naj vprihodnje stroške plačuje za popravljanje in vzdržanje naših cerkev, cerkvene oprave in farnih poslopij, in kako naj se vse to spolnuje. Odsek je ta vladni predlog z 21. §. nekoliko premenil in ga po gospodu Kromerju kot svojem poročniku zboru v sklep predložil. Ta predlog zadeva tako imenovano patronstvo; ni tedaj čuda, da so se razodevale navskriž-misli in da od ene strani se je govorilo za to, da bi se olajšale patronom bremena, od druge pa, da bi se faranom olajšale plačila. Prostor nam ne dopušča, da bi popisali vse, kar se je govorilo, kar bi vendar bravcem pri vsem tem še jasno ne bilo, če nimajo vseh 21 razdelkov te postave v rokah. Povemo tedaj le, da gospodje Koren, dr. Zupan, svetli knez in škof (v dolgem z veliko pohvalo sprejetem govoru), dr. Toman, Dežman, baron Apfaltern, dr. žl. Wurzbach, Kromer, Derbič, grof Anton Auersperg, žl. Strahl in Kapelle so se udeležili teh pomenkov, kterim se je pridružil tudi gospod cesarski namestnik baron Schloissnigg. Najživejša debata se je sukala okoli dr. Zupanovega predloga, ki je zahteval, naj se pomaga tej reči pri^ korenu, namreč celo patronstvo naj se odpravi, ki ni vec primerno našim časom, tako, da se patroni s primernim plačilom odkupijo svojih dolžnosti, da bode enkrat konec razporov med patroni in farani ; mera za to odkupilo se bo že našla. Ta novi predlog — pravi dr. Zupan — ni nič druzega kot sostava starih postav; če pa imajo stare postave veljati, čmu novi zakon? — le v enem razdelku (§. 8) je ta novi predlog drugačen, da namesti tretjine plačila, kije zadevala dozdaj patrona, nas ve tuje le petino, in da po takem na farane več pride plačila, zoper ktero se je
85
dr. T o man poganjal, pa po večini glasov ni zmagal. Dr. Zupanov nasvet, ki zahteva korenito prenaredbo patronstva, o kteri naj se ministerstvu sporoči , da predloži prihodnjemu državnemu zboru osnovo za odkupilo patronstva, je bil nazadnje sprejet in za to že osnovanemu odseku v prevdarek izročen; v tem pa ni obveljal, da bi se odstranil celi ta predlog, ki ga je vlada zdaj predložila, ker se je reklo, da do tistihmal, ko se utegne odpraviti celo patronstvo, je vendar treba danes posvetovane postave.
V tej seji je izročil dr. Bleiweis prošnjo mestnih mesarjev, naj deželni zbor sklene, da se vsled obrt-nijske svobodne postave mesarjem ne predpisuje več tarifa za meso. Prošnjaje bila izročena odseku za prošnje.
Ko v seji 13. sušca gosp. predsednik naznani gosp. Outtman-ov predlog, naj se cesarskim uradnikom, ki bi utegnili v službo priti deželnega odbora, doštevajo leta njih prejšnje službe, in pa prošnjo zastran vžitnine, ki jo je po gosp. dr. Skedel-nu izročila deželnemu zboru žužemberška županija, je prišel na vrsto predlog deželnega odbora zavoljo više realke v Ljubljani. Gosp. dr. Bleivveis je bil sporočevavec. Opomnil je, da za danes odstopi od svojega principa domače besede, ker ne govori v svojem imenu, ampak v imenu deželnega odbora. Nasveti odborovi so bili: 1) zbor naj izreče potrebo više realke, 2) bode naj mestna učilnica, 3) dežela pa naj ji pripomore tako, da se iz deželnega denarja ji doda za prvo leto 1000 gold., za drugo 1500 gold., za tretje 2000 gold., potem pa, ko so vsi trije razredi ustanovljeni, vsako leto 1500 gld.
Zoper te predloge poprime gosp. Dežman besedo, tudi zagovarja živo potrebo više realke, al ta šola se ne more mestna, ampak deželna imenovati in dežela mora več pripomoči iz deželnega dnarja; dalje obžaluje, da deželni zbor ni vseh 3 Guttmanovih nasvetov v prevdarek vzel, — da šolsko poslopje, kjer ste zdaj nor-malka in gimnazija, in ktero se bo letos popravilo, je dosti trdno, da se dozida, kar bo treba za realko, in naposled nasvetuje sledeče: 1) dežela naj 2 tretjini vseh stroškov prevzame, mesto pa eno; 2) deželnemu odboru naj se naroči, da vzajemno z odsekom mestnega odbora in realkinim vodjem Guttmanov predlog pre-vdari, 3) in nasvetuje, naj bi se sobe z dozidanjem ali nazidanjem tretjega nastropja z najmanjšimi stroški v sedanjem šolskem poslopji napravile, začasno pa drugod kako pripravno poslopje najelo; 4) mestna županija naj se na ministerstvo obrne in zahteva, da se plačilo učenikom iz državne denarnice odrajtuje; 5) za leto 1863/64 naj se 1000 gold. za prvi realkini razred v deželni stroškovnik postavi.
Gosp. Guttman podpira ta predlog in meni, da osnovanje više realke terja čast kranjske dežele; podpirata ta predlog tudi gospoda Lukman in baron Mih. Cois. Ravno tako tudi gosp. Ambrož, ki posebno naglasuje , kaj da je mesto že za deželo veliko storilo, kar se učilnice tiče.    Temu se pridruži tudi g. Mule j.
Dr. Bleiweis povzame po vsem tem besedo in zagovarja predlog deželnega odbora, rekoč, da ne nasprotuje gosp. Dežmanovim predlogom razun prvega, ki terja, da naj dežela dve tretjini na se vzame. Po ces. postavi od 2. sušca 1851 ima biti ljubljanska realka mestna šola; mesto jo ima napraviti; al deželni zbor priznava veliko butaro, ki jo ji vlada s to postavo naklada, zato jo ji, ker dobra polovica učencov iz dežele realko obiskuje, hoče polajšati z lepim doneskom, čeravno ima deželna denarnica na vse strani velike stroške. Da deželni odbor ni mogel bolj natanko pretresti mestnih predlogov, ni on kriv, ker jih je dobil prekasno ; nadzidanje tretjega nadstropja na šolsko poslopje, ki je že velika podprtija, nikakor prav ne kaže; bolje bi bilo
dozidanje tam, kjer je zdaj vojaška stražnica; dve tretjini stroškov prevzeti, dokler jih ne poznamo, je v prvi hip nekako nevarno; koroška in sležiška dežela ste le polovico dale; druge mesta so si same napravile realke; za druge — ljudske — šole še nismo celo nič skrbeli; Ljubljana je za šolstvo že dokaj storila, pa vendar to niso nobene čuda; mesto Kranj si samo napravlja gimnazijo in ne naklada deželi nobenih stroškov; kar je deželni zbor nasvetoval za realko, je lep pripomoček; zlasti če pomislimo, da dežela hoče po 3. letu vsako leto dajati 1500 gold.
Gosp. Kromer misli, naj se odloči ta donesek le za 20 let.
Dr. BI eiweis ne podpira tega predloga, ker nima nobene podlage; če bi pa že sam za se kaj nasvetoval, bi rekel: tako dolgo, dokler ni šolski realkini zaklad tako bogat, da zmore sam vse. Se raje bi rekel, naj se realki daje teh 1500 gold. vse leta, al s tem pristavkom, da se sčasoma realki pridružijo učilnice za posamesne obrtnijske in rokodelske, kmetijske ali po potrebi tudi kupčijske nauke, kterih za zdaj mi še skor bolj potrebujemo kakor više realke ; jaz se ne zibljem — je rekel dr. Bleiweis — prenapeto v tistih sladkih sanjah, da bode naša viša realka kadaj prepolna; skušnja bo učila; mi nimamo toliko obrtnijstva in šola sama ga ne bo napravila; tudi realec brez tehnike ni dosti izučen za kako višo službo; če pa učenec 6 let v realko hodi, bi vendar stariši želeli, da bi sin se potem brž h kruhu pripravil. Al prav je, da se napravi viša realka, pri tem pa naj se ne žabi naših nizih rokodelcov, ki poduka potrebujejo kakor riba vode, ki ga jim pa ne daje zdatno naša nedeljska rokodelska šola, kjer nima nauk v domači besedi toliko prostora kakor bi ga moral imeti po §. 14. minist. ukaza od leta 1856.
Na to poprime g. Dežman spet besedo in zagovarja učenike, ki razumejo slovenski jezik in gotovo vselej radi podučujejo v tistem jeziku, ki ga učenec razume. Dr. Bleivveis odgovori na to, da tudi on ravno učenike realkine visoko spoštuje in Čisla; „al učenik ne more vselej, kar bi rad, in pri tej priliki omeni tisto dogodbo, ki se je pripetila pod prejšnim vodjem, da je nek učenik, ki je učencem le nektere besede po slovenski razlagal, ostro ostro grajan in tožen bil. (To je popolnoma resnica! zakliče g. Ambrož). Postava utegne tedaj dobra biti, tudi učeniki so dobri; al če se kdo že za panslavista sumi, ako svojo dolžnost spolnuje, tadaj tudi rodoljub omolkne!" (Vilhar: Res je taka!)
Pri glasovanji je bil sprejet 1. predlog deželnega odbora, ostali pa po predlogu Dežmanovem. — Viša realka v Ljubljani je potem takem ustanovljena s tem, da bo dežela 2 tretjini, mesto pa eno plačevala.
V seji 16. t. m. je naznanil gosp. predsednik, da je c. kr. deželna vlada izročila mu slovensko prestavo cestne postave, dr. Toman pa predlog, naj bi se odpravila neprimerna rudoslednina, ki jo je vpeljala postava od 28. aprila 1862.
Potem se je začela razprava zastran postave, ki naj bi varovala domače čbelarje, da se v en kraj ne privozi sila preveč tujih čbel. Ker nam manjka prostora, da bi povedali debato o tem, povemo danes le to, da ta postava ni obveljala; več o tem pa drugi pot.
Konečno je bilo sklenjeno, naj se prošnja kranjskih c. k. kantonskih zdravnikov za zbolšanje njih plače priporoči c. k. deželni vladi; tudi prošnja posestnikov in mlinarjev iz Dola, St. Jakoba itd., naj bi se namesti nevarnega broda naredil most pri St. Jakobu, naj se priporoči c. k. deželni vladi.
86
V pondeljek so se začele razprave o novi občinski (srenjski) postavi, ki bodo več dni trpele.
Gosp. dr. Zupan je napovedal, da stopi iz deželnega odbora. Kdor pozna delavnost doktorjevo v deželnem odboru, vso njegovo dušno zmožnost in poštenost njegovega značaja, mora ta odstop iskreno obžalovati in srčno želeti, da bi ostal v odboru.
Govor gosp. dr. Toman-a v deželnem zboru.
(Dalje.)
Ne morem si kaj , da ne bi imenoval še nekoliko izgledov, iz kterih se vidi po katastru, kolika neprimernost v davkih je med Kranjsko, Koroško in Stajarsko. Na Kranjskem je vse rodovite zemlje 1,654.866 oralov 120 štirj. sežnjev; pišejo, da ta zemlja daje 3,838.130 gold. čistega dohodka, davkov pa je plačevati 682.547 gold., da toraj vsaki oral rodovite zemlje donaša 2 gld. 19V4 kr. čistega dohodka, in plačuje 243/4 kr. davkov. Koroško pa ima 1,594.996 oralov 437 štirjaških sčžnjev, toraj nekaj malega oralov menj od Kranjskega, donaša pa 2,530.441 gld. čistega dohodka, in plačuje 449.996 gld. davka; na oral tedaj hodi 1 gld. 35 kr. čistega doneska in 17 kr. davka. Ali kakošen razloček je v plodnosti med Kranjskim in Koroškim! Za koliko je Koroško ro-dovitnejše!
Povedal bi še nekoliko o davku za pridobitek (er-werbsteuer) in o dohodovini (einkommensteuer). Davek za pridobitek je v Avstrii vpeljal patent 31. dec. 1812, in razglašen je bil po Kranjskem leta 1816. Tudi ta reč ni preveč na tanko v red spravljena, ker ima za podlago to, koliko ljudi biva v tistem kraji, kjer živi človek, kteremu se ta davek naklada. Tukaj bi le opomnil, da je v naši deželi prav dosti malih rokodelcev, na pr. zidarjev, stolarjev, čevljarjev, krajačev, ki le časi opravljajo ta posel, ter delat hodijo od hiše do hiše. Plačevati jim je po 4 gld. na leto brez priklade, kar je celo dosti, in torej se zgodi tem ubožcom, da jih kaznujejo, če narede časi kak prestopek. Tacim rokodelcom je davek za pridobitek previsok; drugi veliki obrtniki pa še premalo plačujejo. Sicer bi tudi še danes imenoval izgled iz lastne skušnje. Pravniki (ad-vokatje) in biležniki (notarji) po Kranjskem plačujejo davek po tem, kolikor duš ima tisti okraj , v kterem žive, ker dačni uradovi mislijo, da je toliko dela, kolikor je ljudi v tistem okraji; plačevati je toraj najviši davek, to je, po 26 gld. 50 kr.; v Istri se jim že boljše godi, ker dajo samo po 5 gld. 50 kr. na leto. Ne govorim sam sebi na korist, ampak le menim, da število duš tistega kraja, v kterem biva obrtnik, ni prava podloga, ker vzeti bi se morali vsi okraji više deželne sodbe, ako bi hotli po okrožji njegove delavnosti davek nakladati pravdniku, ki ima pravico ves okraj više deželne sodnije zastopljati, in moral bi se mu postaviti sam Bog vedi kolikošen davek. To bodi rečeno samo zato, da bi se vidilo, kako napečno podlogo ima tudi davek za pridobitek. Le v naglici in po vrhu sem tukaj v misel jemal napečne podloge druzih pravih davkov; pa vendar je dokazano, da vsako povikševanje tacega davka, ki je oprt na krivo podlogo, mora biti dvojna krivica, mora biti povikševanje poprej sne krivice. Torej me je srce jako bolelo pri tistih sejah slavnega državnega zbora, v kterih so gospodje poslanci naše dežele povzdignili v njenem imenu glas, in dokazovali, da mi nečemo biti izimek, temuč da plačevati hočemo take davke, kakoršne druge dežele (Živa pohvala). Posebno zato mi je Še bolj žal opominjati se le-teh sklepov, ker je vsak za-se trdno prepričan, da naša dežela ima že zdaj prevelike davke; pa zarad enakosti smo vendar tudi mi pali v naredbo, po kteri nas bodo povikšani davki prihodnjič le še bolj pritiskali.   (Pohvala).   Moja
gospodal pač bi lahko potem človeka začel obhajati sum o dobrotah februarjeve ustave; kajti, kadar se je govorilo, koliki naj davki bodo, kako* naj se plačujejo, ali jih je dovoliti ali ne, imeli so več pravice naši stanovi, nego je imamo v državnem zboru mi, ki se ne moremo vpreti, da nas bi ne preglasile druge velike dežele. (Dobro! dobro!) Žal mi je tudi moja gospoda ! ker vidim, ko se oziram v prihodnost, da težko kdaj pridemo do svojih pravic, ako se bode tako sklepalo.                                               (Dalprih.).