Moj nokturno.
V polnoč spečega morja hiš odmevajo moji koraki, blažimo pošumevajo vodnih vil lasje v narasli reki, do zvezd se vzganjajo moje duše kriki:
Ha, biti vsemirje, ki samo sebe požira
v blazni ogromnosti svoji; streti, razdreti
pajčevino strupenih mislil, ki razprostira
se nad mestom nestvorom okuženim; zavratno
sikanje kač nevidnih se po meni1 stega,
že me verige ogabne opletajo vsega , .,
v divjem strahu rodila mi duša je s vitke
razljučenih mojih lastnih odpornih misli, vitke,
plapolajoče polzke trake, šarene- nitke . ..
v iskrečem se plesu so se sprijeli,
objeli klopčič živi, v sladostrastju vzdrhteli
in glej — splodili
so se spet novi in novi gomazeči šopi vrvi,
ki so mi dušo priželi, priželi-------
Tedaj je zavpilo srce, da so okameneli sikavci in zastrmeli.
Upornik sem misli! Zašelestite, polnočni vetrovi, da duša zasanja, vi dihi vsemira, mehko oblite zločinca trudnega od praiskanja.
Žena mi bodi ti, noč zvezda, da ves v tvojih opojih zdrhtim — O, zdaj poznam te, glas srca: Le po objemih koprnim,
po vsedivni melodiji, ki pretvarja v valovanje mene, tebe, vse vesoljstvo . .. kakor slutnja, kakor san je
tvoja duša, — človek — sfinga — godba raztalja v toke občutij
vso telesnost------------Melodije,
melodije, melodije . ...
Hlad . . . tišina , .. mesto spokorno ždi. , . sikalcev — nikjer —
nad reko pod mostom se zibljejo megle, ' morda se vanje v strahu pretvorili &&.
Človek in noč.
Miran Jarc.
V meglo, temo,
ki v njo
zapuščena pokrajina tone,
v nebes pradno
mojih preplašenih misli oči se pno . . ,
V noč
prostrana polja pretajno pojo . ..
Vse kot okamenelo ždi:
orjaško, fantastno nebo — se zdi —
da pogoltne pod mano rastočo zemljo
Sam--------                                                                              !
nad mano, krog mene vsemirje preteče . , ,
O, čudnih mož daljnovidcev, v divjih stoletjih, misli žareče,
meči, ki sekali so v brezizrazno, sovražno temo,
to ogromno, turobno, tesnobno mrakovje,
ki v njem se gubim ...
Drhtim
v neznani slasti, v propasti drhtim,
osamelost prestrašna se v duši zgosteva
kakor oblakov valovje,
ko mi ogromna misel zoreva;
Tudi jaz sem vtkan v to zibajoče se, zagonetno vesoljstva telo,
ki z zversko naslado preži
na tihih sanj utripe, na vsake želje dihljaj,
na vsake misli nihaj,