MILAN MEGLIČ
CVETNI PRAH V MEDU
Cvetni prah je skupaj z nektarjem ali mano temeljni in nenadomestljivi vir čebelje hrane oziroma obstoja čebel. Za čebelarja je lahko dodatni vir zaslužka, saj ga je mogoče porabnikom ponuditi čistega ali v različnih sredstvih skupaj z drugimi pridelki iz čebeljega panja, predvsem z medom, matičnim mlečkom itd.
V tem prispevku nas zanima predvsem, ali in kako je mogoče na podlagi vsebnosti cvetnega prahu v medu ugotavljati izvor medu.
Kako pride cvetni prali v med?
Znani so trije načini vnosa cvetnega prahu v med:
• s primarnim vnosom - sočasno z nektarjem,
• s sekundarnim vnosom - cvetni prah z dlačic čebel sili pri hranjenju čebel s cvetnim prahom iz zaloge,
• s terciarnim vnosom - v satju ostane cvetni prali, ki pozneje pri točenju preide v med.
Razlikovanje cvetnega prahu - analize
Cvetni prah posameznih rastlin se med seboj razlikuje po velikosti, barvi, obliki, izrastkih itd. (po devetih lastnostih). Število posameznih zrnc cvetnega prahu v K) g medu je zelo različno in variira od 20.000 do več kot 1.000.000.
Temeljne raziskave cvetnega prahu v medu je opravil prof. dr. Enoch Zander že v obdobju od leta 1935 do 1951. V Sloveniji se je prof. dr. Jože Rihar začel z analizami cvetnega prahu v medu na Kmetijskem inštitutu Slovenije ukvarjati že leta 1955, njegova preučevanja pa je kmalu ustavila razpustitev odseka za čebelarstvo.
Izboljšane metode analiz cvetnega prahu v medu je leta 1962 in 1963 objavila Mednarodna komisija za čebeljo botaniko in te v svetu uporabljajo še dandanes. V Evropi že obstaja baza podatkov, na katero se je mogoče priključiti.
V Sloveniji se s cvetnim prahom zdaj ukvarjata predvsem Biotehniška fakulteta in Biološki inštitut Jovana Hadžija v Ljubljani.
Pri analizi cvetnega prahu v medu si strokovnjaki pomagajo z mikroskopom (človeški vid), atlasi cvetnih prahov in s primerjalnimi vzorci. Seveda je pri tem potrebno tudi temeljito poznavanje flore, predvsem tiste, na kateri najdejo čebele nektar oz. mano ali cvetni prali.
Na podlagi ugotavljanja vsebnosti cvetnega prahu v medu je mogoče dobiti informacijo o geografskem in botaničnem poreklu medu.
Geografsko poreklo
Pravilnik o medu od 31 ■ marca 2004 dopušča dodatne regionalne, teritorialne ali topografske označbe, če je med v celoti navedenega porekla.
Podlaga za določitev geografskega porekla medu so vse-bost cvetnega prahu rastlin določenega geografskega območja ter medsebojna razmerja vsebnosti cvetnih prahov posameznih rastlin na določenem območju (baza podatkov omogoča
izvajanje kontrole).
C,e analiza v medu ugotovi cvetni prali, ki ne izvira iz rastlin določenega geografskega območja, potem med ni v celoti pridobljen na tem konkretnem območju, torej ga ne smemo tako označiti.
Napačna označba geografskega porekla medit je zavajanje porabnika, ob morebitnem odkritju napačne označbe pa čebelarju grozijo tudi sankcije.
Botanično poreklo
Izhodišče za določitev botaničnega porekla medu na podlagi vsebnosti cvetnega prahu je v tezi, da med izvira iz tiste rastline, katere cvetnega prahu je v medu največ. V pripravljenem sredstvu navadno ob pomoči mikroskopa preštejejo in ovrednotijo 1.000 zrnc cvetnega prahu.
Po določilih Mednarodne komisije za čebeljo botaniko upoštevajo rutinske analize cvetnega prahu v medu za določitev botaničnega porekla medu naslednjo razdelitev cvetnega prahu:
• v medu mora biti več kot 45 % vodilnega cvetnega prahu,
• spremljajočega cvetnega prahu mora biti od 16 do 45 %,
• pomembnejšega posameznega cvetnega prahu mora biti od 3-15 %,
• posamičnega cvetnega prahu pa manj kot 3 %.
Upoštevan je samo cvetni prali rastlin, na katerih čebele nabirajo tudi nektar. Od skupnega števila zrnc cvetnega prahu je odšet cvetni prali rastlin, ki ne dajejo nektarja.
Zgornja razdelitev velja za večino primerov, so pa tudi izjeme. Tako je na primer v medu pravega kostanja od 90 do 100 % vsega cvetnega prahu kostanjevega izvora, v čistem akacijevem medu je samo 30 % cvetnega prahu akacije, v čistem lipovem medu samo 20 do 30 % cvetnega prahu lipe, preostali cvetni prah pa izvira iz drugih rastlin. Ugotavljanje botaničnega porekla v takih izjemnih primerih določajo na podlagi matematičnega izračuna.
Poleg tega morajo senzorične lastnosti ustrezati sliki oz. sestavi cvetnega prahu. Večkrat so potrebne tudi še dodatne analize (vsebnost vode, elektrolitska prevodnost, razmerje sladkorjev fruktoze in glukoze, vsebnost sladkorja saharoze, vsebnost encimov in HMF).
Pravilnik o medu od 31. marca 2004 dopušča dodatne označbe izvora medu po botaničnem poreklu samo, če med v celoti ali delno izvira iz navedene rastline in ima njene senzorične, fizikalno-kcmične in mikroskopske lastnosti. Glede na to je odločitev čebelarja, kako bo dodatno označil med še po botaničnem poreklu, velikokrat težavna in hkrati zelo odgovorna. Sicer dovoljena, a napačna dodatna označba medu po botaničnem poreklu je zavajanje porabnika, ob morebitni ugotovitvi napačne označbe pa čebelarju grozijo tudi sankcije.
Prodajo čebeljih pridelkov
e
Nasvet
Če čebelar ni prepričan, da med res po večini izvira iz rastline, katere ime želi uporabiti kot dodatno označbo, naj ga najprej pošlje v analizo ali pa naj se odloči za označbo, ki ne bo sporna in kakršne dopušča tudi Pravilnik o medu. Sicer pa analiz cvetnega prahu v medu, na podlagi katerih bi določiti vrsto medu po botaničnem izvoru, v Sloveniji, žal, še ne opravlja nobena institucija. Glede na to čebelar za zdaj vzorca nima kam poslati (razen v tujino - orientacijska cena take analize je 100 evrov), vse pa kaže, bo to verjetno mogoče že prihodnje leto.
Cvetni prah (pelod), slikan poti svetlobnim mikroskopom pri 400-kratni povečavi. 1. navadna leska (Corylus avellana), 2. bukev (Vagus sylvatica), }. navadna breza (Betula pendula), 4. lipa (Tilia platypbyllos), 5. črna jelša (Alnus giutinosa), 6. njivsko grabljišče (Knautia arvensis) in 7. navadni rožmarin (Rosmarinus officinalis).
Foto: M. Caliber};