ZVEZEK
LETO
. ix. ,

Vsebina 8. zvezka:
I.	Goräzd: Atiila in slovenska kraljica. Pesem beneškega Slo-.
venca....... ........... .	449
а.	Dr. Ivan Tavčar: Grajski pisar. Zgodovinska podoba. . .	450
3.	Dr. M. Murko: V provinciji na Ruskem. Potopis. (Dalje.) .	457
4.	Ferdinand Seidl: 0 menjavi topline v Ljubljani. (Dalje.) .	465
5.	Jožef Rakež: Nekaj o novem „svetovnem'1 jeziku. ■ .. . .	471
б.	Zamejski: Vzdihi. 6, 7, 8, 9. ..........480
7.	Anton Funtek: Luči..............481
8.	Velimir: Naša potovka. . . - ..........484
9.	J. Steklasa : Gajbija, turški prerok. . ......489
10. Književna poročila:
IX.	Jos. Lendovšek: A. Janezičeva slovenska slovnica. Za srednje šole priredil in predelal dr. Jakob Sket, c. kr. profesor. Šesta predelana itdaja. Cena 1 gld. kr.' ■ V Celovcu 1889. Tiskala in založila tiskarna druibe
sv. Mohorja v Celovcu. (Dalje.) ...... . . . 493
X.	Jožef Apih: K zgodovini 1848.1. . . . » . . . 498
XI.	H. V.: „Slovanstvo ve svych zpevech.".....501
IX. Listek: Levstikova slavnost v Velikih Laščah. — „Matica
hrvatska". — V hrvaški književnosti. — Neuvelo cvieče. — Novi češki naučni slovnik. — Ruska književnost. — /Prijateljica Puškinova. — Poljska književnost. —• K tuizivu: „Narobe Äjgtfn". — Lehrpläne für die Volksschulen des Küstenlandes. — Slovani v Nemcih........' 504
Listnica. Č. g. J. Z—r, Michigan, Calumet v S. A. Prejeli smo 21 gld., poravnali naročnino do konca leta in plačali si. uredništvu »Vrt-čevemu« 2 gld. 90 kr. Kaj naj storimo z ostalim denarjem (13 gld. 90 kr.) ?
Štev. 8.	V Ljubljani i. avgusta 1889.	Leto IX.
f*
Attila in slovenska kraljica.
Pesem beneškega Slovenca.
-Valj Attila, Ilunov vdliki voj, Beneške ugleda ravnine;
Pohotnost užgfc mu do njih se takdj, Zamičcjo brž ga skomine.
»Prehodil že dosti sem svetd, Pokdril ga s svojim mečem:
Krasnejše dežele, nego je td, Ni, bdgme, je, td vam rečem.«
»In ker je lepa — moja zatd Td žemljica bodi slovenska;
Dobiti jc pač ne bo pretežkd. Kraljica ji sdmo je — ženska.«
In Attila reče, in zemlja bobni, Vsa trese se plan valovita;
To niso potresa podzemske moči, To konj so hunskih kopita.
Kobilic je roj na Benečijo pal, Žrč, pase po nji se po edni;
Vragöv je to lačna in gladna druhdl, Ki krade in röpa in pldni.
Kresdvi po zemlji beneški gore, Oj, svetli uebrojni kresdvi;
Bog vas se usmili, ubogi ljudjd: Gorijo vam vaši domdvi!
Zveri pridivjale so skok na skok Morit med orače beneške,
Cuj krik njih in vik in jok in stok . Koljd jih zveri Človeške.
I lun vlada ob Nddiži bistri povsdd, Ni varnega več pred njim zida.
Kje vojski domači je trdni kdt? Kjd zdaj si kraljica Vida?
Pod Krasom, kjer stena skalna zijd, Kjer širi se Landrijska jama,
Tam vojska kraljičina tabor imd, Tam našla skrovišča je sdma.
Pred Vido prijaše Attilov sdl: »Prcddj se nam sdma rada!
Če ne, ti kralj gldvico mlado bo vzel, Pogine ti tabor od glada «
»»Gladü in Pesjdnov se jaz nc bojim! Tu vzemi za dar si meh žita,
K rojakom povrni se hitro ž njim, Ce vojska še %'aša ni sita!««
»»Cuj, kolikor zrn td-le hrani mdh, Vrdč žita še toljko imamo —
Po tajnih donašajo nam ga hoddh — Nikddr se vam mi nc udarno!««
Ustraši kralj Attila se zcld Od veta kraljice Vide;
Benečiji lepi on dd slovd Ter z dolgim nosom odide.
Ko Vida pa hoče peči kruh, Zmrači se ji krasno lice:
Odnesel bil Attilov je ogleddh Poslednji ji mernik pšenice. —
Trdnjava Slovencev denašnji ddn
Še zove se Landrijska jama, Spominja se dan, ko je bdžal Pesjdn, Spominja kraljica se sdma.
Goräzd.
O pom n ja. Prim. 6, zvezek letošnjega »Ljublj. Zvona« str. 362. ter pismo g. Podrcke v listku tega zvezka. —
Grajski pisar.
Zgodovinska podoba.
Spisal dr. Ivan Tavčar.
I.
nno Domini MDLXXXV. V imeni Boga Očeta, Sina in svc->tega DuhcU Te dni sem jaz, Jošt Tolmajnar, po božji milosti
in po milosti visokorodnega gospoda, gospoda Ruprehta, škofa
brizinškega. grofa v Palaciji.........grajski pisar ravno tu na
Visokem, sklenil, da si snubim čislano devico za ženo in za zakon, sklenen po zapovedbah naše svete matere katoliške cerkve. Sklenil sem, da zapišem, kar se je mojemu življenju pripetilo v taistih časih. Bogu naj je v počeščenje in meni v tolažbo na stara leta. Kar je zapisano, ostane, beseda s&ma pa odleti, kakor ptica, ki je danes na grajski strehi, jutri pa Bog vč kje tam doli, kjer je turški sultan hud gospodar svojim podloži likom.
Oscdlal bom konja in v Dobjc pojezdim. Tam živi devica, ki se jc prikupila mojemu srcu. Naj pride pod streho moje hiše, da bode v veselje duši moji.
Bogu bodi čast, da mi je dodelil zdravo roko in čisto pamet, da mi je dal hoditi po potih, Njemu povšečnih.
To, kar je zapisano, služi mu naj v slavo, ker slabega ni vmes in ne greha. Tisti, ki je to zapisal, bil je Jošt Tolmajnar, hlapcc gospoda svojega.«
*
•X-	-X-
V tistih časih jc stala sredi Poljanske doline samotna kmetija. V bližini jc vrela Sora mimo med travniki in njivami. Na občh strančh so stali po hribovji šc mogočni gozdje, katere je sedaj že davno sc-
kira iztrebila. To, kar rase danes, s tedanjimi gozdi se niti primerjati ne da. Z zelenega Blegaša je prihajal volk, medved je drgnil svojo kosmato kožo ob stare hraste, in vitke košute so kakor pušice švigale po gosti šumi. V tej divji samoti je stala torej kmetska hiša, zložena od velikih hlodov in pokrita s slamo, kakor se vidi še dandanes časih v Loškem pogorji.
Ko se pričenja naša pripovest, tesala sta pred hišo hlapca smrekov tram, ki naj bi se porabil nekje v gospodarstvu.
Solnce je obsevalo vso dolino in tu in tam je sapa zavela, da se je zibalo rmeno žito, ki je v klasji stalo po njivah.
»Že spet je ta vrag tu!« izpregovoril je hlapec Peter in z roko pokazal proti polju. Tovariš je obrnil pogled na mesto, kamor je pokazal. Ondu pod holmom je mirno in ponosno stopil iz bukovja na plan velikansk jelen in mogočno rogdvje se mu je dvigalo nad glavo, kakor košata veja. Obstal je pri rmčni pšenici, ozrl se ponosno sem-tertja, potem položil rogdvje po hrbtu in po bliskovo šinil med bogatim žitom proti vodi. Hipno je bil na drugi strdni. kjer je izginil v zelenem logu.
»Ravno po naši pšenici ti primezga vsak dan ta hudir!«
»Tam pri vodi bi ga čakal«, zajezi se hlapec Miha, »za grmom bi ga lahko počakal in sulico mu zasadil v vamp, da bi nikdar več ne tlačil rmenega žita!«
»Kaj ti pomaga«, odgovori Peter, »pridejo loški biriči in pretepo te na kldpi, ali te pa še izpostavijo na odru, da se boš sramoval, kakor bi bil umoril rödno mater!«
»Teh loških biriČev in hudičev jc res preveč! Glej ga, tu zopet jezdari jeden! Pravijo, ko nova vera v moč pride, da bode bolje!«
»Kaj bode bolje l« zasmeja se Peter, »Loški škof ne bode nikdar kruha stradal, in vsak jelen bode njegov v naših gozdih, naj jc papež v Rimu, ali pa Knafelj naš gospodar.«
»Tu je Loški pisdr, ki nas pri desetini odira in povsod.«
»Ko bi bila noč, zadegal bi mu že kamen v trebuh, sedaj je pa čas, da snameš klobuk z glave! Da bi imeli dober dan, gospod Jo.št!« In Peter se jc topil od sdme ponižnosti.
Snela sta oba klobuke z glav, pisar pa je ustavil konja ter skočil s sedla. Bil je to mlad človek, oblečen nekako gosposko v žamet. Na klobuku mu je tičalo veliko belo perd, kar je nasprotovalo zapovedbam visokih dežčlnih stanov, ki so se bile tiste dni ravno izdale. Ali služabnik brizinškega škofa se je malo brigal za visoke dc-Žčlne stanove in njih prepovedbe! Veselo se mu je zibalo okrog glave
29*
belo perd, in ob bdku mu je tičal kratek meč ne toliko v telesno varnost, kakor v nepotreben lišp. • Bil je bledega obraza in iz očij mu je gledala precejšnja ošabnost, ki je bila za grajskega pisarja na Visokem za tiste čase vsekako nekaj opravičena.
»Ali je oče Primož domä?« vprašal je hlapca.
Oba sta zajedno odgovorila:
»Doma, gospod Jost, domd v hiši!«
»Tu drži!« in Jo.št Tolmajnar je vrgel povodcc hlapcu Mihi v roke ter hitro odšel v leseno kočo.
»Ta ni prišel, da bi se pri vratih samd s cerkveno vodo prekrižal, ta bode odnesel Dobničanu nekaj rčnških goldinarjev!«
»Če ne denarja, pa vsaj nekaj mernikov žita! Oj, da jc noč, in bi jaz stal za tistim jesenom, ko bode gospod Jošt jezdaril mimo!«
Hišni gospodar Primož Dobničan je sedčl takrat v nizki, zakajen: hiši. Druščino mu je delal star berač, Luka z Volče, ki je z veliko slastjo zajemal iz sklede pred sabo.
»Pavija se pravi tisti vasi«, govoril je berač Luka neprestano, »in daleč tam na Laškem leži. Imenovali so nas »loncknehte« in v vrsto smo se postavili ter lahko rečem, da smo imeli sulice daljše od žrdi pri vozčh. In s temi smo bodli in stali kakor zid. Zapovedoval nam je gospod Peskara in neki hudič, neki Švicar ga je sunil v rčbra,	<
da je potem moral umreti! Pa vender smo jih potolkli, in še celd francoskega kralja smo jim ujeli I Res, takd je bilo!«
»Ste ga li obesili na drevd potem?« vprašal je oče Primož radovedno.
»Obesili? Ali se kralji obešajo? Častili smo ga, kar smo ga mogli. In sam gospod Peskara jc prišel in priklonil se mu je takd globoko, da se je skoraj z glavo doteknil črne zemlje. Kralji se nc obešajo, oče Primož, četudi imajo vrat, kakor vsi drugi ljudje, ki morajo umreti nekdaj!«
»To je pa čudno!« odgovoril je starec.
»V mladosti smo morili, no, sedaj pa skrbimo za dušo, da se je usmili naš preljubi gospod Jezus Kristus, ki je za nas vse na križi umrl!«	<
»Kdaj si prišel z Lovretanske bdžje poti?
»Pred štirimi tedni! Sedaj sem pa zopet na poti k svetemu Vol-niku na Parskem. Dober in močan svetnik je in proti ozeblinam rad pomaga!«
»Sem tudi že slišal nekaj o tem!« izpregovori hišni gospodar. »No, pa sem prestar, da bi še šel na takd dolg pot!«
»Za svete reči ni človek nikdar prestari Sc vč, pot je dolg in veliko se porabi. Mislil sem, da dobim pri Vas kakih deset klobäs in pleče od prešička, ki ste ga v postu zaklali, in dvajset jajec in dva hleba kruha in vrečico moke in lonec suhih češenj, da si bodem slädko vodo kuhal med potjo. Sveti Volnik Vam bode to vse sto in večkrat povrnil, ker je bil ta mogočen škof, in je sedaj še mogočnejši svetnik!«
Očetu Primožu se jc vidoma podaljšal obraz, ker je rad shrambe svoje trdo zapiral, in le nerad je izdajal, kar se je bilo nabralo v omarah in miznicah.
»Gospodinja ti bode že kaj dala!« izpregovoril je počasi, pa glej, da boš molil za nas!«
»Molil bom pa brez prestanka!« zatrjeval je Luka, »da ne bode živina bolehala, da nc bodo prešički in ne ovcc jalove, in da bode vse zdravo, človek in žival, v kar Vam pomozi Lovretanska Mati božja in sveti angelci, ki so jo nesli čez sinje in široko, široko morje!«
Stopil je v sobo gospod Jošt Tolmajnar. Pri vratih je pomočil prste v blagoslovljeno vodo ter se prekrižal rekoč: »Hvaljen bodi Jezus Kristus in njegova Gospä porodnica!«
Potem pa je takoj opazil pobožnega berača in rdmarja Luka z Volče.
»Tukaj si, potepuh!« zajezil se je. »V Kržišah si zberačil kure-tinc in masla in obetal, da greš na bdžjo pot v Poreče k svetemu cesarju. Pri Zalogarji pa si vse zopet prodal in napil si se vipavskega vina, da si pod kapom obležal! Ce te dobim v roke, prebičati te dam, da se ti bo cedila kri po hudobnem telesi. Poberi se, slepar!«
Luka z Volče je na to s silno hitrostjo pobral svoje reči in zmuznil se je iz hiše kar najprej je mogel. V veži pa je za Lavre-tanskega rdmarja silno grdo zaklel:
»Da satan ni privlekel te skute zelene k hiši, dobil sem deset klobäs, pleče od prešička, v postu zaklanega in tudi lonec suhih češenj, da bi si bil kuhal sladko vodo! Da bi ga le sveti Rok potipal, da bi se mu sušile leva roka in desna noga. Amen!«
V tem je bil Jošt Tolmajnar prisedel k mizi. Oče Primož pa jc sam v sebi premišljeval, kaj je privedlo k hiši grajskega pisarja, in tudi njemu je srce utripalo, da bi končno ne imel käj plačevati.
»Kaj je novega pri Vas, oče Primož ?«, vpraša pisar. »Bo li žito käj dobro obrodilo? Se Ii käj klatijo tod okoli luteranski predikantje? Tisti Jurij Knafelj s Kranja se vlači časih po našem pogorji. Glejte, da mu ne daste mesta pod streho, ker gospodje v Loki, kar te tiče
tega, šale ne trpč. Sicer sem pa Vas vedno hvalil na loškem grädu, ker ste pošten človek hv ste zvesti ostali sveti naši katoliški veri!«
»Zahvaljujem se Vam, gospod Jošt, in ko bode jeseni Liska storila telička, pripelje ga Vam moj hlapec na Visoko. Ta teliček naj je Vaš, čisto Vaši«
»Pustiva to, oče Primož,« dejal je pisär odločno, »danes nisem prišel radi tega. Kje pa je Franica, da. je nič ne vidim?«
»Pri vodi žanje češulje,« odgovoril je starec, in srce se mu je olajšalo, da pisär ni zahteval česa druzega in da je samd po dekleti vprašal.
»Pridno dekle je,« govoril je mladenič nekako oduševljeno, »in prepričanje moje je tdko, da pošten mož lahko po nji povpraša.«
»Za delo je dobra.« hvalil je starec svojo hčer, »in Kovskar z Bukovega vrha je tudi že zdnjo povprašal. Pa je zahteval dva vola, ali dajal sem samd jednega, in nič ni bilo potem!«
»Pošten človek lahko zänjo povpraša! Kakd bi bilo, Če bi jo hotel jaz imeti za ženo, oče Primož?«
OČe Primož se ni preveč začudil pisärjevemu vprašanju. Obrnil je obraz proti stropu in poluglasno sam sebi govoril:
»Na Visokem imate dobro službo; škof Vas je redil in redil Vas bode Še dalje. Če obubožamo, škof bode zadnji na vrsti, zatorej jo Vam dam, če jo le hočete!«
»Taka odkritosrčna beseda mi je všeč,« odgovoril jc pisar »nekaj ji boste tudi dali s seboj, da ne pojde praznordka od hiše!«
»Ne pride prazna na Visoko,« zatrjeval jc oče Primož, »veste, gospod Jošt, pri DobniČanu se še iztakne nekaj rmenih cekinov, pravih benečanskih cekinov, če se vsakemu zabojčku prevoha do dna «
»Če Vam je prav, pa si seziva v roke, in Bogä prosiva, da naj da svoj blagoslov!«
»Le prosiva!« Oba si sežeta zadovoljna v roke. Mnogo sta se še razgovarjala in ugibala o poroki in ženitovanji. Naposled sta bila jedina in ko se je pisär poslavljal, včdel je do zadnje mčrice žita, koliko mu bode nevesta k domu doncsla. Z žarečim obrazom je splezal na svojega konjiča in silno je bil zadovoljen sam s seboj, ko je odjezdil po ozki in slabi poti proti Visokemu.
Ob brčgu tik pota je počivala Franica z Dobja. Težki koš je bila posadila tik sebe v travo in si s predpasnikom brisala razžaljeni obraz. Kakor dve zvezdi sta se bliščali očesi s tega obraza, in lici je imela, kjer se je kazala roža pri roži.
Raztajalo sc je srce pisarju in ravno pred njo je obstal s svojim konjičem. Menil je govoriti ž njo, ali besedo mu je zapiralo, da ni včdel, kaj bi govoril. Končno je izprcgovoril:
»Hvaljen bodi Jesus in njegova Gospa porodnica!«
Tesnd mu je bilo na to, izpodbodel je konja ter odjahal, da se je odtegnil moči bliščečih dekletovih pogledov. Dekle pa je gledalo za njim, temno in sovražno. Ko se je skrila njegova podoba pri ovinku, stisnila je roko v pest in siknila zaničljivo: »Papist!«
II.
»Jaz, JoŠt Tolmajnar, pisar milostivega svojega gospoda, pišem dalje. Zapisujem, da živimo v Časih, ko je Lucifer vstal s svojega pekla in prišel na našo zemljo. Menih iz Wittenberga je odpadel od pravične vere, in njegovi služabniki prihajajo na nas, kakor kobilice na zeleni travnik. Težko je najpobožnejšemu človeku ostati stanovitnemu, ker se mu ponujajo izkušnjave.
Zategadelj sem si zbral družico, da sva oba stanovitna v veri in ljubezni. Sveti Odrešenik, Ti pa glej z zadovoljnostjo na to zvezo in v Svoje mogočno varstvo vzemi najvernejšega hlapca Jošta Tol-majnarja.«
* " *
V tisti dobi se je moral vsakdo, če je kaj imel, bati po noči in po dnevi za imetek svoj. Vlačili so sc po pogorji raznovrstni postopači, stari vojaki, stari berači. Vse to je kradlo, posebno küretina ni bila niti za trenutek varna za stradajoče svoje življenje. Tudi oznano-valci novih včr so sc klatili okrog. Razkolniki so rasli kakor gobe po dcžčvji, in toliko gorečneje so širili nauke svoje, ker so se dobro redili in pasli o njih. Na večer so silili v pogorske koče, in tako se je nabrala družba, prerazlična pod jedno in isto streho. Z mrakom so prihajali. z zoro odhajali. Vedno so živeli v strahu pred loško »gvardijo*, katera je prežala za njimi ter jih lovila po holmih. Divje življenje je bilo in reformacije valovi so pljuskali do najskritejših kotov dežele.
Ko je oče Primož stal zvečer tistega dnč pred leseno svojo hišo, da bi si ohladil od radosti razburjeno glavo, ugledal je dnostran vode tri osebe. Bili sta to dve ženski in v njih družbi mož korenjaške, kakor hrast visoke postave. Nosil je oprtiv obširen koš, ki je moral biti precčj napolnjen, ker so bile obrämnicc prav močno napete. Ta družba je prebredla plitvo vodo, potem pa naravnost krenila proti DobniČanovi hiši. Skoraj pri gospodarji se je zgrudila starejša
ženska — imela jc rčsast obraz, obkr6žen že skoraj s popolnoma sivimi lasmi — na zeleno -tratino. Tam se jc zvijala, kakor da jo vije božjdst.
»Mati Maruša, ali spet vidite?« zavpila je mlajša tovarišica. »Mati Medudka, kaj Vam govori?« kričal je orjak ter jader no odložil svoj koš v travo. »Kaj Vam govori?«
»Vprašaj možd, stoječega tam pred hišo — obilo greha mu tare dušo — vprašaj tega moždl«
Starka je govorila, kakor so tedaj govorili luteranski predikantje, katere je brez dvojbe v svoji govorici posnemala — »vprašaj ga, kakö pravijo tej göri? Moja duša mi govori, da je to gora Blcgašl«
»Blegaš je, Blegaš,« oglasil se je Primož z Dobja še prej, nego je prišel tfni k njemu.
»Mati Maruša, kaj Vam govori?« ponavljal je velikan svoje vprašanje.
»Vidim ga, poslušam ga,e pričela je starka slovesno, zagledavši se v večerno nebö, »na zlatem vozu prihaja, in s sveto vodo me škropi in ob njem so vse vojske angelov in arhangelov. In tako govori: vse je zapravljeno, vse je hudobno in popačeno, z vesoljnim potopom zopet pridem na zemljo, in človek in živina bodeta potonila. Ti pa, Maruša, hči Andreja Pogorelca, in Lenarta Mcduda čista gospodinja, ti ne boš prej deležna nebeškega kraljevstva, dokler ne bodeš postavila cerkve na gori Blegaš, kjer se bode častilo peteril\ mojih ran!«
V tem se je bila tudi mlajša zameknila. Komaj je utihnila öna, oglasila se je le-tä:
»Gledam jo, in poslušam nebeško Göspö. V modri obleki je in rdeče ima rokave. Pred Bogom kleči in prosi Ga, da bi nas ne udaril in ne kaznoval. Delajte pokoro, delajte pokoro!«
Na zemlji ležč sta ti čudni svetnici zvijali telö, kakor bi trpeli najhujše bolečine. Napele so se jima oči, in pot jima je žalil obraz ter neprestano sta klicali: »Delajte pokoro!« Končno sta pa vender onemogli in težko sopeč ležali v hladni travi. Tedaj je prišel trenutek za velikana. Pokleknil je in dvigal roki proti nebu, tulč:
»Molimo, molimo! Konec svetä se bliža in sodni dan je prišel! Molimo, preljubi kristjani!« Oddahnivši se, vpraša s sladkim glasom: »Čegavi smo?« Sam je odgovoril: »Našega milostivega Jezusa smo vsi! To vam pripoveduje Jeronim Stöpistran, ki je samega hudiča ugnal v cerkvi, na Koroški Beli, gori na Gorenjskem! Zatorej delajte pokoro, pokoro!«
Jerom Stöpistran jc izvlekel bič nekje iz svoje obleke in tepci se je ž njim po svojem telesi, da je kar tleskalo in da se je od prahu vse kadilo. Napösled je tudi omagal in vsi trije so ležali brez moči na tratini. Tu in tam je zaječal kdo: »Milostivi naš Jezus!« ali pa: »Sveti Duh, pridi k nam!« ali: »Molite, molite, sodni dan je prišel!«
Bralec jc žc ugenil, da je tu nastopil oddelek taköimcnovanih »skakalccv« ali »tresalcev«, ki so tedaj s svojimi nauki pomnoževali zmešnjavo na zmešnjavo, vladajočo na verskem polji. Vsa družina Dobničanova se je zbrala okrog tujcev in opazovala strmč, kakö so ti častili Bogi.
»Kaj pa hočejo?« vprašal je hlapec Miha.
»R, kaj,« odgovoril je Peter, »novo vero prodajajo, pa bode slaba, ker so bäbnice vmes!«
»Tc še maše ne bodo brati mogle,« pristavil je Miha. Pojdiva! Pri Omejci na Lajšah bodemo danes podrli hlev, ker je Tonetu z Brda brata ubil. Naprosil je nekaj znancev, da mu pomagajo, ker drugače pravice dobiti ne more. Udarimo tja!«
Hlapca sta takoj odšla. Drugačnega mnenja pa je bila hišna gospodinja, stara ženica. Ze spočetka je točila solze in ihtela: »To je prava pobožnost! To so sveti ljudje! Oj, da bi le pri nas prenočiti hoteli!«	(Dalje prihodnjič.)
V provinciji na Ruskem.
Spisal dr. M. Murko.
II.
Na Volgi.
(Dalje.)
cznanimo se tedaj nekoliko z največjo evropsko reko, ki se ne imenuje zastonj »matuška Rössiji«; ona res kakor mati hrani milijone ljudij, ona je glavna žila vsega gibanja v tem orjaku, kateri nosi ime Rössija. Jaz se sevčda omejim le na glavne fakte; kdor hoče zvčdeti več, najde velika dela o Volgi n. pr. rusko še ne končano Ragozina, ali pa znanega znalca Rusije Roskošnega »die Volga und ihre Zuflüsse«. Že od Tvcri na Nikolajevski železnici, ki veže Petrograd in Moskvo, morajo po Volgi celö parohodi plavati, od Rybinska dalje pa se začenja pravilno parohodstvo, od Nižnega dalje z največjimi parohodi. Pot iz Nižnega do Astrahani znaša 2165
vrst t. j. črta blizu jednaka od Štctina (blizu Baltijskega morja) do Oseka in odtod do Vidina. Če pa še dodaste 460 vrst iz Nižncga do Rybinska, tedaj dobite parohodno rečno Črto, ki je zaradi ovinkov večja nego naravnostna črta od Baltijskega do Egejskega morja. Pa-rohodni pa še so razni pritoki Volge: Mologa, Seksna, ki veže Volgo z Belim in Preškim jezerom in po takem tudi s Petrogradom, Unža, Oka; glavni pritok pod Kazanjo, Kama, velika je takd, da mnogi trdijo, da pravo za pravo Kama preobladuje; v Kamo vtekata zopet dve parohodni reki Vjatka in Bela. Razven tega pa ne smemo pozabiti, da se pri Carieynu Volga celd približuje Donu, s katerim jo veže železnica in kanal, takd da je ž njima zvezano tudi Črno morje z morjem Kaspijskim. Razven tega so napeljane k pravemu bregu Volge razne železnice in čez Samaro pelja že jedna do Orenburga na Uralu in druga veja do Ufe, ki se je letos v septembru ravnokar odprla in ima velikansko bodočnost, ker ona bo bržkone podaljšana v Sibirijo.
Če pomislite, da so ob Volgi žitnice Rusije, da so Volga in nje pritoki bogati različnih izvrstnih rib. da so nje okrajine zarastene na mnogih krajih s pralesom, da so ob nji razmere živinoreji ugodne, če si predstavite prirodna bogastva Urala in Kavkaza, posebno neizčrpne izvirnike »nefti« (nafte) na Kaspijskem morji, tedaj si lahko predstavite, kakšen promet se je tukaj moral razviti, ta promet sc pa še pov-	<
zdiguje leto za letom. Obča teža tovorov, prevažanih po Volgi, doseza letno 275 milijonov pudov (pud = 40 funtov = 16.38 kgr.) V samem Nižnem je prezimovalo 1. 1886/7 v raznih pristaniščih $28 ladij in sicer 67 parohodov, 10 »vintovih barkasov«, naloženih »barž« 113, praznih 159, ladij raznih nazvanij 179. V vsem šteje trgovinsko brodovje na Volgi in Kaspijskem morji več nego 700 ladij. Prczimuje navadno v ustjih volških pritokov, kar ima to prednost, da se v njih led prej gane nego v Volgi sami. Ladje se tedaj že prej nalagajo, ledorezi sc pošljejo v delo in z ledom plavajo nizdolu že volški velikani. Po srednjih številkah se Volga v Nižnem odkrivljc okoli 20. dnč aprila, ne ranjše od 6. dnč aprila in ne pozneje od dnč 4. majnika, zamrzujc pa okoli 30. dnč novembra, ne ranjše od n. dnč novembra in ne pozneje od 26. dnč de' cembra, takd da plavanje po nji trpi navadno 224 dnij, ne menj nego	,
203 dnij in nc više nego 258 dnij.
Na Volgi deluje mnogo društev. Najstarejše je »Obščestvo po Volge« ustanovljeno 1. 1843.; '/a nj'm je bil 1. 1853. osnovan »Samolet«, ki danes zavzima prvo mesto na Volgi in tudi pošto vozi, 1. 1858 »Kavkaz i Merkurij«, ki uživa precejšno državno podporo, ker vozi pošto po Kaspijskem morji in mora imeti zmerom primerno število
parohodov za prevoz vojsk pripravljenih; na Kaspijskem morji je ond prvo. L. 1872. pojavili so se na Volgi dvonadstropni amerikanski parohodi; ž njimi je postal potem Alfons Zeveke nevaren konkurent in amcrikanskega tipa parohodi so zdaj že tudi pri drugih društvih navadni. Vsa ta društva prevažajo izdelke in pasažirje, druga, manjša kakor Družina, Lebed itd. večinoma le tovore. Konkurencija je velikanska in je rodila dober sad. Vsa društva imajo svoje agente po Rusiji in se trgajo za izdelke in pasažirje, zaradi česar vdzne cene padajo bolj in bolj. Takd so se n. pr. 1. 1887. dostavljale srednje partije izdelkov od Nižnega do Rybinska za 5 kopejek s puda, do Astrahani za 15—20 kop. Prej se je po dvakrat, trikrat toliko in še več plačevalo. Na jednem parohodu »Obščestva po Volgč« peljali so se z menoj kupci s kožami, ki so plačali s puda od Nižnega do Astrahani le 11 kop. namesto 15 in 18 v poslednjih letih.
Konkurencija vpliva jako tudi na zunanjost in notranjost parohodov, kajti vsako društvo si izkuša privabiti več pasažirjev z raznimi prednostmi. Ker imajo vsa društva še več ali menj starih parohodov, tedaj lehko študirate, kakd se jc komfort na njih v teku ne mnogih let izmenil. Takd so si n. pr. nekdaj pasažirji tretjega razreda bili brez strehe in še zdaj je na nekaterih k vašemu začudenju velik del palube nepokrit, dandanes pa ima na Merkurijevskih parohodih celd vsak pasažir tretjega razreda svoje posebno mesto in le v četrtem delavec lčže kamorkoli med in na izdelke, kjer more zaspati. Drugi in prvi razred sta bila nekdaj v nizkih kajutah, v katerih je zmerom zrak z mokroto in s posebnim smradom napolnjen, dandanes pa imate na novih Samoletnih, Merkurijevskih in Zevekskih parohodih prekrasna mesta na vrhu v malih kajutah, v vsaki za nekoliko oseb. Okoli kajut so balkoni, kjer se morete izprehajati ali pa sedeti na svežem zraku. V salonu prvega razreda imate cclo klavir. Zastonj dobite zdravila, popir in kar vam je za risanje treba. Luč je električna. Izvrsten in razmerno ne predrag bufet zadoščuje vsem željam.
Vozite se na Merkurijevskih parohodih s ponižano takso, zaradi česar parohod pol dneva pozneje prihaja nego naglič, z Nižnega do Astrahani 4 dni 19*/2 ure za 21 rubljev v prvem razredu, 14.75 v drugem, 8.50 v tretjem; na Zevekskih lehko isti pot celd napravite v 7 dneh za 22.89, 15-*5» 7.50. Če pomislite, da pri teh nizkih cenah imate na parohodih razne prijetnosti, posebno zavarovanje pred prahom ali blatom ruskih mest, jed in pijačo boljšo nego v največjih povol-ških mestih, društvo vselej, kadar si ga želite, tedaj si tudi lehko predstavite popotnike na Volgi, ki si tam oddihujejo od vsakdanjega
življenja in si namesto dače izbirajo na mesec stanovanje na parohodu. Posebno na Zevekskih parohodih se lahko čas takö porabi: Nizdolu do Astrahana imate 7 dnij, na vrh 11 dnij, nekaj dnij ostanete v raznih mestih in na prvi in poslednji postaji vam še v gostilnico ne treba, ker lehko dva dni ostanete na parohodih; če potujete do Rybinska, kar je vredno zaradi takih mest kakor Kostroma, posebno pa Jaroslav, tedaj še zopet nekoliko dnij dodaste.
III.
Pot od Nižnega do Kazani.
Dnč 11. (23.) julija sem se odpeljal iz Nižnega h Kazani na »Gosudarji«, jednem iz starih parohodov »Obščcstva po Volge«. Bil je lep nedeljski dan in zanimivo je bilo proti večeru še jedenkrat gledati živahno življenje v volških pristaniščih in veliko število parohodov in raznovrstnih ladij, posebno pa sam Nižnij. Njegovi »Djat-lovy gory« še nas nekaj časa spremljajo in ne dolgo potem za Ma-karjevim in Isadi začenjajo se rasprostranjati drugi holmi »Fadeevy gory«. Sploh pravi breg Volge je hölmast, semtertja je breg sam visoka stena. Na levem se vam pa predstavljajo v ravnini šume in lesi, celö pralčsi, semtertja ali le redko vidimo travnike in polja z velikimi vasmi, v katerih so skromne hišice tudi tukaj tesno jedna poleg druge. Razven lesov se tukaj še nahajajo druga prirodna bogastva. »Fadeejevy gory« so znane pod imenom »jabločno carstvo«, pri Vasiljsurski pri vtoku Suze v Volgo nahajate se pa »v carstve sterljadčj« (sterljed = acipenser rutlenus je jako ukusna riba); nižego-rodska gubernija spada tudi k črnozemnim in rodi mnogo žita. Vender povsod vidite, da ndrod tukaj le ni bogat, nasprotno ubog. Prihajajo vam cele kopice dclavccv na parohodc, ki si gredo kruha iskat kakor kosci in žanjice. To podobo še potem večkrat vidite; na tisoče vrst brodijo vam Rusi, Ceremisi in Čuvaši, katerih je težko razločevati, le Tatare hipno spoznate po njih vijoličastih kapicah in britih glavah. Kakor v časnikih večkrat čitam, potujejo mnogi »na avos'« si zaslužka iskat in pridejo večkrat v kraje, kjer niso potrebni, v drugih pa jih zopet za strašne cene ni dobiti. V novejšem času se je v nekaterih zemstvih izprožila misel, to gibanje po mogočnosti regulirati, kar vender v dobi telegrafa ni takö težko. Letos sem čital že semtertja telegrame v časnikih: nam je toliko in toliko delavcev nujno treba.
Ti delavci se ne vozijo po naznačeni ceni v tretjem razredu. Že prej se pogodijo z uradnikom na postaji za dosti znižano ceno,
ali pa se celö trgajo z »batjuško« kapitanom; ta jim precej ustopi, saj kakor mi objasnjuje, »živi tovar« še je zmerom najboljši, kajti zdnj nc treba skrbeti, on se sam nalaga in odlaga. Na vsakem parohodu se najdejo cclö taki, ki ničesa ne plačajo. Čc jih zapazijo, posadč jih na prvi postaji na suho, kjer čakajo drugega parohoda z jednakim uspehom, ker za vzetje na njih ničesar ni.
Ubožnost opazujete na postajah in po poti. Na levem bregu vidite Makarijev, kjer je bila pred preseljenjem v Nižnij »makarijevska jarmarka«. Monastyr (samostan) je docela ubožal, ima že zelö malo menihov, ker »kto pojdet v bednyj monastyr«. Na njegovi včliki cerkvi se je srednja od 5 glav (küpolj) že zvalila. Na prvem bregu Volge na rečici Svijagi vidite lepo razpoloženo mestece Svijažski, ki ima zgodovinsko važnost, ker je služilo dolgo kakor prednja postaja Rusov pred vzetjem Kazani. Kupec, ki se z menoj pelja, ne mi more zadosti dopovedati, kakšno ubožnost je tam videl, kakö so cerkve zanemarjene, kakö žalosten je bil tam praznik »Kreščenja« (sv. Treh kraljev, kadar se voda v reki blagoslavlja) in mož, ki je sam kakor navadni ruski kupec oblečen ne posebno ukusno in čisto, pripoveduje vam, da tam skoro ni človeka, ki bi imel pošteno obleko »kak my«.
Za Vasiljsurskom, na polovini pota proti Kazani, začenja sc *	zemlja Cuvašev in Ceremisov. Noč je in misei, da se nahajate blizu
na pol poganskega finskega plemena, h kateremu spadajo Čeremisi na obeh bregih Volge, in celö paganskih Tatarom sorodnih Cuvašev, poklonikov šamanstva, stresa nam nekoliko ude. Nehotč pogledate na zemljovid svojega »Frum-a« (jako razširjen ukazatelj železnih in drugih potov), na katerih geografiških stopinjah se nahajate, ali nc najdete jih tam in prepričate se le, da ste še vender daleč v Evropi. Predstavlja se vam ruska zgodovina in če jo znate, nekoliko razumete, zakaj ruska cerkev ni med njimi razširila luči krščanstva, ko že vender ruska država četrto stoletje tukaj gospodari. Ali ruska cerkev ima samö jednega sv. Štefana Permskega, ki je bil Zynjanom to, kar sta Slovanom bila Ciril in Metod. Kakö hočete zahtevati pridigo in krščanski nauk za Čuvaše, ko jih ruski narod sam lc redko ali nikoli »	ne sliši! Kakö se naj Čuvaš odreče svojim »bogom«, ko se njegov
sosedni prosti ruski ndrod klanja ikonam »kak idolu«, kakor mi je nekoč prav resnično opazil sin ruskega duhovnika v petrogradskem vseučilišči. Večiirno nejasno petje na nerazumnem jeziku, odpuščanje ali vsaj olajšanje davkov in drugih dolžnostij na račun nevčrnih so-bratov, kakor se je praktikovalo v preteklem in našem stoletji sem-tertja, in jednaki posvetni pomočki so imeli le ta uspeh, da so činov-
niki lehko poročali: »Toliko in toliko stotin ali celö tisoč se jc krstilo«, sevčda samd oficijalno. •
Če se med poganskimi Čuvaši vozite in znate, da pri Čercmisih in drugih tudi bolj ali menj le oficijalno krščenih inorodcih proti vzhodu vlada tako dvovčrje, da se poleg krščanske cerkve nahaja	«
tudi oltar, kjer nadaljujejo poganske svoje navade, da obdržujejo mrtveca po mnogo dnij v hiši in izpolnjujejo nad njim vse poganske obrede, tedaj vam prihajajo razne misli o tem, da ima Rusija v proračunu ministerstva notranjih del za 1. 1888. naznačenih 400.000 rubljev »dlja razprostranenija pravoslavija v zapadnom kraje«: evropska država na konci 19. stoletja nima važnejših nalog od preobračanja kristjanov v kristjane!
Sicer pa rad priznavam, da sem po tem v Kazani vender našel rusko izdanje »misijonerskega obščestva« (beseda »misijoner« je zopet poučna), v katerem se opisuje vera Še ajdovskih Čeremisov in tudi jezik; po takem se vender zopet delajo priprave k razgnanju teme. Cas je že! Pri Čuvaših se pa tu še leto za letom prinašajo velike žrtve bogovom. Če n. pr. kdo zboli, obljubi kuro, petelina, tele, celd kravo ali konja. Na določen čas v letu se zberejo vsi v lesu in navadno poleg velikih skal. Küretina in drugi drobiž sc meče v ogenj;	t krave in konje pa Čuvaši zabadajo sami, da so od tega krvavi, in potem jih mečejo čez skale, takd da razne zveri tudi dobč svoj kos. Karakteristično črto o teh žrtvah mi je pripovedoval v Moskvi Čeh saksonskih prednikov, imeniten arhitekt, ki že živi skoro trideset let na Ruskem in je po njem mnogo potoval. Lesi, v katerih se žrtve prinašajo, so navadno državni »udely« (domene) in takd kupujejo Čuvaši dotično veliko mesto in drva za 500 — 1000 rubljev od — države. Fiskus ima povsod poseben želodec in lehko prcbavlja to, kar se drugače prepoveduje.
Pripovedovalo se mi je tudi v Kazani, da za ČuvaŠa ni ničesar hujšega na svetu nego imeti delo s Činovnikom, in bili so še pri zdanjem pokolenji slučaji, ko se je Čuvaš Čuvašu maščeval s tem, da se jc v njegovem domu — občsil in prinesel takd sovražniku svojemu »suehuju	1
bedu« t. j. činovniško komisijo! Iz tega lehko razvidite, na kaki stopinji razvitja je še ta närod ! Zivi ljudstvo v »kurnih izbah« (= dim-natih hišah), sicer tudi mnogi Včlikorusi takd žive, kjer ni peči in ne dimnika, namesto oken se nahajajo male luknje. Pripovedujejo se o Čuvaših in Čercmisih tudi razne anekdote, karakteristična je n. pr. tii-lc: Krščen Čeremis je prišel k svečeniku: »Batjuška, pojdi mi sina
krstit!« — »»Je li daleč do tebe?«« — »Ni treba k meni, on je z menoj prijezdil, zunaj na konji sedi.«
Na spomin iz »čuva.škega carstva« morete si kupiti v Kozmo-damjansku na postaji gorjačo (»dubina«) ali palico z raznimi čudnimi človeškimi in živinskimi glavami.
O poti samem moram Še omeniti, da imate posebno nad Nižnim in ustjem Käme priliko seznaniti sc z ovirami, katere parobrodstvo nahaja celo na takd ogrdmni reki. Na omenjenem prostranstvu štejejo 34 »perekatov«, 24 »perevalov« in mnogo meljij, (r. melj pomenja nanos v strugi). Kapitan mi objasnjuje, da Volga sploh z vsakim letom bolj in bolj »melejet«, po njegovem mnenji posebno zaradi pokončanja lesov na gorenji Volgi. Volga zaradi tega neizmerno izmenjava svojo strugo; jeden kapitan mi je na poznejšem poti pripovedoval, da na zemljevidu iz začetka 60 let Volge na mnogih mestih ne more spoznati. Vlada in parohodna društva napenjajo vse sile, da bi ko likor mogoče zabranili nanose in kar najhitreje vsaj na vse premene opozorili. Ministerstvo potov ima na Volgi svojo administracijo. Na mnogih mestih se globočina vsak dan meri in signalne sohe, po noči osvetljene, kažejo, h kateremu brčgu naj se obrača parohod. Kapitani na parohodih so navadno bivši oficirji ruske mornarice, nc posebno dobro plačevani; mašinisti so navadno tujci, posebno Nemci; locmani in drugi služabniki se nabirajo sosebno iz »sela« (vas s cerkvijo) Rabotki pod Nižnim. Ko sem poslednjih vprašal, kaj po zimi delajo, zvčdel sem, da »vär'jejo le ddm in babo«, ker dela nimajo nikakega, kakor v mnogih drugih krajih. Sevčda to ni povsod takd. Kupec iz nižego-rovdske gubernije mi objasnjuje, da v njegovem selu z otroki vred vsi prebivalci izgotavljajo po zimi marsikaj; jednako mi govori ruski kupec s Kavkaza.
Predstavim vam še ta sopotnika. Kavkazec jc naslednik presc-ljencev iz sedanje Rusije, ki so pošto vozili v spremstvu kazakov, ko še Kavkaz ni bil ruski. Mož je že popolnoma južan: ognjevit, visok in bolj suh, govori hitro in dela ostre opazke o debelosti, rah-losti in nepodvižnosti svojih rojakov severnih. Vsa ta svojstva ima Nižegorodcc, ki me je jako zanimal s svojimi vprašanji, kakd pri nas narod živi, in s svojimi mnenji o raznih dnevnih vprašanjih. Prosta ali jako bistroumna njegova glava, ki nc pozna teorij o svobodni trgovini ali o brambenih carinah, razsoja n. pr. tako: prej so naši ljudje navadno kupovali tuje izdelke, ker so zmerom bili boljši in tudi po nižji ceni. Zdaj hočejo, naj kupujemo ruske. Dobro! »Davajte russkic tovary no nc naduvajte, ne obmanivajte pri etom.« O ruskih
tehnikih mi je začel popolnoma takö pripovedovati, kakor gori omenjeni inšpektor. »V našem kraji se mnogo kdž prigotavlja. Od ostankov se vari »klej« (»kelje«). Naš včlikoposestnik grof S. hotel je Idejo-varjenje povzdigniti in je postavil fabriko. Dobil je mladega tehnika iz Moskve, ali delo ni šlo. Poklicali so nekega moskovskega profesorja kemije, zopet brez uspeha. Klej ni bil pravi in pokazalo se je celd, da ga toliko stoji tri rublje, kar ga mali obrtniki pripravljajo za 50 kopejek. Po dolgem času je grof vse popustil, izgubivši nekoliko desetin tisoč. Naši tehniki se v šolah ničemur ne učč, kako se vzeti za kako delo. Zdaj je jeden iz našega kraja šel v tehnični ustav v Rigi (nemški), tam jih baje bolje učč." — Iz drugih razgovorov zapišem vam še naslednjega: »Pri nas hočejo tudi mali obrt povzdigniti in priredili so v Nižnem »v^stavku kustarnikov«. In kdo jc dobil prvo premijo ? Zeveke (posestnik mnogih velikih parohodov 1) Kaki mali obrtnik je on? Ali on — »chitryj (zviti) Nemec« sem si jaz mislil — prirejal je obede, podarjal šampanjca, nazval nov parohod z imenom navzočne včlike kneginje, »i ustraival od inäkich čertej« (»zganjal jednake vragolije«). — Da taki čisti Rus, ki gotovo ni od »libe-ralov« pokvarjen, ker še gladko ne čita, kakor sem se prepričal, ko jc prebiral mojega »putevoditelja«, takd samostalno sodi, me je kar iznenadilo; kaj takega iz ust ruskega kupca nisem pričakoval, ker teorije »istinno russkich« in »slavjanofilov«, da ruski närod le zori za »samoderžavije«, da za javno življenje in svobodo nima nikakega pojma, takd mnogokrat slišite, in jih berete (o praktiki že ne govorim), da jim naposled sami verjamete. Dajte takemu narddu tudi nekoliko besede o njegovih stvarčh, razvijajte prirojene njegove sile in potem bode Rusija käj druzega, nego je danes. Izučujte tudi ta narod in ne lazite nam, da on sam hoče biti večen rob, za katerega smč misliti samd peščica najsebičnejših činovnikov.
Hdlmasti pravi breg se ponižuje, odkriva se nam razgled na Kazan. Prekrasen dan je in že visoko solnce osvetljuje čarobno raznobarvne strehe, zvonike in — minarete. Vender ne pripcljajo nas nanagloma v pristanišče; pred Kazanjo je namreč jedna iz štirih volških postaj, kjer se parohodi krmijo z ostanki „nefti" (nafta). Zanimivo je tudi to si ogledati, kakd se za kakih 15 minut ogromni parohod preskrbi z zelenkastočrno gosto tekočino, s katero se kuri zdaj že večina volških parohodov. Začelo se je to kurjenje šele pred desetimi leti. Do najnovejšega časa in še dandanes se je kurilo na mnogih parohodih le z drvi. V Rusiji jc še bogastvo lesov, ali ne povsod, takd da jc letos že tudi bil izdan zakon proti iztrebljevanju. Železnicam se že
zadnja leta niso dajale koncesije, ako se niso obvezale kuriti z ogljem. Vender še dandanes celd na takih progah, kakor med Varšavo in Moskvo, Moskvo in Petrogradom kurijo le z drvi. In kaže se, da na nekaterih železnicah oglje nikoli ne bode v rabi, ampak od drv sc preide naravnost k nafti, ki se že tudi na nekaterih železnicah in na mnogih fabrikah rabi. Bogastvo izvirnikov v Baku in sploh 11a Kaspijskem morji vse to dovoljuje. Po Volgi in Kaspijskem morji se premika žc mnogo posebno prigotovljenih parohodov, ki le nafto prevažajo, in razni kapitalisti (sevčda tujci, brez teh se na Ruskem nič ne zgodi) prosijo že dovoljenja, da bi napravili »neftoprovod« naravnost iz Baku čez Kavkaz v Batum na Črnem morji.	(Dalje prihodnjič.)
0 menjavi topline v Ljubljani.
Spisal Ferdinand Seidl.
(Dalje.)
animive posledice razkrije preiskava toplinske izpremenljivosti z druge strani nadaljevana. Nestanovitnost vremena, torej : tudi topline, znamenitega činitelja njegovega, prešla jc v pregovor; različni vremenski značaji se vrstč na videz popolnoma brezpravilno in čisto slučajno. Ali dosedanja naša preiskava nas jc iznenadila z nasprotnimi posledicami. Velikost izprememb povprek in na drobno njih pogostost v obče in pozitivnih ter negativnih posebej, verjetnost izprememb sploh in preobratov toplinskih — to vse so za vsak kraj določene in matematiško izrazni prirodini pojavi; vsak izmed njih ima določen letni tir ter doseže svoj čas naj višino in se potem pomika proti naj manjšini, ali naravnost ali pa ima tir razven teh glavnih obratišč šc taka druge vrste; vsi omenjeni znaki izpremenljivosti so vzajemni in že kratka doba zadoščuje, da izloči premnoge motnje, ki zakrivajo zakonitosti. Dejanske razmere, napisane o večletnih opazovanjih, budč slutnjo, da se raznovrstni činitelji dogodkov v atmosferi v svoji vzajemnosti sedaj seštevajo in kopičijo, sedaj pojemajo ali vzajemno slabč kakor v interfcrenci različnih va lovdnj. A mi moremo le uspeh tega sodelovanja v številih izraziti, tudi poznamo pojedine činitelje, toda v številih jih zabeležiti, kakor se v fiziki beležijo prirddine prikazni, to je dandanes še nemogoče.
Vrstč se li segrevanja in ohlajčvanja in njih trpež tudi po neznanem zakonu, ali jih vlada čisti slučaj, kakor kaže videz?
Ker moramo delovanje slučaja zarad čudovitih uspehov novejše matematike podrejati računu, vprašamo: Jedni ali večjim pozitivnim toplfnskim izpremembam nasledujejo i, 2, 3, . . . nasprotne, potem zopet pozitivne itd. Je li pa res skupkov po 1, 2, 3, . . . segreva-jočih ali ohlajajočih se dnij v preiskavam desetletni dobi toliko, kolikor bi jih prozvedel slučaj, ali ne? V tem zmislu se je podvrglo vseh 3653 toplinskih izprememb računu.
Pokazalo se je, da bi bil tačas napravil slučaj 1804 takih skup kov, v istini pa jih je bilo le 1558. Verjetnost, da se segrčvanje presuČe v ohlajenje in nasprotno, je 0*44, da traja dalje pa 0*56. To jasno kaže, da imajo toplinske izpremembe od dnč do dne nagon, obdržati se vsakokrat delj časa kakor bi določil slučaj. Kajti, ako bi izpremembam vladal slučaj, bila bi verjetnost menjave O'50, večja nego je v resnici.
Za nadrobno primerjavo dejanske izpremenljivosti slučajno je desetletna doba opazovanj še prekratka. Zatorej uporabimo 35lctno dobo: odkar se je počelo v Ljubljani opazovati na podlagi znanstvenih zahtev (1. 1851.) pa do konca 1. 1885. Da se pa številsko gradivo ni prejako nakopičilo, nisem preiskoval izpremembe topline od dnč do dnč, nego od petdnčvja do petdnčvja. Zato je vsaka izprememba razdeljena jednakomerno na pet dnij in v veljavo stopajo le izpremembe, ki so prav jake ali pa se zapored ponavljajo in takö dobč večino nad nasprotnimi istega petdnčvja.
Zavoljo te naredbe in toliko podaljšane dobe, ki se v poštev jemlje/smemo pričakovati, da se markantno pokaže razlika med slučajno razdelitvijo toplinskih izpremen in dejansko, ako to vladajo posebni zakoni različni od slučaja. Zajedno sem postavil nepravilno valovanje toplejših in hladnejših petdnevij v ozir z osnovnim (normalnim) tirom toplfnskim takö, da se je pokazalo, katera petdnčvja so bila pretopla, katera prehladna. Štel sem jih potem ne gledč na velikost presežkov ali nedostatkov toplinskih in njih nepravilno rast. Na ta način pa smo se od prvotnega, naravnost realnejšega vprašanja (kakö se vrste segrčvanja in ohlajenja od dnč do dnč) — oddaljili in prestopili na nekako teoretičnejše vprašanje: kakö se vrstč nadnormalno in podnormalno topla petdnčvja? Naš namen se bode zarad tega le uspešneje dosegel. Posledice preiskave javlja nastopni pregled v najkrajši obliki.
Razvrstitev pod- in nadnormalnih petdnčvij v dobi od 1. 1851.—1885.
Leto.
Trpež skupkov.	Število skupkov
dnčvja	slučajno	opazovano
I	688	283
2	340	161
3	168	136
4	86	71
5	44	53
6	22	43
7	IO	27
8	5	21
9	2	12
10	i	11
li	—	3
12	—	5
13	—	3
14	—	9
*5	i	0
16	—	i
17	—	0
iS	—	0
19	—	0
20	—	0
21	—	2
	1366	S41
Slučaj bi bil napravil v vseh 35 letih (2555 petdnčvij) 688 po-jedinih ali pretoplih petdnčvij, 340krat po dve, i68krat po tri. 86krat po štiri taka petdnčvja itd., kakor navaja pregled. V resnici pa jc bilo 283 pojedinih nenormalnih petdnčvij, 161 skupin po dve, 136 po tri, 71 po štiri petdnčvja itd. kakor kaže sosedna kolona istega pregleda. Ako primerjamo števila obeh kolon, razvidimo takoj, da je v resnici kratkih skupkov menj, kakor zahteva slučaj, daljših pa več.
Najdaljša slučajna skupina bi bila obsezala 10 petdnčvij, v istini jc takih bilo 11, in celo 23 je Še daljših nasproti 1 slučajni! In to velja o vseh letnih dobah; dotična Števila za zimo, pomldd, poletje in jesen javlja omenjene razprave »O toplinskih razmerah Zagreba in Ljubljane« pregled XXII. Odtodi smo posneli görenji pregled.
Jednake posledice so objavile preiskave o izpremenljivosti topline in drugih klimatnih činiteljev (od dnč do dnč, od petdnčvja do petdnčvja) v Bruslji, Parizu, Derptu, Vladimiru, Harkovu, Vratislavi, Ja-
30*
kutsku, Barnavlu, Oranži (ob Roni) in v Nikolezih (v Siciliji). Zatd je smeti v obče izreči: TopKnske in sploh vremenske izpremcmbe se ne vršč po zakonih slučajskih. nego nagibljejo ustanoviti se vsakokrat za dclj Časa nego bi določil slučaj.
Zatorej je verjetnost, da se menjata prctoplo in prehladno pet-dnčvje v pojedinih letnih dobah in povprek na leto v Ljubljani ta le:
XX.
Zima. Pomlad. Poletje. Jesen. Leto.
0-26	o*33	0-35	030	0-31
Ako bi se izpremembe vršile slučajno, bila bi verjetnost 0 50, mnogo večja, nego je. Prej smo našli kot verjetnost toplinskih preobratov od dnč do dnč 0*44; ako je pa vse pctdnčvje bilo pretoplo ali prehladno (v primeri z osnovo), tedaj je verjetnost preobrata le 0*31, torej dosti manjša, verjetnost, da takd še ostane dosti večja. Toplinski značaj se najstanovitneje obdržuje po zimi (verjet, spr. 0 26), najmenj v poletji (verjet, spr. 0 35), jesen posrednje, pomlad se bolj bliža poletju v tem pogledu. Po zimi je smčti staviti 4 proti 1, da, ako je vse petdnčvje bilo pretoplo ali prehladno, takd tudi ostane prihodnje.
Kakor je verjetnost izpremembe posled petih dnij manjša nego od dnč do dnč, takd je tudi verjetnost izpremembe posled 1, 2, 3, 4 . . . pctclnčvij vedno manjša, dasi le polagoma. To kaže nastopni pregled, kjer smo Ljubljani pridružili Pariz in Vratislavo (poleg W. Köppena, s 73lctnega opazovanja).
XXI.
Verjetnost izpremembe
posled i 2345678910 pctclnčvij Ljubljana 034 '29 '34 '27 -28 -31 28 31 -28 -32 Pariz	39 36 -36 33 -35 29 24 34 26 31
Vratislav -33 -31 -30 -30 -29 27 28 -27 -29 -19
»Verjetnost, da se toplinski in sploh vremenski značaj izpreminja, je torej v obče tem manjša, čim dclj jc že trajal. Navadno upajo ljudje, da sc vreme kmalu izpremeni, ako je že delj časa bilo lepo ali slabo. A to upanje ni upravičeno; nasprotno; vreme pridrži tem delj svoj značaj, čim delj ga je kazalo. Vender je verjetnost, da nastopi zeld dolgotrajna doba jednakega vremčna, jako mala.«
Upanje, da se toplinski značaj bistveno izpremeni posled 40 -50 dnij je še vedno 0 30, to se pravi izmed 100 potov takega slučaja je 3okrat pričakovati izpremembe.
Razvrstitev pod- in nadnormalnih petdnčvij kaže, da tudi top linski značaj dob nad 6 petdnčvij torej mesecev in slučajev. Topline nagib ohraniti svoj značaj, velja celd za mcscce. Ako je torej katerikoli mesec pretopel ali prehladen (nasproti normalnemu znesku), verjetno je, da ostane tudi naslednji pretopel ali prehladen. Zanimivo jc, zvčdeti, kolika je verjetnost za vsak mesec, da se naslednji razlikuje v njegovem zmislu nasproti mnogoletnemu povprečku toplinskemu. Za toliko nadrobno preiskavo je 3 5 letna doba opazovanj še prekratka. Da bi se to vprašanje z dovoljno točnostjo rešilo, strnil je Vladimir Koppen najdaljše vrste toplinskih opazovanj nekolikih mest evropskih, skupaj 1231 let obsezajočih, in našel je to-le:
XXII.
Verjetnost,
da se bode prihodnji mesec razlikoval od mnogoletnega povprečka v nasprotnem zmislu kakor tekoči mesec.
Dcb. jan. feb, me. ap. mj. ju. jI. ag. spt. okt. nvb.
Evropa 0426 -431 '37* "3$i 453 "439 3^7 '3<>5 '4»S 416 465 '4'7
s	*
Toplina in ž njo vreme sploh ima zatorej v obče mnogo manjšo '	izpremenljivost, kakor bi bila slučajna (0*500); toda vse leto ni jed-
naka. Izpremenljivost ima v letu dve najvišini, aprila in oktobra meseca; ako je izmed njiju jeden pretopel ali prehladen, tedaj je najverjetneje, da bode majnik oziroma november nasprotno prehladen ali pretopel. Izpremenljivost ima tudi dve najmanjšim, februvarija in julija mcseca, torej v zgodnji pomladi in v sredini poletja. Takrat je verjetnost največja, da bode naslednji mesec pretopel ali prehladen, ako je februvarij oziroma julij pretopel ali prehladen. Skoro 2 proti i je smčti staviti, da bode takd.
Prav take razmere o izpremenljivosti in stanovitnosti kakor toplina imajo ostali vremenski činitelji: zračni tlak, veter, množina dežja, število deževnih dnij, pooblačenost neba. Na to lehko spoznamo, kakd je nastala vera, da nekateri dnevi v leti določujejo vreme v tem »	zmislu, da se bode obdržalo, kakeršno je dotični dan, več ali menj
naslednjih dnij (40 mučenikov, sv. Medard).
»Ljudstvo je na podlagi dasi netočnega opazovanja spoznalo, da je vreme ob nekaterih oddelkih leta menj izpremenljivo kakor v drugih, in da ima ob dnih časih nagon obdržati se, celd če je nenavadnega značaja. Takih dob je v resnici dvoje: zgodnja pomlad, sreda poletja. To spoznanje jc narod takorekoč pripel na godove nc-
katerih svetnikov in je potem dostikrat krivo rabi; kajti kakor smo videli, smeti je ob gotovih dobah pač z vremenskega značaja daljšega časa (meseca) sklepati na bližnjo prihodnjost, ne pa s pojedinega dnč.«
Opozoriti moramo, da navedena števila o verjetnosti toph'n-skega značaja prihodnjega meseca nikakor ne naznanjajo gotovosti, dasi števila kažejo navidezno, ali v svojih pravih vzrokih nespoznano pravilnost in zakonitost.
Preiskovali so takisto, ako letne döbe tudi vplivajo näse na takšen način kakor meseci. Takd je Hann povprečne topline letnih dob izmed ioo let 1775—1874 primerjal med seboj in našel take posledice, kakor drugi z napisovanj raznih mest.
Ako je katerakoli letna doba izdatno pretopla ali prehladna (nad i°C), tedaj je verjetnost večja, da bode naslednja letna doba tudi pretopla oziroma prehladna, kakor pa nasprotno.
Ta stanovitnost je najslabša ob prehodu zime na pomlad. Spomina vredno je, da je za zeld mrzlo ali zelo toplo zimo prišlo jed nako poletje v 70% takih slučajev, (med 10 7krat). Od poletja pa se more le z manjšo verjetnostjo sklepati na zimo. Z veliko verjetnostjo (076) je smeti sklepati, da bode jesen pretopla ali prehladna, ako je poletje pretoplo ali prehladno.
Ta spoznanja so spomina vredna zlasti zatd, ker imajo ljudje največ predsodek, da se mora izredni značaj katerekoli letne dobe z nasprotnim naslednje uravnati, in torej sklepajo z mrzle zime na toplo poletje itd.
Hell mann je s poletnih opazovanj našel v Berolinu te-le vzajemnosti:
Zmerno mili zimi nasleduje najverjetnejše hladno poletje, zeld » » »	»	toplo »
zmerno toplemu poletju »	»	zmerno mila zima;
zeld	»	»	»	»	mrzla	»
zmerno mrzli zimi »	»	hladno poletje,
zeld » » »	»	zeld »	»
Poletje se tukaj imenuje »zmerno toplo« in »zeld toplo«, ako so meseci junij, julij, avgust in september skupaj normalno toplino pre-sezali za o—3'5°, oziroma za 3"6—70; zima se imenuje »zmerno mrzla«, ako je dotična vsota razlik mesecev decembra, januvarija in februvarija bila med o in — 6°, »zeld mrzla« ako je vsota presezala — <5°.
Hellmann je tudi našel, da imajo topla poletja nagib nastopati zaporedoma, menj določen je isti pri zimah.	Konec prihodnjič.)

Nekaj o novem „svetovnem44 jeziku.
Spisal Jožef Rakež. >)
I.
öda, ljubljeno gojenče slučaja, tiranizuje vesoljno človeštvo. Vsako stoletje ima svoje mode, ki se vzdržujejo nekaj Časa in zopet izginejo, ne zapustivši druzih nasledkov nego porednega smehljaja, ki igrä potomcem okrog usten, kadar se spominjajo nanje. Nekatere izmed teh mod pa se vzdržujejo dolgo Časa, da, po vsa stoletja. Spömnimo se samö astrologije, ki je iz konstelacije nebeških zvezd prerokovala bodočnost in sleharnega človeka usodo, ali pa alhimije, ki je učila, kakö se iz navadnih snovij kuje zlatö itd. Pred štiridesetimi leti je Še vsa Evropa strastno premikala mize, a pozneje se je iz tega premikanja izcimil spiritizem, ki je dolgo Časa ponosno nosil ošabno svojo glavö. Ni najmanjša zasluga pokojnega našega cesarjeviča Rudolfa, da nam je to sleparijo odkril in pokazal v vsi svoji drzni nagoti.
Take misli so se porajale v duši naši, ko smo v zadnjem času vedno pogosteje čuli govoriti o volapiikizmu, menčč v svoji preprostosti: saj so ti — i zrni itak vsi jednaki.
Naš vek, ki poraja toliko novih izumov, podaril nam je pred blizu desetimi leti nov, umetalno sestavljen jezik, ki je pod imenom »Vola-pük« kmalu zaslul po vsem omikanem svetu. Stvaritelj tega jezika je nemški župnik Schleyer. Živa človeška domišljija nam je ustvarila že pred njim dosti jednakih poskusov in Volaptik menda tudi ne bode zadnji svoje vrste. Takim prikaznim se nam ni smeti čuditi, kajti dandanes živi mnogo ljudij na naši zemlji, ki iz dolgega časa ne vedö käj delati. Take baže ljudčm je Volapiik posebno dobro došcl. Ako imajo lovci, pohajači in tatovi svoj pristni jezik, zakaj bi si takega veselja ne privoščili tudi volapiikisti ?
Habeant sibi! Takö smo si mislili spočetka, ko smo prvikrat čltali po časnikih o tem novopečenem jeziku. Ali šum in reklama za »Volapiik« nam vsak dan glasneje bije na uho. Število njegovih privržencev rase od dnč do dnč. Ako smemo verjeti gorostasni reklami, priseglo jih je že nad $00.000 na to novo evangelje. Povsod se usta navijajo klubi, v katerih se Volapiik sistematično neguje, izdavajo se
l) Predavanje v seji akad. društva »Triglav« v Gradcj.
časniki, pisani v tem jeziku, da! čuli smo že, da so nekatera železniška ravnateljstva zapovedala uradnikom svojim, naj se učč »Volapüku«, in da je visoko c. kr. ministerstvo za uk in bogočastje dovolilo, da se na visokih šolah dunajskih ta jezik poučuje v brezplačnih kurzih.
Goreči njegovi privrženci mu pripisujejo ne samd eminentno praktično in znanstveno važnost, ampak proglašajo ga brez šale za bodoči svetovni jezik. (To nam že priča ime »Volapiik« = svetovni jezik.) Po njih mnenji bližajo se dni zlati časi, ko bode vse človeštvo zopet golčdlo v jedni sämi govorici. Na tak navidezno preprost način bi rešili volapiikisti včliko vprašanje o narodnostih, ki je v sedanjem času porodilo toliko prepirov in homatij ter našemu veku dalo značajno lice.
Opravičili smo se torej po mislih svojih dovolj, ako poskusimo v nastopnih vrstah tudi slovensko občinstvo vsaj nekoliko seznaniti s tem jezikom, kateri že po dovršeni svoji sestavi zaslužuje, da ga malo natančneje pregledamo. Končno nam bodi še dovoljeno pretresovati važno vprašanje: je li v obče mogoče, da se Volapiik kdaj dvigne na prestol svetovnega jezika ali ne? — V to zvrho bodemo v prvi vrsti naveli prednosti in vrline novega jezika, kakor ga nam slikajo njegovi obožavatelji in naposled njegove nedostatnosti, vse ovire in zapreke, ki po mnenji jezikoslovcev ne dopuščajo, da se ta jezik kdaj oživotvori v širšem krogu. Doslč je sevčda kolikor toliko samd na popirji!
II.
Najprej je treba, da podamo kratek načrt1) o sestavi »Vola-püka«.
Schleyer je sestavljajoč slovnico svojo skrbno gledal na to, da se izogne vsaki nejasnosti in dvoumnosti besed v raznih slovniških oblikah. Njegova slovnica nima nikakih izjem od glavnega pravila, katerih skoro v vsakem drugem jeziku kar mrgoli. Volapiik je fonetičen jezik »par excellence«. On nima nobenih mrtvih črk. Vsaka črka, vsaka beseda se takd izgovarja, kakor je pisana. Naglas je vedno na zadnjem zlogu besede. V vseh teh ozirih je nam Volapiik gotovo nedosežen vzor pravilnosti, predmet upravičenega hrepenenja za vsakega učenca, ki se uči tujemu jeziku.
Deklinacija je preprosta. Schleyer ima samd 3 sklone: genetiv, dativ in akkusativ, katere označuje s priponami —a, —e, —i, vol (svet), vola, vole, voli.
Množini daje pripono —s
pük (jezik), püks, piikas, piikes, piikis.
*) Dr. Obhlidal Unterrichtsbriefe zur Erlernung des Volapiik. 4, Au (i, Wien 1887.
Volapük nima člena nI spola. Ako je pa treba naznačiti pri-rodni spol, predstavi se dotični besedi končnica ji— ali of— za ženski, os — za srednji spol.
Med ji— in of - je nastopna razlika:
tidel (učitelj) — ji—tidel (soproga učiteljeva) of—tidel (učiteljica).
Pridevniki se izvajajo iz samostavnikov s končnico —ik, n. pr.: gud (dobrota), gudik (dober), komparativu daje pripono —um, superlativu —iin gudikum (boljši), gudiktin (najboljši).
Osebna zaimena se izražajo s slovi:
ob (jaz), ol (ti), om (on), of (ona), os (ono), v množini s pripono —s: obs (mi), ols (vi) itd.
Številke si je izmislil Schleyer takö-le:
bal i, tel 2, kil 3, fol 4, lul 5, mal 6, vel 7, jöl 8, zül 9,
bals 10 je po obliki množina od bal (jeden); tels 20 itd., tum (100)
je skrajšano iz lat. cen-tum.
Glagol se izvaja iz samostavnika, kateremu se pritaknejo osebni zaimki kot pripone:
löf (ljubezen), sedanjik löfob (ljubim), löfol (ljubiš),
löfom (on ljubi), löfof (ona ljubi), löfos (ono ljubi), löfobs (ljubimo) itd.
Imperfekt se dela s predpono ä—: klöd (vera), äklödob (credebam),
äklödol (credebas) itd.
Pretekli čas s predpono e—:
stim (čast), estimom (on je častil), —i znači predpretekli, —o bodoči, —u preteklobodoči čas.
Trpno obliko izraža predpona pa za sedanji, pä za polupretekli, pc za pretekli čas itd. Cpa—, pa—, pe—, pi—, po—, pu—).
Konjunktiv ima pripono —la:
löfob la (amem), mekom-la (faciat).
Velevnik ima pripono —öd:
gololöd (idi), penolsöd (pišite).
Nedoločnik se napravi s pripono —on: linön (piti), pükön (govoriti). Nedoločnikom ostalih časov se doda še dotična predpona.
Volapük ima tudi aorist ali durativ v tvorni in trpni obliki in sicer za vse čase. Mimo teh različnih oblik ima še množino deležnikov supinov, gerundivov itd.
Pridevniki in številniki stojč vedno za samostavniki; fat gudik (dobri oče), son telid (drugi sin), vom kil (tri gospč).
Predlogi se predstavljajo nominativu samostavnikov n. pr.: in gad (v vrtu), plo fat (za očeta); nen dom (brez domu).
Samd na vprašanje: kam? vežejo se s toživnikom: in jol (v šoli) in joli (v šolo).
Volapük ima 27 črk, med njimi 8 samoglasnikov. Pri sestavljanji besed se je Schleyer držal kolikor možno soglasniških skupin, da bi ne bile na kvar blagoglasju ali lehkoči izrekovanja. Takd je n. pr. angl. speak (govoriti) izpremenil v pük, think (misliti) v tik; temu nasproti pa je raztegnil nemški nord v nolüd, laški barba v balib.
Slöva, sestavljena od dveh ali več zlogov, skrčil je pogostoma v jednozložne; angl. garden (vrt) v gad, woman (žena) v worn, latinski pcccatum (greh) v pek. — Često odstranjuje samoglasnik v prvem zlogu: lat. animal (žival) — nim obligatio (zaveza) — blig.
Da bi onim närodom, ki v svojem jeziku nimajo nobenega r, zlasti Kitajcem nekoliko olajšal izgovarjanje Volapiika, zamcnil je r pogostoma z 1-om, dosledno tedaj, kedar stoji pred r-om še kak drug soglasnik. N. pr.: angl. near (bližen) — nil
gred (pozdrav) — glid proof (dokaz) — bluf
Leksikalni del svoje slovnice je sestavil Schleyer večinoma po angleških besedah, ki jih je sevčda skrajšal in izpremenil, kakor se mu je zdelo umestno. To se že razvidi iz gori navčdenih primerov, finish (končati) — fin; dark (tema) — dag.
Mnoge besede so vzete tudi iz drugih jezikov n. pr.: iz francoskega: ciel (nebd) — sil, iz nemškega: berg (gora) — bel, iz latinskega: cumulus (gromada) — kum, iz grškega: nomos (zakon) — nom.
Izvajanje besed je jako preprosto. Pridevnik se napravi iz samo-stavnika s pripono —ik:
kop (corpus, teld) — kopik (telesen), —il znači deminutiv: blod (brat) — blodil (bratec), —el tvori nomina agentis: bak (peč) — bakel (pek), —äl tvori nomina abstracta: kap (glava) — kapal (razum).
Predpona lu— daje besedi slab pomen:
(len (prijatelj) — luflen (slab prijatelj).
III.
Iz tega kratkega in površnega načrta že lahko razvidimo, kakd spretno in kakd preprosto je sestavil Schleyer slovnico svojo. Pripravljal se je, da bi zvršil dano si nalogo, skrbneje in dlje časa, nego katerikoli njegovih prednikov; seznanil se je v to svrho tudi z značajem nekaterih jezikov, ki ne spadajo k deblu indoevropskemu. Slovnica njegova je sestavljena po jednotni osnovi, od katere nikjer ne odstopa. Stala ga je brez dvojbe baš nemalo časa, a še več truda in mišljenja. Sestava glasov in zlogov je priprosta, zlasti radi tega, ker se je na vso moč izogibal nakopičenju soglasnikov in ker njegov jezik tudi ne pozna diftongov. S tega stališča izgovarjanje res ni težavno. Je li jezik tudi takd blagoglasen, kakor trdijo privrženci njegovi, o tem izpregovorimo pozneje. Vsa sestava je pregledna ter iz učne in mnemo-nonične strani jako ugodna; kajti jezik nima nikakih izjem od slov-niških pravil. V tem oziru je vse takd dovršeno, da tudi najhujši nasprotnik ne more tajiti, da je Schleyerjeva slovnica v glavnih svojih potezah jako dosledno sestavljena.
Pripoznati moramo tudi blagi namen stvaritelja, ki je s tem svojim umotvorom hotel koristiti vesoljnemu človeštvu.
PosluŠajmo, kakd Schleyer sam sodi o svojem jeziku.
Na sträni 22. svoje slovnice (Volapük 3. Aufl Ueberlingen am Bodensee 1883) pravi:--— »Volapük se odlikuje s takim bogastvom oblik, kakor nijeden drug jezik na svetu.---Kaka ugib-
čnost in prožnost, kako blagoglasje vlada v svetovnem jeziku 1«
Na sträni 66.:--— »Svetovni jezik ima mnogo več deležnikov (participov) nego katerikoli izmed živih in mrtvih jezikov.«---
Stran 67.:---»Ta jezik spaja in združuje v sebi vse krasote in vrline, voljnost in ugibčnost, skratka vse, kar je dobrega in hvalevrednega v drugih jezikih, a zajedno je prost vsake nepravilnosti, pretiranosti, nedoumnosti in nezmisla, ki vladajo v vseh drugih jezikih.« — —
Stran 110.: — — — »Kdor je včšč Volapüku, zlahka se priuči vsakemu drugemu, živemu ali mrtvemu jeziku, katerega mu je treba.«
>	Je li to v istini takd, zaslužuje Volapük še veliko večje pri-
znanje, nego je je našel doslč. V krogih laikov vzbuja res veliko zanimanje; ali kakd sodijo o njem strokovnjaki-jezikoslovcir Le prav redkokdaj čujemo, da je kje kak učenjak izprožil o njem ugodno besedo. Zgodilo se je to predlanskem v Londonu. V seji tamošnjcga filološkega društva je razvijal neki dr. Furnivall mnenje, da bi bil Volapük najsposobnejši za vseobčni znanstveni jezik. Njemu je pred
kratkem pritrdil tudi univ. prof. dr. Schuchardt v Gradci, ki je v svoji brošuri »Auf Anlass des Volapük, Berlin 1888« razodel isto željo, skli-cujd se na gori navedene prednosti tega jezika. Od drugod ne čujemo nikjer prijaznega odziva. Kakd si naj tolmačimo to čudno prikazen ?
IV. 1)
Večina jezikoslovcev prezira »Volapük« z nekim molčečim zaničevanjem; nekateri izmed njih pa so vročekrvnejši ter ga pobijajo na vse kriplje, očitajoč mu take nedostatnosti, ki mu naravnost za-nikujejo možnost, da bode kdaj svetovni jezik. Bodi nam dovoljeno, da načrtamo njih rezko obsodbo vsaj v glavnih potezah.
Od stvaritelja svetovnega jezika moramo zahtevati, da se vsaj v nekoliki meri seznani z zakladi občega in primerjajočega jezikoslovja. Schleyer pa v istini nima nikakih pravih korenitih lingvističnih predstudij. Radi tega so sklepi in razmotrivanja, ki jih nahajamo v njegovi slovnici, vsa površna in nedopustna, ali pa naravnost napačna. Takd n. pr. imenuje različnost v pravopisu raznih glasov, naslanjajočo se na zgodovinski razvoj jezika »nered in zmešnjavo v jezikih«. Njegovo praktično znanje jezikovo, kakor tudi njegovi pojmi, tičoči se fiziologije raznih zvokov, jako so temni in neznatni; inače ne bi trdil, da slovanski jeziki zvenč neprijetno in temno ter ne bi jih v tem oziru primerjal francoskemu in angleškemu jeziku.
Trdčč, da ima Volapiik tako izobilje slovniških oblik na razpolaganje kakor nijeden drug jezik, Schleyer ne pozna jezikov kavkaških in uraloaltajskih, niti nima pojma o ogromnem oblikoslovnem bogastvu nekaterih jezikov indijskih in ameriških. V Volapüku se izvaja od vsake besede prilično 700 slovniških oblik. Le-to število je uprav mikrosko-pično proti velikanskemu bogastvu n. pr. algonkinskega jezika v severni Ameriki, v katerem se od mnogih korenov dä izvajati nad 1,700.000 raznih oblik.
Schleyer pravi, da se je izogibal soglasnikov: r, rr, č, ng, ch, da bi olajšal izgovarjanje Volapüka romanskim narodom, in narodom vzhodne Azije, dalje pa tudi detetom in starcem! Moral bi vedeti, da je v obče nemogoče sestaviti svetovno abecedo, ki bi vsem narodom v jednaki meri ugajala ter se prilegala glasoslovnim svojstvom njih jezikov, kajti ni niti jednega soglasnika, ki bi ga skupno imeli vsi jeziki. Tako n. pr. v nekaterih jezikih ni sledu o soglasnikih r in l
») Glavne misli v tem poglavji sem posnel večinoma po koreniti razpravi, ki jo je univ. prof. C. Šerel v Odesi priobčil v prvih številkah „Svetozora" 1888 pod naslovom: »O vyznamü Volapüku«.
(hererski jezik v Afriki, dakotski v Ameriki). Mnogi jeziki nimajo r (kitajski, mehikanski, Zulu); drugi nimajo 1 (Japonski, Zend, peruanski, hotentotski). Razni jeziki ne poznajo čistih b, d, g v našem zmislu (staroegiptski, kitajski, mehikanski.) Drugim zopet nedostaje ustnikov m, b, p, f (n. pr. huronskemu jeziku); kajti Huronci nikoli nc zapirajo ust, kadar govorč. Za Boga! Kdo bode zatorej sestavil abecedo vsem jezikom jednako ugodno!
Schleyer proglaša svoj jezik najblagoglasnejšim mimo vseh drugih. Blagoglasje je jako teman in časih docela subjektiven pojem. Kateri narod ne zmatra svoje govorice za blagoglasno? Z objektivnega stališča moremo vse, kar se v kateremkoli jeziku izgovarja s čistim narodnim naglasom in v značaji dotičnega idioma, z vso pravico imenovati blagoglasno. A jako težko, da l skoraj nemogoče je, obvarovati se subjektivnih predsodkov, kadar nam je soditi o blagoglasji tujega nam jezika. V tem oziru se bosta težko dva človeka popolnoma strinjala.
In vender napravi Volapük na vsakoga, kdor se je le nekoliko pečal s tujimi jeziki, zlasti pa na primerjajočega jezikoslovca nekov neprijeten, časih celö smešen vtisek. Iz sleharnega stavka nam veje nasproti njegov zgolj mehanični ustroj. Ali se morebiti prilegajo le-ti stavki našemu ušesu ?
>
Kiplad binom bani baneif obik? (Kje je moja britev?)
Nu obi obalibelob. (Jaz se bodem sedaj obril.)
Dlinolöd kelos lekliilik! (Pij, kar jc čisto!)
Ko din kimik kanob dünon onse ? (S čim Vam morem služiti ?)
Komu prijajo take glasovne skupine? Taki stavki, katerih ima Volapük v ogromnem izobilji na razpolaganje, so naravnost protivni jezikovnemu čutu sleharnega človeka, ker nimajo niti najmanjšega ritma niti pravega sklada v zvokih.
Iz navedenih primerov je tudi razvidno, kakö dolge in kakö spletene so nekatere slovniške oblike. — Oblikoslovno bogastvo nikakor ni glavni in končni smoter, do katerega hočejo dospeti kulturni jeziki. Schleyer ignorira zgodovinski razvoj vseh živih jezikov, inače 1	bi moral vedeti, da vsak jezik v svojem razvitji prehaja od zloženih
besed do vedno preprostejših. Čimbolj se kak jezik razvija, tem preprostejše in krajše so njegove slovniške oblike. Kulturni närodjc so potrebovali mnoga tisočletja, da so v neutrudnem duševnem delovanji dospeli do tega cilja. Schleyer pa nam hoče s svojim jezikom, ki ima takö ogromno število zloženih oblik, zopet usiljevati öno zastarelo dobo, katero so kulturni närodje že zdavna prebili.
Ako on misli, da bi se različni narödje v istini mogli in hoteli priučiti Volapüku, nima ■ pojma o velikanskem vplivu, ki ga ima slovnica na jezik. Kajti prava slovnica ima svoje življenje le v jeziku samem. Jezik si je ustvaril slovnico, a ne slovnica jezika. Vsak n&-rod si polagoma in samostalno razvija jezik ter mu po svojem ukusu ustvarja in izpreminja slovniška pravila. — Afrikanski zamorci, odvedeni sužnji v Ameriko, pozabili so polagoma vse besede svoje materinščine in se priučili jeziku svojih gospodarjev. A slovnico svojega idioma so ohranili neporušeno brez izpremembe ter nji pri-spodabljali besede tujega jezika. Slovnica Volapüka je torej že sama na sebi največja zapreka, da se ta jezik razširi.
Slovar, ki ga je Schleyer doslč sestavil, šteje nekaj čez 10.000 besed. A on ga namerava še izdatno pomnožiti. Čemu taka mn6Žica izrazov? — Svetovni jezik utegne jedino k temu pripomoči, da bi se raznojezični narödje mogli sporazumeti v najnujnejših potrebah. Volapiik more biti samö nek surogat, a nikakor se mu ni smčti polastiti pravice in naziva samostalnega jezika s samostalno literaturo. Čemu torej toliko besed? Tisoč bi jih zadoščalo popolnoma. Mnogi jeziki jih nimajo niti primeroma toliko, a vender ustrezajo vsem potrebam.
V.
Ako bi se tudi Volapiik v istini dvignil na prestol svetovnega jezika, ne mogel bi se v tej podobi vzdržavati dolgo časa.
Recimo, da bi vsi narödje soglasno sklenili, da proglasč Volapiik za svoj jezik; recimo, da se vsi narödje naučč temu jeziku ter ga negujejo v velikih mednarodnih shodih. Kaj bi se izcimilo iz tega ?
Volapiik bi se moral čisto dosledno upoköriti önim zakonom, katerim se morajo uklanjati ostali živi jeziki. V vsakem narodu bi se izpreminjal sčasoma po značaji prejšnjega jezika; v vsakem na-rddu bi učakal različne izpremembe. Kajti izprememba je neizogibni pogoj vsakega živega jezika. Kakšno lice bi imel Volapiik recimo v 50 letih ? — Vsak ndrod bi ga kolikor toliko privadil in pristrojil svojemu izgovarjanju; Angleži bi ga izpremenili po svoji navadi in po svoji skladni razvrstitvi, Kitajci brez dvojbe takisto itd. Vsak närod bode govoril Volapiik, kakor njemu ljubo, in imeli bodemo toliko raznih razrečij Volapüka, kolikor je samostalnih narddov. Sčasoma bi nastajale te razlike značajnejše in dospeli bi do te stopinje, da bi se narödje zopet ne mogli sporazumeti. — Take nasledke bi moral imeti organični razvoj Volapüka ali pa kateregakoli drugega umetalno ustrojenega jezika.
Svetovni jezik je torej za človeštvo nedosežen idejal. Ako bi bilo sploh mogoče tä idejal uresničiti, ne mogel bi Volapiik postati svetovni jezik, ampak samd kak živ, do vrhunca razvit in zeld razširjen jezik, ki je poleg tega tudi v slovniškem oziru kolikor moči preprost. Izmed denašnjih jezikov mogla bi nastopiti kot kandidata za svetovni prestol jedina dva: jezik angleški in kitajski.
Angleški jezik, ki se odlikuje s svojo klasično slovniško preprostöto, ki je od vseh jezikov po zemlji najrazširjenejši in ima najznaminitejše slovstvo na svetu. Angleščina se razširja povsod bolj in bolj; govori se v vseh delih svetä; v Angliji, v severni Ameriki, v južni Afriki in Aziji, takisto v Avstraliji je angleški gospodujoči jezik. Mornarji vseh na-rddov pripoznavajo njegovo važnost ter se mu učč.
Za svetovni jezik še ugodnejši nego angleški, bil bi jezik kitajski. — Mi Evropejci imamo Še dandanes dosti zastarelih predsodkov do prebivalcev »osrednje države« in sploh do vsega, kar je kitajskega. A njih jezik poznamo jedva po imeni. Kitajski jezik govori nad 400 milijonov, torej skoro dve petini vsega ljudstva na zemlji. S takd skromnimi in neznatnimi pomočki noben jezik ni dosegel toliko ogromnih uspehov. Kitajski jezik nam je zgovorna priča o dosedaj neobični zavednosti in sposobnosti tega nardda. On nima prave slovnice v našem zmislu, a tudi nikjer sledu o katerikoli nepravilnosti. Kitajski jezik je vzor dovršenega, nad mero preprostega in čistega jezika. Pri čudoviti trdovratnosti, s katero Kitajec povsod goji narodnost in govor svoj, pri ogromni plodnosti in ekspansivnosti nardda moremo kitajskemu jeziku prerokovati cvetočo bodočnost.
Prihaja nam končno na misel vprašanje: bi li v istini jeden sam jezik bil dobrodejstvo za vse človeštvo? Tak jezik bi imel brez dvojbe veliko praktično vrednost in važnost; ali duševno življenje in kulturni napredek človeških generacij bi se razvila gotovo počasneje in v slabši meri nego pri različnosti govora. Čudovita in ogromna množica glasov, besed, slovniških in sintaktičnih posebnostij so gotovo najlepši pojavi, najkrasnejše strani v knjigi človeške prosvete. Jeziki so najstarejši spomeniki kulture naše, najzgovornejše priče o razvoji in napredku človeštva in sicer še tam, kjer nedostaje več nobenega drugega spomina o dejanjih dotičnega nardda. Naš kulturni razvoj je radi tega težko dostojno oceniti, ker so k njemu pripomogli različni narddje, vsak po svoji sposobnosti in nadarjenosti.
Ko bi bil samo jeden jezik na svetu, oplenilo bi se človeštvo svojega največjega in najplemenitejšega krasu. Vsak narod izraža jedno in isto misel na drug način, v drugi podobi. Ta razlika v izrazih,
upodabljanju in množici idej bi utonila v mrtvi jednoliČnosti. Komur različnost jezikov ni po godu, podoben jc pač zvezdogledu, ki se jezi o tem, da vsemir spaja v sebi tako ogromno število nebeških teles — podoben je botaniku, katerega mrzi nepregledna pestra mndžica rastlin na zemlji. Priroda nikjer ne dopušča jednoliČnosti, naopak povsod vzdržuje različnost; kajti samd v vednem nepretrganem bdji raznih življev. iz zmage močnejšega nad slabejšim utegne se izcimiti td, kar vodi k prospehu in napredku celote.
Ako bi narddje sprejeli umeten jezik, samovoljno sestavljen od jednega človeka za normo, za pomoček vzajemnega sporazumljenja, ako bi takemu jeziku dali pravico in naslov svetovnega jezika, pregrešili bi se proti zgodovinskemu razvoju svojih jezikov, proti svojemu kulturnemu življenju, proti človeški prirodi, a končno proti zdravemu razumu. Kar so si narddje sestavljali skozi mnoga tisočletja, v čemer so neutrudno delovale neštevilne generacije, tega ni moči nadomestiti v podobi surogata s površnim umetalnim ustrojem, izmišljenim od pojcdinca, ki nas spominja suknje, skrpane od neštevilnih koscev razne velikosti in bdje.
J.I.deni strto srce Skoraj bili jen ja; Konec bo veselja, Konec i trpljenja.
Nebo potemnelo,
Zemlja bo se stresla, I nevihta silna Vse v nered raznesla.
Kam se, kam drvite, Vzburjeni narodi! Ta vas pot prekleta V temno brezdno vodi.
Oče ti nebeški, Dobri, milostivi, Oče stvari vsaki, Živi in neživi!
Vzdihi.
6.
Mala me peščica
K grobu bo spremljala, A jedina mati Za menoj jokala.
7-
Padali prestoli, Cerkev se rušila, A v potocili bo se Krv človeška lila.
8.
Brat daj roko bratu I sosed sosedu; Delajte vzajemno, A po starem redu.
9-
Ti, ki si postavil
V solzno nas dolino, Potujoče v srečno Daljno domovino.
Oh, ne plakaj, mati, Po 'zgubljenem siid, Saj gomila hladna Naju spet zjedini!
Ko vse to na zemlji Bode se gajalo, Meni pa se v grobu Mirno bo sanjalo!
Vse zaman, oh, Bože! Moj je glas puščave, A domovje zemlja Teme in zmešnjave !
O smiluj se vender Rev, vpijočih k tebi, Daj jim v kratkem večni Vživat' mir na nebi!

Zamejski.
L u č i.
Spisal Anton Funtck.
IV.
oroČni oltar, ženin, nevesta . . . Duhovnik je zvezal roki, prisega sklenila srci. Zlat prstan se leskcče na rokah, čista sreča v oččh. Luči gorč veselo, dih božji plava blagoslavljaje po zraku; s sklonjeno glavo stoji nevesta, ali slovesna čustva ji dvigajo sreč . . .
Prišel je torej usodni hip, bridak in vender takd vesel! Zaprla so se vrata deviške svobode; iz svetä neskrbne mladosti je stopila v življenje polno skrbij, a polno tudi veselja. Nevesta, blagost ti! Kakor bi bilo včeraj, takd živo se spominjaš blaženega hipa, ko si prvič zrla nanj, ki ti bode spremnik v bodočih dnčh; dno nepopisno veselje ti polni tudi sedaj dušo, ali sedaj ga posvečuje slovesnost trenutja; kakor rahla solza ti trepeče v oččh. Kakd bi ne zrla nazaj, kakd bi ne zrla tudi naprej ? Mirno domovanje, kjer si vzrasla, oklepalo je svet za sč; tod je pila duša tvoja čisto ljubezen blagih ljudij; samd tem je bilo odprto domovanje. In zldto solnce je svetilo v tvojo mladost; čc se je hipoma pokazala meglica, zatemniti ni mogla obzorja in razpršila se jc hitro, kakor je prišla. Z zlatimi spomini ostavljaš domačo hišo, blagoslov očetov in materin te spremlja v novi dom. Ta dišeči venec, ki ovija glavo tvojo, kropile so materine solzč; drhteča roka sive žene ga je pripela na zlate lasč, bleda ustna očetova so molila svoj blagoslov nad njim . . . Ljubila boš ti plemeniti bitji, dokler boš dihala, ali srčno boš ljubila tudi njega, čegar roka sedaj počiva v tvoji. Blagost ti! Samd jeden pogled v tč resne njegove oči — vso prihodnjo svojo srečo čitaš iz njih! In dičen sčn se poraja v tvoji duši: miren, prijazen dom gledaš pred seboj, cvetoča žena vlada v njem, mila deca ga oživlja. Zdajci čujeŠ stopinje, vrata se odpro: on, soprog, oče, prestopi prag, vesel pozdrav mu zveni naproti, ljubeče rokč se mu privijajo . . . Iskren poljub mu dahneš na čelo, in hipoma se mu zgladijo temne gubč — posledice trudapolnega boja za žitje, hipoma se zjasni oko, katero je zrlo kakor v tenki megli . . .
Blagost ti! Zlat je ta sen pred oltarjem zlatim, in zldta bode rcsnica! Kdor sanja takd, moli nevedč: nehotoma se dviga srce v nadzemeljske prostore, iskreno prosč, da nebo blagoslovi prisego zve-
stosti. — Z dveh srčnih oltarjev puhti molitev pred stol božji . . . Usliši jo, dobrotni Bog i • Ne daj, da bi ugasnile luči srčne, ne daj, da bi v viharji zamrla molitev! . . .
Solnce tone, mrak zavija zemljo. Iz visokih poslopij se vračajo delavci; ogenj jc ugasnil na ognjiščih, mogočni stroji mirujejo; leh-koten obiačec plava nad začrnelimi dimniki. Telo je utrujeno, utrujen tudi duh. Domd čaka družina reditelja; svetle luči se užigajo po skromnih prostorih; preprosta večerja stoji na mizi.
Pač si jo zaslužil, zagoreli mož, ki tu po stranski poti stopaš domov! Delal si od ranega jutra do poznega mraka, da si priboriš svoj kruh. Delal z bolečimi rokami, potnim čelom. Vsakomur moreš ponosno pogledati v obraz: trd je kruh ali pošten; kar uživaš, to je tvoje; življenje je tebi neprestano delo; delal si. odkar se zavedaš, delal boš, dokler ne izdihneš duše. Rokč so trde, žuljave; v domovanji tvojem se ne košati bogastvo, niti blagostanja ni — kakö pač je ubožna hišica, kjer je bival oče, kjer stanuješ sam! Zaslužek toliko da za vsakdanje potrebe, privoščiti si ne moreš dosti, ali pošten si, težkega madeža ni na tvojem življenji. In tč rokč, pač so črne od prahu,	4 ali čiste so kakor rokč nedolžnega deteta, in kakor okö nedolžnega deteta, takö zre tvoje okö. Tvoje poštenje, ponos tvoj! . . .
Dospel je v svojo hišico in prižgal skromno svetilko. Siromašen dom, kakeršnega ima samoten, ubožen človek. Miza, stol, omara, postelj . . . Nikogar, da bi mu iztegnil roko v pozdrav, da bi ga čakal pri vrdtih. Drugod ni takö, drugod čakajo otroci, žena. In bodi lice še takö temno, v domačem krogu se zjasni. In tisti črv, ki glojc srce, miruje za hip: v domačem krogu pozabljajo tovariši, da so delavci, sužnji neizprosne moči denarne, v domačem krogu je delavec človek, oče, soprog, reditelj družini. Tu je njegov dom, tu je gospodar on, ki mora po dnevi služiti drugemu gospodarju, da sam ne vč, čemu . . .
Da sam ne vč, čemu ? O, tovariši, katere gleda v mislih samotni	*
mož, öni vedo, čemu služijo! Jeclna sama misel vodi njih delovanje, misel, da niso sami na svetu, da se izteza po dvoje, četvero ali tudi več rok po črnem kruhu, katerega jim režejo. In samotni delavec vč, da ta misel ni tožna, nego da krepi, podvaja telesne moči, da se roka, katera se je povesila za jeden, dva hipa, s ponovljeno silo iztegne po delu — ali ni že opažal tovarišev v delavnici? Ali ni videl, kakö
Naša potovka.
Spisal Velimir.
a ženica! Nikdar ni bila ugnana. Vedno je bila na cesti kakor kamen. Crtälo časa ji je siccr zarezalo že dokaj brazd po velem lici, ali za hitrost in hdjo se je še skusila z vsako deklico. Kar naslonila se jc na drog svojega vozička in pot se ji je odsedala, da je bilo kaj ! Res je časih zadela z nogo ob kak nepoklican kamen, da bi se bile kmalu iskre pokazale. Videla ni že tako dobro, kakor v prejšnjih letih. Pa Če je tudi poččnila na tla, popihala je malo zadeti prst kakor otroci in spet se je pobrala in hitela dalje, kakor bi se ne bilo nič zgodilo. Pobrala se je lahko, ker ni bila velika, pa životna tudi ne. Z jedno roko je držala drog vozičkov, z drugo navadno molele, če ni bilo po zimi. Kadar je mrazilo, takrat je imela na jedni roki velikansko rokavico, drugo pa je tiščala za beli kožušek. Molila je rada in obilo; grehi nje mladosti so ji večkrat pogrevali dušo. Sina in hčer je imela.
Zgovorna pa je bila, zgovorna! To bi vam bila časih ves dan čenčala, če bi jo bili hoteli poslušati. Saj jc tudi marsikaj včdela. Po svetu se zgodi toliko čudnih rečij in čudovite reči ljudje vselej radi poslušajo, četudi vsekdar nc verjamejo. Vender naša ženica ni ravno legala. In če je, tedaj ni nikomur nič škodovalo, kakor je sama večkrat rekla. Ako pa so njo drugi nalegali, za to, se vč, ona ni bila odgovorna. In v mestu, kjer se vedno kaj novega vidi in sliši! Pri nas — daleč v kraji — sliši se navadno le takrat kaj novega, kadar birlč kaj povč ob nedeljah po službi božji. Pošte pa takrat pri nas še ni bilo in brzojava še menj. Toda naša ženica jc vselej kaj novega prinesla iz mesta. Plehdnovim pozdrav od študenta, Tičkovi Mani pozdrav od nje Toneta, ki je bil pri vojakih, Klččevi Urši pozdrav od hčere, ki služi v mestu, Kočarjevemu Martinu »numare« na Gradec ali Trst, Rdkcu žitno ccno, Kraševčevi Jeri, kaj so pridigovali pri frančiškanih ob porcijunkuli, Makovi materi kofka in cukra, Jerebovi M arij dni šivank in sukanca, Sohärjevi Lojzi novo ruto, Mčrovcu tobaka v »klobasah«, Tčpkovčevcmu Janezu tobaka »soldaškega«, Travnarju novo koso, Mčrniku novo oslo, Kükovki cimeta in lorbarja, gospodu učeniku novih not, tablic, peres, sešitkov itd., gospodu župniku časnikov, kako pisemce itd. itd.
Takega in mnogo drugega jednakega jc donašala iz mesta. Kajpada se jc oglašala spotoma tudi po drugih vasčh, koder je imela
Naša potovka.
Spisal Velimir.
a ženica! Nikdar ni bila ugnana. Vedno je bila na cesti kakor kamen. Črtalo časa ji je sicer zarezalo že dokaj brazd po velem lici, ali za hitrost in h<5jo se je še skusila z vsako deklico. Kar naslonila se jc na drog svojega vozička in pot se ji je odsedala, da je bilo kaj! Res je časih zadela z nogo ob kak nepoklican kamen, da bi se bile kmalu iskre pokazale. Videla ni že tako dobro, kakor v prejšnjih letih. Pa če je tudi počenila na tla, popihala je malo zadeti prst kakor otroci in spet sc je pobrala in hitela dalje, kakor bi se ne bilo nič zgodilo. Pobrala se je lahko, ker ni bila velika, pa životna tudi ne. Z jedno roko je držala drog vozičkov, z drugo navadno molek, če ni bilo po zimi. Kadar je mrazilo, takrat je imela na jedili roki velikansko rokavico, drugo pa je tiščala za beli kožušek. Molila je rada in obilo; grehi nje mladosti so ji večkrat pogrevali dušo. Sina in hčer je imela.
Zgovorna pa je "bila, zgovorna! To bi vam bila časih ves dan čenčala, če bi jo bili hoteli poslušati. Saj je tudi marsikaj včdela. Po svetu se zgodi toliko čudnih rečij in čudovite reči ljudje vselej radi poslušajo, četudi vsekdar ne verjamejo. Vender naša ženica ni ravno legala. In če je, tedaj ni nikomur nič škodovalo, kakor je sama večkrat rekla. Ako pa so njo drugi nalegali, za to, se vč, ona ni bila odgovorna. In v mestu, kjer se vedno kaj novega vidi in sliši! Pri nas — daleč v kraji — sliši se navadno lc takrat kaj novega, kadar birlč kaj povč ob nedeljah po službi božji. Pošte pa takrat pri nas še ni bilo in brzojava še menj. Toda naša ženica je vselej kaj novega prinesla iz mesta. Plehanovim pozdrav od študenta, Tičkovi Mani pozdrav od nje Toneta, ki je bil pri vojakih, Klečevi Urši pozdrav od hčere, ki služi v mestu, Kočarjevemu Martinu »numare« na Gradec ali Trst, Rökcu žitno ceno, Kraševčevi Jeri, kaj so pridigovali pri frančiškanih ob porcijunkuli, Makovi materi kofka in cukra, Jerčbovi Marijdni šivank in sukanca, Sohärjcvi Lojzi novo ruto, Mčrovcu tobaka v »klobasah«, Tčpkovčevemu Janezu tobaka »soldaškega«, Travnarju novo koso, Mčrniku novo oslo, Kukovki cimeta in lorbarja, gospodu učeniku novih nöt, tablic, peres, sešitkov itd., gospodu župniku časnikov, kako pisemce itd. itd.
Takega in mnogo drugega jednakega je donašala iz mesta. Kajpada se jc oglašala spotoma tudi po drugih vasčh, koder je imela
svoje »kunte«. In vse to je devala v svoj košek, dokler ga je mogla nositi. Ko pa si je napravila voziček, pospravljala je vse naročeno in nenaročeno v voziček. In menite, da je imela tudi kakšen zapisnik? O ne, vse je imela v svoji glavi in kar in kolikor so ji naročili, vse je natančno opravila. Zanesljiva je res bila. Le časih se ji je malo zmedlo, kadar so ji po prodajalnicah v mestu ponujali preveč sh'vovke. Malo slivovčice je rada spustila na suhi jezik. »Oh, kakd to Človeka v drobu pogreje, posebno po zimi!« rekala je.
In plačilo? Z malim je bila zadovoljna. V tej hiši je dobila za td malo kosilca, tam spet malo južine, tu mdlice, tam kos kruha, tu polič pšena, tam polič moke, tu malo zabčlice, tam kako suho krä-čico, tu polič ječmenčka, tam hlebček itd. In takd je žena prinesla ali pripeljala toliko domdv, kolikor je prinesla ali pripeljala iz mesta.
To je bila torej naša potovka!
Godeževega Janeza je tudi najbrž malokdo poznal. V svojih mladih letih je hodil nekaj v šolo. Ali častihlepen ni bil. Med součenci svojimi je bil vselej bolj pri zadnjih. »Da se človek le vsako leto jedenkrat premakne, pa je dobro,« mislil si je Janez. Vender mu je nekoč izpodletelo, da je obtičal tam, koder je bil vse leto. »Take učenosti je že dosti,« dejal je oče in Janez je obesil šolo na kol.
Približa se mu čas, da se prvikrat pokaže gosposki, je li sposoben za vojaško »kanistro« ? Bil je sposoben. Za tri leta so ga uteknili v vojaške hlače.
In zdaj vam je bil hipno ves drugačen Človek. Prišel je od vojakov. Tri zvezde je imel na vsaki strani dolgega vratu in še zlato porto pod njimi. Perd je znal dobro sukati in še kakšen paragraf je časih privlekel na dan. Takisto je svojega dopisnika dobila naša vas. Ljudje pa so imeli strah pred Janezom; kajti kdor se mu zameri, pride v tiste »novice«, ki jih gospod fajmošter dobivajo.
Tudi nekaj denarja si je bil Janez prihranil pri vojakih. Brat pa mu je odštel izgovorjeno ddto.
Kmalu kupi kos vrta od lastnika, ki je imel svoje pohištvo ravno nasproti farne cerkve. Na tem prostoru si zgradi skromno hišico, ki je imela vrata in okno, kakor nobena druga hiša. V oknu se je videlo vse tako, kar je vozila potovka iz mesta, in še mnogo drugega lepšega. Ljudje so kar zijali, kaj to pomeni? In zdaj pa si mislite Še izgovornega Janeza! »O, to vam je govoril, kakor bi voda tekla,« rekali so možje. Ženske so rekale: »Ta ima namazan jeziček, ta!« Dekliči pa: »To govori, kakor bi rdžice sadil.« —
Janez je imel vedno dosti kupovalcev, zlasti ob nedeljah. In čemu bi tudi ljudje ne kupovali pri njem ? Saj je bil Janez domačin, postregel je rad, predrag ni bil, oduren tudi ne. Sovražnika ni imel nobenega, jedino potovka — ni ga mogla videti živega. Kakd tudi? Saj ji je pobral malone vse domače »kunte«. To je bolčlo staro ženico. Toliko let je prenašala koščk po cesti, zdaj pa ji je nagloma neprijazna usoda potrla vse upanje. O, pač! Se je migala po beli cesti in hodila svoj stari pot v mesto. Tožila pa je vender o slabem zaslužku in vzdihovala po boljših starih časih. Svoje dni se je še kaj zaslužilo, svoje dni, a zdaj se je obrnilo kold sreče.
—	»Mati, pridite k meni, pridite, kaj se boste ubijali na stara leta s tem pöslom? Saj vidite da ni nič, odkar je prišel ta Godeževi Janez od vojakov.« Takd je govorila potovki nje hči, ki se je pred leti primožila na neko bajto v vasi.
—	»Ne odneham pa ne, dokler bom mogla laziti.«
—	»Pa ne, če nečete!«
In pogovor je bil pri kraji.
Potovka je hodila svojo pot, kakor nekdaj. Premišljevala pa je mnogo, kakd bi jedno zagodla Godeževemu Janezu? Vedno je iskala, da bi našla pri njem kaj napačnega.
Kmalu se ji posreči. Novi prodajalničar je točil namreč tudi žganje. Ker je bil dacar daleč od naše vasi, natočil je Janez lahko marsikako mčrico takd pod roko. Potovki se je obraz žaril od veselja.
Vender je splavalo nje upanje po vodi. Dacar ni mogel najti ničesar nezakonitega.
Nekaj časa potlej dobi potovka novo snov za tožbo. Zatoži Janeza pri gospodu župniku, da toči med službo božjo ob nedeljah.
Ali tudi iz farovža odide z dolgim nosom. Potovkin sin France je bil jeden glavnih vsakdanjih gostov Janezovih.
—	»Najprej pometi pred svojim pragom«, odgovori ji gospod župnik.
Kajpada je potovka kregala svojega sina, prišedši domdv. A bilo je že prepozno. Navada je železna srajca.
Janez pa vender ni več točil med službo božjo, ker se je bal gospoda župnika. In če se zameri gospodu župniku, zameri se tudi ljudem. To je Janez dobro včdel.
V tretje gre rado. Potovka gre še jedenkrat pozneje h gospodu župniku. In takrat je šla z veselim licem iz farovža.
To je pa bilo takd-lc:
O dekli, ki je služila pri Janezi, šla je slaba govorica na okrog. In ta slaba govorica se je raznesla tudi o Janezu
Nekega dnč stopa Godežev Janez jako hitro iz farovža. Lica mu žehtč, kakor bi jih bil grel pri ognjišči.
Drugi dan pa je odšla dekla iz hiše njegove k staršem svojim.
Šest tednov potem se spet povrne. A vrnitev, ta je bila vsa drugačna, kakor slovo pred Šestimi tedni. Venček je imela Uršika na glavi in pordčni prstan na prstanci. Dekla je bila odšla, nevesta se je vračala. In spet se je vozilo vse po starem kolovozu, kakor nekdaj. Le potovki ni bilo prijetno pri srci. Ona si je to stvar mislila vse drugače.
Prišla je volitev v občinski zästop. Godeževega Janeza so izvolili za prvega svetovalca. Nekateri možje so zmajevali z glavo, nekateri pa so dejali: »On nam bode priskrbel pošto in telegraf.« Gospod župnik ni imel ničesar zoper novo volitev, župan tudi ne, ker je bil spet izvoljen, lc prejšnji prvi svetovalec je zabavljal na Janeza in drugi so klicali za njim. Potovka pa je o tem le toliko vedela, da so Janeza potrdili za »možd«.
—	»Oh, pa takega-le volijo za možd, ki nima ničesar drugega moškega na sebi kakor hlače. Kaj se bo täk-le potegnil za kmeta, ki se zmerom s škrijci shaja! Se ob vero nas bo pripravil. Saj je sam takd nič nima. O copernicah pravi, da jih še ni nc. Mene pa zmerja s copernico. Nekoč je še celd rekel, da si upa vse tiste »kugljice« snesti, kakor jih imajo gospod fajmošter. da jih dajd bolnikom. . . . O, jaz bi mu že pokazala temu oderuhu, če bi imela kaj besede!«
Komaj izgovori potovka na zčljniku te besede Lukčevi Mini, kar se oglasi za hrbtom Godežev Janez:
—	»Kaj bodete pokazali, mati! A — a??«
Potovka se takd ustraši, da ji sapa zastane, Mini pa pade zeljna glava iz rok v razor. Ali Janez ni bil sam. Dva druga moža sta bila ž njim.
—	»Kaj ne, vidva sta slišala, kaj je govorila potovka?«
—	»Slišala.«
—	»Dobro«, reče Janez in vsi odidejo.
Dva tedna pozneje sta imela Janez in potovka »dan«. Potovko so obsodili na pet goldinarjev.
In od takrat je imel Godežev Janez mir pred potovko.
Potovkin fant pa je rad zahajal k Janezu. Znanca sta bila še izza mladih iet. In Francetovo grlo ni bilo nikdar dosti mokro. Žganj če
je imel takö rad, kakor ne vem kaj. Bil je priden delavec, ali služiti ni mogel. Teden ali- dva je vztrpel, dokler je imel kačo v žepu. Kakor hitro pa je čutil kak drobiž, naselil se je v Janezovi pivnici. Godcž ga vzame napösled k sebi, da mu je delal za žganje.
Omožena sestra je umrla med tem časom. Stara potovka pa se je postarala še bolj. Napösled ji noge popolnoma odpovedö.
—	»Da bi bil France za kaj, kakö lahko bi zdaj on opravljal moj pöscl. Takö pa ni nič ž njim. Stradati bodeva morala oba na starost. Ali je meni tega treba ? In Lenka bi lahko še zdaj živela, da ni vzela tega neusmiljenega dedca! Oh, kam smo prišli ?«
In jokati je začela stara ženica. Ni ga imela človeka, ki bi ji porabljal blazinico starega življenja. S tujimi ljudmi je pa taka težava. France ji je že še postregel, kolikor je znal in mogel. Ali okorna moška roka, ta ne zna takö postreči kakor ženska. Oh, Lenka, Lenka! Zakaj si morala prej umreti?
Zjutraj je France nanesel starki vse potrebno, ali čez dan ga ni videla nikdar. Kdo pa naj bi sedel v pivnici, če bode on domä čepel ?
Le mlada Godeževka se je časih prikazala na pragu z roko pod predpäsnikom.
—	»Bog ti povrni, Uršica! Jaz ti ne morem.« Usmiljenega srca je bila mlada Godeževka in krivico je rada pozabila.
—	»France, kaj bo, kaj bo z menoj?«
—	»I, kaj bo, umrli boste,« odgovori France hladnokrvno svoji materi zvečer, polagajc težko glavo na klop pri peči.
Takoj zaspi trdo.
Starka pa le tarna in vzdihuje na postelji.
—	»France, kaj ko bi šel ti še jedenkrat po gospoda?«
Ali France spi in leži kakor tnäla. Prešibek je bil glas starkin . . .
—	»Lenka, brž pridi, da grem. Solnce je že nizko . . . Drugače še do prve vasi ne pridem danes.«
Mlada Godeževka je stala na pragu. Zenica je že ni poznala. Mislila je, da je Lenka, in naganjala jo je, da napravi voziček za v mesto.
—	»Mati, kaj bi radi?«
Na milo vprašanje Godeževkino zavč se žena.
—	»Gospoda bi rada. Kje pa je France?«
Mlada gospodinja predrami Franceta in pošlje ga po gospoda župnika. Säma pa hitro pospravi in počedi po hiši, prižgč luč in postavi razpelo na mizo . . .
Gospod župnik prihiti z Najsvetejšim. Svetili so vso noč stari potovki. Sele zjutraj, ko solnce spusti žarke svoje skozi okno, preseli se potovka v večnost.
Pokopali so jo Čedno s sveto mašo in libero. In ko je bila osmina po rajni potovki, pride sam Godežev Janez v farovž in plača pogrebščino za rajnko.
Bajto in vrtiček je kupil Godež od Franccta. France pa je ostal pri njem, delal in pil, dokler sc ni zdelal in spil . . .
"WW
Gajbija, turški prerok.
Spisal J. Steklasa.
o sem bil leta 1876. prestavljen iz prijaznega Karlovca na gimnazijo v Požego v Slavoniji, bilo mi je potovati od Siska po Savi do Stare Gradiške. Takrat še ni bila železnica izpeljana do Nove Gradiške, od koder se more zdaj dospeti v Požego lahko v treh urah na dobrih konjih, ker ceste so v požeški županiji še prccčj dobre, dočim je pot od Stare do Nove Gradiške strašno slaba. Od Jascnovca, prve parobrodske postaje pod Siskom, imeli smo takrat na desno še turško mejo, namreč bosensko. Na našem paro-brodu je vihrala bela zastava radi nemirov, ki so bili takrat v Bosni. Na turški meji se je videlo ob savski obali na mnogih mestih po-žganih čardakov in mostov, ki so žalostni svedoci ravno minule revolucije nam dokazovali, da je Turška dozrela že zdavnaj, in da ndrod komaj čaka odrešenja. Pokazali so nam tudi mesto, kjer je bila vstaška četa v Savo zagnana ter vsa pokončana. Tedaj samd žalostni spomini na vsem poti!
Ko pridemo v Staro Gradiško brez vsake nezgode, izstopim hitro s svojo prtljago prvič v svojem življenju na slavonsko zemljo. Čudni občutki so me obvzeli, ko sem stal na obali široke Save ter gledal preko v sosedno Bosno, ki je bila pred dohodom Turkov tako blagoslovljena zemlja. In Slavonija? Ta klasična zemlja, kjer so za Rimljanov cvetela tolika mesta, kjer jc bila kultura na takd visoki stopinji, da se je denašnja požeška dolina zvala »zlata«, kajti bilo je vse krasno obdelano in gosto naseljeno! Celd nekoliko cesarjev je dala ta zemlja Rimu. In kakd ni zopet za selitve ndrodov vse pro-palo ter se je morala novič krščanska kultura razviti, kar je krasno
vspelo, čim so se Sloveni tukaj naselili. Ali vse to ni trajalo dolgo. Po padu Bosne (1. 1463.)' pride vrsta tudi na Slavonijo, ki je prišla vsa v roke Turkom vsled Dunajskega ugovora (1. 1529.) ter ostala njih do Karlovškega miru (1. 1699.). Tedaj je vzdihovala pod turškim jarmom skoraj 200 let. Kar je bilo blagostanja v zemlji, pokončali so ga Turki in zemlja si ni mogla navzlic skrbni vladi avstrijanski še do dandanes pomoči, kajti tako strašne so posledice turške uprave, da se ne dado niti skoz stoletja odstraniti. Pa naj še kdo trdi, da ima Turška životno snago, kakor se je trdilo ravno v tistih letih v taboru naših protivnikov. Turška je živela, živi in bode morda še nekaj časa živela lc o zavisti diplomatov, brez te podpore bila bi že zdavnaj propala.
Stara Gradiška je skromna trdnjavica na obali Save naproti Turški Gradiški ali Brebiru. V trdnjavici so samö vojaške zgradbe. Ker je bila trdnjava premajhna za druge prebivalce razven posadke, naselil se je ndrod v bližini v štirih vaseh, ki se imenujejo še dandanes po mestu: Gorenji varoš, Dolenji varoš, Novi varoš in Uskoci. Ta zadnja vas je naseljena po Bošnjacih, ki so pribežali čez Savo. Trdnjavica je neznatna ali dobro vzdržana, dočim je nasprotna turška bila takrat sama podrtija, kolikor se je moglo čez Savo videti. Ker sem imel dovolj časa, pregledal sem ves kraj in tudi trdnjavico. Pri tej priliki sem slišal prvič o turškem preroku Gaj bij i. Ko sem se odpravil namreč od savske obale v trdnjavico, spazim pri vratih lepo kapelico. Mislil sem spočetka, da je posvečena kateremu krščanskemu svetniku, ko sem pa skozi rešetko pogledal, mogel sem videti, da ni ničesar krščanskega v nji. V svetilki je brlela luč. Vprašal sem prčcej prvega človeka, ki sem ga srečal, komu je öna kapelica posvečena. Odgovor je bil kratek: »V öni kapelici je pokopan prerok Gajbija, ki je prerokoval, da nc bode Slavonija izgubljena za Turško, dokler bo njegovo truplo ležalo na tej strani Save«. Več mi dotični človek ni včdel povedati, in jaz sem bil s tem odgovorom za takrat zadovoljen, ker sem mislil bolj na pot nego na turškega preroka. Ko sem pa kesneje prebiral natančneje zgodovino Slavonije, zadel sem tudi na obširnejši opis tega preroka ter ga zdaj podajem bralcem »Zvonovim«, katerim je bil dozdaj znan menda le samö največji turški prerok Mu-hamed in pa morda Güll-Baba, ki jc pokopan v Budimu.
Pripoveduje se, da je živel v starogradiški trdnjavi za turške vlade neki človek po imeni Gajbija, katerega so Turci prav visoko čislali radi njegovega vračarstva. Jc li bil Gajbija Turek ali kristjan, ne more se dokazati. Ali to je znano, da se je pri svojem vračarstvu poslu-
ževal z znamenjem sv. Križa, kar ga izdaje za kristjana, ako ni morebiti TurČin to znamenje pri svojih varkah zlorabil. Glasovit pa je postal najbolj ob kugi. Pravijo, da je vsaka obitelj, pri kateri je na vratih naredil znamenje sv. Križa, ostala obvarovana od te kužne pošasti. Le ta bržkone slučajna prigodba je pribavila Gajbiji ime preroka in glasovitega vračarja.
O njegovih navidezno čudotvornih delih se je prav hitro raz-nesel glas na vse strani, kajti sam včliki vezir Kara Mustafa je poslal k njemu vprašat, ko se je 1. 1683. vzdignil proti Dunaju, s kakšno srečo bode dovršil podjeto delo. Za odgovor je dobil, da bode lahko na Dunaj prišel, ali da bode tem več trpel na povratku. Turkom pa, ki so iz Bosne hiteli v vezirov tabor, rekel je, da hitč svoji nesreči v nardčaj in da se jih bode prav malo vrnilo, ker nočejo popustiti od svoje nakane. Tako se je tudi zgodilo. Vczirova vojska je bila pri Dunaji čisto premagana in potolčena, in Gajbijevo prerokovanje izpolnjeno, kajti v istini se je malo Turkov vrnilo s tega pohoda.
Ker se je avstrijska vlada držala tako čvrsto, vprašal je včliki vezir preroka celd z Dunaja po poslanci, naj mu povč, kje bode od zdaj turški državi meja. Le-ta mu lokoniški odgovori: »Sava medja i moja ledja«. Neki pa pravijo, da se je obširneje izrazil ter rekel: »Gdje ostanu moja ledja,, ondje če biti turška medja«. In to pomeni one besede, ki sem jih slišal prvič v svojem življenji v Stari Gradiški o tem turškem preroku.
Avstrija je v istini po slavodobitni zrnati pri Dunaji zbrala veliko vojsko ter udarila ž njo na Ogrsko. Po mnogih krvavih, ali za Turke nesrečnih bojih, strnili sta obe vojski skoraj na tistem mestu pri Mohači, kjer je bila ogrska sila 1. 1526. popolnoma pokončana. Dnč 12. avgusta 1. 1687. dogodi se usodepolna bitka. Sulejman car je bil premagan ter so tako kristjani Turkom povrnili ono, kar so jim bili storili Turci pod Solimanom II. pred 161 leti.
Le-ta in mnogo drugih sjajnih zmag pod vodstvom princa Eu-gena prisili končno Turke na mir, ki je bil 1. 1699. sklenjen v Kar-lovcih. Turškemu carstvu je bila za mejo odmerjena Sava ter so bili naposled z orožjem prisiljeni, da zapuste Ogrsko razven Banata, Slavonijo in Hrvatsko, kjer so poldrugi vek gospodovali.
Dokler so se poslanci obeh ccsarstev dogovarjali o miru v Kar-lovcih, bili so Turci pregnani iz mnogih slavonskih mest. Tako je oblegal tudi Ivan Makar — rodom od Varaždina — s 300 konjiki Staro Gradiško, v kateri so se Turci branili do skrajne zdvojnosti. Ali ko so zvedeli, da kristjani hitč v pomoč Makarju, prestrašili so
sc ter se preselili po noči čez Savo. Makar jih je spremil in jim na tem poti tudi še dobro posvetil. Gajbija pa je upotrebil to zmešnjavo med Turki in se skril z namenom, da ostane na tem kraji Save. To spazi neki Turčin po imeni Hagja, napade ga in s sekiro ubije, pustivši njegovo truplo z drugimi mrtvimi na savskem bregu. Naši so jih kesneje pokopali.
V	tem pa je bil Karlovški mir potrjen in Sava je ostala turškemu cesarstvu meja proti naši državi. Takd se je izpolnilo Gajbi-jevo prerokovanje v istini. Zaradi tega ga včliki Mustafa proglasi za turškega svetca in za Muhamcdom za prvega preroka. Zajedno je bilo Turkom zapovedano, da se mu morajo ravno tako kakor Muha-medu klanjati in njegov grob obiskovati. Siromašni in bojazljivi, ki ne morejo v Meko, naj obiščejo grob Gajbijev in naj tamkaj svojo pobožnost opravijo, pa morejo zato dobiti vse jedno näslov »adžie« t. j. plemeniti, odlični, kakor da so bili na grobu Muhamedovem v Meki.
Sosedni Turki so dohajali pogostoma semkaj klanjat se, posebno za časa včlikega posta ramazana, katerega začetek in zvršetek ozna-njuje strel iz topov v mestu Brebiru nasproti Stari Gradiški. Spočetka je bilo Turkom kaj težko prehajati na našo stran, kajti morali so najprej obdržavati propisano zaprtijo, ki je trajala večkrat po deset dnij. To je bil tudi vzrok, da so le redki semkaj dohajali, in kateri niso mogli, žrtvovali so z druge strani savskega brega.
V	tem pa je odredila avstrijanska vlada 63 let po smrti Gaj-bijevi, da se trdnjava Starogradiška sezida po novih vojaških zahtevih. Ko so Turki to zvedeli, poprosili so našo vlado, da se ne bi Gajbijev grob prekopal. Vlada je izpolnila Turkom to željo tem lože, ker je bil Gajbija z drugovi svojimi pokopan tik savskega brega. Ko jc bila trdnjava dogotovljena, zapovedalo je tedanje mestno poglavarstvo grob Gajbijev znovič od zemlje kakor hribček nasuti, da ga morejo Turki z druge strani videti. Ali s tem ni bilo Turkom mnogo pomagano, kajti zapreke obiskovanju niso bile odstranjene. Zatorej so poprosili znova našo vlado, da jim dozvoli Gajbijeve kosti izkopati in na njih stran prenesti. To jim vender ni bilo dovoljeno; ali dopuščeno jim je bilo, da morejo takisto brez zaprtije radi pobožnosti semkaj prihajati. Zajedno je bilo tudi naloženo, da se ogradi grob z rešetkami na naše troške. Kesneje je zapovedal cesar Frančišek I. 1. 1S25., da se grob obzida, kar je bilo tudi storjeno. Trije zidi, poldrugi seženj visoki s streho, vidijo se kakor kapelica, ki je znotraj rdeče bojadisana. Namesto četrtega zida, ki je proti mestu obrnjen, postavljene so počrnjene pol sežnja visoke rešetke.
Takö je ostal Gajbijev grob do 1. 1832., ko so dali Turci narediti z dovoljenjem mestnega upravitelja generala Hacchta dvokrila vrata s ključžinico, ki so zapletena vsa od sredine do vrha z gosto rešetko. Razven tega so pokrili nakopičeno zemljo s pokrovom od ,	trüge ter pregrnili z zelenim suknom. Na okoli je obrobljena z rdečim
trakom, ki je z rmenimi žeblji pribit. Povrh glave od zapada vkopan je štirioglast pol sežnja visok bel kamen, katerega vrh predstavlja sliko čalme (turbana), a nad nogami je od iste strani ter iste vrste in slike, čevelj visok kamen. Pri isti priliki so nabavili tudi viseče svetilke, ki predstavljajo polu mesec. Spočetka je gorelo samo na ponedeljke, četrtke in petke po noči; kesneje pa je bilo po darežlji-vosti brebirskega stotnika Kozarca vsako noč zapaljeno. Gajbijev grob je ležal med Savo in mestom, kjer so včlika vrata. Tukaj jc sezidana tudi kapelica pri vhodu v mesto. Pri včlikih vratih je stala v poprejšnjih časih straža, kateri so Turci delili znatne darove, kajti mislili so, da je postavljena radi groba. Navadno so odnašali s seboj z groba tudi malo prsti, katero so varovali kakor svetinjo, hvalili se ž njo in ji pripisovali raznovrstno moč in jakost.
Takd je bilo, dokler niso našinci osvojili Bosne in še dalje po-meknili meje turškega cesarstva, nego si jih je mislil Gajbija. Vč-
*	rujejo li Turci še zdaj v preroške besede Gajbijcve? Na grob njegov pa se gotovo še dandanes pazi, kakor se je to godilo v prejšnjih časih, saj je tudi muhamedancem zagotovljena verska svoboda pod avstrijskim orlom.
Književna poročila.
IX.
Janežičeva slovenska slovnica.
Za srednje šole priredil in predelal dr. Jakob Sketc. kr. profesor. Šesta predelana izdaja.
Cena z gld. 30 kr. V Celovcu 1889. Tiskala in založila tiskarna družbe sv. Mohorja
v Celovcu.
(Dalje.)
*	V spregalu gori (§ 172.) naj stopi namesto po-gorčn (-a, -o) želen. Pri glagolu hotčti (itd. 2.) naj se do&A oblika opisovalnega deležnika: hotčl, (-č)a, -člo) aH luči, (-a, -o), ker se večkrat piše hotel, hotla, hotlo, kar je takd krivo, kakor: videl, vidla, vidlo; včdel, včdla, včdlo. (I^evstik, o. c.
p. 71.) —
V spregalu hvali (§ 174.) stoji poleg oblike: hvalijo učč; izvestno z ozirom na pravilo, ki se nahaja v § 175., 1. in se glasi: aPrvotna kračja
oblika na -e, v sedanjiku 3. množinske osebe ohranila se je skoro le pri tistih glagolih, ki pred osebilom i naglašajo; na pr.: učim — učč, lovim
—	love, sramotim — sramote, pokorim — pokorč." Levstik pa piše (o. c. p. 76.): »Die so schöne kurze Form der dritten Person der Mehrzahl lebt in einem grossen Theile Innerkrains bei allen Zeitwörtern dieser Klasse, so wie bei allen der dritten Klasse, noch kräftig fort; doch findet sie nicht die verdiente Würdigung in der Schriftsprache, welche nur betonte kurze Formen in dieser so wie in der III. Klasse leidet/1) Jaz bi želel, da se poprimemo pravila: »V 3. množinski osebi imajo glagoli na -em, -ejo ali -ö, glagoli na -im, -ijo ali -6; to n. pr.: nesem, nesejo ali nesö, hvalim, hvalijo ali hvalč (hväle); in to velja tudi za glagole VI. vrste;3) torej: gospodujem — gospodujejo ali gospodujö.* Takö si bomo tudi jako olajšali pravilo, po kojem se naj tvarja pridevni deležnik sedanjega časa.
—	Glagoli, pri katerih se dj in tj v trpno-preteklem deležniku radi blago-glasja ali dvoumnosti ne topita, naj se vsi navedejo. Pisatelj navaja (p. 87.) le: čutiti, začuditi, netiti, postiti, razsvetiti, voditi, napotiti, usmrtiti. —- Piše se tudi začujen;:}) večkrat sem bral tudi usmrčen, ne spominjam se pa, da bi bil bral iznenajen (nam. iznenadjen). V Sketovem slov. berilu za peti in šesti razred berem (str. 209.) ^zavihtjeni«, Stritar sam pa piše >zavihteni*. (Zbr. sp. III. str. 249.); kterc pisave naj se poprimemo? O vseh teh stvareh treba jasnih pravil.
V	§ 175. naj se doda še 4. opomba, v koji se naj kratko omeni razloček med glagoli II. in IV. vrste: ran-iti (ran-a), prazn-iti (prazn-ik), pla ni-ti (pla-men), ri-ni-ti (ri-lec), mi-ni-ti (mč-na).4)
V	spregalu pisa (§ 179.) želel bi, da se obliki: pisaje in pisajoč opustita in da se le v kaki opombici omeni, naj se ne rabita te dve obliki v pisnem jeziku. —
Levstik sodi o teh oblikah takö-le: »Diejenigen der zu dieser Abtheilung gehörigen Zeitwörter, welche nicht auch nebstbei nach der ersten Abtheilung abgewandelt werden, können somit auch die Mittelwörter der Gegenwart nicht nach der ersten Abtheilung bilden; daher sind die in der Schrift heut zu Tage allein üblichen Formen: klicaje, klicajčč; iskaje, iskajčč; lagaje, lagajOč u. s. w. unrichtig, aus Unkenntnis des Zeitwortes von Unwissenden in die Sprache hineingepfuscht,
1)	V spregalu pleni ima Levstik: plčne (plenijo).
2)	Levstik (o. c. p. 93.) piše o tej obliki: »Die kurze Form der dritten Person der Mehrzahl der Gegenwart trifft man in älteren slovenischen Werken häufig«.
:s) »Začujena me Ana pogleda.« »Ljub. Zvon« 1889. p. 267.
•*) Glej Levstik, o. c. 79.
folglich der Abschaffung würdig.«1) Isto, kar sem navedel o oblikah pi-saje in pisajdč, velja tudi o obliki kupovaje v spregalu: kupova (§ 183.) — Želel bi torej, da se oblika kupovaje potisne v kako opombico z dodatkom, naj se ne rabi, in da se 1. opomba na str. 96. i/-.premeni morda tako-lc: ^Kračja oblika 3. množinske osebe sedanjega časa: kupujd, ki se nahaja pri starejših slovenskih pisateljih, začela se je tudi v novi slovenščini splošno rabiti (namesto; aizginila je v novi slovenščini iz splošne rabe.41) — .jjednako se prislovni deležnik sedanjega časa pravilno tvori le na -e; krivo je torej pisati: kupovaje, gospodovaje, spričevaje namesto jedino pravilnih in prvotnih oblik: »kupujč, gospodujč, spričujč*; (namesto: »Jednako se je tudi deležnik sedanjega časa na -e večji del deležniku na aje umaknil; zatorej se rado govori in piše: kupovaje, gospodovaje, spričevaje namesto prvotnih oblik: kupujč, gospodujč, spričuje«.)
O tem deležniku na -e piše Levstik:2) »Die ausschliesslich zu empfehlende, in Steiermark und bei den ungarischen Slovencn auch im Volksmunde übliche Form des I. Mittelwortes der Gegenwart ist: darujč.*
V	opombi a) § 184. naj bi se še dostavilo, da se sloveni večina glagolov na -ieren po VI. vrsti; naj se torej govori in piše: telegrafujem, re-cenzujem, protestujem, polemizujem itd. in ne: telegrafiram, recenziram, protestiram, polemiziram itd.; še bolje pa je, da se ogibljemo tujk, ako je le mogoče. —
Mnogokrat so se že javno $) grajale oblike: zadostujem (nam. zadoš-čujem), izpolnuiem (nam. izpolnjujem), pojasnujem (nam. pojasnjujem) itd. — Dotični pisatelj se lahko opraviči rekoč: sV slovnici nc najdem o tem nikjer jasnega pravila, v raznih listih in knjigah pa čitam vsak dan take in jednake oblike;® in istino bi govoril, kajti tudi v najnovejši slovnici nc najdem nikjer takega pravila. —
V	§ I85-, v kterem se razpravlja vrstno stopnjevanje glagolov, dodalo bi se bilo pri točki d) lahko pravilo te-le vsebine: Pri glagolih IV. vrste, ki prehajajo v V. in IV. vrsto, pretvarja se vrstni samoglasnik i pred osc-biloma am in ujem v j ter se topi s predstoječimi soglasni ki po istem načinu, kakor v trpno-preteklem deležniku; na pr.: hvali-ti — zahvaljam — zahvaljujem; misli-ti — premišljam (iz premsljam)4) — premišljujem; ozna-ni-ti — oznanjam — oznanjujem;5) pojasni-ti — pojasnjujem;6) svariti —
1)	Levstik, o. c. p. 84 in 85.
2)	Levstik (o. c. p. 93); conf. »Ljublj. Zvon« 1. j 888. p. $66.
-) Glej na pr. »Ljublj. Zvon« 1. 1888 p. 37S.
') Conf. pošljem iz pošljem.
•'') Sket piše: oznanovati.
Conf. košnja, vožnja i z kos-nja, voz-nja.
posvarjujem. (Po r s predstoječim soglasnikom se opušča tudi tukaj j\ torej: odobri-ti — odobrujem; ohrabri-ti — ohrabrujem; po-ostri-ti — po-ostrujem; potrdi-ti — potrjujem; uredi-ti — urejujem (ne uredujem); posodi-ti — posojam — posojuiem; zasadi-ti — zasajam — zasajujem; posveti-ti — posvečam — posvečujem; krsti-ti — krščujem; zadosti-ti — zadoščam — zadoščujem; oprosti-ti — oproščam — oproščujem; zabi-ti — po-zabljam
—	zabljujem;*) okrepi-ti — okrepljujem; oživi-ti — oživljam — oživljujem; spremi ti — spremljam — spremljujem; ugasi-ti — ugašam — ugašujem; opazi-ti — opažam —opazujem; izobrazi-ti — iz-obražam — izobražujem; reši-ti — rešujem; toži-ti — tožujem; taji-ti — za-tajujem. — Pri izimen skih glagolih pa ter pri glagolih, ki se izvajajo iz glagolov drugih vrst, ostanejo dotični soglasniki pred osebilom ujem neizpremenjeni; torej: delo
—	delam — delujem; dar — darujem; gospod — gospodujem; kmet — kmetujem; zmrzniti — zmrzujem; očarati — očarujem; pisati — spisujem; kimati — pokimujem; metati — prcmetujem; kazati — pokazujem. Razločuj: praznujem (ich feiere) od prazn (prazn-ik) ia izpražnjujem od izprazniti. Obliki: kupujem in škodujem sta ali izjemi, ali pa se morata izvajati od samostavnikov: škoda, kup. —
Med glagoli, ki se spregajo brez osnovnega samoglasnika, navaja pisatelj le glagole: dam, vem, jem in sem; glagola bom in grem pa omenja le kot skrčeni obliki pri II. razredi I. vrste. Meni pisatelj s to novotarijo	*
ni ustregel, ker se mi vidi bolje in pravilneje, da se omenjena glagola — vsaj obliki bom in grem — razpravljata, kakor je bila dosedaj navada pri sprcgi brez osnovnega samoglasnika. — Pisatelj navaja oblike: bota, bote; data, date; veta, vete; nadalje: bojo, dajo, vejo, jejo nc da bi omenil, naj se tc oblike v pisnem jeziku ne rabijo.2)
V	§ 191. naj v stavku: »Predpretekli čas tvarjamo večinoma le od dovršnih glagolov« opusti beseda: »večinoma«. —
V	§ 192. naj se v opombi razloži besedica »bi« ter omeni, da ima glagol sem, biti le jedno pogojnikovo obliko, namreč: bil bi.
V	§ 193. naj se razloži besedica naj.3) — Ker se že omenja, da
') Miklošič »Gramm. IV.« pg. 333.: me domd zabljujejo.
-) Levstik piše o teli oblikah: »Ganz verwerflich jedoch sind die «war auch üblichen, aber kraftlosen Formen: ddjo, jčjo, vdjo so wie auch grdjo« (o. c. p. 100.) »Die	< Formen: bdta, böte statt: bddeta, bodete oder: bdsta, bdste sind so falsch als: ddta, vdta, jdta statt: ddsta, vdsta, jdsta. Von der auch nicht zu billigenden Form: bdjo statt: bödo gilt das nemliche, was im § 75, Anmerkung e) über ddjo, vdjo, jdjo, grdjo statt: dade, vedö, jedd, gredö gesagt worden ist« (o. c. p. 109.) —
;}) Glej Šuman, o. c. § 272. Opomb.: Na Koroškem, vsaj v beljaŠki okolici, se skoro izkljuČljivo rabi glagol nehati (skrčeno nati) v vseh oblikah namesto dovoliti. Mati mi ne nehajo (najo), niso nehali (nali), ne bodo nehali (nali), ne bi nehali (nali) igrati
želevnik nima druge osebe, naj se še dodä, da se ta oblika nadomešča z velevnikom; isto takd naj se pri velevniku (§ 154.), kjer manjka tretja oseba v dvojini in množini, v opombi omeni, da se te obliki nadomeščata z želevnikom. —
Med primeri za želevnik (p. 107.) čitam tudi stavek: »Šel naj vsak sam bo skoz življenja zmede.« (Pres.); pri Janežiči se ta stavek ne nahaja.
—	Ta stavek je popolnoma neumesten, kajti »šel naj bo« bi bil želevnik prihodnjega časa; slovenščina pa ima le želevnik sedanjega časa, ki nam rabi tudi za pretekli čas. Tako uči Šolar.1) Še neumestnejši pa je ta stavek med primeri za želevnik, ker ga je pisatelj že navedel v § 131., kjer mu je besedica naj dvojinski rodilnik osebnega zaimka namesto na ji = naju.
—	Tam se bere: ^Sel näj (naju) vsak säm bo skoz življenja zmčde.« (Preš.) -) —
V opombi: »Pomožnik sem, biti glasi se v želevniku: naj bom (bodem), naj bo (bode) ali včasih tudi: naj sem, naj je itd.« naj se na mesto sali včasih« tudi postavi: »nikdar«.3)
Ker se beseda blagor dandanes še splošno rabi kot samostavnik — imamo celd knjigo z naslovom »Osmcro blagrov8 — želel bi, da se v § 208. A. a) pri tej besedi omeni, da se ne sme rabiti kot samostavnik.1)
Toliko o prvih dveh delih te knjige.	Jos. Lendovšck.
(I)alje prihodnjič.)
—	Slomšek je tudi rabil ta glagol v istem pomenu; glej: Blaže in Nežica p. 15. (so nali poskušati) ib. p. 21. (so nali priti); ibid. p. 53 (dobra gospodinja ne na); ibid. p. 161. (ne najte, da bi se vaši podložni pohujšali); takö tudi: Morem p. 30., 132., 135., 139 itd.
') Šolar, Die Tempora und Modi äm Slovenisehen mit Rücksicht auf das Deutsche und die classischen Sprachen. Neunter Jahresbericht des k. k. Obergymnasiums in Gör/,. 1858. p. 24.: »Zu beachten ist hierbei, dass auch fürs Präteritum nur diese Form des Concessivs gebraucht wird. J. B. Vi ste pa dnas pozno vstali! — Naj vstanem To nam je včerej nekdo lepe reči od vas pravil. — Naj jih pravi, kaj pa je za to.« —
-) Besedni red v tem verzu je pisatelj svojevoljno izpremenil, vsaj v izdaji Prešernovih pesmij, kojo sta priredila Jurčič in Stritar, slove ta verz tako-le: »Vsak sam naj šel bo skoz življenja zmede;« meni bi prijal ta besedni red: »Vsak naj šel sam bo skoz življenja zmede.«
3J Takd uči Šolar (o. c. p 24: »Das Verbum biti sein hat im Opt. I. naj bom, nie: naj sem.« —
') Levstik (o. c. p. 140. in 141.) piše: »AUslovenish ist: blagože Ileil! Aus blagor hat das Volk in Unterkrain gebildet: koga blagrovdti und: komu bldgore und blagorcč deliti, jemanden glücklich preisen eigentlich : zu jemanden blagor sagen. Vergleiche damit
das serbische bogoraditi betteln, weil die Bettler zu sagen pflegen: dajte Boga radi, gebet um Gottes willen. Bldgor an sich selbst aber ist und kann durchaus kein Nennwort sein,
wie es die slovenische Schriftsprache falsch für: Wolstand, Gedeihen u. s. w. gebraucht; das Volk weiss nichts davon, und es ist dies gerade so gegen den Geist der Sprache, als
wenn man das bezügliche Fürwort: kdkor zum Nennwort: kdkor, kdkra (wie: bldgor,
blagra) stempeln wollte, um dadurch das, was man »Beschaffenheit (Qualität) nennt, zu bezeichnen.«
X.
K zgodovini 1848. 1.
Nedavno je prišla na svetlo drobna knjižica: »Slo vansky s j c z d v P raze roku 1S4S. Na pamätku etyricitiletou vypravuje a doklddä akty	^
prislusnymi Jan M. Černy.< Vsebina je opis slovanskega shoda v Pragi in pisatelj je zajemal poleg znane knjižice V. V. Tomekove [»Historickä zprilva o sjezdu slovanskem«] iz poročil še živečih članov onega zbora; sosebno iz ust zdaj tudi že umršega Jos. Jirečka je zvedel nekatere podrobnosti, ki tu in tam popolnjujejo zgodovinsko sliko znamenitega shoda; h koncu je ponatisnen imenik članov, in med njimi se nahajajo tudi slovenski udcle-žitelji. Žal, da g. ČernJ ni imel pred sabo izvirne zapisnike pojedinih odsekov, v koje se je razdelil shod in ki so imeli potem nekatera gotovo jako zanimiva zasedanja. Predsednik jugoslovanskega odseka je bil bački protopresbyter Pavao Stamatovie, namestnik mu Franjo Zach, Moravan, zastopnik Srbije, tajnik dr. Jovan Subotič, nagradnik Andrej Torkvat Brlič; med čla-nimi za včliki zbor sta bila tudi Slovenca Ant. Globočnik in Alojzij Spa-rovec. Kam so prešli zapisniki jugoslovanskega zbora? Cerny pravi: »Proto-koly sboru svych odvezli s sebou Poläci i Jihoslovanč [Jir.j a co krometčeh po-zfistalo v Praze, bylo die zprävy pametm'küv vydäno vojenskčmu soudu, ktery sice dal mnoho osob uvezniti na čas pri vysetrovdnl domnelčho »širokodaleko	1
rozvetvcnčho spiknuti«, ^alc nad nikvm nemohl vydati rozsudku trestniho.«
Ta opazka me je napotila, da sem pozvedoval, kam so prišli zapisniki jugoslovanskega zbora. Mnogo sadu ta zbor sevčda ni rodil, a svoje znamenito mesto ima venderle v zgodovini Avstrije in Slovanstva; razpravljal je o toliko še danes nerešenih pitanjih, da mika zgodovinarja, seznaniti se s prcvladajočimi idejami, željami, načrti, s katerimi so se bavili zbrani možje iz severa in juga, in če ne zarad pozitivnega uspeha, bi pa vender zgodovina Onih razprav bila poučna kot slika zmot, nasprotij in stare — nezlogc med slovanskimi brati. Ali niso zmote v istini jako obširen predmet v knjigi zgodovine nadej in prevar človeštva: —
Sreča ni bila mila mojemu trudu. — Tovan Subotič ni bil jedini zapisnikar v jugoslovanskem zboru; za ta posel jc bil izbran tudi Slovenec A. Globočnik. Pisal je protokole v slovenskem jeziku in jih sproti oddajal	*
predsedniku Stamatoviču, izvzemši zapisnik zadnje seje, ki je bila na bin-koštno saboto. Odpeljal se je še tisti večer na Dunaj k državnemu izpitu, ali vrniti se ni mogel v Prago, s katero je bila pretrgana železnična zveza zarad krvavih dogodkov praških. Zapisnik zadnje seje jugoslov. zbora se je v teku let po nesreči izgubil. — Kam jc naključje zaneslo zapisnike ostalih sejr V njih sta bila glavna govornika Subotič in Andrej Torkvat Brlič,
zat6 sem poskusil, da bi kij zvedel imenoma na Hrvaškem. Obrnil sem se do gospoda dr. Brliča v Brodu, brata pokojnemu Andreju Torkvatu, kajti cul sem, da hrani ostalino bratovo; a dr. Brlič ni našel med pismeno ostalino bratovo zapisnikov, nego samö neke kratke beležke in črtice, sestavljajoče jako malo obsežen dnevnik; vidi, se, da je pokojnik kanil pozneje na podlagi teh beležek sestaviti obširnejši spis o slov. shodu; saj jc igral tam v Pragi in pozneje v slovanskih krogih dunajskih precej odlično, ali vsaj živahno ulogo, nabral je tudi četo prostovoljcev in ž njimi šel Slovakom na pomoč zoper Madjare. Gosp. dr. Brlič mi je poslal točen izpisek iz beležek bratovih, v kolikor se nanašajo na udeleži te v njegovo pri dogodkih 1848. in 1849.I. Tukaj priobčujem par črtic iz onega dnevnika.
Andrej Brlič je zapustil »Frintancj« v katerem se je pripravljal za ri-goroze [bil je duhovnik] in je prišel z nekaterimi rojaki v Prago. Tu ga je kar očarala gostoljubnost Čehov, osobito bratov Fingerhutov, a hudo ga je užalil razpor med Rusini in Poljaki, med katerimi so zaman prijatelji trudili se napraviti zlogo in sporazumljenje; ta razpor »učini, da smo poslove sve sporo obavljali; mloge zabave nas takodjer zaokupiše« na »Strelačkem otoku* in na »Zofijnem ostrovu«. Čehom je prigovarjal, naj bi se k velikemu odboru dovolil pristop tudi častnikom; občeval je mnogo s Stulcem, Prozehnalcm, Helceletom, Bakuninom, Libeltom, Fastrom; z veseljem omenja 1	bala, na katerem je »car J) bi napravljen s lavorom« in da so igrali v gledališči
»Žižkov dub« in »Matka Slava«. »Ovaj komadič taki, da se klanjaju Slav-jani Caru.« Brlič snuje »tajne konferencic kod Batalake, Neuberka i u biblioteci. Adressa na bana (Jelačiča), koja propade. Poljaci m logo sympate za Magjare imaju. Česte demonstracije vojničke.3] Voženjc topovah na Višcgrad. 12. juna na 2. dan duhovali zače se boj med Ccsim i vojnicim. Ja s puškom odah, barikade pravih, za izpuštenje Thuna3) dč-lovah i izpust njegov izradih; s Palackim, s Fingerhutom govorem kod puka. Spravodih ga na večnicu i kuči.« Ko se je začel boj, pravi Brlič, »ja hodah mlogo, sad za mir sad za boj, kao okolnosti što iskahu«. Ko je Praga pala, zapustil jo je Brlič, shranivši »ostale stvari ko d Finge r h u ta«. Katere »stvari« so to bile, ne povč, gotovo so bili listi, zapisniki ali sploh take reči, da so imele zdnj važen pomen in da jih je bilo treba oteti. Po-»	zneje omenja, da mu je Topalovič prinesel »stvari« iz Prage na Dunaj.
Da so se te stvari nanašale na delovanje in agitovanje Brličevo v Pragi, takö tolmači dotično beležko tudi gosp. dr. J. Brlič, a ne zdi se mu ver-
To je kip cesarja Ferdinanda. Oestokrat so v dnevniku skoro zgolj posamezne poudarjene besede; kjer citujem besede Brličeve, držim se dosledno izvirnika.
-J Priprave za krvavi boj, ki se je o Duhovcm vnel v Pragi.
3) Leva Thuna so Pražani s soprogo vred nekaj časa imeli v zaporu.
jetno, da bi bil Torkvat zapisnike soborovc sabo vzel, vender pa je to mogoče, ako se pomisli, da je pod Bachom bil politično »sum nji v« in da so pri njem večkrat bile preiskave; ob takih prilikah je požigal pisma, katera bi ga bila utegnila kompromitovati. Teh »scvarij« torej ni mogoče več rešiti. —
Iz dnevnika povzamemo še to-le: Povrnivši se na Dunaj, pripravljal se jc Brlič na rigoroze in jih srečno prebil 30. dnč junija; zänj je izgubilo veljavo staro reklo: »inter arma silent musae«, kajti pripravljajoč se za rigoroze, nabiral je denar in prostovoljce za boj zoper Madjare in sicer »za udarit na Šopronj«. »Mlogo sam agitirao za boj, i Srbaljah gnjev što ban (Jelačič) neudara tešio.« Krepko je nagovarjal rojake, da boj sčim prie se počet« ima. Ko dojdejo dnč 17. julija hrvatskega zbora odborniki na Dunaj, da bi zastopali svojo domovino v prvem avstrijskem državnem zboru, je Brlič »za boj, ne za diplomatiku«. Hrvate (bilo jih je četvorica) predstavi Palackemu in Poljakom, a pri Poljakih, simpatujočih z Madjari, našli so Hrvatje več nasprotstva nego podpore. Ko so Hrvatje prosili pristopa v zbor, so Poljaki »više prot nami neg za nas; kad su večali o pristupu naših po-slanikah na sabor bečki, ovi izač moraše iz sobe večanja«. Ker državni zbor ni hotel obravnavati s Hrvati, bilo je dosledno, da je dnč 19. septembra odklonil tudi zahtevo Hrvatom neprijazne manjšine zborove, da bi se dovolil pristop ogrski deputaciji.	<
Dnč 27. julija je prišel Jelačič v Beč, kjer so ga isti Nemci slavili zajedno z Jugoslovani kot neomahljivega Avstrijca. Tudi Brlič je imel sestanek ž njim. Znano je, kako je umel slavni ban očarati One, ki so prišli ž njim v dotiko; tudi Torkvatovo srce si je hipoma osvojil: ^Na rame mi rukn metnuo, prčpovčda, da mi je otca i tetko vidio«. Dnč 31. julija je Brlič z Br-kičem znova pohodil bana »rad četovanja«. Ker so bila pogajanja med Je-lačičem in Bačanom J) brezuspešna, pripravljal se je Jelačič resno na boj in že na Dunaji določil »iz Gradca da polazimo« (na Madjare) in Brlič se je udal, dočim je pred kanil udariti na Šopronj, »al kad on (Jelačič) oče iz Gradca polazit dobro. Ja iz početka sam brao četu, sad i on priuze«. Iz Prage mu prinese Topalovič 55 for. »za moju četu od skupljenih tam no-vacah«. S četo svojo je potem upäl v slovaško Ogrsko — seveda rešiti Slovakov navdušeni Brlič ni mogel. —	t
Toliko iz dnevnika Brličevega; žili, da ni v njem sledu, kam da bi bili prišli zapisniki jugoslovanskega zbora. So li morebiti v tistih aktih, katere je zbral vojni sod praški po predaji Prage? Ali jih je pa morebiti otel in s seboj vzel v istini kdo izmed Jugoslovanov; v prvi vrsti bi bilo tu misliti na Stamatoviča, Gruiča in Subotiča; Stamatoviču kot predsedniku
1) Hrvaška oblika imena grofov »Batthyaniji«.
jugoslovanskega zbora je tajnik zapisnike oddajal. Težko, da bi se še kje kaj zasledilo teh zapisnikov, a gotovo bi si prijatelji zgodovine pridobili lepo zaslugo, ako bi hoteli tam na Hrvaškem, oziroma med avstrijskimi Srbi iskati doslej skritih listin, n. pr. v ostalini Starnatovičevi in Gruičevi.
______Jožef Apih.
XI.
»Slovaustvo ve svijch zpevech.«
Že pred petimi leti je vzbudilo znamenito glasbeno delo »Slovanstvo ve sv^ch zpevech« občo pozornost med Slovani, osobito med občinstvom, ki se bavi z glasbo. To delo je »zbornik närodnih in udomačenih pesmij vseh närodov slovanskih«. Vrli češki učitelj L. Kuba, začel je objavljati v snopičih najprvo pesmi češke, za temi moravske in slovaške, lužiške in poljske, včliko- in maloruske, a zdaj nam podaje pesmi slovenske. Doslčj so izšli trije snopiči, ki obsezajo 50 naših närodnih pesmij in sicer nam je podal gosp. izdajatelj največ pesmij iz svojih zapiskov, nekaj jih je vzel pa iz že natisnenih zbirk.
Izdajatelj je nameraval s to izdajo pripomoči k vzajemnemu spoznavanju ter z närodno pesmijo pospeševati slovansko vzajemnost. Zajedno kažemo z omenjenim zbornikom bogastvo närodne naše glasbe, v katerih se zrcali mišljenje in čut, duh in značaj närodov slovanskih. Tu dobimo namreč le take pesmi, ki so prava svoji'na närodova, pravi izraz njegovega srčnega in duševnega življenja. Zatö imajo naši skladatelji in glasbeniki v tem zborniku najboljši izvör svojim študijam; tu se lehko učč, käko glasbo ima in hoče ndrod.
Zdaj, ko so prišle na vrsto slovenske pesmi, dolžnost nam je opozoriti posebno še Slovence na Kubov zbornik. Odkritosrčno rečem, da me ni oradostila še nobena zbirka närodnih naših pesmij takö, kakor ravno Kubova. Gradivo je znal takö izbrati in različno prirediti, da se zvezek težko položi iz rok. Tu so glasbene cvetfce naših dežel, tu nam je odkrita lepota, miloba in prčprosti izraz naših pesmij.
Slovenec ljubi petje. Za vsak slučaj ima primerno pesem, o vsaki priliki se razlegajo domači glasovi. Res je, da se prava närodna pesem iz->	gublja čimdalje bolj izmed ljudstva in nadomešča s tujo, največ le malo-
vredno glasbo. Vender je med Slovenci še mnogo dobrih, pristno-närodnih pesmij. In te ohraniti, bodi nam sveta dolžnost. Delovati moramo v to, da se naše petje ne pokvari, ne izgubf in ne potujči. Ljudstvo se rado udaje tujemu duhu, rado vzprejema napeve, ki silijo od nemške in laške strani ter takö izgublja ukus in ljubezen za domače petje. Ali s tem se tudi mori närodno čustvo in ponos, närodna zavčst. Bodimo uverjeni,
da kjer gine ndrodna pesem, tam se närod — potujčuje. To se godi še posebno lehko ined Slovenci, ki smo majhen närod in močno izpostavljeni tujemu vplivu. Srce boli rodoljuba, ko vidi, kakö se vedno bolj poizgublja med prostim ljudstvom prava närodna pesem. Kazimo torej narodu lepoto in vrednost njegovih pesmij, oduševljujmo ga za domače petje in pospešujmo razširjanje närodne glasbe — s tem storimo za obstanek in razvoj naroda našega več, nego dolgi članki ali puhli govori. Ako ima sploh petje neko moč, nek neizrečen vpliv na človeški duh, irna ga še v večji mčri nžirodna pesem. Ali ni človek najnavdušenejši, kadar sliši peti v družbi ali pri kaki veselici kako narodno pesem ? Ali ne vzkipi človeku srce, če mu zazvenč na uho godbeni glasovi kake znane domače pesmi ? Trditi je smeti, da je to sila, ki človeka blaži, srce ogreva za domovino, budi ljubezen do materinega jezika in se stavlja v bran potujčevanju. Närodu ugaja to, kar je v narodnem duhu, kar se prilega njegovim čutom in nazorom. Dajmo torej närodu takih pesmij, ki so se porodile v njem samem. Učimo se käj tudi od naših sosedov. Nemci znajo ceniti niirodno pesem. V vseh oblikah, za petje in razne instrumente so jih priredili, povsod nabirali in izdajali — a ljudstvo jih je vzprejelo z veseljem. Zdelo se je nekaj novega, dasi je prišlo iz näroda. Veščaki so jih opilili in priredili v lepih oblikah takö, da so se umilile in prikupile prostemu ljudstvu, kakor izobražencem.
Ravno to je storil med drugimi gosp. Kuba, kar se dostaje slovanske ndrodne pesmi. On želi ohraniti in očistiti niirodno petje ter odpraviti tuj plevčl. Spravil je pesmi v lepe oblike in jih upravil različno, n. pr. za moške in ženske glasove, za samospeve in samd za klavir. Tu dobi vsak, kar in kakor mu najbolje ugaja. Saj pa zna tudi priredbo takd pogoditi, da se skladba mora prikupiti. Iz prčproste melodije ustvari z glasovi ali pa s spremljevanjem klavirja košček, ki seza človeku do srca.
Res, pravi vešča k se je lotil tega znamenitega podjetja! Zatö pa tudi hvalijo njegovo delo slovanski in drugi glasbeniki. In kakor so vzbudile veliko pozornost pesmi drugih närodov slovanskih v tej zbirki, kakor se čudom čudimo njih lepoti in originalnosti, jednako nam je smeti pričakovati tudi kar se tiče slovenskih pesmij.
V treh snopičih, katere imamo pred sabo, podal nam je izdajatelj, kakor smo že rekli, 50 različno prirejenih pesmij slovenskih. Nekaj jih je bilo že tu pa tam objavljenih, večina jih je pa iz samih zapiskov Kubovih. Nabral jih je bil namreč lani, potujč po slovenskih krajinah. Nekaterih mi je posebno omeniti, ker se odlikujejo po krepkem izrazu, lepi melodiji in izvrstni harmonizaciji.l)
') Tekst je najprej v češkem prevodu, potem pa v slovenskem originalu.
Izmed zborov omenjam: »Po jezeru bliz' Triglava/ — »Kaj pa ti, pobič?4 — »Saj sem ti pravil mnogokrat/ — »Štirje fantje igrajo/ — j,Men' vse eno je!* — >Slišala sem tička pet/ — »Fantje se zbirajo/ — »Prišle so mačke z mačkami,« — »V nedeljo jutro vstala bom/ Dalje samospevi s spremljevanjem klavirja, ki je vzorno napravljeno: 9Ko b'sodov ne b'lo,c — »Majolka, bod' pozdravljena!* — »Dol' za turškim gričem/ — sSolnce je šlo za goro/ — »Bom šeu na planin'ce/ Sicer pa je vsaka pesem prirejena tudi samö za klavir in nekatere celö le za klavir. Izmed poslednjih nam je omeniti: »Eno petje sem slišal/ — »Tlaka m' je ukazana,« — j)Bod' moja/ — »Oh, kaj se boš jokala r* — »Hvaljen bodi Jezus Kristus!« — »Oj, ta soldaški boben,« — »Pij, pij, saj ga 'mamo več
Omenjene pesmi se morajo prikupiti vsakomu. Ne le, da ugajajo ušesu, temveč sezajo tudi v srce. Radost in toga, šala in resnost veje iz njih.
Hvaležni bi morali biti gosp. izdajatelju, da nam podaje narodne pesmi v takö krasnih oblikah in da širi bisere slovanskih pesmij med svet. Hvaležnost bi imeli pokazati s tem, da ga z obilim närocevanjem podpiramo v težavnem tem podjetji. Nobena čitalnica, nobeno bralno ali pevsko društvo bi ne smelo biti brez tega dela. Pomislimo, da potuje gosp. Kuba od dežele do dežele, rekel bi, od vasi do vasi, da nabira med ljudstvom pesmi, kar pač ni takö lehko. Domä mora potem nabrano gradivo urejati in pripravljati za tisek, kar zahteva zopet mnogo truda. Napösled pa treba tudi mnogo novcev za izdajanje in tisek takö velikega dela. Ako se trudi gosp. izdajatelj toliko za našo čast in korist, hočemo li zahtevati, da bi trpel vrhu tega še gmotno izgubo: — In vender beremo v zadnjem snopiči, da se jako malo naročuje na to izvrstno delo. Ako ne dobi več naročnikov, siljen bo ustaviti izdajanje. To pač ni častno, to pač ni hvaležnost! Ni dovolj, da hvalimo nabiratclja in delo njegovo, dolžnost nam jc delo tudi razširjati in kupovati.
Res, da se ne more naročiti vsak posameznik na ves zbornik, prav bi pa bilo, da Slovenci pridno kupujemo vsaj öne snopiče, ki prinašajo slovenske pesmi. Vseh bode osem, a vsak stoji s poštnino vred samö 40 kr. Naročila se izvršujo le za gotovino. Predpla-čuje se na kolikor snopičev kdo hoče in katere hoče. (Naslov: Ludvik Kuba v Podebradech, Čechy.)	IL V.

LISTEK.
Levstikova slavnost v Velikih Laščah. Kakor se nam poroča iz Velikih Lašč, delajo se tam velike priprave, da dnd u. avgusta t. 1. dostojno proslavd spomin pokojnega pesnika in pisatelja Fr. Levstika, porojenega v Spodnjih Rdtjah poleg Vdlikih Lašč. Na najlepšem prostoru v vasi, pred cerkvijo med farovžem, šolo in pošto se odkrije ta dan pesnikov spomenik, nad 5 metrov visoka piramida, katero je po načrtu g. ravnatelja Ivana Subica izdelal od repentaborskega kamena včlikolaški podobar g. Juntes. Vrhu tega se odkrije v Spodnjih Rdtjah tudi spominska plošča od kararskega marmorja, pritrjena na pesnikov rojstveni dom, kajti ker je hiša lesena, ni je bilo možno vzidati.
Glavne točke slavnostnega programa so: dnč 10. avgusta zvečer budnica, ognjemeti s kresovi in koncert pri Grebenci; dnč it. avgusta ob 9. uri slovesna sv. maša v farni cerkvi, ob 12. uri odkritje Levstikovega spomenika; ob r. uri banket na Greben-čevem vrtu; ob 4. uri izlet v Spodnje Retje k pesnikovi rojstveni hiši; zvečer ljudska veselica na Grebenčevem vrtu.
Ker ima slavnost namen, poveličati spomin jednega največjih sinov slovenskega nardda; ker se ta slavnost praznuje v lepem kraji, ki je tudi drugače zaradi svojih jezikovnih posebnostij in zgodovinskih spominov zanimiv vsakemu omikanemu Slovencu; ker imajo udeleženci priliko, ogledati si spotoma tudi Rdšico, rojstveni kraj literarnega našega Kolumba Trubarja, Podsmreko, rojstveni kraj dičnega našega Stritarja in Spodnje Rdtje, rojstveni kraj pokojnega Levstika — tedaj domovino treh slovenskih izvrstnjakov, ki so najkoreniteje vplivali na porod in preporod našega slovstva in pismenega jezika, nadejati se jc obilc udeležbe iz vseh pokrajin domovine naše, zlasti pa iz deždlnega stolnega mesta. Pot iz Ljubljane do Vdli!<ih Lašč je k&j prijazna, državna in deždlna cesta jako lepa; v treh urah pride navaden fiaker skozi Lavrico, Škofljico in po deždlui cesti skozi Pijavo Gorico in zgodovinski imenitni Turjak v Vdlike Lašče. Na svidenje tedaj dud u. avgusta v Vdlikih Laščah!
»Matica hrvatska« je ravno družabnikom svojim razposlala devet knjig za društveno leto 1888., a če bode količkaj mogoče, razposlala jim bode pred zimo tudi šc knjige za 1. 1889., ki so v rokopisu dodelane in pojdejo v tiskarno, brž ko bodo družabniki plačali svoje prineske — po tri goldinarje — za leto 18S8. Matičin odbor je z velikim trudom dosegel davno željo in zdaj bodo družabniki sami odločili, če res hočejo vsako leto sproti dobivati knjige društvene, kakor so tolikrat naglašali na društvenih shodih in po časopisih. Razven lega je hrvaška Matica letos založila in razposlala še dve knjigi, kateri družabniki dobivajo po znižani ceni; preskrbela je torej hrvaškemu narodu dvajset novih knjig v jednem letu'. Gotovo vse hvale in posnemanja vredno delovanje, ki nam je porok, da bode v prihoduje tem uspešnejše, ker se odbor ne bode trebal več podvizati, da bi dohitel v prejšnjih neprijetnih razmerah zamujeno leto. K starim dobrim znancem si je »Matica hrvaška« letos pridobila tri nove pisatelje, da ji bodo lajšali delo, ki ga je čimdaljc več. Prof. dr. Ivan Iloic, mami pisatelj šolskih knjig, osnoval je za Matico veliko zemljepisno delo, katerega nam letos podaje prvo knjigo „Slike iz ob-tfe^a zemljopisa". Knjiga šteje v včliki osmerki VIII -f- 367 tiskanih stranij, a krasi jo šestdeset podob in prav dobra mapa zemeljske kroglje. V štiriindvajsetih poglavjih je pisatelj čitaleljem raztolmačil najimenitnejše stvari iz fizikalnega zemljepisa, da jih pripravi za prihodnje knjige svoje. Prof. Ivan Rabar je spisal prvi del „Poviesti carslva rim-s koga*' t. j. od Avgusta do smrti Commodove (VII -f- 342 vdlike osmerke z mapo rimskega cesarstva). To je začetek četrte knjige obče zgodovine, katero je Matica hrvaška
nekoliko preveč na veliko osnovala. Gospod Rabar je z gladko pisavo svojo nekoliko potolažil tiste družabnike, ki so prejšnjim zvezkom očitali, da so preučeni. Ker je Matica razven Rabara pridobila se dva druga nova pisatelja za občo zgodovino, upamo, da se bode to imenitno delo odslej redno nadaljevalo. — Znani preiskovalec hrvaške minulosti, gospod Radoslav Lopatic je spisal novo monografijo iz hrvaške zgodovine pod naslovom „dva hrvatska junaka Marko A/esi/ in Luka IbriHnovir\ lično knjigo (VIII -j- 167 str. včlikc ostnerke in sedem podob), katero je Matica izdala na spomin dvestoletnice oslo-boditve Slavonije in Like od turškega gospodstva (1. 16S9) — Dr. hran Broz podaje nam 2. zvezek „Črtic iz hrvatske knji$evno$ti>\ v kateri nam (na 196 strančh velike osmerke opisuje staro crkveno književnost. Ni je knjige, ki bi jo Slovencem tolikanj priporočali, kakor te »Črtice«, v katerih nam gospod Broz prijetno in vsakemu lahko umevno pripoveduje o književnosti ^letos o glagolski in bogomilski), a človek čita, kakor bi čital lep roman, od katerega se ne more ločiti. Tak/» bi moral pisati vsak, kdor hoče o znanstvenih stvareh pisati popularno in — v duhu slovenskem. Kdor čita hrvaški, naj vsekakor čita te Bro/.ove »Črtice«, na vso moč pa jih priporočamo slovenskim pisateljem, da vidijo. kak<5 treba slovenski misliti. — Za zabavno knjižnico je priljubljeni pisatelj Jos. Bvg. Tomič spisal pripovedko „Enin-Agino Ljubo", v kateri je glavni junak Bošnjak vere mohamedske. Ta pripovedka bode dobro došla Hrvatom v Bosni, zlasti mohamedancem, katerim sc jc »hrvatska Malica« že prej nekoč prikupila s podobno Tomičevo pripovedko. — Pod žalostnim naslovom »Biedne priče« je zdaj najrodovitnejši hrvaški pisatelj Šandor-Gjalski priobčil sedem majhnih pripovedek, v katerih nam prav živo in realistično riše žalostno, pa tudi resnično stran življenja hrvaškega. Mi smo v »Zvonu« že večkrat omenjali vrline Gjalskega, pa jih nc trebamo znova poudarjati, le to naj še dodamo, da se njegove povesti prevajajo v druge jezike in da so tudi Srbi jeli priobčevati spise iz plodnega njegovega peresa ter s tem dejansko dokazali, da ga ni razločka med Hrvati in Srbi. — Novinec v zabavni knjižnici matičini je letos mladi pisatelj Pjenseslav Novak, ki je v pripovedki „Pavao Šegota" opisal usodo nesrečnega djaka primorca. Posebno radostno bode vsak družabnik matični popravljal starega hrvaško srbskega pesnika Matija Bana v Belemgradu, ki je izpeval in Matici hrvaški prepustil „Kneza Nikolo Zrinjskega", dramo v petih dejanjih, v kateri nam kaže Zrinjskega junaka in se v tem popolnoma loči od nemškega pesnika Körncrja, ki je v znani svoji tragediji čisto drugače obdelal istega junaka. Gotovo vsem Hrvatom, zlasti pa dalmatinskim, ustregla je Matica, da je znova in v prav lični obliki dala tiskati duhovite in jedrnatih naukov polne „Iskricew, katere je pred pol stoletjem narddu svojemu napisal Nikolaj Tomasco, predno se je preselil v Italijo, kjer je potem postal najslavnejši italijanski pisatelj dobe svoje. Prof. Milčetič je dodal primeren životopis imenitnega moža in nekoliko pojasnila književnemu njegovemu delovanju. —
Razven teh prelepih knjig in knjižic je Matica hrvaška založila II. del , JUrodotove povjesliki jo je iz grškega izvrstno pohrvatil naš rojak prof. dr. Music\ izdala pa tudi prvi zvezek »knjižnice za hrvatske trgovceza kateri je vseučiliščni prof. dr. Lorkovič. spisal: „Počela političke ekonomijeToliko ob kratkem o letošnjih knjigah Matice hrvaške, ki jo kar najbolj priporočamo tudi vsem Slovencem, kateri Čitajo hrvaške knjige
V hrvaški književnosti je tudi letos takd, kakor je bilo zadnja leta; najboljše moči pobirajo književna društva, premnogo duševnega kapitala pa se troši na potrebne in nepotrebne časopise. V samem Zagrebu izhaja kakih sedemindvajset listov, a med njimi petero velikih dnevnikov, kajti dandanes hoče vsako društvece in vsak stan imeti svoje glasilo. To je koristno in mogoče pri velikih narödih, malim pa utegue biti v škodo ler priča o slabem gospodarstvu. Sploh jc velika napaka, če mali narddi mislijo.
da morajo imeti prav vse tiste naprave, ki jih imajo veliki. Da je res tako, čutimo v naši, slovenski in hrvaški, književnosti. Potem pa še nekaj zavira razvoj tiste literature, ki vodila svojega ne dobiva od književnih družeb, in to je nedostatek prijateljske zaveze med pisatelji, ki bi drug z drugim imeli občevati, shajati se med seboj in se posvetovati o literarnih potrebah naroda svojega. To bi bilo njim samim, pa tudi njih založnikom in narddu na korist. Prav zato, ker med pisatelji ni takšne zaveze, založniki ne vedo, kaj bi začeli, pa drug drugemu „delajo konkurenci j o". Takd izdava jedcu hrvaški knjigar „narodno bibliotekou, drugi ,,hrvatsko bibliotekotretji ,,universalno biblioteko", a zdaj je četrti osnoval „novo hrvatsko zabavno bibliotekoNasledek te nepotrebne konkurencije je, da čisto mali snopiči teh »bibliotek« le prav počasi hodijo na dan. Najstarejša je „narodna" v Dubrovniku ter nam v XXV. zvezku podaja i. snopič „narodnih pesemki jih je nabral rodoljubni duhovnik Bo Ido M. Glavi/. „Hrvatska biblioteka" v Zagrebu je narasla za tri nove snopiče. Za i. je N. Kokotovic preložil Königovo „h morskih valovih v 2. je tiskan Grigorovičev „izgubljen život" v prevodu od Avg. Ilarambašica, a 3 ima tri majhne pripovedke: „Utvara Karla A'/", „Francesco Foscari" in „Sitsret" od Vse-voloda Garšiua. — V XI. snopiči „universal»e biblioteke" čitamo „PuČke pripoviesd" od Tolstoja, ki jih je na hrvaški jezik preložil Sergej Jurjevič Iletmanov. — Vi. snopiči „nove hrvatske zabavne biblioteke" pa je urednik Stjcpan Sirola pod imenom ,,U do-kolici" priobčil devet manjših pripovedek in črtic. Podobne tem malim publikacijam so tri knjižice, ki so v Varaždinu prišle na svetlo in nam prinašajo tri pripovedke: „Vražjo četo", „Bana Frankopana pred Varaždinom" in „Orna kraljico". Ravno tako je N. Ko-kotovič v Zagrebu prevedel in v posebni knjižici izdal „pel ruskih pripoviedaka" in sicer „Gradski život" in „Seoski život" od Tolstoja, „Biljezke ne poznata čovjeka" od Dostojevskega, „Dieca" in „Prijateljice" od Bjelinskega. Tu nam je omeniti, daje od včlikega Tolstojevega romana „ Vojna i mir11 že deset snopičev prišlo na svetlo. Da je hrvaški prevod dober, porok nam je pesnik Avgust Harambašie, ki nam v gladkem hrvaškem jeziku podaje imenitno delo slavnega ruskega pripovedovalca. Priporočamo to lepo knjigo kar najtopleje tudi Slovencem, a zajed no jih opozarjamo na novo izvirno hrvaško delo, na prelepo pripovedko „Preko mora11, ki jo je napisal dobro znani in že večkrat omenjeni romanopisec Fvgen Kumičič. Že dolgo smo pogrešali novih plodov tega tolikanj milega in prijetnega pripovedovalca, ki nam zlasti življenje poštcuih in treznih naših Primorccv zna takd resnično kazati, da nam ga najboljše zrcalo ne bi moglo pokazati bolje. To nam najnovejši roman „Preko mora" znova priča, vender želimo le to, da nc bi več morali takd dolgo Čakati na nov plod iz spretnega ICumičičevega peresa. Knjiga obseza več snopičev „hrvatske biblioteke". — Redka prikazen v naši književnosti je „Kraljev Air", libretto za opero v jednem dejanji, ki ga priporočamo ljubljanskemu dramatičnemu društvu. Besede sta spisala Avg. Harambašič iu Stj. pl. Miletič, glasbo pa je zložil slavnoznani hrvaški skladatelj Ivan pl. Zaje. — Zanimive za poznavanje posebnega, zdaj že minulega življenja bivših hrvaških krajišnikov so „Črtice iz krajiške ratne proUosti\ (1. 1796. —18ÖÖ.J, katerih je ugledal svet 1. zvezek, a pisatelj gospod Bogoljub Pozna-novic nam jih obeta deset. Dobro nam došli! — Veselo naznanjamo prenovljeno in dopolnjeno didaktično pesem yiSjelva i Vrlidba11, v kateri nas plemeniti jugoslovenski rodoljub Jovan Sitndečič zopet in zopet vzpodbuja na medsobno zlogo in vzajemnost ter budi na neutrudno in stanovitno delo na polji narodnem. — Na svetlo je tudi prišla II. knjiga ,¥narodnih pjesama" mohamedanskih Hrvatov v Bosni in Hercegovini od Koste Ilörmana, čegar I. knjigo je prof. Jagič v „slovanskem Arkivu" pohvalil. — Lep mlad plod na beletrističnem polji je „ Zvonim ir, almanak hrvatske omladine za godinu 1889", ki so ga izdali hrvaški vseučilišniki na Dunaji. — Marni iu priljubljeni pisatelj za mladino,
gospod Ljudevit Tomšič v Zagrebu, jel je od novega leta zopet izda vat i svoj »Bršljan*, list za mladež, zajed no pa je hrvaški pedagoško-književni zbor izdal II del njegovega ■»Sida za pouku i zabavux. Isti književni zbor je tudi dal na svetlo II. knjigo Rousseau-ovega »Emila*, v hrvaškem prevodu ter XV. zvezek »knjižnice za mladež«, v katerem je tiskan »Pavao Mantegazza*. Kot priloga šolskemu listu »Napredku« je od novega leta jel izhajati »Risar u pučkoj školi« od veščaka učitelja Kutera. Tistim, ki se zanimajo za stanje ljudskih šol in učiteljev, priporočamo knjižico »Zakon o uredjenju ptičke ttaslave i obrazovanja pučkih učitelja n Hrvatskoj i Slavoniji.*
Iz higijenske literature naznanjamo dve novi knjižici, dr. Lobmajerjevo razpravo »Najbolja zamjena viaterinoga vtlieka* in dr. Selakovo »Sudsko medicino*. — Nov plod na polji duhovne književnosti hrvaške je »hrvatski kalolički propovjednik*, ki od novega leta izhaja v Varaždinu v mesečnih zvezkih. Omeniti pa nam je tudi »Besjedu sv. Gre-gora Naziančanina o sve/eničtvii*, ki jo je i/, grškega jezika na hrvaški preložil dr. J. Rieger ter ji dodal nekoliko opazek in črtic iz življenja sv. Gregorija. — Učeni vseuči-liški profesor dr. Ante Bauer je napisal zanimivo oceno Šulekove akademične razprave: »Područje materijalizma«. — Ker se v Ljubljani ravno uapravlja vodovöd, opozarjamo dotične kroge na razpravo vseučiliškega profesorja dr. Pilarja r »Zagrebački vodovod sa gledišta geolozkoga i hidrograftjskoga*. — Ker se je na Hrvaškem prav veljavna stranka jela poganjati za fonetični pravopis, začelo se je to imenitno vprašanje tudi v časopisih in knjižicah prav živahno obravnavati. Danes omenjamo dveh takšnih knjižic; prvo je napisal Marcel Kušar v Dubrovniku pod naslovom »/Vauka o pravopisu jezika hrvac-koga ilt srpskoga*, v drugi pa Fr. S. Kuhač v Zagrebu razpravlja „o hrvackom ili. srp-skom pravopisu na temelju glazbene eufonije**. — Obe knjižici priporočamo slovenskim jezikoslovcem. — Statistiški urad v Zagrebu je izdal novo knjigo: „Politicko i sudbeno razdielenje kraljevine Hrvatske i Slavonijeprofesor Dane Gruber je spisal in priobčil razpravo „Vojevanje Ljudevila I u Dalmaciji" (I. 1342 - 1348.); a dr. Zoch v Osjeku je izdal 23. zvezek že večkrat naznanjene ,,hrvatske enciklopedije", — Jugoslovenska akademija jc na svetlo dala XVI. knjigo „Starih pisaca hrvatskihza katero je profesor Budmani uredil spise Petra Zorani/a, Aniona Sasine in Savka Gužetic'-Bendeševi/a in vsem spisal primerne životopise. Tudi je prišel na svetlo „Ljetopis jugoslovenske akademije za godinu iSSS" ter XCIV knjiga akademijskega glasila „Rada", v katerem prof. Valjavec nadaljuje obširna svoja preiskavanja o „naglasu u /novo} slovenslini"; prof. /Vodilo svoja o »Religiji Srba i Hrvata u pjesmah i pričah« in pojašnjuje religijo o ,grobu"; prof. dr. Fr. Vrbanic pretresuje »rad hrvatskoga zakonarstva na polju uprave od godine 1S6/. do ?iajnovijega vremena*; prof. Luka Zore pa priobčuje ,, Alegorije u Gundulieevoj Os-via nidi.11 —
Neuvelo cvieče. Izabrane popievke slavnoga hrvatskoga glasbotvorca Vatroslava Lisinskoga. To je ndslov zvezku, obsezajočemu dvanajst večjih samospevov s spremljevanjem klavirskim, katerega je uredil in nedavno izdal slavnoznani hrvaški muzikolog in profesor glasbe Fr. S. Kuhač. Kakeršen pomen ima za literaturo slovensko naš Vodnik, rekel bi, tisti pomen ima Lisinski za hrvaško glasbo. Razven tega je ime Lisinskcga pa še tudi v tesni zvezi s preporodom nardda hrvaškega v dobi »Ilirstva«, kajti njegove pesmi so tedaj mogočno delovale na probudo narodovo. Poleg imena Gajcvcga, voditelja tedanje dobe, svetilo se bode vedno tudi ime Lisinskega v zgodovini ndrodnega preporoda hrvaškega. Skladbe Lisinskega, posebno milozvoneče njegove pesmi, razširjene so ne le po Hrvaškem, ampak po vsem slovanskem jugu Tudi v vzporedih naših besed in koncertov bilo nam je ime Lisinskega že pogosto in vedno mil gost. Mnogo njegovih pesmij se je pri nas takd udomačilo, kakor bi bile zrasle prav na naših tleh. Njegovi
napevi so pa tudi res nežni, milozvočni in polni poezije in iz vseh veje pravi ndrodni duh. Lisinski je napisal tudi dve operi. Prva, namreč »Ljubav i zloba«, v treh dejanjih, pela se je že večkrat v Zagrebu, v prvo leta 1846., kesneje pa, ko je pisatelj teh vrst sodeloval na zagrebškem gledališči prvi tenor in se je tedaj osnovala prvič stalna hrvaška opera, pela se je večkrat. Od leta 1877. pa je izginila iz repertoara, dominirati je začel tam italijanizem. Pevci, kateri so peli hrvaško, razkropili so se po svetu. V gledališkem vodstvu je bil zavladal ves drug duh. Namesto domačih pevcev je moralo slu-šati občinstvo, kak<S jim Lahi popevajo za drage novce v narodni hrvaški operi po — laško. To je tudi privedlo takö daleč, da je razpadlo, kar se je spočetka ustvarilo z velikim trudom in z velikimi žrtvami, razpadlo po neznanji vodstva, in letos so razpustili opero zagrebško, katera je, sprva stoječ popolnoma na ndrodnih tleh, razvijala se tak<5 lepo in v narodu vnela toliko domorodnega zanosa. Druga opera Lisinskega »Porin« v petih dejanjih, katera mnogo nadkriljuje v vsem opero »Ljubav i zloba«, leži v arhivovem prrfhu in ni bila še predstavljana Nadejamo se, da zašije hrvaški dramatiški glasbi zopet kdkj milejše solnce in tedaj morda zakliče vitez budnik: »Porin, čas je, vstani!«
Razven navedenih oper je napisal Lisinski mnogo skladeb za solovo in zborovo petje, za klavir in druge instrumente in za ves orkester. Kdor se želi sploh nataučneje seznaniti s skladbami tega prvaka hrvaških skladateljev in s pomenom, katerega ima on sploh v zgodovini hrvaški, ta čitaj knjigo, katera je izšla leta 1887. pod naslovom »Va-troslav Lisinski i njegova doba. Prilog za poviest hrvatskog preporoda.« V tej knjigi, katero je tudi napisni neumorni glasbeni pisatelj in sloveči muzikolog Franjo S. ICuhač, nahaja se ves životopis Lisinskega jako vestno in po najboljših virih sestavljen in obseza strokovnjaško oceno vseh njegovih mnogobrojnih sklacleb. V nji pisatelj živo slika hrvaški preporod v dobi Gajevi, v kateri je živel in deloval Lisinski. Za nas Slovence je še tudi zanimivo včdeti, da je bil oče Lisinskemu Slovenec, domd iz Novega Mesta, kateri se je preselil spočetka tega stoletja v Zagreb, kjer se mu je porodil 1. 1819. sin Vatroslav. Prvotno se je imenoval »Fuchs«, Vatroslav pa si je ime pohrvatil v Lisinski. —
Da preidem tu na začetku omenjeno zbirko njegovih samospevov »Neuvclo cviede«, navajam, da se nahaja v nji naslednjih sedem pesmij zloženih na izvorne hrvaške besede in sicer: t. »Udaljenoj«, za srednji tenor ali bariton; 2. »Dvije ptice«, za sopran ali tenor; 3. »Miruj srdce moje«, za bariton; 4. »Bjelana«, za visoki tenor; 5 »Tuga dje-vojke«, za srednji sopran; 6. »Tamburaška«, za bariton; 7. »Prosjak«, za s ednji tenor. Za tem nahajamo tam dve češki iu tri nemške pesmi uglasbene, katerim je pridan hrvaški prevod in sicer broj 8. »Vystohovanec« (Odseonik), za visoki tenor; 9. »Po boji« (Poslie boja), za bas-bariton; 10. »Vergessen« (Zaborav), za tenor ali sopran; II. »Der Zufluchtsort« (Utočlšte), za bariton; 12. »Die Botschaft« (Poruka), za srednji tenor. Lisinskega skladbe so prozračne, melodijozne in izvirne. Oblika jim je vedno pravilna, harmonizacija gladka in ne preobložena z nenavadno okorno modulacijo. Glasbene misli v njegovih skladbah so karakteristične in izrazne ter se naslanjajo na podlago hrvaških ndrodnih napevov, katerih duha se je navzel tako, da ta veje iz vseh njegovih skladeb in jim daje izraz prave hrvaške narodne glasbe, njemu pa naslov prvega hrvaškega narodnega skladatelja. To karakteristiko nahajamo tudi v 12. navedenih napevih Lisinskega, 6 katerimi je obogatela glasbena literatura hrvaška za dvorano in koncerte za ravno toliko toček. Ako mi je omeniti pojedinih napevov, to navajam pesem »Tuga djevojke« zaradi izvirne ritmizacije. Pogosta poraba kvartovih intervalov, kateri so posebno v hrvaških ndrodnih napevih priljubljeni, dajejo skladbi tudi v tem oziru značaj ndroden. »Tamburaška« je po napevu in karakterističnem spremljevauji, katero oponaša jako dobro fresljaje strun tamburičnih, popolnoma nrfrodna skladba iu za baritonov glas jako pri-
kladna. »Prosjak« v d-molu ima iako karakteristično spremljevanje prelepemu napevu, v katerem je Lisinski izlil vso bol svojega tožnega srca. Sploh je opaziti pri vseh skladbah Lisinskega v molu, da se odlikujejo s posebno lepoto in izrednim čustvom. V njih jc našel najlepšo priliko za izraz čustvom trpečega svojega srca S tem pa ni rečeno, da se mu niso skladbe v duru povedle; nasprotno, v pesmih »Der Zufluchtsort« (Utočište) v es-duru in »Die Botschaft« (Poruka) v g-duru, katerima jc Lisinski tudi besede sam zložil in katere je Avg. HarambaŠič jako lepo pohrvatil, pokazala se je Lisinskega fantazija v polni bujnosti in dramatiški sili. Tu nahajajo besede v glasbi včren izraz spominov pesnika-skladatelja ter sta obedve pesmi polni dramatiške kreposti, kateri dajeta pevcu lepo priliko, izkazati se v dramatiškem preduašanji petja. Želeti je torej, da bi se vsi ljubitelji slovanskega petja zanimali za te skladbe slovečega hrvaškega skladatelja in segli po tej zbirki, s katero izdajo si je pridobil za slovensko glasbo v obče, posebno pa za hrvaško vrlo zaslužni glasbenik in pisatelj prof. Fran Kuhač novih zaslug. Delo je izšlo vrlo ukusno tiskano; nasloviti list ima tudi dobro pogojeno podobo Lisinskega in se dobiva za i gld. 60 kr. v akadem. knjigarni Lav. Hartmaua (zdaj Kugli in Deutsch) v Zagrebu.
Naj pri tej priliki še tudi omenim, da se morejo dobiti v tej knjigarni, ali pa pri izdatelji g. Fr. Kuhači samem, štirje že izdani zvezki njegovih »Južuoslov. narodnih po-pievaka«, kateri obsezajo 1600 ndrodnih napevov s klavirskim spremljevalcem in kateri so poprej stali 20 gld. sedaj za 10 gld. Izdatelj razprodal bi rad še imajočo zalogo teh zvezkov za polovično prejšnjo ceno, da b» mu bilo s tem omogočeno izdati še 5. in 6. zvezek te zbirke, s katerima bo delo dokončano.	Fran Gerbie.
Novi češki naučni slovnik. V časopisu »Magazin fur die Literatur des In- und Auslandes«, letnik 1889. št. 2. sodi Traugott Pech o Ottovem slovniku naučnem prav laskavo. Ta časopis je omenil to delo že v prejšnjem letniku, ali v neprijaznem zmislu, ker je hotel povedati poročevalec nekatere pikre besede Čehom po stranski poti skozi Nemčijo. Zatd naj podamo Pechovo sodbo nekoliko natančneje, da pokažemo, kakd sodijo nepristranski, a učeni, vestni nemški veščaki o Slovanih. Pech je dokazal namreč žc s svojim nemškim prevodom Pypin-Spasovičeve zgodovine slovanskih literatur, da jc vešč slovanskim literarnim vprašanjem. Pravi med drugim: »V Čehih se ni pogrešalo nikdar znanstvenih in literarnih močij; bil je čas, ko so preskrbovali vso Avstro-Ogrsko državo s svojimi olikanci za upravne in šolske potrebe. Tedaj so se združili bolje v svoji domovini — ali so se pa preselili ti učeujaki na Rusko, na Bulgarsko, v Ameriko. Ker je zadosti močij, je tudi Ottov slovnik jako popoln v strokah obče omike, <\h, v njem nahajamo marsikak članek, katerega v naših (nemških) slovnikih naučnih (Conservations-Lcxika) pogrešamo — gotov dokaz, da to delo ni samd posnetek ali prevod tujih vzgledov, Najnatančneje govori sevčda o domačih, čcško-slovaških in v obče slovanskih razmerah. Bogato pa bode delo tudi o avstrijskih, ogrskih, rumunskih, v obče vzhoduo-evropskih rečeh in končno v stvareh cerkve rimsko-katoliške in grško-katoliške. Na tem polji more služiti to delo tudi izven domačega jezikovega polja kakor važen in tudi zanesljiv vir.« Po teh opazkah omenja, da je prvo delo te vrste v češki literaturi »Slovnik Naučny«, katerega je izdal knjigar L. Kober v Pragi 1. i860.—1874., urejal dr F. L. Kieger s pomočjo dr. J. Ma-lyja. To delo se odlikuje za dne čase po korenitosti, bogastvu, nepristranosti; slavisti vseh dežel vedd, koliko lepih in zanesljivih virov so zajemali iz njega za svoje stroke. Zatd ga veseli, da izhaja sedaj dodatek k njemu. To oceno zabeležimo, da pokažemo, kakö sodijo resni učenjaki o Čehih.	F. //.
Ruska književnost. N. Barsukov opisuje življenje in dela M P. Pogodinova v dveh zvezkih. — M. J. Suhomlinov je izdal 1. zvezek preiskavauj in študij o ruski lite-
raturi, ki obseza materijal za kulturno zgodovino rusko pod carjem Aleksandrom I. — Andrijcvičeve Sibirije v X1X-. veku, prišel je na svetlo i. zvezek. — Starčevskij izdaja slovar v 12 jezikih (švedski, nemški, litv., poljski, sorbski, rusinski, češki, slovaški, ogrski, hrvaški, slavon, in rumunski) Na svetlo je prišel že drugi zvezek. — Gončarevega zbranih spisov 9, zvezek je natisnen v 10.000 izvodih. — Gogolovih del je izšel 5. zvezek 10. natiska. — Dostojevskega del 10. zvezek je natisnen v 12.000 izvodih. — Gljeb Uspenskcga dela tiskajo v cendni izdavi; dva zvezka po 12.000 izvodov. — Mežov je izdal že 7. zvezek svoje biblijografije ruske zgodovinske literature (1. 1865.— 1S76.) —
Dnč 11. majnika t 1 umrl je v Pcterburgu Mihail Saltykov Ščedrin, prvi satirik ruski. Smrt ga je rešila bolezni, ki ga je mučila že dolgo. Porodil se je dnd 15. janu-varija 1. 1818. v Tverski guberniji.	II.
Prijateljica Puškinova. C. Arps opozoruje med Nemci prvi na ženo, ki je vsa-dila v Puškinovo srce čut za lepoto ndrodnega govora, narodnih pripovedek in pesmij, ki je vplivala s tem na njegov jezik in na predmete njegove poezije To ni bila kaka krasotica, ki bi očarala pesnika možrf, bila je njegova pčstunja Irina Rodionovna. Kolikokrat je sedela po zimi v topli sobi. Zunaj je bril veter ter jc metal sneg na dkna; v izbi je ležal pri peči čmolasi dečko Puškin, poslušal je starko, ki mu je pripovedovala bajke, o ribiči in ribici itd. Dečko je vzrasel slaven pesnik, ponos domovine svoje, katerega ime slavi tudi tujec. Odveč bi bilo povpraševati, kakor povprašuje Reinholdt v svoji zgodovini ruske literature, ali bi bil Puškin kd«\j takd slaven pesnik, ko bi Irine Rodionovne ne bilo, gotovo jc pa, da mu je navdala pdstun ja s svojimi pripovedkami fantazijo in brnila takö prva na struno, katera je pela potem vse življenje. Se odrasel mož je poslušal rad Irino, nje bajke in ndrodne pesmi. Nekatere je zapisal on sam, kakor o »ribiči in ribici«, »o čudni vdverici«, »o utopljenci« Rodionovna je umrla 1. 1828. stara 70 let. Kakd je ljubila gojenca svojega, naj kaže pismo, katero mu je pisala 1. 1826., saj nc kaže le nje ljubezni do njega, temveč po zlogu svojem je tudi prav vzor nepokvarjene ndrodne stilistike. »Ljubi moj prijatelj, Aleksander Sergejevič! Dobila sem pismo in denar, katera ste mi poslali, za vse te darove sem Vam hvaležna iz vsega srca. — Vedno Vas imam v srci in v mislih, le kadar spim, Vas pozabim Pridi k nam v Mihalovskoje (Puškinovo posestvo v Pskovski guberniji), angeljček moj, vse konje ti bom poslala na pot. Pričakovala Vas bom in prosila Bogo, naj nam dd svidenje. Zdravstvuj, prijatelj, Aleksander Sergejevič. Za zdravje Vaše sem vzela iz prosfore (kruli za obhajilo) sredico ter sem dala molili za Vas v cerkvi in molim sama. Bodi takö srečen, prijatelj, da ti bo samemu prav. Jaz sem zdrava, hvala Bogu, poljubljam Vam roko in ostajam Vaša Vas jako ljubeča pčstunja
Irina Rodionovna. v.
(Po Mag. f. d. Lit. des In- und Ausl. 1889.)	F. II.
Poljska književnost. Radzimirski in Gororak izdajeta listine iz arhivov knezov Lubarlovicz in Sanguszko v Slavulu (Lvov 1888). Do sedaj so prišla na svetlo pisma z let 12S4.—1506.
Krakovska akademija je izdala »Modlitwy Waclawa«, krasen spomenik iz 15. veka. Prepisal ga je krakovski prof. Malinowski iz originala v Pešti.
Eliza Orzeszko je izdala povest v treh zvezkih „Nad Niemncm" (Varšava, Ge-beiher in Wolf). Kritika hvali to delo, da je najboljše izmed vseh, ki so prišla v zadnjih dveh letih na svetlo.	/'. //.
K nazivu: »Narobe Katön«. V »Ljublj. Zvonu« IX. 441. pravi L. Pintar: »Do-sedaj so mislili, kakor je videti, razlagalci Prešernovega napisa na Stanka Vraza pri tem citatu na starejšega Katona. V tem zmislu n. pr. jc pisal 1. 1885. Andrej Fdkonja (Kres
V. pag. 472,) v opombi« : . . . (Navaja besede iz dotiČuega spisa). — Iz tega bi morebiti kdo sodil, da sem baš jaz prvi razlagal omenjeni napis tako, kakor je iz »Kresa« navedeno v »Ljublj. Zvonu« 1. c. A temu ni takö. Nego že hrvaški pisatelj, Ivan Za h ar, govoril je leta 1871. »u predavanju namienjenu krasnomu spolu« o tem takö-le: »Vraz ih (pesnikov slovenskih) nije hotio sliediti u tom, da slovenski piše, nego je volio naučiti današnji hrvatski književni jezik, pa u njem odpremiti u sviet krasue plodove svoga duha. Zato ga je Prešem prozvao obratnim Katonom. Kato bijaše Rimljaniu, strog i tvrd; videči, kako se izobraženi jezik grčki uvodi v Rimu, opirao se tomu od sve dnše, držeči se strogo svoga materinskoga jezika latinskoga. Onaj dakle naziv znači: kako god se je Kato nepomično držao svoga jezika, tako je Vraz lahko od njega odustao.« Gl. »Vienae HI. br. 43 S
To tolmačenje sem jaz pač vzprejel v svoj sestavek o Stanku Vraz«, ki sem ga bil napisal za nekdanjo »Zoro« (v Mariboru) hrvaški; a urednik, prof. Janko Pa j k, kateri je moj spis za isti list poslovenil, razširil je ono razlago v besede, kakor se čitajo v »Zori« leta 1876. str. 340. in potem zopet v »Kresu« 1. 1885. 1. c., kjer sem povzel upravo Pajkovc izraze s sklepom Zaharjevim. (Po čegavi krivnji Ii je tedaj tam izostal »vir«, tega se sedaj več ne spominjam). Toliko v pojasnitev — ako bi bilo vredno, stvar priobčiti — da bode vsakemu svoje.	A. Ft konja.
Lehrpläne für die Volksschulen des Küstenlandes in deutscher, italienischer, slovenischer und kroatischer Sprache. Tako se zove 286 stranij v osmerki obsezajoča knjiga, kojo je izdal c kr. dež. šolski svčt primorski po odloku predsedništva visoko-istega z dnč 10. avgusta x8ö8. 1., št. 7307 ex 1887. — Velja vezana 70 kr. pri c. kr. zalogi šolskih knjig na Dunaji. Vsebina teh učnih načrtov jc ta: A. i,) Učni načrt za nerazdeljene jednorazredne ljudske šole. 2.) Razdelitev uka po urah na teden v nerazdeljenih jednorazrednih ljudskih šolah. 3) Učni predmeti. — B. 1.) Učni načrt za razdeljene jednorazredne ljudske šole. 2.) Razdelitev uka po urah na teden v razdeljenih jednorazrednih ljudskih šolah. 3.) Učni predmeti. — C. 1.) Učni načrt za nerazdeljene dvorazredue ljudske šole. 2.) Učni predmeti. — D. 1.) Učni načrt za dvorazredne ljudske šole, v katerih je vsak razred razdeljen v dve skupini. 2.) Učni predmeti. — R. 1.) Učni načrt za trirazredne ljudske šole. 2.) Učni predmeti. — F. 1.) Učni načrt za četerorazredne ljudske šole. 2.) Učni predmeti. — G. 1.) Učni načrt za peterorazredne ljudske Šole. 2.) Učni predmeti. — II. 1 ) Učni načrt za šestrazredne ljudske šole. 2.) Učni predmeti. — /. i.) Učni načrt za drugi jezik v ljudskih šolah. 2.) Učni načrt. — J. 1.) Dodatek. Urniki za jedno- in dvorazredne, v dve skupini razdeljene ljudske šole, v katerih so učcnci dveh ndrodnostij. 2.) Urnik za jeduorazredno, v dve skupini razdeljeno ljudsko šolo, v kateri so učenci dveh ndrodnostij, A in B. 3.) Učni red za jeduorazredno nerazdeljeno ljudsko šolo, v koji so učenci dveh ndrodnostij, A in li. 4) Urnik za dvorazredno ljudsko šolo, v koji je vsak razred razdeljen v dve skupini, in v koji so učenci dveh ndrodnostij, A in B. — K. i.) Učni načrt za nadaljevalne šole. a) Določbe gledč osnove kmetijskih nadaljevalnih šol v Primorji. b) Učni red za kmetijske nadaljevalne Šole prve vrste, c) Učni red za kmetijske nadaljevalne šole druge vrste, d) Razdelitev učiva, e) Obseg uka na kmetijskih nadaljevalnih šolah prve vrste, f) Učila, g) Dolžnost obiskovati nadaljevalne šole. h) Učitelji, i) Ravnateljstvo, j) Ustanova nadaljevalnih tečajev, k) Stroški za te šole. 1) Nadzorovanje nadaljevalnih šol. — L. 1.) Občne nadaljevalne šole. —Končno se nahaja naslednja opomnja: »Pojasnila, kako naj učitelj postopa pri pouku, priobčijo se v posebnem zvezku.« — (To se nahaja še v načrtih 1 1878.)
Ti učni načrti se ne razlikujejo dosti od <5nih, koje je vis. c. kr. deželni šolski svčt primorski izdal z razpisom dnč 10. avgusta 1878. 1. br. 5332/VII Kaj in kak<5,
dognale bodo bodoče učiteljske konferencije. — Za sedaj le omenim, da je bila prena-redba dosedajnih učnih načrtov živa potreba, a tudi še po tem izdanji bode treba marsikaj prcnarediti, kar sedaj povsem ne ugaja. Glavua stvar je — berilo in da dozdaj nimamo prav dobrih beril, kakeršnih potrebujemo in si želimo, je dognano Znano je tudi pcdagogično pravilo, da se mora učni načrt z berili ujemati; ker se pa berila z njimi ne zlagajo, treba jih bode po načrtu p reust roj it i. Veliko nepripravnih sestavkov bode treba izpustiti in z novimi, načrtu ustrezajočimi, nadomestiti. —
Knjiga, ki vam podaje nove učne načrte, je dosti rabnejŠa in priročnejša nego je prva izdava 1. 1878., tisek ugaja in vezana je v lepi obliki. Priporočamo jo učiteljstvu v premišljevanje in razmotrivanje.	Anton Leban.
Slovani v Nemcih. V. Korolenkovo »Kaj gozd šumi'« je ponemčil A. Ascharin. Natisnena je povest v »Magazin f. d. Liter, des In- und Auslandes« 1. 1889. st. 12 in 13. — V štev. 28. in 29. t. 1. donaša isti časnik nemški prevod L. K. Lazarcvičeve srbske povesti iz nrfroda »Kako sem šel z očetom prvikrat v cerkev«. Ponemčil jo je A. Markov. Povest je res krasna. — Frid. Fiedler je izdal anthologijo pod imenom: »der russische Parnass«, v kateri podaje lirične pesmi ruskih pesnikov od Lomonosovega do najmlajšega Mereškovskega. — Dostojevskega krasni roman ponemčen od Henckela pod imenom »Schuld und Sühne«, prišel je na svetlo že v drugem natisku. Vender ga je ponemčil na novo nekov Hans Moser za Rcclamovo »biblijotcko.« A. Moserjev prevod je tako slab, da pravi Magaz. f. d. Lit. des In- und Auslandes: »Was werden die Russen von unserer Gcwissenschaftigkeit denken, wenn wir ihre grossen Dichter so verunstalten. Wir müssen uns für die Herren Moser und Consorten schaemen.« — Kostomarovega ruske zgodovine v životopisih, ponemčcue od W. Henckela, prišel je na svetlo I. zvezek. Obseza životopise Ivana IV. Groznega, patrijarha Filareta, Jermaka osvojitelja Sibirije, Borisa Godunovega i. dr. — Poljskega pesnika Julija Slowackega poezije je ponemčil Albert Weiss. Na svetlo so prišle pri Hendelu v Halle a. d. Saale. Slowacki jc bil Bvron ijanec. Za časa njegovega so bili pesniki poljski pod vplivom Byronovim in pod vplivom tožne narodove usode, zatd niso nahajali v sebi in v svojem narodu tolažbe. Bil jc torej Slowacki takd temnega mišljenja, da ga jc imenoval Mickiewicz »satana pesništva«. Vender so njegove pesmi vredne. — Tudi ruska vojaška literatura nahaja ' Nemcih veliko za* nimanja. A. Drygalski je ponemčil ruskega polkovnika Maslovskcga »sedemletno vojsko«. I del »vojna Apraksinova v izhodnji Prusiji 1. 175Ö.—57.« prišla je na svetlo v Berolinu (Eisenschmidt). Literarisches Centralblatt imenuje to delo jako vredno, hvali strokov-njaško uvrščenje, obširno porabo bogatega arhivalnega materijala in vestno preiskavo. — Znani zgodovinar dr. Fr. M. Mayer, prof. na c. kr. I. gimn. v Gradci, objavil je v »Archiv für oest. Gesch.« 74. Bd. 1SS9 str. 226. sld dodatke k zgodovini 16. veka, v katerih govori tudi o Trubarji iu o prevodu sv. pisma. Tudi to delo, kakor prejšnja tega učenjaka, zanimivo je za nas Slovence.
„Ljubljanski Zvon"
izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji vse leto 4 gld. 60 kr., pol leta 2 gld. 30., četrt leta I gld. 15 kr.
Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto.
Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr.
Lastniki in založniki: Fr. Leveč i. dr. — Izdajatelj in odgovorni urednik: Fr. Leveč.
Uredništvo in upravništvo v Ljubljani\ v Medijatovi hiši na Dunajski cesti, 15.
Tiska »Narodna Tiskarna« v Ljubljani.