Pismo uredništvu PISMO UREDNIŠTVU Uredništvu Sodobnosti, Ljubljana, Stritarjeva 3/II. Priloženo pismo (z malenkostnimi stilističnimi popravki ob prepisovanju »na čisto«) sem poslal 9. t. m. uredništvu »Dela« v Ljubljani z željo, da ga objavi v »Pismih bralcev« ali v kateri drugi rubriki — in s prošnjo, naj naredi izjemo (če bi morda prišlo do kakšnih »nepredvidenih« težav) in mi nenaročeni rokopis vrne. Ker do današnjega dneva, ko sem dobil »Delo« od srede, 24. junija, moje pismo ni bilo objavljeno in uredništvo »Dela« tudi ni ustreglo moji prošnji (se pravi: ni mi vrnilo nenaročenega rokopisa) — in ker bi želel to pismo vsekakor objaviti, ga pošiljam uredništvu »Sodobnosti« z isto željo in prošnjo, obenem pa tudi z upanjem, da bo našlo pri Vas več milosti, saj ni v njem nič takega, ob kar bi se lahko kaka »cenzura« spotaknila. S tovariškimi pozdravi, Lojze Krakar Frankfurt ob Maini, 26. junija 1970. ALI GOVORIMO VSI DRŽAVLJANI SFRJ RES SAMO »JUGOSLOVANSCINO«? V tem odprtem pismu, naslovljenem na vse, ki bodo čutili, da so kakorkoli prizadeti, želim obvestiti slovensko javnost o enem delu življenja slovenskih izseljencev in delavcev v Zvezni republiki Nemčiji (ZRN) in pričakujem ter si želim čimveč odmevov in odgovorov z »za« ali »proti« od kogarkoli in od koderkoli. Za kaj gre? Zahodnonemška radijska in televizijska postaja v Kolnu (Westdeutscher Rundfunk, v nadaljnjem tekstu WDR) ima vsak dan od 17.35 do 21.00 na sporedu na UKV-valovih radijske oddaje za tuje delojemalce v ZRN, in sicer: od 17.35 do 18.20 za Turke, od 18.20 do 19.00 za Jugoslovane, od 19.00 do 19.40 za Italijane, od 19.40 do 20.20 za Spance in od 20.20 do 21.00 za Grke. Te oddaje prenaša tudi hessenška radijska in televizijska postaja v Frankfurtu ob Maini (Hessischer Rundfunk, v nadaljnjem tekstu HR) v svojem tretjem programu. Ker sem slišal od Slovencev in tudi drugih jugoslovanskih državljanov v ZRN že več kritičnih pripomb na račun jugoslovanskega dela teh oddaj, sem sklenil, da jih bom en teden vsak dan kritično in natanko poslušal in povedal o njih javno svoje mnenje kot državljan SFRJ, kot Slovenec, slovenski pisatelj, slavist in slovenist — in končno tudi kot bivši novinar RTV Ljubljana, kjer sem delal sedem let in torej to delo poznam. Tako sem s peresom v roki in s papirjem pred sabo natanko poslušal te oddaje sedem dni zaporedoma, t. j. od sobote 30. maja do vključno petka 5. junija, kakor so bile napovedane v 22. številki zahodnonemške ra- 941 Lojze Krakar 942 dijske in televizijske tedenske revije »Sieh jem mit — hor zu« za leto 1970 — in reči moram, da marsikatera pripomba, ki sem jo bil prej slišal na račun teh oddaj, drži. Ko bom zdaj o njih spregovoril kritično, moram najprej povedati tole: že vnaprej odklanjam kakršenkoli očitek ali podtikanje, da sem »šovinist«, saj mi je šovinizem v vsaki obliki in v vsakem času tuj in zoprn. Po svojem najglobljem življenjskem prepričanju sem internacionalist, s čimer hočem reči, da sem za vsako, tudi najmanjše sporazumevanje med ljudmi in narodi kdajkoli in kjerkoli, kot državljan SFRJ pa še posebno za sožitje med narodi in narodnostnimi manjšinami, ki živijo v tej državi. Rojen sem bil v Beli krajini, na jezikovno mešanem ozemlju, in tako mi je že od mladih nog tako rekoč kot materinščina blizu tudi hrvaškosrbski jezik, ki sem se ga dalje učil v osnovni šoli, v gimnaziji, ga z uspehom skupaj s srbsko in hrvaško književnostjo študiral in doštudiral na ljubljanski univerzi in zdaj že več kot pet let vsak dan znova znanstveno poglabljam to znanje na univerzi J. W. Goetheja v Frankfurtu ob Maini, kjer učim poleg slovenskega jezika in književnosti tudi srbski in hrvaški jezik s književnostma. V praksi pa se je poglabljalo moje poznavanje teh dveh jezikov v neštetih srečanjih, poznanstvih in iskrenih, globokih prijateljstvih z ljudmi, ki ta dva jezika govorijo, tam od mladosti, prek medvojnih zaporov in nacističnih koncentracijskih taborišč, kjer smo si v najtežjih razmerah delili med sabo kruh kot bratje, pa prek vojaščine in vseh teh 25 let do danes v vsem svojem privatnem in javnem življenju in delovanju. Za vse to lahko navedem nešteto prič. Torej mislim, da vsak očitek kakega »šovinizma«, ki bi mi ga lahko podtaknila kaka razgreta glava, odpade. Nasprotno: moja kritika bo ravno kritika tendenc tistih posameznikov, ki ignorirajo najvišji jugoslovanski zakon, ustavo SFRJ, in pravice ter dolžnosti, ki jih v praksi uživajo vsi jugoslovanski narodi in narodnostne manjšine v SFRJ, kar bi lahko Jugoslovani kot vzor pokazali tudi v tujini, ko ne bi bilo ljudi, ki jim do tega ni. Preden preidem k jedru stvari, moram poudariti še tole: moja kritika ne bo niti najmanj namenjena gostiteljema in verjetno iniciatorjema teh oddaj, se pravi WDR in HR, marveč nasprotno: dajem jima vse priznanje, 'da sta se tudi ti dve postaji vključili v splošno prizadevanje ZRN, ki vse bolj v praksi izvaja načelo, naj imajo tudi tuji delojemalci enake socialne in splošno družbene pravice in dolžnosti (razen državljanskih) kot delojemalci, ki so državljani ZRN. Gostiteljema,] WDR in HR, tudi ne zamerim, da — čeprav verjetno teoretično poznata probleme, o katerih bom tu pisal — praktično vendarle ne moreta v državi z enim narodom in enim knjižnim jezikom teh stvari občutiti tako, kakor jih občutijo državljani iz narodnostno, jezikovno in versko pisane SFRJ. Morda jima bom pomagal, da bosta to bolje dojela, z naslednjima dvema ilustracijama. Prvič: vzemimo, da bi radijske postaje v Jugoslaviji imele posebne turistične oddaje tudi za turiste iz Švice. Kako bi se, recimo, počutil francosko govoreči Švicar, če bi bile vse te oddaje za švicarske turiste vsak dan samo v nemščini? Ali pa še bolje: recimo, da je v ZRN poleg Jugoslovanov in drugih narodnosti tudi nekaj stotisočev delojemalcev iz Poljske. Neka radijska postaja v ZRN pa bi na primer uvedla oddaje za poljske delojemalce — v ruščini! Kaj bi v tem primeru rekli Poljaki? Najprej bi začudeni vljudno vprašali: kako to, zakaj? In verjetno bi dobili enak odgovor, kot sem ga privatno že nekajkrat dobil tudi jaz, češ, ta dva jezika sta si vendar sorodna in Poljaki razumejo tudi rusko . .. Že, Pismo uredništvu 943 bi rekli Poljaki, ampak naša materinščina. Upam, da sem bil jasen. In tisti ampak moram dvakrat debelo podčrtati, da bi obema nemškima gostiteljema, kar je moja srčna želja, pripomogel k boljšemu razumevanju problemov, h katerim se vračam. Oddaje za Jugoslovane v WDR so namreč samo ekavske in ijekavske (en dan ekavske, drugi dan ijekavske itd.). V teh sedmih dneh, ko sem te oddaje poslušal, so bile na sporedu štiri ekavske in tri ijekavske oddaje. Vse so namenjene, kot je slišati vsak dan v napovedi, »Jugoslovanom v ZRN, v Zahodnem Berlinu in v vseh sosednih deželah, kjer nas lahko slišijo«. V ekavskih oddajah se napovedovalca (Olga in Dragan) predstavita le na začetku vsake oddaje, v ijekavskih zvemo slučajno za njuni imeni šele v kakem kramljanju sredi oddaje (Marica in Ivica). Tekstni prispevki (razen nekaterih športnih) so anonimni, nepodpisani, prav tako tudi ne zvemo iz nobene oddaje, kdo jih ureja ali kdo je napisal ta ali oni članek ipd. Vse, kar vem, je to, da iz Frankfurta dopisuje v te oddaje športni učitelj Ale-ksandar Begovič, kot mi je sam rekel. On je odgovoren tudi za »jugoslovanske oddaje« v HR vsako nedeljo ob 12.40 na III. programu, toda o tem pozneje. Rekel sem: oddaje v WDR so v ekavščini in ijekavščini. Nepoučeni bi me popravil in to poenostavil: v srbščini in hrvaščini, kar pa ne bi ustrezalo resnici, za katero mi gre (glej samo zemljevid Jugoslavije v knjigi Aloisa Schmausa: Lehrbuch der serbokroatischen Sprache, 4. Auflage, Miinchen — Belgrad 1969, str. 240, kjer je jasno razvidno, kako se na srbohrvaškem jezikovnem območju prepletajo in križajo ekavski, ijekavski in ikavski dialekti itd.). V tekstnem delu teh oddaj (poročila in novice iz ZRN in z vsega sveta, novice iz Jugoslavije, večinoma s področja gospodarstva, kramljanja o tej ali oni dnevni ali splošni temi, strokovni, družabni in družinski nasveti, sporočila, opozorila, reklame, šport, humor, anekdote, vremenske napovedi ipd.) ni slišati niti ene slovenske ali makedonske besede, da o jezikih večjih in manjših narodnostnih manjšin (Albanci, Madžari, Italijani, Turki, Slovaki, Romuni itd.) sploh ne govorimo! Pa vendar bi si, brez »šovinizma« povedano, tudi Slovenci in Makedonci zaslužili vsaj vsako šesto ali sedmo oddajo, narodnostne manjšine pa vsaj kdaj kak del v ekavskih in ijekavskih oddajah! Pa tudi v glasbenem delu teh oddaj je neekavskim in neijekavskim tekstom odmerjenega le malo časa, prav tako le malo prostora v ekavskih oziroma ijekavskih poročilih iz raznih jugoslovanskih krajev (izvzeta so športna poročila, ki obravnavajo vse, kar se je tisti dan ali teden v Jugoslaviji pomembnega zgodilo na tem področju). V teh sedmih dneh, ko sem te oddaje natanko poslušal, je bilo v njih na primer 49 jugoslovanskih narodnih in umetnih pesmi, sodobnih popevk ter starih in novih melodij ipd. Med njimi je bilo 38 srbskih in hrvaških, 3 makedonske, 4 v jezikih, ki jih, žal, ne razumem (v madžarščini, albanščini ali turščini?) in le 4 slovenske. Novic in poročil iz raznih krajev Jugoslavije pa je bilo skupaj 114 in med njimi samo 8 iz Slovenije. Po gornji sliki, se pravi: po logiki »redakcije emisija za Jugoslovene« pri WDR slovensko, makedonsko, albansko, madžarsko itd. govorečih Jugoslovanov takorekoč skoraj ni! Tudi jaz trpim: eppur si muove — pa vendar so! V prvomajski prilogi »Dela« pod naslovom »SFRJ '70, Nova Jugoslavija od A do Ž« berem na tretji strani naslednje: »V Jugoslaviji živi pet narodov, več etničnih skupin in še precej več narod- Lojze Krakar 944 nosti. Po popisu prebivalstva, ki je bilo leta 1961, je Uvelo na ozemlju Jugoslavije 7,8 milijonov Srbov, 4,3 milijonov Hrvatov, 1,600.000 Slovencev, 1,100.000 Makedoncev in pol milijona Črnogorcev; pa še milijon prebivalcev, ki so se izjasnili kot Muslimani, ter 0,3 milijona državljanov, ki so izjavili, da so kratkomalo Jugoslovani in neopredeljeni.« In dalje na isti strani: »Med narodnostmi je največ Albancev (po popisu iz leta 1961) — kar 0,9 milijona ... Po današnjih ocenah je samo v Srbiji (v avtonomni pokrajini Kosovo in Metohija — op. L. K.) že 1 milijon Albancev ... Od pol milijona vseh jugoslovanskih Madžarov jih je 450 tisoč v Vojvodini (v avtonomni pokrajini v Srbiji — op. L. K.); v Sloveniji jih je deset tisoč. Turkov je 183 tisoč.. . Slovakov je 86 tisoč, Romunov 61, Bolgarov 63, Čehov 30, Ru-sinov 40, Nemcev 20, Vlahov 9 in Rusov 12 tisoč. .. Italijanov je okrog 26 tisoč . .. Ciganov je po omenjenem popisu 32 tisoč.« In koliko od teh jugoslovanskih državljanom' je v ZRN? Točnih uradnih podatkov nisem mogel nikjer dobiti. Po neuradnih sodbah menda že čez 400 tisoč, z družinskimi člani vred celo do pol milijona. In med njimi Slovencev? Spet po neuradnih podatkih okrog 50—60 tisoč. Zal mi je, da ne morem bralcem postreči z uradnimi številkami. Toda tudi neuradni podatki so zgovorni. In ravno to, da vse te podatke »redakcija emisija za Jugoslovene« pri WDR v Kolnu ignorira, je tista poglavitna stvar, ki je povzročila to odprto pismo, za katerega osnovo sem si vzel dve osnovni neizpodbitni dejstvi: 1. Vstavo SFRJ, ki velja za vse državljane SFRJ kjerkoli in v kateri beremo: a) v 1. členu I. poglavja prvega dela: »Socialistična federativna republika Jugoslavija je zvezna država prostovoljno združenih in enakopravnih narodov in socialistična demokratična skupnost, ki temelji na oblasti delovnega ljudstva in na samoupravljanju«; b) v prvem odstavku 33. člena III. poglavja prvega dela: »Občani so enaki v pravicah in dolžnostih, ne glede na razlike v narodnosti, rasi, veroizpovedi, spolu, jeziku, izobrazbi ali v družbenem položaju«; c) v prvem odstavku 41. člena III. poglavja prvega dela: »Občanu sta zajamčena svobodno izražanje svoje narodnosti in kulture ter svobodna raba svojega jezika« (tega uporabljajo tudi poslanci najvišjega jugoslovanskega državnega organa, zvezne skupščine SFRJ, kjer vsak poslanec lahko govori v svojem jeziku in ima pravico, da njegove besede prevajajo v jezike vseh drugih poslancev — op.