Ob dokončnem odhodu bližnjega človeka je tako, kakor bi zgubil del sebe. Ne toliko iz preteklosti, kajti ta ostaja nekje za nami in v spominih, ampak bolj žive prisotnosti in zamišljene prihodnosti, ki jo ve­ dno, na svoj način, oblikujejo tudi minule izkušnje in spoznanja. Igor Mezgec, ki nas je po neustavljivi bo­ lezni v teh tednih naglo zapustil, je bil ena od bližnjih oseb, s katero se v zadnjem obdobju pravzaprav nisva pogosto srečevala, a sva se lahko ob vsaki priložnosti, ko sva se videla ali slišala, brez uvoda pogovarjala o čemer koli. Tudi o "kvantnem preboju", ki ga je lan­ sko leto osnovala sofisticirana tehnologija, ker je bil po izobrazbi fizik in so ga zanimale sodobne teorije o vesolju. Pa sva se hkrati nasmehnila in se v nadaljnjem pogovoru raje ustavila pri besedah o kakem zadnjem izletu v naravo, pri omembi hribov ali kakega članka, ki to opisuje. Igor Mezgec je bil dragoceni bližnji človek še za mar­ sikoga. Ne le za svojo drago ženo Mirjam, katerima sem bil, skupaj z njenim bratom, alpinistom Boja­ nom Počkarjem, s katerim sva bila sošolca na srednji gozdarski šoli, poročna priča v zdaj že oddaljenih le­ tih. Pa svojima odraslima sinovoma, T omu in Iztoku. Dragoceni prijatelj, kolega, lahko le dobri znanec je bil še marsikomu: sodelavcem v službi na srednješol­ skem centru v Postojni, dijakom, ki so ga imeli radi in ga iskreno zelo spoštovali (kljub zahtevnima predme­ toma – fiziki in matematiki). Cenili smo ga vsi, ki po­ znamo alpinizem, na poseben način pa smo ga imeli radi njegovi bližnji soplezalci in prijatelji – Rado Fa­ bjan, ki je z njim plezal največ, Bogdan Biščak, Ma­ tevž Lenarčič in jaz. Do njega smo imeli vsi zelo spo­ štljiv odnos, osebno zavzet, razumevajoč, kar malo poseben odnos. Mislim na splošno vsi, ne le najbližji. Igor Mezgec je bil v tisti najbolj preprosti, pametni in čisti obliki nekoliko poseben človek. Inteligentno po­ seben, ki se je zavedal velikosti sveta in vsega izobilja življenja na njem, pa tudi svoje človeške, vedno tako ali drugače omejene, enkratne individualnosti. Vese­ lil se je lepot in skrivnosti, ki jih razkazuje narava; ce­ nil jo je in občudoval – kot plezalec v gorah in alpinist, kot fotograf, ko je pozorno motril in natančno izbi­ ral motive za svoj objektiv ter ustvaril estetsko vrhun­ ske fotografije. Znal je ujeti in ustvariti podobe, na ka­ terih se prikazuje nežna, do tančin izpiljena in vsega odvečnega očiščena lepota, naj bo to cvetlica na po­ lju, poletni preliv svetlobe med debli v gozdu, samo­ tna cerkvica ob rumeni jesenski travi in košati lipi, te­ mno rdeči ruj med kraškimi kamni. Na teh njegovih podobah, ki jih je potrpežljivo in skrbno ustvarjal, pa se tiho, brez hrupa, a vztrajno prikazuje tudi minlji­ vost življenja. Življenja, ki zasije, se bistri, ki kleše, do­ bro vidi, razume, pa tudi gre. Igor Mezgec nas je zapustil prezgodaj. Ob slovesu nam je težko sprejeti ta odhod. Kljub stiski se je on V SPOMIN Igor Mezgec (1954−2020) Tam, ponoči na polici, sredi strme stene 64 sam najbrž poslovil pomirjen s sabo in z naravo. Vse življenje jo je iskreno občudoval – njeno lepoto, jo preizkušal na nevarnih robovih v gorskih stenah, jo navsezadnje tudi študiral, saj je bil fizik, s posebnim zanimanjem za vremenoslovje. Spomnim se, ko sem – pred več kot štiridesetimi leti – prišel v Postojno kot dijak na Gozdarsko šolo. Bival sem v starem internatu, nekoč Windischgraet­ zovem dvorcu, ki je bil med prvo svetovno vojno se­ dež general štaba avstro­ogrske vojske na Soški fron ­ ti, v njem pa kot poveljnik general Svetozar Borojević von Bojna, ki je šel rad vsak popoldan, če je mogel, na sprehod na bližnji grič Sovič. Pozneje je stavba posta­ la hotel, posebej za petične italijanske goste. Po dru­ gi vojni pa gozdarski šolski center. A teh stvari nam takrat nihče ni znal povedati. Sem pa samodejno ob popoldnevih po šoli začel zahajati na Sovič in tam že prvo leto srečal slokega in visokega fanta, Igorja Me­ zgeca, od mene osem let starejšega, za katerega sem vedel, da pleza. T o je takrat zanimalo tudi mene. Za­ čela sva se pogovarjati in spoštljiv odnos me je prite­ gnil. Tako konkretni gibi kakor besede in misli so bili pri njem izbrani, vedno na preprost način premišljeni, izpiljeni in bistveni. T akšni so bili tudi njegovi vzponi v gorah, enako motivi na njegovih fotografijah. Kot bi šlo za izbran, pametno intimen odnos med njim in svetom, med človekom kot posameznikom, z vsemi njegovimi omejitvami, in neizmernim svetom narave. Pri tem si je za kriterij izbiral izključno svo­ jo lastno osebnost, s svojimi zmožnostmi, ter izbra­ ni cilj, ki se mu je zdel razumno vreden in dostopen. Meni, ki sem takrat hrepenel po slavi in dokazovanju ter sem hotel videti vse in imeti vse, se je njegov pri­ stop zdel skoraj preveč skromen. V resnici sem se od njega učil in se veliko naučil. Postojnska peterka: Rado Fabjan, Igor Škamperle, Igor Mezgec, Bogdan Biščak, Matevž Lenarčič Arhiv Igorja Mezgeca V Postojni sem ob sošolcu Edu Kozorogu in Rajku Noču spoznal še druge fante, s katerimi smo začeli plezati. Bogdana in njegovo mamo, ki me je, takrat v resnici še zelo mladega fanta, vedno rada in toplo sprejela na njihovem domu, da sem se tudi po njiho­ vi zaslugi v kraju počutil zelo domače. Rada Fabjana iz Pivke, ki je bil preprost fant, v rokah izjemno mo­ čan, po srcu pa dober in mehak, kakor redko koga srečaš. T udi on je včasih prišel k skalam na Soviču – tam so namreč tudi dobre, v detajlih kar poštene in za nas pomembne skale. Zgodovina, vidite, ima svo­ jo vrednost! V gorah smo kmalu spoznali Matevža Lenarčiča, ki se je pridružil naši družbi in postal njen sestavni del. Z Igorjem sta vedno našlo globljo stru­ no soglasja, kar je del osebne filozofije. V tistem pr­ vem obdobju nas je na planinskem društvu v Postoj­ ni, kjer nas je bilo kar naenkrat dovolj za spodobno oživitev alpinističnega odseka, širokosrčno sprejel znani in visoko cenjeni, vrhunski alpinist Boris Kri­ vic. Z mlajšimi fanti, Igorjem, Bogdanom, Radom in Matevžem pa smo postali prijatelji. Povezovalo nas je mladostno hrepenenje po gorah. Želja po izbranih vzponih, kjer se srečujeta nevarnost in lepota, ki da­ jeta življenju višji pomen, vrednost in smisel. Res je, da smo po Igorjevi zaslugi večkrat izbirali stene in smeri, ki so bile nekako izven modnih ci­ ljev. Samotne stene in pozabljene smeri. Vendar ni šlo le za to. Vsak vzpon smo pospremili in ga neka­ ko opremili – pogosto je šlo za kako prvo ali drugo ponovitev – s svojo razlagalno in doživeto dinami­ ko. Zdi se mi, da smo šele s tem, predvsem sebi, pa tudi steni in smeri, dali neko pomembno, temeljno vsebino dejanja in duha. Pogosto smo plezali sku­ paj, v dveh navezah, pa tudi v treh, ko eden takrat ni mogel na pot. Radi smo zahajali na Bivak I. v Veliki 65 junij 2020 PLANINSKI VESTNIK dnini nad Krnico. Plezali smo v zahtevnih smereh v Rakovi špici, Igor pa naju je z Radom prepričal, da bi bilo vredno pogledati tudi v Šmučevo smer v Škr­ latici. Tega najbrž nihče več ne pleza (peta stopnja po stari oceni; skratka, že takrat druga liga). Men­ da smo naredili drugo ponovitev, iz smeri, v kate­ ri smo se zelo lepo počutili, pa smo naredili pravo doživljajsko zgodbo, da jo je šel Rado še enkrat pre­ plezat, sam. Plezali smo tudi v Črnem kotu Rako­ ve špice (prva ponovitev), kjer najbrž ni več niko­ gar. Pa Barbkino smer v Škrlatici, resno in nasploh zahtevno smer bratov Štremfelj (opravili smo prvo ponovitev), v spomin na drago Barbaro, sestro Ma­ rije Štremfelj, ki sem jo na njen zadnji večer pred vzponom, s katerega se ni vrnila živa, v koči v Ta­ marju vprašal, kam gresta jutri z Andrejem. Pa se je prijazno, a tudi malo plašno nasmehnila in rekla, da kar nekam, bosta videla … Šla sta prvenstveno. O takšnih, malo zgodovinskih in malo norih, a kako­ vostnih smereh, ki smo jih ubirali in jih je Igor Mez­ gec prav z veseljem izbrskal, bi lahko še pisal. Enkrat pa sem mu celo jaz, mlajši, eno predlagal. Zanimala me je Debela Berta v Šitah, ki sta jo prva preplezala Janez Skok in Janez Sabolek ­ Sablja. Fanta, vrstnika, sta sodila v takratno špico ljubljanskih plezalcev. Igor je steno Šit poznal, vedel je, za kaj gre, in je bil takoj za to. Šla sva in se kar namučila v tisti trdi in topi sivi ska­ li, kjer je legendarni Sablja previse premagoval s tanko kovino zob s svoje kosilnice. T udi nama so pomagali. Dve veliki steni in veliki smeri, ki smo ju skupaj pre­ plezali, vsako od obeh smeri v dveh polnih dnevih, s tiho poletno nočjo na mali ravni polici, nekje na Foto: Igor Mezgec Foto: Igor Mezgec 66 zgornji polovici stene, pa sta bili steni Burela v Dolo­ mitih in Votli vrh v Loški steni. Ob Igorjevem slovesu sem se v teh dneh spomnil prav teh dveh bivakov. Ne zajed in previsov niti ne strahu pod njimi ali veselja in zadoščenja na vrhu, ampak tihih poletnih noči, ko si nekje vmes, sredi stene, in se morda še najbolj za­ veš, kako je vse naše bivanje … 'nekje vmes'. Med prej in potem. Kot mi je pravil oče: življenje ni nikoli niti belo niti črno, ampak vedno nekaj vmes. T am, ponoči na polici, sredi strme stene, se zaveš, da si in da lahko tudi ne boš več tu. Doživeto hrepenenje, ki smo ga preživljali v gorah, nas je povezalo z nečim, kar se je z leti le še poglobilo in ostalo. T akšno prijateljstvo je dragoceno. Spominja na vrednoto, o kateri so pisali stari filozofi in literati, Alpinizem je ostra, nevarna igra Igor Mezgec v JZ steni Burela v Cimi Burel, Dolomiti; Italijansko-poljska smer Arhiv Bogdana Biščaka In vzljubili. Kot je tudi on vzljubil nas, Igorja Škamper­ leta, Rada Fabjana, Matevža Lenarčiča in mene, pri­ jatelje, s katerimi si je v stenah delil mladostna hrepe­ nenja. Morda je tančico lastne molčečnosti še najbolj iskreno razprl, ko je v spremni besedi, ki jo je napisal k Igri in biserom, spregovoril o našem prijateljstvu: "Ta knjiga je tudi pripoved o prijateljstvu med nekaj nekdaj mladimi fanti (eden med njimi sem tudi sam), ki jim je naključje prekrižalo poti v gorah in stenah in Ciceron in Seneka. T o je prijateljstvo, ki ni prisilno niti ni formalno. Ni ga treba potrjevati. Za rojstne dneve si nismo pisali voščil. Vsakič, ko smo se videli, če ne drugače, vsaj enkrat na leto, navadno ob koncu leta, pa smo si bili intimno znani v vsem in blizu. Polni vse­ bine iz preteklosti, pogledov naprej in živega, srečne­ ga zavedanja polnosti trenutka 'zdaj', ki ga pravkar ži­ vimo. Kot bi prav to naše prijateljstvo obstajalo kot steber v času, ki se izmika minevanju. Prijateljstvo, ki je vedno enako mlado in ne mine. S to zavestjo te tudi zdaj pozdravljamo, Igor. Prepriča­ ni, da bosta tvoja prijazna beseda in v resnici mili po­ gled − v duhu še vedno z nami v gorah. Počivaj v miru. Igor Škamperle Igor je odšel prezgodaj. Ne zase, on je bil v svo­ ji modrosti spravljen tako s sabo kot svetom. Odšel je prezgodaj za nas, prijatelje, ki smo upali, da se bomo še kdaj skupaj z njim v stenah in na vrhovih veselili neskončne svobode in ljubezni, ki je nikjer drugje ni­ smo mogli občutiti tako intenzivno kot tam gori. Še pred dvema ali tremi meseci, ko sem ga obiskal na domu in sva se v senci njegove bolezni pogovarjala, da greva, ko mu jo uspe premagati, v Monte Agnèr, se je zdelo, da naša skupna doživetja niso le spomini. Agnèr ga je obsedal od mladosti, že od takrat, ko smo v poznih sedemdesetih letih Postojnčani prvič orga­ nizirali "odpravo" v Dolomite, tja pod T orre Trieste in Venezia. Bilo je to tako značilno zanj − vsi ostali smo vzdihovali ob slavnih smereh v steni Civette in njenih stolpov, on pa je gledal na drugo stran, čez dolino, v 1500­metrske stene neuglednega in nemodernega Agnèrja. Zdaj, ko so bili dolgovi naše mladosti že dav­ no za nami in se ni bilo treba več dokazovati v najtež­ jih in razvpitih smereh Dolomitov, se mu je zdel pravi čas, da gre pobožat še Agnèr, eno svojih prvih in po krivici zapostavljenih ljubezni. Igorja sem spoznal kot srednješolec na popoldan­ skem in večernem igranju košarke. Ker je bil tri leta starejši, se izven košarkarskega igrišča nismo družili, a košarka je dobra igra za spoznavanje značajev. Zato sem vedel, da raje molči kot govori, da mu še zdaleč ni vseeno, ali zmaga ali ne, in predvsem, da razmišlja nekonvencionalno; velikokrat je presenetil z nenava­ dnimi potezami, ki jih nihče ni pričakoval. Tak je bil tudi pri treningih na Soviču in v gorah, najbrž pa tudi kot študent – študiral je meteorologijo. Skratka − Igor ni bil preprost človek, ni bil človek, ki ga je lahko imeti rad. T ako kot se njemu ni bilo težko potruditi za stva­ ri, ki so v življenju pomembne, smo se morali drugi potruditi, da smo ga zaradi njegove molčečnosti in introvertiranosti zares spoznali in razumeli. PLANINSKI VESTNIK junij 2020 67 jih počasi povezalo z nečim, kar ostane. T o je s prija­ teljstvom, ki ga ne moreš utrgati kot zrelo hruško na lep jesenski dan. To je prijateljstvo, ki ga ni treba po­ trjevati, ki ni zahtevajoče, ki kljub medsebojnemu za­ upanju ne vdira v intimo drugega. To je prijateljstvo, kjer morebitne nerodne besede, slabe misli in zamere izpuhtijo v prah obžalovanja, da so take misli in bese­ de sploh vzniknile. Tako prijateljstvo zahteva pošte­ nost do sebe in drugih." Igor je bil med nami verjetno najboljši plezalec v ska­ li. Kljub svojim 190 centimetrom in vitki, skoraj suhi postavi je plezal izjemno elegantno. Zdelo se je, da se nikoli ne napreza, tudi hitel ni nikoli. Njegovo veli­ kost smo mu marsikdaj zavidali, saj je z lahkoto do­ segel kak oprimek, za katerega smo se morali manj­ ši od njega na smrt pretegniti; v plezališčih je zmogel detajle, ki so bili za nas marsikdaj pretežki. A njegov vpliv na naše razumevanje alpinizma je bil odločilnej­ ši nekje drugje: njegovo samosvoje razmišljanje je bilo namreč velikokrat odločilno, da smo se znašli v kaki smeri, ki so jo že vsi pozabili, njemu pa je prav zato padla v oči. V posebno veselje mu je namreč bilo br­ skati po življenjepisih starih mojstrov alpinizma, iska­ ti smeri, ki so jih preplezali, in jih − še posebej, če so bile povsem nemoderne − preplezati. On je bil najbolj "kriv", da nismo preplezali skoraj nobene prvenstvene smeri, in on je bil "kriv", da smo se znašli v dveh naj­ težjih in najnevarnejših skalnih smereh, ki smo ju tudi preplezali: italijansko­ poljski smeri v JZ steni Cima Burel in Znamenju ob poti v S steni Votlega vrha. Sicer pa je najbolje, da njegov odnos do alpinizma spet prepustim njemu in omenjeni spremni besedi: "Čeprav je lahko alpinizem tudi zabaven in nudi svo­ jevrstne užitke, primerljive z letenjem, povejmo jasno in glasno – alpinizem ni zabava. Če že zaradi drugega ne, to ni zaradi vseh tistih obrazov, ki so v strmih in le­ denih stenah pustili svoje nasmehe. Zato upam, da so medijski spektakli iz velikih sten, kot smo jih bili pred leti deležni tudi pri nas, slepa pot alpinizma. Blizu mi je misel prijatelja in alpinista Igorja Škamperleta, ki Južni raz Skute leta 2014 Arhiv Matevža Lenarčiča Foto: Igor Mezgec 68 gorsko steno primerja s katedralo, svetiščem, kot pro­ storom za občutenje duha in lepote sveta. Zagleda­ nost v gore je doživljajski fenomen človeka (dobro, človek se lahko zagleda še v marsikaj drugega). Mor­ da strmine in prepadi vzbudijo v nas neke arhetipske želje po premagovanju gravitacije in želje po radove­ dnosti in raziskovanju nečesa, kar se nam zdi nedo­ stopno, strašljivo – in hkrati vabljivo. Prasile Narave so v gorah še bolj divje, tudi Bogovi so v vrhovih gora videti bolj mogočni. Alpinizem ta gorska občutenja le še okrepi. Biti tam gori v mukah telesa in duha je neka prav posebna odrešitev, ki je nalezljiva in žal za mar­ sikoga tudi usodna. Je vredno tvegati svoje življenje tam gori? Na to vprašanje se ne da zlahka odgovoriti. T u alpinizem s svojo hojo po ostrem grebenu med ži­ vljenjem in smrtjo včasih zaide v junaško patetiko, ki pa bistva alpinizma ne označuje. Bistvo alpinizma (pa tudi bolj zmerne hoje v gore) je v zavedanju človeko­ ve majhnosti in minljivosti in v spoznanju, da je nepo­ pisno lepo občutiti le svoje golo človeško življenje. Po drugi strani pa, navkljub doživljajski moči alpinizma, ki se vtisne v najgloblje plasti duše, morda malce pre­ tiravamo z vrednotenjem le tega v smislu etičnega in filozofskega izkustva. Alpinizem je tudi in predvsem igra – ostra, nevarna igra." Igor svojih bitk ni bil s svetom, bil jih je s samim seboj. Nikoli nisem srečal človeka (kdo ve, ali sploh obsta­ ja?), ki bi bil tako neodvisen od zunanjega dogajanja, od tega, kaj drugi mislijo o njem in nasploh o vsem. Ko je plezal, ni nikoli tekmoval, ker ga ni zanimalo, ali je boljši ali slabši od drugih, ampak zgolj to, kar v go­ rah doživi. Nikoli ni odšel v Himalajo ali Ande, še v Zahodne Alpe ne, ker si je alpinizem zamislil kot od­ krivanje skritih smeri v Julijcih in Dolomitih in ga v tem njegovem pogledu ni mogla premakniti ne vsa svetovna alpinistična literatura, ki jo je poznal v po­ drobnostih, ne naše prošnje, naj se nam pridruži na naših poteh po svetu. A tudi bitke s samim seboj zna­ jo biti težke, in Igorjeve so bile. Igorju je alpinizem podarjal svobodo, a mu jo je obe­ nem tudi jemal. Z njim sem se znašel sredi dveh naj­ hujših deževnih neviht na svoji alpinistični poti in na­ čin, na katerega ju je prenašal, je lepo pokazal bitke, ki so z leti zanj postajale vse težje. Prvič je bilo to pov­ sem na začetku našega plezanja v Aschenbrennerje­ vi smeri v Travniku, drugič nekaj let pozneje v smeri Krivic­Cedilnik v Široki peči. Prvič je najino trpljenje v pravem slapu prenašal stoično (h grškim stoikom bi morda z njegovo osebnostjo še najbolj spadal), molče in potrpežljivo, drugič je po dveh urah čepenja v pravi reki "znorel" in z glasnim krikom dal vedeti, kako od­ več mu je to bilo. Plezanje ga je, tako se je meni zdelo, da čuti, zasužnjilo, in to je razumel kot omejitev svoje svobode. Naj se tu še enkrat zatečem k njegovim be­ sedam: "Zelo pomemben del alpinizma je sestopanje. Alpi­ nisti in alpinistke nismo kozli in koze, ki se pasejo na travnih policah sredi strmih sten. Treba je znati se­ stopiti v dolino, v 'resnično življenje'. Kako se junaki sten in previsov vidijo v družinskem življenju, z dru­ gačnimi skrbmi in odgovornostmi kot gori v stenah? Nekateri s sestopom nimajo težav – imajo družine in otroke in se še vedno potikajo po stenah. Dober del jih naredi ostro črto med alpinizmom in življenjem po njem. So pa med nami tudi taki, ki ne zmorejo se­ stopiti – obvisijo na zadnjem oprimku, sestop pa po­ staja vedno težji in nemogoč. Postavi se vprašanje – ali imeti (družino, otroke) ali ne imeti (družine, otrok in brez teh skrbi plezati dalje)? Ali se splača tvegati in preplezati še zadnji raztežaj pod vrhom Cerro Tor­ reja – delikatno snežno gobo – in stopiti na njegov vrh ali se umakniti in sprijazniti z doseženim skoraj­ ­vrhom? Da, splača se tvegati in imeti otroke in vrh!" Igor je iz alpinizma odšel, imel je družino in otroke, a ugotovil, da se iz njega nikoli ne da zares oditi. Zato sva se vse do lani še kdaj navezala na skupno vrv in odšla v stene. T udi tokrat ni šlo drugače kot po njego­ vo. Po štirih letih, ko sem se jezil, kakšne smeri izbi­ ra, mi je le zaupal kriterij: plezala sva stare, pozabljene smeri Uroša Zupančiča. Na Monte Agnèr z Igorjem ne bova splezala. Bo pa vselej, ko bom v gorah, tam nekje zraven. Bogdan Biščak Foto: Igor Mezgec 69 junij 2020 PLANINSKI VESTNIK in ustno izročilo. Povabita me, da se jima pridružim v Kukovčevi smeri južne stene Planjave. Podrobno­ sti vzpona so z leti izginile, ostal pa je močan občutek vzajemnega spoštovanja, naklonjenosti, razumevanja sveta in nas v njem, ki ga ni izbrisal niti destruktivni črni humor niti razigrano norčevanje iz lastnih sla­ bosti. Prijetno zaupanje, pripadnost, varnost, kot po­ čutje mladega mačka v zavetju maminega trebuha in kosmatih tac. Z leti se je prijateljstvo s postojnsko alpinistično če­ tvorko (Igor Mezgec, Igor Škamperle, Bogdan Biščak in Rado Fabjan) še okrepilo in vztraja do danes. Z Me­ zgačem pravzaprav nisva veliko plezala skupaj, imela sva sicer hude načrte, ki so z leti relativizacije alpini­ stičnega početja in smiselnosti tekmovalnega osvaja­ nja nekoristnega sveta zbledeli. Imela pa sva isti konji­ ček, ki je bil meni dolga leta služba, Igorju pa estetska nadgradnja njegovega umirjenega življenja. Iska­ nje idealne kompozicije v kaosu naravnih elemen­ tov. Imela sva iste vzornike iz sveta naravoslovnih fo­ tografov, ki so opazovali svet iz podobnega zornega kota. Lepota kot taka, ki je ne more opisati nobena fo­ tografska teorija, zgolj zbirka barv, odtenkov, preho­ dov, postavitev, ki te popeljejo v lastno izkustvo biva­ nja v sorodnem okolju. T u ni velike filozofije, vidiš ali pa greš mimo. In prav tu je bil Igor velik mojster. V nepreglednem kaosu naravnih elementov, ki je za večino predstavljal zgolj kuliso njihovih trenutnih problemov, je videl in dolga leta beležil s svojim analognim pentaxom lepo­ te, ki so jih vsi zgrešili. Njegov domači poligon so bili slovenski gozdovi, poučeval je namreč fiziko na sre­ dnji gozdarski šoli, iz katerih je trgal humano esteti­ ko, posneto na srednjeformatni dia film, pozneje pa se je vendarle sprijaznil z digitalno tehnologijo. Igor­ ju je bilo namreč zelo zgodaj jasno, da sta osebna sre­ ča in zadovoljstvo odvisna od napora, ki ga je vložil v izdelek, s katerim je želel okolici, svetu sporočiti, ka­ kšen človek je, kaj se mu zdi prav in kaj narobe, ka­ kšne so njegove vrednote, prioritete. Digitalizacija pa nam je ukradla privilegij truda, napora in nas spreme­ nila v snajperje, ki šele doma za računalniškim ekra­ nom iščejo smisel in sporočilnost posnetka. Nekaj dni pred svojim prehodom v drugo dimenzi­ jo naju je z Bogdanom med obiskom na njegovem domu, ko se je že zelo težko postavil na noge, prese­ netil z izjemno kolekcijo čudovitih fotografij gozdnih impresij, ki jih je posnel že med boleznijo na dolgih sprehodih s svojo soprogo Mirjam. Igor ni bil pristaš hitrega fotografiranja ter izbora in obdelave doma na računalniku. Posnel je le nekaj kompozicij, a vsako v detajle premislil, postavil stojalo, skadriral, se praskal, prestavljal, spreminjal kot, iskal svetlobo, čakal, čakal, čakal, preden je sprožil zaklop. T akšni posnetki zahte­ vajo ogromno energije, volje, psihičnega in fizičnega Igor Mezgec in Rado Fabjan na vrhu Cime Burel Arhiv Bogdana Biščaka Nesporen moralni steber Pomladi daljnega leta 1983 sem se peljal z dol­ gim, dvodelnim zelenim avtobusom, ki je tisti čas povezoval Kamnik s Kamniško Bistrico. Po tragični smrti najboljšega prijatelja Borisa Simončiča v fran­ coskih Les Courtes, kjer sva plezala po opravljenem nakupu opreme za jesensko južno steno Anapurne I, je bila v moji glavi popolna zmeda. Brez cilja sem se potikal po hribih in iskal odgovore o smiselnosti vse­ ga. Brez prijatelja je bila prihodnost hladna, brezbarv­ na, nepotrebna, negotova in tuja. Med lovljenjem ravnotežja na ostrih ovinkih vijugave ceste se zapletemo v pogovor z dvema Postojnčano­ ma, ki prav tako med koleni držita velika nahrbtnika. Manjši in zgovornejši Bogdan Biščak, suh in velik pa molčeči Igor Mezgec. Razen bežnih srečanj v hribih se prej nismo poznali, prav dobro pa smo vedeli, kdo je že kaj preplezal, čeprav je bil takrat vir informacij omejen zgolj na Savenčeve alpinistične novice v Delu 70 napora, zato je tudi njihova sporočilnost veliko večja, saj odraža neposreden stik fotografa s trenutkom, ki ga je doživljal. Igor se je iz vrhunskega alpinizma umaknil relativno zgodaj, niso ga zanimali Himalaja, bleščeči Andi, Pa­ tagonija, celo Paklenica ga ni preveč vznemirjala. Za nas mladce, ki bi najraje imeli vse in bili povsod, je bil velika uganka, "le kako se lahko upira lepoti osemti­ sočakov, vznemirljivosti tujih kultur, duhu deževnih pragozdov, vonju od sonca prežgane kože, strahu, nadzemskim občutkom na vrhu skrivnostnih gora", smo se spraševali. Vsa ta leta, desetletja smo se redko videvali, vendar najmanj enkrat na leto med božičem in silvestrovim na Radovem domu v Pivki. Sprva so bile debate težke, trajale so dolgo v noč, Bogdan obetaven, izjemno na­ čitan in filozofsko podkovan politik, Škamperle pro­ vokativen profesor literature in kulture religije, Rado kot umirjen starosta. Glasno prerekanje, ne vem, kako so Radovi domači to zdržali, se je včasih speljalo v pravi prepir , ki pa se je vedno zaključil z načrti o sku­ pni turi v bližnji prihodnosti, kar še vedno traja. V teh debatah je bil Mezgač s svojo donkihotovsko posta­ vo in zgodaj posivelo grivo prizanesljivo ob strani, le tu in tam je z nekaj močnimi besedami zabil bistvo v naše glave. S svojo distanco do alpinizma in sveta nasploh, razumevanjem narave in politike, odnosov v družbi, poznavanjem vremena in fizikalnih zakoni­ tosti je zame predstavljal nesporen moralni steber, ob katerem so mi bile stvari veliko bolj jasne. Mislim, da je bil njegov odmik od vrhunskega alpi­ nizma stvar zenovske intuicije, pri kateri za srečo in zadovoljstvo niso pomembni vrhunski, svetovni do­ sežki, zmage in uspehi, materialna rast in razvoj, saj je že navaden sprehod skozi kraške gmajne in gozdo­ ve dovolj, le ustaviti se moramo in pogledati tako, da vidimo. Z Mezgačevim odhodom se je porušil naš centralni steber, varen privez, zato novoletne debate nikoli več ne bodo tako žive in kompleksne. Pomirja nas lahko zgolj zavedanje, da prenašamo njegove po­ javo, razmišljanja, pogled na svet, na alpinizem, na fo­ tografijo, njegov glas, smeh naprej v prihodnost. Matevž Lenarčič Foto: Igor Mezgec Vrh Levih Skočnikov po prvenstvenem vzponu Arhiv Bogdana Biščaka Ja, lahko rečem, bilo je nekoč v sedemdesetih na Postojnskem. Po tem, ko sem zabluzil v šoli, sem si našel delo na stari žagi pri pravem gartru, tik pod So­ vičem. Med premetavanjem plohov in obračanjem hlodov z možgani na off sem se spomnil, da se men­ da na Soviču tedensko srečuje druščina plezalcev. In tako sem po delu namesto v bar Bor zavil na Sovič. A ni pomembno, ali je šlo za predestinacijo ali za kaj drugega, bil sem na pravem mestu ob pravem času in tam so bili pravi ljudje, ki so fantu, ki je stal na križišču življenjskih poti in ni vedel, kaj bi sam s seboj, poka­ zali pravo pot. V tej tovarišiji je v mojih očeh s svojo pojavo, izrazito atletsko postavo, predvsem pa s svojo mirnostjo in preudarnostjo izstopal Igor . Nikoli ni silil naprej, pa če smo reševali probleme v skali ali Svet kot celoto − vse je 'počel v svojem slogu' (po Matevžu), kot da mu je vse jasno. V skali s sproščeno eleganco, o svetu pa z izbranimi besedami, ki so na krog prisotnih delovale prav prepričljivo. Z Igorjem sva prav kmalu našla skupno misel in ti­ sta prva, najbolj kritična leta, sem z njim plezal naj­ več. Zavest, da je za hribe potreben trening, je bila pri­ sotna od samega začetka. To dejstvo nas je rešilo iz mnogih kritičnih situacij. Še dobro se spomnim, kako sva pred svojim prvim resnim vzponom v avtobusu s pomočjo prusikov in karabinov simulirala dvojni škripec. Ko sva se prvič spravila v Kogel, sva spala pod steno – se ve, brez opreme za bivakiranje. Padla je noč, sedla sva na vrv in čakala jutro, ki ga ni bilo od nikoder. Ni bilo druge kot začeti z atletsko abecedo, sredi noči – trening v hribih za hribe. Zjutraj sva bila tako naspidirana, da sva kot za šalo padla čez Kogel. Naslednji konec tedna sva imela s seboj že dekco. Izkušnje izpod Kogla so narekovale nakup bivak vreč. Opogumljena z novo pridobitvijo sva skovala načrt za najin prvi zimski vzpon. Dolo­ čila sva dan in cilj, brez umika, v petek po moji služ­ bi v Vežico. Dejstvo, da je bila zima, da je lilo kot iz škafa, naju ni ustavilo. Rinila sva pod Vežo in verjela v čudežno moč vreč in z listjem postlane suhe votli­ ne. Ne prvo ne drugo upanje se nama ni uresničilo, pa še test teorije o slabem vremenu − slaba je lahko le oprema − sva preizkusila. A saj je Igor imel s se­ boj neverjetno popotnico – kondenzirano mleko. Dopingirana od mleka sva zopet opravila kakovostni polnočni višinski trening, zjutraj pa hajd v Bistrico na krpana in domov. Nikoli mi ne bo popolnoma jasno, kako sem si kot fizikalec z žage pod Sovičem pridobil naklonjenost profesorja fizike. Igorju sem jih kar naprej špičil. V iz­ hodišču sem vzel alpinizem zelo športno­ tekmoval­ no, silil sem naprej, kjer se je le dalo. T udi z glavo skozi Spiz Piccol, 2139 m, Spiz d'Agnèr Nord, 2545 m, Spiz d'Agnèr Sud, 2617 m, Monte Agnèr, 2872 m, Torre Armena, 2652 m. Foto: Franci Horvat Občudovalec Agnèrja 72 zid, z veliko mero sreče. Igor je vse te moje izpade prenašal z veliko mero potrpežljivosti in razumeva­ nja. Bil je neverjeten vzgojitelj, vzgajal je z zglednimi dejanji, nikoli z nepotrebnim govoričenjem. Ko sem mu v Koglu vrgel kamen na nogo, v sme­ ri JLA mu je priletel na glavo, je vedno ostal popol­ noma miren, kot da se ni nič zgodilo. Nikoli nobenih očitkov, vedno izbran besednjak. Ko je že vse kazalo, da sem prebolel ošpice, me je že spet popadel strašni ego. Med plezanjem Lahove v Vežici sva naletela na navezo. Neverjetna želja po dokazovanju me je gnala v prehitevanje, med prehitevanjem pa karambol – že spet z več sreče kot pameti – brez bušk in zvite ploče­ vine. Bi pa bilo pravično in pošteno, da bi mi kdo od prisotnih s pestjo prilepil eno na čelo. Sledila so čudovita leta plezanja v Martuljku in nad Bivakom I. Igor mi je privzgojil spoštljiv odnos do predhodnih generacij, s posebno naklonjenostjo Ju­ vanovim smerem. To obdobje je Igor kronal s svojo najboljšo partijo v alpinistični karieri. V veliko čast mi je, da je to partijo odigral v moji prisotnosti. Pre­ tnarjevo smer v Rakovi špici je plezal ves čas naprej. Spodnji tehnični del je plezal neverjetno tekoče, z na­ tančno odmerjenimi gibi brez popravkov. Zgornji, krušljivi del pa z eleganco divje mačke, saj mi ni spu­ stil na glavo niti drobtinice peska. Ko sva že opravila mojstrski izpit, je prišel klic domo­ vine. Sam Bog ve, kako bi se končalo, če ne bi tistega leta podarila državi. Morda bi sklatila še kakšno zvez­ do, morda bi končala na dnu. Rado Fabjan in Igor Mezgec na Votlem vrhu leta 1984 Arhiv Igorja Škamperleta Za sebe lahko povem, da bolj kot kar koli drugega ob­ vladam štetje zvezd. V erjemite mi – nisem se uštel. Le poglejte, vzemite si čas, na nebu imamo novo zvez­ dico, ki se ne bohoti in ne razsipa s svetlobo, jo bo pa opazil vsakdo, ki gleda v nebo s srcem. Zadnja leta si je Igor srčno želel, da bi skupaj splezala Agnèr. Zelo mi je žal, da mu te želje nisem mogel iz­ polniti. Igorja ni več med nami, kamorkoli je že šel, mu lahko obljubim, da bom prišel za njim – slej ko prej; verjamem, da bo v tem času in prostoru načel novi Agnèr. Rado Fabjan Foto: Igor Mezgec