NAPREJ! Vse za napredek slovenskega ljudstva! Časopis «NAPREJ!> izhaja dvakrat mesečno, in sicer 4. in 18. — Uredništvo, administracija in ekspedicija je v Ljubljani, Šelenburgova ul. 6/11. Vse denarne pošiljatve je pošiljati na naslov: «Delavska tiskovna družba v Ljubljani, r. z. z o. z.> — Vse dopise in spise na uredništvo. — Naročnina za celo leto: K 2'50, za y, leta K 1'25, v Nemčijo K 3'—, v Ameriko K 4'60. — Posamezne številke 8 vin. Zaplenjeni! Poslednja številka našega «Napreja» je bila zaplenjena. Članek n «pobožnih* dejanjih čensto-hovskih menihov se je zdel gospò li pri kranjskem okrajnem glavarstvu — nevaren in zaplenili so ga, dasi je pred 14. dnevi brez vsake pripombe izšel v — «Rdečem Praporju». Gospod cenzor pri c. kr. okrajnem glavarstvu je zaplenil to, kar je ljubljanski njegov tovariš smatral za zdravo in dobro. Naši naročniki in odjemalci — razen nekaj sto, ki dobivajo list v pošta h ovitkih — so sprejeli nekonfiscirano številko. Nove izdaje nismo delali, ker nismo vedeli, kdo in koliko naročnikov lista ni sprejelo. Tisti, ki ga niso sprejeli, naj oproslé za enkrat; jih bomo že ob priliki zadovoljili na primeren način. Občinske volitve po Kranjskem. Po novem obč. zakonu bodo čez par mesecev po vseh občinah volitve, pti katerih bodo imeli tudi delavci volilno pravico. Tozadevni odstavki pravijo, da imajo pravico voliti v obč. odbore vsi oni avstrijski državljani, ki so dovršili 24 leto in ki plačajo kake davke, pa tudi tisti, ki ne plačajo nobenih... Torej tudi delavci, ki ne plačujejo davka v davkarijo, bodo smeli voliti, seveda le — v tretjem razredu, kjer bodo volili še vsi oni, ki so že volili v I. in II. razredu, in to šele tedaj, če bodo mogli že tri leta stalnega prebivanja izkazati. Pa tudi tisti delavc', ki plačajo že davščine in dohodninski davek, ne bodo kar tako volili, ampak bodo morali izkazati dve leti stalnega prebivanja v občini. . . Da — kar je res, je res! Novi obč. volilni red kar diši po sovraštvu zoper delavce. Delavca, tega klerikalci kar ne morejo I Vedo, da edino delavec se seli iz kraja v kraj — te stroke delavcev ne bodo nikoli volili, ker ne bodo nikdar izkazati mogli niti dveletnega, kamoli triletnega obstanka v občini. Isto velja za druge delavce, rudarje, predilničarje, kovinarje, železničarje. Parola tistih, ki so kovali ta novi obč. volilni red, je bila : na videz dati delavstvu nekaj pravice, v resnici pa so jo odvzeli prav mnogim, ki so jo doslej že imeli. Kljub temu seveda se bo moralo delavstvo pripraviti na volilno borbo. Ce se že drugega ne bo dalo doseči, bo saj to: da se bo ob tej priliki pokazalo klerikalce zopet v pravi luči kot sovražnike delavskega ljudstva. In to je tudi potrebno in koristno. •v Sesti avstrijski strokovni kongres. Minuli mesec je zboroval na Dunaju v Delavskem Domu od 17. do 23. oktobra šesti avstrijski strokovni kongres. Kongres je velike važ- nosti za strokovno gibanje avstrijskega delavstva, zato ga je tudi posetilo toliko število odposlancev, kakor nikdar poprej. Zastopane so bile vse narodnosti, zlasti mnogoštevilno Čehi. Slovenci so odposlali šest zastopnikov; dva iz Ljubljane, dva iz Trsta, enega iz Trbovelj in enega iz Zagorja. Kongres je otvoril v pondeljek dopoldne poslanec sodrug Beer, ki je pozdravil vse prisotne odposlance, zlasti inozemske goste in zastopnike posameznih dežel. Nato se je javil za besedo tajnik državne strokovne komisije sodrug Anton Hueber, ki je izpregovoril o sedanji draginji. Svaril je odločujoče kroge, naj preveč ne izrabljajo potrpežljivosti ljudstva. Nato je predlagal sledečo resolucijo: „Strokovni kongres povdarja, da se je vsled podražitve življenskih potrebščin in stanovanj življenje delavskega razreda občutno poslabšalo ‘‘ „To strahotno naraščanje ljudske bede je posledica splošnega razvoja kapitalističnega gospodarstva. Zasebna last delovnih sredstev ovira vse proizvajanje in ves tehnični napredek. Popolnoma neuravnano kapitalistično gospodarstvo je ustvarilo strašno dejstvo, da na eni strani ogromne množice delavstva nimajo dela in stoje stroji tiho, medtem ko na drugi strani nedostaje življenskih potrebščin in morajo neštete množice stradati. Osredotočenje kapitala, razvoj kartelov in trustov provzroča, da se kljub tehničnemu napredku dražijo življenske potrebščine in se pomnožuje dobiček in moč denarnega kapitala. Kapitalistično izdelovanje stoji vsled tega v najostrejšem nasprotju z življenskimi potrebščinami délavskih razredov. Ljudska beda ne bo prej izginila, dokler si delavski razred ne osvoji državne oblasti, odvzame kapitalistom gospodstvo nad delovnimi sredstvi in naredi delovna sredstva za last vsega ljudstva." »Daši je draginja splošen pojav, ki temelji na kapitalističnem družabnem redu, vendar se v Avstriji še poostruje s carinami življenskih potrebščin, z indirektnimi davki, cenovno politiko železnic in zlasti s tem, ker se prepoveduje uvoz živine in mesa. Na svetovnem trgu jako močno naraščajo cene živilom; toda na domačem trgu vlada še hujša draginja, ker se da vlada voditi od kapitalistov in agrarcev. Strokovni kongres torej poživlja vse strokovno organizirane delavce, naj se udeležijo boja proti kapitalistično - agrarni draginjski politiki, naj pospešujejozadružno gibanje in naj tako organizirajo proletarski konsum.“ ,,Ker se je vsled podraževanja živil zmanjšala kupovalna moč zaslužka, mora zahtevati delavstvo višjih plač. Zvišanje plač pa morejo izsiliti združenemu podjetniku le močne strokovne organizacije. Kongres zato pozivlje delavce, naj neutrudno nabirajo novih članov, najpo-množujejo bojni sklad strokovnih zvez in naj izpolnjujejo njih notran j iustro j. V okrepitvi strokovnih organizacij vidi strokovni kongres najizdatnejše sredstvo proti posledicam neznosne draginje.*' Resolucija se je enoglasno sprejela. Nato so se izvršile volitve v razne komisije, nakar so pozdravili kongres Huysmans v imenu mednarodnega socialističnega tajništva, dr. Adler za avstrijsko socialno demokracijo, Jaszaj v imenu ogrske socialne demokracije, Rauscher v imenu bosanske socialne demokracije Nato je podal sodrug Hueber poročilo državne strokovne komisije. Vsak odposlanec je dobil tiskano poročilo o delovanju državne komisije. Poročilo se nanaša na veliko gospodarsko krizo, ki pa so jo strokovne organizacije dobro prenesle. Radi krize se je izdalo mnogo podpor; samo za brezposelno, potovalno in za podporo v sili se je izdalo 6.340.000 kron. Vendar pa se je kijub krizi doseglo mnogo višjo plačo, 65.000 delavcev pa skrajšanje delovnega časa. Te številke jasno pričajo o veliki moči strokovnih organizacij. Avstrijske strokovne organizcije so se o ugodnih razmerah jako naglo razvile ; samoobsebi je umevno, da so morale slabe razmere vplivati na razvoj v nasprotnem smislu. To se je v sedanji hudi gospodarski krizi tudi zgodilo; izgubili smo 40.000 članov. Toda kriza že mineva in lahko vam povem veselo dejstvo, da zopet narašča število članov v vseh strokovnih zvezah razen v dveh. Zlasti krepko se razvija naša mladinska organizacija. Poročati tudi moram, da smo nabrali ob času velikega švedskega izpora v Avstriji vsega skupaj 115.000 kron in smo jih odposlali švedskim tovarišem. Še na kratko o delovanju komisije. Imeli smo 106 sej in smo rešili 10.000 vlog. Glasilo strokovne komisije „Gewerkschaft“ izhaja v 285.000 izvodih. Leta 1908 smo tudi izdali majhno knjižico, ki naj bi poučila delavce o našem stro- kovnem gibanju. Saj v Avstriji je dovolj taki h lopovov, ki hočejo razdreti enotno delavsko strokovno gibanje s tem, da vedno obrekujejo in lažejo, kako zapravljamo delavski denar. Mi smo torej izdali tisto brošuro v vseh avstrijskih jezikih, ókroglo en milijon izvodov. Res so se takoj pokazali uspehi brošure; kljub krizi je pristopilo mnogo delavcev k svojim strokovnim organizacijam. Še nekaj o naših tajnikih in zaupnikih! Ta ali oni bo sicer dejal, da ne delajo dovolj naglo. Toda pomisliti je treba, kako so ti ljudje z delom vedno preobloženi in da torej niso mogli vsega opraviti tako, kakor si je kdo želel. Pred-stojništvo komisije mora priznati, da so storili njeni tajniki in zaupniki svojo dolžnost v polni meri. Podal sem vam le kratko poročilo. Prosim vas, sodite pravično, in jaz upam, da bodete priznali, da smo storili vse, kar je bilo v naši moči. (Živahno pritrjevanje.) Nato je prišlo pregledniško poročilo, ki je našlo vse račune v najlepšem redu; komisiji se je dala zaupnica. Konec prih. Delo je vir bogastva? «Delo je tir bogastva.» Pregovor in resnica obenem. Gotovo; da je delo vir bogastva, a ono je še več: stvaritelj vseh vrednot, podlaga vsaki človeški družbi. A raynotako je resnično, da je delo vir vsega bogastva drugih, ki celo leto ne napravijo ničesar koristnega, onih, ki žive v izobilju in razkošju. Oni pa, ki leto za letom od ranrga jutra do poznega večera pregibajo roke, ki si smejo privoščiti komaj odmora in ki prežive vse svoje življenje v trudapolnem, dušo in telo ubijajočem delu, oni so trpini in ostanejo vse življenje, dokler ne poginejo kje v kakem kotu. Tem delo ni vir bogastva; njim ne poplačuje truda, njim ne pomaga do izobilja, njim ne pripravi užitka; samo sircmsšoa eksistenca ob slabi in nezadostni brani, v bornem prebivališču in poleg tega še revščina in skrbi, bolezen in rana smrt, to je plačilo za življenje, polno truda in nadlog. Delo je vir bogastva; ono je, ki omogoča človeku živeti in ki preskrbi vse potrebščine za življenje. Ono je torej predpogoj vsakega človeškega bitja, predpogoj eksistence nas vseh. Predstavimo si na primer, kako bi izgledalo življenje, ako bi hipoma ne bilo nikogar, ki bi nam izko- paval premog iz zemlje ; ali ako bi čez noč odšli vsi peki in mesarji, ali pa, ako bi ne bilo več tkalcev, krojačev in čevljarjev. Medvedov, s katerih kožami so se naši predniki oblačili, ni več; splošna izselitev v gorke pokrajine je nesmiselna, ker tamkaj zopet primanjkuje možnosti za pridobivanje hraminih snovi. Komaj približno si je možno predstavljati, kake posledice bi imel samo eden izmed navedenih primerov. Brez gibanja delavcev, ki ustvarjajo koristne vrednote in pripravljajo iz si-rovin življenske potrebščine, je sploh nemožoa človeška družba. Ako torej delo ni samo vir vsega bogastva, temveč predpogoj človeškega obstoja sploh, so torej oni, ki utelesujejo delo, delavci in delavke, najkoristnejši in neizogibno potrebni člani velike človeške družine, katero se mora ljubiti in spoštovati ter obdati z vsemi užitki in veseljem,, ki so potrebni, da se poveča njih veselje do dela in vstvar-janja ter poviša njih delovno moč do največje plodnosti. Kaj pa nasprotno, ne vidimo, kako se ravna s temi najvažnejšimi člani človeške družine ? Gleda se nanje prezirljivo, ravna se ž njimi kakor z manj vrednimi, ima se zanje le roganje in posmeh, in nič redkega ni zanje zasramovanje in grdo ravnanje. Kjer pa se je prišlo do spoznanja, da je delavstvo potrebno, tam se jih pač smatra za potrebno zlo. Slabo se ga plačuje, zaraditega se mora odreči vsem kulturnim užitkom ter biti veselo, da sploh ne umrje lakote ali zmrzne. Njega otroci umirajo že v rani mladosti ali pa morajo, kakor ono samo, zavreči svojo neveselo mladost v tovarni, pri stroju ali pri domačem delu. Družinsko življenje je polno skrbi in skvarjeno, ker v največ slučajih mora tudi žena iti na delo, in more šele po dnevnem delu opravljati domača dela. Zanemarjanje telesne oskrbe, popolno pomanjkanje duševne spodbude, jeza in kreg v družini, grobosti i. t. d. so posledice takega, z vednim pomanjkanjem in vedno skrbjo za najpotrebnejše spremljanega bitja. Brez veselja in brez kakega šolnčnega žarka ginevajo leta in h koncu dobi komaj kotiček, da izdihne svojo trudno dušo. Torej je delo vir bogastva — za druge. Za one, ki delajo, je vir vse bede in nadloge. Vsiljuje se torej vprašanje: Mora-li tako biti? Je-li sta delavec in delavka obsojena, ostati za vse večne čase priklenjena na pomanjkanje in revščino? Je-H utemeljeno po naravnih in socialnih zakonih, da uživajo drugi sami sadove dela in da ne preostaja delavcu od tega aie drugega, kakor življenje, polno skrbi in pomanjkanja? To vprašanje je davno že rešeno. Rešeno z nailjonskimi odgovori: «Ne!» vseh onih, ki se ra-vedajo krivice in socialnih nasprotij, in se družijo v velike ia male zveze, da spodbijejo oni sistem, ki je postal v človeštvu predmet preklinjanja: sistem izkoriščanja človeka po človeku. Ne, ne more biti tako, kakor je sedaj. Ni bilo vedno tako in tudi ne bo ostalo vedno tako. Razmere, v katerih danes delavci trpe, eni več, drugi manj, so produkt razvoja. V rokah delavskega razreda samega je, da ta razvoj zaokrenejo v smer, da bo bolje, zaokrenejo v smer, da bo delo vir bogastva, vir sreče, ne več za tiste, ki nič ne delajo, temveč za one, ki delajo. V rokah delavskega razreda samega leži njega usoda. Ako bodo delavci in delavke posamezno, kakor prej, prenašali svojo usodo, jih bo ona udušila. Ako se ji zoperstavijo posamezno, bodo pobiti z brutalno pestjo kapitalizma. Ako pa se združijo, ako se pripravijo k skupnemu boju zoper sovražni sistem, zoper izkoriščanje in zatiranje, ako napredujejo korak za korakom, pridobijo eno socialno stopnjo za drugo, pridejo končno na cilj ; potem bo delo vir njih bogastva in njih sreče. Začetek je že davno storjen. Tisoči, stotisoč', da, že milijoni sužnjev kapitala so že združeni v društvih in zvezah. Marsikaj se je že zboljšalo, kar je delavski razred pričel misliti in se jel boriti. A ti tisoči, stotisoči in milijoni še dolgo ne zadostujejo. Oni so komaj peti del vseh onih, ki vzdihujejo pod pezo kapitalizma, in tudi nasprotnik se že organizira in se pripravlja v boj za svoje predpravice. Delavski razred more in bo šele takrat odločilno posegel v razvoj stvari, kadar bodo tudi one množice že ob strani stoječih, združeni v delavskih drnštvib, ko se bodo tudi te mase priklopile veliki vojski delavskega razreda. Ne pomaga niti stokanje in tožbe, in zmerjanje in preklinjanje, niti bog, n ti hudič, ako si delavstvo samo ne pomore. Vsi morajo sodelovati. N>hče ne sme stati ob strani. V organizaciji delavcev se nahaja moč, se nahaja boljša bodočnost delavskega razreda. Množite jo, večajte jo, vstopajte v njo vsi, ki se nahajate še zunaj nje! Vstopajte v lastnem interesu, v interesu vaše družine, vaših otrok, vstopajte v vašo strokovno organizacijo v zavesti vaše dolžnosti! Delo je vir vsega bogastva in sreče, a stoprav tedaj, ako smo ga napeljali v našo strugo, da ne doteka več onim, ki so umeli zlati tok napeljati v svoj žep. Pomagajte osvoboditi delo, s tem osvobodite tudi sami sebel ZMES. Zakaj se razširja klerikalno časopisje? Znano je, da imajo klerikalci večinoma najmanj inteligentne pristaše. Saj je človek sploh le v dveh slučaj h lahko klerikalec: Ali je nevednež, ai pa je koristolovec. Da nevedni ljudje tudi ne marajo mnogo čitati, je znano. Kako torej, da morejo imeti klerikalci toliko in še velikih časopisov? No, zato ker dobivajo denarja od drugih strani. Tako je n. pr. v Avstriji Pijevo društvo, ki nima drugega namena, kakor podpirati klerikalne časopise. Ustanovilo se je to društvo leto 1906. Po dveh letih je imelo 29.935 K 57 v premoženja, leta 1909 so iznašali njegovi dohodki 160.448 K 73 v. To je šlo vse v žrelo klerikalnih listov. A to je le en vir, iz katerega gre denar v klerikalna upravništva. Takih subvencij je ša vse polno in tako je mogoče, da ž vi toliko klerikalnih listov. To hi moral biti nauk za delavce, da bi s svojo močjo povzdignili svoje časopisje, ki ne more imeti takih podpor in daril. A če ne bi imeli klerikalci takega časopisja, tudi ne bi imeli takega političnega vpliva, kakor ga imajo. Največ zadene v loteriji — loterija sama, oziroma država, ki jo vodi. L^ta 1909 se je stavilo v loterijo 97,748.150krat in sicer 36 867 151 K. Povprečno odpade torej na eno stavo 38 vinarjev. V razmerju s prebivalstvom po stanja 31. decembra 1908 (26 995 896 du$) je prišlo na eno glavo 3’b stav v vrednosti P31 K. Zadelo se je v loteriji l,351.766krat v skupni vrednosti 20,206 094 kron. Ako zmanjšamo znesek stav za znesek dobitkov, dobimo čiste dohodke 16,661.057 K, ki pa kajpada niso enaki čistemu dobičku iz loterijskega monopola. Oišteti se namreč morajo še upravni stroški, ki so bili za leto 1909 proračunjeni na 2,215,150 kron, torej iznaša čisti dobiček iz loterije leta 1909 14,445.907 kron. V tem letu je bilo 3100 loterijskih kolektur. Ako primerjamo dohodke prejšnjih let z navedenimi dohodki, vidimo le malo izprememb, da je pomen loterije za prebivalstvo kakor tudi za finančno gospodarstvo države že več let skoro neizpremenjem. Iz teh številk izprevidi lahko vsakdo, kako brezmiselno je nositi težko prislužme novce državi v žrelo, ker ima samo ona koristi, a eni ki stavi, nič, ker kar enkrat mogoče zadene, desetkrat več potem zopet znosi v loterijo. Proč z loterijo ! O zasedanju kranjskega dež. zbora, ki se je zaključilo prve dni tekbčega meseca, ni vrednci pisati. Klerikalci imajo v njem večino, delajo kot so navajèni tarri, kjér so samosvoji gospodarji. Kar stóré, store le v prid svoje stranke. Najslavnejši sklep jè bil: izvolitev dr. Zajca za deželnega odbornika. Pa naj še kdo reče, da ni vse V redu! Na občinske volitve v Ljubljani se že klerikalci prav pridno pripravljajo. Eno je gotovo, da bodò z izidorii liberalci — presenečeni! Kdaj še bodo pa volitve vršile, to je pa še drugo vprašanje, ki tudi ni rešeno. Razpisane šo ; — za kdaj, pa ni povedano, „Agro-Merkur." Liberalna velenakupna zadruga, s katero se je znani dr. Žerjav, ki jè osnova! z Ribnikarjem žolto organizacijo N. D. O., želo bahal kot njen ustanovnik, je šla v kon-kurz! Tudi znak gospodarske zrelosti!!! == Zahtevajte knjižici pri Vaših kolporterjih! = Ravnokar ste izšli v poljudni zbirki potrebnih, poučnih in aktuelnih spisov za slovensko ljudstvo zanimivi in času primerni razpravici: Strašna grozodejstva v samostana čenstohovskem m Joj, joj, ta neznosna draginja! Cena posarneznemu zvezku 20 vin: Iz idrijskega okraja. Proračun Mestne občine je na občinski deski razstavljen. DavkoplačaValci naj si ga ogledajo. Časa je do 24. t. m. Za jrokritje stroškov predlaga rtieštni svet 7°/o povišanje doklad. Nova klavnica se bo vendarle zidala. Komisija, poslana v Idrijo, je popravo stare klavnice zavrgla. Zidala sé bo nova na posestvu g. Matevža Moravca. Poleg klavnice je določeno tudi sejmišče. Treba je za vse tò še odobrenja občinskega odbora. Le 10 vinarjev draginjske doklade pride v poštev z 1. decembrom t. 1. Skupaj torej 20 vin., to pomeni toliko, v kolikor se idrijsko delavstvo za organizacijo briga. Kdaj bo še 20 kron? „Po „Naprejevi“ zaslugi so bili od dela odslovljeni,» klepeče še vedno nek klerikalni klevetnik v «Naši Moči» in blati neljube mu osebe. Temu znanemu duševnemu in telesnemu velikanu, bodi povedano, da vedoma laže, čeprav se ponaša v vsakem oziru, da je abstinent, torej tudi v lažeh. Prepričani smo, da mu je o tej zadevi ravno toliko znano, kot je pazniku dotičnega dela na Leopoldovem, ki je delavcem sam povedal, da bi bili dotični delavci takoalitako odslovljeni, Čeprav malo pozneje. Mogoče bo s češkimi uradniki ravnotako, dà bado odslovljeni, ker to želi dUpisnik Gostinčarjevega žurnala. Aytomobilnà Vožnja iz Logatca v Idrijo za blagovni promet namerava vpeljati erar za svojo potrebo. Na poizkušnji ima že par vozov, ki vozijo eraričho blago. Želeti bi bilo, dà bi se našlo podjetje, ki bi prevzelo ves promet z avtomobilno vožnjo Idrija-Lògàtec, ravno tako tudi pošto in osebni promet. Kajti cesta iž Idrije v Logatec ne odgovarja avtomobilni in živinski vožnji in bati se je nesreč. Z avtomobilno vožnjo vsega prometa, bi izginilo precej živine s ceste in mnogo nesreč bi bilo preprečenih. Blago bi tudi lahko ceneje dohajalo v mesto in de tako pbkvarjétìo, kot se td sedaj dogaja. S tem bi postala tudi cesta lepa, kar je sedaj nemogoče, vsled neštevilnih voz, ki vsak dan vozijo v Idrijo. Logatčanom pa bi bilo pomagàno s tem, da bi se poljedelstvo in goveji živinoreji bolj posvetili. Upati je, da se bodo dosedanji špediterji za tò vprašanje zanimali, dbkler je še čas. Po čeških uradnikih tolče klerikalni list «Naša Moč». V št. 46. piše med drugim sledeče: «Najslabši so uradniki Čehi, ti ne privoščijo delavcu slane vode. Ni čudno, da se med delavstvom sliši, kadar se kako uradniško mestò izprazni : Bog daj, da bi prišel Nemec. Delavstvo bi raje videlo in si želi uradništva, naj-sibo katerekoli narodnosti, samo češke ne, kajti v vsakem češkem uradniku vidi idrijski delavec egoista.» Tako torej obsoja klerikalno glasilo češke uradnike na sploh. To pa je nesramnost prve vrste, ki zasluži obsodbe od strani delavstva ; kajti v njega imenu češkim uradnikom na sploh, med kojimi je mnogo vsega spoštovanja vrednih oseb, nekaj podtikati, se pravi hujskati tudi dobro uradništvo proti delavstvu in sicer iz samo zlobnega namena. Ne zagovarjamo uradnikov, če povemo svoje mnenje. Smo pa proti temu, da € bi se s slabimi obsojali tudi dobri uradniki pa naj bode že te ali pa one narodnosti. Kako more zdravnik Ceh ali drug uradnik biti delavstvu naklonjen če vidi, da ga isto po krivem sovraži. Mnenja smo in tudi prepričanja, da si splošno delavstvo z uraduištvom, če so ti sami Slovenci alt pa Italijani, ne more dosti pomagati, če delavstvo samo ni zavedno in organizirano, kajti žalostne izkušnje zgodovine idrijskega delavstva nas učijo, da ima zavednost delavstva več veljave za izboljšanje položaja istega, kot pa če bi imeli same Nemce za uradnike. Sicer pa vemo, zakaj tolče klerikalec po čeških uradnikih, zato ker je med temi najmanj klerikalcev. Boji se, da bi se nadalje ne mogle polniti rudniške pisarne z klerikalnim materijalom, kot se je to dosedaj godilo ravno pod slovenskim uradnikom, čeprav je bil liberalec. Nedavno smo mi grajali nelojalno postopanje uradnika Ceha, glede zavarovanja mladih delavcev. Padlo je vse klerikalno časopisje po nas in to še vedno ponavlja, da si mu nismo očitali tega, kar danes očita vsem Cehom ravno isti list. Pa naj še kdo reče, da klerikalci niso od vrha do tal nesramneži. „V tem pa je bila zvijača" kriči vSlovenec» v dolgih kolonah, «ker nista k lokalnem ogledu, ki ga je zahteval Alojzij Kobal, prišla Lapajne in Tukač dne 22. marca t. I., ker sta bila na vabilih naznanjena. Posestnici, sosedi Kabala, prišli sta pred določeno 3. uro; odbije 3. ura, od županstva še nihče ne prihaja. Zato gresta v hišo in gledati pri oknu, kdaj pride komisija, da podasta svoj ugovor. Namesto Lapajneta in Tukača prišel je četrt na 4. uro pač tajnik Julij Novak in soc.-demokraški voditelj in občinski odbornik Iv. Štraus. A ta dva nista bila napovedana na razpisu, torej nista prišla na lokalni ogled in posestnici sta čakali, da prideta Lapajne in Tukač. Drugi dan pa šele izvesta v občinski pisarni, da je bil to ogled in da je dobil Kobal stavbeno dovoljenje, ker ni nobeden ugovarjal.» —Tako zagovarja «Slovenec» dve bodoči klerikalni volilki. Tisti «Slovenec», ki je nedavno pisal, da je bil med imenovanima navzoč tudi c. kr. uradnik kot zastopnik rudnika, da poda eventualni ugovor, ker je dobro vedel, da je to komisija, čeprav ni Lapajneta in Tukača, ker ta dva sta samo člana stavbenega odseka, ki pa nista primorana udeležiti se ogleda. Pač pa morajo biti navzoči župan ali njegov namestnik, občinski zapisnikar in obveščene stranke. To se je ob določeni uri tudi vrš lo. Prišel je c. kr. zastopnik g. Sotola, Kobal sam in zastopnika občine. Kobalovih sosed pa ni bilo, ne zato, ker sta pričakovala Lapajjeta in Tukača, ampak zato, k»r sta dobro poučeni že naprej vedeli, kako se jima je ravnati, da bo njih zmaga in županstvo bo imelo zopet eno blamažo več. «Slovenec» se sklicuje, da je pred leti pokojna bivša posestnica tudi nekaj podobnega hotela zidati pa se ji vsled ugovora sosed ni dovolilo. No, je mogoče res, če je bil ugovor opravičen in ne nahujskana nagajivost, kakršno si lahko vsak misli, da je sedaj. Cehi ne bilo to res, bi se za datičae «Slovenec» tako ne zavzemal in bi se bile v kako pogajanje za eventualno odškodnino spustile, pa tega niso hotele. «Slovenec» trdi. da se liberalci boje, da bi S. L. S. posegla tudi po Idriji. Mi socialni demokratje pa pravimo, kjer je ljudska volja, naj se ista izvaja, ne pa terorizem, kakršnega si mislijo klerikalni veljaki, ki so v liriji od ljuistva pač osamljeni. Končni pa smo prepričani, da vsaka sila le nekaj čarn traja, tako bo tudi v Idriji. Varnost proti koleri, hoče urediti okrajno glavarstvo tudi v Idriji. Greznice in stranišča se bo moralo popraviti pri nekaterih hišah. Kolera ima torej še dovolj časa čakati, predno bo v Idriji vse to uresničeno. Izvanredni občni zbor trgovske zadruge v Idriji se je vršil dne 28. m. m. pri gdč. Leni Lapajne v Idriji. Spored je bil: 1. Čitanje novih pravil in preuredba točk § 11 in 14. 2. Novoletna darila. 3. Slučajnosti. Glavna razprava seveda je bila, da bi smel vsak trgovec imeti kolikor bi hotel učencev in nič pomočnikov. Novoletna darila pa naj bi se odpravila, so zahtevali večji trgovci, dobro vedoč, da oni ljudi lovijo s procenti od vrnjenih čekov. Mali trgovec, ki tega ne more, pa ne sme nič dati novega leta svojim odjemalcem. Ali ni to lepa sloga velikih z malimi? Nekdaj In danes. Kdo se ne bo spominjal, kako so še nedavno duhovniki iz prižnic in spovednic rohneli proti plesu. Dekle ali fant, ki sta v nedeljo šla na ples, nista več dobila odveze pri spovedi. Na prižnici pa se jih je proglasilo za največje razuzdance. Hiše, v kojih se je plesalo, so bile izročene prokletstvu in javnemu zaničevanju. Danes pa so, nekdaj tako grešnih plesov, postali voditelji duhovniki sami. Ples na katoliški podlagi je postal nekaj navadnega, celo vzvišenega, razvedrilnega, svetega. Taki plesi se smejo obhajati ob najvefijih praznikih, tudi na deželi med kmečkina ljudstrcm, kjer se je še nedavno najbolj proglašal za strašno zlo. Nekdaj so se proti plesu in njega nasledkih čitali pastirski listi, razni duhovniki pa so spisali o tem debele knjige. Danes to ne velja -več. Kri dveh mladih plesalcev na katoliški podlagi ostane tudi še v tako tesnem stiku mirna, ker po nekdanjih cerkvenih naukih ni bilo. S plesom so bile nekdaj združene vse strasti in pijančevanje, kar je imelo strašne nasledke. Vse to je sedaj proč, katoliško prepričanje zmaga vse naravne čute, če se pleše še tako pozno v noč. Nek tak razvedrilni ples so priredili na Marijin praznik tudi spodnje-idrijski orli po stari navadi pri Močniku v Srednji 'Kanomlji. Plesalo se je pod vodstvom treh mladih duhovnikov in enega lemenatarja v pozno noč. Razume se, da na tako važni priredbi, ki se vrši v hriboviti in samotni Kanomlji samo tedaj, kadar se naši orli hočejo javno pokazati, ni smel zaostati tudi naš Jože Gostinčar. Dane prilike, da plesalcem sporoči o vspehih svojega poslančevanja, pač ne sme zamuditi, kajti v Kauomlju je tudi dobil nekaj glasov. la tem volilcem, ki jim je ples prva briga, se tudi najlažje dopove; čitati zna komaj vsak deseti mašne bukvice ali k večjemu še «Bogoljuba», rui torej treba zbranih besed. Tako jih tudi Jožetu ni bilo treba, prišparal si je bil še nekaj, da pove v Idriji, na veteranski veselici pri Didiču. Ker je pa bil tudi tukaj ples glavni predmet, mu ni bila prilika dana, da bi govoril. Gostom veselice pa je bilo tudi vseeno, saj novega tistemu, ki zna čitati in samostojno misliti, Gostinčar pač ne more nič povedati, k večjem to, da so klerikalci zagrešili neznosno draginjo. Iz Tržiča. Občinske volitve v Tržiču bodo zanimive. Po sedanjem volilnem redu bomo nastopili tudi delavci s svojimi kandidati. Ako bo med delavci trdna volja in pamet na prvem mestu, bomo tudi v tretjem razredu prodrli, četudi so klerikalci tako protidelavsko zasukali ves volilni red. Za klerikalce v boj pač zavedni delavec ne more iti, ker v lastno skledo pljuvati pač ne gre ! Organizacija! Iznova in iznova apeliramo na sodruge, naj se čvrsto oprimejo svoje strokovne organizacije. V sedanji dobi je nujno, da je delavstvo s podvojenimi silami na straži! Križe pri Tržiču. Naš župnik Zabukovec zmeraj še zmerja socialne demokrate. Nič mu ni prav, da smo tudi v Križeh. Rad bi imel le svoje backe v občini — no, tudi kmetje bodo spogledali in izpoznali, da ni tako, kakor trdi Zabukovec in tudi oni bodo visoko cenili socialno demokracijo kot stranko zatiranih in potlačevanih. Klerikalce najbolj bolé v Tržiču — socialni demokratje. Saj njihovi listi (časniki) se vedno zaganjajo v socialne demokrate! Vsak zavedni delavec pride gotovo do tega, da postane socialni demokrat, kar je čisto naravno. Katera druga stranka pa stori sploh kaj za delavce? Klerikalci delavstvu le škodujeje! Obžalovati je le, da je sploh med ljudstvom premalo zavednosti. V sedanji draginji bi pač vsakdo moral spoznati,-kam vodi klerikalna poli'ika — namreč: do lakote. In kdor dela zato, da bi bilo delavsko ljudstvo še bolj lačno, nego je že, ta je sovražnik njegov! Naš župnik se s kaplanom nič kaj ne za-stopi. Kaplan bi rad za ženske edino društvo sv. Jožefa, župnik pa pravi, da mora tudi Marijina družba ostati. Radovedneži pravijo, da bi radi vedel1, kam jo bo Poldka potegnila . . . Romanje v Jeruzalem je povzročilo pri nas obilo kupčije. Vse se prodaja. Papov, Papov — zakaj nisi šel tudi Ti, predno si začel konsum, v Jeruzalem . . .! Z Jesenic. Zaradi sankcionirane občinske volilne reforme, hodijo župniku Skubiču raznovrstne skrbi po glavi, ker ne ve, kakšno stališče bodemo mi zavzeli prt tem. Radovedni smo pa mi, kakšno bodo navzeli klerikalci. Ali se bodo še naprej družili z liberalci pri volitvah. Dosedaj je bilo to z narodne strani «opravičeno», po novem volilnem redu pa odpade nemška nevarnost. Morda pa skočijo sedaj v tovarniški tabor. Zaupati jim ni, kajti niso še pozabljeni narodni grehi jeseniških klerikalcev. Na Jesenicah pridejo v poštev štiri stranke pri volitvah. Da se bo mešetarilo in družilo proti delavcev je gotovo. Mi bodemo pa opazovali in poročali javnosti vse, kako se bodo trudili potlačiti delavske glasove. Omeniti moramo nekaj nespamnosti jeseniških deklet — cerkvenih pevk, oziroma Marijinih devic, pri pogrebnem sprevodu Ivana Končana. Te device so stale komaj štiri korake od sprevoda in so se mimo idočim nosačem krste nesramno posmehovale. Marijine hčerke so torej zasmehovale katoliški pogreb. Ali vas mar tako uče katoliški duhovniki ! Ena, dobro znana od teh, je celo rekla : tako ga nesejo kot prašiča. T ste, ki so zasmehovale cerkveni pogreb, so sledeče: Bolejeva, Štravsova, Rekarjeva, Jeričev a, Štebe-letova in še nekatere druge, ki jih bo državni pravdnik prijel za vrat radi motenja Vere, oziroma radi zasmehovanja kat. pogreba. Ta pogreb in počenjanje tercijalskih duš je odprl oči nekaterim udeležencem pogreba, da so izprevideli, kaj je vera in kaj je klerikalizem; Vidimo torej, da je terci-jalkam vse duhoven, svetost in prava vera pa ni nič. Samo da je kaplan zraven, potem je nekaj vredno. Klerikalci so pred kratkim natepli v svojem del. domu poličaje. Ce premislimo, da «Naša Moč» soboto za soboto očita privržencem drugih strank poboje in rope i. t. d., se nam pač čudno zdi, kako da si upajo ti Marijini otroci napasti poiicaje. Toda to je resnica in ovadba od strani policajev je že sla v Kranjsko goro. Konstimno društvo za Jesenice in okolico je končalo s 15* okt. svoje prvo leto obstanka. Obstalo je častno. Konec tek. meseca se predlože računi ičlanomt ki bodo potem na občnem zboru sodili o delu prvega leta. Po našem mnenju bo sodba za vse tiste, ki so se prvo leto žrtvovali, ugodna. Centralizacija konsumnih društev. Na več sestankov sé je že razpravljala misel, ali !bi ne bilo prav, če se «kons. društvo za Jesenice in okolico» z d v i auifvt: z,a im za deklice. |L|L ^F=^i m 1^! Ul jnu m Ed. Smarda potovalna pisarna ? Ljubljani, Dunajska cesia Hlev. 18. Francoska linija Havre- Samo 6 dni! New-York samo 6 dni! L[l]F=3[5]a^B[HlFEF=3[a]^l Edina najokusnejši in edino pristni domači izdelek 5odtiigi! Pelarci! Vsi V organizacijo ! ! Potniki v severno in južno Ameriko vozijo sedaj le po domači avstrijski progi Avstro - Amerikana M-tapi, Buenos iires-Bio de Janeiro z najnove.šimi brzoparniki z dvema vrten cama, električno razsvetljavo, brezžičnim brzojavom, na katerih je za vsakega potnika preskrbljeno, da dobi dovolj domače hrane z vinom, sveži ki uh, posteljo, kopelj i. t. d. Odhod parnikov: V severno Ameriko vsako soboto, v južno Ameriko vsakih 14 dni.. Vsakovrstna pojasnila daje drage volje brezplačno pri glavni agenturi za Kranjsko, Štajersko in Koroško: Simon Kmetetz v Ljubljani, Kolodvorska ulica štev. 26 Izdajatelj in odgovorni urednik Anton Kristan. — Lastnik lista: .Delavska tiskovna družba v Ljubljani, r. z. z o. z.* Tiska Iv. Pr. Lampret v Kranju.