OB DRUGI PESNIŠKI IZDAJI JANEZA OVSCA. V slovenski poeziji preteklih in sedanjih dni so številna pesniška imena, ki jih iz njihovega ustvarjalnega toka niso dvignili nobeni zunanji, za poezijo sekundarni momenti, čeprav po estetski strani ne zaostajajo za popularnimi imeni. Usojena jim je bila in jim je še vloga tihih sopotnikov, brez katerih čas ne bi imel tako polnega kolorita. Ti avtorji so povsem odvisni od svoje notranje moči, ki je lastna samotarjem, je pa to tudi edino, s čimer se morejo potegovati za prostor
236
pod soncem. Praviloma se ne vežejo na močneje organizirane skupine, ki dajejo svojim pripadnikom nekakšno izjemno pomembnost, niti niso v kakšnih posebnih odnosih z revijami, ki bi jih lansirale in popularizirale; prej nasprotno. Njihova največja možnost je izdajanje zbirk, toda spričo nakazanega statusa v javnosti se kaj težko prebijejo skozi banalne pregraje, izmed katerih je na prvem mestu aprdoristično tretiranje takih imen.
Marsikateri med zgornjimi navedki velja v večji ali manjši meri za pesniški pojav Janeza Ovsca. Njegova dosedanja pesniška pot je tekla v senci uniformiranega literarnega hrupa več generacij — sam morda pripada generaciji ob strani — in se je le sporadično pojavljal v obrobnih literarnih revijah. Ovsec je pesniško doraščal v vojnih in povojnih letih, prvo knjigo pa je mogel izdati šele leta 1958. Vzroke za očitno časovno zamudo moremo iskati v mnogih zaviralnih momentih, mnogo je bilo seveda takih, ki so že apriori odklanjali tip Ovsčeve poezije, ki je bila že od vsega začetka izredno subjektivna in je, ločena od časovnih kalupov, vsebovala številne pesniške novosti, ki so pomagale pri nas prebijati povojni led, zaradi kasnega izida pa jim nihče ni mogel prisoditi takšne funkcija Naj na tem mestu navedem avtorjevo izjavo, ko je malo po izklu zbirke Samotna jutra na vprašanje, kakšni so njegovi literarni načrti, publiki odgovoril, da bi želel najprej izdati tisto, kar je že napisal. To je samo delček tistega, kar bi morali vedeti o stvarnem ozadju Ovsčeve prve pesniške zbirke, vendar karakterističen in ilustrativen.
Nastop Janeza Ovsca z zbirko Samotna jutra (1958) je bil izrazito pesniško dejanje, če ga presojamo iz sodobne časovne perspektive. Pojavil se je po svoje formiran pesnik, sicer z močnim pridihom subjektivizma in celo hermetizma, toda moderno in lirično iskren, za hrupni čas vsekakor prenežen. Njegove samote so natančno označevale pesniško hotenje v lastni svet zazrtega človeka, ki pa je jasno opredeljen in samo na videz odmaknjen realnosti, zakaj ta odmaknjenost je zgolj specifična pesniška operacija, ki je zanjo vendarle mogoče najti ključ. Determiniranost lastnega sveta je pač dovolj trdna opora za jasno usmerjeno izpoved. To je pokazala prva Ovsčeva zbirka, njeno vrednost pa potrjuje druga zbirka Na dnu so samo še zvezde* ki je izšla lani, šest let za prvo.
Eno izmed izhodišč za analizo druge Ovsčeve zbirke je avtorjevo življenjsko občutje in iz njega izvirajoč odnos do sveta. Ovsčev življenjski prostor je razbit, vržen v kozmos. Tak življenjskoprostorski občutek se poraja iz prizadete pesnikove notranjosti, ki je ne manifestira konvencionalno teatralično, ampak jo prekrije z zaveso tišine in miru. Od tod njegovo človeškostrastno vrednotenje samote in slehernega drobnega predmeta, ki ga ljubi sredi vesolja in mu daje vrednost absolutnega. Človek se je pomiril, ko je določil koordinate svojega bivanja:
Ravna je moja gladina.
Ne bom se mnogo izpremenil, le klicali me ne bodo več in tišina bo popolnoma moja.
Njegovo zavzeto nagnjenje do samote mu je postalo geslo, spoznavni znak. vendar  ta  samota ni  izolacija,  ampak bit  v  pesnikovem  odnosu  do  okolja.
* Janez Ovsec, Na dnu so samo še zvezde. Založba Obzorja 1964,
237
Ovsčeva celotna izrazna struktura ga sicer dviga nad vsakdanjostjo, a to ne izhaja iz svoje vsakdanje resničnosti in življenjske konfliktnosti. V uvodni pesmi pravi:
Moje samote
niso bezanje
pred zverjo iz zemlje,
niso praznine,
polne mene.
Večidel moramo računati na tenko precejen in do nekaterih intimno izbranih predmetov zreduciran svet, ki se v Ovsčevi stilni kulturi razširja v neprosojna obzorja abstraktnega.
Avtor je že od svoje prve zbirke sem iskal podzavestne zveze predmetnega in pojmovnega sveta ter po principih surrealističnega koncepta ustvarjal lastne organizme. V njih je dovolj zaznavno omejil razmerje zavestnega in podzavestnega v prid realnosti, ki pa je lirično dvignjena in zato vzbuja vtis irealnega:
Morda se teh tal
dotakne
stopalo svetnice
in ogreje vsak delček zemlje
Morda se poljub vzboči
o rdečo vrtnico
in kane kaplja
z njenega trnja
Ovsec se najraje zateka v lirično obarvan svet, vendar večkrat zadene ob golo konkretnost moderne razkrojenosti. Značilno je, da pesnik v takem primeru vedno poišče lirično čisto protiutež:
Naj mi oprostijo ulice pod okni vsak dan in vpitje pločevine in kriki mehanik brez konca in kraja.
Naj mi oprostijo.
Ta travnik je magija. Več, kakor sem jaz.
Nasploh je treba poudariti, da je Ovsec kljub tragičnim doživetjem, ki so načela in uničevala njegov notranji svet, ostal optimist, res nekoliko preveč statičen optimist, a optimist vendarle. S tega stališča se mi zdi naslov zbirke neustrezen, preteman, saj zvezde pri njem ne pomenijo življenjskega minimuma, prej maksimum, zagotovo pa ravnotežje in soočenje življenjskih dimenzij, torej umirjenost, ki pa ne izključuje notranje dinamike, kakor jo po svoje izraža sklepna pesem Vsa zemlja:
238
Brez oči gledam. Brez ušes slišim. Nimam priprav. Nimam ničesar.
Moja pamet ni oštevilčena ne z dobrimi ne s slabimi ocenami Moj naslov je brez časti.
Ne utruja me splet znakov. Ne vznemiri me šum ceste.
Vidim globoko. Čutim vsak glas. Vendar nimam ničesar.
Jaz sem. To so moje oči. To je moje telo, vsa zemlja.
Sonce me oplaja. Vsakih dvajset tisoč let sem raven med ljudmi.
Bistveni sestavni del Ovsčeve poezije je njen lirični naipon. Ne glede na snov in motive izbere vedno lirični pristop, čemur se podredi tudi izpoved. Za Ovsca je značilna drobna pesem, ki jo je izoblikoval že v prvi zbirki, v drugi zbirki pa jo je stilno bolj razgibal, kakor mu je to narekovala nova vsebina. Formalno določajo njegovo pesem kratki svobodni verzi in nevezana kitična kompozicija. Ljubi krhko snov, a zaradi čustvenih poudarkov obstane pogosto na robu nedorečenosti, kar je seveda čista lirična prvina. Ker se pesnik giblje v kozmičnem prostoru, se nujno zapleta v življenjskonazorske meditacije, ki pa v kratki lirični obliki ne najdejo vedno najustreznejšega prostora. Zato so ideje zvečine le nakazane, zlasti še, ker rad uporablja precej abstraktne besede in besedne zveze.
Ovsčevo lirično emocijo in refleksijo spremlja zaznaven pridih besednega artizma. Ta poteza po svoje poudarja pesnikovo težnjo, da bi se otresel banalnega in zato raje dopušča korak v goli svet lepe besede. Morda pa v tej značilnosti tiči tudi del avtorjevega protesta do pojavov, ki po svojih izhodiščih in namerah ne ustrezajo njegovi naravi. Važno pa je, da je njegov stil zrastel iz adekvatnega razpoloženja, iz stanja samot, skozi katere se je pesnik prebijal v preteklosti in ki so postale sestavni del njega samega. Če jim ostaja zvest, nam samo potrjuje njihovo globoko življenjsko resničnost.
France  Pibernik
239