Poštnina plačana v gotovini MENTOR DIJAŠKI LIST XXI. ŠT. 8 V tem zvezku sodelujejo: Janko Mlakar • Jos. Razpotnik • Dr. I. P. • P. P. • Janez Vesen • K. M. Aleš • Dr. Joža Lovrenčič • Tartarin • J. Savin • M. V. • A. Zajec • • S. K. • Mentor - dijaški list - XXI. leto - 1933-34 Vsebina 8. številke. Stran Janko Mlakar / Spomini.........................................................................169 Jos. Razpotnik / Spomin........................................................................173 Dr. I. P. / Osnovne črte iz šolske književne teorije...........................................174 P. P. I Zdravje, sonce!........................................................................177 Janez Vesen / Predvečerna......................................................................178 K. M. Aleš / Največja laž......................................................................179 Jos. Razpotnik / Mati..........................................................................180 Dr. Joža Lovrenčič / Privatistov izpit...................................................181 Tartarin / Zgodba o človeku, ki je nosil srečo..........................................184 J. Savin / Večer...............................................................................185 M. V. / Iz dijaškega življenja............................................................... 186 Obzornik / Nove knjige.............................................................................187 Naši zapiski............................................................................189 Pomenki .............................................................................. 191 Zanke in uganke.........................................................................192 Uredništvo lista: Prof. dr. Joža Lovrenčič, Ljubljana, Zrinjskega c. 7. - Na uredništvo se pošiljajo vsi rokopisi in dopisi, ki so namenjeni za objavo v listu. -Rokopisi se ne vračajo. - Uprava je v Ljubljani, Miklošičeva cesta 7. - Na upravo se naslavljajo vsa naročila in reklamacije. Vsak naročnik, naj dobiva list naravnost na svoj naslov ali pa pri poverjeniku, mora poravnati naročnino v prvi polovici letnika, sicer ne bo dobil več šeste številke. Mentor izhaja v Ljubljani med šolskim letom vsakega 1. v mesecu. - Izdaja ga konzorcij (odg. prof. Janko Mlakar. Ljubljana. Ilirska ulica 25). — Urednik prof. dr. Joža Lovrenčič. — Tiska tiskarna Veit in drug. družba z o. z., Vir. p. Domžale (P. Veit, Vir). - Celoletna naročnina za dijake Din 30’—, za druge in zavode Din 40'—. Posamezna številka Din 4'—. Plačuje se naprej. — Štev. ček. računa pri poštni hranilnici v Ljubljani 14.676. — Naročnina za Italijo: Lit. 10'— za dijake. Lit. 15'— za druge; za Avstrijo: S 4'— za dijake, S 6’— za druge. — Plačuje se po italijanskih, oziroma avstrijskih čekovnih položnicah „Kato-liškili misijonov" v Grobljah pri Domžalah. — Naročnina za Ameriko 1 dolar, za vse druge kraje vrednost 4 švic. frankov. — Poverjeniki dobivajo za vsakih 10 plačanih izvodov enajstega zastonj. — Plačati pa morajo vso naročnino za vse naročene izvode pred izidom šeste številke vsakega letnika. SPOMINI .TRGOVSKI SOTRUDNIK" JANKO MLAKAR TRETJI DEL Breznica, prijazna župnija pod Stolom, se lahko ponaša, da je dala Slovencem največ duhovnikov. Ko je bil „Lenčkov gospod*1 (Janez Zla-toust Pogačar) ljubljanski škof, jih je bilo živih štiri in dvajset. Zato so imeli v škofiji toliko uvidevnosti, da so dali Brezničanom kaplana, če so le mogli. Nasprotno ga pa Aljaž, župnik na Dovjem, dolgo vrsto let ni imel. Seveda so Dovžani zabavljali in celo svojega župnika delali krivega, da so imeli samo enega „gospoda“. Aljaž se je takih neosnovanih očitkov znebil enkrat za vselej, in sicer kar s prižnice. Neko nedeljo jo je svojim župljanom med pridigo takole zabrusil: „Dovžani se pritožujete, da imajo na Breznici kaplana, vi pa ne. Brez-nica je dala škofiji 24 „gospodov“. Dovške matere rodite „gospode“, pa dobimo tudi mi kaplana.*1 Dovške matere pa Aljaža niso ubogale in menda nočejo še dandanes „roditi“ gospodov. Pa tudi Breznica ni več tako rodovitna, kakor pred leti, ko je bila skoraj vsako leto kaka nova maša. Najbolj sem si zapomnil Finžgarjevo, ker se mi je na nji nekaj dogodilo, kar je potem še leta in leta „hodilo za menoj**. Že od mladih nog mi je rada tekla kri iz nosa. Če sem se le nekoliko bolj trdo useknil, se mi je že pocedila. Zlasti se mi je pa kaj takega jako rado zgodilo pri kihanju, ker opravljam to delo precej močno. Zdi se mi namreč, da se mi s krepkim kihom glava zbistri. Ko sem pri neki priliki to dobro lastnost kihanja razlagal svojemu „planinskemu“ tovarišu Cilenšku, je zlobno pripomnil, da v svojem življenju gotovo bolj redko kihnem . . . Bilo je torej na Finžgarjevi novi maši po litanijah, ko sem prav močno kihnil, seveda v robec, da sem zadušil običajni tresk. Naenkrat je bil ves krvav. Kri mi ni kapala, marveč naravnost curljala. Takoj sem moral zapustiti obednico, kjer so lepo jedli, pili in se veselili, ter se zateči za župnišče, kamor so mi prinesli škaf vode. Izpiral sem si nos, dajal na tilnik mrzle obkladke, pa vse ni nič pomagalo. Voda v škafu je bila vedno bolj podobna krvi. Zato pokliče Petrovčev študent, ki je bil tudi na novi maši, Aljaža na pomoč. Gospod župnik je namreč veljal med nami v stvareh, ki so v ožji dotiki s krvjo, za strokovnjaka. Najprej mi je ukazal roke kvišku držati. In res mi je nehala kri teči. Ko sem jih pa pobesil, mi je takoj zopet začela. Ker je pa Aljaž uvidel, da ne morem celo življenje držati rok kvišku, mi je zamašil nos z bombažem in jodofonnovo gazo. To je tako pomagalo, da se mi je kri takoj ustavila in da mi potem ni nikdar več tekla. Aljaž se je s tem činom veliko let hvalil. < Seveda je vso dogodbo po svoje „okrasil“. Pripovedoval jo je pa samo takrat, kadar sem bil jaz zraven. „Sedaj vam bom pa povedal,“ je pričenjal vedno enako, „kako sem na Finžgarjevi novi maši Janku Mlakarju življenje rešil. Bil sem ravno v živahnem pogovoru, ko me neki študent pokliče ven. Pelje me skozi zadnja vrata za župnišče. Tu zagledam več dijakov, sredi njih pa Janka . Mlakarja. Kri mu je drla iz nosa. kakor vino iz pipe. Ves škaf je bil že Poln krvi. Kot izveden „arcat“ vprašani najprej po vzroku. Pa so mi po- MKNTOR, lKia-24. št. 8. 169 vedali: „Janko Mlakarje hodil krog družic in duhal njihove šopke. „Oh gospodična, kako lepo diši vaš nagelj“, seje prilizoval na vse pretege in šel k drugi duhat. Bog je nekaj časa gledal to pregrešno početje, potem je pa udaril in predrznežu se je vlila kri iz nosa, to pa prav takrat, ko je že pri peti družici duhal nagelj.“ Ker sem tako dognal vzrok, sem takoj naredil diagnozo. Janku Mlakarju se ie v nosu utrgala žila zaradi premočnega duhanja nageljnov. Treba je bilo torej kri ustaviti. Najprej mu ukažem roke dvigniti. In kakor so nekdaj Izraelci zmagovali, ko je Mojzes roke kvišku držal, prav tako je tudi Janku Mlakarju nehala kri teči, ko je roke dvignil. Ko jih je pa pobesil, mu je zopet začela dreti, prav tako kakor so tudi Izraelci omagovali, ko so Mojzesu roke omahnile. Ves škaf je bil že poln krvi. Zato poskusim še zadnje pa radikalno sredstvo. Ukažem prinesti bombaž, jodoformovo gazo in dolg močen cvek. Nato mu potlačim bombaž in gazo v nos ter mu oboje tako daleč porinem, kolikor je cvek segel. Kri mu je nehala teči, kakor bi odrezal. Tako sem Janku Mlakarju rešil življenje. Ker sem pa skromen človek, nisem tega razbobnal, sicer bi bil gotovo dobil rešilno medaljo.1' To zgodbo sem slišal najmanj desetkrat. Zdi se mi, da je bil Aljaž že skoraj prepričan, da se je vse tako godilo, kakor je pripovedoval. Počitnice po drugem letu bogoslovja sem jako prijetno preživel. Takrat sem prvikrat prišel v kraljestvo Velikega Kleka, ki sem ga s Triglava tako občudoval. Gledal sem ga s Pastirice, kakor svoje dni znani botanik Hacquett. Da ni nanj zlezel, mu je manjkalo poguma, meni pa denarja za vodnika. Zato sem mu obrnil hrbet z obljubo, da se še vidiva in jo pobral čez Pfandelscharte na Solnograško. To je bilo moje najcenejše potovanje. Hodil sem skoraj 14 dni po Koroškem in Solno-graškem, pa sem porabil samo kakih 20 goldinarjev. Oktobra meseca sem po prijetno in koristno preživetih počitnicah prav rad šel nazaj v semenišče. Slišal sem namreč, da je tretji letnik najlažji. Ako bi hotel bogoslovna leta naslikati, bi za tretje leto izbral najsvetlejše barve. Imeli smo samo dva predmeta, moralko in cerkveno zgodovino. Profesorja sta bila zlati duši. Moralko je predaval dr. Janežič večinoma v slovenščini. Sicer je bila pa tudi njegova latinščina prav taka kakor naša. Gledal je bolj na to, kaj je kdo hotel povedati, kakor na to, kako je povedal. Ko sem bil pri ponavljanju vprašan o spregledih (dispensationes), so mi misli ušle nekam med reptile. Zato sem rekel mesto „dispensatio subreptitia in obreptitia“, subreptilia in obreptilia. Ker sem te izraze trdovratno rabil, je začelo šumeti po razredu. Janežič je pa mirno rekel v svoji šentviški dolenjščini: „Kar pustite gospoda, da le prav misli, pa je dobro. Da se pa vaši tovariši ne bodo pohujševali, gospod Mlakar, pa le recite „subreptitia” in „obreptitia“. Predaval je precej zanimivo in včasih tudi zabavno. Dveh primerov se še dobro spominjam, o zajcu in vrvi. „Ako se kdo spove, da je na skrivnem pihnil kakšnega zajca, ni treba pritiskati nanj, da povrne zakupniku lova storjeno škodo. Saj takle zajček ni prav veliko vreden. Morate tudi vpoštevati okoliščine. Morda je zakupnik bolj slab strelec in bi bil zato zajec od starosti poginil, ali bi ga bila pa kaka lisica požrla. Grešniku pa le prigovarjajte, naj pusti lov. Ako ne zadostujejo nadnaravni nagibi, mu pa povejte, v kakšno nevarnost se spravlja, da bo naposled le sedel, če ga dobe, in sicer za zajca morda še več let kakor za človeka.11 Glede vrvi nas je pa takole poučil: „Veste, gospodje, če sevam bo kdo obtožil, da je ukradel vrv, le vprašajte ga, kaj se je vrvi držalo, vol, krava, ali kaj drugega." Dr. Janežič je bil jako pobožen gospod. Celo na potu je molil. Tudi po ljubljanskih ulicah je držal navadno desnico v žepu in prebiral jagode na molku. Stanoval je do smrti v hiralnici in skrbel z največjo ljubeznijo za dušno hrano in tolažbo bolnikov. Zgodovino je učil častni kanonik Smrekar. Bil je jako učen in vsestransko naobražen. Goršiču, ki je takrat izdelaval orgle, je bil desna roka in mu delal načrte. Poleg tega se je pa tudi pečal z astronomijo. Zato smo ga večkrat zapeljali, da nam je razlagal zvezde namesto cerkvene zgodovine. Razlagal je v nemščini in tudi učna knjiga je bila nemška. Na ta način je bilo kolikor toliko poskrbljeno, da nismo pozabili nemškega jezika, ki so ga zlasti tisti potrebovali, ki so bili v službi na Kočevskem. Profesor Smrekar je znal tudi zgodovino jako zanimivo predavati. Kolikor se spominjam mu ženske na prestolih niso bile posebno všeč. Rusko cesarico Katarino in angleško kraljico Elizabeto je tako raztrgal, da bi ga bili na Ruskem in na Angleškem gotovo preganjali zaradi zločina veleizdaje. Seveda je gospod previdno doma ostal. Najdaljše njegovo potovanje je bil sprehod s Sv. Petra ceste, kjer je stanoval, do današnje Bleivveisove ceste pri Narodnem domu. Kadar je naredil to „turo“, se je vselej z njo v šoli pohvalil, češ, kako „daleč“ je prišel. Bil je namreč celo svoje življenje bolan. Po mnenju zdravnikov je bil že pred novo mašo smrti zapisan. Ker je pa tako nase pazil, se ji je upiral čez 60 let. Učenje nas torej v tretjem letu ni posebno tlačilo, in to je bilo kakor nalašč, ker sva imela s tovarišem Lenartom na št. 19, kjer sva stanovala, trgovino. Bogoslovec potrebuje različno drobnarijo, ki je pa ne more iti v prodajalno kupovat, kadar jo potrebuje. Zato smo imeli neke vrste branjarijo, kjer smo dobili papir, svinčnike, peresa in razno drugo drobnjav. Trgovino sta navadno vodila dva tretjeletnika, čisti dobiček se je pa daroval za kak dober namen. O tem so odločevali odjemalci. Jaz nisem bil posebno zadovoljen, da je Lenart prevzel trgovino in mene takoj povzdignil v stan „trgovskega sotrudnika". Fant je namreč kaj rad hodil med odmorom in učno uro po raznih obiskih. Zato sem vedel, da se bom moral sam „truditi“. In tako se ie tudi godilo. „Gos-pod šef“ je le tuintam pregledal zalogo blaga in blagajno, za vse drugo sem se pa moral jaz brigati, celo za — izložbo. „Izložil“ sem pa vedno le eden in isti predmet — limonin olupek, ki sem ga obesil na kljuko vrat. To je bilo znamenje, da so limone v zalogi. „Vlada“ je trgovino „tolerirala“, v tem oziru je bila jako „strpna“. Samo glede prodaje špirita je Ata včasih godrnjal, ker mu ni bilo posebno všeč, da so si bogoslovci po sobah kuhali čaj. Za trgovino je bila Pa ta navada jako koristna. Največ se je namreč zaslužilo pri čaju, špiritu, sladkorju in limonah, ker je tega blaga šlo največ. „Delala“ sva s stoodstotnim dobičkom, zato je bila letna bilanca jako ugodna. Blaga sva nakupila za okroglo 300 goldinarjev, prodala sva ga pa za 600. Poleg 300 gl. dobička je ostalo še nekaj zaloge. Iz tega se spozna, da sva bila jako „reelna“ trgovca. Kakor sem že omenil, mi trgovski posel ni bil posebno všeč, in sicer zato, ker so me kupovalci motili v — pisateljevanju. S peresom sem začel delovati za „svoj mili rod“ že v prvem letu. Pisal sem razne solzave „črtice“, v katerih so igrale „mile zvezdice s svojo kraljico bledo luno“ veliko vlogo. Vse te „umetnine“ so pač šle isto pot kakor Veri na čast zloženi trioleti, seveda s tem razločkom, da mi je triolete mati vrgla na ogenj, med tem ko sem s „črticami“ sam kuril. Pisane so bile za „Vrtec“, pa nisem imel tistega poguma, da bi jili poslal uredništvu. Zdi se mi, da sem storil prav. V tretjem letu sem se pa vrgel na potopise. K temu me je vzpodbudil „Planinski Vestnik", ki je začel leto prej izhajati. Popisal sem turo čez Luknjo v Bovec. Kolikor se spominam, sem članek najmanj petkrat prepisal, tako da bi bil celo moj bivši učitelj Sepec s pisavo zadovoljen. V „strahu“ sem ga oddal na pošto in v „trepetu“ sem pričakoval, kaj bo. Ko pridem neko popoldne s sprehoda, me je prestregel na stopnicah Cerber in mi stisnil v roko pismo. „Iz Ljubljane je, pa ga nisem nesel gospodu prelatu.14 Mož je mislil, da mi je pisala kakšna „ljubezen s Poljanske ceste“ ter se je nadejal napitnine, ker mi je pismo naravnost izročil in odtegnil ostremu očesu cenzure, pa se je zelo zmotil. „Kar pride pisem rtame, lahko nesete prav vse gospodu prelatu,“ sem mu rekel in spravil pismo malomarno v žep. Proti svoji navadi grem potem prav počasi po stopnicah v svojo sobo, odložim plašč in cilinder ter namerim še nekemu kupovalcu osminko špirita. In vendar me je pismo kar peklo, ker sem vedel, da je gotovo od „Vestnikovega“ urednika. Toda nisem se hotel pred tovarišem izdati, ki bi me bil gotovo vprašal, kdo mi je pisal, ako bi bil pokazal kako razburjenje. Še le potem, ko je prišel v sobo njegov rojak Ažman in sta sedla na posteljo ter začela prerešetavati kroparske novice, sem vzel mirno pismo iz žepa in ga prav tako mirno prebral, dasi bi bil najrajši zavriskal in do stropa poskočil. Urednik mi je pisal, da priobči članek takoj v prvi prihodnji številki, in me prosil, naj mu še kaj pošljem. Ker sem vedel, da se bom izdal, če bi ostal v sobi, sem šel ven in toliko časa hodil po hodnikih, dokler se mi ni veselo razburjenje poleglo. Kako sem potem težko pričakoval junijeve številke „Vestnika“! Ko sem jo pa dobil v roke, sem zagledal na prvi strani naslov članka: Skozi Luknjo in Trento v Boleč. Spisal J. M. S polnim imenom se nisem upal podpisati. Bil sem boječ in skromen fant. Zato sem se bal, da bi me tovariši zaradi članka ne vlekli. Občutkov, ki so me navdajali, ko sem bral tiskano besedo, ki je izšla izpod mojega peresa, ne bom popisoval. Pozna jih vsak, ki je kaj takega doživel. Ko je v jeseni izšel v „Vestniku" drugi moj članek „Na Stol“, mi je pisateljski greben tako zrastel, da sem sklenil stopiti v javnost. V bogoslovju smo že takrat imeli „Cirilsko društvo'*, ki so v njem mladi pisatelji in kritiki brusili svoja preresa. Sestankov sem se tudi jaz pridno udeležaval, pa le v trpni obliki. Poslušal sem namreč potrpežljivo duševne proizvode drugih, svoje pa nosil v peč. Kritika je bila tako ostra, da se ji je izpostavil samo tisti, ki je predrzno vase zaupal. Jaz sem se s tem grehom pregrešil še le v četrtem letu, ko se mi ni bilo treba bati Finžgarja in njegovih tovarišev. Pa sem se zmotil. Pisatelji so sicer društvo zapustili, ostali so pa kritiki in kritikastri. Popisal sem svojo pot čez v isoke Ture in potopis prebral pri društvenem sestanku. Kritiki so tako planili po meni, kakor psi po klobasi, ki jo vržeš med nje. Trgali so me, da bi se bil najrajši pod klop skril. Najhujši je bil Kržišnik. Ker je štiri leta na Dunaju študiral zemljepis, je mislil, da spadajo potopisi v njegovo stroko. Še danes se spominjam besedi, ki je z njimi zlomil palico nad menoj. »Mlakar namerava najbrž s svojim spisom „osrečiti“ bravce „Pla-ninskega Vestnika14. Jaz mu pa blagohotno svetujem, naj ga rajši vrže v peč in tako prihrani uredniku neprijetno delo.“ To pot sem bil pa trmast in se nisem ravnal po Kržišnikovem „bla-gohotnem“ nasvetu. Potopis sem nekoliko popravil in ga poslal „Vestniku“. Odgovor ni izostal, to pa tak, kakor ga nisem niti v sanjah pričakoval. Neko popoldne me pride obiskat takratni urednik „P1. Vestnika" svetnik Mikuš. Častital mi je k mojemu potopisu in izrazil upanje, da postanem nekoč gotovo še steber glasila »Slovenskega planinskega društva". Popolno zadoščenje za svoj sramotni poraz v Jožefovi dvorani sem pa dobil na novi maši po litanijah, ko mi je Aljaž izročil s primernim nagovorom v imenu SPD lepo darilo, ki še danes visi v moji sobi na častnem mestu. Drago mi je zlasti zato, ker so pod zbirko krasnih planinskih slik podpisani prvi odborniki »Slovenskega planinskega društva". Zdi se mi, da preostra kritika zamori marsikaterega nadebudnega pisatelja . . . (Dalje.) SPOMIN JOS. RAZPOTNIK Temna noč. Tam v skromni koči revna mati še bedi, potok solz ji lice moči, kje zdaj sin je, jo skrbi. • Na bojišče bil odšel je, toda pisal ni še nič. Ga li morda strel zadel je in leži tam kje — mrlič? „Ne jokajte, mati moja!“ se oglasi zunaj glas. Šumna se začuje hoja, da pretrese mater mraz. Od strahu ne more spati. Zjutraj, ko napoči dan, se napoti bedna mati k vaški pošti čez ravan. Črno pismo je dobila, zgrudila se je na tla — zadnja ura ji odbila za sinu je dragega. OSNOVNE ČRTE IZ ŠOLSKE KNJIŽEVNE TEORIJE PIŠE DR. I. P. 17. Višek pripovednega pesništva v vezani besedi in izrazito pesniškem izrazu imenujemo ep. V primeri z dosedanjimi, več ali manj prvinskimi in enovito preprostimi oblikami je ep drugotna in sestavljena oblika. Govorimo o dveh vrstah epa, o narodnem in umetnem. O tem, kako si moremo razložiti postanek narodnega epa na splošno, smo govorili že v odstavku o srbski junaški narodni pesmi (točka 13). Dopolniti nam je tiste opazke z dodatkom o narodnem epu še pri raznih drugih ljudstvih, o tipičnosti vsebine in zunanje oblike tega epa ter o pomenu grškega narodnega epa posebe. Narodni ep poznajo Indi, ki imajo v „Mahabharati“ zgodbo bojev med rodovoma Kuruingov in Panduinov, in v „Ramayani“ zgodbe kraljeviča Rame. Iz 13. stol. sta nemška narodna epa N i b e 1 u n g i (boj med Burgundci in Huni, tragedija kraljice Kriemhilde) in Guaruna. Anglosasi imajo svoj ep v „Beowulfu“, Rusi v „Slovu o polku Igo rje ve m“, Francozi v pesmih o Rolandu (prim. Orlando!) — Chanson de Roland, — Najbolj znan je grški narodni ep, starogrški pesnitvi Ilijada in Odiseja, ki ju svet pozna pod imenom Homerjevih pesnitev. (Homer, homersko vprašanje, razmerje med Ilijado in Odisejo, to so reči, ki se jih podrobneje učimo pri študiju klasičnih jezikov. Zato jih ta obris postavlja kot delno znane in se v nadaljnem dotika te teme le v toliko, v kolikor je splošnemu pregledu potrebno. Homer v slovenskem, srbskem in hrv. prevodu!) Ilijada je sintetično pragmatičen skupek narodnih poedinic o bojih med Ahajci in Trojanci. Genij Homerjev je dano snov v poedinicah končno veljavno in neprekosljivo umetniško strnil v enovitost velikega teksta, ki diha totaliteto heroičnega časa, pa četudi je vsebina tega epa le analitično oblikovana, iz zgodovinskega večletnega dogajanja epi-zodalno iztrgana vrsta dogodkov, ki so se pod umetniško Homerjevo roko vzoblikovali celotno omejeno na tema: Ahilov srd. Ilijada torej ni kak analično zaporeden, sintetičen zgodovinski oris vseh dogodkov pred Trojo, marveč le ena faza v tej borbi, zgodbe 40 dni bojevanja. Odiseja, ki je Ilijadi v metriškem in pesniško izraznem sredstvu dvojčica, kaže drugačno kompozicijo. Ni sicer tako enovita, a vendar zgled prečudno zrele kompozicije (Telemah — Odisej!) in pripovedne tehnike. Snovni svet (kar Prirodo ga imenujemo, Homerjevo prirodo!), v Ilijadi in Odiseji je grško bajeslovje in junaška pesem, je sploh svet, ko živi vera v heroje. Prav primerno zato imenujemo narodni grški ep (in analogno tudi druge) heroični ep. (Vzporedi s Homerjem knjige stare zaveze v svetem pismu! Iz bizantinskih virov je zrastel srednjeveški ep Trojanska vojska, podobno odisejada Aleksandra Velikega, n. pr. v franc, jeziku. Več o tem v romanu!) Grški heroični ep v Ilijadi in Odiseji je bil vzorec, iz katerega je zrastel prvi umetni ep. To je rimska Vergilova Enejida. Če bi hoteli označiti to delo z modernim terminom, bi ga imenovali: epigonsko. Zakaj povsem iz snovi in izraza Homerjevega je zajeto. Enej je v prvem delu te pesnitve pravi rimski Odisej. Epa drugi del pa so boji za Lacij, torej snovnost, zajeta v pesem po zgledu Ilijade. Vergilova Enejida je spričo grške avtohtonsko prirodne epike v Homerju — civilizacija, kultura, spričo elementarnosti in prirodne neposrednosti v Homerju — drugotnost, romantika, po Homerjevem heroičnem, človeški, historični obraz. Zato imenujemo ta ep zgodovinski. Vergilov Enej je preživel slavo rimskega rodu in njegovih cesarjev, katerih rodovino je pesnik hotel proslaviti. Vergil je postal poznejšim časom prav spričo nekaterih, dandanes nam umetniško inferiornih potez svoje pesnitve, legenda-rično velik in važen, nekak „krščanski pesnik11 srednjega veka, da je moral šele moderni duh upostovati ob njem staro veličino grškega Homerja kot prvotno ob Vergilovi drugotni. .JTudi glede Vergila naj velja opazka, da o podrobnostih govori klasični študij! Poizkusi sicer ob tem študiju sestaviti kritično primerjalen spis o razmerju Enejide do Homerja v dveh ozirih: izraz, snovna sorodnost in način podajanja snovi — doživetje!) Z Vergilovo Enejido se je torej utrdila in ustalila tradicijska oblika v zapadnem, evropskem, umetnem epu. To je treba pripomniti posebe spričo tega, da so v srednjem veku tudi epi v Aziji, kakor n. pr. F i r d u z i j e v (10. stol.) S a h n a m e. Prve popesnitve Vergilove Enejide najdemo pri Francozih in posredno pri Nemcih (Heinricn v. Veldeke). Umetniško epigonsko začno hoditi v šolo k Vergilu pa humanisti (Petrarca), ki so početniki latinskega srednjeveškega in renesančnega epa (v narodnih jezikih). Zgled neskončno nove, krščanske oblike tega epa imamo v Dantejevi Nebeški gl umi, čigar ime dopolnjuje tro-j j.c ° epikov, ki jim svet poslej do danes ne more nobenega sorodnega ali večjega pridati. (Poizkusi se s temo,: Homer, Vergil, Dante! V katerem razmerju je Dante do Vergila? Snovne prvine v Božanski glumi: tercina; kompozicija : trije deli, stroga simetrija: Koliko spevov r Kako se končuje slednji treh delov? Kdo izmed dubrovniških pesnikov je posnemal Danteja? Vetranič! Kje? Katere prevode Danteja imamo v j ugoslov. jezikih ? Motiv Frančeške iz Riminija v slovstvu po Danteju!) Dante je ustvaril zgled alegorično-verskega epa, ki je odraz srednjeveškega človeka ob Vergilu, ki tipizira rimstvo, in Homerju, ki je prototip grške prirode. Manj smotrno, to je, času in okusu primerno je rastel srednjeveški ep drugod, na Francoskem (Chanson de geste i. p.), med trubadurji in truverji pa na Nemškem kot viteški (dvorski — hofisch) ep. (Hartmanu v. Aue, Iwein, Erek; Wolfram v. Eschenbach: Par žival, Gottfried v. Strassburg: Tristan in Izolda i. dr.) — Italijanski renesančni ep (Bojardo, Zaljubljeni Roland, Orlando, Ariost, Orlando lurioso) je klasicistično dovršena oblika tega viteškega epa, čigar višek pomeni Osvobojeni Jeruzalem, ki mu je pesnik Torquato Tasso. To delo je vplivalo na naš dubrovniški ep. Gunduličev „Osman“ je prvi in zadnji veliki jugoslovanski ep, delo, ki ga brez pomisleka lahko urejamo med svetovna dela iz časa, ko so podobna pesniška dela imeli med Slovani samo še — Poljaki (Kochanowski). Tassovo in Gundu-ličevo delo označujemo tudi z imenom zgodovinski ep. Take so še poleg Zrinijade Nik. Zrinskega in Petra Zrinskega Camoensove Luzijade v portugalskemu jeziku iz 16. stol., ki jim je snov (Luzus je mitični praded Portugalcev) zgodovinska plovba Vaška da Gama okoli Afrike. Kakor v Homerjevem in Vergilovem epu, se je uveljavila sčasoma tudi v poznejšem epu neka stalna metrična oblika. Dante ima tercine, Tasso, Ariosto, Camoens stance, Gundulič štirivrstično kitico z osmerci, Nemci kratke rimane dvojice (Kurze Reimpaare), Francozje (Rousard) aleksandrinec, Angleži blankvers. Poleg naštetih mogočnjakov velikega epa so še drugi: taki n. pr., ki individualno epično oblikujejo svetopisemske zgodbe: — bibl ični ep: Pastor fido (Guarini), Judita (Marulič), Kristijada (Dj. Palmotič). Že ob Homerju se je javil tudi prvi travestij ski ali parodistični ep Batrahomiomahija, t. j. vojska med žabami in mišmi. Temu nekoliko v žlahti je živalski ep. (Lisica Zvitorepka — Roman de Renard — Reineke Fuchs). Poglavje zase je moderni ep kot izraz novih razmer z večjim ali manj doslednim vpoštevanjem tradicije v obiki in klasicizma. V slovstvu novega epa naj zabeležimo le najbolj bistveno! Francoski prosvetljeni poetik Boileau (17. stol.) je napisal komični (baročno alegorični) ep Le Lutrin (Cekveni pult). Sorodno mu je Pope-jevo angleško delo Rape of the Lack (Ukradeni koder), dočim je Milton ustvaril verski ep Paradise lost (Izgubljeni raj), ki je spodbodel Nemcem Klopstocka, da je napisal svojo Mesijado, in našega Njegoša, da je ustvaril Lučo mikrokozma. Voltaire, ki je napisal klasicistično hladno Henrijado (Henrik Navarski), je spesnil še drzko — satirični ep La Pucelle (Orleanska devica). Posnemovaje homerski izraz je dal Goethe Nemcem meščansko-idilični ep „Her-man in Doroteja*4, kije vzbudil Mickiewicza, čigar Gospod Tadej je eno najlepših umetnin poljskega slovstva. Isti Mickiewicz je pisal še Dede in Gradžino (prevel Trnovec). Stare viteške snovi je prepesnjeval Nemec Wieland (Oberon) in s tem začel tako imenovani ep romantikov. Te vrste ep so gojili Byron (Don Juan), Slowacki, Puškin (Evgen Onjegin), Madjar Aravny v „Toldiju“, Kotljarevski v maloruski travestiji Enej id e, Ševčenko v svojem Kobzarju, v Dreizehnlinden NemecWeber, ki je učenec Scheffla in roman-tično-domačinskih epov (der Trompetter v. Siickingen) kakor je n. pr. Rud. Baumbach z Zlatorogom, ki je dal Slovencem Funtkovega Godca in deloma Finžgarjev „Triglav“. Čudovita pesnitev je provansalska Mistralova Mireio. Svojevrstno se naslanja na narodno tradicijo novi ep pri Jugoslovanih: Sima Milj uti novic v Srbijanki ali fra Grga Martič v Osvetnikih. Težnjo po lastnem epu — kot prototipu narodne kulture — kaže Kollarjeva pesnitev „Slavy dcera“, Han kova mistifikacija (kraljedvorski rokopis) in krčevito prizadevanje nekaterih naših starejših pesnikov, da bi ustvarili slovenski narodno-umetni ep (Trdina, S vet ec, Klodič-Sabladoski). Tudi v modernem času ep ni izumrl, a postaja izraz individualnega osebnega doživetja, moderni problem (Ibsen, Liliencron), deloma pa hodi v šolo k tradiciji. Več ali manj je prevzel vlogo epa roman. (Dalje.) ZDRAVJE, SORICE! p. p. Bila je pomlad, lepa, veličastna. Prve vijolice so zvedavo pogledale iz zemlje in dehtele močno, opojno. Ob potoku so zvonili zadnji zvončki in trobile rumene trobentice. Drevesa so zazelenela rahlo, da si komaj mogel opaziti. Čez nekaj dni pa so bila vsa zelena, vsa veličastna in lepa, kakor nevesta, kadar se pripravlja k poroki. Pomlad je dihala sveži zrak, dihala ga je in se razcvetala . . . Sonce je prijazno sijalo, zemlja se je odtajala in željno vabila na delo. Iz ozelenelega gozda se je prvič oglasila kukavica. Kukala je zateglo, vsakdanje, pa smo se je vendar razveselili, veselo prisluhnili in posnemali njen glas še vse bolj zateglo, okorno . . . Lastovice so se že poganjale za mušicami. Malo jih je še bilo, šele koncem aprila jih je prišlo nekaj. Pa se nam je zdela pomlad še vsa lepša, še bolj čista in veličastna . . . Tisto jutro po svetem Jakobu so šli Klemenčevi v hrib, da bi posekali nekaj hoj. „Sneg jim je namreč podrl ogrodje nad hlevom. Ogrodje je bilo že staro. Še Klemenčev ded ne pomni, kdaj so ga delali, in pravi, da tudi njegov oče ni vedel. Klemenčevi so bogati, da jim ne bi bilo treba delati, lahko bi si najeli hlapce in dekle. A Klemenčev rod je trd, zdrav, močan in rad dela. Zdrav je in močan ko kremen. Na zunaj je trd, a v srcu je dober in mehak. Ko so Klemenčevi prišli v svoj del gozda, so takoj zapele sekire, da je v daljavah rezko, skoro bolestno odjeknilo. Nato se je jek širil vse dalje, vse do Doba, Zaboršta in Ihana. Ljudje so prisluhnili temu jeku, pokimali in pripovedovali drug drugemu: „Klemenčevi so! Vsa družina je šla, še babica in ded, ki komaj hodita. O, ti ljudje so delavni, pošteni, zdravi in močni ko kremen. Dolgo časa žive, in kadar mro, se ne boje smrti. Bog jih blagoslovi, saj radi pomagajo, kadar koga zadene nesreča.. Kar je jekanje prenehalo, sekire so utihnile in delavci so se vsi upehani zazrli v hoje, ki so jih že toliko podsekali, da so se že rahlo majale. Še deset udarcev bi bilo treba, pa bi se hoje nagnile proti zemlji. Mohor, najmlajši v družini, si je otrl^znoj in gledal drevo, ki se je že sumljivo nagibalo proti skalovju. ,,Šment!“ je nejevoljen zamrmral. „Med skale sili! Naak! Ne pustim, da bi se mi razbila v trske. Trsak ne maram!“ Obupno je gledal hojo in ni vedel, kako bi si pomagal. Nazadnje pa je vprašal deda: „Ded, kaj mislite, da bi naredil? V skale sili, pa ne bi rad videl, da bi se mi razbila v polena.“ Pa se je že oglasil brat Šimen: „Pusti, naj pade tja, kamor sili!“ „Nak. Šimen, slabo veš!“ je dejal oče. „Tam bi se razbila. Vrvi je treba, vrvi! Pa jo boš sem potegnil! To si zapomni! Boš še večkrat potreboval takih pripomočkov!“ „Prav, sin!“ je bil ded zadovoljen in počasi je odšel po vrv . . . Pa so zopet zapele sekire, zahreščale žage, da je odjekalo po okolici. Zdaj pa zdaj je votlo zabobnelo in orjaška hoja je ležala na tleh... Tako so delali Klemenčevi, zdravi in veseli. Po pomoč so se zatekali drug k drugemu . . . Da, tam je doma zdravje, sonce! . . . Zdravje, veselje, delo, sonce, luč! . . . O, blagor vam, kmetje! Zdravi ste, veseli in delavni! Pobožni ste in uživate blagodejnost sončnih poljan . . . Sonce se je nagnilo k poldnevu in Klemenčevi so odšli domov; bili so veseli, da so delali, veseli, ker so dihali sveži gorski zrak, ki je močno vonjal po vijolicah . . . Le Mohor je bil nejevoljen, ker se je lepa hoja razbila v trske, čeprav je z bratom napel vse moči, da bi jo rešil. A oče ga je potolažil, dokazovaje mu, da to ni nič hudega. „Bodi vesel, sin, da se kaj hujšega ni zgodilo. Tla so spolzka, lahko bi padel in si zvil nogo, lahko bi se drevo podrlo nate. Hvala Bogu, da nas je obvaroval hujše nesreče, kakor je ta.“ Sin se je potolažil in se veselil lepega pomladanskega dneva. Oče E a je sklenil, da bo kakovi siroti kupil čevlje. Sklep je povedal očetu. >eau so zasijale oči: „Prav tako, sin! Prav tako! Bogu moramo biti za vse hvaležni!“ Dopoldne so Klemenčevi zopet šli na delo . . . Da, naši ljudje so močni ko kremen, zdravi, pošteni in veseli. Naše ljudstvo uživa zdravje, sonce, luč! Naši ljudje delajo, se vesele in ljubijo Boga! Zdravi so, uživajo pomlad in z njo veselje, kije čisto, lepo... Naš kmet je na zunaj trd, a dober in dobroten v srcu . . . Takrat je bila pomlad! Občutil sem jo živo in trpko obenem, ker sem vedel, da se bom kmalu moral posloviti od cvetnih poljan, žuborečih potočkov in od kmetiškega življenja, ki je preprosto, a zdravo in veselo. Užival sem pomlad, prav do srca mi je segla, pa sem bil žalosten, ker sem vedel, da se bom kmalu poslovil od ljubih domačinov, trdih na videz, a dobrih, dobrih v srcu . . . PRED VEČERNA JANEZ VESEN V večerni hlad se spo cvetovi rož, v tonečem soncu okna gore, sivi oblaki plavajo na zapad, vrhovi dreves žalostno v zrak medle. Zdaj so duše sproščene kot ladja na širnem morju in čakajo, da veter se v jadra upre, in misli potlej splavajo čez bele gore . . . Misli — misli obstale so sredi puščobnih poljan in vračajo nemo se, zopet in zopet beže, le srca trepečejo kot v vetru prijetnem polje. Duše, obrazi, drevesa, misli . . . molče, molče. NAJVEČJA LAŽ K. M. ALEŠ Gospod doktor Hlebec, profesor slovenščine, je tisti dan svečano priplaval v razred, noseč velik kup zvezkov pod pazduho. Njegovi dobrodušni očesci sta blodili smehljaje se po razredu, ko je položil zvezke na kateder in ukazal: „Razdelite!“ Potem je s privajeno kretnjo s kredo napisal na tablo: 1. IV. 1933. 5. šolska naloga. Največja laž. (Samostojen sestavek.) Po razredu je zašumelo, glave so se sklonile in zamislile, polagoma so začela škripati peresa. Poleg mene se je zamislil dolgin Sf----------------goj: „Prmejduš, ali ni znal izbrati kake bolj pametne naloge? Kaj neki mu naj napišem ?“ To se je tudi meni zdelo zdaj najvažnejše vprašanje. Sosed je začel počasi pisati, besedo za besedo, jaz pa nisem imel niti ene poštene misli, da bi jo lahko zapisal. Šele proti koncu, ko so nekateri že odložili peresa, sem zapisal na papir nekaj pičlih besed, potem pa zaprl hitro zvezek, kot bi me bilo sram, da kdo ne vidi mojega črkanja. Naslednji dan — v odmoru pred slovensko uro — smo postavili straže vse doli do konferenčne sobe. Takoj ko je pozvonilo, je prišel brzojav: „Zvezki!“ Polastilo se nas je divje navdušenje kot pri Indijancih. Zvezki! Razred se je tresel ob naših krikih kot železna kletka, če lev podivja v njej. V vseh srcih se je nastanilo napeto pričakovanje. Spet je vstopil svečano gospod profesor Hlebec, previdno noseč pred seboj trebušček, pod pazduho pa zvezke. S tisto staro umerjeno gesto jih je spustil na kateder, še enkrat premenil razred z drobnimi očmi in pričel: „S to nalogo sem zadovoljen, pa tudi ne! Nekateri so pokazali pri tem sestavku mnogo duhovitosti, drugi pa spet niso premogli ničesar pametnega. Nekaterim nalogam sem se moral od srca nasmejati. Vidi se, da so pisane v razpoloženju 1. aprila.“ ' Profesor je vzel v roke zvezek in ga pregledoval: „Ta mi piše tukaj — seveda je vse podkrepljeno z bolj ali manj tehtnimi dokazi — da je Valvazor svojo „Slavo vojvodine Kranjske" dobesedno prestavil iz Tita Livija knjig: „Gloria civitatis Carniolae“. Svojo nalogo zaključuje učenec z apelom na slovensko javnost, naj se Valvazorjev spomenik pred muzejem v Ljubljani podre in naj namesto Valvazorja tja postavijo Tita Livija. — V naslednjem zvezku mi pojasnjuje nekdo, da je Oton Župančič pisal tudi nemške pesmi; kot dokaz navaja v gotici: Rassti mi, rassti mi, e rebuješ »darstvo kupiš i GOSPODAR VUUE SKI ZVEZI IUANI Kdor kupuje knjige gre v JUGOSLOVANSKO KNJIGARNO v Ljubljani ZAHTEVAJTE PROSPEKTE! Zbirke žepnih slovarjev in učbenikov / Leposlovne knjižnice / Ljudske knjižnice / Zbirke domačih pisateljev / Zbirke mladinskih spisov / Zbirke ..Kosmos" / Možnost mesečnega odplačevanja Naročniki knjižnih zbirk uživajo 25% popusta pri nakupu drugih knjig iz naše založbe Izvz. šolskih šil is 1 m == 7AHTFVAITF PONUDBO TUDI ZA DRUGE APARATE „R A D I O N E“ OD GLAVNEGA ZASTOPNIKA TVRDKE „RADIO“, r. z. z o. z. V LJUBLJANI MIKLOŠIČEVA C. 7 / TEL. 3190 VALOVI 200—2000Jm. - IZBOREN SPREJEM CELE EVROPE. - NAJVEČJA SELEKTIVNOST. — VISOKOFREKVENČNE PENTODE — POPOLNA STABILNOST. - TOČNA SKALA Z IMENI POSTAJ. — OPTIČNA KONTROLA POSTAJ. - BREZ BRNENJA. - MAJHNA PORABA TOKA. S NOVI I RADIONE I TRO- 1 ELEKTRONSKI SUPER rv.: £5 - r:L IVOVA ZALOZBA V LJUBLJANI Kongresni trg 19. =■■■■'■ ===== Šolske potrebščine za vse šole, učila, zvezki, barve, risalno in tehnično orodje. Knjige: šolske, leposlovne in znanstvene. Tuja literatura v vseh jezikih. Po zelo nizki ceni odlični prevodi iz klasične literature: Sophokles-Sovre: Kralj Oidipus, Euripedes-Sovre: Bratski spor, Shakespeare-Župančič: Julij Cezar, Beneški trgovec.