Ciril Zlobec POVSOD OD ZMEROM IN ZA ZMEROM ČAS VELIKA PRAZNINA (Ob srečanju s teorijo o valovanju Velike praznine kot prapočcla vesolja in življenja) Akademikoma Andreju O. Župančiču in Robertu Blincu Povsod od zmerom in za zmerom Čas, edina večnost, prostor brez meja, kdor išče ga, v njem našel bo Boga, če vanj, za hip, bo vtisnil svoj obraz. Čas - valujoča, Velika praznina, počelo vsega, kar je kdaj bilo, kar je, kar bo, pod njo, nad njo nebo odprto v večnost: Kaos, Zgodovina. Kdaj, kje, kam v tej praznini, ki je Čas, v tem Času, ki od zmerom je praznina, rojena sva v ta hrup sveta: Ti? Jaz? A tudi v tem lebdenju trdna tla pod sabo, draga, čutiva oba, in najina ljubezen dvoedina. PRAUUBEZEN Od začetka skozme tečeš, vendar vsa ostajaš v meni, od začetka skozte se pretakam, vendar ves ostajam v tebi. Gledava se, tehtava sumničavo in zaupljivo, koliko kdo sebe zgublja, koliko kdo drugega odnaša, ko ti skozme, ko jaz skozte si utirava vsak svojo pot. Upava in dvomiva, sprašujeva se negotova, kdo je komu reka, kdo je komu struga, kdo kdaj, kalen, v drugem se zbistri, kdo kdaj, čist, do mulja praljubezni k drugemu se potopi, kdo pod reko koplje r r j zase, za oba tolmun miru, kdo z njo hiti v oddaljeno, široko, plitvo ustje, kjer morda zaman si bova ob večerih dan na dan. jaz v tebi gluh, ti v meni slepa, skušala priklicati v spomin visoko jutro najine ljubezni. VEČERNA ZGODBA Prešinilo me je, kot Razodetje vernika, ko izpod mističnih obokov mračne katedrale se spet vrne v svetel dan na njenem pragu, v živ spomin se mi zapisalo kot črno-bel posnetek pokrajine v nočnem blisku, ko razjarjena tema za manj kot za trenutek se odpre in spet zapre pred nami; morda utrinek jasnovidnosti, ki slepcu kdaj se utrne na njegovi večni poti k luči; morda, kdo ve, samo izkušnja drugih, položena v nezavedno v nas, ko moje v tvoje oči iz mojega v tvoj strah so nemo govorile najino večerno zgodbo. Morda je res bila le slutnja, udar neba v dvomečo dušo, svetel blisk v spomin prihodnosti, v ta najin dan, ki že nagiba se v večer, do bolečine poln nerazumljivih zgodb za vnuke, ki so tudi že odšli po svetu. ZIMSKA IDILA Sneg - smešno! - otoplfl je zmrzla polja, nadel drevesom smešne bele suknje, jaz pa strmim v globoke črne luknje na nizkem nebu svojega vesolja. Katera bo posrkala me vase? Me bodo, zversko lakotne, vse hkrati? Se moram njih ali sam sebe bati? Se še lahko, šibak, oprem sam nase? Sem vsota najbolj žalostnih usod najbližjih, mnogih, ki jih ne poznam? Me je zdaj strah, ker me utruja pot, ki od nikoder, vem, me vodi: Kam? Ni več poti, ni belega snega, vse bolj in bolj požira me tema. ZLATA NITKA Vsak trenutek ista in drugačna, v sleherni podobi vsega predstavljivega prihajala je v najin dom: vrat ni odpirala, preprosto: le prihajala je vanj, prisedala je k nama k mizi, jedla, pila z nama, se smejala, dolgočasila, kot zlata nitka v najin se pogovor vezla, z nama v njem nerodno se vozlala, sramežljivo v postelj z nama legala, božala te z mojimi rokami, gledala me s tvojimi očmi pričakujoče, vdano, nagajivo kot otrok v zamotane načrte učenjaka, v krhki utrip soneta v najin spanec je zapisovala najbolj nore sanje: vrtno cvetje in ledene rože v oknu najinega doma vpletala je v žalne in vesele šopke, vtikala krvave nože v najine objeme, z obrazom in skeletom smrti hladno se prižemala ob najini razžaljeni telesi, da sva ji, opotekaje se, sledila v vse bolj temno noč in se iz nje spet v rožno zarjo jutra zbujala izpraznjena, omotična... O, kaj vse si nama že bila in si in boš: ljubezen! UMIRANJE BESEDE Kot Bog na križ pribita je Beseda, nič več ne prerokuje, ne oznanja, na prsi svoje smrti glavo sklanja, zgrožena v temna brezna sebe gleda. Povsem morda pa le ne bo umrla, v nesmrtnost, kot vse božje, je zakleta, med dva razbojniška pogleda ujeta v naš čas golči prerezanega grla. Bila je, zdaj ni več vestalka sanj, nad same sebe nas nič več ne dviga, odvrača od pritlehnosti dejanj; človeška zvezda, ki je v nas sijala, se v kažipot duha več ne prižiga, zdaj naša noč vse daljša je postala.