SEZCNA1920/21' ŠTEVILKA 2
rvAvpoTie
IZDAJA UPRAVA NARODNEGA ELEDALIUA V LJUBLJANI UREJA OTON ŽUPANČIČ
CENA2K
Spored za drugi teden
Drama
Poned., 20.	sept.	—	Za narodov blagor.	C
Torek, 21.	sept	—	Zaprto.
Sreda, 22.	sept.	—	Anfisa.	I)
četrtek, 23.	sept.	—	Zn narodov blagor.	E
1’etek, 24.	sept.	—	Hasanaginica.	A
Sobota, 25. sept. — Pygmalion.	'	Izven.
Nedelja, 2fi.	sept.	—	Hasanaginica.	Izven.
'>()ned., 27.	sept.	—	Anfisa.	B
Opera
^oned., 20.	sept.	—	Zaprto.
lorek, 21.	sept.	—	Lepa Vida.	A.
Sreda, 22.	sept.	—	Trubadur.	B.
Četrtek, 23.	sept.	—	Glumači, Gozdne vile.	C.
* etek, 24.	sept.	—	Faust.	D.
Sobota, 25.	sept.	—	Trubadur.	E
Nedolja, 26. sept. — Lepa Vida.	Izven.
* °ned., 27. sept. — Zaprto.
prihodnji teden se pripravljata v dramskem gledališču Shake-sPeareov Sen kresne noči v Župančičevem prevodu. — V operi se pripravljajo Hofmannove pripovedke francoskega skladatelja Offenbacha.
Začetek ob 8.
Konec ob 11.
Z a narodov blagor
Komedija v šlirih dejanjih. Spisal Ivan Cankar.
Režiser: O. ŠEST.
Aleksi j pl. Gornik		
Dr. Anton Grozd, deželni poslanec, občinski	
svetnik i. t. d		g. Ločnik.
Katarina, njegova žena		ga Juvanova.
Matilda, njegova nečakinja		gna Gradišarjeva
Dr. Pavel Gruden, državni poslanec, občin-	
ski svetnik 		
Helena, njegova žena		ga Pregarčeva.
.ložet' Mrmolja, občinski svetnik		g. Škerl.
Klander, občinski svetnik		 .	g. Plut.
Mrmovljevka		gna V. Danilova.
Julijan Ščuka, žurnalist		g. Gregorin.
Siratka, literat		
Fran Kadivec, jurist, sorodnik Grozdov . .	g. Peček.
Profesor Kremžar	-	
Stebelce, poet		g. Strniša.
Slabo oblečen mlad človek		g. Šubelj.
Hišna pri Grudnovih	 ...	gna Lehmannova
Prvi občinski svetnik		g. Potokar.
Drugi občinski svetnik . . -		g. Kovič.
Peter, Gornikov sluga		
Čas: polpreteklost.
„Kaj tako rezkega in resničnega nisem napisal še nikoli . . . Zdaj sem že popolnoma ostavil stezo tiste umetnosti, ki ima samo nalogo zabavati filistre, da ne zaspe v svoji inasti." —
Cankar v pismu iz leta 1900 o komediji Za narodov blagor.
Začetek ob 8.
Konec ob 11.
mnsn
Drama v štirih dejanjih. Spisal Leonid Andrejev. Prevel
Ivan Vovk.
Režiser: g. O. ŠEST.
l'edor Ivanovič Kostomarov, odvetnik . . . Aleksandra Pavlovna, niegova žena . . . . Anfisa |	|	.
Ninica j sestr> Aleksandre Pavlovne
•Javel Pavlovič Anosov ^	..... ,	.	I
Aleksandra Ivanovna starsi Aleksandre Anosova	I	Pavlovne	\
babica.......................•.
Ivan Petrovič Tatarinov • •
Andrej Ivanovič Rosental Gitnnazijalec Peter ....
Pomerancev, Petrov tovariš
g. Terčič. ga Pregarčeva. ga Šaričeva. gna Gorupova. g. Ločnik.
ga Rogozova. ga Nikolajeva, g. Škerl, g. Kralj, g. Rakuša, g. Strniša.
Ali bi bil Andrejev napisal to dramo, če bi bil Fedor samo navaden moralni slabič in vživač, kakoršnih je vse polno na zapadu, v /|vljenju in v literaturi? Ne verjamem. V Fedji je rahla, razbolela duša, fantastična, s potezo nakvišku. Fedja je eden tistih večnih 'skačev, ki jih toliko srečujemo v ruski knjigi. Z grozo v srcu hodi za skrivnostjo, za ..obrazom", ki bi ga rad zagledal v telesnosti, v renski; ta obraz Fedja bolj čuti in sluti nego jasno vidi v svoji no-tranjosti. Anfisa, kača s strupom na prstu, spozna, da tudi ona ni t|sti njegov obraz, da ga išče Fedjino oko že v Ninočki; to spozna-11)0 zlomi kači hrbtenico, a preden pogine sama, piči Fedjo do Smrti . . . Ne. Fedja ni samo slabič; zakaj slabiči ne izzivajo usode; on pa jo izziva, izziva jo v Anfisi. izziva jo v zagonetni starki, ln i° tako sam potegne nase. Zato je tudi dramatičen.
Začetek ob 8.
Konec ob pol 11.
Hascinaginicci
Drama v treh dejanjih. Spisal Milan Ogrizovic, poslovenil Anton Funtek.
Režiser: ZVONIMIR ROGOZ.
deca
Aga Hasanaga Masa nagi niea .
Suitanija \
Fata • .
Meho . I nj,ju Ahmed . '
Reg Pintorovič, brat Hasanaginiči Zarifhanuma, njena mati . .
Umihanuma, mati Ilasanagova
Imoski kadija....................
Teta Hata
Teta Aiša ,	...
Ibrahim . I rodb,na KadlJeva >
Husref . . J	'
Robinjica Vlahinja  ................
Latifa, služkinja pri Zarifhanumi Husejin, starec, sluga Ilasanagov Starejšima svatov...................
Mali begovič v zibelki. Služkinje. Sluge. Vojniki (askeri). Kmetje. Sužnje. Sužnji. Igralke. Igralci. Muslimi. Muslimke. Družice. Svatje. Deca itd.
Prvo dejanje se godi na Hasanagovi kuli, drugo v hiši hego-vice Zarifhanume.
Čas: Hrvatska narodna pesem.
. g. Danilo.
. ga Danilova.
. ga Šaričeva.
. Vida.
. Ruta.
. Mala Ljubičev«.
. g. Gaberščik.
. gna Wintrova.
. ga Juvanova.
. g. Gregorin.
gna Erjavčeva.
. gna\ Maškova.
. g. Plut.
. g. Strniša.
. ga Rogozova.
. gna Lehmannova. . g. Terčič.
. g. Locni k.
Začetek ob 8.	Konec	ob	11.
PYQMHLION
Komedija v petili dejanjih. Spisal Bernard Shaw.
Hežiser M MUHATOV.
Henrik	Higens, profesor................................g. Putjata.
Mrs Higens, njegova mati.................................ga Manjecka.
Polkovnik Pickering......................................g. Nikolajev.
Mrs Pirs, gospodinja.....................................ga Volkova.
Eliza Dulitl, cvetličarka................................ga Marševa.
Dulitl, pometač, njen oče................................g. Muratov.
Mrs. Ainsford-Hil............................................ga^Nikolajeva.
£la,;a \	niena	otroUa	S.....................................gačengerijeva.
I redi )	njena	0,r0Ka	}.................................g. Čengeri.
Sprehajalec..............................................g. Kuratov.
Sarkastičen gledalec ....................................g. Manjecki.
Sluga pri Mrs. Higens....................................g. Volkov.
Godi se v Londonu.
I. Ob nenadni plohi sc je zateklo več ljudi pod neki pristrešek vedrit. Znameniti fonetik profesor Higens posluša njih govorico,
dela beležke in pogodi vsakemu po njega izgovarjavi rojstni kraj. Pri tein se seznani z Elizo Dulitlovo, ki prodaja cvetlice po cestah in govori surovo narečje, zabeljeno z najpi .'stneišimi po-"ličnimi izrazi. Tam se tnu predstavi tudi polkovnik Pickering, slaven raziskovalec indijskih narečij, ki je prišel nalašč radi Hi-Kensa v London.
II. Eliza se oglasi pri Higensu z željo, naj jo uči olikanega Kovora, da bi lahko postala boljša cvetličarka v prodajalni. Higens stavi s Pickeringom, da bo Rlizo v šestih mesecih toliko ugladil, da bo sposobna za občevanje v najodličnejši družbi. Elizin oče. zanemarjen cestni pometač, pride po hčer, a se pobota s Higen-
da sme hči ostati pri profesorju. V pogovoru razvija Dulitl tako originalne nazore, da opozori Higens nanj v pismu amerikan-skej;a čudaka-milijonarja.
III. Higensova mati ima sprejemni dan in pričakuje posetov. Kar prihrumi Higens, ki se ga mati zaradi njegovega osornega vedenja pred družbo ženira: ne-Ie, da se ji ne da odgnati, še svojo učenko hoče vvesti. da se lahko vsi prepričajo, kako je napredovala. Elizina vnanjost se je res izlikala. a v pogovoru ji uide vsak hip kak pouličen izraz.
IV. Po nadaljnjih treh mesecih se je Eliza tako izobrazila, da ij*. Higens na neki vrtni veselici lahko predstavi za vojvodinjo. 1 ickerinsr mora priznati, da je stavo izgubil. Ali z Elizo je sedaj stvar kočljiva. Kako naj živi poslej? Kai naj bo. iz nje? ..Sedaj, ko ste naredili damo iz mene. ne morem več ničesar prodajati..." Higens noče razumeti, da ga ona ljubi, on sain zakriva z robatostjo £v°ie nagnenje do nje. Eliza mu pred razstankom vrne tudi nrstan.
ii ea je on podaril: Higens ga vrže v kamin in odide. Ona se "asrnehne in išče kleče prstana.
V. Profesor ne more več brez Elize živeti. Dulitl. nekdanji Pometač, je postal bogat mož: oni Amerikanec se ga je snomnil v svoji oporoki kot najoriginalnejšega angleškega moralista. V tem Pride tudi Eliza: Higens začuti, da je ustvaril iz nje žensko in da }.a, ?v°i stvor ljubi... kakor pravljični Pygmalion, ki se je zaljubil v svoj kip.
Začetek ob 8.
Konec ob 11
LEPA VIDA
Opera v štirih dejanjih. Besedilo po Josipu Jurčiču vglasbil Risto Savin.
Dirigent: I. BREZOVŠEK.	Režiser:	F.	BUČAR.
Anton, kmet in krčmar blizu Sušaka (bariton) g. Levar.
Vida, njegova žena, poprej šivilja na Reki
(sopran)...................................gna Zikova.
Neža, gospodinja pri Antonu	(alt) .... gna Šterkova.
Grega, njen oče (bas) .......................g Pisarevič.
Alberto, mlad Benečan (tenor)................g. Kovač.
Pietro, njegov prijatelj (bas)...............g. Zathey.
Ninetta, služkinja pri Albertu (sopran) . . ga Trbuhovičeva.
Giovanni, sluga pri Albertu (bas)............g. Zorman.
Lola, plesalka (sopran)......................gna Chladkova.
Gost (tenor).................................g. Simončič.
Prva deklica (sopran)........................gna Vrhunčeva.
Druga deklica (sopran).......................gna Šuštarjeva.
Gostje, maske, romarji. — Godi se v začetku devetnajstega stoletja blizu Sušaka, v Benetkah in na Trsatu. — Nove dekoracije po načrtu akad. slikarja Klemenčiča naslikal gospod Skružny. Plese priredil baletni mojster Pohan. — Prva vprlzoritev I. 1910. v Ljubljani.
I. Vida uide ponoči z Benečanom Albertom.
II. Biva že leto dni pri Albertu, ki pa ljubi plesalko Lolo. Albertov prijatelj Pietro si zaman skuša pridobiti Vidino ljubezen. Dasi se je uveril o nje zvestobi, jo Alberto vendar pahne od sebe.
III. Vido je prignalo hrepenenje po otroku domov. Mož Anton jo z veseljem pozdravi in hoče ž njo srečno živeti; a Vida ga ne more ljubiti.
IV. Na Trsatu. kamor sta prišla poleg Vide in njenega moža tudi Alberto in Pietro, izve Anton za preteklost svoje žene. Ko mu ta vse prizna, plane Anton na Alberta in ga zadavi: on sam sc zgrudi mrtev: zadela ga je kap. Vida zblazni.
Začetek oh 8.
Konec ob 11.
TRUBADUR
(IL TROVATORE)
Opera v štirih dejanjih. Besedilo spisal S. Cammerano, prevel A. Štritof. Vglasbil G. Verdi.
•
krof Luna (bariton)....................g. Romanovski.
Leonora (sopran).......................gna Richterjeva.
hieza, njena družica (sopran)..........gna Vrhunčeva.
Azucena, ciganka (mezzosopran).........gna Thierryjeva.
Manrico, njen rejenec, trubadur (tenor) . . g. Drvota.
liuiz, njegov prijatelj (tenor)........g. Mohorič.
[‘errando, načelnik grajske straže (bas) . . g. Zupan.
Ciganski poglavar (bas)....... . . g. Vovko.
Sel (tenor)............................g. Simončič.
Služinčad, spremstvo, vojaki, cigani. — Godi se deloma v Riskaji, deloma v Aragoniji v 15. stoletju. — Prva vprizoritev I. 1853. v Rimu. '
. I. Ferrando pripoveduje straži, da je imel stari grof Luna dva ?ma. Mlajšega je bila neka ciganka začarala. Ker so jo zato sežgali.
ugrabila njena hči Azucena grofovo dete in ga baje iz maščevanja vrgla v ogenj. Po nalogu rajnega grofa, ki tega nikdar ni mogel verjeti, išče Ferrando zločinsko ciganko. — Premena. Leonora razodene Inezi, da ljubi trubadurja. Orof Luna hoče zapeti Leonori Podoknico. Sreča se s svojim tekmecem Manricom ter ga pozove ,la dvoboj.
II.	Azucena pripoveduje Manricu grozne doživljaje iz svoje Preteklosti in mu odkrije svoje sovraštvo proti Lunovim. Manrico sklene maščevati se nad protivnikoin. V tem pride sel s poročilom, da namerava Leonora iti v samostan, ker misli, da je Manrico rnrterv. — Premena. Luna hoče preprečiti Leonorin vstop v samostan. Manrico prihiti in odvede Leonoro.
,, III. V taborišče grofa Lune privedo Azuceno, v kateri spozna •'errando zločinsko ciganko. — Premena. Manricu in Leonori naznani Ruiz, da vedejo Ltinovi vojaki Azuceno na grmado. Man-r|co odide, da bi jo rešit.
IV.	Manrico je z Azuceno vred pal v roke Luni. Oba sta obsojena na smrt. Pred ječo toži Leonora. Z dvora se čuje mrtvaški zbor, Iz ječe Manricova pesem. Da bi rešil Trubadurja, obljubi Leonora Luni, da se mu bo vdala. — Premen a. Leonora. ki je bila V7;ela strup, pride v ječo po Manrica; on pa jo pahne od sebe, tnisleč, da mu je postala nezvesta. Ko Leonora Itmre, da Luna Manica sežgati. Azucena mu razodeno grozno skrivnost: Bil je tvoj brat.
Začetek ob 8.
Konec proti 11.
GLUMAČI
(PftGLIACCI)
Opera v dveh dejanjih. Spisal in vglasbil H. Leoncavallo. Dirigent: L BREZOVŠEK. .	Režiser:	F. BUČAR.
Canio, vodja glumačev, v komediji
Pagliaccio (tenor)..................g. Drvota.
Nedda, njegova žena, v komediji
Colombina (sopran)..................gna Thalerjeva.
Tonio, glumač, v komediji Taddeo (bariton) . g. Levar. Beppo, glumač, v komediji Arlecchino (tenor) g. Mohorič. Silvio, kmečki fant (bariton).........g. Romanovski.
Kmetje, kmetice in otroci. — Godi se v Calabriji 1. 1865. Prva vprizoritev 1. 1892. v Milanu.
I.	Ljudstvo pozdravlja prihajajoče glumače, ki vabijo na večerno predstavo. Canio, vodja družbe, se pripelje s svojo ženo Neddo. Ko hoče ta z voza, priskoči Tonio, da bi ji pomagal, Canio pa mu da zaušnico in odide v krčmo, drugi gredo v cerkev. Nedda ostane sama. Kmalu pride Tonio in ji razodene svojo ljubezen, ona pa ga zasmehuje in ga udari z bičem. Ves razjarjen Tonio odhiti, ostane pa blizu na preži. — Kmečki fant Silvio, Neddin ljubček, pride in jo pregovarja, naj ž njim pobegne, kar ona naposled obljubi. Tonio je šel medtem po Cania. in baš ko se ljubimca poslavljata, ju zasači Canio. Silvio pobegne, Nedda pa Caniju ne izda zapeljivčevega imena. Canio plane z bodalom nanjo, ali Beppo prepreči nesrečo. Canio odide ves potrt na svoj mali oder.
M. Predstava se začne. Colombina - Nedda. žena Pagliaccia-Cunja pričakuje ljubčka Arlecchina - Beppa. Ta se oglasi pod okencem s serenado. Poprej pa še pride Taddeo-Tonio, ki bi si tudi rad pridobil ljubav Colombiue. Ali Arlecchino pride, vrže Taddea skozi vrata in uživa Colonibinino ljubezen, — pa ne dolgo, kajti Taddeo privede Pagliaccia baš v trenutku, ko sc nezvesta žena poslavlja od ljubčka. Pagliaccio očita Colombini nezvestobo, ona pa se mu roga, kar ga silno razkači, tako da pozabi, da igra komedijo. Tudi poslušalci zapazijo, da to ni več komedija, temveč resnica. Canio zahteva vedno bolj strastno ime zapeljivčevo, ali zaman, besni Canio plane za bežečo Neddo, jo smrtno rani in ko zagleda na pomoč hitečega Silvia, umori tudi njega.
GOZDNE VILE
(LES SVLPMIDE5)
Balet v enem dejanju. Po Chop novi glasbi vprizorila solo • plesalka gospa H. I). Poljakova.
Dirigent: A. BALATKA.	Režiser: ga. POLJAKOVA.
1) Predigra: Polonaise št. 3.
2.) Nocturne štev. 2, plešejo dame: Poljakova, Nikitina, Svo-bodova, Špirkova, Chladkova in baletni zbor.
3.) Prelude štev. 7, pleše gna Svobodova.
4-) Valse štev. 7, plešeta dami Poljakova in Chladkova.
^•) Valse štev. 11, pleše -gna Nikitina.
6-) Mazurka štev. ‘23, pleše gospa Poljakova.
?•) Grande valse brillante štev. 1, plešejo dame: Poljakova, Nikitina, Svobodova, Špirkova, Chladkova in baletni zbor.
Godi se v bajnem gozdu.
Mesečina. Priroda počiva po vročem dnevu. Prikažejo se Zozdne vile, ki jih še nihče nikdar ni videl, — ■saino poet si jih 'nore domišljati.
Pesnik pohaja v noči po Kozdu in išče navdušenja. Vidi po Sozdu rajajoče vile ter se jim pridruži.
Svita se, jutranja zarja prežene srozdne vile, poet koprneč zre Za njimi.
9 -
Začetek ob 8.
Konec okrog 12.
m ust  
Opera v petili dejanjih. Besedilo po Goetheju spisala J. Barbier in M. Carre, vglasbil Charles Gounod.
Vojaki, meščani in meščanke. Prikazni v podzemeljskem kraljestvu. — Plese	priredil g. baletni -mojster Pohan.	—	Godi
se na Nemškem	v začetku šestnajstega stoletja.	—	Prva
vprizoritev 1. 1859. v Parizu.
I. Faust obupuje, ker je uvidel, da je v vedi zaman iskal rešitve svetovne uganke. 2e si hoče vzeti življenje, kar zapojo velikonočni zvonovi in ga iztrgajo mračnim mislim. Sedaj pokliče hudiča na pomoč. Mefisto mu obljubi novo mladost, če se mu Faust zapiše. Faust privoli po težkem boju še-le, ko mu je Mefisto pričaral Mar-garetiuo podobo pred oči.
II. Ljudstvo pije in raja pred mestom. Valentinu, ki se odpravlja na vojno, obljubita VVagner in Siebel, da bosta čuvala njegovo sestro Margareto. Pivcem se pridruži Mefisto in se spre z Valentinom; a Mefistu ne Škodi orožje: vsi spoznajo osupli, da se bijo z vragom samim in se umaknejo. Mefisto pokaže Faustu Margareto, ki prihaja iz cerkve. Faust jo nagovori, ona ga zavrne.
III. Mefisto položi dragocen nakit Margareti na prag. Deklica ga najde, si ga nadene in je vsa očarana. Faust pride, in med obema vzplamti ljubezen.
IV. Valentin se je vrnil domov. Mefisto zapoje zabavljivo podoknico, Valentin plane iz hiše in pade smrtno ranjen v boju zoper Fausta in Mefista. Margareto, ki se vrže plakaje na umirajočega, prekolne. — Premena. Margareta išče utehe v cerkvi, ali zli duh jo muči, dokler	se nezavestna ne zgrudi.
V. Mefisto privede Fausta v svoje čarobno kraljestvo, kjer ga omamijo lepe grešnice. (Balet.) Toda Fausta peče vest, spomni se Margarete, prikazni izginejo, in nenadoma je zopet na zemlji. Mefisto ga vede k Margareti. — Premena. Margareta je v ječi. ker je umorila svoje dete. Faust jo hoče rešiti, a je ne more pregovoriti, da bi šla ž njim. Ko se prikaže še Mefisto. kliče prestrašena deklica v skrajni sili nebesa na pomoč: Bog se je usmili in jo sprejme k sebi. Fausta odvede Mefisto.
Dirigent: F. RUKAVINA.
Režiser: F. BUČAR.
Faust (tenor)....................
Mefisto (bas)....................
Margareta (sopran) . . . Valentin, njen brat (bariton) Marta, njena soseda (alt) Siebel, študent (sopran) . . Wagner, „ (bas) . . .
g. Kovač, g. Zathey. gna Richterjeva, g. Przibyslawski. gna Ropasova. gna Šuštarjeva, g. Zorman.
— 10 —
Hasanaginica.
Narodna pesem — zapisal Vuk Stefanovič Karadžič.
Sta se bjeli u gori zelenoj?
Al je snijeg, al su labudovi?
Da je snijeg, več bi okopnio, labudovi več bi poletjeli; nit je snijeg, nit su labudovi, nego šator age Hasan-age; on boluje od ljutijeh rana, oblazi ga mati i sestrica, a ljubovca od stida ne mogla.
Kad li mu je ranam bolje bilo, on poruči vjernoj ljubi svojoj:
„Ne čekaj me u dvoru bjelomu, ni u dvoru, ni u rodu momu.“
Kad kaduna rječi razumjela, još je jadna u toj misli stala, jeka stade konja oko dvora; tad pobježe Hasanaginica, da vrat lomi kule niz pendžere; za njom trče dvje čere djevojke:
„Vrati nam se, mila majko naša!
Nije ovo babo Hasan-aga, več daidža Pintorovič-beže.“
I vrati se Hasanaginica, ter se vjesa bratu oko vrata:
„Da moj brate, velike sramote! tidje me šalje od petero djece!“
Beže muči, nista ne govori, več se maša u džepe svione i vadi joj knjigu oproščenja, da uzimlje potpuno vjenčanje, da gre s njime inajci u najrage.
Kad kaduna knjigu proučila, dva je sina u čelo ljubila, a dvje čere u rumena lica, a s malahnim u bešici sinkom odjelit se nikako ne mogla,
— n —
več je bratac za ruke' uzeo i jedva je s sinkom rastavio, ter je meče k sebi na konjiča, s njome grede dvoru bijelomu.
U rodu je malo vrjeme stala, malo vrjeme, ni nedjelju dana, dobra kada i od roda dobra, dobru kadu prose sa svih strana, a najviše lmoski kadija.
Kaduna se bratu svome moli:
„Aj tako te ne želila, braco! Nemoj mene davat. ni za koga, da ne puca jadno srce moje, gledajuči sirotice svoje. “
Ali beže nista ne hajaše, več nju daje Imoskom kadiji.
Još kaduna bratu se moljaše, da napiše listak bjele knjigo, da je šalje Imoskom Kadiji: „Djevojka te ljepo pozdravljaše a u knjiži ljepo te moljaše:
Kad pokupiš gospodu svatove, i kad podješ njenom bjelu dvoru, dug pokrivač nosi na djevojku, kada bude agi mimo dvora, da ne vidi sirotice svoje."
Kad kadiji bjela knjiga dodje, gospodu je svate pokupio, svate kupi, grede po djevojku. Dobro svati došli do djevojke, i zdravo se povratili s njome; a kad bili agi mimo dvoi^a, dvje je čerce s pendžera gledahu, a dva sina pred nju izhodjahu, tere svojoj majci govorahu:
„Svrati nam se, iniia majko naša, da mi tebe užinati damo!4 Kad to cula Hasanaginica, starješini svata govorila:
„Bogom brate, svata starješina, u&tavi mi konje uza dvora, da darujem sirotice moje.” Ustaviše konje uza dvora.
Svoju djecu ljepo darovala : svakom sinu nože pozlačene, svakoj čeri Čohu do poljane;
- "2 —
a inalomu u bešiei sinku, njemu šalje uboške haljine.
A to gleda junak Hasan-aga, pak dozivlje do dva sina svoja: „Hod’te amo, sirotice moje, kad se nece smilovati na vas majka vaša srca kamenoga.14 Kad to cula Hasanaginica, bjelim licem u zemlju udrila uput se je s dušom rastavila, od žalosti gledajuč sirote.
13
Avgusta Danilova.
Ob njenem povratku iz Amerike.
Odveč bi bilo pripovedovati, kdo je Gusti Danilova. Umetniška dinastija Danilov je. znana pri nas v zadnji gorski koči.
V	duhu gledam ozko, nizko dvorano v stari patricijski hiši v Šelenburgovi ulici, nasproti nekdanje nemške kazine. Ob stenah velika ogledala v zlatih okvirjih, nobenih lož, zadaj malo vzvišeno dijaško stojišče in spredaj majcen, majcen oder. Tu je v letih, ki mi že skoraj uhajajo iz spomina, prirejalo naše častitljivo Dramatično društvo svoje prve predstave. Diletantje — slovenskih igralcev po poklicu takrat še ni bilo — so igrali ob nedeljah dela kakor „Zinešnjava nad zmešnjavo", „Zapravljivec“, „Mlinar in njegova hči“, „Čevljar baron". Borštnik, Danilo, Kajzelj, Verovšek, obe Nigrinovi, Slavčeva so bili med prvimi stebri mladega slovenskega gledališča, katerega vodstvo je bilo v rokah starega doktorja Stareta, ki je bil kot odbornik Dramatičnega društva ob enem ravnatelj, blagajnik in glavni režiser. Skrbeti je imel tudi za naraščaj in ta svoj posel je vršil na zelo enostaven način. Kadar je srečal pri kaki slavnosti, na plesu, ali tudi na ulici čedno dekle, jo je pogledal prav od blizu — bil je zelo kratkoviden — in jo vprašal, ali bi ne hotela k gledališču.
Danilova, s svojim dekliškim imenom Gustika Gostičeva, je hodila v šentjakobsko dekliško šolo na Starem trgu, ko se je Dramatično društvo povzpelo do važnega koraka: vpri-zoriti v starem Deželnem gledališču v Zvezdi opereto „Mesečnica", za katero je bilo treba že večjega aparata. Doktor Stare je imel obilo posla, da ga je spravil skupaj. Slučaj ali umetniški instinkt vrhovnega gospodarja slovenskega gledališča je hotel, da je našla takrat tudi naša današnja prva igralka pot na slovenske gledališke deske. Doktor Stare je bil namreč srečal Gustiko Gostičevo na Starem trgu, ko je šla iz šole, in brhko dekle z gracijoznimi kretnjami mu je tako ugajalo, da jo je kratkomalo vprašal, če hoče sodelovati v opereti »Mesečnica". Dekletce, ki je bilo že videlo par nemških predstav, se je na glas zasmejalo staremu hromemu doktorju in je ponudbo sprejelo. Toda pojavile so
—	14	-
Avgusta Danilova kot Arija V tragediji „Arija in Mesalina"
- 15 —
se „nenadne“ zapreke, kakor mnogokrat pri gledališču: mati niso hoteli. Toda gospodična Gusti je imela že takrat svojo voljo, ki je zmagala, in naša heroinja je nastopila v „Meseč-nici“ kot paž. Ker je svojo ulogo dobro izvedla, jo je sprejelo Dramatično društvo v svojo igralsko šolo, ki jo je vodil takrat Borštnik. Napredovala je brzo in že v letu 1886. je prvič nastopila z večjo ulogo v igri „Oče so rekli, da le“, v kateri je nastopila prvič skupno z Danilom, ki jo je odslej spremljal na odru in v življenju. Ker je bilo očito, da razpolaga z veliko nadarjenostjo in pridnostjo, jo je poslal deželni odbor v študijske svrhe na Dunaj, kjer se je iz ljubke naivke razvila v sentimentalno ljubimko in salonsko damo. Po svojem povratku je pet let poučevala v dramski šoli. Leta 1908. jo najdemo med prvimi močmi tržaškega gledališča. Leta 1913. pa jo je stremljenje po novem in boljšem pognalo v Ameriko, od "koder se nam je povrnila šele letos z bogatejšimi izkušnjami, a z isto ljubeznijo do slovenske umetnosti in domovine, ki jo je vedno dičila. Med njene najboljše uloge spadajo Fe-dora, Nora, Sappho, Zaza in Elizabeta v „Mariji Stuart." Dalje je z odličnim uspehom nastopala v „Valenski svatbi“, „Ekvi-nokciju“ itd. Najboljša stran Avguste Danilove je, da se je znala vedno prilagoditi toku in duhu časa. Tako je klasična heroinja leta 1908. s krasnim uspehom nastopila na ljubljanskem odru kot Roza Bernd v istoimenski Hauptmannovi naturalistični drami. Kozo Bernd smatram za njeno najboljšo vlogo. Po svojem povratku iz Amerike nastopi prvič v Ogrizovičevem delu „Hasanaginica“. Bodi nam pozdravljena na rodnih tleh.
F. J.
Ruski gostje v Ljubljani.
Dne 1. septembra 1920 je stopil ruski ansambl prvikrat na deske slovenskega odra. Ta dan je pomemben datum in postane mogoče v zgodovini razvoja slovenskega Narodnega gledališča mejnik nove dobe.
Zanimivo je, da nas je ravno ruska dramska družba seznanila z enim najodličnejših dramatikov sedanje dobe, Bernardom Shawom. Igrali so Pygmaliona. Uspeh je bil popoln.
V	naslednjih dneh smo videli še ^Anfiso“ Leonida Andrejeva, ^Ljubosumje" Arcibaševa in „Zlato jesen" Flers-Caillaveta. Repriza „Pygmaliona “ pri skoro razprodani hiši je najboljši dokaz, kako intenzivno je umela spojiti vzorna igra ruskih igralcev oder z občinstvom neglede na to, da velik del po-setnikov ruskega jezika ni razumel.
— 16 -
In ravno tu je glavna vrlina ansambla gospoda Muratova. Njegovi igralci žive na odru pravo in polno življenje. Notranja veza, ki jih spaja, ostane nepretrgana od prvega do poslednjega prizora. Besede in geste so prepričevalne, pavze polne težke vsebine. Vsak posameznik na odru je osebnost, ki umetniško doživlja, in fin instrument, ki pod nevidno taktirko režiserjevo umetniško izraža to, česar mu je po naravi vprizorjenega dela srce polno. Ljubezen in sovraštvo, dobrota ln zloba, hrepenenje, maščevalnost, požrtvovalnost, strah, sploh Vse nianse, ki jih jo sposobno človeško srce, se zrcalijo pred našimi očmi jasno in neposredno v igri ruskega ansambla. Duša umotvora diha z odra v občinstvo.
Kot čisto posebne umetniške individualnosti moramo omeniti gospoda Putjato in Muratova ter gospe Mar-sevo in Mansvjeiovo.
Gospoda Putjato smo videli v štirih	Mihajl Muratov
različnih vlogah. Ta
l|metnik po božji volji se zna res tako popolnoma (spojiti
*	'grano vlogo, da od človeka Putjate ne ostane čisto nič več. "red našim kritičnim očesom stoji mojster, razpolagajoč s Preobiljem plastičnega, dikcijskega in vokalnega bogastva, pred uasun duševnim očesom pa tip, ustvarjen od velikega in resničnega umetnika. Njegova igra, to je notranjost, iztisnjena na površino obraza in telesa. Pri vsaki nadaljnji predstavi si nehote vnovič in vnovič pogledal na plakat, da se prepričaš, je to res isti umetnik, ki je igral včeraj Tatarinova, predvčerajšnjim profesorja Higensa itd. Vse njegove kreacije so one odlične in prvovrstne, njegov Tatarinov v „Anfisi“ pa je on nedosegljiv. Na takega Tatarinova bi bilo tudi Umetniško gledališče Stanislavskega ponosno. Zanimalo bo, da je gospod
— 17 —
Putjata, ki je bil prej po poklicu advokat, šele 12 let pri gledališču.
Gospod Muratov izhaja iz šole Malega gledališča v Moskvi. Malo gledališče v Moskvi se nahaja ves čas v viteški umetniški borbi z Umetniškim gledališčem Stanislavskega. Medtem, ko priznava poslednje absolutno individualnost režiserja, goji in propoveduje Malo gledališče individualnost igralca. Pota so razna, rezultati isti: vzorne predstave. Tudi ga Muratova smo videli v štirih vlogah. Njegova sila leži v dikciji in karakteristiki. Njegov patos je prijeten, ker je priroden, nevsiljiv. Zlasti Sergej Petrovič in Kedor Ivanovič Kostomarov bosta ostala v dobrem spominu vsakomur, ki ju je videl. Cestni pometač Dulitl je bil krepko zamišljena in virtuozno izdelana figura.
Gospo Mansvjetovo smo videli žal le v „Anfisi“. Ona je odlična umetnica, toda v mimiki od časa do časa prekorači mejo umetniško dovoljenega, pretirava in spominja na film. Vzlic temu je njena „Anfisa“ prepričala in ostavila globok vtis.
Gospa Marševa je že kot Hliza Dulitlova osvojila srca občinstva, toda vrhunec svoje umetnosti nam je pokazala šele v Ninočki. Njena igra je živa, globoko občutena in sega do srca. Gospa Marševa je prišla preko plastične umetnosti k drami, in to daje njenim kreacijam neko čisto posebno linijo.
O ostalih članih ruske dramske družbe spregovorimo še, ko se občinstvo z njimi bolje seznani. Upravi Narodnega gledališča se je posrečilo angažirati skoro ves ansambl gospoda Muratova.	p	q
- 18 -
Gledališka kronika.
Slovensko narodno gledališče v Mariboru Je otvonlo svojo drugo sezono v soboto 18. t. m. s Cankarjevimi »Hlapci". Sezona obeta postati izredno bogata. Igralo se bo ob torkih, sredah, četrtkih, sobotah, nedeljah in praznikih. V,prizore s|"> sl(-‘deče drame: Borštnik — »Stari llija"; Cankar —• ..Hlapci". ■Pohujšanje v dolini šentllorjauski"; Detela — ..Učenjak"; Jelenc »Kosovo"; Lah — »Noč na Hmeljniku", »Pot v Betlehem"; Linhart — »Županova Micika"; Majcen »Kašlja"; Milčinski -»Kjer ljubezen, tam Bog". »Volkašin"; Novačan — „Veleja“; Puhar — »Požar"; Brana — ..Istra"; Čorovič — »Zulumčar"; Nušič — »Knez od Seinberije"; Ogrizovič — »Smrt Smailage Lengiča"; Petrovič — „Mrak"; Vojnovič — »Ekvinokcij"; Andrejev - ..Anfisa"; Gogolj — »Revizor"; Tolstoj — »Vstajenje"; Sainberk ~~ »Ulica št. 15.“; Shakespeare — »Sen kresne noči"; Shaw »Obrt gospe Warren“; \Vildc — »Idealni soprog"; Brieux »^rtve“; Henequin in Bildhaut — »Gospa predsednica"; Lavedan »Dvoboj"; Moliere — »Skoipuh"; Sardou in de Najac — »Cyiprienne (Divorgons)"; Scribe — ..Kozarec vode"; Echegara.v ~~ »Galeotto"; Nicodomi — ..Perjanica"; Michaelis — »Revolucijska svatba"; Ibsen — »Heda Gabler"; Strindberg — »Smrtni ples" *• del, »Smrtni ples" 11. del (Vampir), »Velika iioč“; Dregely »Ce frak dobro pristoja"; Molnar — »Vrag"; Anzeugruber »I odkriževalci", »Samski dvorCosta — »Brat Martin"; Czinner »Maska satanova"; Ernst — »Odgojitelj Lanovec"; Hebbel -»Marija Magdalena"; Kadelburg in Blumenthal —»Pri belem ko-»Jičku--; Raimund »Zapravljivec'; Schonherr — »Otroška tra-Sedija", »Zemlja"; Sudermann — »Tiha sreča"; Wedekind »£einski duh“; \Vildgans — »Uboštvo"; Peiskar in Griinecke -»Kako so palčki premagali orjaka".
. Opera in opereta bosta zastopani s sledečimi deli: Blodek »V vodnjaku"; Verdi — »Trubadur"; Audran — »Punčka"; Heu-oerger — »Operni ples"; Kalman — »Jesenski manever"; Offen-m 11 — »Orfej v podzemlju"; Parma — »Amazonke"; J. Strauss »Netopir"; O. Strauss — »Valčkov čar"; Suppe — »Lepa Galatea".
Upravo vodi g. Hinko Nučič, dramaturgične posle je prevzel S. Milan Skrbinšek. Umetniško osobje sestoji iz sledečih dam in j»°$Podov: Berta Bukšekova, Štefanija Dragutinovičeva, Elvira Kraševa, Slavica Mezgečeva, Lucija Ožegovičeva, Katica Petkova, Viki t odgorska, Danica Savinova, Iva Setinska, Mila Voukova, Valo “fatina, Ivan Gabrič, Edo Grom, Vekoslav Janko, Rudolf Mikulič, ninko Nučič, Josip Povhe, Pavel Rasberger, Vinko Rožanski, Mario ,lla> Milan Skrbinšek, Mario Šimenc, Ljudevit Svagelj. Ciril Velušček, Rado Železnik.
.. V dramatični šoli poučujejo gospodje Milan Skrbinšek, Valo “ratina, Antun Ivanovič - Mecger in Jakob Pečnik. Uprava bo lzdajala tednik »Gledališki vestnik".
. Moliere na našem Ljudskem odru. V nedeljo dne .• L m. se vprizori na Ljudskem odru Molierova komedija »Sca-Pinove zvijače" (Les fourberies de Scapin"). Po »Skopuhu" IL avare), »Namišljenem bolniku" (Le inalade Imaginaire) in »vJosJcah z dežele" (Les prčcieuses ridicules) je to četrto delo slavnega komediografa, ki se vprizori v slovenskem jeziku.
O os p od Nikola Zec. prvi basist dunajske Državne opere, nastopi dogovorno z upravo Narodnega gledališča dvanajstkrat v tekoči sezoni v ljubljanskem opernem gledališču kot gost.
- 19 -
Cene prostorom
Parter	Drama	Opera
Sede/, I. vrste		24 K .	. 30 K
„ II.- III. vrste . . .	. 20 „ .	. 26 .
„ IV,-IX. vrste . .	. 18 „ .	• 22 „
„ X.-XIII. vrste . .	. 14 *	18 .
Dijaško stojišče ....	S . .	8 „
Lože		
I,ože v parterju in		
I. redu za 4 osebe . .	. 100 „ .	• 140 ,
Balkonske lo/.e za 4 osebe	70 . .	. 100 .
Nadaljne vstopnice v		
I. redu in parterju . .	20 * .	. 25 „
Nadaljne vstopnice v •		
balkonskih ložah .		20 „
Balkon
Sede/. I. vrste................... 15	„	18	.
„ II,-111.	vrste	....	10	„	.	.	14	*
»
Galerija
Sede/. I. vrste.................... 7	„	..	8	„
II.—V.	vrste	....	6	„	.	.	6	„
Stojišče........................... 2	„	.	.	2	„
Vstopnice se dobivajo v predprodaji pri dnevni blagajni (operno glmlaliSče) od 10. do pol 1. ure in od 3,-do 5. ure proti 10°/„ povišku in na dan predstave pri blagajni za gorenje cene.
Med predstavo vstop ni dovoljen.
- 20 —
Ponatisk dovoljen le z označbo vira.
Qdali§ki list izhaja vsako soboto in prinaša poročila o reper-r^u Narodnega gledališča v Ljubljani, vesti o gledališki umetnosti nas in drugod, kratke članke o važnejših dramskih in opernih 'h in njih avtorjih. Sodelujejo: Fran Albrecht, Anton Funtek, Pavel . ° ja> Govekar, Matej Hubad, Friderik Juvančič, Pavel Kozina, JZ|j Kraigher, Anton Lajovic, Ivan Prijatelj, Ivan Vavpotič, Josip Vidmar, Oton Župančič in dr.
riflTISttlLft UČITELJSKrt TISKflRMfl V LJUBLJANI.