Poštnina plačana v gotovini.
Štev. IL 8. novembra 1938. 34. letnik
MARIJIN LIST
marijin list
Pobožen mesečni list. Izhaja vsaki mesec 8. na spomin petdesetletnice razglašenja verske istine od Marijinoga nevtepenoga poprijetja, ki se je obhajala 1. 1904., dee. 8. Te den je Marijin list kak prvi pobožen slovenski list Slo-vencom Slovenske Krajine do rok dani.
Namen Marijinoga lista je širiti Marijino čast i s čistimi dohodki podpirati Dom diihovnih vaj, posvečen sv. DrUžini v Slovenskoj krajini, kaki sirotišnico Deteta Marije v Turnišči na tolažbo razžaljenomi Srci Jezušovomi.
Marijikin Ograček je versko-vzgojna priloga Marijinoga Lista za mladino, naj se po njenih navukaj srca mladine napunijo z jakostmi Marijine mladosti.
Cena : na sküpni naslov 16 Din., na posameznoga 20 Din., v inozemstvo 40 Din. letno. V inozemstvo se pošila z Novinami za 100 Din letno.
Kalendar Srca Jezušovoga brezplačno dobi vsaki naročnik, ki je plačao naročnino i bo l. 1939 tiidi naročnik. Naročnina se do koncù junija vsa mora plačati.
Dfihovne dobrote. Za naročnike Mar. Lista se sliižijo večne meše v Celji, Grobljah i v Soboti, tjedensko edna v Črensovcih i dnevne v Linzi v „Seraphinskom dobrodelnom drüstyi", štero da letno za svoje kotrige več jezer svetih meš služiti. Vsakoga naročnika potrebe se sklenejo v tjedensko sveto mešo, naj je samo naznani na vredništvo.
Vrednik: K L E K L J O Ž E F, vp. pleb., Črensovci, Slov. krajina.
Tiskarna Balkànyi Ernesta v Lendavi.
DAR1.
Na Dom Sv. Frančiška v Črensovcih so dar&vall v Din. sledeči:
Sreš Rozika, uradnica srez. sod. D. Lendava, 15, Ficko Janoš, Večeslavci v v zahvalo za srečno prestano operacijo 10, N. Črensovci v zahvalo sv. Tereziji za zdravje 5, Ütrosa Treza, Žižki, v zahvalo za srečno vrnitev iz Francije 10, Vuk Gizela iz Črensovec, v Nemčiji, na čast sv. Tereziki za doblene milosti 5, listje v šumi 440, tretjeredniki z Nedelice, 23, Nerad Matjaš, Črensovci iz Canade 2 dolara = 101'50, Kreslin Štefan, D. Bistrica, Nemčija, 5. — 1 z d a 1 i s m o : Hanc Štefani za prevažanje zemle 160, za razglas 1 logari, 30, za dačo 165 Din 50 p. — Oča sirot, povrni vsem obilno I Odbor.
Na podporo Marijinoga lista so dartivali v dinaraj sledeči : Bala-žic Marija, Francija, 9'20, Lebar Ignac, Francija, 10, Žalik Jožef, V. Polana, Francija, 10. — Marija, povrni vsem obilno! — Uredništvo i uprava.
Rešitev vgank 10. snopiča.
1. Gda zagrešimo z grajanjom, šinfanjom, ogovarjanjom (oprav-lanjom)? I če smo, ka je naša dužnost, če ščemo odpuščanje grehov zadobiti? Ka v knižnoj slovenščini razmijoise deca včijo v šoli pod oprav-lanjom, to mi doma pravimo grajanje, šinfanje ali ogovarjanje. Te štiri reči pomenijo edenisti greh. I te greh v tom stoji, ka brez potrebe raznašamo neznane falinge bližnjega. Ne lažemo, istino gučimo, ali brez potrebe, brez lübezni, samo zato, da bližnjega raznesemo i njemi v dobrom imeni škodimo. Pravimo, ka je nekak pred tebov grdo gučao. Nišče to neve, samo ti. Jeli smeš ti te njegov greh dale praviti, če nemaš zroka za to? Ne smeš. Dužen si pa to povedati ujegovim starišam, najprejpostavlenim, ali takšemi, ka ga opomene i odvrne od lagojih gučov, če tebe ne boga. Prvi pa ti po-
LETO 34.	8. NOVEMBRA 1938!	ŠTEV. 11
„I prikazalo se je veliko znamenje na nebi: žena, obdana z suncom, i pod njenimi nogami mesec i na njenoj glavi venec iz dvanajstih zvezd". (Razodetje, 12. 1.)
11. Zvezda.
Edenajsta zvezda v kroni ti je zmernost, Mamika ... Kak si prosta v vsoj obleki, tak se prosto hranila : Ovčje mleko, zelenjava, včasi jajce, ribica Ti z ječmenim kriihom bile vsakdenešnja hranica... Vina nesi nikdar pila, ni mesa zavživala, Že naprej se pokorila za nezmerna vživanja, Jela samo teliko si, da živeti mogla si, Poleg toga strogi posti so se še oglašali, Pa si verno vse držala, vse postave zakona, Da okrepiš našo diišo, da ne bo premagana, Da pokažeš, ka premore prava liibav do Boga, Če ga liibi slab človiček ze vse moči i z srca... Svet je pijan, oblosiijni, reši ga nezmernosti, Daj njemi te grde grehe krepko vse premagati... Trezen, zmeren rod naj zide prosimo te, Mati, vsi, Te mo srečni tii na zemli i v nebesaj blaženi.
Nyi
iì?fl2fìJ vVmROČJE
tebe ceri«.
EBORG MAG]N|USSEiN.
Doma je bila na Meklenburškom v Nemčiji. V mladih letaj kak luteranka je vživala vzgojo v Kristušovo vero, ali vzgajali so jo tak, da je postanola odločna protivnica katoličanske Cerkve. To je razumlivo, ar so jo dali v edno-stranskoj vzgoji ščista drügo podobe od prave Cerkve. Ona sama prispodabla svoje prvejšnje pa potlašnje živlenje poslikanomi cerkvenomi okni. Inačiši vtis dobiš, či ga gledaš od zviina, inačišega, či ga gledaš od znotra: od zviina ne vidiš nikaj driigo kak vse v križ nametane pa premešane črte, od znotra pa vidiš nedopoved-livo lepoto pa barve, štere se krasno prelevlejo edna v drügo.
Prva prilika, da si je lehko poglednola zi-dino cele katoličanske Cerkve od znotra, je bilo sv. pismo i posebno ete reči so na njo napravile neizbrisen vtis: Jaz tebi pravim: Ti si Peter — Petina — i na to pečino bom postavo svojo Cerkev i peklenska vrata je ne bodo premagala. I daö ti bom kliiče nebeskoga kralestva. 1 kakoli boš zavezao na zemli, bó zavezano tildi v nebesaj i kakoli boš razvezao na zemli, bo razvèzano tüdi v nebesaj(Mat. 16, 18-19.)
Te velke i močne Kristušove reči so jo s svojov jasnostjov osvedočile, da je Kristušova Cerkev prava. Zato se je odločila, da pregledne
z biblijov v roki navuke, ki jih je včila prva krščanska Cerkev, da se tak pri korenjej osvedoči od istinitosti Kristušove Cerkve. Kembole se je pogledala v sv. pismo, tem vekši razgledi so se njoj odpirali pred njenimi začiidenimi očmi. Kakše bogastvo lepih navukov, žive vere pa mantrniškoga živlenja! Svetlost je rasla, pred njov ne bilo več žmetnih, nerazumlivih mest v sv. pismi.
Stopaj za stopajom se je bližala plemenita, nemirno iska-joča diiša k Istini i gda jo je najšla, ne bilo pri njoj več nik-šega čakanja, ne omahüvanja. Pot pred njov je bila trdna pa jasna.
Gda je prestopila iz liiteranske vere v katoličansko, je etak zapisala: „Jaz sam zdaj med najsrečnejšimi liidmi. S tem mi nikaj ne odvzeto: ne sloboda vesti, ne sv. pismo, ne odgovornost pred Bogom, ne Kristušov križ — liki ešče dosta dodano, tak dosta, da celo moje živlenje ne bi zadoščalo, da bi moglo vse to bogastvo sprijati i davati Bogi hvalo za to. O, da se ne bi zavolo človekove pokvarjenosti nikdar ločili od prve Cerkve, da bi vzdržali v njoj i tak ž njenov pomoijov i v njoj prenovili svoje notrašnje iivlenje. S pomočjov Kristušovoga znamenja, križa; je prenovo v najhujšem, skradnjem časi sv. Frančišek celo cerkveno živlenje... i vsikdar bole vidim sveto gorečnost pri njenih piišpekaj kak tiidi v spokornom i molitvenom živlenji neizmerne vnožine vernikov za notrašnjo prenovitev sveta."
Kak srečen si, dragi čtevec, da ti ne trbe hoditi po velkih zavojih i vozkih potaj, prie kak prideš na svetlo, pravo cesto, štera pela k pravoj vretini Istine. Ta svetla pot je naše sv. pismo, kniga, ki jo more meti vsakša hiža. Sv. pismo je kniga, — kak so že to driigi dostakrat dokazali — štero liidje po vsem sveti največ čtejo i vsakši, tiidi najmenši narod, jo ma v svojem jeziki. Ve je pa v istini kniga, gde dobiš odgovore na vsa pitanja, štera se vrivavlejo v človečem živlenji v razum, posebno pri denešnjemi nestalnomi človeki, šteri ne ve, kama naj nameri svoje stopaje, da pali ne zaide na kakšo zamotano pot.
Tii pa maš knigo, po šteroj te v vsakšoj nevoli, v diišev-noj ali telovnoj, tolaži sam Bog, ve je sv. pismo napisano po navdihnenji sv. Diiha. Kristuš sam je prayo, da prie prejde ze-mla, kak samo edna pičica njegovih reči.
Vzemi zato sv. pismo večkrat v roke, čti, i premisli pa živi po Kristušovih rečaj i občiito boš, da se bo srečna zadovolnost naselila v tvojo nemirno pa zmantrano diišo, da boš lehko pravo z Ingeborgov Magnussenovov: Najsrečnejši človek na sveti sam jaz.
FRIDERIK MAURER.
Po svojem pokolenji je bio Nemec, po veri pa luteran. Pa to vero je v svojoj mladosti že zgiibo (narodo se je 1. 1871). Kda pa je bio na gimnaziji, ga je vernost luteranskoga verovu-čitela pali pripelala nazaj k Kristušovoj veri. Njegov diih pa se ne zadovolo samo s tem, liki je iskao dale, dokeč ne prišeo do spoznanja prave, katoličanske, Kristušove Cerkve. Na novo
leto 1. 1891. je sprijao prvo sveto prečiščavanje. Ka se je doga» jalo v njegovoj diiši v tom srečnom trenotki, je žmetno povedati. Sam pravi:
—	Či Cerkev po pravici zove Oltarsko svestvo skrivnost vere, te je sprejem toga najsvetejšega svestva z vsem, ka se dogaja pri tom v globočini človečega srca, ešče čudovitejša skrivnost tiibezni. Samo liibezen, štera je kušala, kak sladek je Gospod, ma kliič za razumevanje takših glasov.
—	Tak sam se, — pravi dale, — dobro skrio na Petrovoj ladjici. Nikdar mi ne bila spreobrnitev samo sprememba vere, liki, i to v dosta vekšoj meri do denešnjega dneva (1920) — že je minolo od tistoga časa 30 let — pomeni stopaj iz krnice pa megle v svetlost i jasnost, iz dušne nevole i daleč od doma k blaženomi miri pa toplomi ognjišči, iz negotovoga postopanja k sreči prave poti, štera vodi k Bogi.
Par let po tom je postao diihovnik. Zanimivo je, da je cela ta driižina najšla pravo pot k katoličanskoj Cerkvi: njegov oča, ki je bio ravniteü edne škole, mačeha, sestra i njegova hči.
Opazo si, dragi čtevec, da vsi luterani, ki s pravim naka-nenjom iščejo prävo istino, najdejo pot v naročje katoličanske Cerkve. Kakpa te poti so najrazličnejše: vodijo skoz puščave dvojnosti pa blodenj v pokrajino svetlosti pa jasnosti.
Vse to ožarja vrela lübezen do Najsvetejšega Olt. Svestva, kde se potopiš v morje neizmerne Kristušove lübezni, kda ga v tihih, srečnih trenotkih sprejemaš v svoje očiščeno srce. Večen posvet, ki vsikdar gori pred oltarom, naj ti pokaže, da se vsikdar, kda te pot zanese mimo Cerkve, zmisliš na Boga, Či moreš, idi pa poklekni za minoto — te čas nikdar ne zapravieni čas, — pozdravi ga i vido boš, da te bo sprevajao blagoslov boži pri svojem deli doma i na poli. ObčUto boš, da se bo tiha zadovolnost naselila v tvoje srce, zadovolnost, po šteroj dnes-den vsi tak žejamo.
Molitev za dober tisk.
Molitev za dober tisk je neobhodno potrebna. Od 8—13. oktobra se je v Parizi vršo 37. kongres drUžbe „Dobroga tiska" (La bonne presse) i dnevnika „La Croix" ki ga to podjetje izdaja. Kongresa se je vdeležo tüdi naš izseljenski dühovnik Camplin. Na kongresi se je jako povdarjala potreba molitve za dober tisk. V te namen že delüje „Zveza Zdrava Marija", ki od svojih članov terja, naj molijo, da se Francija povrne k Bogi i katoličani zedinijo ; da se popravi hüdo, ki ga napravi slab tisk i se razširi dober tisk.
To delo je dobilo potrdilo z najvišjega cerkvenoga mesta : pismo, ki ga je poslala pisarna papova, med drügim pravi:
„Ali zaman bi delali, če Bog ne bi davao rodovitnosti našim trüdom po svojoj milosrčnoj i vsemogočnoj milošči, zato ste jako pravilno postavili Vaš kongres na nadnaravno stališče i
ste ga pripravlali s križarskov vojnov molitve. Sodili ste, da niedna molitev nema vekše valave i vrednosti kak najsvetejša Daritev naših oltarov, gde naš boži Odrešenik obnavla najod-ličnejšo daritev s Kalvarije. Zato ste v kolonaj (vrstaj) Vašega dnevnika z dragocenim sodelovanjom „Dela za pomoč diihov-nikom" odprli obširno suskripcijo (naročanje) sv. meš po namenih samoga pape, ki so edino „cogitationes pacis" - misli mira -našega Gospoda Jezuša Kristuša, šteroga vzvišeni namestnik med nami so papa. Kak ne bi Njegova Svetost bila genjena zavolo te pobožne i lübeznipune misli, i kak Vam ne bi v odgovor izrazila svojega očinskoga zadoščenja pošilajoč velikoj driižini „La Croix" i „La Bonne Presse" apoštolski blagoslov, zagotovilo preobilne rose naklonjenosti z nebes, ki podeli rodovitnost setvi Kongresa".
Driižba „Dobroga tiska" izdaja ne samo dnevnik „La Croix", nego tiidi vnoge tednike, dvotednike, mesečnike i knige za stanove i starosti.
Kongresistov je bilo okolil.500, večinoma različen kler (kardinali, piišpeki i diihovniki) a tiidi jako dosta laikov, razprave izredno zanimive i stvarne. Vsakodnevno zboriivanje se je začnolo s svetov mešov, pri šteroj se je večina vdeležencov prečistila, zborüvanja sama so se vršila na večih različnih mestih.
===== Sv. IVAN BOSKO.
Dve gesli sta neprestano napunjavali njegovo diišo i njemi bili vodilo pri vsem njegovom deliivanji. Prvo geslo so bile reči, štere je ponavlao sv. Frančišek Šaleški: Daj mi diiše, drü-go vzemi! Driigo geslo pa je bilo: Samo edno je potrebno, rešiti diišo. „Reši svojo diišo!" so bile reči, štere je pri vsakoj priliki ponavlao tistim, ki so prišli ž njim v dotiko, i to brezi razlike stana ali starosti.
Gda je sprejeo v zavod novoga gojenca, ga je navadno pozvao k sebi i pridobo njegovo zaviipa-nje s kakšov šalivov, prija-telskov rečjov. Nato se njemi je zresno obraz, sklono se je k dečki, kak da njemi šče zavüpati nekšo stvar, rekoč: „Zdaj se pa pogovoriva od toga, ka je najvažnejše. Vidiš, moja
žela je, da sva prijatela... Ali si s tem zadovolen? Sčeš biti moj prijateo? Jaz ti bom pomagao zveličati tvojo diišo. Kak je zdaj s tvojov diišov? Kak si skrbo za njo, gda si bio doma? Zdaj ščeš biti marliv, pobožen i skrben za diišno blaženost, jeli da? Znaš H, ka ščem od tebe? To, da ideva vkiip v nebesa".
Don Bosko je stavlao takša pitanja, ne da bi zahtevao točen odgovor, ali na dečkovom obrazi je natenkoma čteo njegovo notrašnjost.
Tak je delao Don Bosko tüdi med školskim letom. Gda je na dvorišči srečao toga ali onoga dečka, njemi je pravo: „Ti moreš postati moj veliki prijateo". Ali znaš, ka se pravi biti Don Boskov prijateo? To pomeni, da mi moreš pomagati". „V čem pa?" „V ednoj samoj stvari: v tom, da rešiva tvojo dü-šo". Da bi se miseo na düSno zveličžnje bole vkoreninila v mla-dom srci njegovih gojencov, je odredo, da bi pri večernoj molitvi molili vsi vküp: „Draga Mati, Devica Marija, daj da rešim svojo dfišo!"
Večkrat se je približao zdaj k tomi, zdaj k onomi gojenci pa njemi šepetno na vüho kakšo važno reč. Ta reč je zadevala vsikdar dfišno zveličanje%Don Bosko je jako dobro poznao svoje gojence tak notrašnje kale zvüneSnje. Vsakomi je znao povedati kaj primernoga i to s takšov lübeznivostjov, da je njegova reč skoro vsikdar najšla dobro mesto v dečkovom srci. V teh za-vüpnih rečeh je dostakrat svojim gojencom odkrivao bodočnost i to jim je dalo ešče posebno vrednost.
Reči, štere je največkrat ponavlao na vüho svojim gojencom so bile: Ali bi se mogeo iz lübezni do Marije bole marlivo včiti? — Jezuš te v cerki čaka — ali si dobro opravo sv. spoved? — Zakaj ne ideš večkrat k sv. obhajili? — Zakaj hodiš s slabimi tovariši? — Pogum, zovi Marijo na pomoč pa ti bo pomagala! — O, če bi ti vido stanje tvoje dUše! — Li srčno naprej, Marija je s tebov zadovolna.— Bog te vsešerom vidi! — Raj vmreti, kak grešiti. — Bodi vrli pa bova vküp v nebi! — Spovej se dobro, pa boš znova veseli! — Pomagaj mi zveličati svojo dUšo !...
Kak so delovale na gojence te i drüge spodobne reči! Pristopali so zmerom v vekšem števili k sv. spovedi i k sv. obhajili, izginjale so med njimi surovost, nasilnost, nevoščlivost, postajali so resni, zavedni, vzlübili so svoje dužnosti pa jih spu-njavali z najvekšov natenčnostjov. Nešterni so se tak povzdignoli v gorečnosti, da je bio D. Bosko celo prisiljen, zadržavati jih pred pretiravanjom.
Vnogokrat je pozvao k sebi dečka, ravno gda je te bio ves zatopleni v igro ali pa celo v prepiri s svojim tovarišom. Pravo njemi je: „Želem, da napraviva nekaj imenitnoga!" — „Ka pa?" je pitao dečkec v naglici. „Želem, da izvršimo temelito pranje na tvojoj dUši, da tak postaneš prijateo boži i varovanec Marije Device".
Drügikrat je stavo gojenca, gda je bio v najvekšem begi, rekoč: „Kak je kaj s tebov?" „Dobro!" „Tüdi na düSi?" Nato pitanje je dečkec pogledao začudeno, nato je poveso oči i začno zmajavati z glavov. „Če bi morao vmreti dnes ali to noč, bi bio zadovolen?" „Ne preveč". „No, gda pa te prideš k sv. spovedi?" „Zajtra". „Zakaj pa ne včasik?" Dečkec je bio premagani.
Dečki so dobro znali, da D. Bosko vidi v njihovo notraš-njost, zato so se ga nešterni bojali i se ga ogibali. Takšim je bio zmerom za petami. Preseneto je takšega dečka i ga pitao: „Zakaj se me bojiš? Zakaj bežiš pred menov?" „Vej ne bežim!" „No dobro, potem bodiva prijatela! PoslüSaj malo reč!" Potem je dečkeci šepetno v vüho reči, ki so ga pretresle v dno duše.
Bog je dao D. Boski posebno privlačno silo, bodisi v reči, bodisi v pogledi. Što je prišeo v njegovo bližino, je čUto močen vpliv vse njegove osebnosti. Dostakrat je samo z ednim pogledom povedao vse, ka je mislo i dečkec ga je popunoma razmo. Drügi den je prišeo k spovedi i v red spravo zadeve svoje dfiše.
Kak močen vpliv je meo D. Bosko ne samo na dečke, nego tüdi na odraščene, kaže sledeči dogodek. V Nizi je meo nekoč govor v cerkvi. Po predgi šče iti skoz cerkev na farof. Okoli njega je bilo puno lüdi, da ne mogeo naprej. Nekši možak, jako odürne zvfinešnjosti, je neprestano meo v njega uprte svoje oči. G. Kaliero, ki je sprevajao D. Boska, se je bojao napada, zato je skrbno pazo na toga človeka. Gda je šo D. Bosko mimo njega, ga pita: „Ka želete?" — „Nikaj". — „Ali želete opraviti sv. spoved?" — „Nikak ne!" „Ka pa te tü delate?" — „Sam ne vem; tü sam, ar nemrem vkraj; tak se mi vidi, kak bi bio pribiti". — „Razmim.., pravi D. Bosko, „prosim, da me püstite samoga s tem človekom". Vsi so se odmeknoli. D. Bosko je šepetao možaki na vüho nekaj reči. Nato je te spadno na kolena pa opravo sv. spoved na sredi cerkve.
Nekoč [e srečao pred cerkvov sv.'Dòmenika v Turini nek-šega postaranoga zidara. Poškalilo se niemi je v njegovoj navzočnosti i gvišno bi spadno, da ga ne D. Bosko prijeo. Zidar se njemi je zahvalo, rekoč: „Da mi ne bi pomogli vi, bi spadno". D. Bosko njemi odgovori: „Oh, če bi vam mogeo pomagati, da ne spadnete v pekeo". Te reči so napravile na možaka tak globoki vtis, da je spoznao grešno stanje svoje düSe pa ga proso za sv. spoved.
Najvekši vpliv pa je meo na mladino. Gda je šo po turin-skih vulicah, so dečki od vseh strani bežali k njemi, küSüvali njemi roko i z veseljom poslüSali njegove reči. Včasi je naleto na čuporo dečkov, zaposlenih pri igri. Vdeležo se je njihove igre, toda samo za malo časa. Naskori so bili vsi zbrani okoli njega i verno poslušali njegove navuke.
Včasi je naleto na čuporo pokvarjenih huncvotov, ki so se nedostojno obnašali proti njemi. To ga je ne oplašilo. Pozvao
jih je k sebi, jim kiipo sad, jim povedao kakšo prijatelsko reč, na konci pa vse povabo v zavod.
„Reši svojo diišo!" je bila prva reč, štero je povedao gojenci, ki je stopo v zavod, pa je bila tiidi zadnja, štero njemi je polagao na srce, gda je odhajao iz zavoda. Isto miseo jim po-navlao tiidi kesnej, gda so kak odraščeni možje prihajali k njemi na obisk.	(Dale.)
Prvi stopaj je bil napravleni. Najšli so to sveto telo i ga s kraleskov slavnostjov pokazali sveti. Zmagovito po vnogih stoletjih je stanolo iz zemle s takšov gotovostjov, ki ne dopiišča nikakše dvojbe i s takšov slavov, ki je jasno pokazala, kak sta se vera i liibezen v srcih liidi povnožili. Knez iz roda svetoga Ludovika je z lastnimi rokami kopao v tla, da to telo najde, piišpecje so se ga s svetim strahom doteknoli, kral njemi je poslao svojo krono. Zlato, srebro i umetno izdelani dragoceni kamli so njemi bili odtistihmao za krsto i za okras. Nepreraču-nana vnožina liidi ga je z radostjov pozdravila i glas o tom je šo po vseh krajih krščanstva i je razveselo vse, ki so liibili spomin na Marijo Magealeno. Celo Rim, vir slave i istine, je mogeo s svojov pritrditvijov posvetiti to velko zmago.
Karol je ne pozabo na to, samo neprilika njegove driižine i njegova lastna nesreča je delala zapreke njegovim pobožnim želam. Šest let dugo je bio zgrablenec Španije i po smrti svojega oče pozvani na kraleski prestol, gda je bio šče zgrablenec, je mogeo duže časa samo čakati na lepše dni. Gda je bio končno osvobojeni, se je napoto v Rim. Na papovom prestoli je vladao Bonifacij VIII., iskreni prijateo njegove driižine. Njemi je zročo oba napisa, šteriva sta bila najdeniva v grobi svete Magdalene i položeniva listini, štere pristnost so potrdili podpisi vnogih prelatov. Pred njim je odpro tiidi zlati doprsnik, ki je oklepao glavo svetnice, tak da so sveti oča na lastne oči mogli viditi tisti posebni znak živlenja, ki njoj je ostao. Kak smo že spome-noli, je na relikviji falila spodnja ličnica. Bonifacij je to zapazo. I gda se je spomno, da v cerkvi sv. Ivana v Laterani čuvajo takšo čunto pod imenom svete Magdalene, jo je dao prinesti.
Primerjali so obe relikviji i tak lepo sta se sklenili, da ne moglo biti več dvojbe, da sta pripadali istoj osebi i istoj glavi.
Genjeni nad tem dogodkom je dao Bonifacij VIII. dneva 6. aprila 1295. objaviti bulo, v šteroj je potrdo, da je bilo najdeno telo svete Magdalene i pooblasto Karola II. sicilskoga krala i grofa Provanskoga, ki si je to zasliižo, da prenese last samostana Saint-Maksimin od kasijanskoga reda na dominikance.
Te novi red si je v Cerkvi pridobo velko slavo. Karol je gledoč na to vtipao, da svojo zamiseo izvrši i da v Saint-Mak-simini na mesto stare kapele pozida cerkev, ki bi mogla biti vredna te na novo najdeni kinč svete Cerkve sprejeti i občuvati.
To je bila zadnja čast, ki je v svetoj Magdaleni na sveti šče falila i zednim najvekša, ar je najveličastnejša i najvekši vtis napravi na vse. Zgovornost i pesništvo sta ne tak jako pod-vrženiva pozablenosti kak kakši spomenik. Pa oba gučita izobraženim v knigah, štere ne pridejo vsakomi v roke. Spomenik pa vleče oči i srca vseh na sebe. Siromak najde na njem rav-notak svoje mesto kak bogat, preprosti človek ga ravnotak lehko občiidiije kak umetnik.
Zato so vsikdar probali velko miseo izraziti z velkim spomenikom. Tak vidimo, kak so lüdje od babilonskoga torna pa do Salamonovoga svetišča, od Salamonovoga svetišča do stolnice sv. Petra šteli v marmori i graniti stvoriti mogočni i trajni izraz svoje lübezni i vere. Zato se je spodobilo, da bi Jezušova prijatelica dobila gde na zemli svojega imena vredno svetišče. Za to ne bi mogli najti bolšega prostora, kak je-bio te, gde je trinajst stojetij dugo bio njeni grob, gde je pobožno čutenje lüdi znova najšlo njeno telo i v bližini brega, gde je preživela zadnje dni svojega živlenja v najvišišoj skrivnosti zameknenja.
Že leta 1295. je Karol dao napraviti načrt i z delom začno. Stavba je bila zidana v obliki bazilike, to se pravi v obliki poslopja s tremi dugimi ladjami brez križa, da bi tak prikazala podobo prvejše kapele. Zednim pa so njoj v vseh njenih delih vtisnoli značaj gotske ladje, da bi bila tüdi verna podoba obeh časov, staroga i novoga. Karol je toga dela ne popunoma do-vršo, dvesto let je ta naloga ostanola njegovomi rodi. I gda je predzadnji njegov naslednik kak grof v Provansi i kral v Neapli, poznani dober krao Rene leta 1480. vmro, je bio že tak srečen, da je pred svojo smrtjo vido cerkev i samostan že skoro dozi-daniva, tak kak sta zdaj viditi. To je bio zednim tüdi zadnji rok, šteroga je boža previdnost dala vladarskoj rodbini Anjou, kak da bi bila samo zato pozvana na prestol, da obda Marijo Magdaleno z vsov slavov i sijajom, šteroga more stvoriti samo skoz več rodov od kneza do kneza podedovana pobožnost i radodar-nost. V toj rodbini ne bilo niednoga kneza, ki ne bi, kakšakoli je bila njegova živlenska usoda, obiskao La Sainte-Baume i Saint-Maksimin, ki ne bi potrdo njih prednosti i prevzeo nalogo, da dovrši hišo božo.
Nazadnje je po vnogih dvestoletnih trüdaj, štere je vnogo-krat sprevajala nesreča, je stala hiša boža, kak jo gnesden vidi svet. To je spomenik resne, na preprostosti sloneče umetnosti, v šteroj sta zdriiženivi milina i veličastnost. I vidi se na toj sa-motnoj ravninici na vznožji te strme gore v sredini siromaških stanovanj kak ladja, štero je ta vrgeo viher i zdaj čaka na močno roko, da jo znova postavi na valov je.
I välovje je v istini privršalo, valovje v svojih globinaj vzburkanoga lüdstva. Cerkev sv. Magdalene so obiskale revolucije, a prie so jo obiskavali kralovje i cerkveni poglavarje.
Betanije več nega. Pa Jezuš Krištuš je dao Magdaleni hišo, štero je zgubila, nazaj, i oba, vučiteo i vučenica, Bog, ki je bio ltibleni, i žena, ki je liibila, prebivleta v Saint-Maksimini eden pri driigom, kak negda na breščeki Olske gore, Marsej je Jeruža-lem te nove Betanije i Francija je njena vekša i vernejša Judeja.
Pravim, Francija, ar njoj pripada Provansa i ž njov vred sveta Magdalena kak njena dedščina. Lehko bi se bilo bojati, da bi bila ta dragocena dedščina puščena v nemar i francoski krali ne bi spoznali toga velkoga dara, šteroga njim je poslala boža previdnost. A tomi je ne tak bilo. Ludvik XI, ki je prvi zdrflžo provansko grofijo z vladarskov kronov Kapetingov, je dao zgled izrednoga počeščenja Marije Magdalene. Njegovo ravnanje do nje je bilo kak do izvoljene kralice Francije i od svojih naslednikov je zahtevao romanje na njeni grob kak dužnost. ki bi naj bila zdriižena z francoskov vladarskov kronov. Karol VIII. i Ludo-vik XII. sta njemi v toj dužnosti sledila. Ana Bretanjska, žena omenjenih vladarov, je obiskala Saint-Maksimin i La Saint-Baume i dala postaviti svojo malo podobo iz zlata pod relikvijsko omarico, v šteroj je bila glava sv. Magdalene. Po bitki pri Marignani se je napoto ta Franc I. s svojov materjov, ženov i sestrov, da tak skaže tam svojo zahvalnost. V La Saint-Baume je dao znova postaviti preskrbovalnico za romare i v njoj oskrbo tri sobe za tri prve osebe svojega dvora: Te tri sobice so dobile ime kra-lov kabinet, kraličin kabinet i kabinet dvornoga ministra. Kralov kabinet je bio v notrašnjosti samostana pod celicami menihov. Vladar sam je dao okrasiti vhod v votlino s stebriščem. Njegov naslednik Karol IX. i tiidi Ludovik XIII. sta ga v tom nasledii-vala i tak je ostao tam tiidi spomenik njiive kralevske darežli-vosti. Ludovik XIII. je prišeo ta leta 1622. v zvezi z obleganjem Montpelliera i po zmagi nad krivoverniki v Langdoki. Zadnji francoski kral, ki je romao na sveti kraj, je bio Ludovik XIV.
On je prišeo v Saint-Maksimin 4. februara leta 1660. s svojov materjov Anov Austrivskov, i je drügi den šo v Saint-Baume i do svetoga znamenja strelca. Gda se je povrno, je predsedavao prenosi tela sv. Magdalene v žaro iz porfira, štero je poslao general dominikanskoga reda iz Rima. Pred kralom so žaro zaprli, zapečatili i postavili na glavni oltar. Tak je prišla monarhija za časa svoje najvekše slave i moči v osebi krala
na grob spokornice iz Betanije, da njoj tam skaže svoje poštii-vanje i češčenje.
Kaj naj bi trbelo šče zdaj opraviti, da se Jezušovo obeča-nje spuni?
Pred šestnajststo leti je mali čunič pripelao Marijo Magdaleno na Francosko zemlo i od tistoga časa je čudovita vrsta dogodkov povnožila i povzdignola slavo njenoga imena. La Saint-Baume je kraj, gde je Jezuš Kristuš nadaliivao ž njov svoje pogovore, šteri so pretrgani bili pri svetom grobi. Ne daleč od tam je najšla svoje počivališče, kama jo je položo apoštolski piiš-pek, i štero ne zapadne nigdar pozablenji. I alabaster, v šteroga je njeno telo bilo djano, i šteri je bio vnogo bole trpežen kak tisti, ki je iz njega vlejala dišeče mazilo na Jezušoye noge, je najšeo pri liidej velko poštiivanje i tak je bio verno občuvani. Šče zdaj se nahaja na istoj zemli i pod istim nebom. Posebno bože varstvo je počivalo nad njim, kak hitro so preganjanja mi-nola i je bio dani sloboden i javni dostop do grobov svetnikov. Gda se je Europa zdignola, da si nazaj pribori sveti grob, na šterom je sveta Magdalena verostiivala, so si jo krščanski vitezi izvolili za kralico svojega zaviipanja i njeno ime je živelo v srcih križarov i na bojnom poli njim je vaialo kak zadnji vzdih.
Nazadnje se jé cela vrsta knezov posvetila njenoj sliižbi. Prvi med njimi je najšeo njeno telo, štero je strah pred barbari tak dugo zadržao skrito, i je je veličastno znova zročo liidem.
Sled božega dotika se je živo prikazala na njenom čeli i dragocene skuze so tekle pri pogledi na sveto znamenje iz vno-gih oči, ki so bile vredne te skuze točiti.
Svetišče po velikosti i lepoti veličastno je bilo postavleno nad temi dragocenimi relikvijami, ki so ravno zavolo toga, ar so tak dugo ostanole skrite, postanole vsem tak drage. I kra-lovje i cerkveni dostojanstveniki so hodili ta. Zgodilo se je celo, da se je znajšlo tam na eden den pet kralov. Bilo je to leta 1322.: francoski kral Filip Valoaški, aràgonski kral Alfonz IV., ciperski kral Hugon IV., češki kral Ivan Luksenburški i sicilski kral Robert.
Rod sv. Ludovika, ki je grobi svete Magdalene dao pro-vanske grofe i sicilske krale, njemi je dao tiidi francoske krale. Po moči prva monarhija na sveti je postanola zednim zaščitnica i varovanka velke Jezušove prijatelice. I gda je stala na vrhi svoje slave i moči, a pred ravno tak velkov nevarnostjov, kak je prie bila njena sreča v živlenji, je prišeo šče vekši kral, kak so bili prie, da vse nadomesti. I te, ki je zdriižo slavo i pobožnost svojih prednikov, je skazao grobi, šteroga so s tak velkim poštiivanjom vsi častili, zadnjo naklonjenost i vdanost Francije.
Ali je v istini bilo to zadnje? Tak je bilo misliti. Lehko-mišlena slobodnomiselnost se je polastila diihov i nečuvena revolucija je grozila z francoskim prestolom zrušitijtiidi boži prestol. Med tem, gda so spadnole vnoge častitlive cerkve i svetišča
kak žrtve toga vihera, je posebno varstvo počivalo nad samostanom i cerkvijov v Saint-Maksimini. Nepoznani mož, šteroga ime si je pridobilo skoro nepreračunlivi pomen, brat mladoga povelnika, ki je bio določeni, da ednoga dneva znova odpre svetišče, i svet napuni z nenavadnim sijajom njegove slave, Lu-cian Bonaparte, je bio rešiteo teva dva spomenika i s tem je vera knezov i liidstva svojo lübezen do Marije Magdalene ove-kovečila. Ni eden kamen je ne spadno od teh častitlivih zidin, ni eden oltar je ne bio zrflšeni, ni edna podoba je ne preminola ž njihovih sten. I gda je Bog roko svoje srditosti pomirjeno po tolikih nesrečah, odtegno od Francije, je najšla začfldena Francija celo sinov sv. Ludovika neoskrunjeno, samo na pročelji je bilo ime novoga roda i je tüdi pomenilo začetek nove zgodovine. Relikvije sv. Magdalene pa so ostanole nepoškoduvane. Glava i prava roka, šterivi je verna roka nekoga človeka odnesla na varen kraj, sta bili znova najdenivi neoskrunjenivi. Čeravno so na tom dragocenom zakladi falili dragi kamli i zlato, se je znamenje bože milosti, ki je v telkih čOdaj blestelo, ohranilo živo, kak je bilo prie.
Ne je pa bila tak srečna La Sainte-Baume, ki so jo neod-vrnliva pustošenja obiskala, da je od nje ostala samo pečina i del njenoga loga. Kapela je bila znova postavlena, a leta 1815. na novo pomšena. Nazadnje pa je bila le pozidana i maja leta 1822. na risalski pondelek posvečena pred štiridesetjezerskov vnožinov. I ta velka vnožina je bila ravno dokaz za nemoč vseh vničevalnih poskusov proti Bogi. Z višin pobočja pred La Sainte-Baume so zdignoli hercegpüSpek svoje roke z najsvetejšov ho-štijov nad vnožino, ki je zakrila planoto i log. I znamenje križa je plavalo pri brezglasnoj tišini nad temi kraji i temi lüdmi, ki so znova vidli Jezuša Kristuša kak zmagovalca sveta. Neskončno veseli glas je nato zadoneo po toj slovesnoj tišini blagoslova iz viist štiridesetjezerne vnožine i znova prebiijena od toga zma-goslavnoga vzkrika vere se bodo stoletja povračala v globoki odmev toga svetka, gda je telko düS počastilo sveto Marijo Magdaleno.
Če ide tühinec kre vode, ki teče skoz Pariz, pride do kraja, šteroga prostornost i spomeniki pritegnejo njegovo pozornost. Na ednoj strani je palača francoskih kralov, i nasproti njoj na konci dugoga drevoreda se zdigavle zmagoslavni slavolok.
V driigoj smeri, ki prvo preseka v obliki križa, pa opazi dve lepivi zidini, šterivi si stojita vzajemno nasproti drüga proti driigoj : prva je justična (sodna) palača, drügo je bože svetišče. V sredini se zdigavle proti nebi egiptovski obelisk, ki'pa nekak zatemni pred drügim spomenikom, šteri migeče tam vsakomi pred düSevnimi očmi, to je krvavi oder, gde je bio vmorjeni Ludovik XVI.
Cela Francijajse[prelevle na tom trgi: kralestvo, vojska, sloboščina, vera i revolucija. Ki se približa zdaj cerkvi, ki pri tom zastopstvi domovine zastopa Boga, čte na njoj sledeči
napis: Dobroml t vsemogočnomi Bogi na priproinjo svete Magdalene.
Tak je bila predstavlena Marija Magdalena pred očmi Francije i celoga sveta v devetnajsto m stoletji. I to vzvišeno mesto, ki ga zdaj ona zavzemle, je določo veliki osvajalec, mož, šteroga je postavila sreča na najvišiši vrh zemelske slave, da na njem zavzemejo mesto v marmori, broni i zlati imena njegovih bitk i podobe njegovih vojakov. On sam pa je med temi svojimi liidmi meo čast obožavanja i je v predrznosti svoje gi-zde imenüvao vse to: svetišče slave.
Potom pa, gda je nanagloma spadno s svoje moči i slave, je prišla na njegovo mesto ponižna spokornica, ki je s svojimi skuzami prala noge Jezušove. Na pročelji cerkve jo vidimo, kak negda na kolenih pred svojim Gospodom. V notrašnjosti pa se prikaže pod blestečim obokom, kak jo angeli nesejo i v radosti zameknenja, ki njoj je bilo že tü na zemli plačilo za njeno l&bezen.
Dača.
Negda so bili Židovje samostojen narod s svojimi krali. Kesnej so zgubili to samostojnost i prišli pod oblast rimskih casarov. To so težko prenašali. Zato so želeli, da bi prišeo kakši takši odrešenik, ki bi jih rešo rimske oblasti. Gda so videli, da Jezuš ma popolnoma drüge načrte, so ga začeli mrziti i preganjati. Priprosti narod ne, nego farizeji pa herodovci.
Te zgodovinske razmere trbe znati, če ščemo razmeti evan-gelsko priliko od dače. Če bi najmre Jezuš pravo, da se dača rimskomi casari sme i mora dajati, bi se zamero narodi, če pa pravi, da se ne sme, bi pa to bio upor proti državnoj oblasti. Pa s kakšov lehkotov je Jezuš raztrgao zanke sovražnikov!
Ta zgodba se čte vsako leto na 22. nedelo po Risalaj. Zakaj? Zato, ar je svet ešče dnesden pun takših farizejov i he-rodovcov, ki bi radi Jezuša v reči zgrabili. Kak je to mogoče?
Da bomo to dobro razmili, moramo znati, da Jezuš ilve ešče dnes na zemli — ne samo v podobi sv. hoštije v taber-nakli — nego nevidno, skrivnostno v svojoj Cerkvi. On je svojo Cerkev zato ustanovo, da njegovo delo na zemli nadalüje i do-vršava. On je glava, Cerkev je njegovo telo. Po njoj On istino vči i milosti deli. Ka dela ona, to dela On. Služabniki Cerkve: papa, škofje i mešniki delajo samo v njegovom imeni, to je, ž njegovo v močjo v. Zato pravzaprav mešnik ne odpUšča grehov, nego ž njegovov rečjov je odpUšča Kristuš sam.
Od Jezuša je bilo ie prve dni proroküvano, da se njemi bo nasprotUvalo. On je pa tüdi napovedao, da se bo njegovim namestnikom i prijatelom prav tak godilo. To vidimo vsaki den. Nasprotniki Cerkve i slabi krščeniki zmerom vidijo kaj slaboga na njoj pa na njenih služabnikih. Zmerom skrbno gledajo, če bi mogli kaj napačnoga na njih najti, da bi je potem sodili kak i njihovo delo.
Znati ;pä more vsaki pameten krščenik, da Cerkev obstoji iz dva dela: iz bolega pa ilovečega. Istina, ki jo Cerkev vči, i milosti, ki jih deli, so bože, so svete, so nevtepene. Nato gledoč nemre na Cerkvi nišče najti najmenše šprinte ali falinge. Vse to je sveto i lepo. — Mi diihovniki pa, ki to istino včimo i božo milost delimo, smo liidje, smo človeči deo Cerkve. Vsaki pa, što količkaj pozna človečo naravo, zna, kak je ta släbotna. Mi diihovniki smo samo orodje v rokah božih. To orodje je jako nepopolno.
Farizeji pa herodovci zdajšnjega časa pa se majo dosta spotikati ob naše človeče slabosti. Iščejo po cerkvenoj zgodovini, po farofaj, po samostanih, gde bi kaj najšli za svoje čemerne jezike. To pa zato, da bi meli izgovor, da jim ne trebe v cerkev hoditi i poslušati predge.
Što pa so i kakši so tisti, ki tak delajo? Mogoče so brezi zamazka? Mogoče se svetijo v sunci najlepših jakosti? Ne. To so liidje puni grehov. Njim se po pravici sme praviti: „Skažli-vec, izderi najprle brvno iz svojega oka i potem boš vido jemati pozder iz oka svojega brata!" (Mat. 7. 5.)	r.
I_t MATJAŠEC JOŽEF	|
Z etim pismom je naznano ravniteo salezijanskoga zavoda v Turini smrt našega rojaka, Matjašeca Jožefa, salezijanskoga klerika, svojim sobratom salezijancom :
Predragi sobratje!	Torin, 24. sept. 1938.
15. toga meseca ob treh i pol popoldne je mirno premino v Piosaski naš sobrat z začasnimi zaobliibami ki. Matjašec Jolef, star 25 let.
Rojen je pod Lipov v Jugoslaviji 2. augusta 1913. leta od Matjašec Jožefa i Tereze Tkalec. Njegovi stariši so ga lepo krščanski vzgojili. V ranoj mladosti je že čiito v srci želo za redov-niškim živlenjom. Leta 1926, star 13 let, je zapiisto svojo domovino i prišeo z drügimi svojimi zemlaki v Italijo, da dosegne svojo želo. Najprle je v Foljici Banjoli izvršo svojo pripravo na novicijat, v šteroga je stopo leta 1931. v mes- teci Vila Molija. Leta 1932. je položo začasne zaobliibe i po dovršenih gimnazijskih študijah je 1934. leta prišeo v našo hišo matico, da tU pri upravi Salezijanskoga Vestnika pomaga. Leta 1935. je morao pretrgati svoje salezijansko delüvanje i nastopiti vojaško slUžbo v svojoj domovini. Bio je deleč od salezijanskih hiš, ali je duševno bio itak stalno zedinjen ž njimi i živo je tUdi med vojaki po naših predpisih. Med vojaščinov je morao tapeti dosta po-menjkanja i fizičnih naporov. Nad vse težavno je bilo za njega to, da je morao slUžiti vojsko med drUgoverci, kje je ne mogeo primati sveta Svestva i vršiti svoje verske dužnosti. To ga je jako bolelo, ali si je znao pomagati. Nadomesto je sv. mešo s pobož-
tlim opravlanjem svojih molitev i bio je stalno v zvezi s svojimi predstojniki i redovnimi tovariši. Na te način je ne nikaj zg&bo od svoje gorečnosti, nego lehko trdim, da se je povrno v to našo hišo ešče bole goreč i bole vtrjen v svojem zvanji.
Meseca septembra 1936. leta je z veseljom prevzeo svoj poseo i znova začeo svoje redovniško živlenje i delovanje. Z marlivostjov je šteo nazaj pridobiti izgiibleno vreme i veselio se je novomi mlsijonskomi deli, za štero se je pripravlao i navdii-šavao. V te namen se je začeo včiti tiije jezike.
Ali pred zimov se je počiito slabo. Na pogled se je zdeo zdrav i tüdi sam je tak mislo, pa zato ne polagao nikše važnosti svojemi betegi. Zanašao se je na svojo telovno razvitost, pa je zanemarjao tüdi tiste poglede, štere so njemi predstojniki priporačali. Konečno so ga predstojniki, videč, da stalno peša, prisilili, da je legeo. V začetki smo mislili, da je navadno vu-žganje rebrne mrene, ali zdravniški pregled je odkrio, da ma močno razvito jetiko. Zato smo ga včasi poslali v naše zdravilišče v Piosaski. Bili smo uverjeni, da njemi sprememba zraka i zdravniška pomoč vrneta zdravje. Ali mesto zbolšanja je bolezen od dneva do dneva šla na slabše, tak, da je zavolo žele, da bi se kim prie vrno nazaj na svoje delo, postàjao nemiren. V zadnjih mesecih se je k pltičnoj bolezni pridriižila ešče že-ločna. Röntgenski pregled je dognao, da za njega nega več pomoči. Pri toj vesti se niti najmenje ne vznemirio, nego se je v velikodušno] veri odrekeo svojim želam i načrtom i popunoma vdan v volo Božo, se je pripravlao, da prikaže Bogi svoje mlado živlenje. Od toga trenutka dele je mislo samo na to, kak bi se pripravo na srečno smrt. Ne se več tožo na svoje bolečine, štere so od dneva do dneva postajale vse vekše, nego ravno nasprotno, prižadevao si je, da bi jih prikrio z v šalami. Samo nehotični izrazi lica so ovajali notrašnje trplenje. Če je pa kda govoro od svojih bolečin, je to včino samo z namenom, da pokaže svojo vdanost v volo božo. Ednomi svojemi prijateli je za-vüpao zadnje dneve: „Kak je hüdo v tom betegi! ne moreš ozdraviti i ne vmreti: moreš samo trpeti! Bog žele, da zadostim za svoje grehe i jaz trpim s tem namenom. Bolečine so trajne!" Ravno tomi prijajeli je eden kesnej pravo: „Kak je lepo trpeti! kak je lepo trpeti!"
V bolečinah ga je tolažila močna vera. „Dosta je molo — pripovedavle ravniteo iz Piosaska — posebno te, gda je najbole trpo. Niti eden den je ne izpüsto svetoga Prečiščavanja, na štero se je z izrednov pobožnostjov pripravlao. Nikdar ne nikaj za-vžio pred svetim prečiščavanjom, če tüdi je tolikokrat čUto potrebo ponoči, da bi kaj zavžio". I te ravniteo je dovršo svoje poročilo z etimi rečmi: „Kak lepo se je pripravo na smrt! Bio je pri popunoj zavesti i tak vdan, da smo se vsi čtidili".
Pa ne samo njegova smrt, nego i živlenje je bilo vzorno i spodbüdno. Bio je lepoga značaja. Med novicijatom i v višjoj gimnaziji je toliko delovao nad samim sebom, da je dosegno
pravo diiševno ravnotežje i vlast na sebom, da so ga vsi jako radi meli. Dosegeo je pravo i globoko pobožnost, štera ga je sprevajala celo živlenje i ga tolažila na smrtnoj vöri. Ali, kak dober salezijanec, se je posebno odlikovao v delavnosti. Gda je prišo v eto hišo, so njemi predstojniki dali delo, štero je ne ravno odgovarjalo njegovomi temperamenti, pa tiidi ne bilo jako lehko. Ali on se je vrgeo v delo z vsov diišov. V kancelariji uprave Salezijanskoga Vestnika si ga mogeo viditi kak sedi sklii-čen nad pisalniškim strojom cele dneve, zatoplen v delo, kak da bi njemi bio te poseo najdražji na sveti. I po dugočasnom i enoličnom deli v kancelariji je na večer porabo vreme za to, da se je včio filozofifo i tiije jezike.
Kak je bio vesten v kancelariji, tak je bio tüdi pripravlen za vsakše drügo delo i uslugo. S tem je postao vsoj redovniš-koj zajednici na splošno oblüblen. Vršo je svoje dužnosti z odkritim veseljom, to veselje se je pa pokazivalo v velikodfišnoj gorečnosti za slavo Božo. Ta gorečnost ga je gnala v delešnje misijone, od šterih je vsikdar senjao i šterim je želo posvetiti svoje mlado živlenje.
Gospod Bog je pa želo, da njemi pokloni svojo mladost. On se je odezvao toj voli božoj, pa njemi je z veseljem do-prineso to žrtvo.
Njegova gorečnost za delo, za slavo Božo, za napredek naše Drflžbe, njemi je zagvišno osigurala Gospodovo plačilo, Ta gorečnost njemi pa naj osigura tüdi naše molitve.
Te pa, kda molite za dragoga pokojnika, spomnite se tüdi z ete naše hiše ino z vdanoga Vam v Srci Jezušovom sobrata
Srečka Musa,
ravnitela.
To lepo pismo predstojnikovo more nas napuniti z veseljom i globokov zahvalov, ka nam je dober Bog dao tak lepo dtišo. Molimo za njo i ona tüdi naj moli za nas, posebno za našo mladino.	V r e d n i k.
Moli za razširjenje naših krščanskih listov, Marijinoga Lista i Novin. Viš iz članka g. Camplina, kak molijo Francozi za svoj tisk i blagoslavlajo i hvalijo sv. Oča, Kristušov namestnik, to molitev. Molite vsaki den. Prosite Jezušovo i Marijino Srce za naše liste po častitlivom Frideriki Baragi i Martini Slomšeki, za njeva pa prosite čast oltara.
Ki moli, vse dobi, Ki ne moli, vse zgübi!