376 Ciril Zlobec OSAMLJENI ORFEJI V labirintu ¦ Smo zato ljubili, da bogati v siromaštvu bi bili? Smo zato kot mati otroka v zibelko vsak svojo ljubljeno ljubezen položili v blagi glas orfejske pesmi, ki v zamaknjenost obuja nam, kar v otopelost ali smrt že zdavnaj je sklonilo glavo? Dokler pesem traja. Ko pa dvom na vročih ustnicah, čeprav le za trenutek, osuši nam božjo roso pesmi, da ozremo se nazaj, če je še živo, kar že mrtvo je bilo, za zmerom izgubili smo Evridiko, vse bolj in bolj osamljeni Orfeji, daleč v svetu hladnih senc in daleč od prijaznih ognjev sonca in smehljaja zvezd. S77 V labirintu Z IKAROM OKUŽENI Kakor da smo z Ikarom okuženi. Kakor da je on z nečim globoko v nas. Ker je letel? Ker je v sli letenja hotel više, kot bi smel, in strmoglavil v smrt, ko se dotaknil je višav? Kdo Ikarova krila z raztopljivim voskom nam prilepil je na dušo, ki že prvo sonce jo ožge? Smo, nikoli od nikoder še pregnani, sploh poznali kdaj resnično hrepenenje po vrnitvi? Ali pa samo zato nas mami let, ker nas že vsaka pot utruja in naše bose in blatne noge so že korenine v zemlji, ki jo komaj še poznamo: Tako tuje nas že gleda. MEDSCILO Na »Odiseju«, beli ladji, INKARIBDO s pelerino vetra okrog ramen zaplul sem v tih večer med Scilo in Karibdo. V večnost, zdi se mi, uprt je moj pogled. Znenada so z obeh bregov se prebudile svetle mreže uličnih svetilk in do tesnobe zožile obzorje moji radovednosti. Od nekod, od vsepovsod v tem tesnem krogu večnosti 378 Ciril Zlobec V LABIRINTU se mi nasmiha jasnovidni starec: Saj ne boš premagal, tudi tokrat ne, viharja med Scilo in Karibdo sebe. (Messina, 8. 6.1984) Vsaka nova pot je novo rojstvo. Novo jutro, ki v nov dan se dvigne in skoz večerni mir prestopi v noč, na ta skrivnostni prag pred ničem ali novim jutrom. Vsak svojo pot si utiramo. Za potovanja in iskanja, za odhode in pohode, izselitve, naselitve, vodenja in beganja in za brezglavi beg, za vračanja le najsrečnejši. Kdo od nas v rokah in v srcu skriva Tezejev pogum, njegov božanski čar v telesu, da zaljubljena Ariadna bi podarila mu rešilno nit, da srečno bi se vrnil — kam? V labirintu časa in življenja. OSLEPLJENI Naše edino oko POLIFEMI izžgala je zvijačna pamet tujca. Zdaj svojo bolečino tulimo v tišino, ki odmeva od njegovega posmeha. O, kako nemočna je vsa naša moč! V labirintu V TANTALOVE MUKE POTOPLJENI Za vso svojo kratko večnost potopljeni v plitvo jezero življenja se zaman, vso večnost, sklanjamo k gladini edine vode: našim žejnim ustom ves čas se izmika, da v obupu, vsak dan znova, prisesamo se ob njegovo izsušeno dno. Za vso svojo kratko večnost potopljeni v plitvo jezero življenja se zaman, vso večnost, trudimo, da lačni bi dosegli sadež, ki zori nam pred očmi, a se odmika, vsak dan, naši roki. Za vso svojo kratko večnost potopljeni v plitvo jezero življenja žejni in lačni trepetamo v strahu, da se ne bi strašna skala, ki zaman poganja svoje korenine v zrak, utrgala nad našo glavo. Za vso svojo kratko večnost v Tantalove muke potopljeni. VEČERU Na nebu, nizko nad obzorjem, sinja rana s krvavečimi robovi, okrvavljen, zlat nož svetlobe na gladini morja pred menoj. Večer. (Reggio Calabria, 9. 6.1984 979 380 Ciril Zlobec ZAMOLČANA PESEM SINU ¦ Je rod pot? Skupna, živa pot spomina? Pa je sploh kdo, ki jo v resnici hodi, jo krčimo le iz brezčasja v čas? Smo tudi mi, kot vsi doslej, le kaznjenci, ki kar še kopljemo, z uporno dušo in vztrajno, pustolovsko radovednostjo kot vsi pred nami, le svoj rov k svetlobi, že ves čas vsi iz rojstva v nova rojstva in hkrati ves čas vsi iz smrti v smrt? Od kod do kam? Od kdaj do kdaj? Zakaj? O tem se že sprašuješ, še sprašujem se tudi jaz. Ne bom ti rekel, sin, ne ustavi se na pol poti, ta del je že za nami, zdaj bolj svet kot cilj (izhod iz rova k sanjani svetlobi) postaja nam začetek, daljen, temen, nekje tam onkraj strašne gore časa, ki vanjo smo morda, kdo ve, zagrizli se v strahu pred svetlobo, tam na začetku nekega rodu, morda nedolžne, splašene živalce, morda kdaj tudi srečne. POBEGLA PESEM HČERKI Bila si zadnja, sklepna pesem v ciklu. S teboj, sem si dejal, je sklenjen krog neizrekljivega. A ti ta zlati krog z otroškimi ročicami si razklenila, ženska iz njega si stopila, na grič vetra si, osvajalka lastnega sveta, postavila svoj šotor. . In zdaj vsak dan ti veter brusi glas, drhte vsak dan nastavljam mu uho: prihaja že, poslušam, tisti čas, ko sama sebi si boš prva pesem neizrekljivega. V labirintu PUŠČAVA V NAS V dušo in telo smo goli. Kot puščava, ki zgubila je spomin od dolgega čakanja, da bi dež jo vsaj za eno noč zagrnil v svojo mokro svilo in bi v njej vsaj eno zrno peska se zmehčalo v prst, to krhko upanje v oazo. V dušo in telo smo goli. Kot puščava, ki zgubila je spomin od dolge istosti: je zdaj samo ostanek starega, morda zametek novega, ta njen edini čudež, ta resnična ali le izsanjana oaza v njej? V dušo in telo smo goli. Zdaj že zgubili smo spomin, od kdaj puščava v nas. ZA BESEDO Rad bi živel dolgo, ČASA vendar ne umrl kot starec: kakor ogenj rad bi ves izgorel, a ne bil njegov poslednji plamen, ki v pepel ponikne kakor voda v pesek brez sledu; rad bi, da poti ne bi odmerjala mi bolj utrujenost kot radovednost zanjo; 381 382 Ciril Zlobec vso to pot bi rad — morda skopuh, morda razsipne! — odmetaval ves svoj glas od rojstva do tišine, ki bo res poslednja, ves svoj glas, vse svoje oplojene zloge, vse besede jeze in ljubezni za besedo časa.