Štev. 10. V Ljubljani, 1. oktobra 1889. Leto XIX.
ČASOPIS S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADINO.
Boj pri Lepantu.
aj glasno trómba póje, kaj votlo grom bobni, iP.-j^Da Mrobno odmeva od štirih vseh strani? Od kod prihaja močni, nečnveni ta glas, Ki sega v mesta, trge, celò v najzadnjo vas?
Strahotni divji Turek, krščanstva klet so vrag, Prestopil je v navalu Evrope mirni prag; Bizanc si je osvojil, mest drugih sto za njim, Zdaj gre klevetnik drzni celò nad sveti Kim.
Povsod i prod sovragom prevlada grozen strah; Pred njim ni nihče varen, ni v dolih, ni v gorah. S prepalimi obrazi se zbira ljudstvo vkup, Vladarjev se polastil in ljudstev je obup.
A jeden mož še upa, ostane še junak, Le on ne omahuje, ko omahuje vsak. Krščanstvo zaupljivo obrača nanj pogled: Junaštvo spet narašča, zgineva pa trepet.
Junak ta vseh junakov je sveti .oče Pij, Z molitvijo krščanstvo in z góvorom hrabri.
V	rokah se tisočerih spet bliska meč svetal, Mej njimi ni plahima, ki Turka bi se bài.
In tólpa veličastna se vkupe je sešla,
V	voditelja jim hrabri je Don Juan d' Austria; ,.Marija, Jezus" prdpor njegov ima napis,
In srca vseh vojakov ist nosijo utis.
*
Skrivnostno mirno-tiha je širna morska pldn : Vse znamenje očito, da pride dan strašdn. Gorjé ti, oh, Lepanto, vihar ti, glej, preti, Poboj krvav, da bode v potocih tekla kri!
„Marija! Jezus!" kliče krščanski hrabri voj, In s krikom „Aliali! Allah!" vrgó se Turki v boj. Krvava vže je zemlja, a raste še pogum,
In z mesta se ne gane nobena bojnih trum.
*
* *
Tam v Rimu v Vatikanu pa sveti oče Pij, Imena tega peti, ob oknu nem sloni In moli rožni venec; ozira se solzan Sedàj k nebesom višnjem, sedàj na južno strdn.
Kolegij kardinalov kleči pred njim okrog In zaupljivo moli: „Pomagaj, mili Bog! Marija pomočnica, ti vsake zmage vir, Pomagaj lcristijanom, podeli svetu mir!" — —
Na hip se zjasni čelo očetu svetemu, Radóstno vzklikne: „Zmaga! Zapojmo čast Bogii Popolno je sovražnik poražen in pobit, In kristijan povrača domóv se zmagovit!"
V	ornatu sveti oče kleči pred Križanim, Zahvalnice prepeva in kardinali ž njim: „čast, slava ti na veke, dobrotni večni Bog, Da rešil vse krščanstvo najhujših si nadlog!"
„Marija pomočnica, ti nas branila si!
V	spomin le-ta krščanstvo naj te odslèj časti!" Slovesno déje papež in nov Marijin god
Dd cerkvi, ki svečano praznuje se povsod.
Novost o zmagi slavnoj se širi kakor blisk Mej širni svet, ker konee je neprestanih stisk, Premagan in poražen strahotni je Turčin, Zavarovan in rešen krščanski pa trpin.
Hvaležno se spomina sloveče zmage té Katoličan pobožen, Boga časti ime, Bad moli rožni venec in vže nad tristo let Povija v venec dični Marije rožni cvet.
Opomba. Lepanto je mesto ob korintskeui zalivu na Grškem. Ilitka pri Lepantu se je vršila v 8. dan oktobra 1571. leta. Papež sv. Pij V. je s trudom pregovoril nekaj vladarjev, mej njimi vzlasti španskega kralja Filipa II., da so šli nad Turke. Ti so si podjarmili vže ves balkanski polutok in so mislili planiti n;id Rim. Ali v zmagalnem boji pri Lepantu so kristjani pod poveljstvom Don Juana d' Austria zelò oslabili turško moč, takó da so imeli vsaj nekaj časa mir. Povest o papežu sv. Piju V. je resnična. V spomin na to čudovito zmago je u peljal praznik sv. rožnega venca ali rožnega cveta, ki se praznuje vsako leto prvo nedeljo meseca oktobra. Molitev sv. rožnega venca pa je upeljal v začetku 13. stoletja sv. Dominik.	P. V. B.
Ivanka Mesojedec, f
ep pogreb smo imeli pred nekoliko dnevi v Logaškej fari. Umrla je učenka Ivanka Mesojedec. Deklice v belih oblačilih spremile so jo na pokopališče. S cveticami okrašena je bila krsta, òe kje, podali so se tukaj ti venci. Saj pokojnica bila je nedolžna in čista kakor lilija. Ljudje so govorili: takega mrliča še nismo imeli.
Hodila je v Ljubljani v šolo. Dovršila je četrti razred. Deklica imela je toliko lepih lastnostij, da jo je moral vsakdo ljubiti. Celo otroci so jo nekako spoštovali. Ali bila je tudi vsa drugačna, kakor je po navadi naša šolska mladina.
Kako grd je neposlušen otrok . .! Neljub je Bogu in starišem in učiteljem v šoli. Ivanka je slušala rada. Nikdar ni žalila svoje matere — očeta ni imela — ali tudi svojega očma je ljubila. Zvesto mu je bila udana. Pazila je, kaj ima mati rada, in če je bilo mogoče, storila jej je kako veselje.
Za tisto hrupuo letanje po vasi ni marala nikoli; vedla se je povsod mirno in spodobno. Ničesa ui bolj sovražila kakor prepire med otroci. Posvarila jih je: čemu ste taki? Do svojih tovarišic, bratcev iu sestric bila je krotka in ljubeznjiva. če so potrebovali česa, dala in pomagala jim je, če je le mogla. V mladosti pokaže otrok, kaj bode iz njega. Neusmiljeni in zavidljivi otroci so kakor koprive na vrtu ; nič niso vredni.
Ali otrok je težko krotak in ponižen, če ne moli. Otroci! moliti morate! Kako bi bili vi pridni, če se ne priporočate angeljčku varuhu in Materi Božjej! Naša Ivanka ni tega nikdar opustila. Prvo opravilo zjutraj bila jej je molitev.
10*
Posebno zaupanje imela je do Marije. Gospodinja, pri katerej je stanovala v Ljubljani, rekla je, kako žalostna je bila, če ni mogla kedaj rožnega venca moliti. Vže mlado njeno srce spoznalo jo, kako nam je treba pomoči nebeške Kraljice.
O njenem v resnici pobožnem srci priča naslednja dogodbica: Ivanka imela je bratranca — Franeka in Janezka. Stanovala sta pri njenej materi. Letošnje poletje je dalj časa neprestano deževalo. Logatčani šli so na Planinsko goro na božjo pot prosit za lepo vreme. Tudi Franck in Janezek gresta z romarji. Vroč dan je bil. Cesta trda. Ob kraji ceste stoje jablane z lepimi rudečimi jabolki. Dečka sta bila žejna. Skušnjava je bila zapeljiva. Jela sta jih klatiti. Pa ko donni to povesta svojej sorodovinki Ivanki —kakó je bila huda! „Čemu — rekla je — gresta na božjo pot, da še greh delata? To je bila vaju mati Božja vesela! Šla sta na Planinsko goro le Bogu na pot!"
Ni treba omenjati, da je bila pridna učenka. Matere nune v Ljubljani imele so jo rado. Spričevalo kaže dve leti zapored iz vseh predmetov „prav dobro." Med spominki, katere je dobila v šoli v pohvalo pridnosti svoje, bilo jih je več v spomin „lepega vedenja." — Njeno plemenito srce je obetalo mnogo za prihodnost. A nekaj jej je manjkalo. Zdrava ni bila. Prišedša na letošnje počitnice, obolela je nevarno. Vse bolečine je molče in voljno prenašala.
V resnici ganljivi so bili njeni zadnji trenotki. O sv. Alojziji vemo, kako lepo je umiral ta angeljski mladeneč; na smrtnej postelji jel je prepevati zahvalno pesen. S tistim svetim veseljem je tudi naša Ivanka pričakovala smrti. Ni se je bala. Zeljno je hrepenela, da se združi z Jezusom. Kaj takega se ne vidi kmalu — ne pri odraslih, še manje pri otrocih.
Z vso pobožnostje prejela je sv. popotnico. Vidno pokrepčal jo je angeljski kruh ; tako mirno je pričakovala rešitve. — Žalostna je bila mati, ko je videla, da izgubi ljubljeno dete. S solznimi očmi je hodila po hiši. „Nič več nimam upanja!" — reče jednoč poleg bolničine postelje. .Jok jo premaga. Hčerka pa se ozrè ter pravi: „Mati, kaj jokate? Saj je bolje, da me Bog vzame! . . . Naj me vzame, ker me ljubi . . . Kaj pa je na svetu? če bi živela, Bog vé, kaj bi bilo iz meue . . Koliko greha bi morda storila, če bi dalje časa živela . . Zdaj sem pa tako pripravljena!" —
čuditi se je bito, od kod toliko razumnosti pri tej otroškej starosti.
Necega dne prihajalo jej je slabeje. „Jutri opóludne me ne bode več" — dejala je. Govorila je od angeljev. Stoječe okolo postelje opominala je, naj radi molijo in radi hodijo k spovedi.
Drugi dan opóludne je res ni bilo. Zjutraj se je preselila, kamor je takó želela. Z veseljem je Gospod vzprejel njeno angeljsko dušo. — Deli so jo na pare. Nedolžnost odsevala jej je z bledega obličja. Verniki hodili so jo kropit. Pobožno so molili. Pa niso prosili toliko za pokojnico, kolikor zase, da bi ona prosila za-nje pri Bogu. In marsikateri si je mislil: oj, da bi mogel tudi jaz tako srečno umreti!
Iu vi, otročiči, ki v šolo hodite, kaj ne, vi si tudi želite, da bi prišli jeden-krat v sv. nebesa. Bodite tako pridni, kakor je bila ta Ivanka, o kateri sem vam tukaj povedal, in ne bote se bali smrti. V to naj vam pomaga vaš angeljček väruh in Marija!	Hotenski.
Kar ni nikdar bilo, niti ne bode.
(Narodna pripovedka iz Podzemlja; zap. —è.)
„Stara žena gobe žanje Ded korenje s t rže, Sin po vrtati žabe pase, Iirat pa polže strelja."
Ntirodua,
hà, lià — še zdaj se mi ustnice na smeh širijo, ko se spominam Be-stega Tineta in pa njegove pripovedke. Bedasti Tine, smo mu dejali : -—bedast ravno ni bil, a malo prismuknen vender in svoje muhe je imel, svoje muhe Bedasti Tine. Ej, saj bi vam imel, prijateljčki dragi, več o njem pripovedovati, ali zdaj ni časa, vem, da ste vže vsi nestrpljivi, ker vam toliko času njegove pripovedke ne povem, možno je pa, da se še kateri drugikrat kaj več o njem pomenimo, pa me opomnite pri priliki, ker take stvari rad pozabljam.
Tedaj nekega pomladanskega popóludne primahal jo je bedasti Tine zopet k nam. To smo se zbrali hitro okolo njega, a 011 je možato sel na leseno klop in se neznansko kislo držal. Obrvi so se mu nabrale, široki nos stisnil in stegnil se je doli proti ustom in debeli, veliki ustnici ste mu malomarno počivali druga na drugej. Sel je toraj na klop in molčal, a mi smo radovedno poseli okolo njega in zvedavo uprli svoje oči v njega. — «Povej nam nò kaj, Tine, povej! —"
Tine zrl je nepomično préd-se in se kakor preje kislo držal in molčal. — — „Ne bode nič!" —- mislili smo si in res ne vem, če bi kaj bilo, da se ni moja dobra sestrica spomnila in 11111 prinesla velik kos belega, pšeničnega kruha. Hej, da ste videli, kako hitro se je zdaj spremenilo kislo lice našega Tineta. Obrvi so se razširile in raztegnile skoraj v ravno črto, oči so mu zalesketale, nosnice so se mu razširile, a usta, njegova velika usta, pomaknila so se na vsako stran proti ušesom za nekoliko palcev. Zdaj je Tine zopet slišal. „Hm, hm, povem naj vam kaj? Bom pa, bom pa" — dejal je, pogledal radostno kos kruha, potem pa nas in začel takò-le:
„V tistem časi, ko je hodil jeden dedec počasi in jedel bob v stročji in dejal, da smo še vsi otročji, ha, hà -— — v tistem časi vozili so se trije bratje po morji. Nastal je pa vihar, ladija se jim je razbila in le težko so se rešili na otok, kateri je štrlel iz morja. Ko so pa oglädneli, nalovili so rib in jiii hoteli speči. Ali glejte ga kleka! ognja niso imeli i 11 kako bi brez ognja pekli. Mislili so, mislili, kaj da store, hm —otišel je najstarejši brat po otoku, da dobi kje ognja. Šel je, šel, prišel do gore, liajdi na goro in — zagledal je onkraj gore velik ogenj. Vesel se je napotil do ognja in si vže domišljal, kako mu bodejo teknile lepo pečene ribe. Dà. ali kje so še bile pečene ribe! Prišedši namreč do ognja, zagledal je pri-ognji kosmatega velikana z dolgo brado in z debelo gorjačo v roci.
„Kaj bi rad, kaj?" — popraša kosmatinec.
„Ognja bi rad, ognja! Trije bratje smo. ponesrečili smo se na morji, a zdaj bi radi kurili in si ribe pekli, ali ognja nimamo."
„Ognja dobiš!" —odrezal se je kosmatinec, „četni poveš, kaj ni bilo nikdar, uiti ne bode, drugače pa" — nasmehnil se je in pokazal na svojo debelo gorjačo.
Čenčal je nekaj, čenčal, najstarejši brat., vender pravega ni mogel povedati. A velikan, ne bodi len, povalil ga je lepo na zemljo, pošteno naklestil sè svojo palico in ga brez ognja odpodil.
„Nò, si li kaj dobil?"
„Dobil sem, dobil, še preveč sem dobil, pošteno me je naklestila ta grdóba kosmatinska" — odgovoril je bratoma starejši brat in jima povedal ves dogodek.
„Grem pa jaz?" — dejal je srednji brat in je šel do velikana, ali tudi ou ni imel bolje sreče, ker je tudi njega kosmatinec pošteno namazal.
Ej, kaj je bilo — šel je tudi najmlajši brat, da-si mu sta brata povedala, da bode tudi on dobil svoj delež, vender je šel, ognja je bilo treba ■— gladni so bili.
Prišel je najmlajši brat do kosmatinca, a kosmatinec ga je poprašal:
„Kaj bi rad, kaj?"
„Ognja bi rad, ognja! Trije bratje smo, ponesrečili smo se na morji, a zdaj bi radi kurili in si ribe pekli, ali ognja nimamo."
„Ognja dobiš!" — dejal je moško velikan — „ali poprej mi povedi, kaj ni bilo, niti ne bode — če ne poveš, namažem te, kakor tvoja dva brata" — pristavil je in se zlobno nasmijal.
„Ako nič drugega, to pa vže storim" —odgovori! mu je najmlajši brat — „samo pazljivo me poslušaj!" —
„Bilo je po zimi" — začel je najmlajši brat kosmatincu pripovedovati. — „S pokojnim očetom — Bog daj pokoj njegovej duši — vozila sva gnoj na njivo. Ej, vse je bilo belo, nisva meje razločevala, in glej ga spaka! naš dobri domači gnoj napeljala sva ne na našo, ampak na sosedovo njivo. Hm, mislil sem si, ko sem to zapazil, pač si bode sosed zadovoljno mèi roki in se najinej kratkovidnosti smijal. Ne bode nič, oče! — dejal sem — veste kaj, oče, gnoja je škoda, zgrabiva njivo vsaki za jeden vogel in gnoj stresiva na našo njivo. Kar sva rekla, to sva storila, gnoj iz sosedove njive na našo stresla in bob vsejala. Rasel je, rasel bob, rasel visoko in vzrasel do nebes. Hm, mislil sem si, ne bi li šel malo v nebesa pogledat, da vsaj vidiš, kako je gori — in bajdi jaz po bobu v nebesa. Plezam, plezam in do pleza m po bobu v nebesa. Nebeška vrata bila so samo priprta in Boga in pa svetnikov nisem videl, pač pa sv. Petra, kateri je sedel na trinogatem stoličkn, na kolenih je imel leseno stopo, a v roci bat, s katerim je žito tolkel, a mekiuje (otrobe, poseje) so letele na belo rutico."
„Kaj delaš sv. Peter, kaj ?"
„Kašo tolčem, rad bi jel!" —
Gledal sem ga nekoliko časa, gledal, ali mi je postajalo mrzlo in želel sem si nazaj.
„Jaz bi šel nazaj na svet!"
„Ne bode tako lehko, prijatelj moj, ker vedi, dokler si se ti tu pri meni zadrževal, usahnil je tvoj bob" — odgovoril je sv. Peter.
„Lahko za to!" —odgovoril sem mu jaz. — „Daj mi pehar mekinj, da si spletem vrv, pa se bodem spuščal po vrvi nazaj doli na zemljo.
Dal mi je sv. Peter mekinj, spletel sem si vrv, ali bila mi je prekratka. Ali tudi tù sem si pomagal, odi-ezaval sem vrv nad seboj in jo doli privezaval, spustil se doli, padel na zemljo in se tri čevlje globoko v zemljo udri. Kaj sem
hotel, šel sem domóv po motiko in se odkopal. Ej, pa so priletele tiste sitne, lehkožive ptice, katere vrabce imenujemo, pa so začeli čivkati in me dražiti:
Veš, da me je pogrelo, da se ta spaka ptičja z menoj norčuje, pograbil sem motiko, zagnal jo za vrabci in poldrugega vrabca ubil. Potem sem pa še pot zažgal, pa je motika zgorela, držalo je pa ostalo. — Zdaj pa veš ti kosmatinec kosmati. kaj ni nikdar bilo, niti ne bode, pa mi hitro daj ognja!-' —Končal je najmlajši brat; vender si je moral sam vzeti ognja, ker se je kosmatinec od samega smeha po zemlji valjal in se še le čez nekoliko ur zavedel.
Donose! je najmlajši brat ognja in bratje so pekli ribe, da je bilo veselje gledati. In ko so jih spekli, pohrustali so jih kar s koščicami in še meni, ki sem tudi poleg stal in jim kuriti pomagal, še meni niso ničesar pustili, pa se še danes na njé jezim!-'
Končal je Bedasti Tine, ponosno vzdignil svojo debelo glavo, oči so se mu zasvetile, pogledal je nas, zgrabil kos kruha in ga začel mlesti sè svojimi belimi zobmi. — — —
Pripovedoval pa ni tisto popóludne več.
„Jurij Brnezal
K' je ineklnje vkup vezal !
Zadnja cvetica.
IlUvetka zala, cvetka mila! Kaj, da zdaj še le priklila Véri iz trudne si zemlje,
Glej osamljene gredice ! Tvoje miljene sestrice Je zavila v žalni prt Neizprosna, bleda smrt.
Ko vsa radost proč vže gre?
Hribe, dole megla krije, Solnce gorko več ne sije, Slana ropa zemlji kras In naznanja zimski čas
Le ti sama si ostala,
Cvetka mila, cvetka zala! Smrtna kosa ti preti; Oj, kako se smiliš mi!
Ptice so nas zapustile In na jug se preselile, Nima pevk več divni log, Vse je pusto krog in krog.
Kes prirodi si kraljica Zadnja letošnja cvetica ; A ta slava kratka bo, Kmalu pojdeš pod zemljo.
Cveti cvetka, divno cveti, Naj ti solnce gorko sveti, In pri kliči mladi maj
Skoraj zopet k nam nazaj !
P. V. B.
Otročja pésenca.
Pri zifoeli.
(Zložil —è—.)
(Mati vdova jioje detetu, ker neče dolgo zaspati.)
i jaj tutu! dete malo V© Kaj ne bodel še zaspalo? é Daj ! zatisni vže 061 £ Iu spokojno mi zaspi ! I Pri zibéli tu sedim Pesni pojem in bedim, Ti pa nečeš, da zaspiš, Svojo mamico jeziš! Oj zaspi detésce malo, Saj ne bodeš se kesalo; K tebi pride sèn krilat In čolnič pripelje zlat; Na čolnič se bota sela In odjadrala vesela, Jadrala tjà črez vode, Dokler prideta v morje. Tam na morji tam je krasno, Nad tebój nebó je jasno, A pred tabo, za tebój Sinjih valčekov nebrój ; Oni tiho šepetajo, Zibljejo se in igrajo In mej njimi kakor ptič Letel najin bo čolnič. A na potu srečevala Srečevala, pozdravljala Bodeta za brodom brod, Kdo vé, kam gre in od kod? A mej njimi kakor ptič Letel najin bo čolnič.
Dolgo, dolgo kakor ptic Letel vajin bo čolnič, Ker široko je morje Daleč druge so zemljé. Onkraj morja grad stoji, Daleč se okrog blesti; Grad prekrasen od zlata Od zlata in od srebrä. Tamkaj se ustavita In se v grad odpravita,
V	grad prekrasen od zlata Od zlata in od srebra.
V	gradu tarn je oče tvoj Oče tvoj, a ženin moj, Mesce tri vže tam živi In po nama si želi,
Ti nasproti bo prispél Te poljubil in objél, In bo rekel: „Sinček moj Jaz sem ljubi oče tvoj ; Kje je tvoja mamica, Kje je nežna sestrica? Grad prekrasen jaz imam, Kar imam, oj vse vam dam, Samo me ne zabite, Skoraj k meni pridite. Zdaj pa zopet črez morje K mamici povrni se, Bad prerad bi šel s tebój, Vas pripeljal vse seboj. Tebe sinček, mamico, Tvojo malo sestrico; Vender daleč vaš je dom Jaz ga videl več ne bom ! " Tako oče govori, Se od tebe poslovi, K tebi pride sen krilat Sede s tabo v čolnič zlat, In po morji kakor ptič Letel vajin bo čolnič In domóv sem k mamici, K svojej malej sestrici, Kadar solnce zasvetil Zjutraj, se povrneš mil
Spiš? le spančkaj srček moj Saj spi angeljček s tebój ! Saj te brige ne more, Saj te rane ne skele; Meni pa pokój sladak, Kdaj prinese sen krilat?--

Pri stari mami.
i o pod streho solnčni žari v Skozi okna zró svetlo, Ali je tedàj lepó V sobici pri mami stari !
Kót zlati se, dan razliva v vsak kotiček sobice, Grleda na podobice, Na zrcalu rad počiva.
Meni pa ni toli mari, Da zlató je v sobi zgolj, Meni prija to najbolj, Da sem le pri mami stari!
Delo ročno nosim s sabo, Plesti sama pa no smem, Ker če plela bi, ne vem, Ali bilo bi za rabo.
Stara mati pa mi radi Kažejo, kakó in kaj ; Rada slušam jib, da vsaj Róka se nespretna vadi.
Iger torej ni mi mari, Sestrica naj se igra, Jaz najrajši sem doma, Ali pa pri mami stari!
h	Na stari grad.
ali lep ponedeljek je bil. Prijatelj me pride poprašat, kdaj greva na fgò stari grad?
— Takòj greva, odgovorim mu, samó še zajuterkovati moram.
Prijatelj me počaka doma in jaz pridem za njim. Oče mi je sicer malo branil, a dejal sem, da bodem vže ob jedenajstih doma. In dobro je bilo.
V prvi žep spravim klobasico, v drugi žep stekleničico in v malho dva kosa kruha. V roko palico — in hajdi !
Prijatelj je vtaknil v žep dve jabolki. Mislil sem si: ti vže veš, prijatelj! koliko je treba živeža za na pot, ker si bil vže večkrat na starem gradu.
Sla sva čez drn in strn. Vas se je kmalu skrila za nama. Stopala sva v začetku „urnih krač." Zakaj pa ne pozneje, povedal bodem tudi pozneje. Pot je bil zanimiv za takega, ki ni še tam nikoli hodil. Prijatelj mi je povedal, da so hodili po tem poti nekdaj Turki. Pokazal mi je „svinjsko lužico.-' kamor so se v starili časih hoditi divji prašiči kopat. Sla sva mimo „Dola," koder imajo va-ščani svoje košeniue in mimo „Brezovega dola," koder pastirci pasejo govedi. Videla sva „Drobničev vrh," koder so nekdaj volkovi gnezdili, dokler se nisva čisto izgubila mej starimi in mladimi bukvami, preraščenimi s starim srobotom in ozaljšanimi z zelenim bršljinom. Prej tako trd pot, poln kamenja, spremenil se je na enkrat v mehko stezico, nastlano z rmenim listjem. Trgala sva seveda med potoma tudi razne redkejše cvetice, kakor tavžent-rože, dobre misli, jelenove jezike in še več drugih, katerim jaz imena ne vem. Da sva srečala tudi deklo, ki je nesla kosilo v jerbasu, da sva se pogovarjala s kosci, šale uganjala, prepevala in ukala, umeje se samo o sebi.
Po dobri uri hoda zagledava pred seboj stari grad. Hodila sva okolo njega, ogledovala ga iu modrovala ter se zamislila nazaj za dve sto let, ko je bilo še tukaj gori veselo življenje.
In zdaj? Ni več utrjenega zidovja, le posamični deli so vkljubovali zobu časa ter čakajo, da tudi nje odpiše močna sapa. Veličastne dvorane — kje so? Le posamične luknjice v zidovji še pričajo o njihovej prostornosti. Sesterovoglati stolpič — tudi ta je moral narazen. V votlinah, iz katerih so moleli nekdaj uliti topovi, gnezdé zdaj sivi modrasi. Nekdaj toliko življenja — zdaj smrtna tišina! Le dolgočasna kanja se oglasi časih izmej bukovja. Vitezi v dragocenih opravah — kje ste? Niti imen vaših ne ve vselej zgodovina — — —
Toda nisva bila dolgo časa v starih časih. Okoristiva se brž in stopiva na starikavo zidovje. Obširen razgled se nam odprè pred očmi. Ker imava oba dobre oči, prišlo nama ni na misel povekšalno steklo. Gledala sva, kar se vidi povsodi na visokih gorah. Ravnine in griči, posuti s prijaznimi vasicami in belimi cerkvicami, zeleni travniki in pisane njive, košati gozdiči in posekani lesovi, daleč zadaj visoki snežuiki in nad nama nebesni svod — nič novega in vender za opazovalca vedno vabljivo, vedno ganljivo. Stara pesen v novej obliki !
Pomakneva se v sredino gradii —- bolje razvalin. Na vsakej strani še široka stena, v sredi jama, s kamenjem nasuta. Prijatelj pravi :
•— Tukaj so imeli klet.
—	In pili so ga, pristavim jaz.
Takrat sem bral pa potezah prijateljevega obličja: Ne bilo bi slabo tudi za nà-jttj ko bi se mogla okrepčati.
—	Sediva, zakličem mu.
Zdaj se mu obličje že bolj zategne.
—	Nikar, gadje so tukaj.
—	Pa stojiva. odgovorim mu. Zdaj ti tudi povem, zakaj nisva šla pozneje tako hitro, kakor od začetka. Le poglej, stekleničici se je zamašek odinašil in jaz sem moral tako ves čas držati z desnico v žepu za steklenico, da se ni razlijalo. Od tod moja počasna hoja.
Toda prijatelj vže ni utegnil mene poslušati. Slastno položi steklenico na usta. Potlej še-le odgovori :
—	Pravo si pogodil, prijatelj! Tudi midva znava piti kakor stari vitezi.
Se bolj se je razvedrilo prijateljevo obličje, ko mu pomolim tisto stvarco, ki konca niina. Vsak pol, kakor v Kranji. Ko sva bila tudi na razvalinah svoje popotnice, tedaj jameva ogledavati popir. v katerem je bil zavit kruh in klobasica. Na enem popirji sva brala to-ie:
„Touristen-manie" (pretirana strast hribolazcev). Na drugem pa to-le: Kako zdravo je, gibati se na prostem.
■— Poglej, poglej, kako se vse to ujema z najinim potom, rečem jaz. Tu kako lep nauk imava: srednji pot — najlepši pot.
—	Drugi potovalci se podpisavajo na takih krajih.
—	Midva pa pustiva to dvoje popirjev tukaj za spomin.
In prijatelj vtakne omenjena popirja (izvadek iz časnikov) v votlino, ki je v zidu.
S tem sva končala uradni del najinega pota na stari grad. Vračala sva se po tistem poti, po katerem sva prišla.
Da sva použila med potoma tisti dve jabolki prijateljevi, moram seveda povedati.
Pri slovesu mi reče prijatelj :
—	No, zdaj si pa videl stari grad.
—	Ahà, zdaj pa vem, kakšen je.
Iu razšla sva se: On domóv, jaz domóv.
Bil sem domä ob jedenajstih, kakor sem obljubil očetu. —
To je bil pot na stari grad — Cušperk!	B.
-X --
Lev in lisica.
(Po Horaeu J. B.)
flÜlralj živalij, silni lev je obolel. Ležal je v svojem brlogu in mislil, kje bi dobil hrane. Mimo njegovega brloga potovala je zvita lisica. Ko jo lev opazi, poprosi jo, da ga malo obišče. — „Ne bodeš se mastil uè, kume!" reče mu lisica. „Eada bi prišla k tebi. ali me stopinje drugih živalij plašijo ; vse so obrnene k tvojemu
brlogu, a iz brloga ne pelje nobena!"
--- •-
Josip Ressel.
Ljubljanskem pokopališči počiva mož, katerega ime bode slovelo, dokler jJpp^ijbodo parobrodi pluli po derečih rekah in širokem morji. Kakor se marsikomu godi, tako se je godilo tudi našemu možu. V življenji so ga zavidali in preganjali, drugi so se okoriščevali in slavili z njegovo iznajdbo, a on je živel v siromaštvu in zaničevanji. Ta veleum je Josip Eessel, rojen v 29. dan junija 1793. 1. v Chrudimu na Češkem. Njegov oče, mitničar v tem mestu, ni bil imovit, a skrbno je izgojeval svojega sina. Deček se je vže v ljudskej šoli odlikoval posebno v risanji in lepopisji. Leta 180f>. je prišel v gimnazijo v Linen, čez tri leta
je šel v topničarsko šolo v Bndjevicah, kjer je pod stotnikom Smolo uril se v topničarstvu. Posebno je dečka vabila in zanimala tekoča voda. Gledal je v domačem kraji ves zamišljen v valove Hrudimke, v Lincu je občudoval veličastni Dunav, in v Budjevieah je gledal, kako so piòvi plavali po vodi. Prišel je 1812. 1. na višje šole na Dunaji, da se uči naravoslovja, kemije in mehanike. Tu je izumil napravo, kako bi se čolni po vodi gonili in to je bil začetek njegove svetovne iznajdbe „Arhimedovega vijaka." Iz Dunaja je šel 1814. 1. v gozdarsko šolo v Maria-brunnu, 1817. 1. je bil pokrajni gozdar (Revierförster) na Kranjskem in pozneje
je postal razpoloživen brez določene službo. Prišel jo. potom v Trst, v kraj njegove slave in trpljenja. Pet let se je tam trudil, da je našel moža, ki je žrtoval 600 gld. za njegovo iznajdbo.
Leta 1826. so iztesali čoln. katerega vijak sta vrtela dva moža, in pokazalo se je, da njegova iznajda niso bile prazne sanje.
Leta 1827. vzel je Ressel privilegij za svojo iznajdbo, in skušal je osnovati društvo, ki bi izdelalo večjo ladijo na paro. A redarstvo je to zabranilo. Pozneje se Ressel pogodi z imovitim trgovcem po imenu Ottavio Fontana, ki hoče zgradili ladijo na paro. Ressel je šel v Pariz, pripovedoval tam o svojej iznajdbi, a prekanjenim podjetnikom se je dvakrat vsedel na limanicc, ki so ga takoj pustili na cedilu, ko jim je razložil svojo iznajdbo. Vrnil se je v Trst, in le nerad je zvršil zdaj Fontana storjeno pogodbo. Leta 1829. je plula ladija „Civetta" po morji. Ali zaradi nebistvene pomoto se prvi poskus ni posrečil. — Leta 1848. je mnogo pripomogel k rešitvi avstrijskega brodovja, kolikor ga ni bilo v Benedicali, iu stopil je v mornarico v službo. Naposled so vender spoznali njegove velike zasluge in danes vsi' slavi in čisla moža, kateremu so v življenji potresali pot z robidovjem in trnjem.	M. M.
(Lep dan koncem avgusta. V ozadji bela vasica, njive obraščene s turšico (koruzo), krompirjem in s prosom. V sredi prosa nabasan možiček, kateri drži v roei dolg ščap (tenäk, a dolg kolec), oblečen je v raztrgano suknjo, a iz raztrganega klobuka moli mu šop slame. Nekoliko vrabcev prileti od vasi in sede v bližnjo turšico.)
Mlad vrabček: Oče, ali ga vidite? Joj, kakó je strašan! Ves se tresem — da bi nas le ne dosegel z onim dolgim ščapom. Pa kako zlobno gleda, roki je stegnil, dozdeva se mi, da se nam celò grozi. Bežimo, bežimo, dokler smo še zdravi !
Njegov bratec: Meni tudi gorko prihaja. Tacega pa še nisem videl. Oni dan podil nas je pač oni bogati Pereč iz svojega prosa, ali tako hudo se vender ni držal. Pa tudi ščapa ni imel v roki. Počil je z rokama in zakričal: „Bodete šli vi lačni požeruhi požeruhasti !" — pa je bilo. A ta nas bode vse pobil sè svojim dolgim ščapom. Jaz vže ne grem v prosò in ne grem.
Sestrica: Jaz tudi ne! Mati skrijvc se v turšico, —tih, jaz ga kar gledati ne morem. Saj nismo gladni, odletijmo od todi, bodemo vže še kje kaj dobili, saj je ni sile zdaj, nò. Zakaj, da gremo v gotovo smrt. Ta strašni mož nas iz-vestuo vso pobije. Uli, mati, mene je tako strah!
Vrabčevka: Saj res, kar odletijmo! Kdo naj glavo zastavlja zaradi par zrnc prosa, — raje ga nimam vse leto ni božjega zrnca v želodci in ga nimam. Pa kakó se zatajuje ta grdüu grdi, kar miruje, — misli si, prileteli bodejo k meni, pa jih bodem, pa vse do zadnjega jih bodem; pa nas ne bode, jaz pravim, da nas ne bode in nas ne bode. Nisem takó nespametna, tudi sem vže nekaj videla
Slamnati možic.
(Dramatičen prizor iz narave; spisal —è—.)
in skusila, saj sem hvala Bogu vže tretjo pomlad doživela, a sè svojim življenjem se ne bodem igrala. Prvo je meni življenje, potem še le ona zrnca prosa. Zató pa pravim, kar odletijmo, kaj nam to žito mari, kaj nè? Kaj pa misliš ti, stari?
Vrabec (vže dolgo časa skrbno ogledovaje nabasanega raožička) :
Hm, hm, kočljiva stvar je to. Klék ga odnesi še tega strašnega možica in njegovo prosò! Saj mi ni toliko za teh par zrnee žita, vendermi se neče odleteti, ker smo vže tukaj. Eaca na vodi, kaj da napravimo? Možic je strašan, prosò bode pa kaj okusno, bas dozoreva, pa tudi ni kako god prosò to, rumeno je kakor zlato, in debelo kakor brinjeve jagode. Klék vedi, kaj da napravimo!
Stari strijc (maje z glavo): Ej, e j ! tako huda pa menda vender ne bode! Možic se sicer strašno drži, a vender, kdo ve, če je res tako strašan, kakor se nam dozdeva. Vi mladiči ste še neisknšeni, jaz sem pa vže marsikaj doživel in videl. Ej. ej ! ljudje so vam pametni, ali nismo ni mi neumni. He. he! ali ne vidite, kako možic miruje, še nepremakne se ne, možno je, da niti živ ni !
Vrabèevka: Spoštujem vaše znanje in starost, strijček, vender menim, da se motite. To je zvijača, zvijača. Miruje, seveda miruje, saj pa ne bode miroval, če mi bliže pridemo, jaz mu vže ničečar ne upam.
Vrabce: Kaj veš ti stara? Strijc dobro govori. Ljudje so zdaj kaj pametni, pa si marsikaj izmislijo. Menim, da je najbolje, da se stvar počasi preišče; jaz vže ne kanim pustiti tega lepega prosa popreje, dokler se ne prepričam, kaj in kako je. Najbolje bi bilo, da gre jeden od nas, pa da leti prav blizu onemu možicu, vender takó daleč, da ga ne bode mogel doseči sè ščapom iu če bode miroval, potem se vže poznamo. No hajdi, kdo od vas gre?
Mladi vrabček: Jaz vže no!
Njegov bratec: Jaz tudi ne!
Sestrica: Oj mati draga, jaz ostanem pri vas.
Stari strijc: Pogum, pogum! vrabec nij še. nikdar poguma izgubil, le ne strašite se preveč. Grem pa jaz! (Odleti tam do slamnatega možička in ga obletuje, vender takó, da mu preblizu ne pride. Videč, da možic lo miruje, približuje mu se vendno bolje.)
Mala vrabcica (stiska se k materi in vselej, ko njen stari strijc prav blizu možica leti, prestrašeno vzklikne) :
Mama, mama, uh jaz se takò bojim za našega strijčka. Zdaj, ga bode, zdaj! Oj da bi ga le uè! Ne bi ga pojedla zrnca tega začaranega žita, raje od gladi poginem. Vsa se tresem !
Mladi vrabec: Oče, jaz se bojim za strijca. Možic je možic!
Stari strijček (kliče jim od možica).- Hej, hej! le bliže, dragi moji! Menim, da s tem strašilom ne bode nič hudega; vrabec še ni svoje pameti prodal, ni je ni in je ne bode.
Vrabeek: Oj jaz vže ne grem. Vse skupaj je zvijača.
Vrabcica: Jaz tudi možicu ničesar ne verujem. Zakaj pa ima ščap v roki?
Vrabec: Jaz pa stopim bliže, strijček se ne moti, nič hudega ne bode, strašilo je strašilo! (Vzleti proti slamnatemu možičku.)
Stari strijc (kliče od možička): Seveda strašilo je strašilo, nič drugega. Hà, hà, iz raztrganega klobuka moli mu šop slame. Dà, dà, prav slamo, pravo prav-
caio slamo ima ta bedak v glavi, saj zato se pa tudi tako kisio drži. Hajdi otroci ! bliže, bliže!
Vrabček: Oe ima pa slamo v glavi, se ga pa tudi jaz ne bojim. Hajdi, bratec, odletijva!
Bratec: Pa dajva! (Odletita tudi ona dva.)
Vl-abčevka (premišljevale, ali bi šla. ali ne, svojej hčerki): Hm! pa še mi dve od-letijve, da-si nič kaj ne verujem. Pa bode vže kakó!
Vrabčicai Joj, mati, jaz se takó bojim. Takó mi srcé utriplje. Ce bode kaj hudega, jaz se kar k vam stisoein. (čuje se od možica strijčev glas): „Te ženske! Kako se bojital Idita no!"
Vrabčevka : Pa odletijva nò, ker ni drugače. (Odletita tudi onidve.)
Stari strijc (sede možicu na ramo): Takó, moji dragi, takó. Vidite to strašilo! Dobro, da se vrabec ničesar ne boji.
Vrabček (vzleti slamnatemu možicu na klobuk in mu začne piditi slamo iz glave): O j ti slamnata glava ti. koliko slame je v tebi. To le nerodno kučmo, ali kako se vže imenuje to luknjasto pokrivalo mu pa kar doli vržem, da se mu bode še bolje videla njegova slamnata glava.
Njegov bratec: Le, daj mu jo, le! jaz se mu pa na suknjo spravim, ne bodem miroval popreje, dokler mu tega raztrganega siromaštva še bolje ne raztrgam. (Začne kljuvati možicu raztrgano suknjo.)
Vrabec: Vidite, otroci moji, to je le strah, zunaj je raztrgan, notri pa slamnat. Tacega se ne bodemo več bali.
A 1'abcica (ki jc vže dolgo pazljivo opazovala slamnatega možica, veselo vzklikne) : Oj, pa še očij nima. A meni se je dozdevalo, da me tako hudo gleda, ko smo čepeli oudu v turšici. Pa takega strahu naj bi se jaz bala? Hà, hà!
Stari strijc: Domišljija, sama domišljija! Le pogum naj vrabca nikar ne zapusti.
Vrabček: Pa še oni ščap bi mu vrgel doli, kaj mu hoče, saj ga takó ne ume rubiti.
Njegov bratec: Pusti inu ga, naj ga strašilo ima, saj mu ne koristi. Dosti, da mu je klobuk na tleh in suknja raztrgana. (Poje):
„Hotel nas je ostrašiti,	Slama tukaj, slama tam
Moral zdaj se je odkriti,	Bodi ga, možica, sram!"
Vrabec. Nù, otroci, zdaj ste se vže z možicem naigrali, idimo zdaj v prosò. Baš pred njim si bodemo napravili dobro kosilce. To ga bode jezilo ! Pa saj nam ničesar ne more!
Vrabček : Ničesar nam ne more ta slamnata glava. Gorje mu, kdor ima slamo v butici, takó-le se mu godi. A mi je pa nimaiio !
Vrabeica: Mati, zdaj se ga pa prav nič ne bojim. Prav tu pred njim začnem obirati rumeno prosò in ne neham poprej, dokler mu vsega ne pozobljem. Oj ti pokveka slamnata, ti! —
(Vrabci v žito. Zagrinjalo pade).

J4stje m cvetje.
Tri kaplje Kristove.
ilflroje .kapelj Kristu kano Od srca rudeče rane. Prva kanila na skalo. Druga kanila na polje, Tretja kanila na travnik. — Skala se je omečila, V rodovito prst zdrobila, Žlahtno trto porodila. Polje drugo v slast popije, Klas pšenični z tal priklije. Žejen travnik tretjo v.jame, Z nje. prezalo cvetje vstane.
Žlahtni grozdi so mučenci, Spoznovalci zlati klasi ; Zlati venci so device, Cerkve in nebes so krasi.
G. Majar.
Demant.
(Priobčila I. in St. L.) SI
» n a a a a b I» 1» I» c c c c c è è »1 e e e e e e cecgglilihil i j j k k k 1 1 1 1 1 1 ili ni II II II II II O O O O O o o o o oppprr r r r r s s s t t u 11 n vii
Zamenjajte v tem demantu črko tako med sebój, da se bode citalo v trinajstih vrstah trinajst besed od leve proti desnej ; sedma vrsta naj se čita tudi od zgoraj nizdolu posamičnih besed.
Besede naj značijo : i. soglasnik; 2. sočivje; 3. del rastline: 4. trg na Štajarskem; 5. jugoslovansko godbeno orodje ; ß. letni čas (s prilastkom) ; 7. Priimka dveh šolskih dobrotnikov ; 8 žival, ki se šteje mej vrečarje; 9. velika vrtna cvetica; 10. škodljive živali; 11. Prvotni stan narodov; 12. narod; 13. soglasnik.
(Kešitev ia imena rešilcev v prihodnjem listu.)
Nove knjige in listi.
*	Pedagogiški letnik. 111. leto. 1880. li redil Pran (.i a b r Sek. Izdalo in založilo ,,1'edagogiško društvo" v Krš k e ni. V Ljubljani. Natisnil J. Ii. Milic. Vel. S". ::Ì4 str. (Cena 1 gld. 50 kr.) Priporočamo to i/vrstno nredovano knjigo vsem slovenskim učiteljem. kateri se zavedajo narodnosti slovenske in tako živo nam potrebnega slovenskega pedagogista slovstva.
*	Slovenska čitan k a z a prvir a z r e d srednjih šol. Sestavil in izdal d r. J a k o b S k et, c. kr. profesor. Prvi zvezek. V Celo v c- u. 1889. T iskala in založi la tiskarna družbe sv. Mohorja. 8°. 184 str. (Cona 80 kr.) — Od sica želimo, naj bi gospod prof. dr. Jakob Skct nadaljeval začeto dolo in nam sestavil „Slovenske čitanke" za vse razrede srednjih šol.
*	Logaško okrajno glavarstvo. Zemljepisni in zgodovinski opis. Uredil Vojteh Rib nikar. V Logatcu. Izdalo „Društvo učiteljev in šolskih prijateljev okraja Logaškega." 1889. Tiskal R. Šeber v Postojni. Vel. 8° 108 str. (Cena lično v platno vezanej knjigi 65 kr. po pošti 70 kr.)
Slovenskim učiteljem dobro dosla knjiga. Priporočamo jo za učiteljske in farne knjižnice.
*	Koroške bukvice slovenskemu ljudstvu v poduk in kratek čas izdaja in zaklada Filip Haderlap Jurjev v Celovcu. (14 in 15 snopič.) Tiskaj. Krajec v Rudolfovem. Cena vsaeemu snopiču po 10 kr.
Koroške bukvice imajo dokaj zanimivega in kratkočasnega berila, posebno narodnega blaga. Ker so namenjene slovenskemu ljudstvu, želimo, da bi se pri tako nizkej ceni širile mnogobrojno uiej naše odrasle slovenske čitatelje.
*	Stariši, podpirajte šolo! Par besed i j o skupnem vzgojnem delovanji domače hiše in šole. Napisal Anton Kosi, učitelj v Središči. V Ljubljani. Tiskala „Narodna Tiskarna." Založil pisatelj. 1889. 8". 23 str.
To je drobna knjižica a vredna, da jo ima vsaka hiša. kder so otroci, ki hodijo v šolo. Dokler se ne bodo roditelji za svoje otroke šolo in učitelja boljo brigali, nego li do zdaj, ne bode pravega in povoljnega uspeha pri vzgojevanji šolske mladine. „Noben greh ni tako velik, kakor zanemarjanje otrok", pravi pisatelj in to je resnica. Da bi si le starili in mejniki te besede vzeli k srcu in je imeli vedno pred očmi. Slovenski učitelji skrbite, da pride ta brošurica vsem starišem v roke !
,,Vrtec" izhaja 1. dné vsacega meseca, in stoji xa vse leto 2 gld. GO kr., za pol leta 1 ; Uredništvo „Vrtčevo", mestni trg, štev. v Ljubljani (Laibach).
d. 30 kr. Napis:
Izdajatelj, založnik in urednik Ivan Tomšič. —• Natisnila Klein in Kovač v Ljubljani.