LJUBLJANSKI ČASNIK.
St. 88.
V t ovih 4. lAstopaitu.
1851.
„Ljubljanski casnilc" izhaja vsak teden dvakrat, in sicer vtorik in petik. Predplačuje se za celo leto pri založniku Jožefu Blatniku G gold., za pol leta 3 gold , za četert leta 1 gold. 30 kraje. Za polletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajta še 15 Igraje. Celoletno plačilo za pošiljanje po cesarski pošti znese 7 gold., za pol leta
3 gold. 30 kraje., za četert leta 1 gold. 45 kraje. — Vsaka cesarska pošta prejme naročilo in denar, kteri more po novi postavi frankiran biti.
Vradni del.
31. oktobra 1851 je bil LVI. del, III. tečaja deželniga zakonika in vladniga lista izdan in razposlan; ki zapopade:
Razpis c. k. ministerstva za pravosodje 23. Septembra 1851 , s kterim se sodnije opomnijo , da pristoji edino za to postavljenim grunt-no-odveznim organom razsojevati, ali je bila kaka pravica .tli dajava po postavi 7. Septembra 1848 in naslednjih ukazih za odvezo zemljiš razveljavljena ali ne. — Razpis c. k. ministerstva pravosodja 1. Oktobra 1851 , po kterim se sodnijam ukaže, osebe, ki imajo oblast, prihodke pri napravi Monte Lombardo-Veneto v imenu varvaneov ali skerbljencov prejemati, kakor tudi vsako spremembo teh oseb in nehanje takošnih varstev in skerbstev njeni prefekturi naznanovati. — Razpis c. k. dnarstvinega ministerstva 1. Oktobra 1851, s kterim se razglasi ravnanje z dne 1. Oktobra 1851 v versti 104 izsrečkanimi banko-obligaciami po 5%. — Ukaz c k. ministerstva za pravosodje 4. Oktobra 1851, s kterim se po njv. sklepo 3. Oktobra 1851 ustanovi, da je treba tikrat, kadar po g. 40 reda kaz. pr. 17. Januarja 1850 za srečkanje 9 dopolnivnih porotnikov potrebnega števila v mestu porotne sodnije prebivajočih porotnikov letnega imenika ni, manjkajoče dopolnivne porotnike iz porotnikov najbližje okolice na letnim imeniku zaznamovanih nadomestiti in s kterim se odloči, kako sc ima po tem 9 dopolnivnih porotnikov srečkati. — Ukaz c. k. ministra za pravosodje 7. Oktobra 1851, s kterim se izreče , kako gre imenike porotnikov za leto 1852 narejati. — Ukaz c. k. ministerstva pravosodja in notranjih vpravil 7. Oktobra 1851, s kterim se odločijo organi v okrajni in okrožni zvezi ne stoječih mest, ki imajo kakor na-mestovavci občine imenike porotnikov za leto 1852 zlagati. — Razglas c. k. davknega vodstva za Krajnska 14. Oktobra 1851. Začetek djavost davknili inšpektorjev in podinspek-torjev s 1. Novembra 1851.
levradni del.
Ljudske mestne šole v Terstu.
(Iz Danice.)
(Dalje.)
V sredo 27. velikiga serpana je bila p o s k u š-nja v petju, dopoldan za fantine, popoldan za deklice. Pravo veselje je bilo, serčno, vbrano, lepoglasno petje nedolžnih otročičev poslušati, ki se je po prostorni šoli razlegalo. Znansko spraševanje se je vedno z djansko vajo verstilo. Začeli so s pesmijo: „Ave Marija." Potem so peli z vmesnim spraševanjem: „Inno per Ia mattina" (jutrenja pesem), — „il Padre nostro" (Oče naš), — „amor figliale" (otročja ljubezen), — „il lavoro" (delo), ~ „dopo il lavoro" (po delu), — „prima del pran-zo" (pred jedjo), — „gli agricoltori" (kmeto-vavci), — „gli artisti" (rokodelci), — „il
fabbro ferrajo" (kovač), — „agli angeli cu-stodi" (od angelov varhov); potem narodsko pesem od cesarja in pesem na dan razdelitve šolskih daril. Deklice so pele nekaj ravno teh zdaj imenovanih pesem; posebej pa še: „1 giglio" (lilija), — „Ia filatrice" (predica), „amor materno" (materna ljubezin) in od žalostne matere Božje pod križem. Te pesmi se najdejo v posebnih za mladost odločenih, v Terstu na svitlo danih bukvic a h. Naslov imajo, perve: „La lira del popolo, — Canti pei fanciuli, Trieste 1851;" druge: „La lira del popolo — Canti per le fanciulle, Trieste 1851; „Inni saeri ad uso dei fanciulli, che frajuentano Ie scuole normali o elementari nel litorale Austro-Illirico, Trieste 1846." Te pesemske bukvice naznanimo iz tega namena ker bi se eden ali drugi prijatel mladosti najti utegnil, de bi jih dobiti, in eno ali drugo zmed lepih pesem, ki so v njih, za našo slovensko mladost prestaviti želel. Vse troje z napevi vred veljajo v Terstu skupej le 28 krajcarjev. — Po dokončani poskušnji v petju so čast. gosp. vodja in katehet omenjene šole, Ferdinand Staudacher, zastran petja do otrok in druzih pričujočih še nektere spodbud-Ijive besede govorili. Rekli so: „l'eselitise smete, ljubi otročiči! de priložnost imate, v lepim petju vaditi se. Pravo petje je podu-čljivo, razvedruje in razveseluje serce, čednosti in vsimu dobrimu spodbada, in tudi za zdravje dobro tekne. Petje jc podučljivo, ker dobre pesmi kako rosnico, ali zgodbo, ali povest v sebi imajo, iz ktere se marsikaj le piga in dobriga učiti zamorete. Petje razvedruje in razveseluje serce, ker je človeku že prirojeno, de godbo ali muziko, de petje ljudi in tičkov rad in z veseljem posluša, in še toliko veči veselje ima, ako sam zna; petje prežene britkost in otožnost, serce umiri in s tolažbo napolni. Pravo petje spodbada k čednosti in pobožnosti, ker nas k ljubezni, pro šnji, zahvali do Boga ali k spravi z njim povzdiguje in opominja; ker nam ponižnost, čistost in druge čednosti kteriga svetnika ali svetnice v živo popisuje, in naše serca za nje vnema; ker hude, napčne misli odpravlja, in dobre, pobožne misli, želje in sklepe v nas budi — po razločku zapopadka pesmi. Zmerno petje tudi za zdravje dobro služi, ker pljuča razširja, persi vterduje, in glas spreminjati in zboljšati vadi." Nato so posebej še staršem in drugim poslušavcam rekli: „Iz sker-bljivosti za vaše otroke vas opomnim in prosim , de jih radi in stanovitno v šolo pošiljajte, ne le zavolj petja, ampak še več zavolj druzih toliko potrebniših reči. Čujte in skerbite pa dobro, de se otroci nikjer napčnih in po-hujšljivih pesem navadili in prepevali ne bodo pesem, ktere um in serce okužijo in spa-čijo, kterih naj torej vsaciga človeka sram bo; nasproti pa jih opominjajte, teh pesem učiti se in te prepevati, ki se jih v šoli vadijo. Po besedah sprelepe pesmi „il giglio" (lilija) varvajte in ohranite po izgledu matere Božje dragi zaklad nedolžnosti v sercih svojih otrok. Zahvalim se vam, de ste nas s
svojo vpričnostjo počastili, in prosim vas, tudi k drugim poskušnjam obilno priti, de bote s tem otroke vneli in spodbodli, pa tudi od truda in pridnosti otrok in učenikov sami prepričali
se."
(Dalje eledi.)
Austrijansko cesarstvo. Krajnska.
Iz Ljubljane. Nekteri nemški časnikarji, kterim je omika slovanskiga naroda v njegovim lastnim jeziku tern v peti, napadajo vnovič ravno tako naravno, kakor potrebno in nedolžno prizadevanje Slovanov, edini književni jezik si osnovati, in v teh napadkih mešajo resnico z neresnico tebi nič meni nič. Ali iz same hudobne volje tako ravnajo, ali včasih tudi iz nevednosti in nerazumnosti slovanskiga jezika, v kteriga se vtikujejo,se ne da lahko razsoditi, od kar smo tisto glasovito porotno obravnavo, ki je bila 20. t. m. na Dunaji zoper vrednika časopisa „Fremdcnblatt" in njegoviga pomočnika, ki sta iz „Videnskiga Den-nika" neko naznanilo skozi in skozi napčno ponatisnila in poverh tega še pristavek dodala, kakor je zatoženi pomočnik rekel: „um die Notiz gerundeter zu machen". Take „Bun-dunge" so že nemškim časnikarjem, kadar od Slovanov govore, popolnama gladke. Sploh znano je, da je „matica ilirska" 7. maja sklenila povabiti vse slovanske književne družtva, da naj odbero 2 ali 3 jezikoslovce (filologe), ki bi se snidili v kakošnim slovanskim mestu, po njenim mnenju v Varšavi ali Belogradu, posvetovati se s tem , kako bi se razni načini pisanja Slovanov eden druzimu približali. Čeravno so se, kolikor se je do sedaj v časnikih bralo, vse austrijanske književne druživa temu povabilu odrekle, trobijo vunder imenovani časnikarji soglasje vsih družb, in posled-njič tudi „Matice češke" in „slovenskiga družtva Ljubljanskiga" o omenjenim sklepu „Ma-tice ilirske". — Želje ediniga slovanskiga jezika so že stare in tako stare, kakor se je izobraževanje posamesnih slovanskih narečij in vzajemno branje začelo, ker o ti dobi se je živo dokazala potreba bližanja slovanskih narečij. Komur je ta reč mar bila, jo je med druzimi tudi lahko v „Jahrbiiclier der slavi-schen Literatur v letu 1845 bral; — takrat to ravnopravnost narodov še ni bila izgovorjena in je še cenzura bila, so se že te želje razodevale. Pa kaj je bilo takrat večimu delu nemških časnikarjev za zaničevane Slovane mar? Misel eniga slov. jezika tedaj nikakor ni nova „Matična" misel, ampak je že stara reč, zaželjena že zdavnej od vsih in ravno nar bolj merzlokervinih slovanskih jezikoslov-cov, ki so spoznali kako dobro in potrebno )i bilo v povzdigo slovstva, da bi po izgledu druzih omikanih narodov tudi Slovani edini književni jezik imeli. O željah tega že tedaj zdavnej ni vprašanja več. Ali zastran načina, jo kterim bi se to doseči zamoglo, je razo-dela slavna „Matica ilirska" poslednji čas svojo mnenje, s kterimi se pa nobeno drugo jeziko*
slovno družtvo zedinilo ni, ker taka važna reč, ki ima več narečji pod en klobuk spraviti, pod kteriga se dosihmal še vsi pravopisi spraviti niso mogli, se ne da na vrat na nos doveršiti; — tu je veliko in mnogoverstniga pretresovanja potreba, za ktero je literarni časopis nar pripravniši mesto. Je, na priliko, že slovenski „Abc-Krieg" v Ljubljani leta 1833 napolnil več pol, ki ni clo nič proti osnovi ediniga jezika, — kolikšno knjigo bi dalo tako, obširno pretresovanje! — Slovensko družtvo v Ljubljani, zavezano po svojih postavah le svoj slovenski jezik izobrazovati se je tedaj odpovedalo povabilu v zbor takole:
kor druzih narodov, — tudi oni imajo glavo,] serce in voljo , na višji stopnjo omike svoj jezik povzdigniti, kteriga jim je Bog dal!
(Novice.)
* Tako imenovane nemške šole po slovenskih mestih so bile dozdaj,kar se slovenščine vtiče, naj bolj zapuščene; clo v središču Slovenije v Ljubljani, se nič ni zgodilo. S toliko večjo radostjo moramo našim bravcam oznaniti, kar je nam neki rodoljub iz Ljubljane pisal. Le malo je scer, pa z malega rase veliko in slavno. Slavni gospod nadzornik ljud skih šol na Krajnskem, dr. F. Močnik, je namreč tamošnjim učenikom ojstro zaukazal
„Da bi po izgledu druzih narodov tudi Slovani ua morajo tudi slovensko v šolah učiti. Toraj
..........(Bčela.)
en književni jezik imeli v povzdigo slovanski-ga slovstva, želijo tudi Slovenci, — ali taka važna reč se po naših mislih ne da hipoma v zboru oktroirati, ampak se mora pismeno pre-tresovati od mnogo mnogo strani, da se nar poprej zve: ali je to tudi mogoče, kar se želi. Nar vgodniši bi tedaj po naših mislih bilo, ako bi slavno družtvo v Zagrebu časopis osnovalo ki bi bil namenjen temu čisto jezikoslovnimu poslu. Nad mogočostjo lak časopis na noge spravili, ni dvombe; podpornikov in pisateljev se gotovo manjkalo ne bode tudi iz naših slo venskih krajev. Tako, mislimo, bi se dala, ta čisto književna reč po nar naravniši poti, to je, po poti očitne književnosti obravnovati"-En Dunajsk časopis nato pravi, da bi tak časopis sc ne mogel ohraniti, ker ljudstvo na Horvaškim ne razume tacih (!) namer, in ker take „panslaviškc" misli so sc razbile že ne kdaj, ko jc njih izpeljanje verjetniši bilo, drug časopis se norčuje, da, ker ono slovansko na rečje druziga ne razume, bi mogel biti „pan-slaviški" list — nemški. Vsiga tega natolcevanja od ene, in zasramovanja od druge strani so Slovani že zdavnej navajeni; zato druziga odgovora na take govorice nimajo, kakor: „Oče odpusti jim, saj ne vejo kaj govore« Da imajo Nemci, Lahi in vsi drugi omikani narodi en književni jezik (čeravno imajo na priliko Nemci po dokazu dr. Firmeniha v knjigi „Germaniens Volkerstimmen", Berlin — ce lih 505 narečij), to je prav, — če si želijo Slovani (s svojimi 14—16 narečji) tudi to, kar že drugi narodi zdavnej imajo, — to je pa hudodelstvo! Če je (oliko nemških narodov z edinim književnim jezikam pod mnogimi vladami zvesto ostalo, kakor je poprej brez ediniga književniga jezika bilo, velja — mislijo oni — to čisto le od Nemcov, od Slovanov)
! Če Nemci mnogotere zveze našo to le materialni interesi,
ce
nikdar ne
pravljajo ,
si pa hočejo Slovani edino gramatiko napraviti, je to že politika in prekucija! Če deset vertoglavnih austrianskih Slovanov Ruskimu caru slavo poje, so že vsi Busovski satrapi, z rusovskim denarjem podkupljeni; — če je pa na marsikteri strani nemških dežel Austrie „Landsturm" organiziral, je bilo lo le nedol žno veselje, od kteriga noben časnikar vec ne govori. Če kakoršni koli protivnik Slovanov kar koli govori, je vse čisto kot zlato, in pošteno, — če pa Slovan še zinil ni, ima že „Hitergedankcn"! Če se vsi Slovani med saboj ne zastopijo,se norčujejo časnikarji nad njimi, — če si pa jezik hočejo vstanoviti, vsim razumljiv, da ne bojo zasmehovani, je pa to pregrešin „panslavizm"! Sam oče nebeški bi takim ne vstregel. Kdaj nek bojo jenjali nekteri nevlrudljivi nemški časnikarji to hudobno natolcevanje? Ali ni že čas, da bi nehalo to draženje? Kadar bojo Slovani v graje vredno politiko se spustili, takrat naj jih napadajo z vso silo, — dokler pa se z omiko svojiga jezika pečajo in zakasnjeno ta doseči žele, kar Že drugi narodi zdavnej imajo, naj se jim da mir, ker tudi oni so narod kakor so drugi narodi, tudi njih jezik je povzdiga zmožen, ka-
hvala gospodu nadzorniku!
Koroško.
Naših marljivih gospodov bogoslovcev ne omeniti, kteri so se tudi letaš na vso moč materinščine poprijeli, hočem dans samo od naše gimnazije kaj več progovoriti:
Zavoljo dozrelostnih skušenj in nekih poprav na gimnazii so se naše latinske šole mesto 15. septembra šele 1. oktobra začele. Vsih učencev vkupej je letos le okoli 250; tretjina taistih so Slovenci. Od leta do leta se menj-ša in pojemlje taj število naših dijakov; ven dar zastran slovenščine nam zmirej boljši časi prihajajo. Čedalje bolj se zavedajo naši Slovenci , čedalje bolj spoznavljajo svoje dolžnosti do premilc matere Slave. Slovenski jezik in slovstvo se v 8 urah, ilirščina pa v 2 urah predava in uči; za Slovence se ve da po slovensko. S veliko zaprekami se imamo scer boriti, nimamo za Slovence pripravne slovnice nimamo slovstvene zgodovine, nimamo — jedra v jezikoslovnem nauka — nimamo sloven skega berila, razun za pervi razred. Oj berilo kje nam toliko časa zastajaš! Ni mogoče da bi bli za to postavljeni gospodi tega pre-imenitnega dela po nemarnem opustili!? Pa slavenska vsterpljivost in stanovitnost vse na-potja premaga. Pri vsem tem se naši učenci vendar na vso moč trudijo, se v materinščini vaditi in popolnoma izobraziti.
Kakor predlanskem in lani so jeli dijaki na višjej gimnazii tudi lelas svoj vadben list „Sla-vsakokrat na pol drugej poli, spisovati. Od dneva do dneva nam lepših reči donaša. Pa tudi učenci spodnje gimnazije ne zaostajajo.
r bojo osnovali svoj lasten list: „De-ničico." Lep sad nam obetajo v prihodnosti. Bes je, da je še nekaj mlačnih, nekaj nemar-nežev med njimi, med njimi, ki se le tako rekoč prisiljeni materinščine uče, pa tudi ti se že večidel gibljejo in zavedajo!
Dijaška knjižnica raste od dneva do dneva. Sedaj šteje že 249 knjig vsih slavenskih narečij. Naj rajše še bero jugoslavenske knjige, kterih je včasi le malo v knjižnici. Vse druge so v rokah marljivih bravcev. Bog daj, da bi našli podpore, kakor je tako marljivi učenci zaslužijo.	(Bčela.)
Ilorvaška.
Pri Fr. Županu, knjigarju u Zagrebu, je na svitlo prišla kratka ruska slovnica pod imenom : „Načala ruskago jazika" (temelji ruskega jezika.) Spisal je jo v češkem narečju slavnoznani Venceslav Hanka. V jugoslaven-ski jezik je pa prestavljena od Božidara llaiča. Cena je 30 kr. sr. Živo jo priporočimo vsim, ki se s slavjanskim jezikoslovstvom pečajo.
(Bčela.)
Avstrijanska.
64. del občnega deržavnega zakonika in vladnega lista prinese:
Cesarski ukaz 5. oktobra 1851, s kterim se odloči, kako gre polirjevati sodnijske in zemljiško-knjižne takse in druge sodnijske |davšine, ki so še na dolgu od časa, preden
je bila poslava od davšin dne 9. februarja 1850 št. 50. d. z. moč zadobila.
Da bi se sodnijske takse in takse od zemljiških (gruntnih) bukev kakor tudi druge sodnijske davšine, ki izvirajo od časa, ko se še moč postave od davšin 9. februarja 1850, št. 50 derž. z. začela ni bila, in ki so še bodisi za odstopivše imetnike sodnij, ali pa za deržavni zaklad na dolgu ostale, kar je mogoče prosto in hitro potirjati zamogle, sim sklenil, zaslišavši Moj ministerski zbor in Moje deržavno svelvavstvo, sledeče odločbe, in za-vkažem:
A. Zastran davšin, ki so na dolgu za bivše občinske (komunske)in grašinske (patrimonialne) imetnike sodnij.
1.
Takse od gruntnih bukev iz za sodnijske opravke in druge sodnijske davšine (hojnine za pismonosce, poštnine i. t. d.) , ki so pri vdeležencih še na dolgu zastale za bivše imetnike sodnij, imajo c. k. okrajne sodnije, ako niso že več kakor tri leta na dolgu pred dnem 7. septembra 1848 nazaj rajtaje, na zaproš-njo občine ali grašine, ki ima pravico jih po-
iztirjati, kakor za bivše pravila vele-
tegniti, od dolžnika tako polirjevanje tacih davšin vajo.
§. 2.
V	ti namen ima občina ali imetnik grašine pri tisti okrajni sodnii, kteri so bili sodnijski spisi izročeni, in ako bi bili ti spisi več okrajnim sodnijam prepodani, pri tisti okrajni sodnii, kleri so po prepodajnem navodu neraz-deljive pomočne knjige, registri in zaznamki izročeni bili, spisek na dolgu zastalih davšin s potrebnimi kolka (štempeljna) prostimi taksnimi notami vred najpozneje do 1. maja 1852 podati, in zastran zastankov davšin , ki so od 7. septembra 1848 na dolgu, svojo pravico do njih izkazati (§. 8).
§. 3.
Tudi se ima zaznamvati osebi, v mestu okrajne sodnije prebivajoča , kteri se imajo potirja-ne davšine v roke dati. Le-ta oseba ima za tega del dobili pooblastenje, zastale davšine prejemati in za nje pobotne liste (kvitenge) izdajati, in mora to pooblastenje izkazati. §. 4.
V	§. 2 omenjeni spisek, in pa taksni list (note) imajo zapopasti:
a)	natanjčno zaznamvanje reči, datuma in vložnega števila tistega opravilskega kosa pri kterem se je taksa izmerila;
b)	ima, lastnost in stanovališe (hišno št.) tistega, ki ima plačati;
c)	zaznamvanje oblastnije (magistrata, mestne ali krajne oblastnije, pravosodnega ali gospodarstvenega ureda), ktera je davšino premerila; znesek in lastnost davšine.
d)
a.
Okrajna sodnija ima zastale davšine ali sama, ali, če dolžnik v okolišu sodnije ne stanuje, pa po pristojni okrajni sodnii potirjati, in pla-čavcu izročiti taksni list, na kterem je plačilo poterjeno.
Ako kdo resničnost (pravičnost) davšine spodbija , je treba le-te spotike popred pre-tresti in odstraniti pogledovaje dotične spise in zasliševaje po okoljnostih dotično mestno ali grašinsko oskerbnijo.
Kakor se pa proti pravičnosti davšine nič vterjenega reči ne more, se ima taista, če je treba, tudi eksekutivno izlirjati.
6.
Potirjane davšine se imajo izročiti naznanjenemu pooblastencu za prejem proti temu, da kolka prost pohotni list od sebe da in na omenjenem zaznamku taks prejem poterdi.
Ti zaznamek kakor tudi pobotni list ima okrajna sodnija za svoje zavarovanje shraniti. §. 7.
Na zastanke, ki so dalj kakor tri leta pred 7. septembra 1848 nazaj rajtaje na dolgu, če se odlog ne opira na izkazano dovoljenje, dolg deloma (po ratah) odplačevati, kakor tudi na take davšine, ki se o času sodnijske prepodaje še niso bile za plačilo iztekle (pričakovane davšine), ali ki se do dobe v 2. odločene k potirjanju ne napovedo, se tu za-namvana ravnava ne da obračati, temuč vde-leženim je redna pravda prihranjena. B. Zastran davšin, ki so za deržavni zaklad na dolgu.
§. 8.
Čez tiste zastanke taks in drugih sodnijskih davšin , ki bi jih bili med začasnostjo od 7. septembra 1838 do prepodaje sodnij bivši imetniki sodnij za deržavni zaklad potirjati in oddati imeli, in ktere niso bile odkazane bivšim sodnijskim imetnikom za odškodovanje zavoljo tega, da so sodno oblast začasno na dalje oskerbovali, ktere so torej še sedaj na dolgu za deržavni zaklad , imajo bivši imetniki sodnij do 1. maja 1852 okrajni sodnii posebne po §. 4 narejene zaznamke s taksnimi listi vred podati; ako tega ne store, se bodo primorali, zastale davšine, ki bi jih bili imeli oni potirjati, sami opraviti ? s pravico^j se po tem na dolžnike za povračilo oberniti.
§. 9.
Okrajna sodnija ima taksne liste, ki jih tudi okrajni sodnik podpiše, z enakopisom zaznamka dačnii (davkarskemu uredu) podali, da davšine potirja in obračuni, in le-to dnarstve-ni okrajni oblastnii naznaniti.
§• 10.
Dačnije imajo prepisek taksnega lista vde-leženeu (dolžniku) uročiti s t/m naročilom, da naj v osmih dneh plačilo opravi, in če se to naročilo ne spolni, izvirni taksni list okrajni sodnii podati, ktera bode, kakor je bilo gori zavkazano, napravila, da se davšina potirja in potegnjene zneske na dačnijo odpravila.
Ako se pa plačilo opravi, ga dačnija po-terdi na izvirnem taksnem listu, kteri se dolžnemu izroči.
Ako se kaka davšina za to ne da iztirjati, ker dolžnik plačati ne more, ima okrajna sodnija le-to dačnii naznaniti z izkazom vred, da je eksekucija (izpeljava) brez vspelia bila.
§• 11.
Tiste davšine, ki se ne dajo iztirjati, ima dačnija dnarstveni okrajni oblastnii, ta pa dnarstvenemu deželnemu vodstvu naznaniti, da jih izbriše.
12.
Cesarske oblastnije bodo odstopivšim imetnikom sodnii zavoljo nareje omenjenih taksnih listov in zaznamkov, če za to prosijo, dopustile , prevzete spise in zaznamvala taks pregledovati.
Serbsko.
Slavno znano je knjiga: „Poviestnica Čer-negore" od g. M. Medakoviča spisana. Povsod so jo s veliko pohvalo sprejeli. Predložena je bila tudi njegovemu veličanstvu Niko-lajo , ruskemu caru, kteri je jo s velikem ve-1 seljem in dopadenjem sprejel in spisatelja s jednim dragocenim perstanom obdaroval. Ravno tako je dobil tudi serbski spisatelj g. Živano-vič za prestavljeno delo: „Tusculanae (juac-l stiones" veliko zlato svetinjo „pro literis" in Miloš Popovič, vrednik serbskih narodnih no-vin, 100 carskih cekinov v zlatu za njegove „Dušanove zakone."
Iz tega se vidi, kako nj. veličanstvo slavjan-ska književna dela podpira in pisatelje obdaruje.	(Bčela.)
Tuje dežele. Bosna.
Dalmatinski listi prinesejo sledeče novice iz Bosne:
Pred nekterimi dnemi pride v Nikšice bim-baša (četnik) Tair-Kolega z 70 konjkov redne vojske, in spet drugi bimbaša pride ravno ti čas z nekterimi pešci v Velim na mesto buljuk-baša Kiukoviča, ki je, kakor je že znano, zapert v Mostaru.
Pervi rečenih častnikov je izdal povelje, da naj pridejo v Nikšice poglavarji Banjanski, Konjeviški i Graliovski, da se jim razlože na-redbe visoke porte.
Vsled tega poziva pridejo v Nikšice vsi, ki so bili pozvani, razun vojvoda Grahovljanske-ga in ondašnjih poglavarjev, ti so se izgovorili, da ne morejo priti, ker se boje kake izdaje od strani nikšiških Turkov.
Černagora.
Iz Černegore se čuje, da je tje prišel gospod Milakovič iz Dubrovnika, ker se ja dalj časa mudil; bilje on popred cesarsko-avstri-janski častnik, pozneje pa se je podal v Čer-nogoro, kjer je pismena opravila v Cetinju vodil.
Francoska.
Na Francoskem se spet hudo kuha; Napoleon je sam mnogo tega kriv, ker od svojih namenov po nikakem ne odstopi; časopisi ter-dijo, da bo pred kot ne še pred novo volit-vijo francoskega predsednika hudo zavrelo. "
*	Nek francoski časopis piše o francoskih zadevah sledeče: „Prekucija, ktero so leta 1852 pričakovali, se je popred rodila, Napoleon je nje prihod pospešil, ker je s politiko tako naglo obernul. Nje porod se na vredno vižo oznanuje: Požigi povsod na blagodarjenej fran-coskej zemlji, vravnana vslaja k ropanju, ino-renju in pokončavanju tako, kakor je to navadi o strastih sovraštva, blagoželjnosti v re-volucii. Tudi se glasi z nova glas Mazzinia enako besedi satana iz pekla, stranko hudodelstva k evropejski zakletbi spodbosti in ji bližnjo uro vstaje naznanovati. Časopis „Re-volution" prinese ti razglas, v kterem se pridiga vslaja in slavje demagogie naznanuje. Naj se ljudstvo ne moti, da bo še tri, štiri mesce mir. Ura je udarla, pošast seje rodila in hrepeni po plenu. Na noge tedaj, branite pravico, vero, družbino vez prihodnjosti in sedajnosti.
Angleško.
*	Košut je bil v Southamptonu na Angleškem 7, velikim slavjem sprejet. Vsi časopisi popisujo slovesno sprejeli.
*	Časopis „Tuain Herald" spet govori o pre-prcselitvi Ircev v Ameriko, kakor sledi:
Vedno več ljudi se v Ameriko preseli. Tisti, ki so že v Ameriki, pošiljajo mnogo de-narjci na Irsko, da mora njih žlahta in znanci za njimi. Bližnja zima ne straši izselencov. Vedno jim pisma govore, da zamorejo vsi pre-bivavci, ki so na Irskem, v Ameriki dobro živeti, ako se hočejo preseliti. Tudi irski mit-niki spoznajo, da jim na Irskem več ne kaže, med tem , ko jih na unostran velicega morja veliki dobički vabijo. Vsaka družina si toraj po mogočosti prizadeva saj eno osebo čez morje poslati, ki jih bo potem v Ameriko spravila. Ako to tako naprej gre, bo irska dežela kmalo samota.
Koledarcik slovenski
za leto 1852. Na svitlo dal Dr. J. Bleivvei«. Zopet se nam je prikazala nova zvezdica med knjigami slovenskega slovstva, „Koledar-
Ičik slovenski." Pretresli smo to delce, in močno močno se nam je prikupilo. Vsa so-stava je tako pripravna, mična, izvirna in iz-verstna, da si bolje ne moremo misliti. Naj-pervo, kakor se spodobi, stoji „posvečenje", kterega tukaj, kakor gaje izdatelj zapisal, od besede do besede napeljemo s serčno željo in gorečo nado, da klic hčerkam Slave, ni glas kričečega v puščavi. Glasi se tedaj takole:
Posvečen je.
Pervokrat se „koledarčik slovenski" približa v ti obliki k Vam, dragi domorodci in mile domorodke! Pred malo tedni še celo tega sanjal ni, da bo šel po svetu. Ali — ko je slišal, da bratec njegov lanski hoče letos doma ostati, se je spravil urno na pot; je nabral, kar je v naglici mogel in spletel si venec — ne brez krasnih cvetlic —, ki ga Vam poda za novo, Bog daj! veselo leto.
Ali, dragi domorodci! to Vam „koledarčik" brez ovinkov pove (le prosi, da je zavoljo tega pri Vas ne zameri): da ne želi le samih Vas obiskati, ne le samim Vam se prikupiti; njegove iskrene želje se — očitno jih pove
—	da bi tudi hčerke naše mile matere Slave ga prijazno sprejele.
Pokloni se tedaj „koledarčik slovenski" tudi blagim Slovenkam; naj mu dobrovoljno odločijo mcstice med ličnimi „almanahi" ptujih jezikov. Saj je krotak, kakor ves narod njegov, in ne sovraži nikogar. „Bodimo pravični pravičnimu ptujimu—je geslo njegovo'—„ker, kdor pluje spoštuje, zna nar bolje svoje ceniti in ljubiti".
Ker je pa „koledarčik" skoz in skoz pošten Slovenec, jo pa tudi odkritoserčno pove: zakaj mu je toliko mar, da ga tudi Slovenke prijazno sprejmejo. Niso te želje brez pre-Ijubja za naš slovenski narod. Kakor, po starim pregovoru, gospodinja tri vogle hiše podpira, tako tudi naše mile domorodke, — oj, da bi jih brez števila veliko bilo! — znajo biti slovenšini močna podpora. Domača reč
—	misli „koledarčik" — bo takrat nar kras-niši cvetela, ko bomo vidili v rokah iskrenih rojakinj vsaciga stana tudi slavenske knjižice,
—	ko bojo one prepevale zraven druzih pesem tudi slavenske pesmice. Prepričale se bojo, da tudi jezik častitljive matere Slave je lep,
—	da tudi slavenske pesmi so lepe.
To želi domovini iz serca „koledarčik slovenski" , ter se prijazno priporoči blagim do-morodkam in verlim domorodcam.
Nato pridejo navadne reči, kterih v nobenem koledarju manjkati se sme, kakor: kako dolgo že svet stoji po mnenju in prerajtova-nju raznih mož, godovinsko številstvo za leta 1852, mraknjenja solnca in lune,čvetere letne dobe po solnčnem hodu. Potem pride dnevnik posamesnih mescev, pri kterem posebno na dve reči opomnimo, namreč, daje vsak mesec s slovenskim, ilirskim, češkim, poljskim, ruskim, nemškim, laškim, madjarskim, francoskim in angleškim imenom zaznamovan, in, da je pri vsacim mescu ena stran bela ostala, na kterej na druzega natisnjenega, kakor beseda dnevnik; pervo ima to dobro, da ima vsak tako različna imena mescev pri roci, ker je večkrat potreba to ali uno ime vedili, posebno tistim, ki se bolj s slavenski-mi narečij počajo, drugo pa je prav pripravno, si kar si bodi v koledar zaznamovati, kterega tako vsak naj večkrat v roko vzame.
Potem so napeljani prazniki v posamesnih deželah, nekteri prestopni prazniki v letu 1853, nato kolek po novi postavi in rodoslo^vje vladajoče avstrijanske hiše.
(Konec sledi.)
Zlata hruška«
(Drugi tlel).
(Dalje.)
Kmalo potem pride nedelja in svetost dneva je s pomočjo gospenih poljubkov tako Rado-vedca vžgala in nadušila, de sklene škrata v smertnih mukah ki mu jih je napravil zopet viditi. Najde ga zares v smertnih bolečinah, to je, brez zavednosti, le od časa do časa ječečiga. De s poprejnim ravnanjem namena ni dosegel, se je zdaj prepričal. Kaj je pomagalo, škrata pogina oteti in mu le medlevce nakloniti, v kterih svojiga terpljenja ravno tako občutil ni, kakor ko bi bil poginu zapadel. Pobožni Ra-
dovedec tedej bliže slopi in škrata še iz druge kljuke sname ter ga v novo "zavednost obudi, »olj že kot pervikrat sc da zdaj vesti pohvaliti pa tudi še bolj Iesič jekot pervikrat gleda škratelj za njim," ko skoz stanico zopet čez prag odide.
Čez nekoliko tednov je prišel neizrečeno velik praznik. Od nekdaj je že Radovedec take dni s kako posebno slovesnostjo obhajal in tudi letos ni hotel te navede opustiti. Več časa pred se je jela gospodična po obrazu praskati in gladit in zlo jo je zaRadovedca sker-belo, de bi šena ne dobila. Pa umni je pripomoček vganil in po večkratni rabi njegovo krepost spoznal. On poljubi namreč radovoljno
oblastnico na desno in levo lice in stori to tudi poznej večkrat na dan kot sploh modri zdravniki. Kmalo se ni bilo šena več bati, pa znamnja kake še hujši bolezni so se ji jele na ustih prikazovati. Bolj še kot popred lica, je gladila gospa zdaj žnablje in le prebrisani Radovedec jo otme. Kdor se ni narave učil, meni de je koža obličja od tiste pri ustih razna in drugačna; pa Radovedec je take natorne skrivnosti že davnej previdil. Previdil je, de je koža obrazain ustenaka, le de je tu tanjši tamdebeleji, previdel je, de so tedaj tudi pripomočki o kaki bolezni popoloama enaki, le de morajo pri ustih nježniši in zatoraj večkrat rabljeni biti. (Dalje sledi.)
Odgovorni vrednik:
O
Dragotin Melcer. — Založnik in tiskar Jožef Blaznik.
Vradni list št. 74.
St. 230 0.
R a s g 1 a s e n j e.
(19 7) 1
C. k. deželna sodnija v Ljubljani na znanje da, da so bili per očitni seji, kije bila 29. Oktobra t. I. vsled 40 r. k. p. napravljena, sledeči poglavitni in dopolnivni porotniki za porotno sejo, ki se 17. Novembra t. 1. začne, po srečku vzdigneni:
Poglavitni porotniki:
> o
>te
T
2
3
4
5
6
7
8 9
10 11 12
13
14
15
16
17
18
19
20 21 22
23
24
25
26
27
28
29
30
31
32
33
34
35
36
m
gospod	Mihu Jurca
„	Anton Žnideršič
„	Blaž Martinčič
„	France Zupančič
„	France Haring
„	Pavi Herman
„	France Batič
„	J a ko p Roles
„	France Šerko
„	Matija Golob
„	Ignac Pavlič
„	Korl vites Viderker
,,	Francc Kuralt
„	Andrej Mali
„	Jože i)rnbnič
„ Matija Križaj „ Janes Milavc „ Maks Selan „ Jože Dekleva „ Andrej Hodnik „ Janes Kavčič „ Tomaš Šraj „ Fridrih Detela „ Juri Konšek „ Andrej Laurič „ Jože Skofic „ Jur Žigman „ Primaš Barbič „ Anton Gerbec „ Lovre Košir Ignac Pogačnik Jože Hrovatin France Pesjak Janes Burger Jur Gostinčar Janes Samsa
» 55
55
n
Stanovanje
Senožeče Bistrica Dolenja Vas Vernek Kapucinarsko predmestje Ljubljana mesto Ustja Dilce Cirknica Šentjur Šentožbald Sutna Veliki Mengeš Lancovo Nova Vas Matenja Vas Cirknica Šempetersko predmestje Landol Bistrica Medvode Dobrava Zagor Trojan a Veliki Verh Mali Mengeš Zalog Krašnja
Loka Pristava Posavec Vitovše Kamna Gorica Voglje Kleče Šeje
C. k. okrajni sod
Senožeče Bistrica Planina Zalog Ljubljana Ljubljana Vipava Šenožeče Planina Krajn Berdo Kamnik Kamnik Radoljca
Lož Postojna Planina Ljubljana Senožeče Bistrica Ljubljanska okolica Loka Zalog Berdo Lož Kamnik Postojna Berdo Loka Teržič Radoljca Senožeče Radoljca Krajn Berdo Postojna
Dopolnivni porotniki:
> <u
-M
>vx
I m
Stanovanje
1
2
3
4
5
6
7
8 9
gospod Jože Gregorič France Resnian Moric Juraj Vincenc Klinger Janes Mihevc Jože Majerhold Juri Frajberger Hajnrih Cetinovič Jože Zaler
V Ljubljani 29. Oktobra 1851.
» 55
r> v v n
55 »
Kapucinarsko predmestjo h. št. 41
Mesto h. št. 5
Mesto h. št. 221
Mesto h. št. 255
Gradiše h. št. 53
Mesto h. št 122
Šempetersko predmestje h. št. 8
Meslo h. št. 233
Kapucinarsko predmestjo h. št. 13
St. 3106.
Oznanilo.
(1 98.) C 1
Za prepušenje čuvarja Handbagerjeve mašine na Ljubljanici bo 12. novembra t. I. dopoldne od 10 — 12 ure v vradnii c.k.deželnega stavbinega vodstva pogodbina obravnava, h kteri se tisti povabijo, ki so voljni se je vdeležiti.
Bolj natanjke pogodbe se zamorejo med vradnimi urami vsak dan pregledati.
C. k. deželno stavbino vodstvo za Krajnsko.
Ljubljana 30. oktobra 1851.
št. 880. Oznanilo dražbe. c«»0«»
Ker pri dražbi 13. oktobra t. 1. ktera je tukajšno c. k. okrajno poglavarstvo napravilo s razširanju in iztrebljenju ozke ceste pri Garčarevcu med milokazavnikama IV/11 in V/O s ponudbo 4717 gold. 26 kr. se ni mogel dober vspeh doseči, bo po ukazu častitega c. k. vodstva deželnih stavb od 15. oktobra 1851 št. 3232 druga dražba, ki je na 11. novembra t. 1. dopoldne od devetih do dvanajstih odločena, in h kteri se tisti, ki
menijo to reč prevzeti, s pristavkom povabijo, da se zamorejo zadevajoči obrisi, mera, in prerajtanje stroškov in pogoji dražbe, potem stavbeni popis, pri podpisanj okrajnej stav-binej vradnii pregledati, in de je za dover-šenje dela 10 % kavcija odrajtati.
Zapečatene ponudbe, ako so po predpisu sostavljene in s 5% vadiumum preskerbljene se le takrat prejemajo, če se pred ustno dražbo komisii izroče.
Ti stavbeni predmet zapopade.
a)	366" — 4' — O" merila skale izsekati poleg in pri cesti, iz ktere se bo kamen za često posuti, napravil,
b)	Zemlje prevoziti merila 126° — 1' — O" šest čevljev globoko in posutjem zmešane persti, jo speljati na take kraje, da so ne zgodi škoda ne cesti ne osebujnim ljudem.
c)	Stari zid zdreti v merilu 2° — 5 — 4" z razdeljenjem kamna in šote, iz kamnja se bodo'dve ljuknje zazidale pri oveh vo-do točili.
d)	Naprava 24" — dolgega zida in treh vodotočev iz lomnenega kamnja in moltra v merilo 18° — 1' — 11".
d) Flaštranje treh vodotočev in enege poleg novega zidu v merilu 22° — 4' — 9" iz kamnjev 6 do 7 paleov globoko v zemljo položenih in okroglih iz skaloma.
f)	Pokritje treh vodotočev z 3' — 6" širo-cih, 2 do 2'/e" dolgih in 9 paleov debelih ploš, v merilu 8° — 4' — 6".
g)	Priprava in prestava 240 navadnih okraj-nocestnik kamnjev (paračarov).
C. k. stavbina vradnija v Postonji 23. oktobra 1851.
St.2786.
Oznanilo.
(195.) 2
Od 1. novembra t. 1. se bodo sedaj med Kočevjem in Ljubljano obstoječe trikratne poštne potovske vožnje na teden na petkratne pomnožile, s kterimi se v zvezi med Iiočev-jim in Černomljem obstoječo poštno vožnjo, ki bo od tega časa dvakrat na teden obstala, na tako vižo vsakdanja poštna zveza vsta-novi.
Po tem takem bodo od te dobe vožnje iz Kočevja v Ljubljano vsak pondelik, torek, četertek, petek in vsako seboto odrinule ob petih zjutraj, in vsaki drugi dan se ob enakej uri zjutraj spet vernule, tako, da dospe v Ljubljano kakor tudi v Kočevje naj pozneje ob štirih popoldne.
Potovska pošta med Kočevjem in Černomljem pa bo druga dva dni, t. j. vsako sredo, kakor dozdaj, in potem vsako nedeljo zjutraj ob šestih; iz Černomlja nazaj pa vsakbart drugi dan ob devetih zjutraj odrinula, tako, da bode v Černomelj naj pozneje ob treh popoldne, od tod v Kočevje pa ob petih zvečer dospela.
To se s pristavkom sploh naznani, da se imenovana potovska pošta z pisemskimi in vožnjopoštnimi poslatvami peča.
C. k. poštno vodstvo.
Ljubljana 21. oktobra 1851.