DOLENJSKI RAZGLEDI Dolenjske razglede urejujejo: Marjanca Kočevar-Colarič, Jože Dular, Vida ČeSnjevar-Fritz, Bogo Komelj, Milan Markelj, Drago Rustja, Toni Vovko in Ivan Zoran. Božidar Jakac: MIRAN JARC - lesorez, 1927 ^«7 Ekspresionisti Jarčeva smrt Jarc se je moral odpraviti z drugo skupino, ki je bila podjetnejša od naše in ki se je pogumno prebijala skoz italijanske položaje. O tej poti je pisal Matej Bor, ki je hkrati poročal tudi o Jarcu. V nevarni noči od 17. na 18. avgust je Jarc v težkem razpoloženju, preutrujen in izčrpan prijel Bora za roko jn mu zašepetal Pregljev verz: „Še nocoj ena urca je skrita. .In na vprašanje, kaj mu je, je odgovoril: „Nič. Potemtakem se ne vrnemo več na Kamenjak. Nemara nikoli ne dokončam svoje- ■’ ga Čudeža na Bistri." Naslednjega dne pa je po dramatičnem in napornem srečanju z Italijani zašepetal samo še: „Moje moči so pri kraju. Pustite me tu." In ni hotel ali ni mogel nikamor več. Poiskali so mu sklivališče, ga prekrili z vejami in posuli z listjem, mu dali konzervo, on pa: „ Dajte mi vode. Ali jabolko, eno samo jabolko," Vasilij Kandinsky je svojčas takole označil ekspresionizem: „Boj tonov, podrto ravnotežje, podrte norme, nepričakovani gromski udarci, velikanska vprašanja, navidez brezciljni napori in vztrajanja, navidez zlomljen napor in hrepenenje, potrgane verige in spone, sestavljanje množic v enoto, neubranost in protislovja.” Razkošje in zastrašenost, ki sta za ekspresioniste značilna, sta izvirala, kakor pravi Franc Zadravec, iz brezmejno radikaliziranega življenjskega in družbenega občutja. Tudi iz občutja, da so priprave na prvo svetovno vojno in vojna sama evropskemu človeku podrle etične temelje, ga zmedle, vrgje v obup. Poezija je tematizirala človekov ,,prastrah” v-svetovni divjini, smrtno ogorčenost, izpostavljenost samoti, usodi, smrti, podzavesti, iracionalnim silam, ki jih ni moč niti pregledati niti se jim uspešno upreti. In ker je v splošnem dimu in somračju človek izginil, so ekspresionisti zahrepeneli prav o njem. Krik po novem člove-u, novem človeštvu, novi dru- žbi, krik nasploh je značilna sestavina ekspresionizma. »Človek kriči po duši,” je zapisal Hermann Bahr, „čas se spreminja v krik na pomoč! Tudi umetnost kriči v globoko noč, kriči na pomoč, kriči po duhu: to je ekspresionizem.” Ekspresionizem se je kot umetniški slog in občutje pojavil v napetih, razburjenih, prelomnih dobah. In taka je bila tudi doba prve svetovne vojne. V Sloveniji se je ekspresionizem pojavil neposredno po tej vojni. Ekspresionistična slikarska dela so bila prvič razstavljena v Ljubljani, Novem mestu (»novomeška pomlad”) in Mariboru v dvajsetih letih. Brata France in Tone Kralj sta naša najznačilnejša predstavnika omenjenega doga. Ekspresionizem je imel močan vpliv na mnoge kasnejše generacije slovenskih likovnih umetnikov. Pod nemajhnim vplivom ekspresionizma je ustvarjal mladi Božidar Jakac (v praških letih), kot zapozneli odmev ekspresionizma je moč šteti tudi ustvarjalnost Jožeta Gorjupa. Vsi omenjeni so dolenjski rojaki. nakar je pred slovesom ponovil: „Eno samo jabolko." Tovariši so mu obljubili, da pridejo ponj, brž ko bo mogoče, in odšli. Svojo obljubo so držali. O tem nam poroča tovariš Ka-menšek, ki je v naslednji noči blizu Pugleda slišal v svojem skrivališču na smreki pod sabo tiho klicanje: „Suhi! Suhi!" Jarčevo partizansko ime. Te klice pa je slišal tudi Miran Jarc, kateremu so veljali, ki pa je bil, kakor je naslednje dni povedal Kamenšku, preslab, da bi se mogel o^asiti. S svojim novim znancem je Jarc prebil morda še štiri ali pet dni v goščavi v bližini ftigleda ob sadju in vodi. Usodnega dne pa se je zgodilo, kakor poroča Kamenšek: „Okrog poldneva je bil Jarc tako žejen, da sva šla k vodnjaku. Ko sva zajemala iz vodnjaka, ki leži pod vasjo, sva zaslišala na griču italijansko vpitje. Prihajali so od dveh strani. Ker je bil do goščave precejšen kos travnika, nisva mogla več v gozd in sva se skrila približno sto korakov desno od vodnjaka v grmovje ... Italijani so se razkropili po vsem griču, da sva bila popolno- Božidar Jakac: MIRAN JARC — suha igla, 1926 ma obkoljena. Ena skupina je prišla prav v bližino najinega skrivališča, kjer so raztovorili mule in pričeli jesti.'To je trajalo celo uro — bila je za naju večnost Naenkrat so začeli vojaki tresti sadje in štirje ali pet jih je hotelo preko grmovja, v katerem sva bila skrita, k bližnji jablani. Q>azili so naju in začeli kričati „ribeli" -in streljali v naju. Bila sva stisnjena k tlom. Jarc je dobil več krogel v levo stran prsi. Vse se je zgodilo v nekaj trenutkih..." Tako brutalno in krvavo je končal svojo kratko partizan- Trije od njih imajo umetniške zbirke v kostanjeviški Galeriji Božidar Jakac. Bratov Kraljev in Gorjupa ni več. Tudi pesnika, pisatelja, dramatika in publicista Mirana Jarca ni več. Padel je kot partizan p>od italijanskimi kroglami blizu Put^eda v avgustovskih dneh leta 1942. Z njim je tako prekmalu odšel eden najbolj nadaijenih slovenskih ekspresionističnih le-pod*wcev. V Črnomlju seje rodil pired osemdesetimi leti in tej obletnici njegovega rojstva bodi posvečena pričujoča številka Dolenjskih razredov. ščino in svoje kratko življenje ta občutijivi in konnaj doumljivi poet, ki je imel v sebi tolikšno in tako živo sposobnost za začudenje nad živi jen/o m, sorodno občudovanju, ki je po mnenju starega filozofa vir vse človeške modrosti. Kocbek navaja, kako sem mu nekoč dej al: „Ni-sem še srečal človeka, ki bi se znal tako plemenito čuditi." Očitno je bil tujec v življenju, kolikor se je tudi trudil, da bi ga dojel in da bi resnično zaživel v njem. Po tej poti je šel tudi kot ustvarjalec. Ni pa nTU bilo dano. Zgodilo se mu je kot prvemu vidnemu našemu pesniku tako, kakor je zapisal ne dolgo pred svojo smrtjo v Pregnancu: ... Vidiš jih, te križe? Izberi svojega Stisni pesti. Saj nisi sam na poti neveseli. Namesto lovorovega venca pesnika-kronista našega osvobodilnega boja mu je usoda posadila na čelo trnovo mučeniško krono človeka, ki je umri za največjo stvar naše zgodovine. Josip Vidmar: OBRAZI, iz poglavja „Miran Jarc" DOLENJSKI LIST - St. 11 (1596) - 13. marca 1980 . STRAN 3 Pred osemdesetimi leti se je rodil Miran Jarc Letos bo poteklo 80 let, kar se je rodil slovenski pesnik, dramatik, pisatelj, esejist, prevajalec in lutkar Miran Jarc in 38 let, odkar je kot partizan za vedno izginil ob sovražnikovi roški ofenzivi v širnih gozdovih okrog Pugleda. Vse svoje življenje se je izobraževal, bral, pisal, ustvaijal, iskal vrednote in smoter življenja ter sanjal o novem in pravičnem svetu. Ko pa je prestopil prag v ta novi svet, ki se je šele porajal, je občutil, da je dozorelo v njem vse, kar se je v njem leta in leta nabiralo. Ko bi lahko začel dihati s polnimi pljuči, je omahnil v prezgodnjo smrt Oče Mirana Jarca je bil sodnik. Službena dolžnost ga je vodila iz kraja v kraj, tako tudi na Dolenjsko. Miran se je rodil 5. julija 1900 v Črnomlju. Tu ni ostal dolgo, ker je bil oče premeščen v Višnjo goro in nato v Novo mesto, tu je Miran končal osnovno šolo in gimnazijo. Maturiral je 24. junija 1918. Oče je bil upokojen in Jarčevi so se preselili v Ljubljana Medtem je propadla avstro-ogrska monarhija in takoj po osvoboditvi so se nadaljevale akcije za ustanovitev ljubljanske univerze. Ker še univerza ni bila ustanovljena, je Miran odšel za dva semestra v Zagreb in se vpisal na zagrebško univerzo. Študiral je filozofijo. V šolskem letu 1919/20 je bil že vpisan na ljubljanski univerzi in je nadaljeval študij. Med študijem pa mu je oče umrL Ostala je mati z„ nepreskrbljenimi otroki in majhno kronsko pokojnino. Zaradi tega se je moral Miran zaposliti, da bi pomagal vzdrževati družino. Za eno leto je prekinil šolanje, se vpisal v abiturientski tečaj in ga končal v šolskem letu 1922/23. Nato je spet vpisal semestre na filozofski fakulteti in absolviraL Medtem se je zaposlil v banki. Proti pričakovanju je delo zelo vzljubil, se vanj poglobil in v njem našel zadovoljstvo. Postal je dober, vesten in vzoren uradnik. Za očetom mu je kmalu umrla še mati Poskrbel je, da so bratje in sestre prišli do kruha in sedaj je začel misliti nase. Rad bi si ustvaril družino. Pretekla so leta in leta, da so bile odstranjene razve ovire in prišlo je leto 1934, ko se je lahko poročil s svojo sestrična S tem se mu je izpolnila želja: „Če se kdaj poročim — tedaj samo z njo, z nobeno drugo ... Če pa z njo ne — tedaj bo mene konec... Po poroki se je za stalno preselil v Krtino, v dom ,,Čme rože”. V zakonu sta se mu rodili dve hčerki, Terezija (Eka) Božidar Jakac: VEČER V KANDIJI - suha igla. 1923 ______________________t_______________________________________ Milan Markelj Sedem in tri i. vžiga se pomlad v tisočerih stvareh težkih od obljub Z večer ^ spotikajoč spomin na zadnjih krpah dneva . 3i teče reka nazaj? se je metulj v bubo sfrknil? spomin je čas obrnil 4. opojno iskreče vino frfotavo ptico drobno bolečino s kamni obteži 5. sredi noči se ljubeče odprejo spomina oči & še ta trenutek potem nič več ne veš 7. tudi ti neznani prijatelj si na robu noči Iskanje Voda kaplja v školjko. Tišina boli. Obupzgrbanči Franc Lovšin skorjo moje duše. Rad človek bi postal. Rad človek bi postal! Tak je pač naš čas Pavle Benič Obroč Obstajam. Pekoč ogenj, neviden, po meni se plazi, požira mi dušo. Prekleta noč, presvetla si, da bi se slekel do golega! To nisem jaz, to nisem jaz. To nisem jaz! Propadam. Zdrobljen kos opeke mi lahko služi za barvo, da bi narisal kri. Jesen in odpadlo Ustje. To sem jaz, to sem jaz. To sem jaz. Zdaj ni čas za razvedrilo, ko delo je merilo, plače realne, sanje komercialne, ljubezen iskrena, žena poštena, mož privlačen, dom enkraten, hrana okusna, pijača prava. Zakaj drug drugega človek žali in pika? Tak je pač naš čas, ki nas meri in slika. Bozjdar Jakac: NOVOMEŠKI TRG - pastel, 1920 nikdar, ker je bil nesposoben zaradi suhosti Tudi v partizane je prišel suh in začeli so ga klicati Suhi Omagal je in prijatelji so ga skrili, da bodo kasneje prišli ponj. Ko so prišli, ga ni bilo več. Najbrž so ga Italijani odkrili in ubili To seje zgodilo verjetno 24. avgusta 1942. Miran Jarc je začel pisati že v dijaških letih. Začelje objavljati v dijaškem listu Album (1915), nadaljeval v Zvončku, Ilustriranem glasniku, Tedenskih novicah, Dolenjskih novicah. Leta 1917 je začel pošiljati pesmi v Ljubljanski zvon in L 1918 mu jih je ta začel objavljati. Tudi vrata Doma in sveta so se mu odprla in nato so sprejemali njegova delo vsi časopisi, kamor jih je poslal Izdal je tudi samostojne knjige, med njimi tri pesniške zbirke: Človek in noč (1927), Novembrske pesmi (1936) in Lirika (1940). Pisal je tudi drame, pri kwterih je uporabljal le dramsko obliko in niso bile pisane za igranje. Objavljal jih je v periodičnem tisku: enodejanka fcgon iz raja (Ljubljanski zvon 1932), prizor Drugi breg (Dom in svet 1922), in Marija. Tedaj pa je bila Jugoslavija že razkopana in razdeljena. Narod si je začel pisati sodbo sam in Miran se je odločil za narod. Prišli so okupatorji, ga aretirali, zaprli, natrpali v vlak in odpeljali v internacijo v. Italijo. Toda zgodil se je „Čudež na Bistri” in partizani so internirance osvobodili Rešencem so partizani dali na voljo svobodno izbiro: ali v partizane ali domov. Miran seje odločil za svobodo. Odšel je v svobodne gozdove in začel pisati Prišla je roška ofenziva in Miran se je s tovariši prebijal. Postal je utrujen in izčrpan, kajti tudi pri vojakih ni bil Jože Gorjup: ŽETEV — olje, platno STRAN 4 . DOLENJSKI LIST-Št. 11 (1596)- 13'marca 1980 DOLENJSKI LIST - Št. 11 (1596) - 13. marca 1980 STRAN 5 enodejanka Ognjeni zmaj (Dom in svet 1923), drama v 1 dejanju Klic iz grobnice (Dom in svet 1924), dramska pesnitev Vergerij, ki pa je ni nikdar končal (Ljubljanski zvon 1927, 1929 in Dom in svet 1932). To delo je Jarc najbolj ceniL V partizanih pa je napisal skeč Gabrenja. Za uprizoritev je pisal lutkovne igre, ki pa so ostale v rokopisih. V knjižni obliki je izšel v češkem prevodu Otta Bablerja Lupežnik Moroz. Za gledališče je prevedel Ibsenovo Noro. Pisal je tudi prozo. V knjižni izdaji je izdal roman Novo mesto (1932), z Božidarjem Jakcem Odmeve Rdeče zemlje (1932), povest Jalov dom (1941) in za mladino Zakopani zakladi (1940). Prevajal je iz tujih jezikov in prevode objavljal v časnikih in časopisih. Nekateri so izšli tudi v knjižni obliki. V raznih revijah je mnogo knjižnih ocen, esejev in drugih spisov. Pero mu je iztrgala iz rok šele smrt. Za njim je ostala literarna zapuščina, ki jo v veliki meri hrani Študijska knjižnica Mirana Jarca. Knjižnica še vedno zbira njegove rokopise, pisma, korespondenco, fotografije in vse, kar je v zvezi z Miranom Jarcem. Morda kdo izmed bralcev Dolenjskih razgledov hrani kaj Jarčevega. Prav bi bilo, da bi to dobila študijska krjižnica. Ko bo zbrano vse gradivo o Miranu Jarcu, bo treba njegovo delo prevrednotiti in izreči o njegovem delu končno besedo. Študijska knjižnica Mirana Jarca hrani veliko število njegovih pisem, korespodnenco, rokopise (Izgon iz raja, Mesečnik na vulkanu, Kronika Eke in Marije, fragment romana Petrinova Katja, Meščanska Amazonka, razne drobne pesniške zbirke in dve večji: Dolomiti, Pahljača kraljice Maje, Vrnitev — odlomek iz romana Dediči, lutkovne igrice — 3 kosi in še razno drugo gradivo). Korespondenca je zelo bogata, saj vsebuje pisma z njegovimi literarnimi sodobniki in pa mladostnimi prijatelji Najbolj obsežna je zbirka pisem ženi (pred poroko) in obsega okrog 900 pisem, med njimi so nekatera pOo obsegu večja od 100 strani Vsa pisma so pisana zelo skrbno in z bogato' vsebino. Neprecenljiv zaklad pa so pisma Jarčevemu najboljšemu prijatelju Božidarju Jakca Obsegajo obdobje od L 1913 do 1940. To je le skromen in nepopoln zapis Jarčevega zunanjega življenja. Ker je bil Miran Jarc občan Novega mesta do 24. aprila 1941, ko je bil sprejet med ljubljanske občane, je prav, da si iz pisem Božidarju Jakcu in drugih ustnih virov osvežimo spomin na Jarčevo bivanje v Novem mestu, ki mu je zapustilo najlepše spomine, in zlasti še, ker sam pravi: „ ... jaz sem po krvi ves Gorenjec, po srcu in okolju, v katerem sem živel, pa Dolenjec, in imam razumevanje in ljubezen kot za Gorenjca, tudi za Dolenjce, sem torej v bistvu to, kar je intema-cionalec med narodi, jaz pa v slovenskem svetu “ In še nekaj ima od Dolenjske. Slovenski jezik, kot pravi, sije obrusil ob Trdini: „Trdina, ki ga zaradi uka prebiram, je slovenski kruh! Kruh, naša domača hrana, Trdina je vedno živ vrelec naše zemlje!“ Božidar Jakac: GLASBA — pastel, 1921 Marjanca Kočevar Colarič Ledina kakor da v mraku ni prostora za težke besede, kot da na polju ni klicev zarasle ledine. njive vpijo otožno kot veter, mrak obtožuje težko kot vihar. izza razbitih oken odmeva vsako noč glad, izza odpahnjenih vrat se oglaša gola tišina. včasih le gola vest spomina se tu za hip ustavi in počasi, kakor prihuljeni tat, odide naprej, tam, kjer je pomlad iz rumenih cvetov, brez zaraslih ledin in praznih domov. tam sta le kes in pritajena misel na majhna pozabljena polja pod težkim šepetom temnih mrakov. Ivan Zoran Dežela Luna se pri nas ne kopa v srebrni mesečini, za svinjakom odvrže krilo in se valja po gnojnici. Zvezde pri nas ne žarijo, pravimo, da so kot hrošči, ko iz kravjakov ponoči se jim zadki svetijo. Nebo ni obok za sanje, nanj obešamo perilo, včasih zmečemo vanj psovke, čg je v hiši pretesno. Muzej premaganih Zarjaveli so kanoni, zarjaveli so patroni, zarjavele so čelade, kot da so iz čokolade. So medalje potemnele, uniforme preperele, v škornjih so obuj ki sprani, ob robovih razcefrani. Sredi sobe kip iz mine in še druge umetnine, čeznje pa kurirske torbe, v vsaki ukaz iz zadnje borbe. Ob prihodu na razstavo, najprej vidimo zastavo, skrhano vojaško britev in napis RAZOROŽITEV. Božidar Jakac: POSTREŠČEK JOŽA - suha igla, 1924 Starši Mirana Jarca so se v Novem mestu vselili v tako imenovano „sodnijsko hišo“, ki jo je zgradila mestna občina, da ne bi zaradi pomanjkanja stanovanj zgubila okrožnega sodišča. Nekateri meščani pa so jo poimenovali kar ,,mestna hiša.“ V času, ko je v njej stanovala Jarčeva družina, je v stavbi že preživljal svoja zadnja leta skladatelj Anton Foerster in v njej tudi umrl Tam je stanovala tudi družina zdravnika Vavpotiča in tu se je seznanil Miran s slikarjem Ivanom Vavpotičem. Hiša je bila med drugo svetovno vojno bombardirana in na njenih temeljih in ohranjenih nosilnih zidovih je bila pozidana nova hiša. Že vsa leta po vojni dozoreva misel, ki pa ni dozorela, ker ni našla investitorja, da bi na tej stavbi vzidali spominsko ploščo, kjer so si podale roke Muze Polihimnija, Terpsi-hora, Evterpa in modrica slikarstva. Osnovno šolo je Miran Jarc obiskoval v Novem mestu, V teh letih in še v gimnazijskih je hodil dan za dnem z očetom na sprehode na Kapiteljski marof, za Loko, v Ragov log, proti Portovaldu in še kam. Otrok je vodil z očetom „učene“ pogovore in zaradi njih je umsko zelo zgodaj dozorel, a privzgojil si je plašnost, ki se je ni mogel otresti vse življenje. Ko je začel brati knjige, mu jih je oče odbiral in mu bil dober svetovalec, dokler se ni osamosvojil. V splošnem znanju je v vsem prekašal vrstnike in ni se potegoval za dobre šolske ocene. Zanimalo gaje toliko stvari, da je za šolsko učenje zmanjkalo časa, saj gaje bilo premalo še za tiste stvari, ki so Mirana zanimale. Teh pa je bilo dosti: fizikalni poskusi, branje, pisanje, glasba in sprehodi. Zelo se je navezal na Božidarja Jakca, bila sta sošolca in med njima je vzklilo trdno prijateljstvo, ki ga ni niti smrt prekinila, saj Božidar Jakac ob vsaki priliki obuja spomine nanj. Ko pa se je Božidar Jakac zaradi družinskih razmer vpisal na idrijsko realko, je med njima razcvetela čudovita korespondenca, ki nima para v vsej slovenski književnosti, saj sta jo začela pisati oba umetnika, ko sta imela šele trinajst oziroma štirinajst let, in jo nadaljevala do leta 1940. V prvih razredih sta se Miran Jarc in Božidar Jakac zelo navduševala za fiziko. Poučevala sta jo profesorja Rožman in Serko. Oba mlada dijaka sta delala razne poskuse, gledala „laterno magico“ in se bolj zanimala za uporabne predmete kot humanistične, pa čeprav sta skupaj skomponirala opero. Ko je Jakac odšel na idrijsko realko, je bilo Miranu zelo žal, da ni tudi v Novem mestu če ne realke, pa vsaj realna gimnazija, da bi se vsaj v pismih vzporedno izpopolnjevala v fiziki. Miran se je spoprijateljil s Stankom Sprocem, ki je poleg magije zelo cenil fiziko. Miran je iskal sorodne prijatelje — ljubitelje fizike — celo med višješolci in tako se je navezal na Feliksa Lobeta, kasnejšega izumitelja, vseučiliškega profesorja in akademika. Skupaj so eksperimentirali Ko pa je odšel Lobe po maturi študirat strojništvo, je Miran tudi že opuščal fiziko. Jarc in Spore sta ustanovila Fizikalno društvo, vendar je STRAN 6 DOLENJSKI LIST - St. 11 (1596) - 13. marca 1980 DOLENJSKI LIST - št. 11 (1596) - 13. marca 1980 Ivan Cimerman Plastični človek \ Božidar Jakac: KONCERT — lesorez, 1921 Sosed si je zgradil dvojčka in v majhen jezik zemlje ob poti v garažo zasadil v betonsko vazo umetne rože. Naj sadi, če sadi; čebel ne bo in tudi nočnih tatov ne! Nad vhod je vzidal valovito plastično streho. Vstopim v njegovo'svetišče: vhodna vrata iz plastike, v dnevni sobi plastični stoli, na njih polyacril in terital in monopletil tkanine. Skoraj se spotaknem ob smuči iz Klannermasse, po tleh pa zro-potajo plastični pancerji. Sedemo. Na roza plastičnem pladnju nam prinese Vulona, sosedova žena, ponarejen škotski zvarek. Pravkar da se je vrnila s plastične operacije nosu. Otroci se igrajo s plastičnimi lego kockami. Najstarejši skoči v trgovino, s plastično vrečko seveda, in prinese olje v plastični steklenici z ljubko oblikovanim dul-čkom. Pogovarjamo se o nadomestnih delih in tesnilih. Sosed ima v kleti stroj za izdelavo plastike in njegovo življenje je postalo trikrat cenejše od našega. Postelje v spalnici je zamenjal, ker ne prenese škripanja in ker je les preveč tog. Zdaj ima prožno spanje. Če je razpoložen, vlije pred počitnicami za vso družino sandale in natikače. Tako lahko brezskrbno stopicajo po plažah, polnih ježkov, in namakajo palete plastičnih odtenkov v sinje morje. Globoko v tolmunu moje razvrednotene duše se začne rojevati zelena zavist. Iz goloba se bom spremenil v sokola! Vdrem v svoj dom. Najprej razprodam ves češki in kitajski porcelan. Kdo bo nenehno potoval v Prago in iskal krone po Trstu? ! Naslednje leto si je žena namesto usnjene kupila plastično torbico, kljuke sem zamenjal s plastičnimi, straniščni pokrov prav tako. Pod parket sem vlil umetno maso. Zdaj so moji koraki prožni kot Pink panterjevi. Pisalno mizo iz dobrega starega oreha sem poceni prodal zbiralcu starin in jo nadomestil s plastično. Ozrl sem se po plodovih svojih delovnih dosežkov in topla elektrokatodna čustva so planila v moje srce. V industrijski revoluciji sodelujem, sem pravi človek sodobnega časa, ponosen sem sam nase! Nenadoma me je začelo nekaj utesnjevati. Tkivo se mi je zdelo preveč ranljivo, koža je postala pretesna. Čuti! sem zamolkle udarce plastičnih vesel v umetni vodi. Želel sem postati drugpčen, kot sem bil. Kardiologi so mi vstavili namesto srca plastičen strojček. Ko sem se pred mesecem dni vrnil s strokovnega seminarja iz Elastikbrunna in neopazno zlezel pod odejo, se je zgodilo. Na svojih ramenih sem začutil ženino roko, katere dotik pa je postajal vse bolj okoren in trd. Predramil me je njen vzklik: „ljoooooj, Miilan, saj ti si vendar plastičen!" Potipal sem svoje ude in res! Bil sem hladen, reakcije in refleksi so zamrli, čustva so se nekam odselila. Telo si več ni želelo telesa. Zašepetal sem: „Tiho, da ne zbudiš otrok!" Z vzdihom olajšanja sem se obrnil na drugo stran. Ta noč je bila moje drugo rojstvo. Končno bom sam svoj, čeprav plastičen. Vi H ostalo le pri dveh članih. Nameravala sta izdajati fizikalni časopis in v njem objavljati tudi romane Karla Maya, da bi imel več članov. Ostalo je le pri zamisli Več uspeha je bilo pri praktičnem delu, saj sta s Špro-cem sestavila razne fizikalne aparate in se lotila celo rentgena in popravila parni stroj, ki so ga dijaki pokvarili. Miran je naredil avion, ki pa je žal končal v Kriči. Jakac pa je v Idriji sestavil teleskop in dynamo. "Miran ga je takoj naprosil za načrte, zlasti za teleskop, da bo opazoval Luno. Vzporedno je pridno prebiral romane Julesa Verna in jih priporočal Jakcu. Miranov oče je vso to dejavnost podpiral, saj je sinu kupil štiri knjige z eksperimenti v elektriki, magnetizmu, optiki in akustiki. Miran je bil vedno založen z raznimi ceniki za fizikalne aparate in knjige. Iz teh cenikov je odbiral naslove knjig in jih naročal ter priporočal Jakca Mirana, ki je bil liberalec, je zelo zanimala politika in se je s prijatelji tudi spri, če so bili drugačnega mišljena. Sicer pa je bil zelo labilen: hitro seje navdušil za kako idejo in jo ravno tako hitro tudi opustil. Oče je Mirana zelo zgodaj navdušil za glasbo in mu omogočil uk violine. Takrat je že razpadla novomeška Glasbena šola in njeno delo je nadaljeval Ignacij Hladnik s privatno glasbeno šolo. Miran se je učil violine pri kapelnikih novomeške godbe. Najprej gaje poučeval kapelnik Hoefner, ki gaje Miran zelo pogrešal zaradi njegove natančnosti; nato ga je zamenjal kapelnik Wlassak, ki pa je bil manj zahteven. Ob koncu 19. stoletja je Novo mesto slovelo kot prvo mesto v glasbi za Ljubljano. Ko so prišli Jarčevi v Novo mesto, je bila ta novomeška slava že v zatonu in nekaj sijaja je zadrževal le še skladatelj in orgelski virtuoz Ignacij Hladnik. Hladnik je sprejel mladega Mirana v svoj orkester. S tem se je Miran zelo spopolnil v igranja Ko pa je predelal vse violinske šole, je prenehal učenje violine, igranja pa ni opustil. Z očetom je hodil na vse glasbene prireditve, ki jih je prirejala Narodna čitalnica, Dolenjski Sokol in druga društva. Občasno pa sta hodila na koncerte tudi v Ljubljano. Tako sta šla v Ljubljano poslušat Sattneijevo kantato Oljki, ki se je Miranu neizbrisno vtisnila v spomin. Navdušila gaje v taki meri, da mu je prebudila skladateljsko žilico in je uglasbil Gestrinovo Pesem o prepeličk Hladnik jo je zelo pohvalil. Zaradi tega se je ojunačil in začel z najstarejšim izmed Šprocovih bratov Tonetom, pripravljati koncert Znan je bil tudi z Dragom Šprocem, saj sta igrala v Hladnikovem orkestra Orkestralne vaje je večkrat obiskal tudi Anton Foerster. V orkestru pri Hladniku je igrala tudi Mara Vogrinčeva, s katero je v kasnejših letih izmenjal okrog 140 obsežnih in prelepih pisem, ki odkrivajo široko in globokd ' kulturo. Vmes pa se je učil še francoščine pri zelo kultivirani Rozi Kovačevi, kije znala slikati, bila je tudi glasbeno izobražena in tudi dobro poznala svetovno književnost. Te francoske ure pri Kovačevi so odkrile Miranu lepoto jezika in francoske književnosti in mu odprle fi fefl France Režun Želje Jože Gorjup: ŽUPNIŠČE V KOSTANJEVICI - lesorez Prisluškujem svoji ujetosti med stvarmi, dihu, ki me ohranja, polni me večerna zarja, glasovi sveta H jo vame. Iščem se v sebi in rad bi odkril skrivnosti svoje govorice, na vseh poteh se spremljam in nikoli ne vem, od kod izvirajo moji koraki in katera davna zvezda je s svojimi tavajočimi deli ZABLODILA VAME, vem le, da sem, in da so v meni vsi svetovi. Prebuja me sleherna stvar, ki prihaja v mojo JEČO ali se samo s pogledi in vetrom dotika mojih površin. Tako rastem in nastajam s stvarmi in stvari z menoj, brez stvari me ni ne stvari brez mojih iskanj. Rad bi zelenel v vseh travah sveta, v vseh glasovih zvenel, vsa življenja živel in vsa hotenja spremljal do zadnje uresničitve sveta. vrata v svetovno književnost. Tako so prišla vojna leta. Gimnazijsko poslopje so zasedli vojaki in Miranovi družbi onemogočili vaje z gimnazijskimi aparati. Sicer pa je vnema za fizik o vedno bolj pojemala, dokler ni spravil vseh mštru mentov v omaro ,,per saecula saeculorum“. Fiziko je popolnoma spodrinila literatura, s katero se je bavil že vrsto let. V petem razredu je že zavzela prvo mesto in Miran je začel pisati. Pisanje ga je tako prevzelo, da se mu je predal z vsem svojim bistvom. Pisanje mu je postalo življenjska potreba in strast, ki ga je osvojila do zadnjega diha življenja. Bral je knjige, pisal črtice in povesti. Vedno večja preusmeritev v literaturo je terjala tudi nove prijatelje, oziroma poglobitev prijateljstva z dijaki, ki so se bavili s pisanjem. To so bili predvsem Anton Podbevšek, Tone Puc, Edvin Serko in Bogo Teply. „Skupaj se sprehajamo, učimo in študiramo literaturo. Puc je resnično pravi umetnik - poet, ki je malo takih. Podbevšek je pre- več originalen in se peča s pretiranim futurizmom, Serko je bolj logik, filozof in kritik. Teply se zelo navdušuje za francoske filozofe, Rousseauja in Voltairea. In jaz -? Še preveč boš zvedel o meni“ Tako je pisal 1. decembra 1916 prijatelju Jakcu o tej literarni družbi Že leto prej je ta mlada družba ustanovila ilegalen dijaški list Album. Urejal ga je Anton Podbevšek, za materialno vzdrževanje pa sta skrbela Absec in Pehani List je bil litografiran in širili so ga predvsem v šestem razredu. Zanj je zvedel profesor Amat Škerlj in je sodelavce očetovsko posvaril in jim prikazal tveganost ilegalnega dela v vojnem času. V Albumu je Jarc objavil pesem Domovini. Vedno več je bral in pisal črtice. Pošiljal jih je v Zvonček. Začelje tudi prevajati iz nemščine razne domovinske črtice in jih objavljal v Ilustriranem glasniku. Podpisoval se je z J. M. in kasneje kar M. Jarc. Za dobljeni honorar je kupoval knjige. Pritegnilo ga je tudi slikarstvo in prebral je vse, kar sta o njem napisala Jakopič in Vavpotič. V ilustrirani glasnik pošilja vedno več prispevkov, a mu ne objavijo vsega. Tam ima že Smrt junaka, Rdeče cvetke, Na opazovanju, Vprašujem in nekaj pesmi Po spominu je začel pisati dnevnik Moje življenje in obnovil ga je že do četrtega razreda gimnazije. Ko bo došel sedanji čas, bo nadaljeval sproti. Moie življenje obsega že 180 strani. Prepisal je tudi vsa svoja literarna dela iz let 1915 in iz začetka 1916 in je z njimi napolnil štiri zvezke in jih poimenoval Utrinki (94 strani), V mraku (92 strani), Črtice (9h strani) in Sence (80 strani). Tako ima kar 542 strani del in poleg tega še en notes pesmi Jarčevo delo je vedno bolj poglobljeno. Vse svoje fizikalne aparate ima zaprte v omari, kjer spe ,,nevzdramno spanje”. Začel je opazovati sam sebe, proučevati svojo psiho, značaj, razvoj in skušal odkriti vse svoje bistvo. To ga je spravljalo v razmišljanje. Občutil je že prvo zaljubljenost in svoji izvoljenki L(ei) P(leiweisovi) napije verze v spominsko knjigo. Vedno bolj zahaja v naravo. Popoldneve STRAN 8 DOLENJSKI LIST - St. 11 (1596) - 13. marca 1980 France Režun Vprašanja Vsa naša pota so zgubljena. Kot veter, kadar pregrinja nebo z oblaki, da se lahko rodi dež in da nas ognjena peč sonca ne more ubiti. Preganjata nas človek in žival, resnica in zmota, nagoni in misli, in nikoli ne vemo, kdaj smo dobri in kdaj v naši dobroti že gnezdi bolečina, ki tolikokrat prizadene koga, ne da bi vedeli ali hoteli. Zakaj daljava mm ne sežemo do dna, zakaj času ne moremo uteči, ne samote in žalosti odložiti, kadar nas tare. Zakaj smeha in radosti v srce ne moreš priklicati vsak hip in čemu noč poraja strah, da srce in dih zastaneta že ob samotnem letu ptice, od kod prihajajo želje, ki žive samo neuresničene, in od kod travam odpor v vetru in mravljam moč na njihovih poteh, kje misel se poraja, ki nevidna in nedoumljiva vodi roko in pogled deklice, kadar piše, in kam odhaja, ko nas več ni? Iz česa so sanje in od kod strah, s čim se hrani obup, ko ugasnejo vsa hotenja, kakšna nova bitja poraja pepel mrtvih zvezd? Do kam vodijo pota, ki jih hodimo? Je onstran vseh meja res samo še tišina in noč ali pa je nedoumljivost le odmev naše lastne NEURESNI ČENOSTI? Komu naj bomo zvesti, kadar potrkata hkrati na naša vrata nagon s krilci ohranitve in dolžnost navadam, ki izganjajo > iz nas vse naše za če tke? Kam naj odložimo človeka, ko strasti ugašajo razum in podira jo vse pregrade, spletene iz dogovorjenih ravnanj? Smo lah ko hkrati zvesti vsemu, ne da bi razdirali svet in sebe, se more cvet upreti soncu ali drevo koreninam? Zdaj R UŠI M O vse in nobene bolečine ni, ki bi nas ustavila. Razd iramo atome in bližino semen, rojsV/a in smrti, sinjino neba, studence, č,3S in prostor, upanja in ljubezen... R.azdiramo svet, a odkrivamo vedno nove MEZNA NK E in nove ZAČETKE. I\le vemo, da so milijarde let prizadevanja tudi v nas in da jih ne moremo ne odkriti ne spremeniti, dokler ne RAZBEREMO tudi sebe. prebije večinoma v naravi, ponoči pa piše. Vedno več piše pisem, predvsem sošolcem. Letnik 1898 so poklicali 1. maja 1916 na nabor, jih v?« potrdili in že 11. maja 1916 vpoklicali. V razredu je ostalo poleg dveh' privatistk le še 10 sošolcev. Sošolce zelo pogreša in zato jim pridno piše pisma. Pomagati je začel v knjižnici Narodne čitalnice pri izposoji knjig, kar je bil star dijaški privilegij vse do razida novomeške čitalnice L 1925. Začel \ je igrati tudi šah. Vedno bolj se poglablja v pesmi Otona Župančiča in Lotil se je tudi branja Sienkievviczevih romanov. V jeseni 1916 je začel objavljati v Dolenjskih novicah. Tudi prijatelja Božidaija Jakca so vpoklicali Leta 1917 mu je napisal: „Oprosti, da tako odlašam s svojim pisanjem in molčim. Toda ravno nasprotno, korespondence je toliko, da komaj zmagujem. Pomisli, pisati moram vedno sošolcem, ki so ravno odšli in s tem sem kmalu utrujen Kar. sem zagrešil, hočem kmalu poplačati..Ni slovenskega književnika, ki bi Božidar Jakac: SREČANJE — litografija. 'A Lela Mu j kič Knjiga prekletstvo je odpreti prvo stran dogodki hite med vrsticami neizbežno v prihodnost tisoč usod spoznaš in resnic ki jih morda nikoli ne bi odkril vedno bolj se zapletaš v črke poglavij a besede hite proti koncu na zadnji strani ostaneš sam brez življenja ki si se ga ravno navadi! živeti Božidar Jakac: PLESALCA - lesorez, 1921» Želim si želim si preprostih besed želim si svobodnih dejanj želim si en sam enak svet in vse ljudi brate v njem nobene skrivnosti nobene grenkobe želim si še marsičesa a kaj naj si želim v tem prenaseljenem svetu kjer je toliko ljudi in si vsak želi svojo deželo napisal toliko pisem, kot jih je Miran Jarc. Njegova korespondenca sega že v leto 1913 in je trajala a'c zadnjih dni, ko je poslal svoji ženi več pisem iz partizanov. To niso navadna pisma, ampak so izpovedi Vprašati sie moramo, kje je našel čas poleg vsega drugega pisanja Jarčeva vdova je dejala, da ni ločil med dnevom in nočjo. Le tako lahko razumemo tolikšno dejavnost Pisal je zavestno, ker se je dobro zavedal pomembnosti pisem. Svojemu prijatelju Božidarju je napisal, ko je omenil korespon-dehco Goetheja in Richarda Wagnerja, tole: „... Ta pisma so potem veličasten spomenik, ki ne kaže le razmere dotične-ga, ki jih je napisal, temveč osvetljuje tudi celo družbo in dotično dobo. Majina pisma pa naj bodo le pomožne vrstice, ki jih bo pošiljal edem drugemu, da bova v poznih letih prebirala te orumenele liste im se s tiho resignacijo spominjala težkih časov in sanj mladosti, ki se razgube v prazen dim....” Do 4. XII. 1916 so mu Do-lenjske novice tiskal e črtice: Begunci, Iz časov mobilizacije, Skrita klet, V kraškem skalovju, prevod v nadaljevanjih Vojna in smrt in še pesem Narodna. Prebira vedno več francoskih knjig v originalu. Prebral je tudi Goethejevega Fansta in Homerjevo Odisej o. Šele sedaj je odkril vso njeno lepoto, ko jo čita doma in ne v šoli ob premlevanju slovnice ob tem prekrasnem delu. Ob vsem tem se mu vedno bolj vsiljuje vprašanje, „zakaj smo”. Jarčevi sošolci vedno bolj odhajajo na vojsko in Miran je vedno bolj sam. V februarju so odšli še Podbevšek, Puc in drugi. Sredi noči so odšli in Miran je občutil, da je za njim in za njegovimi prijatelji minila mladost in daje konec sanjarjenja. Počutil se je tako osamljenega kot še nikoli Ostal je popolnoma sam, ker so šli sredi februarja na nabor še prijatelji - literati Šerko, Pehani in drugi Čutil je, da seje vse razgubilo v nič, v praznoto. V tem razpoloženju je narastla pesem osamljenost in spoznanja: Ob odhodu rezervistov V zimsko noč odšel je vlak in z njim vse lepe sanje utrujen moj je zdaj korak prišel že svetli dan je. Kaj bi sedaj? Odšli ste vsi! In tu ostal sem sam. Zastonj še srce koprni: kam pot gre, zdaj poznam. Jarc je spoznal, da je s to pesmijo konec njegove mladostne poezije in upa, da bo vstal nov zarod in nova luč. V takem razpoloženju je začel brati Rabindranatha Tagora in Gradnikove Padajoče zvezde. O njih pravi, da je „najglobokejša umetniška knjiga, kar jih je pri nas izšlo med. vojsko in morda sploh”. Jarcu pa Dolenjske novice skoraj v vsaki številki objavijo kako njegovo pesem. Pošilja jim tudi prevode iz Čehova, Daudeta in drugih pisateljev. Njegove pesmi so vedno bolj zrele, saj nastajajo ’ „V tihih nočeh, ko bi morale misli zaspati s telesom vred, se pode v fantastičnih slikah naokoli Takrat trpim in zastonj , STRAN 6 DOLENJSKI LIST - St. 11 (1596) - 13. marca 1980 Marjanca Kočevar Colarič Od zemlje k zemlji na svidenje, prozorna reka; od tvojih gladkih mozaikov se poslavljam, ko se po brvi nad slepečo vodo vračam proti daljni krožnici svojega obzorja. ^ romboidne sence me trgajo po svojih ostrih kotih in vlakna mojega telesa prehajajo počasi skozi sito sonca. tam daleč na obzorju, kjer brv se kakor mavrica pripenja na okope počrnele zemlje in so vse lestve speljane le navzdol, se bom po njih brzicah spustila proti prsti. visoko proti nebu se bo vil moj dim. to bo kadilo mojega spomina. Božidar Jakac: BLODNI K — litografija, 1922 Jože Gorjup: VSTOPNICA ZA RAZSTAVO - lesorez, 1928 je, če ti razlagam trpljenje. Vsaka moja pesem, ki jo jaz sam cenim in spoštujem, je pravzaprav kapljica krvi, ki sem jo prelil za to, da sem svoje sanje in hrepenenje na beli list.. Ker je šlo vedno več njegovih prijateljev in sošolcev v vojsko, ima vedno več pisanja. Do vseh je pozoren in jim piše in odgovarja na pisma. Odgovorov se je nabralo toliko, da jih komaj zmaguje in ga utruja. Prijatelju Tonetu Pucu, s katerim je zelo rad šahiral in ga je imel tako rad kot Jakca, je napisal črtico Bol in jo s psevdonimom Tihomir poslal v objavo Dolenjskim novicam, ker je zvedel da je prijatelj Puc zbolel na živcih in se zdravi na Studencu. Jakcu pa pošilja le dopisnice, ker pravi, da mora dopisovati „skoraj vsemu svetu”. Vedno bolj se druži z Bogom Teplyjem in vedno bolj se poglablja v študij filozofije in umetnosti Prebira Ruski-na, Vrchlickega in Musseta. V nemškem prevodu je prebral Dantejevo Divino komedijo in končal z branjem Odisge. Ob večerih vzame violino in igra in išče lepoto. Miranov značaj je zelo čustven. Vsaka dobra knjiga ga prevzame in navduši in zato prehaja iz melanholije v navdušenost in ob slabi novici se ga spet loti potrtost. Ob takih trenutkih se oprijemlje Cankarja, ki pravi, ,,iz trpljenja se rodi vstajenje”. V vsej svoji dejavnosti še vedno dobi čas, da se uči češčine in da se je naučil hrvaščine. Odslej bere hrvaške knjige le v izvirniku; ima jih dovolj na voljo v knjižnici Narodne čitalnice, saj hrani kompletno zbirko vseh izdaj Matice hrvat-ske. Kot čitalnični knjižničarje v posebni omari odkril več sto ruskih knjig, ki jih je naročila Narodna čitalnica za Janeza Trdino. Ker je bila dežela v vojni, jih je skrben knjižničar skril v posebno omaro in tam jih je Miran našeL Morda so mu dale te knjige pobudo, da seje začel učiti ruščine. V mestu je bilo dovolj ruskih vojnih ujetnikov in z njimi se je začel Miran družiti in se učiti ruščine. Spoprijateljil se je z ujetnikom Aleksejem in si ohranil za spomin njegovo fotografijo. Vedno bolj je ostajal osamljen, ker so odšli k vojakom in na fronto skoraj vsi njegovi prijatelji in znanci Uteho je našel v sprehodih. Ob lepih večerih poseda na Kapiteljskem marofu in gleda, kako se užiga-jo zvezde. To tiho razpoloženje pogazi oddaljeno odmevanje topovskega grmenja na sodci fronti ki ga mnogi Novomešča-ni s tesnobo poslušajo na Kapiteljskem marofu in trepetajo za mlade fante, ki se tam vojskujejo. Ob zlatih jutrih pa se Miran sprehaja ob rahlo šumeči Krki ob Seidlovem travniku in uživa krasote vzhajajoče narave. Drugače pa si čas vedno bolj zapolnjuje z branjem in odkriva vedno več novih pisateljev. Ob vstopu v leto 1918 je prišel do spoznanja: „Edino moje načelo je: originalnost Pa je originalnost samo v navadnem smislu. Temveč, če je kdo že le kaj podobno napisal, jaz ne smem. Moja pesem mora biti nekaj čisto novega ...” Prišlo je leto 1918. V aprilu je preživel nekaj lepih dni s prijateljem Ervinom Šerkom, ki je prišel od vojakov iz Gradca Božidar Jakac: ONESVEŠČENEC brušenka in suha T4Mf3A U^TA n /MA M™' V€M-ifl W N0BCNA /IMmSKSi«l7/ai«Mr7*T VCC Mac MKOU NA2U fl€ RA2LCCI n iSe/Nceo um olrSanf h ud r «eno /va /«v žoucmAH. 30/ 07 /LKrrl£JK8 aVL7C1/