Enako je treba popraviti domnevo, da bi žensko krstno ime Marina, ki naletimo nanj med predniki Wolfove matere, bilo italijansko (3); oblika Marina za Marijo je bila še v 18. sto- letju med Slovenci zelo razširjena in ni upravičeno, sklepati iz nje na italijansko poreklo. J. G 1 a s e r. O ČUTARI je objavil Laszlo N a g y zanimiv članek »A csutora« (z nemškim posnet- kom) v somboteljski reviji Dunantuli szemle 1940, 14—-31. Avtor podaja zgodovino čutare, ki je znana že iz predzgodovine, ki pa je dobila svojo osnovno izobliko v klasičnem Sredo- zemlju. Od tod so jo razširili Jugoslovani v Srednje Podonavje, kjer je postala v XVIII.—XIX. stoletju sestavni del madžarske narodopisne kulture. Način in vrste izdelovanja čutar podnju Nagy po izdelovalnicah v Veszpremu ter na Balkanu. Nagyjevi izsledki bodo mcrodajni tudi za naše kraje, vsaj v Prlekiji, kjer je po našib ugotovitvah lesena čutara uvozno blago s sejmov na črti Radgona—-Varaždin, kjer pa so se doma izdelovale (Sv. Anton v SI. g., Turjanci, Lemberg) glinaste čutare v obliki kolačev, ki so se nadeli na podlaket, medtem ko 6e je lesena čutara nosila na platnenem, včasih tudi usnjatem jermenu. Čutaro so v teh krajih nadomestile do konca XIX. stoletja lesene in gli- naste bariglice v raznih oblikah od sodčka do vedrca. Domač izdelek pa je bila čutara najbrž na Pohorju, za kar govore z začetnicami lastni- kov opremljeni primerki iz prejšnjega stoletja, ki jih najdemo še danes v rabi n. pr. v Rušah, in čutare, izdelane v Framu. Obliko domačih lesenih in glinastih čutar je koncem XIX. stoletja uporabila za svoje kameninaste izdelke tudi tovarna v Libojah, ki pa jih je prenehala izde- lovati že pred svetovno vojno. Franjo Baš. MRAVLJ1NJAKI NA POHORJU. Kot dopolnilo k beležki o mravljinjakih v lanskem Časopisu (1939, 140) smo po posredovanju g. ing. S. Sotoška v Mariboru, ki mu bodi za to izrečena najlepša zahvala, prejeli o nabiranju mravljinjih jajčec podroben opis, sestavljen po strokovnih navedbah večletnega mravljinjaka pri St. Kungoti na južnem Pohorju, torej nedvomno avtentičen. Po poklicu je dotični mravljinjak gozdni tesar, v letih krize, ko je bilo malo zaslužka, pa je začel poleg tega nabirati tudi gobe in lnravljinja jajčeca. Začne se nabiranje okoli Petrovega, t. j. konec junija, in traja do konca avgusta. Potrebna je zanj ca. 75 cm dolga lesena žlica in dve rešeti, ki sta položeni drugo na drugo v razdalji 30 cm. Gornje rešeto mora biti fižolovo, spodnje pšenično, lahko pa jc tudi nekoliko gostejše. Mravljišče se odpre tam, kjer posije nanj jutranje sonce, ker se na tej strani nahaja največ jajčec. Z žlico se jajčeca zdevljejo v gornje rešeto iu presejejo, tako da se večji del igličevja odstrani in ostanejo na spodnjem rešetu jajčeca že za silo očiščena. Tako dobljena jajčeca, med katerimi pa je še veliko mravelj, se stresejo v vrečo in vreča nato v košu prenese na določeno mesto, k tako zvani čistilnici. Čistilnica se napravi v gozdu, kjer je na razpolago voda. Kraj se temeljito očisti ruše in zemlja dobro stolče, da je površina popolnoma gladka. Okoli prostora, ki mora meriti ca. 5 m1, se napelje voda, da se mravlje ne morejo razlesti. Tik ob vodi se tako napravljeni otoček pokrije s smrekovimi ali jelovimi vejicami. Jajčeca se z mravljami in še no popolnoma odstranjenim smetjem vred nasujejo v sredino otočka, od koder mravlje takoj začno prenašati jajčcca pod vejice. Iglo in druge smeti mora mravljinjak sproti odstranjevati, drugače bi mu mravlje tudi to znosile pod vejice, da zavarujejo svojo zalego. Tako očiščena jajčeca pridejo v sušilnico. Ta se napravi na ta način, da so na ravnem prostoru zahijejo v zemljo 4 koli, visoki 1 5 m, ob te pa se pritrdijo deske, tako da nastane nekak prizmatičou prostor. Sredi tega prostora se močno zakuri in nalaga tako dolgo, da se nabere dovolj žerjavice. Nato so čez kole napne iz vreč sešita rjuha, na rjuho pa so nasipljejo jajčcca z mravljami. Zaradi vročine zlezejo mravlje na vrh in so takoj oprimejo vreče, ki jo mravljinjak v tu namen pogrne preko rjuhe; z vrečo jih nato strese v gozd. To se ponavlja, dokler niso jajčeca popolnoma čista. Treba jih jo nato šo sušiti, in sicer tako dolgo, da začno pri mešanju močno šumeti. Ko so ohladijo, morajo imeti enotno barvo in biti prožna: če jih vzamemo v pest in stisnemo, se morajo zravnati zopet v prejšnji položaj. J. G 1 a s e r.