------    182   ------
Novičar iz avstrijanskih krajev.
Iz Slovenskih Goric na Staj. 20 maja. (Konec). — H koncu ne morem opustiti, nekterih nap enih navad omeniti: i) V naši veliki širjavi obdelane zemlje je res treba skerbeti, od kod ji moč poverniti in jo v rodovitno oberniti. Malo še rabimo apna, pepela, blata iz muž in iz jarkov, in redivno tertno rožje pušamo vincarjem za kurjavo, in spravljamo tiste grenke, terpke vejnike od jel-sevega in drugega vejčja še clo v suhe, vroče in sterme vinograde s nepotrebnimi velikimi stroški; boljše bi bilo, če jih že rabimo, da razsekane v gnojne jame s perstjo raztrosimo in najboljše, da namesto vejnika tertno rožje tako rabimo, vincara pa odškodimo. — 2) Potem nam je najboljši pomočnik p reši č, ker on gnoj, perst, gnojnico, vejčje in druge odpadke zmeša, zakaj on je že od narave za rovača stvarjen, ostane pri tem čversteji in zdrav; opustimo tedaj tisto terpinčenje, da mu (kadar ni treba) rivec z medenimi svilami zarinkamo, naj prerovje svoj mali okol, ker si sami tudi ne delamo kompekov (Komposthaufeif). — 3) Letos kakor večkrat je zemlja rahla in če pride nagla ploha, jo vso odnese s stermin v planjavo; zato bi mogli v takih vinogradih več dolgih jarkov pošev s sepmi narediti , kterih voda hitro ne razdere, rodovitna perst pa se v jarkih in jamah za prihodnjo rabo nabere, in nalašč bi mogli take jame pod vinograde delati. — 4) Grobenčanje in ponovljanje tert, ktero je pri nas v navadi, tudi ima svoje dobro in svoje slabo, ker bi veliko bolj mogli skerbeti za tertnišnice ali tertne šole, kterih korist še premalo poznamo; marsikterega vinorejca je letos grobenčanje znorelo, zato ker visoka terta ne žene, v tem ko moje tri letne sadike veselo rastejo. Najboljše je stari vinograd od kraja pogrubati in pomanjkljive terte s sadikami nadomestiti. Dosti je tudi na tem ležeče, da se terte na vse kraje v red zasadijo; potlej ne bomo imeli take m e-šance po naših vinogradih, kakor dozdaj. Povsod se ve da se ne more tako ravnati, vendar Gorčani tudi v terdi skalnati opoki dolge grabe narejajo, v kterih si več stotin mladih tersov zredijo, Dolancom pa očitajo, da grobenčajo, kakor bi pse pokopovali. Drugo pot o tem več. — Čeravno s težkim sercom morem tožiti, slovenščina pri nas zlo omahuje in omaguje. Prav je, ker smo blizo nemške meje, da se učimo tudi nemščine, al greh je, zanemarjati materni jezik in zlasti v šolah. Poznam na priliko nekega slovenskega učitelja slovenskih šol, kteremu je slovenski jezik hud tern v peti; vidi se to iz tega, da, kadar je v nedeljski šoli,   po   izbi  gori  in doli   hodi,   si lase ravna,   da
ura   mine,   v  tem   ko  bi  imel  slovensko  mladino  koristne nauke učiti.
Od sv. Trojice na Staj. konec maja. — 4. dan t. m. se je blizo nas na Horvaškem neka posebna nesreča prisodila. Bila sta dva neznano skopa zakonska pa bogata; ležala sta na praprotu čisto naga kakor ju je Bog ustvaril; pod posteljo pa sta imela jamo, v ktero sta krompir shra-novala. Na sv. Florijana dan zjutrej najdejo oba v j a m i mertva; sodnija ju je dala preiskati, pa nobene rane niso znašli; sodili so tedaj, da se je njuna stara postelja, poderla in on in ona sta se prekucnila v jamo in žalostno smert storila. Ker imata dokaj srebernine in zlatine, pa se dosti drage robe, bo to vse na dražbi prodano, ker otrok nimata. Sosedje pa so jo berž skovali, da že dvakrat je bil hudič po nju prišel, pa sta se bila sprosila; zdaj ju je pa le vzel! — 13. dan t. m. je blizo Podčetertka strela v neko hišo udarila, kjer je mlad mož s svojo ženko pri odpertem oknu sedel; oba sta bila pri ti priči mertva; tudi ena deklica je ranjena, pa je še živa; hiša je zgorela. Sosedje, namesto da bi bili nesrečnim pomagali, le hišo gasijo! — Pri nas se je veliko in debelo tersje zlo spokaio ; posebno na brajdah ne najdeš nikjer živega tersa. Po Horvaškem, kjer imajo samo veliki ters, je vse suho. Vino se bo pa tedaj dražilo. Vse: žito, sadje in gorice (kjer ni starega tersja), lepo pri nas kaže; Bog nam vse ohrani! — Vina prav dobrega imamo dosti, od 40 do 60 gold. dobrega dnarja štertinjek, — pa Krajnci so se zaleteli le na Horvaško po-nj, ker ne vejo, da je ondi slabeja roba od naše kapljice. Al Krajnec ali Korošec, kadar prideš k nam, pojdi v stran od ceste; v Goricah boš dobil žlahno vince pa dober kup. — Kebrov je pri nas bilo sila veliko; smo jim že vojsko naredili in na tisuč jih pokončali, — al kaj pomaga, ker druge občine fsoseske} okoli nas so nemarne!**) — Na Slatini pri Rogatcu je že vse živo; kdor ima dnarca kaj, naj le pride zdravja iskat.
Janez Zurman.
Iz Zagreba nam je unidan pisal dragi prijatelj gosp. Ivan Kukuljevič Sakcinski, predsednik jugoslavan-skega družtva in izdatelj v rNovicahu že pohvaljenega „Slovnika umetnikov jugoslavenskih" , naj bi v našem listu pozvali one, kteri vejo karkoli od starih ali pa še dan današnji živečih umetnikov slovenskih, da to ali v „Novicah*' ali pa naravnost njemu pismeno v Zagreb oznanijo. Ker en človek ne more vsega vetriti, je, posebno za življenjo pisne dela, mnogostrane pomoči treba. Nadjamo se, da tisti naših rodoljubov, kterim je znan kak domač imenitneji malar, risar, podobar, bakro-, medo-, kamno- ali lesorezar, muzikar, orgljar, zlatar, zvonar, zidarsk mojster i. t. d., in kteri vejo kakor koli, saj ob kratkem, popisati njegovo življenje (rojstni kraj in rojstno leto itd.), in njegove dela, bojo radi spolnili željo Kuku-ljevič-evo, ki se tako neutrudljivo poganja za slavo domovine in iz vseh kotičev pobira bisere domače. Ne mislite pa, da taki, ki ga imenujete gosp. Kukuljevič-u za „SIovnik" njegov, mora zvonec nositi v svoji versti, — ne, tudi vse bolje glavice, cene ravno pervaki, najdejo mesto v „Slovniku" onem. Kdor naših ljudi ve, da spada v versto gori imenovanih mož, naj piše gosp. Kukuljevič-u sam, in mu razodene čertice svojega živije-njopisa in naznani svoje dela.
Iz Ljubljane. Danes povemo, kar smo zadnjič o mahu ljubljanskem obljubili. — Potem, ko sta unidan imenovana gospoda profesorja ves mah dobro pregledala in vse natanko prevdarila, sta rekla: ljubljanskemu mahu ne gre več ime m oči rja, ker ga je že sila veliko v njive
*) Nekoliko pomaga vsak pokončan keber. „Novicea so t* unidan na drobno razložile. Vsaka pokončana ona velja saj za 20 pokcncanih novih. Komu bo to v prid? se ve da to je-vprašanje. Vsaki pokončani keber pa nese dober čini.    Vred.
------    183    ------
in senožeti predelanega noter do šotne zemlje in ilovce. Te sorte zemlja ni nikakoršni premembi več podveržena in je nekdanje rodovitno poveršje, ktero je mnogo mnogo let z mahom in mahovo šoto po 5 do 10 čevljev visoko pokrito bilo. Ker se je pa voda, ki je namakala ta svet, začela odpeljevati, se je mah do 3 ali 5 čevljev debelosti posedel in na suho djanega mahii obdelovanje se tako lepo odseda, da vidijo oči, kamor kolj se ozrejo, tako lepe žita, da se je čuditi. In to pričuje, kako pridno obdelujejo marljivi gospodarji svojo mahovito zemljo. — V vsem skupaj je se kakih 2000 oralov sirovega močirja, ktero se nahaja za Blatami in Bevkami in je posebno pripravno za napravljanje kurjavne šote. Omenjena gospoda dalje nista mogla prehvaliti mnogih ugodno udelanih cest, ktere peljejo od enega kraja do druzega, in velikih in stranskih vodotokov, po kterih se voda iz raznih krajev odteka. Rekla sta, da je ravno to najbolj pomagalo, močirje v tako kratkem času usušiti in v rodovitni svet predelati, ker se je za te čez vse potrebne vodotoke in grabne tako marljivo skerbelo. Cornovše, S trajne k in močirje pri u nanj i h Goricah, ktero je bilo najpervo obdelano, je gospodoma kaj jako dopadlo, zlasti so jima pa veselje delale lepe plodne senožeti, ktere moči voda s stranskimi grabni in zatvornicami iz Cornovega vodotoka. Dobro prepričana sta rekla, da more mah vsaktere žita in sočivja obroditi in da Ljubljana ima na mahu svojem, kteri je nekterim mestjanom hud tern v peti, blaženo okolico, s ka-koršnose pod cesarjem nobeno mesto ne more ponašati. — Zlo zanimive so bile tema gospodoma popolnoma posušene jezerca ali moč irske okna pod Laverco, po kterih raste zdaj lepo visoko žito. Povedalo se jima je, da se je začel ta obširni del močirja še le na sv. Jurja dan 1856 obdelovati. Poterdila sta, da je dosedanje obdelovanje močirja s požiganjem popolnoma prikladno, rekoča, da tudi v druzih deželah močirja tako obdelujejo in da se da močirje edino samo s pepelom, ktero se dobiva iz požiganja, s pridom gnojiti in obdelovati. Dala sta pa tudi uk, naj kmetovavec svoje močirje vsako leto ne več, ampak samo toliko globoko požiga, kolikor potrebuje gnojivnega pepela za žito in sadež, ker tako ravnanje daje obilih pridelkov skozi več let; če se pa na enkrat globočeje požiga, se veliko gnojiva potrati, in škoda je to velika. Gospoda sta tudi gosp. Gurnik-ovo šotiše kot prav prikladno in hasnovito spoznala; samo opazila sta, da gosp. G urnik močirju, iz kterega šoto reže, preveč mokrote odjemlje, ker se šota potem ne bo mogla iznova izcimiti; ako bi se na takih krajih skerbelo, da bi se šota vedno ponavljala, bi je bilo brez konca in kraja. Vr močirju leži, tudi kar šoto za kurjavo utiče, neprecenljiv zaklad pokopan.                                  Podkrajšek.
Iz Ljubljane, V nedeljo dopoldan je za mertudom umeiia visoko častitljiva prednica našega nunskega samostana, gospa mati Alojzija Petrič-eva. Vsem, ki so ljubeznjivo gospo poznali, v samostanu in zunaj samostana, je serčuo žal po nji; pod njenim vodstvom so se ljubljanske nunske šole k tisti nenavadni slavi povzdignile, po kteri slujejo krog in krog. Škoda na vsako stran za blago gospo. Bodi ji žemljica lahka! — Prijatle domačega slovstva za-vernemo na današnji ^Oglasnik" , kjer slavno vredništvo „Glasnikaa vabi k naročilu tega v „Novicahcc že večkrat pohvaljenega lepoznanskega časnika. Naj bi njegovo število naročnikov se od dne do dne množilo, kakor res zasluži.