181
Spomin na Palackega.
„F r arij a Palacjsega ni več!"
Tako vzdihujejo Ceski listi in z njimi tudi druge slovanske novine. Pa'ackv je izdihnil svojo blago dušo ter se je preselil v oni kraj , katerega nam vera zaznamuje kot zavetje mini in kot izvor vse sreče.
Naj v spomin neumrlemu slovanskemu rodoljubu iz „Politik" prestavimo sledeče vrstice v naš list.
Ako umrje posamesnik in ga sprejme v svoje naročje hladni grob, žaluje za njim le majhna množica ljudi; res da neizmerna bolečina mnogokrat stiska srca rodovine in prijateljev njegovih , brezkonečno žalovanje napolnuje prsi njihove in solzno .ok6 vidi, da je nastalo v življenji brezdno, katero se n3im ne da nikakor več napolniti.. Al velikega sveta, človeštva, ne gine to žalovanje. Človek je namreč ie list na velikem drevesu človeštva, in če ostra sapa smrti odtrga ta list, naredi se prostor drugemu brstu. Iz gomile jednega kali novo življenje prihodnjim rodovom. To je veliki red sveta, kateremu nasproti človek stoji nezmožen, čakajoč ure, ko jo bode pihnil vihar življenja raz vej.
Ako pa se iz kroga živih loči mož, katerega je na milijone ljudi častilo in imenovalo ,,svojega očeta", potem se človeku dozdeva v prvem trenutku nesrečne dogodbe, kakor da se je ustavilo svetovno kolo, kakor da je nemila osoda mu zapovedala , naj bode konec njegovemu teku.
Franjo Palackv bil je oče svojemu narodu. Od vrhuncev Sudetov do nižin Morave, v priprostih kočah posarnesnih dolin, kakor v ponosnih palačah kraljevega glavnega mesta, povsodi se je imenovalo njegovo ime kot prvaka naroda, — povsodi, kjer se glasi česko-slovanski jezik , vživa!. je on presrčno ljubezen , neizmerno spoštovanje, — da! spoštovanje takošno, kakoršno je vžival in vživa le redko kedo; povsodi se je poslušala njegova beseda kakor orakel, in bila je izvor modrosti za milijone in milijone.
In ta oče se je poslovil iz kroga svoje družine! Ako sreče mila zvezda sveti kakemu narodu, mirnega srca more premagati tudi največo bolečino; — ako pa kak zatiran narod napenja vse svoje žile za svoj obstanek, — ako on vkljub temu boju ima strah, da ne bi ga prognali iz tal, katere je podedoval, potem se mnogo hujše čuti velikost izgube onega moža, ki je probudil narod svoj v novo življenje in ga vzgojil, kajti nesreča združuje nesrečne trdnejše,   nego   vse posvetno veselje.
Pač bi treba bilo izvanredno izvrstnega peresa, da bi se nasHkala z njim za naše potomce vredna podoba slavnega Češkega Nestorja; danes v viharju prve bolečine ozremo se le na Palackega — človeka. Ni se imenoval Palackv zastonj patrijarh svojega naroda, kajti on je združeval v sebi vse kreposti, katere more sploh hraniti v sebi človeško srce. Palacky imel je srce in duha kakor čisto zlato; ljubitelj vsega dobrega in blažega, vnet za vse veliko in krasno, bilo je njegovo čutstvo blago in dobro ter udano le vzvišenemu. Brezkonečna miloba obdajala je slavnega moža, katerega je ves svet visoko spoštoval in kateremu se je drznila le peščica nevrednih rojakov s svojimi brez-V3pešnimi   poskušnjarai temiti   pošteno   zasluženo slavo.
Plemenita Palackova duša postala je strastna le tedaj, kedar se je kedo drznil dotikati se tega, kar mu je bilo na svetu nad vse ljubo in drago: to je bil njegov narod, katerega je ljubil iz vseh moči svojega plemenitega srca in tako goreče, kakor more občutiti jedino le mlado srce prve čiste občutke ljubezni. Takrat se je vzburilo njegovo blago bitje v pravičnem srdu , takrat je izgovarjal resno besedo onim, ki so proganjali, kar bilo je njemu najdražega, z besedo in dejanjem. In, ako se srd prikaže v takovi podobi, gotovo je plemenit in lep.
Palackv je bil priprost in skromen, kakor so le redkokedaj taki slavni možje. Vsaka gizdavost mu je bila neznana in v svoji ponižnosti si je vsak čas prepovedoval, naj se molči o njegovih zaslugah.
Vkljub svoji visoki starosti bil je tako bistrega in čvrstega duha, da se mu je moral slehern, ki je poznal velikost njegovih nazorov, strmeč čuditi, a poleg tega je bil zmirom dobrodejno vesel; zato je bilo tako prijetno ž njim se občiti.
Da je srcu njegovemu bilo neznano vsakoršno sa moljubje, da se ni nikedar trudil za lastni svoj dobiček, tega ni treba posebej povdarjati; merodajne so njegove lastne besede pri slavnostnem banketu: ,,Ako misli moj narod, daje meni dolžan hvale, naj to svojo dolžnost opravi z žrtvami za domovino!"
To so besede, katere izraževajo plemenitost mišljenja slavnega rodoljuba.
Mnogo britkosti je prestal Palackv ne le od nekaterih svojih tekmecev in rojakov, temuč tudi še več od Avstrijskih prusofilov. A on, vedno zvest svoji domovini, je hodil nevstrašeno svojo pot, po kateri jej je menil pripomoči do sreče in blagostanja.
Dokler se bode glasil slovanski jezik, gotovo bode Slovanom svetilo Palackega ime kot svetla luč, ki jih bode vodila do svobode in prosvete.
Nad Palackijem se bodo vresničile besede pesnikove:
„Kar življenje nam podade, Slava je najviše le: Ko že truplo v prah razpade, Slavno še živi iineV'
182