X
Književna  poročila.
X
Krleža s surovo brezobzirnostjo meče iz sebe vse, kar in kakor je sprejel vase in kakor se je v njegovi razbolcli notranjosti prekvasilo in izobličilo, govoreč popolnoma kasarniški in obče soldaški jezik, iz ogorčenosti in pre> ziranja nad vsem ostudnim ne olepšava ničesar, temveč daje vsej sliki še groznejši obraz kakor pa je v resnici, kar izpričuje le njegovo silno ljubezen do neukega najbednejšega človeka iz spodnjih plasti, ki ne razume ničesar in si v tolažbo po svoje razlaga vse vojne pojave. Njegov slog je čisto samosvoj, ki pa nosi na sebi tudi Marsov obraz. Na estetično stran podajanja ne pazi, ker je v njem preveč produktivne, surove sile, ki se mora realizirati v isti ne^ ugnanosti, kakršna biva v njem. Krleža je danes kljub vsem ugovorom in ne; priznanju od gotovih umetniških struj neoporečno največja pripovedna sila na našem jugu.                                                                                          Milan Fabjančič.
Oskar Wilde: Lady Windermere, prevel R. Rehar, Maribor, Mariborski? tiskarna. 1921.
Čim dalje sem čital, tem hujše mi je kipela jeza; našvrkal bi bil prevajalca za drzko brezstidnost, s katero skruni svetišče našega lepega jezika. Kdor se na svoje oči ne prepriča, kaka nasilstva počenja prevod z domačo govorico, ne bo verjel, da se najdejo v njem te^le sorte cvetke:
Nočete mi nesti mojo pahljačo? Nesel jo boste tako gracijozno — vi bi nesel sploh vse tako gracijozno; vi bi moral biti; vi ste Ijubeznjiva (to opičje spakovanje srečaš 80krat); zakaj jo niste pridržala? Ti si izgubil figuro v tvojem dobrem glasu (posesivni refleksiv je 35krat napak rabljen); s škatljam (ni tiskovna napaka, ker ima še množinski orodnik: z moškim); bi se ga smelo soditi; kaj takega se ne stori, dokler se še količkaj lepo izgleda (solange man .. . aussieht; to je menda višek in zasluži korobač); stvar je izpadla; dopade se mi; ne misli govorit.
Menda bo dovolj vzgledov. Če ta vonjavi šopek 30krat povečaš, si precej dokraja obral pašnik, koder pase prevajant svoje kozle.
Tudi stilistično je prevod tako mahedravo skrpucan, da imaš pri čitanju občutek, ko da se v sodu kotališ po bregu. Glede točnosti prevoda ne morem ničesar reči, ker nimam izvirnika pri roki. Vem pa, da se glasi originalov naslov: Lady Windermere's fan, torej «Pahljača g. W.». Stvar sumljivo diši po nemškem.
Prevod je greh in surovost napram slovenščini; sabotaža je, ki ji ni in ji ne sme biti odpuščanja. Cankar' je smatral naš jezik za največji umotvor našega rodu; tako mislijo vsi, ki ga z umevanjem ljubijo. Pa ti pride rovtar in ti onečedi sleherno gredo tvojega lepega vrta! Kako je mogla M. T. založiti to prevajalsko brozgo, mi je uganka, ki ji moji možgani ne morejo do živega.
Ubogi Wilde, da moraš v taki posodi romati po Slovenskem, ubogi Slovenec, da  moraš iz  take  posode piti  dobro  Wilde*ovo  vino!                                Sovre.
M. Skrbinšek: Diletantski oder. (Nova Talija I.) Natisnila in založila Zvezna tiskarna.
Kolikor mi je znano, predstavlja Skrbinškova knjižica prvi zvezek pre= #         potrebnih publikacij teoretsko^praktičnih razpravljanj o drami, igranju, režiji itd.
/v. Jo Misel, oživotvoriti prepotrebno Talijo, je bila nad vse srečna. S tem je ustreglo založništvo vsem onim mnogoštevilnim odrom po Sloveniji, ki pošiljajo dan za dnem prošnje v Narodno gledališče za izposojo dramskih del. Zbirke Slovenske Talije, Gledaliških iger itd. so po večini razprodane, zato bodo vsi diletantski odri z veseljem segli po tej  novi zbirki.
Avtor pove v uvodu namen, ki ga ima knjižica — in ta namen, dvigniti nivo diletantskih predstav v bližino umetnosti, bo z vsemi praktičnimi navodili,
—   316   —
}{                                                             Kronika.                                                              >;
ki jih daje, gotovo dosegel. V poglavju «Izbira iger», ki se mi zdi morda naj= večje važnosti, pogrešam rubricirane tabelice s podrobnejšimi navedbami (koliko dejanj, oseb, založba, oziroma ali je delo sploh prevedeno). S tem bi napravil avtor vsem načelnikom odrov in podeželskim režiserjem veliko  uslugo.
Ostala poglavja so stvarna navodila, ki pričajo, da je avtor strokovnjak, in ki so lahko ne samo diletantom, temveč tudi poklicnim igralcem na korist. Poglavje «Aplavz in priklanjanje« in «Kritika» naj si vsi, ki stoje v zvezi z ustvarjanjem v igralski umetnosti, in pa oni, ki se bodo po teh navodilih rav* nali,  podčrtajo  z  rdečim  svinčnikom.
Gledališče in oder imata svojo lastno terminologijo, ki je znešena vkup iz vseh delov sveta. Avtor jo je ohranil po večini tudi v svoji knjigi, v kolikor se mu ni posrečilo dobiti primernih izrazov.                                                    0. 5.
Kronika.
K novi ureditvi slovenske Narodne opere. Zadnji čas se je mnogo pisalo in govorilo, da je slovenska Narodna opera v Ljubljani v nevarnem položaju, pot, ki jo je hodila, da baje ni bila povsem prava, pokazal se je velik deficit, in — morda tik nad prepadom — se je spoznala potreba, kreniti v novo smer.
Ne maram preiskavati, kaj je na tem resnice: to bodo opravili drugi. Tudi nočem razmotrivati, kako naj se uredi finančno stanje, vpelje nov pameten red in zagotovi eksistenca pridnih in zanesljivih članov opere: to. je stvar vlade in novega upravništva. Pač pa moram izjaviti, da je treba opero na vsak način rešiti in postaviti na trdna tla, ker je eden izmed najvažnejših činiteljev naro* dove kulture, kultura pa je ena najvažnejših potreb narodovega življenja. Da, lahko rečemo: narod brez kulture je narod brez značaja in nekulturni narodi ¦— prav kakor neznačajni ljudje — le zelo težko ali pa sploh ne dosežejo pravice, da jih v življenju vpoštevajo. Ker pa ima mlada slovenska kultura kljub neugodni preteklosti in težavni sedanjosti polno znakov, ki vzbujajo opravičene nade v lepo bodočnost, je upati, da se ukrene vse, kar je potrebno za rešitev opere in da se to tudi posreči. Seveda bo treba dela, resnosti in vestnosti zmožnih oseb, od katerih je usoda opere večalimanj   odvisna.
In kdo so  tisti,  od  katerih je  usoda  opere  odvisna?
1.) Vsi, ki so dolžni skrbeti za prosveto (vlada, ministrstvo, poslanci); 2.) vsi, ki jim je mar za prosveto (izobraženstvo, občinstvo, ozir. narod); 3.) vsi, ki so v službi opere (od intendanta do neimenovanega delavca, ki postavlja kulise, ali ženske, ki pometa in briše prah) — skratka, veliko jih je, in če bo vsak po svojih močeh delal za dobro ideje, ki jo opera predstavlja, bo gotovo stvar uspevala v splošno zadovoljstvo, stare napake bodo v kratkem poprav* ljene, ogorčenje nad njimi pozabljeno in Ljubljana, ž njo pa ves narod, bo imel opero, kakor se spodobi. ..
Kakor smo že začetkoma omenili, se ne maramo vtikati v stvari, ki jih lahko opravijo drugi, od katerih je pričakovati dovolj zmožnosti in razsodnosti. Toda imamo nekaj misli, o katerih vemo, da lahko operi koristijo po umetniški strani, in to je pravi namen našega članka.
Pod besedo opera si predstavljamo umotvor, v katerem se poezija, in glasba dejansko spajata v eno misel: služiti drami. Drugače povedano: opera je muzi kalno  stilizirana drama.  To  je  glavno in  ostane  glavno.  Koliko  sodelujejo  pri tem   druge   umetnosti,   je   sicer  tudi  večalimanj   važno,   ampak   najvažnejše   ni.
—   317   —