----- 169 ----- Dopisi. Iz Koroškega 20. maja. Mikalo bode vas Kranjce izvedeti, ali je kaj resnice v tisti pravljici, ktero je „Tagblatt" po svetu zatrosil, da je v Vratni vesi (Nemci so skovali „Rattendorf" iz tega imena!) neki krčmar v svinjo bil zaklet in potem na Kranjsko bil gnan, da bi ga Mati božja v Brezji rešila. V Vratni vesi nobena živa duša ne ve o tej celi istoriji nič. Vse je gola laž. Iz Gorice 18. maja — se „Wand." piše — da danes so se razposlale prve češnje; dunajski agenti so zavoljo njih že več dni tukaj; cena je zgodnjemu času primerna, 50 do 70 gold. cent na kolodvor pripeljane. Lani se je zgodnjih češ in j prodalo za 60.000 goldinarjev iz Ravnic, Prebačine, Gradiškute in Dorn-berga. Trst 17. maja. — Da se udeležimo veselice, ki je bila v nedeljo 15. dne t. m. v Bolunški čitalnici, smo se udje in rodoljubje tukajšnjih čitalnic iz okolice in Trsta popoldne z vihrajočimi zastavami in godbo na čelu podali na pot, pozdravit milo nam novo sestrico. Po vseh vaseh, kjer smo šli, bilo je vse polno ljudstva, ki nas je z navdušenimi živio-klici sprejemalo in se nam za daljo pot pridružilo. Ko smo dospeli do razpotja, tako imenovanega „kljuea", prišli so nam iz Kolonije čitalničarji z vihrajočimi zastavami naproti; godba milo zagode, in ko so se zastave v znamenje bratovske sloge križale, bilo je vse radosti ginjeno do solz. Došlim blizo Bolunce pridejo nam z zastavami in godbo naproti; godba zaigra „Naprej" in zdajci ni bilo slava- in živio-klicev ni konca ni kraja. Ko smo dospeli do čitalnice bolunške in se ondi razveseljevali, pride še pevski zbor iz Bozovice pod vodstvom mladega gosp. J. Praprotnika tako lepo izurjen, da se je vse čudilo. Slava rodoljubnemu voditelju in vrlim pevcem! „Beseda" se je začela z izvrstnimi govori, med kterimi sta se posebno odlikovala govor gospoda predsednika Peršica in od Koperškega gosp. profesorja Ravnika. Glediščina igra „Ravni pot" se je vršila z živahno pohvalo; po igri so peli razni pevski zbori in godbe so igrale tako navdušilno, da smo se le težko ločili od veselega kraja, kjer je bilo nad 2000 ljudstva zbranega, tako, da vse je bilo bolj taboru kakor čitalničnemu shodu podobno.^ Ako nam nade naše po sreči stek6, kaj velja, da na istem kraji bode meseca avgusta za Istro važen tabor. Bog daj! Iz Postojne* {Program slovesnosti v četrtek 26. dan maja 1870. leta} pri kterej se bo podružničnemu praporu izročil trak.) Sokolovci se do 7. ure zjutraj zbero v polnej društvenej obleki v čitalnici; ob pol 8, uri prenes6 prapor na prostor pred čitalnico, kjer bodo Postonjske Slovenke izročile trak. Potem se poda društvo s praporom, spremljano od godbe, k sv. maši. Po cerkvenem obhajilu napravi društvo, če bo vreme ugodno, izgred čez Rakitnik in Matenjovas, od koder se proti poludne vrne. Ob 4. uri po poludne se snidejo Sokolovci na vrtu gosp. Lavrenčiča (pri Lebanu), kjer bo prosto razveseljevanje do mraka. Ob 8. uri zvečer bo v čitalnici beseda s sledečim programom: 1. „Moj dom" od A. Nedveda. Poje moški zbor. 2. Tombola. 3. „Go-lobičica". Poje moški zbor. 4. „Domači prepir", vesela igra v 1 djanji. 5. Ples. — Povabljeni so vsi častiti udje Sokola in Postojnske čitalnice, kakor tudi vsi domoljubi. Odbor Sokolove podružnice Postojnske. JVovomesto 20. maja. T. *) (O delih za uravnavo zemljiškega davka po novi postavi.) Okrajna cenilna komisija za uravnavo zemljiškega davka je za ta okraj sestavljena. Ali so pa tudi vsi izvoljeni in imenovani udje te komisije sposobni za to zel6 važno opravilo, to nam bo še le prihodnost pokazala; kajti tu ne zadostuje le nevedno prikimovati storjenim predlogom, ampak treba je, razun popolnoma poštenih misli, v prvi vrsti tudi razumnosti, previdnosti in znanja nasledkov, ki bodo izvirali iz tega dela. Že to se mi zelo nepri-pravno zdi, da je imenovan en sam poročevalec (referent) za dve okrajni glavarstvi, namreč za Novomesto in Črnomelj. Vsak okraj je pa za-se cenitveni okraj, in ima svojo posebno komisijo, svoje ude in svojega predsednika. Delo samo na sebi je važno in težavno tako, da potrebuje ne le vednega in razumnega, temuč tudi marljivega voditelja, ako se hoče delo dobro in v primernem času dovršiti in ne potegniti na dolgo klop, kakor je uradniška navada, in se že toliko let godi s poravnavo servitutov. Referent je tako rekoč duša tej komisiji; kako neki je mogoče, da bi ena sama duša dajala dvema truploma potrebno življenje? Vspešnega delovanja nam tedaj tukaj ni pričakovati. Naj povem nekoliko o poslu teh komisij. Prvo delo komisiji je pretresovanje dosle za cenitev nabranih pripomočkov, — in prvo delo referenta, da popotovaje pregleda ves okraj in potem nasvetuje, v koliko cenitvenih distriktov naj se cenitveni okraj razdeli. — Mislim, da se tukaj ne bo pokazala potreba razdeliti politični okraj v več distriktov, in sicer zato ne, ker se sme vsak sv6t (Cultursgattung) razdeliti na 8 razredov (Classen), v ktere se lahko vvrste zemljišča od najboljših do najslabših. Po moji misli je tedaj prvo popotovanje referenta nepotrebno, ker to, ali se ima politični okraj razdeliti v več distriktov ali ne, komisija sama, kteri so okraj in vse okoliščine dobro znane, lahko doma odloči po lastni previdnosti. Ko je to ravno omenjeno vprašanje rešeno, in so vse priprave dognane, ustanovi potem komisija srednjo ceno za vsaki kmetijski pridelek posebej, in pa za stroške, in to po tej ceni, kakor je bila leta 1855. do 1869., toda še prej se od teh 15 let izbriše tistih 5 let, v kterih je bila cena naj viša, tako, da pride v poštev le 10 let z nižo ceno. Na podlagi tako preračunjene srednje cene se določi pravilna cena (Normalpreis) za razne kmetijske pridelke in stroške. Ko je vse to dognano, bode referent, s starimi mapami v rokah, prehodil in pregledal ves okraj od kraja do kraja, ter ga popisal; ob enem pa bode tudi oči *) Dobro došlo! Vred. ---- 170 ---- obrnil na taista zemljišča, ki bi utegnila biti pripravna za primerjalna zemljišča (Mustergriinde). To popisovanje bode najimenitnejša podlaga vseh poznejih razprav in sklepov. Treba tedaj, da se županje in drugi izvedeni možje — če tudi jih nihče zraven ne kliče — udeležujejo tega popisovanja, in to v svoj lastni prid, da se ne prezro okoliščine, ki imajo poseben upliv na poljske in druge pridelke ali pa na gozde. Tako na primer: so kraji, kjer navadno ploha trga zemljo, kjer nastaja voda, kjer rad pada mraz, je tedaj pozeba navadna reč, ali so tudi kraji, kjer megla in hudi viharji škodujejo pridelkom. Treba je razodeti rodovitnost zemlje, pa tudi pota, po kterih se odpeljavajo pridelki na bližnji trg, in sicer vse, kar kaže, da so pridelki pičli in slabeji, cena niža, stroški obdelovanja pa veči. Za gozde je postavljen poseben referent, ki bo svoje delo opravljal za politične okraje Novomesto, Črnomelj in Kočevje. Ta bode pri svojem potovanji še posebno pozvedel ceno lesd na štoru (v gozdu), in kjer se posekan les prodaja, tudi ceno posekanega lesd, in pa stroške, ki to delo napravi. Tudi on napravi popis cenitvenega okraja. Ta dva popisa pregleda potem cenilna komisija, ju popravi, ako najde kake pregreške, in sama prehodi, ako je treba, in pregleda ves okraj. (Kon. prih. Iz Ljubljane. Kakor se v današnjem novičarji iz Dunaja bere, je presvitli cesar s patentom od 21. t. m. razpustil sedanji državni zbor in vse deželne zbore, razen češkega, ter ob enem ukazal, naj bodo kmalu nove volitve za deželne zbore. Ministerstvo, ki je Njih Veličanstvu nasvetovalo to Btoriti, razlaga in utrjuje svoj nasvet s tem, da ga je volja, pomiriti in poravnati, kolikor je mogoče, vse dežele in vse narode, in ob enem ustavno življenje postaviti na trdnejše, od vseh pripoznano stalo; zato pa ga je volja poprašati deželnih zborov, za njih želje in potrebe in pripraviti predloge, kako naj bi se sedanja ustava premenila, da bi se ta važni cilj in konec laglje dosegel. Ministerstvo hoče v ta namen sklicati nov državni zbor, v kterega naj novi deželni zbori pošljejo poslance. Imeli bomo tedaj v kratkem spet nove volitve za deželne zbore. Iz samih ministerskih razlogov je očitno, kako važno, kako imenitno nalogo bodo ti imeli, in zavolj tega kako važne so za nas Slovence in za našo prihodnost nove volitve. Gotovo še nikoli niso bile tako važne! Zdaj bo šla borba za to, da dobijo dežele in narodi, kar jim gre, — da bode konec silovitemu nemškemu centralizmu in onemu puhlemu liberalizmu, ki Avstrijo muči že čez 2 leti, in da se, ako je mogoče, enkrat mir naredi med avstrijskimi narodi, da se državni red osnuje na enaki pravici za vse z ozirom na prave narodne, deželne in državne potrebe. To bo imenitna naloga zborov, za ktere bodemo kmalu imeli poslance voliti. Iz tega nam je pa tudi popolnoma jasno, kaj nove volitve za nas pomenijo. Le mislimo si, da bi one za nas, kar sam Bog obvaruj! nesrečno stekle; da bi slovensko ljudstvo ne dobilo tacih zastopnikov, ki bi zagovarjali njegove dušne in telesne potrebe, njegovo vero, njegovo narodnost, da bi se tam, kjer se bode odločevala prihodnja osoda narodov, dežel in države, ne čul^ slovenskega ljudstva krepki glas, ampak da tam, kjer bi slovenski zastopniki imeli biti, bi sedeli možje brez srca za slovenske pravice in koristi, morebiti cel6 Slovencem sovražni in le za tujstvo goreči: ali bi to ne bila ena najhujih nesreč, ki more narod zadeti, in ki zna zanj za leta in leta najžalostneje nasledke imeti? Ako tedaj nočemo v tako nesrečo priti; ako nočemo, da bi se poravnava v Avstriji delala brez nas, čujmo in pazimo, ter se brez odloga za nove volitve pripravljaj mo! Nadjamo se, da se politična narodna društva povsod v glavnih mestih brez odloga resno poprimejo svojega dela; pa tudi po druzih mestih in po deželi naj slovenski rodoljubi precej začno preu-darjati in dogovarjati se med seboj, kako bi se volitve na pravi, srečni tir napeljale. Na deželi bodo menda najpred volitve volilnih mož (Wahlmanner). Vsakdo ve, kako važne so te; zakaj če so te skažene, ves daljni trud je potem zastonj. Naj se tedaj na vse skrbneje dela, da bodo pravi možje za volilce izvoljeni. Naj se v tej reči nič slepemu naključju ne prepušča, ampak prvotni volilci (Ur-wahler) naj se v vsaki občini ali srenji na tanko že naprej domenijo, ktere može bodo spet volili. Da morajo ti pošteni rodoljubi trdnega značaja in neodvisni biti, da jih ne zasuče nobena ne sladka ne trdna beseda nasprotnikov naših, in da se taki, ki se pri prejšnjih volitvah niso prav obnašali, ne smejo več voliti, to se samo po sebi razume. Posebno pa to prosimo pomniti, da naj vsak, ki ima pravico voliti, gotovo zraven pride> in naj ne odhaja pred, dokler ni cela volitev popolnoma končana. Zlasti naj naši dragi domorodci po deželi, ki so na visi stopnji izobraženja, dubovškega in svetnega stanu, ne pozabijo, da so oni ljudstvu svetniki in vodniki! Skrbno naj pazijo, da nemškutarija in brezverski liberalizem ljulike ne seje med pšenico. Toliko se nam je treba zdelo že danes opomniti. „Novice" bodo s pazljivim očesom spremljevale vse daljne zgodbe v tej reči, in o vsaki priliki povedale, kar se jim bo potrebno zdelo, da bi se tako srečno dosegel blagi namen, ki je izrečen v lepem našem starodavnem slovenskem geslu: Vse za vero, za dom in za cesarja! — Stolni dekan gosp. dr. P o ga čar je pretekli teden prišel iz Kima nazaj. Svetli knezoškof ljubljanski in nadškof goriški še nista šla v Rim. — (»Beseda" ljubljanskih gg. bogoslovcev v semenišču 19, t. m. ss. Cirilu in Metodu na Čast.) Prvikrat in če Bog d& ne zadnjikrat so nas razveselili naši gospodje „bogoslovci" z „besedo", jako podučno in zabavno. Že program sam kaže, da umejo „utile" strinjati z „dulce". Bil je tale: 1. Prolog, sestavil in govoril ga je g. Zgur, četrtoletnik. 2. V slavo s s. a p. Cirilu in Metodu, zbor, zložil abbe* Fr. Liszt; 3. Govor, sestavil in govoril Marinko; 4. Kdo je mar? zbor z glasovirom zložil B. Ipavec; 5. T ril o g, spisal Iv. Podboj, govorili Jeglič, A. Podboj in ivan Podboj; 6. Oddelek iz opere „il Pirata" od Bellini-a za gosli in glasovir, igrala Bohinec in Kržič; 7. de-klamacija, ki jo je imel govoriti Jančigar; in 8. Molitev, zbor, zložil D. Jenko. — Beseda ta ima tem večo vrednost, ker je sad lastnega uma in izurjenja, kajti vse govore so in to umetniško sestavili govorniki sami, in tudi v petji izurili se sami. Petje je izvrstno vodil gosp. J. Aljaž, tretjeletnik. Vpričo bogoslovcev, skoro vseh duhovnov ljubljanskih, nekterih iz okolice in nekoliko povabljenih svetovnih gospodov se je beseda" odlično vršila v obedišču. Nad vratmi je v narodnih barvah povabljenim gostom migljal pozdrav: „Dobro došli!", nad glumiščem seje svetilo gžslo: „Vse za vero in domovino", pod podobama Cirila in Metoda pa so gorele besede: „Ss. Ciril i Metod! — na veke vaju slavil bode — slovanski naš rod." — O izvrševanji programovih toček moramo biti kratki, ker ne vemo, kteremu umetniku bi dali prednost; da pa svojo sodbo prav po profesorski najkrajše izrečemo, zapišemo vse v „red z odliko". — Ker smo — 171 — bili tako sila kratki v sodbi, zato pa hočemo nekoliko obšimiše posneti govore. — Gosp. Žgur stavi na čelo svojega nagovora mogoče vprašanje: Od kod to, da ravno ljubljanski bogoslovci, prebivajoči v središču Slovenije, ne razodevajo nikacega narodnega življenja? in odgovarja na kratko: Res je, do zdaj niso ljubljanski bogoslovci s svojim gibanjem na-se obračali pozornosti slovenskega občinstva; res je, da niso z vpitjem svojega domoljubja znašali pred javnost, in kakor je tudi istina, da bi med nami želeti bilo živahnejega medsebojnega življenja, smemo vendar z dobro vestjo reči, da spavali nismo. Delali smo in delamo piamteči za narod kakor bučele brez hrupa, opasujoči se z vednostmi, ki so prvi in poglavitni pogoj vspeš-nega delovanja tako na cerkvenem, tako na narodnem polji. Današnji večer, pravi dalje govornik, hočemo pokazati, da umevamo tudi mi Ljubljančanje ceniti zasluge neumrlih slovanskih boriteljev na cerkvenem in narodnem polji, da častimo in ljubimo možč, ki so v preveliki gorečnosti in ljubezni, svojemu naroda posvetili vse svoje dušne in telesne moči! .... Saj nas že tudi kot pripravnike duhovskega stanu, in ob enem kot sinove velikanskega debla slovanskega vezete dolžnost in hvaležnost, da slov. blagovestnika ss. Cirila in Metoda častimo kot visoka svetnika, slavimo kot neutrud-Ijiva boritelja slovanskega naroda in neustrašljiva tro-sitelja slovanske omike! Ni moj namen, nadaljuje govornik, spuščati se v zgodovino Cirilometoško, koja je gotovo jako važna, sosebno za bogoslovca slovanskega; kajti ona nam kaže velikanske čine prvih slovanskih apostolov na cerkvenem in narodnem polji; ona nam kaže pot, na ktero jo moramo kreniti, ako hočemo srečati se z narodom, ako hočemo vspešno delati v svojem prihodnjem poslovanji. Zato rečem samo: posnemati naša slov. brata s s. Cirila in Metoda bodi naše geslo, naša najsvetejša dolžnost!! Po prisrčnem pozdravu došlih imenitnih gostov se zahvaljuje govornik v imenu vseh gg. bogoslovcev preč. gosp. vodji, Fr. Kramarju, da jih jez veseljem podpiral pri osnovanji prve besede, s ktero začenja ljubljansko semenišče sloveča slovanska svetnika slaviti ter se nadja, da ta beseda ni prva in zadnja, pač pa da je ž njo uglajena pot, ktero naj bodo hodili v prihodnje bogoslovci. H koncu svojega govora se obrača govornik še na slov. apostola in končuje tako-le: Na Vaju, slovanska naša brata, ss. Ciril in Metod! se danes o neki zadevi, ki naša srca silno teži, zaupljivo obračamo s ponižno prošnjo: naj bi večnega Boga prosila, da bi razrušil steno, koja od nas loči večino naših slovanskih bratov, kterih še milijonov in milijonov živi deloma v krivoverstvu, deloma v razkolništvu. O, prosita sosebno zdaj, ko vesoljnega krščanskega svetd Očetje v Rimu zborujejo, da bi posijal v njih srca žarek milosti božje, da bi jih razsvetlil z lučjo sv. vere, da postanejo z nami vsi tudi po veri edini, kakor smo po duhu! In ko nas boste nerazrušljivi vezi vere in narodnosti sklepali vse, prav vse, ki nas je kot listja in trave,— tedaj bodemo stali nepremagljivi in vse sile sovragov se bodo nad našo zvčzo razprševale! Gosp. Marinkovemu govoru pa je bilo jedro tole: Preglejmo našo domovino, kakošna je bila pred tisuč leti. Gozdi pokrita, pusta; po njej biva Slovan časteč neme malike. Poglejmo, hitre spremembe! Ciril in Metod prideta — in v malo letih ima slovenski svet drugo podobo. Od kod to? od kod taka prememba: vsaj so tudi Nemci delali vže pred med Slovani ali brezvspešno? —Učila sta v domačem slovanskem jeziku, vvedla ga v službo božjo, pisala slovanske knjige. Zveličalni uk in narodni jezik bilo je čarovno sredstvo, koje je spremenilo popolnoma Slovana in njegovo do- movino. Slovenski duhovnik je naslednik ss. bratov Cirila in Metoda. Deluje v istem kraji, v istem narodu v istej reči, — tedaj mora delovati tudi tako, kakor sta delala ona — in njegov trud ne bode zastonj. Ljubiti mora tedaj vero, ljubiti mora svojo domovino. In kako bi ne ljubil vere? katoliške vere? Vsaj ga spominja materneljubezni, srečne mladosti, najblažejih trenutkov v življenji! Predočuje mu boje krščanskih junakov, njihovo krv, prelito v spričevanje sv. vere, blagodejne učinke, koje je imela sv. vera na izobraženje in izoliko. Vera mu kliče v spomin božjo ljubezen, kaže mu krog njegovega delovanja. — Slovenci, ovčice slovenskega duhovna so verni, najdraži zaklad jim je katoliška vera. Bi je mar on sam, njihov voditelj, njihov varuh ne ljubil? Pripravljen mora biti za-njo vse darovati, tudi lastno življenje. — Drugič je slovenskemu duhovnu živo potrebno domoljubje. Slovenski duhoven mora ljubiti milo Slovenijo, ker je sam Slovenec, ker deluje med Slovenci, za Slovence in ker ga Slovenci živč. Ljubiti mora slov. duhoven narod slovenski, ker je sam Slovenec. Se v maternem naročju je čul že slov. glaske, sam jecljal slovenske, molil slovensko, vžival mladostno veselje v slovenskej domovini. V letih učenja je zahajal najraje v svoj domači kraj, ogledaval z največim veseljem krasoto svoje domovine, opazoval svoje rojake, — ter spoznal njihove spretnosti, njihove blage lastnosti. Kako bi je tedaj ne ljubil? Vsaj ljubi celo nespametna žival kraj, kjer se je rodila; vsaj se bori za svojo domovino cel6 divji Afrikan ali sirovi Indijan!? Slehrnemu človeku je domoljubje dolžnost, tedaj tudi duhovnu. Stan ne spremeni rodu. Pravi duhoven pak ne skrbi samo za dušni, ampak tudi za telesni blagor mu izročenih. Tedaj mora biti tudi zarad tega rodoljuben. Dalje zahteva od duhovna rodoljublje hvaležnost. Njegove ovčice ga preskrbe" s potrebnimi rečmi — in on jim je dolžan to povrniti, kakor le mogoče, — najbolj pak spoštovati njihovo najdražo svetinjo narodnost. Slednjič zahteva vera sama, da je slovenski duhoven rodoljub — in sicer delaven rodoljub. Napačna svoboda, koje bistvo je v tem, da z nogami tepta katoliško zavest, nam preti od vseh strani. Narodnost sili slov. liberalce, da hodijo nekoliko še z duhovščino. Slov. duhovščina je tedaj dolžna skrbeti, da brez nje pri narodu nikdar nič ne opravijo, t. j. delati mora sama za narod vsestransko ter pridobivati vedno večo ljubav, vedno veče zaupanje v narodu. Slednjič vzbuja in opomni, da ljubimo svojo domovino; da naj posnemamo prednamce Vodnika, Ravnikarja, Slomšeka itd. — da naj se krepko borimo s sovražnikom —: zmaga bo gotovo naša. — T ril o g nam predočuje dva bivša sošolca bogoslovca in filozofa v živahnem prepiru. Filozof, prav „comme il faut" razklada pred svojim nekdanjim šolskim tovaršem trumo na vseučilišči nabranih piškavih fraz in puhlih zabavljic proti veri, cerkvi itd., kterih se trdovratno drže, akoprem mu bogoslovec natanko spriča njihovo neveljavnost in ničnost. Ta že precej burni pogovor nenadoma pretrga Ribničan, ki s praktičnimi, se v6 da ribniškimi, izgledi dokazuje, da je v sedanjem času z resnico in pravico kaj slaba. Po odhodu Ribni-čanovem, ki ni mogel zediniti nasprotnih misli obeh prijateljev, se tudi ona dva ločita nesprijaznjena vsak po svoje povdarjaje način prihodnjega delovanja. — Deklamacija je izostala, ker se je bližala že deseta ura; namesti nje je pa bral g. Jančigar tri telegrame, ki so bogoslovcem došli, in sicer od goriških bogoslovcev, praških Slovencev in dr. J. Kulavica, c. k. dvornega kaplana, bivšega podvodja ljublj. semenišča, iz Dunaja. — Končavši popis izvrstne te „besede1' le svojo dolžnost spolnimo, če častitim bogoslovcom srčno svojo zahvalo izrečemo za podučno zabavo, ki so ------ 172 ----- nam jo napravili s to „besedo", ki je na vse pričujoče vrlo dober vtisek naredila. — (Vrsta razgovorov) pri občnem zboru dramatičnega društva, ki bode v nedeljo 29. maja zjutraj ob 10. uri v dvorani čitalnični, je: 1. Sporočilo tajnikovo; 2. Sporočilo blagajnikovo; 3. Volitev prvosednika, blagajnika in 10 odbornikov, vsled prenaredbe društvenih pravil, sklenjene v lanskem občnem zboru; 4. Posa-mesni predlogi družabnikov. Odbor. ¦— („Tagblattarji", to je} konstitucijonalci ljublj.) so strašno-politikovali v nedeljo pod stola-ravnateljstvom Dežmanovim. Ko bi človek ne poznal teh ljudi, bal bi se jih; drug od druzega je huje mahal po narodih, ki nočejo Nemca priznavati za gospodarja Avstrije in decemberske ustave ne za „non plus ultra" na svetu! Gosp. Lašan, dosluženi poslanec sedmerih nekdanjih volilcev v Frankobrodu in c. kr. deželne vlade svetnik v pokoji je prvi jahal konja parlamentaričnega, ,,dass Kies und Funken stoben": „Gebt mir meine Legionen wieder!" — ne, ne: „dajte nam prejšnji reichsrath nazaj I" — je kričal — in mene pošljite na Dunaj, si je menda mislil, saj veste iz Frankobroda anno 1848., da se parlamenta držim kot smola; ko pa jez pridem v ,,reichsrath", nažugal mu bodem pogum, da postane k o n v e n t („ich wunsche ihm den Muth eines Conventes") — kaj morebiti celo z giljotino? In pravo! pravo! se je odmevalo po dvorani, „Brencelj" pa je dobil dobro sliko za prihodnji list: „Lašana z giljotino". — Dimic je povdarjal pozvedbo tega, česar Slovenci zahtevajo (man miisse sich tiber die Forderungen der Slovenen klar werden), al hipoma nastane „nemir — oho!" in kar brž postave, v kterih narodni poslanci pravice slovenskemu narodu zahtevajo, imenuje „landesschadlich", federalizem propad Avstrije, ter protestuje zoper spravo vlade z voditelji slovenskimi brez zaslišanja „ustavo~ verske" deželne manjšine. Ko pa besedo manjšine izreče, poskoči dr. Schaffer na svoje bolehne noge, in kriči: „ne manjšine", ampak večine! Da, da! večine! zagrmi za njimi cela klika, ki je celega enega poslanca iz dežele imela v vsem zboru. Zdaj pa se vzdigne župan dr. S up p an in v sveti jezi pobija abotno misel Dimičevo, češ, da ministerstvo še ni tako v mlaki, da bi se menilo z voditelji slovenskimi! Se ve, da oče gemeinderathov o tem več ve, kakor o potrebah mestnih. In tako so „in gehobener Stimmung" šli domu konstitucijonalci in ponoči se jim je že sladko sanjalo, kako bode giljotina sekala glave vsem, ki niso „Fleisch von ihrem Fleische".